EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Direktive Evropske unije

Direktive Evropske unije

 

POVZETEK:

Člen 288 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) – direktive

KAJ JE NAMEN TEGA ČLENA?

Opredeljuje različne vrste pravnih aktov, ki jih EU lahko sprejme, vključno z direktivami.

KLJUČNE TOČKE

Direktiva je del sekundarne zakonodaje EU. Sprejmejo jo torej institucije EU v skladu z ustanovnimi pogodbami. Ko je sprejeta na ravni EU, jo države EU vključijo oziroma prenesejo, tako da postane del njihove notranje zakonodaje.

Na primer, direktiva o organizaciji delovnega časa določa obvezen čas počitka in omejitev tedenskega delovnega časa, dovoljenega v EU.

Vendar pa vsaka posamezna država pripravi svoje predpise in določi, kako bo uporabljala ta pravila.

Zavezujoči splošni akt

Člen 288 Pogodbe o delovanju EU določa, da je direktiva glede cilja, ki ga je treba doseči, zavezujoča za države, na katere je naslovljena (eno državo, več držav ali vse države), vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod.

Vendar se direktiva razlikuje od uredbe ali sklepa:

  • v nasprotju z uredbo, ki se uporablja v notranjem pravu držav EU takoj po njenem začetku veljavnosti, se direktiva v državah EU ne uporablja neposredno. Preden se lahko začne uporabljati v posameznih državah EU, jo je najprej treba prenesti v nacionalno pravo;
  • v nasprotju s sklepom je direktiva besedilo, ki se splošno uporablja v vseh državah EU.

Sprejetje

Direktiva se sprejme v skladu z zakonodajnim postopkom. Je zakonodajni akt, ki ga sprejmeta Svet in Parlament po rednem zakonodajnem postopku ali pa ga sprejme samo Svet po posebnem zakonodajnem postopku; v tem primeru je potrebno soglasje Parlamenta ali pa posvetovanje z njim.

Obvezen prenos

Da bi direktiva veljala na nacionalni ravni, morajo države EU sprejeti zakon za njen prenos. Ta nacionalni ukrep mora izpolnjevati cilje, ki jih določa direktiva. Nacionalni organi morajo te ukrepe sporočiti Evropski komisiji.

Prenos se mora opraviti do roka, ki se določi ob sprejetju direktive (na splošno v dveh letih).

Kadar država direktive ne prenese, lahko Komisija sproži postopek za ugotavljanje kršitev in sproži postopek proti državi na Sodišču Evropske unije (neizvrševanje sodbe v tem primeru lahko pripelje do nove obtožbe, ki se lahko konča z denarnimi kaznimi).

Maksimalna in minimalna uskladitev

Pomembno je razlikovati med zahtevami za minimalno in maksimalno (ali celotno) uskladitev v direktivah.

V primeru minimalne uskladitve direktiva določa minimalne standarde, pogosto ob priznavanju dejstva, da so v pravnih sistemih v nekaterih državah EU že določeni višji standardi. V tem primeru imajo države EU pravico določiti višje standarde, kot so tisti, ki jih določa direktiva.

V primeru maksimalne uskladitve države EU ne morejo uvesti pravil, ki so strožja od tistih, določenih v direktivi.

Varstvo posameznikov v primeru nepravilnega prenosa direktiv

Direktiva načeloma začne veljati samo, ko je prenesena. Vendar pa Sodišče meni, da ima lahko direktiva, ki ni bila prenesena, nekatere neposredne učinke, če:

  • se prenos v nacionalno zakonodajo ni zgodil ali če je bil opravljen nepravilno;
  • so določbe direktive brezpogojne ter dovolj jasne in točne;
  • določbe direktive podeljujejo pravice posameznikom.

Kadar so ti pogoji izpolnjeni, se posamezniki lahko sklicujejo na direktivo v sporu proti državi EU na sodišču. Ne morejo pa se sklicevati na neposreden učinek direktive v primeru vložitve zahtevka proti drugim posameznikom, če direktiva ni bila prenesena (glej sodbo v zadevi Paola Faccini Dori proti Recreb Srl (C-91/92)).

Sodišče v določenih pogojih omogoča posameznikom tudi možnost nadomestila za direktive, katerih prenos je neustrezen ali v zamudi (sodba v zadevah C-6/90 in C-9/90 Francovich in Bonifaci).

Izogibanje zamudam pri prenosu

Pozen prenos direktiv v državah EU je še vedno prisoten problem, ki državljanom in podjetjem preprečuje, da bi izkoristili oprijemljive koristi prava EU.

EU je določila cilj za zmanjšanje primanjkljaja pri prenosu na 1 %. Preglednica prenesenih direktiv EU o enotnem trgu, ki jo je Komisija objavila decembra 2016, kaže, da tega cilja ni moglo doseči 20 držav in da je samo eni državi uspelo omejiti primanjkljaj pri skladnosti nacionalne zakonodaje na manj kot 0,5 %, kot je predlagano v Aktu za enotni trg iz aprila 2011.

OZADJE

Več informacij je na voljo na strani:

GLAVNI DOKUMENT

Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije – Šesti del – Določbe o institucijah in finančne določbe – Naslov I – Določbe o institucijah – Poglavje 2 – Pravni akti Unije, postopki za sprejetje in druge določbe – Oddelek 1 — Pravni akti Unije – Člen 288 (prejšnji člen 249 PES) (UL C 202, 7.6.2016, str. 171–172).

Zadnja posodobitev 11.07.2018

Top