EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Vračanje nezakonitih priseljencev – skupni standardi in postopki

Vračanje nezakonitih priseljencev – skupni standardi in postopki

 

POVZETEK:

Direktiva 2008/115/ES – skupni standardi in postopki za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov držav zunaj EU

KAJ JE NAMEN TE DIREKTIVE?

Njen namen je zagotoviti, da ima EU učinkovito in humano politiko vračanja kot nujen sestavni del migracijske politike z dobrim upravljanjem.

Določa skupne ukrepe za vračanje državljanov držav zunaj EU, ki ne izpolnjujejo ali ne izpolnjujejo več pogojev za vstop, bivanje ali prebivanje v državi EU, in povezane postopkovne varovalne ukrepe, obenem pa spodbuja prostovoljno vrnitev nezakonitih priseljencev.

KLJUČNE TOČKE

Konec nezakonitega bivanja

Nezakonito bivanje se konča s postopkom v dveh fazah:

  • 1.

    najprej se izda „odločba o vrnitvi“, s katero začne teči obdobje za „prostovoljni odhod“;

  • 2.

    nato se po potrebi izda „odločba o odstranitvi“, lahko s pridržanjem, ki se konča z „izgonom“.

Odločba o vrnitvi

Država EU mora izdati odločbo o vrnitvi državljanu države zunaj EU, ki nezakonito biva na njenem ozemlju, razen če tega ne stori iz sočutja, humanitarnih razlogov ali drugih razlogov ali če postopek za izdajo dovoljenja za prebivanje še ni nedokončan.

Če ima državljan države zunaj EU veljavno dovoljenje za prebivanje ali enakovredno dovoljenje druge države EU, se mora takoj vrniti v to državo.

Če druga država EU sprejme nezakonito prebivajočega državljana države zunaj EU na podlagi dvostranskega sporazuma, je ta država odgovorna za izdajo odločbe o vrnitvi.

V odločbi o vrnitvi se lahko za nezakonito prebivajoče državljane držav zunaj EU določi obdobje za prostovoljni odhod, in sicer od sedem do trideset dni. V določenih okoliščinah se to obdobje lahko podaljša; lahko se tudi skrajša ali sploh ne odobri, namreč kadar obstaja nevarnost, da nezakonito prebivajoči državljan države zunaj EU:

  • pobegne in tako ne bo na voljo za vrnitev,
  • je predložil lažno vlogo ali
  • ogroža javno/državno varnost.

V obdobju za prostovoljni odhod se lahko državljanu države zunaj EU naložijo določene obveznosti, da se mu prepreči pobeg.

Odločbi o vrnitvi se lahko priloži prepoved vstopa, če se ne odobri obdobje za prostovoljni odhod ali če nezakonito prebivajoči državljan države zunaj EU ni spoštoval odločbe o vrnitvi. Trajanje prepovedi vstopa se določi na podlagi posameznega primera in načeloma ne traja več kot pet let, razen če državljan države zunaj EU pomeni grožnjo javni/državni varnosti.

Odstranitev

Če se ne odobri obdobje ali če državljan države zunaj EU ni spoštoval odločbe o vrnitvi, mora država EU izvršiti njegovo odstranitev, razen v posebnih okoliščinah, ko se odstranitev lahko odloži. Odstranitev državljanov držav zunaj EU je treba odložiti, če se z njo ogroža njihovo življenje (načelo nevračanja*) ali če je bila odločba o vrnitvi začasno odložena.

Prisilni ukrepi, ki so sorazmerni in ne prekoračujejo razumne sile, se lahko uporabijo samo kot zadnja možnost za odstranitev državljanov držav zunaj EU.

Pridržanje z namenom odstranitve

Države EU lahko pod določenimi pogoji in ob upoštevanju nekaterih varovalnih ukrepov, tudi sodnega pregleda, med postopkom vračanja pridržijo državljana države zunaj EU, če obstaja nevarnost pobega ali če se zadevni državljan izogiba/ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve.

Obdobje pridržanja ne sme presegati šestih mesecev.

Uporabiti je treba posebne centre za pridržanje, če to ni izvedljivo, pa nastanitev v zaporu z ločenimi prostori.

Postopkovni varovalni ukrepi

Direktiva določa številne postopkovne varovalne ukrepe:

  • informacije za državljane držav zunaj EU;
  • pravico do pritožbe;
  • brezplačno pravno pomoč in pravno zastopstvo;
  • po potrebi prevajalsko pomoč.

Države EU morajo pred prostovoljno vrnitvijo ali odstranitvijo spoštovati tudi pravico do enotnosti družine in zagotoviti nujno zdravstveno oskrbo, osnovno izobraževanje za mladoletnike in upoštevati posebne potrebe ranljivih oseb.

Mladoletniki brez spremstva

Preden se izda odločba o vrnitvi mladoletnika brez spremstva, se zagotovi pomoč ustreznih organov, pri tem pa se upošteva največja korist otroka. Preden država EU odstrani mladoletnika brez spremstva s svojega ozemlja, mora zagotoviti, da bo vrnjen članu družine, izbranemu skrbniku ali da so na voljo ustrezni sprejemni centri v državi vrnitve.

Direktiva si prizadeva omejiti pridržanje mladoletnikov brez spremstva in družin ter določa ustrezne pogoje za pridržanje.

Splošna pravila

Nekatere kategorije državljanov držav zunaj EU so lahko izvzete s področja uporabe direktive, kot na primer tisti državljani, ki so prijeti pri nezakonitem prečkanju meje. Vendar morajo države EU zagotoviti, da obravnava in raven varstva teh oseb ustreza vsaj določenim pravilom o prisilnih ukrepih, odstranitvi, zdravstveni oskrbi in pridržanju. Države EU morajo v vseh primerih

  • zagotoviti, da vrnitev ne ogroža državljanov držav zunaj EU;
  • upoštevati največjo korist otrok, družinsko življenje in zdravje zadevne osebe.

Za katere države se uporablja ta direktiva?

Direktiva se uporablja za vse države EU, razen Irsko in Združeno kraljestvo (1), ter naslednje države zunaj EU, ki so del schengenskega območja: Islandija, Lihtenštajn, Norveška in Švica.

Izvajanje in povezani akti

Evropska komisija mora poročati vsaka tri leta o uporabi direktive v državah EU in, če je primerno, predlagati spremembe.

Uredba (EU) 2016/1953 uvaja enotno evropsko potno listino za vrnitev nezakonito prebivajočih državljanov držav zunaj EU (evropska potna listina za vrnitev). Ta listina je veljavna za eno potovanje do prihoda državljana države zunaj EU, za katerega je država EU izdala odločbo o vrnitvi, v državo vrnitve.

Komisija je leta 2017 objavila Priporočilo (EU) 2017/432 državam EU o povečanju učinkovitosti vrnitev pri izvajanju direktive in tudi Priporočilo (C(2017) 6505) o skupnem „Priročniku o vračanju“, ki ga uporabljajo pristojni organi držav članic pri izvajanju nalog v zvezi z vračanjem. Predlagala je tudi nove ukrepe za politiko vračanja v obliki posodobljenega akcijskega načrta o vračanju in sklop priporočil državam EU.

OD KDAJ SE TA DIREKTIVA UPORABLJA?

Ta direktiva se uporablja od 13. januarja 2009. Države EU so jo morale prenesti v nacionalno zakonodajo do 24. decembra 2010, razen predpisov o brezplačni pravni pomoči in/ali pravnem zastopstvu, za katere je bil rok 24. december 2011.

OZADJE

Več informacij je na voljo na strani:

KLJUČNI POJMI

Vračanje: dejanje prisilnega vračanja beguncev ali prosilcev za azil v državo, v kateri bodo verjetno preganjani

GLAVNI DOKUMENT

Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL L 348, 24.12.2008, str. 98–107).

POVEZANI DOKUMENTI

Priporočilo Komisije (EU) 2017/2338 z dne 16. novembra 2017 o skupnem „Priročniku o vračanju“, ki ga uporabljajo pristojni organi držav članic pri izvajanju nalog v zvezi z vračanjem (UL L 339, 19.12.2017, str. 83–159 ).

Priporočilo Komisije (EU) 2017/432 z dne 7. marca 2017 o povečanju učinkovitosti vrnitev pri izvajanju Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 66, 11.3.2017, str. 15–21).

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o učinkovitejši politiki vračanja v Evropski uniji – prenovljen akcijski načrt (COM(2017) 200 final z dne 2. marca 2017).

Uredba (EU) 2016/1953 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o uvedbi evropske potne listine za vrnitev nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav in razveljavitvi Priporočila Sveta z dne 30. novembra 1994 (UL L 311, 17.11.2016, str. 13–19).

Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o politiki vračanja EU (COM(2014) 199 final z dne 28. marca 2014).

Zadnja posodobitev 20.02.2018



(1) Združeno kraljestvo 1. februarja 2020 izstopi iz Evropske unije in postane tretja država (ki ni članica EU).

Top