This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52013PC0721
Proposal for a COUNCIL DIRECTIVE amending Directive 2006/112/EC on the common system of value added tax as regards a standard VAT return
Predlog DIREKTIVA SVETA o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost glede standardnega obračuna DDV
Predlog DIREKTIVA SVETA o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost glede standardnega obračuna DDV
/* COM/2013/0721 final - 2013/0343 (CNS) */
Predlog DIREKTIVA SVETA o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost glede standardnega obračuna DDV /* COM/2013/0721 final - 2013/0343 (CNS) */
OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM 1. OZADJE PREDLOGA Sistem DDV od podjetij zahteva, da periodično izpolnjujejo
obračune DDV, v katerih navedejo podatke, potrebne za plačilo in nadzor DDV, in
to je lahko v primeru oddaje obračunov DDV v različnih državah članicah zelo
zapleteno. Zapletenost je rezultat zahtev po predložitvi različnih podatkov,
neusklajenih opredelitev podatkov, pomanjkanja dobrih enotnih smernic,
različnih pravil in postopkov za oddajo in popravke ter potrebe po uporabi
nacionalnega jezika. Navedeno povzroča večja bremena za podjetja, zmanjšuje
natančnost in pravočasnost napovedi DDV ter omejuje čezmejno trgovanje. Komisija je za obravnavo teh težav v okviru
posvetovanja o zeleni knjigi o prihodnosti DDV[1]
pridobila mnenja zainteresiranih strani o standardni napovedi DDV. Pozitivni
odzivi zainteresiranih strani so Komisijo pripeljali do tega, da je v sporočilo
o prihodnosti DDV[2]
vključila zavezo, da bo pred koncem leta 2013 predlagala standardiziran
obrazec za napoved DDV. Predlog podpira tudi druge pobude Komisije.
Akcijski program za zmanjšanje upravnih bremen v EU podpira skupina na visoki
ravni, ki bo delovala do oktobra 2014 in Komisiji svetuje glede zmanjšanja
upravnih bremen, povezanih z zakonodajo EU. Osredotočena je na mala in srednja
podjetja (MSP) ter mikro podjetja in tudi na to, kako bi lahko javne uprave
držav članic postale učinkovitejše in odzivnejše na potrebe zainteresiranih
strani v okviru izvajanja zakonodaje EU. Standardna napoved DDV se dobro ujema
s temi cilji za zmanjšanje bremen. Ključni cilj Komisije je gradnja na načelu
„najprej pomisli na male“ iz pobude za mala in srednje velika podjetja s
skrajšanjem upravnih postopkov za MSP. V nedavnem sporočilu o pametni pravni
ureditvi – odziv na potrebe malih in srednjih podjetij je spletna raziskava MSP
izpostavila, da je direktiva o DDV[3]
najbolj obremenjujoče področje zakonodaje EU. Predvsem napoved DDV je
identificirana kot področje, kjer odstopanja predstavljajo oviro za trgovanje v
EU. Cilj tega predloga, izpostavljenega v sporočilu o pametni pravni ureditvi[4], je zmanjšanje ovir za vsa
podjetja in predvsem za MSP. Podjetja se vse pogosteje pritožujejo, da je
pri poslovanju v EU težko izpolnjevati prepise o DDV. To lahko velja predvsem
za e-trgovino in dobavo blaga na notranjem trgu, kjer je stranka fizična oseba,
dobavitelj pa mora registrirati, prijaviti in plačati DDV v državi članici
stranke. Te obveznosti lahko povzročijo ovire za čezmejno trgovino, standardni
obračun DDV pa bi lahko zmanjšal te ovire. Akt za enotni trg II[5] zato poziva k uvedbi
standardnega obračuna DDV. Poleg tega je rasti prijazna fiskalna
konsolidacija ena od petih prednostnih nalog letnega pregleda rasti za
leto 2012. Glede na to, da DDV predstavlja okoli 21 % nacionalnih
davčnih prihodkov in da je 12 % prejemkov DDV nepobranih, je potreben
učinkovitejši sistem DDV, ki ne dopušča goljufij. Izmenjava pravočasnih
informacij med državami članicami je ključni element za odpravljanje goljufij
in izboljšanje skladnosti, standardni obračun DDV pa lahko pri tem pomaga. 2. REZULTATI POSVETOVANJ Z ZAINTERESIRANIMI
STRANMI IN OCEN UČINKA Posvetovanje
z zainteresiranimi stranmi Standardna napoved DDV je bila predmet več
posvetovanj. Vključena je bila v zeleno knjigo o prihodnosti DDV, katere
rezultati so na voljo na: http://ec.europa.eu/taxation_customs/common/consultations/tax/2010_11_future_vat_en.htm. Med študijo, ki jo je izvedel PwC in je
vključevala seminar Fiscalis, organiziran oktobra 2012, je bilo opravljeno
posvetovanje s podjetji in državami članicami. Poleg tega so bila opravljena
nadaljnja posvetovanja s podjetji na sestankih skupine strokovnjakov za DDV
januarja 2012 in naknadnem sestanku glede zakona o malih podjetjih z zainteresiranimi
stranmi iz vrst MSP aprila 2013 ter z državami članicami v skupini za
prihodnost DDV januarja 2013. Rezultati skupine strokovnjakov za DDV so na
voljo na: http://ec.europa.eu/taxation_customs/taxation/vat/key_documents/expert_group/index_en.htm Rezultati skupine za prihodnost DDV so na
voljo na: http://ec.europa.eu/taxation_customs/taxation/vat/key_documents/discussions_member_states/index_en.htm. Ocena učinka Predlogu je priložena ocena učinka. Izmed podrobno ovrednotenih možnosti je
prednostna možnost standardni obračun DDV, obvezen za vse države članice in
podjetja, v katerem je naveden seznam standardiziranih podatkov, izmed katerih
se v vseh primerih zahteva le majhno število postavk. S tem se najbolj zmanjša
breme za podjetja ob hkratni omejitvi stroškov za države članice. Prednostna možnost bo predvidoma zmanjšala
upravna bremena za največ 15 milijard EUR na leto. 3. PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA Predlog temelji na členu 113 Pogodbe o
delovanju Evropske unije (PDEU), kolikor je potrebna uskladitev za zagotovitev
delovanja notranjega trga in preprečevanje izkrivljanja konkurence. Načelo
subsidiarnosti Države članice ne morejo v zadostni meri
doseči ciljev predloga. Obveznost standardizacije obračuna DDV se lahko doseže
le prek zakonodajnega postopka EU s spremembo direktive o DDV, ki določa
ustrezna pravila za obračun DDV. Obseg predloga je omejen na to, kar se lahko
doseže le z zakonodajo EU, zato je v skladu z načelom subsidiarnosti. Načelo
sorazmernosti Za standardizacijo obračunov DDV in omejitev
zahtev za podatke na tiste, ki so nujni za kontrolo in pobiranje DDV so
potrebne spremembe direktive o DDV, tako da se bodo zmanjšala bremena za
podjetja in odstranile ovire za ustrezno delovanje notranjega trga. Poleg tega boljše možnosti kontrole, ki jih
državam članicam ponuja standardizirani obrazec, omogočajo uspešnejše
izogibanje izkrivljanju konkurence. Predlog je zato v skladu z načelom sorazmernosti. Izbira
instrumentov Predlagani instrument je direktiva, ker je
tudi zakonodajni akt, ki se spreminja, direktiva, zato ne bi bil primeren noben
drug zakonodajni akt. Obrazložitveni
dokumenti Države članice morajo Komisiji predložiti
besedilo nacionalnih določb, s katerimi so prenesle direktivo, in
obrazložitveni dokument, ki pojasnjuje razmerje med sestavnimi deli te
direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. To je
upravičeno in sorazmerno. 4. PRORAČUNSKE POSLEDICE Predlog nima nobenih negativnih posledic za
proračun EU. 5. PODROBNA OBRAZLOŽITEV PREDLOGA Ideja v ozadju standardne napovedi DDV je, da
se podjetjem omogoči vsaki državi članici posredovati standardizirane podatke,
predložene v enotni, po možnosti elektronski obliki. Na ta način lahko
podjetje, ki predloži obračun DDV v eni državi članici, enostavno izpolni in
predloži obračun DDV tudi v drugi državi članici, ker so podatki in način
predložitve standardizirani. Standardna napoved DDV mora biti na voljo vsem
podjetjem, saj bi njena omejitev na določene kategorije podjetij zgolj
zmanjšala njen obseg, povečala zapletenost in s tem omejila zmanjšanje bremena.
Ravno tako je treba za zmanjšanje stroškov in zapletenosti za države članice na
ravni EU ponuditi le en obračun DDV, in sicer standardno napoved DDV. Predlog obravnava vprašanja v zvezi z vsebino,
časom in načinom predložitve ter popravki standardnega obračuna DDV. Z vidika
vsebine sta ključna elementa za zmanjšanje bremen za podjetja količina podatkov
in njihova standardizacija. V predlogu je navedeno največje število 26 polj s
podatki, ki jih mora izpolniti podjetje, pri čemer se lahko države članice
odločijo, da podjetja izvzamejo iz vseh, razen petih. Predloženi podatki morajo
biti usklajeni v vseh državah članicah, tako da je mogoče podatke, predložene v
eni državi članici, opredeliti na popolnoma isti način kot v vseh ostalih
državah članicah. Poleg tega lahko države članice zahtevajo
dodatne podatke za kontrolo in upravljanje DDV za posebne regije, ozemlja ali
posebne režime, ki so dovoljeni kot izjeme v zakonodaji o DDV. Samo v teh
ustrezno upravičenih primerih lahko države članice od podjetij zahtevajo
predložitev več kot 26 standardnih polj podatkov. Predlog določa minimalni standard za
predložitev. Vsem podjetjem mora biti dovoljeno predložiti mesečne obračune
DDV, pri čemer je rok za predložitev in plačilo DDV do konca meseca naslednjega
obračunskega obdobja DDV. Poleg tega lahko države članice uvedejo dodatna
zmanjšanja bremen v obliki dopustitve daljših obračunskih obdobij DDV do enega
leta in podaljšanja datuma roka za predložitev in plačilo do enega dodatnega
meseca. To bi moralo zagotoviti, da nobenemu podjetju ne bo treba pogosteje
vlagati obračunov DDV oziroma jih oddati ali plačati dolgovani DDV v krajšem roku. Predlog spodbuja tudi elektronsko oddajo.
Podjetja morajo imeti pravico, da v vseh državah članicah predložijo standardni
obračun DDV v elektronski obliki, vključno z elektronskim prenosom datotek, z
uporabo naprednih elektronskih podpisov, ki jih je mogoče uporabljati v celotni
EU, ali drugih tehnologij, ki zagotavljajo podobno raven varnosti. Za zagotovitev standardizacije določenih
tehničnih vidikov obračuna DDV, ki jih ni mogoče doseči z direktivo, predlog določa
možnosti za uporabo komitološkega postopka. Slednji je predviden, kjer je
potreben za tehnične podrobnosti obračuna, za enotne opredelitve in postopke,
za natančno obravnavo popravkov in za enotne metode predložitve v elektronski
obliki. Členi 178,
185, 211, 271 in 318 Da bi se preprečile nejasnosti, je bil izraz
„obračun DDV“ v direktivi o DDV nadomeščen z izrazom „standardni obračun DDV“, ker
je bilo poglavje 5 v naslovu XI razdeljeno na dva oddelka, in sicer
„Standardni obračun DDV“ in „Drugi obračuni in podatki“. To vpliva na spremembe
členov 178, 185, 211, 271 in 318. Opredelitev izraza „obračun DDV“ v
točki 5 člena 357 in točki 4 člena 358 se od
1. januarja 2015 nanaša posebej na poglavje v zvezi s posebnimi
ureditvami za davčne zavezance, ki nimajo sedeža ter ki zagotavljajo telekomunikacijske
storitve, storitve radiodifuzije in elektronske storitve osebam, ki niso davčni
zavezanci, in lahko ostane nespremenjena. Člena 206
in 252 Člen 206 v trenutni obliki državam
članicam dopušča, da določijo drugačen rok za plačilo od roka preložitve obračuna
DDV in da zahtevajo vmesno plačilo. Takšna določba, ki dopušča soobstoj
različnih rokov za plačilo, bi delno izničila prednosti predlaganega
standardnega obračuna DDV. Zato se splošno pravilo, da se plačilo DDV izvrši ob
predložitvi standardnega obračuna DDV, v členu 206 obdrži, možnost, da
države članice izberejo drugačen datum plačila, pa se odpravi. V skladu s členom 252 je treba standardni
obračun DDV predložiti do konca meseca, ki sledi obdobju standardnega obračuna
DDV. Države članice lahko zato, da se v nekaterih primerih izognejo skrajšanju
plačilnih rokov za podjetja, podaljšajo rok za predložitev standardnega obračuna
DDV za dodatni mesec. Zato je rok za predložitev obračuna DDV in plačilo
najmanj en mesec in največ dva meseca po zaključku obdobja obračuna DDV. V členu 252 je obdobje za standardni obračun
DDV določeno na en mesec. Da pa se prepreči obveznost, v skladu s katero bi
morala podjetja standardne obračune DDV predložiti pogosteje kot trenutno,
lahko države članice podjetjem dovolijo, da standardne obračune DDV predložijo
za obdobje do enega leta. V skladu s skupno politiko Unije glede
opredelitve mikro, malih in srednjih podjetij[6]
lahko mikro podjetja, katerih letni promet je manjši od
2 000 000 EUR, predložijo četrtletne obračune DDV, razen če
obstaja tveganje za kontrolo in pobiranje DDV. Člen 250 Za vse standardne obračune DDV se zahteva pet vrst
podatkov, in sicer izstopni in vstopni davek, s tem povezane neto zneske in
neto znesek za plačilo ali za vračilo. Te podatke trenutno zahtevajo vse države
članice in to je zajeto v obstoječem členu 250(1). Za doseganje želene ravni standardizacije so
potrebna enotna pravila za popravke obračunov DDV. Vendar je treba državam
članicam dovoliti, da same določijo svoja obdobja za popravke, ker so ta
obdobja tesno povezana z nacionalnimi revizijskimi postopki. Zato se v drugem
odstavku uvede načelo, ki davčnim zavezancem dopušča, da popravijo obračune DDV
v časovnem obdobju, ki ga določijo države članice. Skupno vrednost dobav blaga
znotraj Skupnosti in pridobitev blaga znotraj Skupnosti se lahko ugotovi na
podlagi seznamov prodaje v EU in se je zato ne vključi v standardni obračun
DDV. Vendar je potrebno prehodno obdobje za prilagoditev nacionalnih
statističnih sistemov, ki se trenutno za pripravo statističnih podatkov o
menjavi blaga znotraj Skupnosti[7]
v veliki meri zanašajo na podatke, navedene v obračunih DDV. Člen 251 Države članice lahko poleg obveznih podatkov v
standardnem obračunu DDV zahtevajo tudi druge podatke za analizo tveganja in
kontrole. Za zmanjšanje bremen za podjetja in izključitve podatkov, namenjenih
za statistične namene in ne za namene DDV, morajo biti zahteve za dodatne
podatke standardizirane in minimalne. Del dodatnih podatkov se nanaša na za določene
transakcije v direktivi o DDV in je standardiziran. Člen 251(1) dopušča
dodatne standardizirane podatke v zvezi s prodajo in dolgovanim DDV ter vsebuje
osem vrst podatkov. Člen 251(2) dopušča trinajst vrst standardiziranih
podatkov v zvezi z nabavami in odbitnim DDV. Vendar so v primeru, da države članice v
določenih regijah ali ozemljih uporabljajo posebna pravila, ali za posebne
režime, ki se uporabljajo za določene davčne zavezance ali transakcije,
potrebni dodatni podatki. To določa člen 251(3). Vsebina dodatnih podatkov
iz člena 251(3) bo zaradi posebne narave standardizirana s komitološkim
postopkom. Če države članice zahtevajo dodatne podatke,
je treba za zagotovitev preglednosti in skladnosti podjetij to priglasiti
ustreznemu odboru. Novi
člen 252a Še naprej je treba spodbujati oddajo obračunov
v elektronski obliki in čeprav morajo države članice dopuščati in lahko
zahtevajo elektronsko predložitev, je treba slednjo dodatno izboljšati, tako da
se omogoči prenos datotek, kot to velja za rekapitulacijska poročila, in zagotoviti
enotne varne metode prenosa, vključno z uporabo naprednih elektronskih
podpisov. Opredelitve, uporabljene v tem členu, so v skladu z
Direktivo 1999/93/ES[8]
o elektronskih podpisih. Vendar bo te opredelitve po sprejetju uredbe o
elektronski identifikaciji in skrbniških storitvah za elektronske transakcije
na notranjem trgu[9],
ki jo predlaga Komisija, morda treba prilagoditi. Ta člen nadalje standardizira obstoječi
člen 250(2). Člen 253 Ta se črta, ker gre za poseben ukrep, ki se
uporablja le na Švedskem in bi bil v nasprotju s cilji standardnega obračuna
DDV. Člen 254 Vsebina tega člena se premakne v novi
člen 257a v novem oddelku 2 pod naslovom „Drugi obračuni in podatki“.
Razlog za to je, da se kakršnih koli specifičnih podatkov, ki se v skladu z obstoječim
členom 254 zahtevajo od prodajalca novih prevoznih sredstev, ne sme
vključiti v standardni obračun DDV, vendar so ti podatki kljub temu še vedno
potrebni. Člen 255 Ta člen nadomešča člene 255, 256 in 257
ter jih združuje v enem samem členu. Vsebina se ne spremeni. Člena 256
in 257 Vsebina teh členov se prenese v člen 255. Člena 258
in 259 Člen 258 o predložitvi podatkov glede
pridobitev novih prevoznih sredstev znotraj Skupnosti in trošarinskih izdelkov
ter člen 259 o podatkih, ki so potrebni za preverjanje pravilne uporabe
pravil glede pridobitev novih prevoznih sredstev, sta še vedno potrebna, vendar
se spremenita na način, ki izraža dejstvo, da se lahko te podatke zahteva v
drugih obračunih. Člen 260 Podatki o uvozu blaga so zdaj vključeni v člena 251(1)(g)
in 251(2)(g), zaradi česar je treba ta člen črtati. Člen 261 Države članice od davčnih zavezancev ne smejo
več zahtevati, da predložijo skupni letni obračun DDV, v katerem so navedene
vse transakcije, prijavljene v periodičnih obračunih DDV v predhodnem letu, in
vsebuje podatke, ki so potrebni za morebitne popravke. Popravki so s
členom 251(2)(h) vključeni v standardni obračun DDV, zato je treba
člen 261 črtati. Nova člena 255a in 255b Tako kot v primeru obračuna DDV za posebne
ureditve za davčne zavezance, ki nimajo sedeža ter ki zagotavljajo
telekomunikacijske storitve, storitve radiodifuzije in elektronske storitve
osebam, ki niso davčni zavezanci, mora direktiva o DDV določiti zahteve glede
podatkov, izvedbena uredba Komisije pa mora zagotoviti tehnične podrobnosti. Ta
člena povzemata ta postopek z določitvijo, da se o tehničnih podrobnostih v
zvezi s podatki iz členov 250 in 251, enotnih opredelitvah in postopkih za
predložitev podatkov, enotnih postopkih, po katerih se lahko izvedejo popravki
in enotnih elektronskih metodah, ki presegajo uporabo naprednih elektronskih
podpisov, lahko dogovori s pomočjo izvedbene uredbe Komisije z uporabo
komitološkega postopka. Novi člen 257a Člen 254 se prestavi v novi
oddelek 2 z naslovom „Drugi obračuni in podatki“, ker podatki o prodaji
novih prevoznih sredstev niso vključeni v standardni obračun DDV. Člen 272 Za zagotovitev dosledne uporabe standardnega
obračuna DDV lahko države članice davčne zavezance oprostijo obveznosti
predložitve obračuna DDV le v določenih omejenih primerih. Ti primeri so, ko
davčni zavezanec ni zavezanec za DDV za pridobitve znotraj Skupnosti ali je
upravičen do oprostitve za mala podjetja ali skupne pavšalne ureditve za kmete. Člen 273 Za zagotovitev standardizacije standardnega obračuna
DDV se državam članicam ne sme dovoliti, da bi podjetjem poleg navedenih obveznosti
naložile dodatne obveznosti za standardni obračun DDV, zato se možnost za to iz
člena 273 v zvezi s standardnim obračunom DDV izključi. 2013/0343 (CNS) Predlog DIREKTIVA SVETA o spremembi Direktive 2006/112/ES o
skupnem sistemu davka na dodano vrednost glede standardnega obračuna DDV SVET EVROPSKE UNIJE JE – ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske
unije in zlasti člena 113 Pogodbe, ob upoštevanju predloga Evropske komisije, po posredovanju osnutka zakonodajnega akta
nacionalnim parlamentom, ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta[10], ob upoštevanju mnenja Evropskega
ekonomsko-socialnega odbora[11], v skladu s posebnim zakonodajnim postopkom, ob upoštevanju naslednjega: (1) Uredba Sveta 2006/112/ES[12] od davčnih zavezancev zahteva
predložitev obračunov DDV, vendar državam članicam dopušča prilagodljivost pri
določanju potrebnih podatkov. To povzroča neskladna pravila in postopke, ki
urejajo predložitev obračunov DDV v Uniji, večjo zapletenost za podjetja in
obveznosti glede DDV, ki ustvarjajo ovire za trgovanje v Uniji. (2) Za zmanjšanje bremen za
podjetja in izboljšanje delovanja notranjega trga bi bilo treba uvesti
standardni obračun DDV za vsa podjetja, ki poslujejo v Uniji. Uporaba
standardiziranih obračunov bi morala olajšati nadzor nad obračuni DDV s strani
držav članic. (3) Upravna bremena je treba čim
bolj zmanjšati. Podatki, ki se zahtevajo v standardnem obračunu DDV, bi morali zato
zajemati omejen nabor obveznih podatkov. Kar zadeva standardni obračun DDV in
ostale obračune, državam članicam poleg tega ne bi smelo biti dovoljeno, da
zahtevajo podatke, ki niso navedeni v poglavju 5 naslova XI
direktive. (4) Državam članicam bi bilo treba
dovoliti, da od davčnih zavezancev zahtevajo dodatne podatke, zato je primerno,
da se pripravi standardizirani seznam dodatnih podatkov, ki se lahko zahtevajo.
To je koristno z vidika analize tveganj in za namene kontrole. Za zagotovitev
transparentnosti in standardizacije bi morale države članice, ki zahtevajo te
dodatne podatke, o tem obvestiti Stalni odbor za upravno sodelovanje. (5) Da se državam članicam
omogoči, da prilagodijo svoje sisteme za zbiranje statističnih podatkov o
dobavah in pridobitvah blaga znotraj Unije, bi morali biti podatki o skupni
vrednosti dobav blaga znotraj Unije in pridobitev blaga znotraj Unije do
31. decembra 2019 del obveznih podatkov, navedenih v standardnem
obračunu DDV. (6) Davčno obdobje bi moralo za
vsa podjetja trajati en mesec, razen za mikro podjetja, ki bi morala standardne
obračune DDV oddajati četrtletno. Državam članicam bi morala biti za zmanjšanje
upravnega bremena dana možnost, da to obdobje podaljšajo do enega leta. (7) Enotni najkrajši rok za
predložitev standardnega obračuna DDV bi bilo treba določiti na koncu meseca,
ki sledi davčnemu obdobju, s čimer bi se določil minimalni standard, vendar bi
države članice imele možnost, da to obdobje podaljšajo za nadaljnji mesec, da
bi preprečile večja bremena za podjetja. (8) Uskladiti bi bilo treba roke
za plačilo, da se zmanjša upravna obremenitev, neto znesek DDV pa bi bilo treba
plačati ob predložitvi standardnega obračuna DDV oziroma v vsakem primeru do
poteka roka za predložitev standardnega obračuna DDV. (9) Za spodbujanje elektronske
oddaje bi bilo treba dovoliti predložitev standardnega obračuna DDV z
elektronskimi sredstvi. (10) Glede na to, da standardni
obračun DDV zajema vse podatke, ki so potrebni za morebitne popravke, je
primerno opustiti posebne zahteve v zvezi z uvozom blaga in skupnim letnim
obračunom DDV. (11) Standardni obračun DDV bi
morala uporabljati vsa podjetja, ki izvajajo določene podobne dobave, zaradi
česar bi morala biti možnost, da države članice določena podjetja izvzamejo iz
obveznosti oddaje standardnega obračuna DDV, omejena, tako da se zahteva za
oddajo tega obračuna uporablja na enoten način v celotni Uniji. (12) Podatki, ki se zahtevajo za
nova prevozna sredstva in trošarinske izdelke, so specifični in omejeni.
Standardizacija teh podatkov v standardnem obračunu DDV ni primerna. Namesto
tega bi bilo treba podatke zbirati s pomočjo ločenega obračuna, da se zmanjša
breme za večino podjetij. (13) Za zagotovitev enotnih pogojev
za izvajanje Direktive 2006/112/ES bi bilo treba na Komisijo prenesti
izvedbena pooblastila glede tehničnih podrobnosti, vključno z enotnim
elektronskim sporočilom za prenos, enotnim naborom opredelitev in postopkov za
oddajo, enotnimi postopki, po katerih se lahko izvajajo popravki, in enotnimi
elektronskimi metodami, ki zagotavljajo zadostno raven varnosti za predložitev
standardnega obračuna DDV. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z
Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne
16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi
katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije[13]. (14) Države članice so se v skladu
s skupnimi političnimi izjavami z dne 28. septembra 2011 držav članic
in Komisije o obrazložitvenih dokumentih[14]
zavezale, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o svojih ukrepih za prenos
priložile enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med
sestavnimi deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za
prenos. Kar zadeva to direktivo, zakonodajalec meni, da je posredovanje takšnih
dokumentov upravičeno. (15) Zato bi bilo treba Direktivo 2006/112/ES
ustrezno spremeniti – SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO: Člen 1 Direktiva 2006/112/ES se spremeni: (1) V členu 178 se točka (c)
nadomesti z naslednjim: „(c) za odbitke v skladu s točko (c)
člena 168 v zvezi s pridobitvami blaga znotraj Skupnosti mora v
standardnem obračunu DDV iz člena 250 navesti znesek dolgovanega DDV za
svoje pridobitve blaga znotraj Skupnosti in imeti račun, izdan v skladu z
oddelki 3, 4 in 5 poglavja 3 naslova XI;“ (2) V členu 185 se odstavek 1
nadomesti z naslednjim: „1. Popravek se zlasti opravi, če se po
opravljenem standardnem obračunu DDV spremenijo dejavniki, uporabljeni za
določitev zneska, ki se odbije, na primer v primeru odpovedi nakupov ali
znižanja cen.“ (3) Člen 206 se nadomesti z naslednjim: „Člen 206 Vsak davčni zavezanec, ki je dolžan plačati
DDV, mora plačati neto znesek DDV ob predložitvi standardnega obračuna DDV,
predvidenega v členu 250, oziroma v vsakem primeru do poteka roka za
predložitev standardnega obračuna DDV.“ (4) V
členu 211 se pododstavek 2 nadomesti z naslednjim: „Predvsem lahko države članice določijo, da
DDV, ki bi ga pri uvozu blaga morali plačati davčni zavezanci ali osebe, ki so
dolžne plačati DDV, ali določene kategorije teh oseb, ni treba plačati v
trenutku uvoza, pod pogojem, da se DDV kot tak navede v standardnem obračunu
DDV, ki se predloži v skladu s členom 250.“ (5) Pred člen 250 se vstavi
naslednji naslov oddelka: „Oddelek 1 Standardni
obračun DDV“ (6) Členi 250, 251 in 252 se nadomestijo
z naslednjim: „Člen 250 [člen 250(1)] 1. Vsak davčni zavezanec mora predložiti
standardni obračun DDV, ki vsebuje njegovo identifikacijsko številko za DDV ali
davčno sklicno številko in zadevno davčno obdobje, ter navaja: (a) davek, za katerega je nastala
obveznost obračuna; (b) davek, za katerega se izvrši
odbitek; (c) neto znesek DDV za plačilo ali za
vračilo; (d) skupno vrednost, brez DDV,
transakcij, za katere je nastala obveznost obračuna, vključno z vrednostjo
morebitnih oproščenih transakcij; (e) skupno vrednost, brez DDV,
transakcij, za katere se izvršijo odbitki; (f) skupno vrednost dobav blaga iz
člena 138 v davčnih obdobjih do 31. decembra 2019; (g) skupno vrednost pridobitev blaga
znotraj Skupnosti ali transakcij, ki se tako obravnavajo, brez DDV, v davčnih
obdobjih do 31. decembra 2019. 2. Države članice dovolijo popravke
standardnega obračuna DDV in določijo časovno obdobje, v katerem se lahko
izvršijo ti popravki. Člen 251 [člen 251] 1. Za transakcije, za katere je v davčnem
obdobju nastala obveznost obračuna DDV, lahko države članice poleg podatkov iz
člena 250(1) zahtevajo, da se v standardnem obračunu DDV, ki pokriva dano
davčno obdobje, navede katere koli ali vse naslednje podatke: (a) davek in skupno vrednost, brez DDV, dobav
blaga in storitev za posamezno stopnjo; (b) skupno vrednost dobav blaga iz
člena 138 v davčnih obdobjih po 31. decembru 2019; (c) skupno vrednost, brez DDV, opravljenih
storitev, razen storitev, oproščenih DDV v državi članici, kjer je obdavčljiva
transakcija, za katere je v skladu s členom 196 za plačilo davka zavezan
prejemnik; (d) skupno vrednost, brez DDV, dobav blaga
ali opravljenih storitev, ki niso zajete v točki (c), za katere je za
plačilo davka zavezan prejemnik; (e) skupno vrednost dobav blaga, navedenih v
točkah (a) in (b) člena 146(1); (f) skupno vrednost vseh drugih oproščenih transakcij,
ki niso zajete v točkah (b) do (e); (g) davek na: (i) pridobitve blaga znotraj Skupnosti ali
transakcije, ki se tako obravnavajo, v skladu s členom 21 ali 22; (ii) pridobitve blaga ali prejete storitve,
za katere je za plačilo DDV zavezan prejemnik; (iii) uvoz blaga, kjer država članica
izkoristi možnost iz drugega odstavka člena 211. 2. Za transakcije, za katere se v
davčnem obdobju odbije DDV, lahko države članice poleg podatkov iz člena 250(1)
zahtevajo, da se v standardnem obračunu DDV, ki pokriva dano davčno obdobje,
navede katere koli ali vse naslednje podatke: (a) davek in skupno vrednost, brez DDV, dobav
blaga in prejetih storitev, razen tistih iz točk (b) do (g); (b) skupno vrednost pridobitev blaga znotraj
Skupnosti ali transakcij, ki se tako obravnavajo, brez DDV, v davčnih obdobjih
po 31. decembru 2019. (c) davek na pridobitve blaga znotraj
Skupnosti ali transakcije, ki se tako obravnavajo; (d) davek in skupno vrednost, brez DDV, dobav
blaga ali prejetih storitev, za katere je v skladu s členom 199 ali 199a
ali nacionalnim ukrepom, dovoljenim v členu 199b ali členu 395, za
plačilo davka zavezan prejemnik; (e) davek in skupno vrednost, brez DDV,
prejetih storitev, razen storitev, oproščenih DDV v državi članici, kjer je
obdavčljiva transakcija, za katere je v skladu s členom 196 za plačilo
davka zavezan prejemnik; (f) davek in skupno vrednost, brez DDV,
dobav blaga ali storitev, ki niso zajete v točkah (c) in (d), za katere je
za plačilo davka zavezan prejemnik; (g) davek in skupno vrednost, brez DDV, uvoza
blaga; (h) morebitne popravke ali odbitke, ki niso
zajeti v členu 184. 3. Za transakcije, ki izvirajo iz določene
regije ali ozemlja ali so namenjene za določeno regijo ali ozemlje, za katero
se uporabljajo posebna pravila ali je zajeto v poseben režim izven običajnih
ureditev DDV, v zvezi s katerim je nastala obveznost obračuna v davčnem
obdobju, lahko države članice poleg podatkov, navedenih v členu 250(1),
zahtevajo, da standardni obračun DDV, ki pokriva dano davčno obdobje, vključuje
eno ali oboje od naslednjega: (a) podatke, potrebne za izračun davka, za
katerega je nastala obveznost obračuna; (b) podatke, potrebne za izračun odbitka DDV. 4. Države članice obvestijo odbor, ustanovljen
s členom 58 Uredbe Sveta (EU) št. 904/2010[15], o nacionalnih zakonodajnih
ukrepih, sprejetih v skladu z odstavki 1, 2 in 3 tega člena. Člen 252 [člen 252] 1. Standardni obračun DDV se predloži v roku,
ki ga predpišejo države članice. Ta rok ne sme biti krajši od enega meseca in
daljši od dveh mesecev po poteku posameznega davčnega obdobja. 2. Davčno obdobje se določi na en koledarski
mesec. Vendar države članice dopustijo davčno obdobje
treh koledarskih mesecev za davčne zavezance, katerih promet ne presega
2 000 000 EUR ali protivrednosti v nacionalni valuti, izračunane
v skladu s členom 288, razen če je v določenih primerih potreben en
koledarski mesec, da se preprečijo davčne utaje ali goljufije. Države članice lahko v drugih primerih
dopustijo daljša davčna obdobja, pod pogojem, da ta obdobja ne presežejo enega
leta.“ (7) Vstavi se naslednji člen 252a: „Člen 252a [člen 250(2) in novi] Države članice dovolijo in lahko zahtevajo, da
se standardni obračun DDV predloži z elektronskimi sredstvi. To vključuje
možnost uporabe elektronskega prenosa datotek. Države članice sprejmejo standardne obračune
DDV, predložene z elektronskimi sredstvi, če je pristnost izvora in
neoporečnost vsebine zagotovljena z naprednim elektronskim podpisom v smislu točke (2)
člena 2 Direktive 1999/93/ES Evropskega parlamenta[16], na podlagi kvalificiranega
potrdila in izdelave z napravo za varno tvorjenje podpisa v smislu točk (6)
in (10) člena 2 Direktive 1999/93/ES ali z drugimi metodami, ki
zagotavljajo podobno raven varnosti.“ (8) Člena 253 in 254 se črtata. (9) Člen 255 se nadomesti z naslednjim: „Člen 255 [členi 255, 256, 257] Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s
katerimi zagotovijo, da naslednje osebe izpolnijo obveznosti glede standardnega
obračuna DDV, kot je določeno v tem oddelku: (a) pridobitelj investicijskega zlata
kot zavezanec za plačilo DDV v skladu s členom 198(1) ali pridobitelj, če
država članica v primeru zlatega materiala, polizdelkov ali investicijskega
zlata, kot je opredeljeno v členu 344(1), izvaja možnost iz
člena 198(2), tj. imenuje pridobitelja kot zavezanca za plačilo DDV; (b) osebe, za katere se šteje, da so v
skladu s členi 194 do 197 in členom 204 dolžne plačati DDV namesto
davčnega zavezanca, ki nima sedeža na njihovem ozemlju; (c) pravne osebe, ki niso davčni
zavezanci, so pa dolžne plačati dolgovani DDV za pridobitve blaga znotraj
Skupnosti iz člena 2(1)(b)(i).“ (10) Vstavita se naslednja člena 255a
in 255b: „Člen 255a [novi] Po postopku iz člena 255b se določi
naslednje: (a) tehnične podrobnosti, vključno z
enotnim elektronskim sporočilom, za prenos podatkov iz členov 250 in 251; (b) enotni nabor opredelitev in
postopkov za predložitev podatkov iz členov 250 in 251; (c) enotne postopke, po katerih se lahko
izvedejo popravki standardnega obračuna DDV; (d) enotne elektronske metode, ki
zagotavljajo zadostno raven varnosti za predložitev standardnega obračuna DDV. Člen 255b [novi] 1. Komisiji pomaga odbor iz člena 58
Uredbe Sveta (EU) št. 904/2010(*). Ta odbor je odbor v smislu
Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(**). 2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja
člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011. __________________________ (*) UL L 268, 12.10.2010,
str. 1. (**) UL L 55, 28.2.2011.
str. 13.“ (11) Člena 256 in 257 se črtata. (12) Za členom 255b se vstavi naslednji
naslov oddelka: „Oddelek 2 Drugi
obračuni in podatki“ (13) Vstavi se naslednji člen 257a: „Člen 257a
[člen 254] Pri dobavah novih prevoznih sredstev, ki jih
opravi pod pogoji iz člena 138(2)(a) davčni zavezanec, identificiran
za namene DDV, pridobitelju, ki ni identificiran za namene DDV, ali davčni
zavezanec, kot je opredeljen v členu 9(2), države članice sprejmejo
potrebne ukrepe, da prodajalec sporoči vse potrebne podatke za uporabo DDV in
nadzor davčnega organa.“ (14) Člena 258 in 259 se nadomestita
z naslednjim: „Člen 258 Države članice določijo natančna pravila za
predložitev obračunov pri pridobitvah novih prevoznih sredstev znotraj
Skupnosti iz člena 2(1)(b)(ii) in pri pridobitvah trošarinskih izdelkov
znotraj Skupnosti iz člena 2(1)(b)(iii). Člen 259 Države članice lahko zahtevajo, da osebe, ki
opravljajo pridobitve novih prevoznih sredstev znotraj Skupnosti, kot so
opredeljena v členu 2(1)(b)(ii), pri predložitvi obračuna zagotovijo vse
potrebne podatke za uporabo DDV in nadzor s strani davčnega organa.“ (15) Člena 260 in 261 se črtata. (16) V členu 271 se uvodno besedilo
nadomesti z naslednjim: „Na podlagi dovoljenja iz člena 269 lahko
države članice, ki določijo, da je davčno obdobje, za katerega mora davčni
zavezanec predložiti standardni obračun DDV iz člena 250, daljše od treh
mesecev, takemu davčnemu zavezancu dovolijo, da predloži rekapitulacijsko
poročilo za isto obdobje, če ta davčni zavezanec izpolnjuje naslednje tri
pogoje:“ (17) Člen 272 se spremeni: (a) V odstavku 1 se črta drugi
pododstavek. (b) Vstavi se naslednji odstavek 1a: „1a. Države članice davčnih zavezancev ne
smejo oprostiti naslednjih obveznosti: (a) davčnih zavezancev iz točke (b)
odstavka 1 obveznosti fakturiranja iz oddelkov 3 do 6 poglavja 3
in oddelka 3 poglavja 4. (b) davčnih zavezancev iz točk (b)
in (c) odstavka 1 iz obveznosti predložitve standardnega obračuna DDV iz
oddelka 1 poglavja 5.“ (18) Drugi odstavek člena 273 se
nadomesti z naslednjim: „Možnosti iz prvega odstavka se ne more
uporabljati za nalaganje dodatnih obveznosti v zvezi s fakturiranjem in
standardnim obračunom DDV, ki jih je več, kot je določeno v poglavju 3 in
oddelku 1 poglavja 5.“ (19) V členu 318(1) se prvi pododstavek
nadomesti z naslednjim: „Zaradi poenostavitve postopka obračunavanja
davka in po posvetovanju z odborom za DDV lahko države članice za določene
transakcije ali določene kategorije obdavčljivih preprodajalcev določijo, da se
davčna osnova za dobave blaga po maržni ureditvi določi za vsako davčno
obdobje, v katerem mora obdavčljivi preprodajalec predložiti standardni obračun
DDV iz člena 250.“ Člen 2 1. Države članice najpozneje do
31. decembra 2016 sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za
uskladitev s to direktivo. Besedila navedenih predpisov takoj sporočijo
Komisiji. Države članice se v sprejetih pravnih aktih
sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni
objavi. Države članice določijo način sklicevanja. 2. Države članice Komisiji
sporočijo besedilo temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na
področju, ki ga ureja ta direktiva. Člen 3 Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po
objavi v Uradnem listu Evropske unije. Člen 4 Ta direktiva je naslovljena na države
članice. V Bruslju, Za
Svet Predsednik [1] COM(2010) 695 final. [2] COM(2011) 851 final. [3] Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
(UL L 347, 11.12.2006, str. 1). [4] COM(2013) 122 final. [5] COM(2012) 573 final. [6] Priporočilo Komisije z dne 6. maja 2003 o
opredelitvi mikro, majhnih in srednje velikih podjetij (UL L 124,
20.5.2003, str. 36). [7] Uredba (ES) št. 638/2004 Evropskega parlamenta
in Sveta z dne 31. marca 2004 o statističnih podatkih Skupnosti v
zvezi z blagovno menjavo med državami članicami in o razveljavitvi Uredbe
Sveta (EGS) št. 3330/91 (UL L 102, 7.4.2004, str. 1). [8] Direktiva 1999/93/ES Evropskega parlamenta in Sveta
z dne 13. decembra 1999 o okviru Skupnosti za elektronski podpis
(UL L 13, 19.1.2000, str. 12). [9] COM/2012/0238 final – 2012/0146 (COD). [10] UL C , , str. . [11] UL C , , str. . [12] Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
(UL L 347, 11.12.2006, str. 1). [13] UL L 55, 28.2.2011, str. 13. [14] UL C 369, 17.12.2011, str. 14. [15] Uredba Sveta (EU) št. 904/2010 z dne
7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na
področju davka na dodano vrednost (UL L 268, 12.10.2010,
str. 1). [16] Direktiva 1999/93/ES Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 13. decembra 1999 o okviru Skupnosti za elektronski podpis
(UL L 13, 19.1.2000, str. 12).