PRILOGA

SMERNICE O NAČELU „ENERGIJSKA UČINKOVITOST NA PRVEM MESTU“

1.   UVOD

V teh smernicah je pojasnjeno, kako uporabiti načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Upoštevanje smernic še ne pomeni, da so izpolnjene tudi zakonske zahteve.

Smernice so namenjene predvsem oblikovalcem politik in regulatorjem na evropski, nacionalni in lokalni ravni ter do neke mere akterjem na trgu in vlagateljem, ki sprejemajo odločitve o trajnostnih in učinkovitih ukrepih.

Te smernice temeljijo na študiji, ki jo je naročila Komisija, z naslovom Analiza za podporo izvajanju načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ pri sprejemanju odločitev (1), in dodatnih raziskavah, katerih cilj je bil povečati učinkovitost načela, zlasti predhodnih ugotovitev projektov ENEFIRST (2) in sEEnergies (3) v okviru programa Obzorje 2020. V skladu s pristopom podporne študije je namen smernic zagotoviti več vpogleda v ukrepe, ki jih morajo oblikovalci politik in regulatorji sprejeti v postopku sprejemanja odločitev pri uporabi načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ (glej sliko 1). V zadnjem razdelku so podrobneje navedena področja, ki jih je treba preučiti, in primeri uporabe načela v različnih sektorjih.

Vir: Evropska komisija na podlagi študije družbe Ecorys

2.   OPREDELITEV POJMOV IN UPORABA NA RAVNI EU

2.1.   Opredelitev načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ na ravni EU

Energijska učinkovitost je bila najprej priznana na ravni EU kot vodilno načelo za energijsko učinkovitost, ki je eden od petih stebrov energetske unije, s sprejetjem sporočila o energetski uniji februarja 2015 (COM(2015) 80). Zato in tudi po močni podpori načela s strani Evropskega parlamenta je bilo vključeno v uredbo o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov (Uredba (EU) 2018/1999) ter direktivo o energijski učinkovitosti (EU) 2018/2002.

Uredba o upravljanju energijske unije in podnebnih ukrepov je prvi pravni akt, ki opredeljuje načelo in poziva k njegovi uporabi na ravni EU. Dejansko se člen 2(18) glasi:

Poleg tega uvodna izjava 64 pojasnjuje, kaj pomeni uporaba načela:

Nekaj dodatnih pojasnil o tem, kako je treba upoštevati to načelo, je bilo vključenih v spremembo direktive o energijski učinkovitosti iz leta 2018, katere uvodna izjava 2 se glasi:

Medtem ko je opredelitev, izbrana za zakonodajo Unije, ena od mnogih in je v literaturi (4) mogoče najti druge opredelitve, je pomembno, da je ne glede na natančno opredelitev osnovna ideja dati prednost energijski učinkovitosti.

2.2.   Uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ na ravni EU

Poleg posebnih ukrepov in ciljev direktiva o energijski učinkovitosti določa tudi posebne zahteve za obravnavo rešitev za energijsko učinkovitost v nekaterih okoliščinah, s čimer je že predviden konkreten način uporabe načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Člen 6 na primer zahteva, da države članice pri nakupu izdelkov, stavb in storitev upoštevajo visoko energijsko učinkovitost. Podobno člen 19 zahteva, da države članice odstranijo regulativne in neregulativne ovire za javna naročila ter letne proračune in računovodstvo, ki odvračajo javne organe od upoštevanja energijske učinkovitosti pri njihovih odločitvah o naložbah (5). V ta namen člen 19 določa ukrepe, ki jih lahko države članice preučijo za odpravo ovir, kot so regulativne določbe ali spremembe pravnega okvira, poenostavljeni upravni postopki ali podporni ukrepi, na primer smernice in tehnična pomoč, pa tudi ozaveščanje in spodbude.

Poleg tega člen 14 zahteva, da države članice opredelijo stroškovno najučinkovitejše in z viri gospodarne rešitve za ogrevanje in hlajenje ter v svoji oceni stroškov in koristi za nove in obsežno prenovljene proizvodne zmogljivosti posebej upoštevajo soproizvodnjo z visokim izkoristkom kot energijsko učinkovito rešitev. Člen 15 zahteva, da države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi za energetiko pri izvajanju regulativnih nalog v zvezi z obratovanjem plinske in električne infrastrukture ustrezno upoštevajo energijsko učinkovitost. Zahteva tudi spodbudo za operaterje omrežij, da dajo uporabnikom omrežja na voljo sistemske storitve, ki jim omogočajo izvajanje ukrepov za izboljšanje energijske učinkovitosti v okviru stalne uporabe pametnih omrežij.

Predlog za revizijo direktive o energijski učinkovitosti (6) uvaja nov člen o načelu „energijska učinkovitost na prvem mestu“, ki določa obveznost držav članic, da zagotovijo, da se rešitve za energijsko učinkovitost upoštevajo pri načrtovanju energetskih sistemov in sektorjev, ki niso sektor energije, ter odločitvah o politiki in naložbah. Od držav članic zahteva tudi, da spodbujajo in zagotavljajo uporabo metodologij stroškov in koristi, ki omogočajo ustrezno oceno širših koristi rešitev za energijsko učinkovitost. Predvideva tudi ustrezno spremljanje uporabe načela s strani namenskega subjekta in poročanje.

Medtem ko uredba o upravljanju vključuje prilagajanje odjema v skladu z načelom „energijska učinkovitost na prvem mestu“, zakonodaja o zasnovi trga z električno energijo (7) pojasnjuje, kako se porazdeljeni viri energije obravnavajo pri načrtovanju in delovanju omrežja (glej tudi oddelek 4.1.1.2). V skladu z direktivo o električni energiji morajo operaterji prenosnega sistema pri pripravi svojega načrta „kot alternativo širitvi sistema v celoti upošteva[ti] možnosti za uporabo prilagajanja odjema, objektov za shranjevanje energije ali drugih virov, pa tudi pričakovano porabo in trgovanje z drugimi državami“ (člen 51(3)). Načrti distribucijskega omrežja „ zagotavlja preglednost glede potrebnih srednje- in dolgoročnih storitev prožnosti (…). Načrt za razvoj omrežja vključuje tudi uporabo prilagajanja odjema, energetsko učinkovitost, objektov za shranjevanje energije ali druge vire, ki jih operater distribucijskega sistema uporablja kot alternativo širitvi sistema “ (člena 13 in 17, člen 32(1) in (3)).

Druge politike EU prav tako neposredno poudarjajo vlogo energijske učinkovitosti. Strategija EU za povezovanje energetskega sistema (COM(2020) 299) postavlja energijsko učinkovitost kot osrednji element in poziva k uporabi načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v celotnem energetskem sistemu. To vključuje dajanje prednosti rešitvam na strani povpraševanja, kadar so stroškovno učinkovitejše od naložb v infrastrukturo za oskrbo z energijo pri izpolnjevanju ciljev politike. Načelo je povezano s krožnostjo in boljšo rabo virov, kar bi moralo pripeljati do zmanjšanja splošnih naložbenih potreb in stroškov, povezanih s proizvodnjo, infrastrukturo in uporabo energije.

V strategiji vala prenove (COM(2020) 662) je energijska učinkovitost najprej poudarjena kot eno od ključnih načel za prenovo stavb do let 2030 in 2050. To bo vodilno načelo pri izvajanju strategije, vključno s spremembo direktive o energijski učinkovitosti stavb, predvideno za konec leta 2021. Pred tem je bilo načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ poudarjeno tudi v priporočilu Komisije (EU) 2019/786 z dne 8. maja 2019 o prenovi stavb (8), ki je bil vodilni dokument za razvoj dolgoročnih strategij prenove v skladu z zahtevami direktive o energijski učinkovitosti stavb.

Predlog Evropske komisije za revizijo uredbe TEN-E z dne 15. decembra 2020  (9) prav tako krepi načelo, katerega cilj je zagotoviti skladnost politike in učinkovit razvoj infrastrukture. Predlog vključuje načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v postopek načrtovanja in ocenjevanja projektov z uvedbo obveznih določb. Natančneje, predlog zahteva, da Agencija Evropske unije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) vključi načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v okvirne smernice za skupne scenarije, ki jih bo razvila Evropska mreža operaterjev prenosnih sistemov (ENTSO) za plin in električno energijo. Operaterji mreže ENTSO pri ocenjevanju infrastrukturnih vrzeli izvajajo tudi načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ in prednostno upoštevajo vse ustrezne neinfrastrukturne rešitve.

3.   UPORABA NAČELA „ENERGIJSKA UČINKOVITOST NA PRVEM MESTU“ V POSTOPKU SPREJEMANJA ODLOČITEV

3.1.   Ukrepi, ki jih je treba sprejeti

Medtem ko je politika energijske učinkovitosti usmerjena v spodbujanje prizadevanj za energijsko učinkovitost in določanje ukrepov, ki neposredno vodijo k prihrankom energije, je zamisel prvega načela energijske učinkovitosti skrbno upoštevati posebne rešitve za prihranke energije kot možne alternative, vključno s spremembami v vedenju državljanov in organizacij ter ohranjanje energije. To pomeni, da je izvajanje energijsko učinkovite rešitve eden od možnih rezultatov po uporabi načela, vendar ni nujno, da bo vedno tako, če se to izkaže pri oceni možnosti.

Logika načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ je, da bi moralo voditi k opredelitvi izvedljivih rešitev za energijsko učinkovitost v skladu s stanjem tehnike, omogočiti njihovo uporabo in zagotoviti ustrezno izvajanje, če bo to izbrano kot pot naprej. Poleg tega načelo zahteva upoštevanje morebitnih negativnih učinkov posebnih odločitev na energijsko učinkovitost (npr. širitev infrastrukture za fosilne pline z obdobji amortizacije do 50 let), ki bi lahko dolgoročno preprečili energijsko učinkovitost.

Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ je skupaj z učinkovito rabo virov tudi pomemben dejavnik v dolgoročni strategiji EU za razogljičenje, kar pomeni, da se bo moral sedanji energetski sistem, ki večinoma temelji na fosilnih gorivih, do sredine stoletja korenito spremeniti z obsežno elektrifikacijo energetskega sistema, ki jo poganja uvajanje obnovljivih virov energije, bodisi na ravni končnih odjemalcev bodisi za proizvodnjo brezogljičnih goriv in surovin za industrijo.

Poudariti je treba tudi, da prvi cilj načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ ni le zmanjšati porabo fosilnih goriv. Osnovna predpostavka je, da je najboljša energija tista, ki ni proizvedena, ker ni potrebe, da jo uporabimo. To pomeni, da bi imelo zmanjšanje povpraševanja prednost pred proizvajanjem energije iz podnebno nevtralnih virov, tudi zato, ker pomaga nadzorovati raven naložb, potrebnih za prehod na obnovljive vire energije, in podpira bolj trajnosten pristop do virov, ki so v vsakem primeru omejeni.

Za odločitev, ali bi bilo treba energijsko učinkovitost prednostno obravnavati pred drugimi možnostmi, preprosta analiza stroškovne učinkovitosti ne zadostuje in treba je upoštevati različne vidike:

Širši okvir

Ukrepi za energijsko učinkovitost bi morali biti obravnavani v širšem okviru. Energijska učinkovitost je zlasti ključni gradnik podnebne in energijske politike EU pri prehodu na podnebno nevtralnost do leta 2050. To pomeni, da bi moralo načelo podpirati okoljsko trajnostne naložbe v skladu z uredbo o taksonomiji (10). Pomembna so tudi druga temeljna načela oblikovanja politike, kot sta načelo „ne škoduj preveč“ ali načelo „inovativnosti“. Poleg tega bi bilo treba ta načela skupaj upoštevati pri obravnavi nastajajočih tehnologij in opredelitvi pristopov, ki so primerni za prihodnost. Projekcije upoštevnih trgov in prihodnji trendi so ključni elementi, ki jih je treba upoštevati v tem okviru.

Družbeni vidik

Stroškovno učinkovitost, ki je v središču načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“, bi bilo treba obravnavati predvsem s širokega družbenega vidika in ne le z vidika stroškovne učinkovitosti vlagatelja ali uporabnika. To zahteva upoštevanje številnih prednosti, ki jih ima energijska učinkovitost za družbo kot celoto (11). Ta širok družbeni vidik je ključen za ustrezno oceno možnosti za energijsko učinkovitost. Poleg tega je treba stroškovno učinkovitost obravnavati s kratkoročnega in dolgoročnega vidika, pri čemer je treba upoštevati obdobje odplačila in amortizacije.

Sistemski pristop

Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ bi moralo preučiti izboljšanje učinkovitosti na ravni sistema, To pomeni, da sta optimizacija energijskega sistema in učinkovita integracija čistih energijskih rešitev v središču uporabe načela. To zahteva širše stališče, v katerem se viri na strani ponudbe (fosilna goriva, obnovljivi viri energije, infrastruktura) ocenjujejo glede na vire na strani povpraševanja (prožnost povpraševanja in prilagajanje odjema, izboljšana energijska učinkovitost posebnih rešitev, energijska zadostnost), pri čemer se upoštevajo stroški in koristi z družbenega vidika, kot je navedeno zgoraj. Tak pristop je podrobneje opredeljen v projektu ENEFIRST (12). To pomeni, da je treba upoštevati celotno energijsko verigo: proizvodnjo, prevoz, distribucijo, potrošnjo, konec življenjske dobe.

Raven sprejete odločitve

Sistemski pristop se nanaša na uporabo načela pri odločitvah o oblikovanju in načrtovanju sredstev. Ta pristop lahko poveča kompleksnost načela. Na nižji ravni postopka sprejemanja odločitev je primernejša tudi bolj enostavna uporaba načela, kadar odločitev zadeva izbiro posebnih sredstev. V zvezi s tem je poudarek na oceni energijske učinkovitosti alternativ. Ta pristop se osredotoča na zagotavljanje izboljšanja učinkovitosti na strani ponudbe ali zmanjšanja povpraševanja po energiji z izbiro energijsko učinkovitejših izdelkov in storitev, pri čemer podpira tudi odločitve, usmerjene v prihodnost, inovacije, učinkovito rabo virov in krožnost. Z drugimi besedami, načelo bi moralo spodbuditi naložbe v najučinkovitejšo izmed učinkovitih alternativ.

Različne spodbude

Širše družbene koristi in učinkovitost energetskega sistema morajo imeti večjo prednost, zato jih morajo upoštevati tudi posamezni vlagatelji. Z vidika vlagatelja in končnega odjemalca bi individualne koristi navadno prevladale nad širšimi učinki, če ne bi bili ustrezno cenovno oblikovani, zato so potrebni namenski ukrepi in spodbude za zagotovitev, da se učinkovitost sistema ustrezno upošteva na različnih ravneh sprejemanja odločitev.

Vrsta odločitve in nosilec odločanja

Način uporabe načela je odvisen od tega, kje, kdaj in kdo ga bo uporabil. Načelo se uporablja za različne vrste odločitev, ki se nanašajo na dejavnosti načrtovanja, oblikovanje politike, pripravo investicijskih projektov in njihovo financiranje. Te odločitve niso omejene na sektor energije, vendar pa bi lahko imela energijska učinkovitost še zlasti pomembno vlogo pri odločitvah v zvezi z energijsko infrastrukturo, kjer bi rešitve na strani povpraševanja lahko dopolnile ali nadomestile naložbe na strani ponudbe, kadar ima ena od rešitev prednost zaradi splošne učinkovitosti pred obstoječimi alternativami ali če bi lahko uvedli nove komponente (npr. kompresorji, ki lahko obnovijo odvečno toploto/odvečno električno energijo). Poleg tega bi imeli različni nosilci odločanja različne vloge pri uporabi načela, odvisno od sektorja in konteksta odločitev.

Upravičeni ukrepi

Cilj načela je preučiti širok spekter ukrepov za energijsko učinkovitost na straneh povpraševanja in ponudbe. Medtem ko so rešitve na strani povpraševanja ključne za zmanjšanje potrebe po energiji ali za boljšo uporabo energije, je pri uvajanju energijske infrastrukture ali opreme, ki porablja energijo, treba preučiti tudi tehnologije in načine, kako bi jih bilo mogoče upravljati tako, da bi to vodilo do prihrankov energije (13).

Omogočitveni pogoji

Medtem ko gre pri uporabi načela za upoštevanje posebnih elementov, je glavni cilj načela izvajati rešitve za energijsko učinkovitost, kadar koli so te opredeljene kot prave rešitve. To pomeni, da bi morala vključitev načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v oblikovanje politike voditi tudi k odpravi regulativnih in neregulativnih ovir, ki ovirajo uspešnost in izvajanje rešitev za energijsko učinkovitost. Da bi lahko upoštevali vse energijsko učinkovite možnosti, morajo imeti različni akterji zadostno raven informacij o prihrankih energije pri različnih rešitvah in načinih ocenjevanja njihovih socialnih, okoljskih in gospodarskih učinkov, stroškov in koristi. Upoštevati bi bilo treba tudi prihodnje učinke podnebnih sprememb na energetski sistem, vključno s samimi rešitvami za energijsko učinkovitost. Poleg tega bi bile zaradi narave širših koristi prihrankov energije, ki bi lahko bile za družbo večje kot za vlagatelje, morda potrebne posebne spodbude ali zahteve za spodbujanje energijsko učinkovitega vedenja in naložb.

3.2.   Koraki, ki jih je treba izvesti

Kot je navedeno zgoraj, so ukrepi, ki jih je treba sprejeti pri uporabi načela, večinoma odvisni od faze postopka sprejemanja odločitev in vrste nosilca odločanja. Spodnja matrika (glej preglednico 1) povezuje različne korake v zvezi z uporabo načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v postopku sprejemanja odločitev z različnimi fazami in vrstami nosilcev odločanja (14).

Preglednica 1

Ukrepi različnih nosilcev odločanja, povezani z načelom „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v postopku sprejemanja odločitev

Faza	Oblikovalci politike	Regulativni organi	Tržni subjekti
Vzpostavitev	— Opredelitev ciljev politike — Opredelitev/posodobitev regulativnega okvira — Analiza učinka politike in alternativ	— Opredelitev pravil o dostopu na trg za rešitve za energijsko učinkovitost ali rešitev za prilagajanje odjema — Izvedba preverjanja skladnosti poslovnega cilja/cilja projekta s cilji politike in pravili o dostopu na trg	— Določitev poslovnega cilja/cilja projekta
Priprava		— Opredelitev metode analize stroškov in koristi za splošno uporabo	— Opredelitev metode analize stroškov in koristi za konkretno uporabo — Zbiranje informacij — Napovedovanje povpraševanja po energetskih storitvah — Opredelitev drugih stroškov in tveganj — Sistematično ocenjevanje na podlagi načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“
Potrjevanje		— Preverjanje izvedbenega načrta in, če je primerno, njegova potrditev	— Predlog izvedbenega načrta
Izvajanje			— Izvajanje načrta, npr. zagotavljanje načrtovane storitve, izvedba tehnologij za energijsko učinkovitost, sprejemanje odločitev o naložbah itd.

Vir: študija družbe Ecorys

Na podlagi te matrike je bilo oblikovano orodje za sprejemanje odločitev v obliki drevesa odločanja z usmerjevalnimi vprašanji za vsak korak. Orodje omogoča vpogled v različne korake z opredelitvijo več usmerjevalnih vprašanj, ki kažejo na vprašanja, ki jih je treba obravnavati pri uporabi načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Za boljšo ponazoritev uporabnosti orodja je študija zagotovila tudi štiri primere iz resničnega življenja (predstavljene v oddelku 4).

V shematskem prikazu navedenega postopka sprejemanja odločitev imajo različni akterji različne vloge. Večina področij politike in uporabe načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“, analiziranega v študiji, vključuje tržne subjekte kot akterje pri pripravi načrtov ali odločitev o naložbah, zato je ta seznam ukrepov primeren za ta opredeljena področja politike in uporabe. Vendar pa obstajajo tudi druga področja, na katerih so oblikovalci politik (npr. razvoj nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov ter druge odločitve o oblikovanju politik) ali regulatorji (npr. (odobritev) napovedi ali scenarijev za načrt širitve mreže) glavni akterji vsaj pri sistematičnem ocenjevanju v fazi izvajanja. To pomeni, da je način, na katerega bodo različni akterji uporabljali načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“, zelo odvisen od konteksta. Čeprav se nekateri ukrepi uporabljajo v vseh primerih, so lahko nekateri sektorsko specifični in pomenijo različne ukrepe, odvisno od vrste odločitve, področja politike ali udeleženih akterjev. V nekaterih primerih je lahko vključena samo ena vrsta nosilcev odločanja.

Ne glede na sektor in vrsto odločitve (politika, načrtovanje ali naložbe) bi splošni pristop k uporabi načela ostal enak, vendar pa bi morali različni akterji slediti različnim korakom.

Oblikovalci politik in regulatorji imajo posebno vlogo pri omogočanju uporabe načela, določanju pravih pravil (faza vzpostavitve) in potrjevanju njegove uporabe. Prav tako so lahko akterji, ki uporabljajo načelo neposredno, v skladu s koraki, opredeljenimi v fazi priprave in izvajanja. Oblikovalci politike bi morali na primer pri pripravi strateškega načrtovanja ali določanju ciljev politike uporabljati načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Regulatorji bi morali to načelo uporabljati pri določanju pravil in predpisov, ki vplivajo na energetski sistem, zlasti pravil o zasnovi trga, ali vplivajo na porabo energije. Vendar bi bila v večini primerov priprava in izvajanje odločitev na ravni tržnih subjektov.

Ker so te smernice namenjene predvsem oblikovalcem politik in regulatorjem, je poudarek bolj na splošnih in univerzalnih vidikih uporabe načela. V ta namen so bili na podlagi faz in korakov, opredeljenih v študiji, v naslednjih oddelkih opredeljeni in pojasnjeni podrobnejši ukrepi, ki jih morajo oblikovalci politik in regulatorji upoštevati, predvsem v zvezi s fazo vzpostavitve, v kateri je treba določiti ustrezne okvirne pogoje, ter v zvezi s fazo priprave in potrjevanja za regulatorje, saj lahko te ukrepe sprejmejo tudi oblikovalci politik. Posebna pozornost je namenjena ukrepom, povezanim s spremljanjem in poročanjem, kot nadaljevanje sprejetih odločitev in izbir.

Koraki v fazi priprave in izvajanja postopka sprejemanja odločitev so prav tako zelo odvisni od konteksta. Mogoče je navesti nekatere bolj specifične ukrepe in kakšne so zahteve za pravilno izvajanje teh ukrepov. Vendar podrobnejša razlaga, kako bi bilo treba te ukrepe izvajati, presega področje uporabe tega dokumenta. Te ukrepe bi navadno izvajali tržni subjekti, ki delujejo pod različnimi pogoji, za obravnavo vseh posebnosti pa bi bili potrebni podrobni sektorski priročniki. V spodnji preglednici je predstavljen pregled ukrepov in njihovih predpogojev v zvezi z različnimi koraki faze priprave in izvajanja. Primeri iz resničnega življenja v študiji, predstavljeni v oddelku 4, opredeljujejo konkretne ukrepe za ustrezne akterje v okviru posebne odločitve v izbranem sektorju. Z vidika oblikovalcev politike bi bilo treba z ustrezno oceno učinka zagotoviti ustrezno vključitev načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v fazo priprave in izvajanja.

Preglednica 2

Koraki, ukrepi in predpogoji za izvajanje načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ s strani izvajalcev

Korak	Ukrep	Predpogoj
Določitev poslovnega cilja/cilja projekta	— Upoštevanje energijske učinkovitost kot dela rešitve	— Razpoložljivost informacij — Dostop do znanja in izkušenj
Opredelitev metode analize stroškov in koristi	— Upoštevanje širših koristi energijske učinkovitosti in njihove količinske opredelitve — Določitev meril za izbiro prave rešitve	— Standardizirana metodologija za izbiro — Razpoložljivost podatkov — Razpoložljivost orodij/modelov
Zbiranje podatkov	— Analiza trgov — Analiza inovativnih rešitev — Upoštevanje razvoja politike — Pridobivanje kakovostnih podatkov za analizo stroškov in koristi — Ocena naložbenih potreb in donosnosti naložb	— Razpoložljivost informacij — Razpoložljivost podatkov — Strokovno znanje
Napovedovanje povpraševanja po energetskih storitvah	— Upoštevanje prihodnjega povpraševanja po energiji — Ocena učinkov alternativ na porabo energije in, če je to primerno, na obremenitev	— Razpoložljivost razčlenjenih podatkov o porabi energije — Nacionalne/regionalne napovedi — Stabilen okvir politike
Opredelitev drugih stroškov in tveganj	— Upoštevanje učinkov izvedbenih dejavnikov — Upoštevanje sprememb cen goriva in energije — Upoštevanje makroekonomskega razvoja — Upoštevanje časa vračanja in prihodnjih denarnih tokov	— Razpoložljivost podatkov — Jasni cilji politike — Razpoložljivost preteklih izkušenj — Razpoložljivost rešitev za zmanjšanje tveganja (npr. podjetja za energetske storitve)
Ocena alternativ	— Izvedba analize stroškov in koristi (monetizacija učinkov) — Ocena stroškovne učinkovitosti — Preverjanje, ali so rešitve primerne za prihodnost — Upoštevanje javne podpore in razpoložljivih sredstev	— Dostop in enostavna uporaba razpoložljivih podatkov ter orodij/modelov — Pravo strokovno znanje — Programi financiranja in podpora projektom energijske učinkovitosti
Izvajanje	— Dodelitev pravih virov ter znanja in izkušenj — Uporaba podpornih instrumentov — Zagotovitev pravilne uporabe	— Razpoložljivost strokovnega znanja in virov (delovna sila in sredstva) — Preprost dostop do programov podpore — Mehanizmi za povratne informacije med izvajalcem in uporabnikom
Spremljanje in vrednotenje	— Zbiranje podatkov — Revizija izvajanja — Ocena učinkov in doseganja ciljev	— Vnaprej opredeljeni kazalniki — Dostop do podatkov — Razpoložljivost orodij za analizo in obdelavo podatkov — Razpoložljivost sredstev

Vir: Evropska komisija

3.3.   Ključni akterji

Čeprav lahko rešitve za energijsko učinkovitost izvajajo javni sektor, zasebna podjetja in potrošniki, ima uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ tudi nekaj širših posledic za oblikovalce politik in regulativne organe, ki morajo utreti pot za uporabo energijsko učinkovitih rešitev v različnih kontekstih. Zaradi uporabe načela s strani teh akterjev bi morali imeti tržni subjekti in vlagatelji ustrezna orodja in informacije, potrebne za ustrezno oceno in izvajanje energijsko učinkovitih rešitev.

Ključni akterji so torej naslednji:

Oblikovalci politike

Med temi so:

(a)	institucije EU, vključene v standardni zakonodajni postopek EU, tj. Evropska komisija, Evropski parlament, Svet Evropske unije;

(b)	vlade, nacionalni parlamenti in upravni oddelki, pristojni za celotno ozemlje države članice;

(c)	regionalne, pokrajinske in lokalne vlade, parlamenti in upravni oddelki, pristojni za regije, pokrajine in občine države članice.

Za oblikovalce politike se uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ nanaša na vse vidike, ki vplivajo na upravičenost, izvedljivost in podporo energijski učinkovitosti (vključno z ukrepi za spodbujanje energijsko varčnega ravnanja), tudi z javnim financiranjem in javnimi naročili. Oblikovalci politike bi morali z določitvijo okvira usmerjati druge subjekte k energijsko učinkovitim rešitvam. To vključuje določitev ciljev, ki ne bi izključevali energijsko učinkovitih alternativ, odpravo pravnih in upravnih ovir ter izvedbo ustrezne ocene različnih pobud politike, njihovega učinka na porabo energije in morebitnih kompromisov glede ukrepov za prihranke energije, tudi z vidika, usmerjenega v prihodnost.

Oblikovalci politike bi morali tudi zagotoviti, da se spodbude za energijsko učinkovite rešitve zagotovijo za obravnavo dejstva, da ukrepi za energijsko učinkovitost niso vedno stroškovno optimalni z vidika posameznika (npr. zaradi dolgih dob vračanja, s tem povezanih tveganj ali nizke ozaveščenosti), da pa so rešitve zaželene z družbenega vidika. Da bi zajeli vse te vidike, mora energijska učinkovitost postati politična prednostna naloga na strateški in operativni ravni, vključno z vključevanjem finančnih institucij, kjer je to primerno.

Na lokalni ravni so odločitve javnih organov po navadi bližje izvajanju in lahko neposredno vplivajo na izbiro rešitve. Sklepi o posebnih izdatkih razpoložljivih sredstev, ki dovoljujejo odločitve o lokalizaciji naložb in načrtovanju zagotavljanja javnih storitev, so primeri, kjer je treba, kadar je to mogoče, upoštevati načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Poleg tega lokalne vlade potrebujejo dolgoročno načrtovanje za izvajanje načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ pri ocenjevanju različnih možnosti, da preprečijo izključno uporabo nekaterih tehnologij ali poti v skladu z lokalnimi cikli načrtovanja.

Regulatorji

Ta skupina zajema javne regulativne organe ali agencije, imenovane na nacionalni ali regionalni ravni za določanje pravil in zagotavljanje skladnosti, nadzor delovanja trgov in nadzor tarif v reguliranih tržnih segmentih. Zlasti zajemajo energetske regulatorje in agencije z regulativno in nadzorno vlogo.

Regulatorji bi morali varovati pravila, ki zagotavljajo dostop do trga in omogočajo energijsko učinkovite rešitve. Zagotoviti bi morali tudi metodologije in smernice, kako oceniti različne alternative v analizi stroškov in koristi, pri čemer bi se upoštevale širše koristi, ter nazadnje preveriti izvajanje, da se ugotovi, ali se je načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ uporabljalo pravilno, ko se predvideva odobritev, preverjanje ali spremljanje projektov, ki so jih predložile družbe na trgu. Za te je pomembno, da se določijo ustrezne določbe za spremljanje in vrednotenje, da se zberejo informacije o tem, kako je energijska učinkovitost delovala v praksi.

Tržni subjekti

Ta skupina zajema družbe, energijske skupnosti državljanov in vlagatelje, ki so odgovorni za dejanske odločitve na trgu. Zajema tudi javne naročnike in naročnike (15), kot so opredeljeni v pravilih o javnem naročanju, če njihove odločitve o nakupu blaga ali storitev na različnih trgih vplivajo na porabo energije. Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ bi se uporabljalo za odločitve o merilih javnega razpisa ali odločitve o nakupih, najemih ali posodobitvi stavb, ki jih ti organi posedujejo ali zasedajo.

V sektorju energije je glavni poudarek očitno na družbah na trgu energije, za katere veljajo posebni predpisi, zlasti:

(a)	dobavitelji energije: komercialni proizvajalci električne energije, toplote ali hladu in drugih surovin ter pravne osebe, ki potrošnikom prodajajo energijo (npr. električno energijo, toploto/hlad, zemeljski plin);

(b)	omrežni operaterji: subjekti, odgovorni za obratovanje, zagotavljanje vzdrževanja in po potrebi razvoj distribucijskega in prenosnega sistema na določenem območju, da se zagotovi dolgoročna sposobnost sistema za izpolnjevanje potreb po električni energiji, toploti ali hladu in zemeljskem plinu; ter

(c)	ponudniki storitev upravljanja povpraševanja: subjekti, ki podpirajo potrošnike pri izboljšanju energijske učinkovitosti in prilagajanja odjema ter povečanju prilagodljivosti odzivanja potrošnikov, vključno na primer s povezovalci v elektroenergetskem sistemu.

V primerjavi z gospodarskimi družbami, katerih cilj je predvsem povečati dobiček, imajo lahko podjetja za izvajanje gospodarskih javnih služb različne cilje, določene z uredbo. Od njih se lahko zahteva, da si pri svojih odločitvah o naložbah prizadevajo za cilje glede trajnostnosti ali uporabijo neko obliko trajnostnih meril. V takih primerih bi se načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ uporabljalo pri določanju ciljev projekta, izvajanju analize stroškov in koristi, ocenjevanju učinkov različnih alternativ ali iskanju prave rešitve za izvajanje.

Skupina tržnih subjektov zajema tudi regulirane vlagatelje ter javne in zasebne finančne institucije, ki bodo kot del svojih dejavnosti uporabljale načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ bi moralo prispevati k usmerjanju dejavnosti finančnih institucij v smeri dolgoročne trajnosti njihovih sredstev in finančnega portfelja. Z usmeritvijo v prihodnost bi moralo načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ podpirati razvoj inovativnih prihodkovnih modelov na področju energijske učinkovitosti (npr. energijska učinkovitost kot storitev) in pogoje, pod katerimi bi lahko pritegnili zasebne naložbe.

Na splošno bi morali sistemi upravljanja z energijo na ravni podjetij, kot je standard ISO 50001, če se ustrezno upoštevajo, voditi k sprejetju energijsko učinkovitih rešitev za izboljšanje energijske učinkovitosti podjetij. Prav tako bi morali energijski pregledi in njihovo nadaljnje ukrepanje voditi k večji ozaveščenosti in izboljšanju energijske učinkovitosti, če so ti stroškovno učinkoviti s poslovnega vidika podjetja. To pa ne pomeni, da je načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ popolnoma nepomembno. Uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ bi lahko gospodarskim družbam pomagala tudi pri opredeljevanju energijsko učinkovitih projektov in naložb, pravilnem ocenjevanju stroškov in koristi, vključno s širšimi koristmi za njihove zaposlene, ter pravilnem izvajanju teh projektov in naložb.

3.4.   Opredelitev ciljev politike

Pomembno je, da cilji ne določajo vnaprej rešitev, ki jih je treba uporabiti za njihovo doseganje, razen če je to potrebno. Če bi bili lahko ukrepi za energijsko učinkovitost del rešitve, cilji politike ne bi smeli izključevati takih ukrepov. To zahteva določitev ciljev na podlagi rezultatov in želenih učinkov in ne na podlagi vložkov. Eden od očitnih pristopov je določitev splošnih ciljev na podlagi uspešnosti sistema in ne ciljev za posebne rešitve, na primer oskrba z energijo, ki bo ustrezala povpraševanju, in ne povečanje zmogljivosti za proizvodnjo energije za 5 %, da se doseže pričakovana rast povpraševanja. Seveda bodo morali biti cilji politike v nekaterih situacijah precej specifični, vendar pa to ne bi smelo preprečiti upoštevanja, kako bi bilo mogoče podpirati energijsko učinkovite rešitve z ustrezno opredelitvijo ciljev. Zato je pri pobudah, ki bi vplivale na porabo energije, že v fazi določanja ciljev pomembno preučiti učinke na porabo energije in kompromise med različnimi rešitvami, ki bi lahko dosegle te cilje.

V zvezi s tem je pomembno, da se ustrezno opredelijo kazalniki in metodologija za spremljanje ciljev. Če bi zmanjšanje porabe energije lahko prispevalo k zastavljenim ciljem ali če bi doseganje zastavljenih ciljev vplivalo na porabo energije, je treba oceniti razmerje med cilji in pričakovanimi ravnmi porabe energije. V tej zgodnji fazi postopka sprejemanja odločitev bi lahko bile take ocene težke in potrebne bi bile nekatere izkušnje in dokazi iz preteklosti. Zato je treba od samega začetka spremljati dejanske učinke ukrepov, sprejetih za doseganje teh ciljev, na porabo energije, vključno s protokoli spremljanja in ocenjevanja.

3.5.   Opredelitev regulativnega okvira

3.5.1.   Določitev pravih pravil in zakonodaje

Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ in energijsko učinkoviti ukrepi zahtevajo ustrezen zakonodajni okvir, ki omogoča njihovo izvajanje v praksi. Zakonodaja mora opredeliti energijsko učinkovitost kot možno rešitev, omogočiti njeno izvedbo in zagotoviti ustrezno nadaljnje ukrepanje. Po potrebi bi morala obravnavati tudi ovire za energijsko učinkovite rešitve.

Za oceno, ali bi se načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ lahko uporabilo za določeno pobudo politike, uredbo ali projekt, bi se lahko izvedel začetni pregled na podlagi sklopa vprašanj (tri skupine s po tremi vprašanji). Prva skupina vprašanj pomaga ugotoviti, ali energijska učinkovitost spada na področje uporabe prihodnje pobude ali projekta. Druga skupina pomaga razjasniti, ali je energijsko učinkovitost mogoče uporabiti v praksi, in tretja skupina, ali je energijsko učinkovitost mogoče ustrezno izvajati.

Tri skupine vprašanj so:

1.

Ali je energijska učinkovitost mogoča? — Ali pobuda vpliva na porabo energije ali vodi v širitev oskrbe z energijo? — Ali lahko energijska učinkovitost pomaga pri doseganju ciljev pobude? — Ali obstajajo rešitve za energijsko učinkovitost, ki bi jih bilo mogoče obravnavati v okviru pobude? Ta vprašanja je treba obravnavati skupaj po vrstnem redu. Če je odgovor na vsa vprašanja „DA“, je treba preučiti nadaljnje vidike načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“, ki so zajeti v spodnjih vprašanjih (prav tako, če odgovori niso povsem jasno pritrdilni). Odgovor „NE“ na prvo vprašanje bi pomenil, da ni prostora za uporabo načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Odgovor „NE“ na vprašanje druge alinee bi pomenil, da energijska učinkovitost ne bi bila ustrezen pristop k doseganju ciljev v danem kontekstu, negativni odgovor na zadnje vprašanje pa bi nakazal, da za doseganje teh ciljev ni izvedljive energijsko učinkovite rešitve. Negativni odgovor oziroma negativni odgovori bi pomenili, da ni potrebe za obravnavo preostalih skupin vprašanj.

2.

Ali je možnost za energijsko učinkovitosti izvedljiva? — Ali je mogoče pravilno oceniti neposredne in širše koristi rešitev za energijsko učinkovitost na ravni energetskega sistema ali posameznih naprav? — Ali obstajajo kakšne ovire, ki vplivajo na izvajanje možne rešitve za energijsko učinkovitost? — Ali je mogoče zagotoviti, da bodo rešitve za energijsko učinkovitost učinkovite pri doseganju ciljev pobude ali prispevanju k njim? Če bi bil odgovor na katero od vprašanj „NE“ ali negotov, je za obravnavo teh težav potrebno nadaljnje ukrepanje v skladu z načelom „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Pozitivni odgovori na vsa vprašanja pomenijo, da bi nosilci odločanja lahko izvajali načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v danem kontekstu. Vsekakor je treba pogledati tudi tretjo skupino vprašanj.

3.

Ali je možnost za energijsko učinkovitost mogoče ustrezno izvajati? — Ali subjekti, odgovorni za izvajanje, znajo oceniti rešitve za energijsko učinkovitost? — Ali je na voljo dovolj virov in informacij za izvajanje rešitev za energijsko učinkovitost? — Ali obstajajo mehanizmi, ki bi omogočili izvrševanje in preverjanje izvajanja? Če bi bil odgovor na katero od vprašanj „NE“ ali negotov, so potrebni dodatni ukrepi za zagotovitev, da se lahko izvajanje načela nadaljuje z ustrezno izbiro najboljših rešitev. Pozitivni odgovori bi potrdili, da so vzpostavljeni ustrezni pogoji, pod katerimi lahko zadevni subjekti sprejmejo informirano odločitev, ki bi bila optimalna z vidika ciljev politike, ko se načelo uporablja v okviru načrtovane pobude.

Nadaljnji ukrepi ne pomenijo nujno, da je treba posebne določbe vključiti v zakonodajo ali pravila. Nekatere težave bi bilo mogoče obravnavati zunaj pravnega okvira ali formalnih zahtev. Vendar je pomembno, da se v primeru, ko prvi sklop vprašanj pokaže, da je energijska učinkovitost lahko del rešitve, določbe določijo na pravi način. Zlasti bi morale:

(1)	izrecno navajati, da je energijska učinkovitost možna rešitev, ki jo je treba preučiti in ji dati prednost, če je stroškovno učinkovita in ustreza svojemu namenu;

(2)	priznavati vlogo energijske učinkovitosti pri doseganju drugih ciljev, kot so zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, onesnaževal in uporabe neenergijskih virov, izboljšanje zdravja in udobja ter zmanjšanje energijske revščine;

(3)	zagotoviti, da zahteve omogočajo energijsko učinkovitost pri dobavi, prenosu, distribuciji in porabi energije, zlasti pri uporabi rešitev na strani povpraševanja; Tehnične specifikacije ne bi smele ovirati energijske integracije ali uporabe energijske učinkovitosti;

(4)	določiti učinkovitost in ne konkretne rešitve, ki jo je treba doseči. Ureditev na podlagi učinkovitosti bi omogočila energijsko učinkovitost enako kot druge alternative;

(5)	opredeliti vloge in obveznosti različnih akterjev pri ocenjevanju in preverjanju rešitev za energijsko učinkovitost;

(6)	navesti jasna merila in metodologijo za ocenjevanje stroškov in koristi energijsko učinkovitih rešitev ter učinkov na porabo energije;

(7)	sklicevati se na informacije in podatke (ki se bodo uporabljali) za oceno obstoječega potenciala prihrankov energije, stroškov in koristi energijske učinkovitosti;

(8)	zagotoviti, da je energijska učinkovitost upravičena, in celo zaželena, za javno podporo in financiranje;

(9)	vključuje spremljanje učinkov na porabo energije in preverjanje drugih učinkov energijsko učinkovitih rešitev.

Ključni vidik, povezan s pravili in zahtevami, je ozaveščanje o možnih ukrepih za energijsko učinkovitost, njihovih stroških in koristih ter načinih njihovega optimalnega izvajanja. Prav tako bo morda potrebno, da pravne določbe obravnavajo ovire za prvo načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ in posebne rešitve za energijsko učinkovitost. To zahteva ustrezno opredelitev takih ovir.

3.5.2.   Opredelitev ovir za načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“

Pri odločanju, ali je energijsko učinkovita rešitev izvedljiva možnost za doseganje zastavljenih ciljev, je izhodišče zlasti ugotovitev, ali obstajajo ukrepi za energijsko učinkovitost, ki bi lahko bili alternativa širitvi na strani ponudbe v energetskem sistemu ali ki bi lahko zmanjšali povpraševanje po energiji v sektorjih končne uporabe. Informacije o tem, kaj bi bilo mogoče storiti, bi omogočile poznejšo analizo in primerjavo energijsko učinkovitih ukrepov z drugimi alternativami.

Vendar se ta predhodna opredelitev in naknadna izbira energijsko učinkovitih rešitev v skladu z načelom „energijska učinkovitost na prvem mestu“ soočata z različnimi ovirami. Projekt ENEFIRST (16) je v enem od svojih delovnih sklopov opredelil in razdelil te možne ovire v naslednje kategorije:

—	politične ovire – povezane s pristranskostjo do nekaterih rešitev ali nadaljevanjem predhodno sprejetega pristopa;

—	regulativne ovire – kadar veljavna ureditev ovira izbiro energijsko učinkovitih rešitev;

—	ovire za vzajemno delovanje politik (npr. nasprotujoči si cilji ali prednostne naloge) – povezane z dejstvom, da se nosilci odločanja nagibajo k obravnavanju svojih posebnih področij politik in da lahko pride do kompromisov z ukrepi za energijsko učinkovitost;

—	finančne ovire – nezadostna sredstva ali finančna pomoč za energijsko učinkovite rešitve, ki bi jih bilo mogoče povezati z načinom ocenjevanja in vrednotenja;

—	tehnične ovire – energijsko učinkovito rešitev je morda tehnično težje oceniti ali vključiti v izvedljivo možnost;

—	informacijske ovire – pomanjkanje informacij in podatkov, ki so na voljo za pravilno opredelitev in oceno prednosti rešitev za energijsko učinkovitost;

—	kulturne in vedenjske ovire – vedenje in navade, ki omejujejo obseg obravnavanih možnosti;

—	komunikacijske/ozaveščevalne ovire – pomanjkanje ozaveščenosti o možnostih za energijsko učinkovitost;

—	pomanjkanje strokovnega znanja – nezadostno znanje za izvajanje rešitev/tehnologij za energijsko učinkovitost in pristranskost do nekaterih rešitev, ki izključujejo možnosti za energijsko učinkovitost;

—	pristranskost v zvezi z vplivom, povezana s pomenom deležnikov na strani ponudbe pri oblikovanju politike ali sprejemanju odločitev – na oblikovalce politike vplivajo deležniki na strani ponudbe;

—	ovire v dobavni verigi – trgi energije so bili oblikovani z vidika ponudbe, tako da bi lahko energijska učinkovitost ovirala obstoječi sistem.

Ovire se lahko razlikujejo za posebna področja politike in so podrobno opredeljene v poročilu ENEFIRST.

Zgoraj navedene ovire so najpomembnejše za oblikovanje politike, zato jih je treba upoštevati pri opredelitvi ustreznega okvira politike. Vendar bi te ovire lahko vplivale tudi na zasnovo in pristop v posebnih naložbenih projektih. Poleg tega lahko obstajajo druge bolj specifične ali lokalne ovire, odvisno od vrste in obsega ukrepa energijske učinkovitosti.

Nazadnje so nekatere ovire lahko povezane z viri, ki jih javni organi namenijo energijski učinkovitosti. Nezadostna upravna sredstva ter sredstva, namenjena podpori, ocenjevanju in spodbujanju rešitev in tehnologij energijske učinkovitosti, so pogosto prijavljena ovira za širšo uporabo načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Zato je ena od pomembnih nalog oblikovalcev politike izgradnja potrebnih upravnih zmogljivosti in strokovnega znanja na področju energijske učinkovitosti ter zagotovitev, da so javnim organom na voljo zadostna finančna sredstva za pomoč tržnim subjektom in potrošnikom pri izvajanju energijsko učinkovitih rešitev in za spremljanje učinkov politike.

3.5.3.   Vključevanje načela v politiko in pravni okvir

Eden od pomislekov glede omogočitvenega okvira za načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ se nanaša na način, na katerega bi bilo mogoče izvrševati priporočila iz teh smernic.

Obravnavanje posebnih ovir, določanje zahtev ali opredelitev posebnih spodbud za energijsko učinkovite rešitve je del politike energijske učinkovitosti. Pomembno je, da sta oba vidika ločena. Politika energijske učinkovitosti opredeljuje posebne ukrepe in cilje za energijsko učinkovitost ter podporne in omogočitvene pogoje. Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ obravnava in analizira energijsko učinkovite alternative za odločitve, ki vplivajo na porabo energije in oskrbo z energijo. Uporaba načela bi morala voditi tudi k posebnim ukrepom, ki bi omogočili to analizo in izvajanje rešitev za energijsko učinkovitost. Oblika teh ukrepov bo običajno opredeljena v ukrepih politike energijske učinkovitosti. Zato pravna oblika teh ukrepov presega razpravo o načelu in je bolj del razvoja energijske politike. Na primer, da bi spodbudili energijsko učinkovitost in premagali zgoraj navedene ovire, bi lahko neposredna prizadevanja za rešitve energijske učinkovitosti potekala v obliki posebnih ciljev energijske učinkovitosti. Drug način je, da se ponudnikom energije določijo zavezujoče obveznosti prihranka energije, ki od njih zahtevajo, da zmanjšajo porabo energije svojih odjemalcev (17).

Vsaka zavezujoča ciljna in predpisujoča zahteva za uporabo energijsko učinkovitih rešitev dosega cilje načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Vendar pa so oblika takih zahtev, njihova strogost ali obveznost, ki jo nalagajo, vprašanja, ki jih je treba obravnavati kot del politike, povezane z energijo. Z vidika načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ je pomembno, da se obravnavajo različni vidiki.

3.5.4.   Spodbujanje načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“

V večini primerov bi morali biti ukrepi za energijsko učinkovitost prednostna pot naprej, če bi jih ustrezno upoštevanje širših koristi opredelilo kot stroškovno učinkovito možnost. Kljub temu koristi ne zadevajo vedno akterja, ki bi moral sprejeti odločitev o naložbi. Širše koristi energijske učinkovitosti bi lahko veljale bolj za družbo (npr. čist zrak) kot za vlagatelja, ki sprejema odločitev. Podobno ima lahko končni uporabnik koristi od prihrankov energije, vendar so lahko te koristi za lastnika sredstva majhnega pomena (npr. ločene spodbude v najetih nepremičninah).

Poleg tega, zlasti za podjetja za izvajanje gospodarskih javnih služb, energijska učinkovitost ni očitna pot, ki bi jo bilo treba ubrati, kajti ko potrošniki varčujejo z energijo, podjetja za izvajanje gospodarskih javnih služb prodajo manj svojega proizvoda. Zato je pomembno spremeniti energetske poslovne modele, ki dajejo prednost večji prodaji energije, v poslovne modele, ki nagrajujejo energetske storitve ali doseganje določene ravni udobja, na primer model „energijske učinkovitosti kot storitve“. Odvračilni dejavnik je tudi dejstvo, da nakup energijsko učinkovite opreme ali prenova stavb zahteva razmeroma visoke vnaprejšnje stroške, medtem ko so lahko dobe vračanja dolge.

Zato omogočanje energijske učinkovitosti pogosto ni dovolj in so potrebne neposredne ali posredne spodbude, tako da se pri sprejemanju odločitev upoštevajo širše koristi ukrepov za energijsko učinkovitost za družbo. Zlasti bi morale spodbude zagotoviti, da se na odločitve posameznikov vpliva tako, da so dobre za sistem kot celoto.

3.5.5.   Financiranje in finančna podpora

Podpora izvajanju namenskega nosilca za energijsko učinkovitost

Pomembno je, da je namensko financiranje namenjeno podpori energijski učinkovitosti. To bi moralo spodbujati projekte energijske učinkovitosti in vlagateljem zagotoviti jasnost glede razpoložljive finančne podpore. Energijska učinkovitost je sicer upravičena v okviru različnih programov financiranja, vendar so sheme javnega financiranja, namenjene projektom energijske učinkovitosti, trenutno omejene.

Ustanovitev namenskega sklada ali sheme za energijsko učinkovitost lahko zagotovi močnejše spodbude za naložbe v energijsko učinkovitost. Tak sklad bi pripomogel k oblikovanju zglednega okvira, na podlagi katerega bi se načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ uporabljalo v celoti. Običajno imajo paketne rešitve, ki združujejo finančno podporo s svetovalnimi storitvami, višjo stopnjo absorpcije in koristi od višjega izkoristka (18).

Uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ za vsa ustrezna področja instrumentov financiranja EU

Določitev meril za upravičenost do finančne podpore z določitvijo ciljev in meril energijske učinkovitosti bo dala prednost energijsko učinkovitim projektom. Kadar je mogoče, lahko sredstva EU na podlagi najboljših razpoložljivih tehnologij določijo (sektorsko ali tehnološko specifične) pragove za porabo energije ali izboljšanje energijske učinkovitosti.

V okviru skladov kohezijske politike bi morali organi upravljanja zagotoviti, da se programi v svojih prednostnih nalogah in ciljih posebej sklicujejo na spodbujanje načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“  (19) ter ga ustrezno odražajo v mreži upravičenosti, na primer s ponujanjem višjega kritja stroškov za projekte, ki izpolnjujejo načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Programi Interreg bi morali te ukrepe obravnavati v čezmejnem ali nadnacionalnem okviru.

Poleg tega bi morali organi upravljanja upoštevati energijsko učinkovitost pri določanju meril za izbiro ukrepov v tistih sektorjih, kjer bi se lahko izvajalo načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ (glej oddelek 4.2), da bi se lahko prednostno obravnavali projekti, ki uporabljajo to načelo.

Organi upravljanja bi lahko razmislili tudi o modulaciji intenzivnosti pomoči, da bi imeli projekti na področju energijske učinkovitosti ali uporabe prvega načela energijske učinkovitosti korist od prednostne javne podpore (bonus).

V skladu z InvestEU so izvajalski partnerji pozvani, naj v svojo predložitveno dokumentacijo vključijo oddelek o energijski učinkovitosti, ki bi predstavljal samostojen element njihove skrbnosti pri ocenjevanju projektov. Tak oddelek bi se uporabljal za vse projekte, ki presegajo sklop za trajnostno infrastrukturo.

Priporočilo o upoštevanju meril za izbiro, povezanih z energijsko učinkovitostjo, je razširjeno tudi na evropske, nacionalne ali regionalne programe, ki se izvajajo na podlagi razpisov za projekte.

Kadar javni organi in izvajalski partnerji skladov EU razvijajo in izvajajo ukrepe, pri katerih je glavni cilj energijska učinkovitost, se jih spodbuja, da podajo trdno utemeljitev, kako je energijska učinkovitost osrednjega pomena za projekt/program/ukrep in zakaj tveganje lažnega zelenega oglaševanja zanje ne velja.

Zagotavljanje tehnične pomoči upravljavcem skladov in nosilcem projektov pri uporabi načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“

Poleg dejanskih sredstev, ki so na voljo za energijsko učinkovitost, bi obravnavanje zaznavanja tveganja, olajšanje združevanja in pomoč za razvoj projektov dodatno spodbudili energijsko učinkovite rešitve. Čeprav so ti ukrepi že del politik financiranja energije, bi morali nosilci odločanja spodbujati orodja, ki so na voljo prosilcem in upravljavcem skladov.

Evropska komisija lahko organom upravljanja ponudi svetovalne storitve, da jim pomaga pri operacionalizaciji načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v njihovih programih, zlasti prek Instrumenta za tehnično podporo (20).

Finančnim institucijam, ki imajo koristi od programov EU, bi lahko bile na voljo namenske svetovalne storitve, ki bi odražale načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v fazi ocenjevanja (skrbnost) in tudi v fazi izvajanja (razvoj projekta). Evropska komisija si prizadeva za razvoj takih posebnih svetovalnih produktov na podlagi uspešnih izkušenj Evropske investicijske banke in drugih potencialnih izvedbenih partnerjev (nacionalnih spodbujevalnih bank, Evropske banke za obnovo in razvoj itd.).

Nosilci projektov, ki so pripravljeni izvajati naložbe za energijsko učinkovitost ali vključiti načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“, lahko prejmejo ad hoc tehnično pomoč od svetovalnega vozlišča EU, pomoči ELENA, programov kohezijske politike, kot je ustrezno, in drugo pomoč za razvoj projektov v okviru programa za prehod na čisto energijo LIFE. V nekaterih primerih so stroški energijskega pregleda lahko (delno) upravičeni do podpore EU.

Tehnična pomoč bo organom upravljanja, finančnim institucijam in nosilcem projektov pomagala pri uporabi ustreznih kazalnikov in metodologij za merjenje prihrankov energije ter lahko vključuje del zahtev za spremljanje, kot so energijski pregledi za obravnavana sredstva.

Odražanje načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v smernicah o državni pomoči

Energijska učinkovitost je obravnavana v smernicah o državni pomoči za energijo in okolje ter v uredbi o splošnih skupinskih izjemah, ki sta trenutno v reviziji (21). To velja za operativne programe, ki v okviru deljenega upravljanja niso privzeto izvzeti iz državne pomoči. To lahko velja tudi za projekte, ki se financirajo iz mehanizma za okrevanje in odpornost.

3.5.6.   Zagotavljanje informacij

Pomanjkanje ozaveščenosti o potencialih za prihranke energije, njihovih možnih koristih in načinih za njihovo ocenjevanje so nekatere od ovir za uporabo načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Če to pomanjkanje zadostnih informacij spremljajo navade in pretekle preference, ne zadostuje le to, da so informacije na voljo. Potrebne so ponavljajoče se izobraževalne in informacijske kampanje, da bi spremenili negativno dojemanje energijske učinkovitosti kot nečesa, kar za prihranek energije zahteva veliko truda in denarja, to pa tudi zaradi zmanjšane učinkovitosti. Namesto tega je pomembno, da energijsko učinkovitost povežemo s povečanjem udobja, zmogljivosti in kakovosti. Prav tako je treba povečati ozaveščenost ter znanje o potencialih in širših učinkih energijske učinkovitosti v različnih sektorjih. To vključuje potrebo po poenostavitvi izbire vlaganja v energijsko učinkovitost, pri čemer se državljanom ob odločitvi za vlaganje zagotovi tudi oblikovanje informacij, ki zmanjšujejo negativni vpliv kognitivnih predsodkov, kot je zagotavljanje informacij o prihodnjih prihrankih pri stroških ter okoljskih in socialnih koristih (22). Zato morajo učinkovite informacijske kampanje obravnavati poznavanje ozadja, preference in kognitivne predsodke, ki vplivajo na odločitve, povezane z energijo (23).

Poleg tega primanjkuje dobrih razpoložljivih podatkov in metodologij za oceno širših koristi izboljšav energijske učinkovitosti. To omejuje možnost količinske opredelitve teh koristi in zagotavljanja ustrezne analize stroškov in koristi. Na lokalni ravni so kraji, mesta in lokalne skupnosti na splošno najbolj primerni za izvajanje ukrepov za energijsko učinkovitost, pri čemer tesno sodelujejo z državljani, potrošniki in energijskimi skupnostmi. Vendar pa pomanjkanje podatkov ter pogosto omejena finančna, tehnična in strokovna zmogljivost preprečujeta, da bi kraji, mesta in lokalne skupnosti oblikovali trdne načrte za ogrevanje in/ali energijsko učinkovitost ter upoštevali energijsko učinkovitost pri prostorskem in razvojnem načrtovanju. V zvezi s tem ni le treba dati na voljo ustrezne podatke, ampak tudi zagotoviti, da lahko tisti, ki jih bodo uporabljali, analizirajo informacije in podatke, ki so na voljo. Krepitev zmogljivosti je zato bistveno področje, ki ga je treba obravnavati.

V okviru načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ je prav tako pomembno zagotoviti, da so informacije ponujene v pravem trenutku in v pravi obliki. Informacije o možnostih energijske učinkovitosti in njihovih možnih koristih bi bilo treba organom in tržnim subjektom zagotoviti na jasen način, da bi jim olajšali izbiro določene možnosti pri odločitvah o načrtovanju ali naložbah. Preprosta objava podatkov ali smernic morda ne bo zadostovala. Informacije o energijsko učinkovitih rešitvah morajo biti ustrezne in prilagojene posebnim okvirom, da bi pozitivno in ustrezno vplivale na postopek sprejemanja odločitev. Prav tako jih je treba dejavno spodbujati.

Poleg tega način predstavitve in promocije informacij močno vpliva na postopek sprejemanja odločitev. Ko je osnovna ozaveščenost vzpostavljena, je treba komunikacijo prilagoditi tudi ciljni publiki in posebnemu kontekstu, tako da bo zlahka razumljiva. Predložene informacije bi morale olajšati zavestno sprejemanje odločitev na podlagi dokazov in preglednosti. Postopek sprejemanja odločitev vlagateljev vključuje analizo prednosti in slabosti različnih rešitev, zato enostranska sporočila morda ne bi zadoščala. Dvostranska komunikacija bi lahko bila prepričljivejša, saj bi lahko obravnavala vprašanja, zastavljena v analizi pred sprejetjem odločitve.

V zvezi s tem je pomembno, da se predstavijo pričakovani prihranki energije pri določenem ukrepu, tehnologiji ali rešitvi skupaj z informacijami o tem, kako naj bi se ta ukrep izvajal in uporabljal. Prav tako je dobro izpostaviti možne povratne učinke, tj. morebitno zmanjšanje pričakovanih prihrankov energije zaradi povečanja porabe energije po ukrepih za energijsko učinkovitost. Ker bi bilo „pretirano spodbujanje“ ukrepov za energijsko učinkovitost lahko kontraproduktivno, je bistveno, da se ti pred izvajanjem ustrezno ocenijo. Če ocena ne bi bila v skladu s pričakovanji, izraženimi v predloženih informacijah, bi lahko nosilce odločanja odvrnila od možnosti za energijsko učinkovitost.

V zvezi z informacijami o financiranju je pomembno, da so finančne institucije seznanjene z dejanskimi tveganji in koristmi naložb v energijsko učinkovitost. Eno od pomembnih orodij, ki jih je treba upoštevati, je podatkovna zbirka podatkov platforme za zmanjševanje tveganj na področju energijske učinkovitosti (DEEP) s podatki o energiji in finančni uspešnosti iz projektov za energijsko učinkovitost, ki jih podpirajo javna sredstva EU, držav članic in lokalnih skupnosti. Javne organe, nosilce projektov in finančne institucije je treba še naprej močno spodbujati, da izpolnijo to zbirko podatkov, da bi še povečali in razširili informacije o potencialu energijske učinkovitosti. Širša razpoložljivost tržnih dokazov in evidenc o naložbah bo prispevala k zmanjšanju tveganja za energijsko učinkovitost in pomagala povečati naložbe v energijsko učinkovitost.

3.5.7.   Vodilna vloga javnega sektorja

Prednostna razvrstitev energijske učinkovitosti predstavlja tudi odgovornost za javne organe, da vodijo z zgledom. Čeprav splošni učinek v absolutnem smislu morda ni velik, imajo javni organi pomembno vlogo pri spodbujanju energijsko učinkovitega vedenja, proizvodov in storitev. Prav tako je ključnega pomena, da se prednostna razvrstitev energijske učinkovitosti v javnem sektorju predstavi kot primer trajnostnega in dobrega upravljanja javnih sredstev. Izbira rešitev za energijsko učinkovitost in njihova kombinacija z obnovljivimi viri energije bi se lahko uporabljala tudi kot predstavitveni projekti in oglaševanje zaželenih pristopov.

Javni sektor lahko vodi z zgledom na različne načine, zlasti:

(a)

Z določitvijo posebnih ciljev za javne stavbe v smislu energijske učinkovitosti stavb ali stopenj prenove. Člena 5 in 6 direktive o energijski učinkovitosti sta primera takega pristopa na ravni EU, vendar ga je mogoče okrepiti na nacionalni ravni. Javne stavbe bi morale biti zgled z izvajanjem različnih rešitev za energijsko učinkovitost, da se dokažejo njihova izvedljivost in koristi. Zlasti bi morale nove stavbe povezovati funkcionalnost, zasnovo in trajnost, vključenost in estetiko v skladu z novim evropskim Bauhausom (24) z najboljšo možno energijsko učinkovitostjo in, če je mogoče, preseči obvezne zahteve za skoraj ničenergijske stavbe, določene v členu 9 direktive o energijski učinkovitosti stavb. Ambiciozni cilji v zvezi z javnimi stavbami bi morali prav tako biti povezani s komunikacijo. Energijske prenove bi bilo treba izvesti in predstaviti na način, ki bolje povezuje energijsko učinkovitost z večjim udobjem in zmanjšanjem stroškov. Javni organi bi prav tako morali zagotoviti, da se razred energijske izkaznice stavbe jasno sporoči javnosti (v skladu s členom 13 direktive o energijski učinkovitosti stavb). V okviru energijskih izkaznic bi bilo treba preučiti tudi dodatne informacije, ki bi lahko spodbujale rešitve za energijsko učinkovitost, na primer pričakovane širše koristi v smislu zmanjšanja emisij toplogrednih plinov.

(b)

S krepitvijo nabave energijsko učinkovitih izdelkov in storitev. Zelena javna naročila in člen 6 direktive o energijski učinkovitosti že spodbujajo javne organe k nakupu izdelkov z najboljšo energijsko učinkovitostjo. Vendar bi morala v skladu z načelom „energijska učinkovitost na prvem mestu“ merila za energijsko učinkovitost postati razširjena na javnih razpisih in imeti večji pomen pri ocenjevanju in izbiri ponudb. Prav tako je treba energijsko učinkovitost uporabiti ne kot eno od pomožnih meril, ampak kot osrednji pogoj in/ali merilo za oddajo javnega naročila. Javni kupci bi morali oceniti, kako je mogoče doseči želeno učinkovitost izdelkov na javnem razpisu v skladu s cilji energijske učinkovitosti. Analizirati je treba posebno upoštevanje zmogljivosti energijsko učinkovitejših možnosti, če obstajajo.

(c)

Z uporabo energetskih storitev in pogodbenim zagotavljanjem prihranka energije (25), z izvajanjem energijskih pregledov in izvajanjem sistemov upravljanja z energijo. Podobno kot pri posebnih ciljih prenove bi morale biti javne stavbe tudi primeri uporabe razpoložljivih rešitev, ki bi olajšale doseganje prihrankov energije. Koristi uporabe teh rešitev, zlasti v zvezi z javnim proračunom, bi bilo treba spodbujati in o njih obveščati javnost.

3.6.   Analiza učinkov politike in alternativ

Po opredelitvi različnih možnosti za doseganje zaželenih ciljev in zagotavljanju strogih omogočitvenih pogojev za energijsko učinkovite rešitve je pomembno ustrezno oceniti te možnosti politike, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti alternativam na strani povpraševanja. Poleg tega je pri določanju strateških politik, pri katerih se energijska učinkovitost že od začetka obravnava kot del rešitve, vredno preučiti ambiciozne ukrepe za energijsko učinkovitost, na primer z uporabo scenarija visoke energijske učinkovitosti pri modeliranju, kjer je energijska učinkovitost na meji svoje stroškovne učinkovitosti ali izvedljivosti.

Analiza izvedljivih možnosti je lahko del regulativnih ocen učinka ali analize stroškov in koristi pred odločitvami o politiki, načrtovanju ali naložbah. V okviru ocen učinka je za popoln odraz načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ treba upoštevati različne elemente, zajete v teh smernicah. Med temi so:

—	upoštevanje ovir za uporabo energijske učinkovitosti,

—	opredelitev ciljev politike, ki omogočajo uporabo in prednost stroškovno učinkovitih rešitev za energijsko učinkovitost,

—	opredelitev širokega spektra možnosti, zlasti ob upoštevanju rešitev na strani povpraševanja in izboljšanj energijske učinkovitosti,

—	ovrednotenje učinkov različnih možnosti na porabo energije (po možnosti tako za porabo končne energije kot tudi za porabo primarne energije) in upoštevanje teh učinkov v posodobljenih projekcijah za povpraševanje po energiji v oceni,

—	ovrednotenje stroškov in koristi možnosti z vidika (i) družbe, (ii) udeležencev na trgu, ki izvajajo načrte za energijsko učinkovitost, in (iii) končnega potrošnika,

—	okoljski, socialni in gospodarski učinki, vključno s porazdelitvenimi učinki in zmanjšanjem energijske revščine, bi morali biti del ocene z uporabo pristopa ocene življenjskega kroga in ustreznih predpostavk o oblikovanju cen ogljika,

—	če se uporabi popolna analiza stroškov in koristi, se analiza občutljivosti za različne diskontne stopnje, ki se upoštevajo v analizi stroškov in koristi, ter ukrepi za energijsko učinkovitost pomaknejo na največjo možno raven,

—	ovrednotenje skladnosti prednostne možnosti s cilji in ukrepi energijske učinkovitosti ter drugimi strateškimi cilji in načeli,

—	opredelitev operativnih korakov in ciljev, ki bi omogočili izvajanje energijsko učinkovitih rešitev,

—	določitev določb o oceni politike/naložb, ki bi zahtevale pregledno spremljanje prihrankov energije, na primer, kot je opredeljeno v metodologiji za člen 7 direktive o energijski učinkovitosti.

Pri preučevanju učinkov na porabo energije bi lahko bili pomembni primarna in tudi končna energija. Končna energija bolje odraža spremembe v povpraševanju in koristih, povezane z njenim zmanjšanjem, medtem ko je primarna energija pomembnejša z vidika podnebnih ciljev in okoljskih koristi. Zato je izbira kazalnika odvisna od konteksta, vendar pa je dobro, da se v celovitih ocenah obravnavata oba.

Medtem ko se v posebnih primerih v skladu z načelom „energijska učinkovitost na prvem mestu“ navadno zahteva izvajanje celovitih ocen učinka, bi lahko bila ustrezna analiza stroškov in koristi (glej spodaj) del priprave odločitev glede naložb ali politike z učinkom na porabo energije ali oskrbo z energijo. Uporaba načela bi morala uporabiti vidik sistema in družbe za strateško načrtovanje in odločitve o naložbah. Pri izbiri posebnih sredstev in rešitev v okviru vnaprej določenih projektov je treba analizirati tudi energijsko učinkovitejše rešitve z vidika družbe, izvedbenega subjekta ali končnega uporabnika.

Preglednica 3

Komponente koristi in stroškov za oceno ukrepov za energijsko učinkovitost z različnih vidikov

Analiza stroškov in koristi za ukrep energijske učinkovitosti Vidik	družbe	udeležencev na trgu, ki izvajajo ukrepe (npr. energetska družba)	končnega potrošnika
Izognjeni stroški sistema oskrbe z energijo (stroški proizvodnje in zmogljivosti, izgube v omrežju, izgube pri pretvorbi in stroški ojačitve omrežja itd.)	Korist	Korist
Širše koristi ali posredne koristi	Korist	Korist	Korist
Prenos stroškov prek omrežnin ali cen energije ali prihodkov iz energetskih storitev		Korist
Nadomestilo neto izgubljenih prihodkov za omrežne operaterje		Korist
Bonus za izvajanje ali skupne prihranke		Korist
Dodatni stroški tehnologije	Strošek		Strošek
Stroški izvajanja programa/ukrepa	Strošek	Strošek
Spodbujevalna plačila		Strošek	Korist
Prihranek pri računih za energijo			Korist
Izgubljeni marginalni prihodek		Izguba

Vir: na podlagi inštituta Wuppertal (2009), Measuring and reporting energy savings for the ESD – how it can be done (Kako izvajati merjenje in poročanje o prihrankih energije v skladu z direktivo o energetskih storitvah), poglavje 2.10

Poleg tega je pomembno opredeliti ustrezne vire podatkov in kazalnike za projekcije prihodnjega povpraševanja po energiji, merjenje učinkov na prihranke energije in spremljanje napredka. Ker se razpoložljivost podatkov in nacionalne prakse razlikujejo, so lahko ti različni viri podatkov pomembni. Ključnega pomena sta preglednost in primerljivost uporabljenih kazalnikov in podatkov.

Posebno pozornost je treba nameniti natančni valorizaciji prožnosti na strani povpraševanja, kjer je to ustrezno. Za to je treba upoštevati vse vrste končnih odjemalcev in porazdeljena prilagodljiva sredstva v integriranem energetskem sistemu. Pomembno je upoštevati naložbene in tudi operativne stroške, hkrati pa prepoznati koristi za vse končne odjemalce.

3.7.   Opredelitev analize stroškov in koristi

Analiza stroškov in koristi je lahko samostojna analiza ali ključna komponenta celovitejše ocene učinka. Vse analize stroškov in koristi bi morale uporabljati metode ocenjevanja življenjskega kroga (26) ter upoštevati ustrezne napovedi pri oblikovanju cen ogljika. V skladu z načelom „energijska učinkovitost na prvem mestu“ je pomembno, da se analiza stroškov in koristi pri ocenjevanju različnih možnosti izvede vedno, kadar je to mogoče z družbenega vidika. Primerjava in analiza možnosti obravnavata vse učinke prihrankov energije, ki presegajo porabo energije kot edini kazalnik učinka. Z vidika načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ je zmanjšanje porabe energije zagotovo koristno samo po sebi, vendar bi morala analiza stroškov in koristi poleg prihrankov energije preučiti tudi širše koristi, vključno s tistimi, ki jih ni mogoče zlahka cenovno ovrednotiti.

Socialne koristi vključujejo boljše počutje in raven udobja, na primer zaradi ustreznega ogrevanja/hlajenja in izboljšane kakovosti zraka v stanovanjih (27), kar posledično vodi k izboljšanju zdravja, tako fizičnega kot duševnega, tudi v prihodnjih podnebnih razmerah. Poleg tega lahko v številnih primerih manjša poraba fosilnih goriv zmanjša emisije iz elektrarn in prometa ter tako zmanjša negativne učinke onesnaževanja zraka. Izboljšana učinkovitost zmanjšuje tudi račun za energijo in lahko poveča dohodek gospodinjstva, ki ga je mogoče porabiti drugje. Druga pomembna korist je zmanjšanje energijske revščine, ki je v mnogih državah še vedno problem.

Širše koristi energijske učinkovitosti so lahko številne, vendar jih je pogosto težko ustrezno količinsko opredeliti ali denarno ovrednotiti. Iskanje pravih podatkov in zajemanje povezav med energijsko učinkovitostjo in socialnimi, okoljskimi ali gospodarskimi kazalniki je lahko še zlasti zahtevno. Pomanjkanje informacij je lahko zlasti težava na lokalni ravni in je povezano tudi z razpoložljivostjo podatkov o dejanskih prihrankih energije, doseženih po izvajanju ukrepa. Zato se za zajemanje teh učinkov uporabljajo različne metodologije. Ne glede na metodologije analize stroškov in koristi na ravni EU, ki jih določa uredba o vseevropskih energijskih omrežjih (uredba TEN-E) (28), bi morali regulativni organi za zagotovitev zanesljivih analiz stroškov in koristi opredeliti ustrezne metodologije za izvajanje teh analiz na določenih področjih (29) ter jih po potrebi priložiti dodatnim smernicam.

Vsaka metodologija analize stroškov in koristi bi morala temeljiti na regulativnem okviru, ki ga določijo oblikovalci politike, ter upoštevati pogoje in omejitve za uporabo rešitev za energijsko učinkovitost. Na podlagi predlagane metode analize stroškov in koristi bi morali biti tržni subjekti sposobni sistematično oceniti svoje naložbene možnosti. Smernice, ki jih pripravijo regulatorji, bi morale pomagati tržnim subjektom pri ocenjevanju stroškov in koristi različnih možnosti z vidika družbe, udeležencev na trgu, ki izvajajo ta načrt, in potrošnikov.

Širše koristi naložb v energijsko učinkovitost so bile analizirane v projektu Odyssee-Mure (30). Nekatere dodatne podrobnosti so navedene tudi v dokumentu, ki ga je pripravil Evropski svet za energijsko učinkovito gospodarstvo (31), in v študiji, ki jo je naročila Evropska komisija (32). Slika 2 prikazuje nekatera glavna področja, na katera vplivajo naložbe v energijsko učinkovitost, ki bi jih bilo mogoče obravnavati z ustrezno analizo stroškov in koristi.

Na podlagi pristopa, ki ga je predlagal projekt Odyssee-Mure, je mogoče številne koristi energijske učinkovitosti razdeliti na socialne, okoljske in gospodarske.

Vir: Evropska komisija na podlagi projekta Odyssee-Mure

Okoljske koristi so povezane s širšimi učinki zmanjšane porabe energije, zlasti z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov in zmanjšanjem onesnaževanja zraka, povezanega z rabo energije. Poleg tega manjše povpraševanje po energiji izboljšuje upravljanje virov energije in drugih virov. To neposredno vodi k prihranku energije, ki jo je treba proizvesti (in s tem k odpravi negativnih eksternalij, povezanih z oskrbo z energijo), zlasti k prihranku količine porabljenih fosilnih goriv. Prav tako za doseganje zastavljenih ciljev politike zmanjšuje potrebe po naložbah v obnovljive vire energije.

Gospodarske koristi so lahko na mikro in makro ravni. Mikro učinki so kot posledica manjše porabe energije in večje tržne vrednosti sredstev z boljšo energijsko učinkovitostjo povezani s povečano industrijsko produktivnostjo. Makro učinki se nanašajo na spremembe v BDP in zaposlenosti, z učinkom na cene energije pa tudi na spremembe v javnih proračunih. Pozitivni učinki na družbo in okolje zmanjšujejo tudi brezposelnost in izdatke za socialno varstvo. Drugi učinki, ki jih je treba upoštevati, so povezani z inovacijami in konkurenčnostjo (33) ter jih je mogoče izboljšati z energijsko učinkovitimi tehnologijami, pa tudi z izboljšano energijsko varnostjo z manjšo uvozno odvisnostjo (34).

To je le nekaj splošnih koristi, ki jih prinaša povečana energijska učinkovitost.

3.7.1.   Možna orodja in metodologije

Določitev zanesljive metodologije za količinsko opredelitev širših koristi energijske učinkovitosti je zahtevna in še vedno ni dobro uveljavljena. Za namene teh smernic sta bila uporabljena dva raziskovalna projekta: (1) projekt COMBI (izračun in operacionalizacija številnih koristi energijske učinkovitosti v Evropi) v okviru programa Obzorje 2020 (35), in (2) študija, pripravljena za Evropsko komisijo, z naslovom „The macro-level and sectoral impacts of Energy Efficiency policies“ (Učinki na makro ravni in sektorski učinki politik energijske učinkovitosti) (36). Tudi raziskovalni projekt MICAT programa Obzorje 2020 (37) razvija metodologijo in orodje, ki bi lahko pripomoglo pri taki oceni.

Izboljšanje energijske učinkovitosti v prometu lahko zmanjša zunanje učinke, povezane s prometom. Handbook on the External Cost of Transport  (38) (Priročnik o zunanjih stroških prometa) zagotavlja podroben vpogled in metodologije za oceno več učinkov na okolje.

(a)   DRUŽBENI UČINKI

Zdravje in dobro počutje

Zdravje ljudi je med najpomembnejšimi posrednimi koristmi energijske učinkovitosti. Za merjenje in količinsko opredelitev glavnih pozitivnih in negativnih učinkov izboljšanja energijske učinkovitosti stavb se lahko upoštevajo naslednji vidiki, ki vplivajo na zdravje:

—	sposobnost ohranjanja ustreznih temperatur v domovih, tudi v prihodnjih podnebnih razmerah, neposredno povezanih z izboljšanjem energijske učinkovitosti stavb,

—	ravni zračne tesnosti, ki se na splošno povečajo z izboljšanjem energijske učinkovitosti in ustreznim prezračevanjem, ki ga je treba dobro upoštevati pri določanju zahtev glede energijske učinkovitosti,

—

kakovost zraka v zaprtih prostorih, povezana s koncentracijo glavnih onesnaževal zraka v zaprtih prostorih (onesnaževala v obliki hlapnih organskih spojin, kot so benzen, radon, ogljikov monoksid, NOx, ultrafini delci), kakovost zraka v zaprtih prostorih je močno odvisna od energijske učinkovitosti (39), tudi če so povezave lahko pozitivne ali negativne, odvisno od stopnje prezračevanja, ki je posledica izboljšanja učinkovitosti,

—	plesen in vlažnost, ki sta na splošno posledica temperature in stopnje prezračevanja stavbe,

—	notranja razsvetljava, ki se pogosto izboljša z energijsko učinkovitimi rešitvami, močno vpliva na zdravje in dobro počutje stanovalcev (40),

—	raven hrupa – izolacija ovoja stavbe, zlasti oken, zmanjšuje izpostavljenost zunanjemu hrupu,

—	uporaba strupenih materialov – obnova vodi do odstranjevanja azbesta in svinca ter vgradnje zaščitnih ukrepov proti radonu.

Pozitivni učinki izboljšanja energijske učinkovitosti se kažejo v zmanjšanju bolezni srca in ožilja, bolezni dihal (astma, nalezljive bolezni, alergije itd.), pljučnih rakavih obolenj ter kognitivnih in duševnih težav. Zaradi izpostavljenosti onesnaženosti zraka v zaprtih prostorih iz sistemov za ogrevanje prostorov in goriv se lahko pojavijo tako kronične kot akutne bolezni dihal. Astma in alergije so posledica plesni, ki rastejo v vlažnih in slabo ogrevanih stanovanjih, možganska kap in motnje v delovanju srca in ožilja pa so povezane z izpostavljenostjo temperaturnim ekstremom (41).

Posebne posledice za zdravje je morda težko opredeliti in se zato pogosto merijo glede na splošno smrtnost ali obolevnost, kar dokazujejo obiski pri zdravniku, hospitalizacija in dnevi odsotnosti z dela ali iz šole ali dejavniki tveganja, na primer toplotne razmere, hrup.

Z uporabo pristopa, ki temelji na koeficientih, je mogoče zdravstvene koristi energijske učinkovitosti in učinke v smislu kakovosti zraka prevesti v gospodarske izraze (npr. zdravstveni stroški, povezani z boleznimi). Metode, uporabljene za merjenje tega kazalnika realizacije, na splošno temeljijo na povprečni vrednosti življenjske dobe, pridobljene s študijami kontingenčnega vrednotenja ali z anketami pripravljenosti za plačilo (42).

Raziskovalni projekt COMBI se je osredotočil na količinsko opredelitev posrednih učinkov na javno zdravje, povezanih z energijsko revščino. V okviru projekta so bile analizirane tri kategorije posrednih učinkov:

—	presežna zimska obolevnost zaradi mraza v zaprtih prostorih,

—	obolevnost z astmo zaradi vlage v zaprtih prostorih.

Metodologija za količinsko opredelitev učinka in monetizacijo je opisana v tehničnem poročilu (43).

Učinke ocenjenega zmanjšanja ton onesnaževal je mogoče pretvoriti v zmanjšanje izdatkov za zdravstveno varstvo z modelom GAINS (44), ki ga je Evropska komisija uporabila za različne ocene učinka. Model GAINS zahteva podrobne vhodne podatke o skupni porabi energije za vse glavne dejavnosti onesnaževanja zraka in emisij toplogrednih plinov, vendar pa seznam receptorjev, za katere se ocenjuje vpliv onesnaževanja zraka, ne vključuje zgrajenega okolja.

Inštitut za energijsko učinkovitost stavb BPIE je razvil tudi metodologijo za opredelitev, merjenje, količinsko opredelitev in monetizacijo vpliva izboljšane kakovosti okolja v zaprtih prostorih (izboljšano toplotno udobje, kakovost zraka v zaprtih prostorih, razsvetljava in akustika (45)) v šolah, bolnišnicah in pisarnah (46). S predstavljenim pristopom se povprečni rezultati ekstrapolirajo v dosegljive odstotke izboljšanja učinkovitosti/produktivnosti.

Energijska revščina

Energijsko revščino lahko razumemo kot stanje pomanjkanja osnovnih energetskih storitev, ki je z energijo povezan pojav splošne revščine in za katerega se je pokazalo, da pomeni tveganje za večjo obolevnost ali celo smrtnost. Pri preučevanju koristi programov za energijsko učinkovitost v zvezi z zmanjševanjem energijske revščine bi se morale ocene učinka osredotočiti na dosežene ali načrtovane prihranke stroškov energije za ranljiva gospodinjstva ali povečane ravni udobja v zaprtih prostorih v njihovih stanovanjih. Sposobnost vzdrževanja ugodnejše temperature v zaprtih prostorih ima več zdravstvenih koristi, saj je življenje v slabo prezračenih domovih, ki so pozimi hladni ali poleti prevroči, povezano s številnimi zdravstvenimi težavami. Naknadno opremljanje in druga izboljšanja energijske učinkovitosti, ki energijsko revnim gospodinjstvom omogočajo izboljšanje temperature v zaprtih prostorih, imajo lahko pozitiven učinek na duševno zdravje in pojavnost bolezni srca in ožilja ter lahko tako pomagajo zmanjšati neenakosti v zdravju.

Prihranki pri izdatkih za energijo in zmožnost vzdrževanja udobnejše temperature v zaprtih prostorih imajo lahko druge koristi, kar lahko okrepi pozitiven učinek na gospodinjske proračune. Med gospodinjstvi, ki so pred izvajanjem ukrepov za energijsko učinkovitost zaradi proračunskih omejitev premalo uporabljala storitve ogrevanja ali hlajenja, so bile na primer ugotovljene največje zdravstvene koristi energijsko učinkovitega naknadnega opremljanja. Izboljšano telesno in duševno počutje zaradi boljšega ozračja v zaprtih prostorih lahko pozitivno vpliva tudi na šolski uspeh ali delovno uspešnost, povečuje udeležbo na trgu dela in produktivnost ter omogoča finančno privlačnejše poklicne poti. V državah, kjer so stroški zdravstvenega varstva visoki, lahko izboljšano zdravje zaradi boljših stanovanjskih razmer poveča tudi razpoložljive dohodke ranljivih gospodinjstev zaradi zmanjšanih izdatkov za zdravstveno varstvo. Poleg finančnega učinka, ki prispeva k zmanjševanju revščine, lahko energijsko učinkovito naknadno opremljanje ali selitev v nove, energijsko učinkovite stavbe prinese še eno potencialno socialno korist, povezano z izboljšano socialno vključenostjo ogroženih gospodinjstev, tako da se zmanjšanja socialna izolacija, ki jo povzročajo občutki zadrege zaradi življenjskih razmer (47).

(b)   OKOLJSKI UČINKI

Izboljšanje energijske učinkovitosti lahko pozitivno vpliva na okolje v več precej različnih vidikih:

—	Energija in podnebne spremembe – ukrepi za izboljšanje energijske učinkovitosti seveda vodijo v zmanjšanje povpraševanja po energiji in posledično manjšo uporabo z njo povezanih virov, zlasti fosilnih goriv. Zmanjšana poraba fosilnih goriv pomeni zmanjšane emisije toplogrednih plinov.

—

Trajnostna poraba in proizvodnja – ta kategorija vključuje emisije lokalnih onesnaževal zraka in porabo materialov. Ukrepi za energijsko učinkovitost lahko povzročijo zmanjšanje ravni emisij žvepla, delcev in drugih onesnaževal, ki škodujejo zdravju ljudi. Po drugi strani lahko ukrepi za energijsko učinkovitost pomenijo tudi povečanje porabe materiala, na primer v primeru naknadnega opremljanja stavb.

—

Ekosistemi – izboljšana energijska učinkovitost, ki vodi v zmanjšanje povpraševanja po energiji, bi lahko vodila v zmanjšanje potrebe po vodi in rabe zemljišč v sektorju proizvodnje električne energije. Prenove za izboljšanje energijske učinkovitosti stavb, ki uporabljajo zelene stene in strehe, zagotavljajo habitat za rastline in živali v urbanem okolju.

Med posebne kazalnike, ki se uporabljajo za merjenje teh učinkov, spadajo:

Zmanjšanje emisij toplogrednih plinov

Razmerje med prihranki energije in emisijami CO2 je precej jasno, če pogledamo nosilce energije. Navadno se uporablja linearni pristop z uporabo fiksnih faktorjev emisij enot CO2 na enoto porabe goriva. To je mogoče storiti na dva načina: ali z izpeljavo faktorjev emisij iz preteklih podatkov ali z uporabo objavljenih faktorjev emisij (npr. iz Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC)).

Preglednica 4

Povprečni faktorji emisij v EU, povezani s kurilnostjo

	Povprečni faktorji emisij (ton CO2/TJ)	Povprečni faktorji emisij (ton CO2/toe)
Surova nafta	73,3	3,07
Tekoči zemeljski plin	64,2	2,69
Motorni bencin	69,3	2,90
Plinsko/dizelsko olje	74,1	3,10
Antracit	98,3	4,12
Koksni premog	94,6	3,96
Lignit	101	4,23
Zemeljski plin	56,1	2,35
Šota	106	4,44

Vir: Uredba Komisije (EU) št. 601/2012, Priloga VI (48)

Kar zadeva prihranke energije pri električni energiji je mogoče razmerje med prihranki energije in zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov oceniti na podlagi intenzivnosti toplogrednih plinov pri proizvodnji električne energije, ki je bila na podlagi podatkov iz leta 2018 za EU ocenjena na 287 g CO2/kWh (ekvivalent 3,34 t CO2/toe) (49). Nacionalne intenzivnosti bi se razlikovale glede na delež energije iz obnovljivih virov in mešanice goriv, ki se uporablja za proizvodnjo električne energije, pri čemer bi morala vsaka analiza stroškov in koristi naložbe v energijsko učinkovitost upoštevati intenzivnost toplogrednih plinov v lokalnem omrežju. Poleg tega je treba omeniti, da se intenzivnost emisij toplogrednih plinov v električni energiji sčasoma spreminja in da se bo z vse večjo uporabo obnovljivih virov energije zmanjšala. Zato je treba pri preučevanju dolgoročnih učinkov prihrankov energije upoštevati prihodnje napovedi. Evropska agencija za okolje (EEA) objavlja pretekle podatke in kratkoročne približke za intenzivnost toplogrednih plinov iz električne energije v državah članicah. (50)

Podobno se lahko v mnogih aplikacijah izračuna intenzivnost toplogrednih plinov iz izpeljane proizvodnje toplote: ekvivalent 253 g CO2/kWh (ekvivalent 2,95 t CO2/toe) za EU na podlagi podatkov Eurostata iz leta 2018 (51). Preučiti je treba kontekst držav članic in prihodnji razvoj dogodkov.

Prav tako bi bilo zanimivo imeti ocene vplivov toplogrednih plinov končnih prihrankov energije, dosežene v stavbnem sektorju. Še enkrat, to je mogoče izpeljati iz intenzivnosti toplogrednih plinov v stavbah (52), ki je v letu 2018 na ravni EU27 znašala približno ekvivalent 222 g CO2/kWh (ali ekvivalent 2,58 t CO2/toe). Zato bi lahko prihranek 1 kWh končne energije prenesli v ekvivalent 222 g CO2 prihranjenih emisij toplogrednih plinov. Vrednosti bi bile na nacionalni ravni in skozi čas drugačne.

Za tehnologije soproizvodnje, ki povezujejo toploto in električno energijo, bi bilo treba upoštevati „mejno“ mešanico moči, ki bolj realno odraža sestavo ustreznih enot za proizvodnjo električne energije in natančneje ocenjuje PEF (faktor primarne energije) in CEEF (faktor emisij v ekvivalentu CO2). Možno metodologijo in oceno „mejnega“ izkoristka in faktorjev ogljika je mogoče najti v študiji na to temo (53).

Pri primerjavi stroškovne učinkovitosti ukrepov za energijsko učinkovitost je koristno upoštevati tudi razmerje med vloženimi EUR in prihranjenimi tonami CO2. To razmerje bi moralo upoštevati življenjski cikel obravnavanega sredstva, nadaljnji ali prihodnji ukrepi pa bi se morali izvajati v poznejši fazi (npr. postopna prenova, zaporedni ukrepi za ogrevalne sisteme, ovoji stavb), da bi se izognili učinkom vezanosti in preveč preprostim ukrepom. Ta primerjava bi morala upoštevati posredne stroške in širše koristi različnih možnosti.

Zmanjšanje emisij lokalnih onesnaževal zraka in drugih toplogrednih plinov

Izognjena onesnaževala zraka (žveplov dioksid – SO2, dušikovi oksidi – NOx, hlapne organske spojine – HOS, delci s premerom manj kot 10 μm – PM10, delci s premerom manj kot 2,5 μm – PM2.5) in druge emisije toplogrednih plinov (dušikov oksid – N2O, metan – CH4) so odvisni od obsega prihrankov energije, vrste privarčevanega goriva, tehnologije, opreme za nadzor onesnaževanja zraka.

Model GAINS na področju onesnaževanja zraka in toplogrednih plinov (54) je namenski model, ki ga je mogoče uporabiti za oceno vplivov na lokalno onesnaževanje zraka. Gre za napredno orodje za modeliranje, ki se lahko uporablja za izvajanje ocenjevanj na ravni EU in tudi za posamezne države članice. Model GAINS se je široko uporabljal za ocenjevanje podnebne in energijske politike EU.

Dokaj pogosto je, da se emisije SO2 in NOx pretvorijo v denarne zneske. Po navadi je večina stroškov povezanih z zdravstvenimi poškodbami in izgubo produktivnosti. Pri monetizaciji vseh stroškov in koristi je pomembno preprečiti dvojno štetje koristi izboljšane kakovosti zraka pod učinki na zdravje, povezanimi z zmanjšanjem onesnaževanja zraka.

Učinki na ekosisteme (vključno z učinki na porabo vode)

Ekosistemi lahko utrpijo negativne učinke, če so presežene kritične obremenitve za absorpcijske zmogljivosti onesnaževal, kot so zmanjšana rast vegetacije, spreminjanje lastnosti vodnih teles, spreminjanje mineralne sestave tal, zmanjšanje kmetijskih pridelkov. Model GAINS obravnava dve vrsti učinkov na ekosistem – zakisanje zaradi usedanja žvepla in evtrofikacijo zaradi usedanja dušika.

Proizvodnja električne energije vpliva na porabo vode, ki se večinoma uporablja za hlajenje. Porabo vode v energetskem sektorju je mogoče oceniti s pretvorbo iz proizvodnje v GWh v kubične metre vode. Količina hladilne vode, ki jo elektrarna odvzame in porabi, je odvisna predvsem od njene toplotne učinkovitosti. Večja toplotna učinkovitost pomeni, da se za vsak MWh, ki ga proizvede elektrarna, oddaja manj toplote. Na hladilni sistem vpliva tudi gorivo, ki se uporablja v elektrarni. Tehnologijam za pridobivanje sončne in vetrne energije se navadno dodeli vrednosti nič, ker pri proizvodnji ne uporabljajo vode, lahko pa se voda uporablja pri njihovi proizvodnji. Študija Skupnega raziskovalnega središča zagotavlja podrobnejšo analizo rabe vode v energetskem sistemu v EU (55).

Preglednica 5

Zajetja vode s tehnologijo proizvodnje električne energije (m3/MWh)

Vrsta goriva	Hlajenje	Tehnologija	Mediana	Najmanj	Največ
Jedrska energija	Stolp	Para	4,17	3,03	9,84
Jedrska energija	Pretočno	Para	167,86	94,63	227,10
Jedrska energija	Bazen	Para	26,68	1,89	49,21
Plin/nafta	Stolp	Kombinirani krožni proces	0,97	0,57	1,07
Plin/nafta	Stolp	Para	4,55	3,60	5,53
Plin/nafta	Pretočno	Kombinirani krožni proces	43,07	28,39	75,70
Plin/nafta	Pretočno	Para	132,48	37,85	227,10
Plin/nafta	Bazen	Kombinirani krožni proces	22,52	22,52	22,52
Plin/nafta	Suho	Kombinirani krožni proces	0,01	0,00	0,02
Premog/trdne snovi	Stolp	Para	3,80	1,89	4,54
Premog/trdne snovi	Stolp	Para (podkritična)	2,22	1,75	2,70
Premog/trdne snovi	Stolp	Para (nadkritična)	2,40	2,20	2,54
Premog/trdne snovi	Stolp	IGCC	1,49	1,36	2,29
Premog/trdne snovi	Pretočno	Para	137,58	75,70	189,25
Premog/trdne snovi	Pretočno	Para (podkritična)	102,53	102,37	102,62
Premog/trdne snovi	Pretočno	Para (nadkritična)	85,50	85,36	85,58
Premog/trdne snovi	Bazen	Para	46,27	1,14	90,84
Premog/trdne snovi	Bazen	Para (podkritična)	67,80	67,60	67,85
Premog/trdne snovi	Bazen	Para (nadkritična)	56,95	56,76	56,99
Biološka goriva	Stolp	Para	3,32	1,89	5,53
Biološka goriva	Pretočno	Para	132,48	75,70	189,25
Biološka goriva	Bazen	Para	1,70	1,14	2,27
Geotermalna energija	Stolp	Hitro izparevanje	0,06	0,02	1,37
Geotermalna energija	Suho	Hitro izparevanje	0,02	0,02	0,02
Geotermalna energija	Suho	Binarno	1,02	1,02	1,02
Geotermalna energija	Suho	Napredni geotermalni sistem (EGS)	1,91	1,10	2,73
Geotermalna energija	Hibridno	Binarno	1,74	0,84	2,65

Vir: Evropska komisija (poročilo Skupnega raziskovalnega središča)

Prav tako je mogoče oceniti učinke na zahteve glede rabe zemljišč v energetskem sektorju v smislu števila kvadratnih kilometrov, ki se zahtevajo na GW zmogljivosti ali GWh proizvodnje. Vendar pri rezultatih po navadi prevladujejo spremembe v rabi biomase (ki ima veliko večje zahteve po zemljišču kot katera koli druga tehnologija proizvodnje) (56).

Ni sprejetih metodologij za količinsko opredelitev koristi zelenih streh in sten, ki zagotavljajo habitat za rastlinske in živalske vrste, zato jih je treba v analizi stroškov in koristi obravnavati kvalitativno.

Vplivi na porabo materiala

Povezave med porabo energije in porabo materiala so zelo zapletene in razmeroma neraziskane. Iz literature ni vedno jasno, ali naj bi bil odnos pozitiven ali negativen; na eni strani obstajajo jasne povezave med pridobivanjem/proizvodnjo nekaterega materiala in porabo energije (npr. jeklo in cement sta energijsko intenzivna), vendar je kapitalsko intenzivno energijsko učinkovito blago pogosto precej materialno intenzivno.

Analiza snovnih tokov je za razumevanje obstoječih zahtev materiala običajno uporabila input-output analizo, vendar je fiksna narava input-output analize preprečila poglobljeno analizo scenarijev. Nekateri makroekonomski modeli (E3ME (57), EXIOMOD (58), GINFORS (59)) vključujejo analizo snovnih tokov v svojo temeljno strukturo, vendar kot endogene vključujejo številne odnose, ki so fiksni v input-output analizi.

(c)   GOSPODARSKI UČINKI

Gospodarski učinki naložb v energijsko učinkovitost se navadno ocenjujejo s pomočjo makroekonomskih modelov, ki morajo upoštevati nekatere predpostavke o načinu delovanja gospodarstva. Glavni dejavniki, ki določajo makroekonomske učinke ukrepov za energijsko učinkovitost, so naložbe v tehnologije in storitve za energijsko učinkovitost na eni in zmanjšanje stroškov energije (60) na drugi strani.

Naložbe, potrebne za izboljšanje energijske učinkovitosti, kratkoročno spodbujajo zaposlovanje (61) in gospodarsko dejavnost, če se izvedejo, ko gospodarstvo deluje z manj kot polno zmogljivostjo. Vendar je treba upoštevati, da lahko naložbe v energijsko učinkovitost izpodrinejo porabo iz drugih delov gospodarstva (učinek izpodrivanja), kar vsaj delno preprečuje pozitivne učinke. Poleg tega povratni učinki, ki vodijo v povečanje povpraševanja po energiji zaradi pozitivnih gospodarskih učinkov izvajanja energijske učinkovitosti, pomenijo, da pričakovani prihranki energije in gospodarski učinki niso v celoti uresničeni (62).

Čeprav so kapitalski stroški energijske učinkovitosti lahko precej visoki, se lahko krijejo iz zunanjih virov in se po navadi dolgoročno povrnejo. Zmanjšanje stroškov energije izhaja iz dejstva, da prihranki energije zmanjšujejo porabo energije in povečujejo prihodke gospodinjstev za prosto porabo ali dobičke podjetij. Ti bi lahko povečali potrošnjo ali pa bi jih ponovno vložili, kar bi spodbudilo povečanje gospodarske dejavnosti. Poleg tega bi zmanjšanje uvoza energije lahko povečalo lokalno povpraševanje s povečanjem porabe za blago in storitve, ki se proizvajajo na domačem trgu (63). Prav tako izboljšuje energijsko varnost in gospodarsko neodvisnost.

Izboljšanje energijske učinkovitosti vpliva tudi na javne proračune. Medtem ko javne naložbe ali subvencije za energijsko učinkovitost pomenijo večjo javno porabo, obstaja tudi možnost dolgoročnega prihranka stroškov z boljšo energijsko učinkovitostjo v javnem sektorju. Poleg tega pozitivni učinki na zaposlovanje in proizvodnjo povzročajo povečanje davčnih prihodkov. Druge spremembe, kot so opuščeni davki na energijo (ki bi jih sicer plačeval javni sektor) prek prihrankov energije ali programi za nižjo brezposelnost (zaradi pozitivnih učinkov naložb v energijsko učinkovitost na zaposlovanje), se lahko štejejo za dejavnike, ki vplivajo na javne izdatke (64).

Poleg tega je treba upoštevati pozitivne posredne učinke na produktivnost, ki izhajajo iz družbenih ali okoljskih učinkov energijske učinkovitosti, na primer z izboljšanjem zdravja. Ti vplivajo tudi na zaposlovanje in proizvodnjo na dolgi rok (65).

Kot je bilo že navedeno, je kompleksnost večkratnih vplivov na BDP najbolje zajeti z ekonomskimi modeli. Orodja imajo nekatere omejitve in uporabljajo različne ekonomske teorije, da zajamejo učinke dodatnih naložb na BDP. Primeri orodij, ki se lahko uporabljajo za oceno gospodarskih učinkov, so:

—	GEM-E3 – uporabljeni model splošnega ravnovesja, ki zajema interakcije med gospodarstvom, energetskim sistemom in okoljem,

—	E3ME – svetovni makroekonometrični model, zasnovan za obravnavanje glavnih izzivov gospodarske in gospodarsko-okoljske politike,

—	ASTRA-EC – dinamični makroekonomski model na podlagi vhoda in izhoda, ki omogoča eksplicitna neravnovesja na strani oskrbe in povpraševanja,

—	EXIMOD (Extended Input-Output MODel) – večsektorski, večregijski, računski model splošnega ravnovesja, ki lahko meri okoljske in gospodarske učinke politik.

3.7.2.   Družbeni vidik in diskontne stopnje

Pomembno je, da metodologija analize stroškov in koristi, ki jo opredelijo regulativni organi za analizo možnosti politike, povezanih z energijsko učinkovitostjo, upošteva tako družbeni vidik kot vidik vlagateljev pri izbiri diskontne stopnje, ki se uporablja za analizo stroškov in koristi. Običajno se projekti ocenjujejo na dva načina: (i) ekonomski izračun, s katerim je mogoče oceniti, ali bi projekt koristil družbi kot celoti. Za ta izračun je treba uporabiti nizko diskontno stopnjo; in (ii) finančni izračun, s katerim je mogoče oceniti, ali bi zasebni vlagatelj sodeloval pri projektu, če bi gledal le zasebne donose. V slednjem primeru je treba uporabiti obrestno mero, ki odraža tržne obrestne mere kot približek za stroške kapitala. Ta obrestna mera mora odražati dejanske stroške pridobivanja kapitala za osebo ali subjekt, ki izvaja naložbo.

Analiza stroškov in koristi, ki se uporablja za instrumente javne politike, ki vplivajo na posameznike in zasebne potrošnike, kot so standardi učinkovitosti, bi morala uporabljati družbeno diskontno stopnjo (nižja) in diskontno stopnjo za vlagatelje (višja), da bi se upošteval učinek z obeh vidikov. Odločitve o javnih naložbah bi morale večinoma upoštevati družbeni vidik in s tem nižjo diskontno stopnjo.

V tržnih energetskih sistemih je pomembno, da se družbeni vidik in vidik končnega potrošniška vključita v metodologijo analize stroškov in koristi, ki jo opredelijo regulativni organi, saj bi tržni subjekti navadno uporabljali oceno stroškov in koristi z vidika svojih donosov in ne širših koristi. Družbeni vidik vpliva na izračun prihodnjih stroškov in koristi naložb, ki so oblikovane z uporabo diskontnih stopenj. Ukrepi za energijsko učinkovitost imajo običajno razmeroma visoke vnaprejšnje stroške, ki jih je treba povrniti s prihranki energije v daljšem časovnem obdobju. Pri modeliranju se diskontne stopnje uporabljajo za pripisovanje vrednosti prihodnjim denarnim tokovom. Višja kot je diskontna stopnja, nižja je vrednost, ki jo pri današnjih odločitvah pripisujemo prihodnjim prihrankom energije. Zato so ukrepi za energijsko učinkovitost in podporne politike zaradi visokih diskontnih stopenj videti manj privlačni (66).

Z družbenega vidika je priporočljivo, da se ločijo diskontne stopnje, ki se uporabljajo pri modeliranju za oceno posameznih odločitev o naložbah in za oceno stroškov energijskega sistema. Zato je treba modeliranje za oceno učinka izvesti v dveh fazah. Za modeliranje sprejemanja odločitev gospodarskih subjektov bi bilo treba uporabiti višjo diskontno stopnjo „prve stopnje“, nižjo stopnjo „druge faze“ – navadno je to družbena stopnja – pa bi bilo treba uporabiti za ocenjevanje stroškov in koristi (67). Diskontno stopnjo je mogoče spremeniti tudi za namene analize občutljivosti.

Čeprav le ena usklajena diskontna stopnja za vse naložbe morda ni pravi pristop, je dejanske stroške kapitala za naložbe v energijsko učinkovitost treba ustrezno upoštevati. Na primer, upoštevanje skoraj ničelnih tržnih obrestnih mer za hipoteke bi lahko močno vplivalo na rezultate analize stroškov in koristi za lastnike stavb. Za javne programe podpore za energijsko učinkovitost lahko države članice ocenijo svoje stroške dolga jasno, tako da obrestno mero dobijo iz krivulje obrestnih mer za dolg sektorja države svoje zakladnice ali centralne banke.

3.7.3.   Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ za naložbe v energetsko infrastrukturo

Predlog uredbe TEN-E vključuje načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v vseh fazah razvoja evropskih desetletnih načrtov za razvoj omrežja, zlasti v razvoju scenarijev, opredelitvi infrastrukturnih vrzeli in oceni projektov. Iste faze načrtovanja se uporabljajo za nacionalne infrastrukturne projekte. Praktične posledice načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ pri načrtovanju pomenijo, da mora razvoj infrastrukture v postopku vključevati možnosti odločanja za boljšo uporabo obstoječe infrastrukture (z operativnimi mehanizmi), uporabo energijsko učinkovitejših tehnologij in boljše izkoriščanje tržnih mehanizmov, med drugim prilagajanja odjema. Ker rešitve za prilagajanje odjema niso pod nadzorom operaterjev prenosnih omrežij/operaterjev prenosnih sistemov električne energije, bi morali njihovo izvajanje in učinkovitost zagotoviti drugi akterji (energetska podjetja, podjetja za energetske storitve itd.). Zato je pomembno najti načine za zagotovitev primerljivosti med kratkoročnimi ukrepi in dolgoročnimi naložbami ter razviti mehanizme, ki bi lahko dolgoročno zagotovili zanesljivost pogodbenih ukrepov.

Pri izvajanju načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ si je treba prizadevati za vzpostavitev ravnovesja med varno in zanesljivo oskrbo z energijo, kakovostjo dobavljene energije in skupnimi povezanimi stroški, hkrati pa zagotoviti, da bodo operaterji prenosnih omrežij in operaterji prenosnih sistemov električne energije še naprej finančno uspešni in da bodo ustvarili ustrezne donose.

Za projekte skupnega interesa, izbrane v okviru politike TEN-E, bi moralo biti izvajanje načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ del pristopa, vključenega v metodologijo analize stroškov in koristi, ki jo razvije Evropska mreža operaterjev prenosnih sistemov in odobri Komisija.

Za vse druge projekte bi moralo biti izvajanje načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ s strani operaterjev prenosnih omrežij in operaterjev prenosnih sistemov električne energije del priporočil nacionalnih regulativnih organov, oblikovanih za te namene. To bi lahko postalo bistveni del ocene projektov načrtovanja omrežja, njegovo uporabo pa bi morali nadzorovati nacionalni regulativni organi.

3.8.   Preverjanje izvedbenega načrta in spremljanje nadaljnjih ukrepov

3.8.1.   Opredelitev nadzornih pristojnosti

Določanje obveznosti ter zagotavljanje smernic in spodbud bi moralo prispevati k prednostni obravnavi energijske učinkovitosti. Vendar je kot pri drugih politikah in ciljih pomembno, da se naknadno preverijo postopki sprejemanja odločitev, pri katerih bi se lahko uporabilo načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Zlasti v primerih, ko obstajajo stroge zahteve ali kjer je energijska učinkovitost prednostni pristop, bi bilo treba predvideti formalno odobritev ali preverjanje projektov ali naložb tržnih subjektov ob upoštevanju meril energijske učinkovitosti. Cilj bi bil preveriti, ali postopki načrtovanja in odločanja tržnih subjektov ustrezno vključujejo različne korake načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“, zlasti v zvezi z metodologijo za analizo stroškov in koristi. S tem preverjanjem skladnosti bi bilo treba tudi oceniti, ali obstajajo morebitna nasprotja med načrtovanimi projekti in morebitno vključitvijo načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ ter kako bi ti projekti prispevali k ciljem politike. Pri končnem preverjanju bi bilo treba preveriti tudi, ali je bila najboljša možnost izbrana z družbenega vidika.

Za trge energije se priporoča, da se uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ preveri z namensko strukturo z jasno opredeljenimi pristojnostmi in pooblastili. Ker so energetski regulatorji ključni subjekti za nadzor trgov energije, naložbe v infrastrukturo in zagotavljanje skladnosti z ustrezno zakonodajo Skupnosti, so naravni kandidati za spremljanje uporabe načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“. To vlogo bi lahko delili z energetskimi agencijami ali drugimi subjekti za druge sektorje. Ker bi bilo treba načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ vključiti v obstoječe načrtovanje infrastrukture in sprejemanje odločitev, povezanih z energetskim sistemom, ni potrebe po novem nadzornem organu, temveč po jasni opredelitvi pristojnosti pri spremljanju izvajanja načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ s strani obstoječih nadzornikov trga energije.

Pri preverjanju bi bilo treba preučiti način uporabe ocen učinka in metodologije analize stroškov in koristi, zlasti v zvezi z oceno širših koristi prihrankov energije, uporabo preizkusov načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ za naložbe v energetsko infrastrukturo, če so predpisani, kakovostjo uporabljenih podatkov in kazalnikov, preostalimi ovirami in omejitvami.

3.8.2.   Spremljanje izvajanja

Pri določanju pogojev za določene projekte, njihovi izbiri in odobritvi bi bilo treba opredeliti načine spremljanja. Vse naložbe, ki vplivajo na povpraševanje po energiji, so podprte z javnimi sredstvi ali zakonsko urejene, morajo imeti jasno opredeljene kazalnike in metodologijo za predhodno oceno učinkov na porabo energije ter naknadno oceno rezultatov in učinkov po njihovem izvajanju. Vzpostavitev namenske strukture, odgovorne za uporabo načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“, bi lahko pripomogla tudi k boljšemu spremljanju in ocenjevanju izvedenih politik.

Kazalniki

Pri opredeljevanju kazalnikov spremljanja je ključno upoštevati:

—	posamezne ukrepe ali programe bi bilo treba spremljati s podrobnimi kazalniki rezultatov v smislu doseženih prihrankov energije. Prispevek k skupnemu cilju za porabo energije je dobrodošel pomožni kazalnik, vendar zahteva dodatne informacije o tem, kako je bil izračunan;

—	prihranke energije je treba opredeliti v absolutnem smislu za zajeto obdobje ali zadnje leto trajanja ukrepa;

—	prihranke energije je treba spremljati kot kumulativne ali skupne prihranke, skupaj z njihovim učinkom na zmanjšanje porabe energije;

—	pri ocenjevanju učinkov v smislu prihrankov energije bi bilo treba vedno upoštevati dodatnost učinkov predlaganih ukrepov, poleg učinkov že sprejetih ukrepov;

—	ocene pričakovanih prihrankov energije bi morale po možnosti slediti metodam merjenja iz člena 7 (glej oddelek 7.1 Priporočila Komisije (EU) 2019/1658 (68));

—	opredelitev stroškov naložbe skupaj z navedbo stroškov naložbe na prihranjeno energijo.

Poročanje

Namensko poročanje o izvajanju načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ in razvoju najboljših praks bi dodatno spodbudilo energijsko učinkovite rešitve. Namen je zagotoviti spremljanje izvajanja načela.

Vse pomembne odločitve, ki pomembno vplivajo na porabo energije, mora ustrezno spremljati pristojni subjekt. Glede na široko področje možne uporabe načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ je koristno določiti nekatere okvirne pragove, ki bi pomagali opredeliti, katere glavne odločitve in projekte bi bilo treba pozorno spremljati s posebnim poročanjem načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Na nacionalni ravni bi se ti pragovi lahko določili ob upoštevanju nacionalne ali sektorske porabe energije ali ravni vključenega javnega financiranja. Ta prag se lahko določi v absolutnem ali relativnem smislu, tako za vložke kot tudi za rezultate odločitve.

Tako bi lahko v okviru poročanja v zvezi z načelom „energijska učinkovitost na prvem mestu“ velika odločitev pomenila:

—	vsako odločitev, ki bi v svoji življenjski dobi povzročila spremembo več kot 1 % porabe energije v sektorju (na ravni 2 klasifikacije NACE) ali energije, dobavljene na ozemlju operaterja prenosnega omrežja/operaterja prenosnih sistemov električne energije,

—	vsako naložbo ali shemo financiranja z javnimi sredstvi v višini nad 50 milijonov EUR (69),

—	gradnjo kurilnih naprav s skupno nazivno vhodno toplotno močjo 50 MW ali več (70).

Seveda bi se lahko po potrebi uporabila druga merila, ki so ustreznejša. Na splošno bi bilo treba učinke na porabo energije, kadar je to primerno in ne preveč obremenjujoče, spremljati za odločitve in naložbe, kjer so formalno poročanje, revizija ali spremljanje že vzpostavljeni.

Ocenjevanje

Koristno je nameniti pozornost na naknadne ocene dejanskih učinkov na porabo energije, saj vplivajo tudi na uporabnost predlaganih rešitev v prihodnosti. Na uporabnost rešitev za energijsko učinkovitost deluje veliko vplivov. Ti so povezani z zunanjimi dejavniki, pa tudi z vedenjem ali povratnimi učinki. Brez ustrezne analize teh dejavnikov je težko izboljšati izvajanje ukrepov za energijsko učinkovitost. To povzroča vrzel med dejanskim in opaženim prihrankom ter posledično vpliva na dojemanje energijske učinkovitosti kot izvedljive rešitve, zlasti glede njene stroškovne učinkovitosti. Pri pripravi in odobritvi odločitev, povezanih z energijo, bi bilo treba od samega začetka predvideti naknadno ocenjevanje z ustrezno opredeljenim področjem uporabe, pri čemer bi bilo treba upoštevati dejanske učinke na povpraševanje po energiji, širše koristi in možne dejavnike, ki nanje vplivajo.

4.   IZVAJANJE NAČELA „ENERGIJSKA UČINKOVITOST NA PRVEM MESTU“ V POSEBNIH SEKTORJIH IN PODROČJIH POLITIKE

4.1.   Trgi električne energije

Udeležba prilagajanja odjema in drugih virov na strani povpraševanja na trgu energije lahko zagotovi dragoceno prožnost elektroenergetskega sistema ter dopolnjuje ali celo zmanjšuje potrebo po razširitvi proizvodnih, prenosnih in distribucijskih zmogljivosti. Prav tako bi lahko prispevala k ustreznosti in zanesljivosti oskrbe.

Uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ pomeni, da se odstranijo vse regulativne ovire, da se omogoči dostop na trg virov na strani povpraševanja. Za trge z električno energijo to pomeni predvsem pravilno izvajanje direktive o električni energiji (71) in uredbe o električni energiji (72).

Poleg tega je treba zagotoviti, da bo prilagajanja odjema lahko enakovredno konkuriralo proizvodnji in da se bo nadalje spodbujalo z določitvijo pravih spodbud ali zahtev na elektroenergetskih trgih.

Področja, ki jih je treba preučiti:

—	spodbujanje prilagajanja odjema in učinkovito omogočanje udeležbe potrošnikov pri obremenitvah ob proizvodnji neposredno ali prek združevanja na trgih veleprodajnih, izravnalnih in pomožnih storitev ter pri upravljanju prezasedenosti;

—	opredelitev tehničnih podrobnosti za sodelovanje na trgih električne energije, ki temeljijo na zmogljivostih udeležencev in zahtevah trga (73).

Primeri ukrepov:

—

dinamične cene, ki vključujejo: — določanje cen v konicah je namenjeno zajemanju kratkoročnih stroškov obdobij, ki so ključnega pomena za elektroenergetski sistem. Sprožijo ga sistemska merila (npr. nerazpoložljivost zalog, izredne vremenske razmere, ki povzročajo nepričakovane spremembe v povpraševanju); — uvedba funkcij oblikovanja cen v primeru pomanjkanja za izravnalno energijo iz člena 44(3) Uredbe Komisije (EU) 2017/2195 (74) zagotavlja dodatne signale pomanjkanja na veleprodajnem trgu in s tem povečuje spodbude za zmanjšanje povpraševanja v obdobjih konic; — določanje cen v realnem času – shema določanja cen, v kateri se cena energije posodablja v zelo kratkem času, običajno na uro. Te cene bi se morale posodabljati v skladu z ustrezno tržno časovno enoto, ki je trenutno običajno na uro, vendar bi se morale do leta 2025 premakniti na 15-minutna obdobja oblikovanja cen;

—

podpora za namestitev pametne opreme, ki se lahko odziva na signale omrežja, kot so mikrosoproizvodnja ali druge hibridne naprave, ki uporabljajo plin in električno energijo iz obnovljivih virov. Tako podporo bi bilo običajno treba odobriti s preglednimi, konkurenčnimi in nediskriminatornimi postopki;

—	omrežne tarife na podlagi časovnega razlikovanja ali prilagodljive omrežne tarife, ki temeljijo na stopnjah prezasedenosti – omogočajo prilagajanje odjema s spodbujanjem odjemalcev, da preusmerijo svoj odjem električne energije s časa visoke uporabe omrežja na čas nizke uporabe omrežja;

—

olajšanje in podpora dejanske in učinkovite udeležbe prilagajanja odjema v mehanizmih za zmogljivost, kadar so ti uvedeni v skladu z zahtevami iz členov 20 in 21 Uredbe (EU) 2019/943. Če se stranke zavežejo, da bodo zagotovile vnaprej določena zmanjšanja obremenitve in prejele zajamčena plačila, se je s tem mogoče izogniti naložbam v proizvodnjo. Kadar se pojavijo sistemski nepredvideni dogodki, zanje veljajo kazni, če porabljajo, kadar jim je naročeno, naj ne porabljajo nad danim pragom. Zagotoviti pa je treba, da to ne spodbuja odjemalcev k umetnemu povečanju njihovega odjema, da bi bili na voljo za omejitev odjema (kar bi bilo v nasprotju s prvim pristopom k energijski učinkovitosti);

—	pospešitev uvajanja sistemov pametnega merjenja;

—

odprava vseh spodbud za porabo več električne energije, kot je potrebno, z omrežnimi tarifnimi in subvencijskimi shemami (npr. omrežni tarifni rabati za „profile pavšalnega odjema“ energijsko intenzivne industrije ali za profile minimalne skupne letne porabe), pri čemer se spremenljivo pomanjkanje omrežja skozi čas odraža v tarifah električnega omrežja;

—

nove regulativne spodbude za raziskave in naložbe v rešitve za energijsko učinkovitost, npr. bonus faktor, ki ga je treba dodeliti operaterjem prenosnih sistemov električne energije in operaterjem prenosnega omrežja pri razvoju omrežja (če operaterji prenosnih sistemov električne energije povzročijo dodatne kratkoročne stroške zaradi izvajanja rešitev za energijsko učinkovitost, za katere se lahko pričakuje, da bodo dolgoročno stroškovno učinkovite, bi lahko nacionalni regulativni organi zagotovili ciljno usmerjene spodbude pri odobritvi tarif/zamejitev cen);

—	olajšanje priključitve na omrežje in prilagodljivo obratovanje visoko učinkovite soproizvodnje toplote in električne energije (SPTE), zlasti v sistemih z velikim deležem obnovljivih virov energije;

—

optimizirati učinkovitost lokalnega energetskega sistema (vključevanje lokalnega sektorja) in načrtovati njegov razvoj z lokalnimi deležniki (javnimi organi, operaterji prenosnega omrežja, lokalnimi energijskimi skupnostmi itd.), vključno s ključnimi elementi strategij prenove ali razvoja lokalnih obnovljivih virov (npr. veter, sončna energija, biomasa, biometan);

—	olajšanje dostopa do trgov energije za povezovalce manjših končnih odjemalcev (na primer zasebnih končnih odjemalcev).

Okence 1 Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ pri načrtovanju prilagajanja odjema Podporna študija (75) navaja primer iz resničnega življenja, kakšne ukrepe morajo sprejeti ustrezni akterji pri odločanju o načrtovanju prilagajanja odjema v skladu z načelom „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v zvezi z upravljanjem povpraševanja v sektorju energije bi lahko zajemala več situacij z različnimi vlogami za osrednjega nosilca odločanja, ki se imenuje „ponudnik storitev upravljanja povpraševanja“. Rešitve upravljanja povpraševanja vključujejo dva dela: energijska učinkovitost in prilagajanje odjema. Za ukrepe za energijsko učinkovitost bi lahko bil ponudnik storitev upravljanja povpraševanja država (energetske agencije itd.), dobavitelji energije ali specializirani zasebni ponudnik storitev upravljanja povpraševanja (v okviru sistema obveznosti energijske učinkovitosti). Operaterji sistemov (zlasti operaterji distribucijskih sistemov) lahko zagotovijo tudi informacije za spodbujanje izboljšanja energijske učinkovitosti ali motivirajo odjemalce, da zagotovijo storitve prilagajanja odjema. V zvezi s prilagajanjem odjema za izravnalne trge se ponudniki storitev upravljanja povpraševanja sklicujejo na velike odjemalce ali povezovalce (podjetja za energetske storitve, operaterje virtualnih elektrarn), ki bi lahko oddali ponudbe na teh trgih. Na liberaliziranih trgih energije EU se uporabljajo pravila o ločevanju. Zato je odgovornost države, in ne predhodno vertikalno integriranih monopolov, da preveri načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“, ki se je v preteklosti imenovalo integrirano načrtovanje virov. Kadar so trgi zmogljivosti uvedeni v skladu z Uredbo (EU) 2019/943, oblikovalci politike in regulatorji zagotovijo, da je prilagajanje odjema dovoljeno in da je omogočeno polno sodelovanje na trgu pod enakimi pogoji s proizvodnjo. V spodnjem primeru se ponudnik storitev upravljanja povpraševanja sklicuje na povezovalca, ki združuje več obremenitev končnih odjemalcev iz vseh sektorjev za prodajo ali dražbo njihovega skupnega prilagajanja odjema na katerem koli trgu električne energije. Oblikovalec politike bi moral opredeliti cilje (ob upoštevanju stroškovne učinkovitosti) za izvajanje načrtovanja prilagajanja odjema. Na podlagi ciljev, opredeljenih v prvem koraku, bi moral oblikovalec politike in/ali nacionalni regulativni organ, kjer je za to pristojen, opredeliti regulativni okvir za načrtovanje izvajanja upravljanja povpraševanja, v katerega bi bilo mogoče vključiti več instrumentov politike. Regulativni organ bi moral na podlagi ciljev politike, ki jih je določil oblikovalec politike, preveriti načrtovani cilj, ki ga je predlagal ponudnik storitev upravljanja povpraševanja. To je ponavljajoč se postopek in bo vodil v nadaljnje postopke, dokler načrt ne bo v skladu s cilji. Regulativni organ bi moral zagotoviti pravila o dostopu do trga, opredeliti metodo analize stroškov in koristi, da bi ponudnik upravljanja povpraševanja sistematično ocenil svoje naložbene možnosti in preveril predlagani načrt.

4.2.   Oskrba z energijo in distribucija energije

Uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ se večinoma nanaša na dajanje prednosti energijski učinkovitosti pred naložbami v energetske infrastrukture in/ali optimizacijo obstoječe energetske infrastrukture, tudi čezmejno. Poleg cenovnih signalov je to mogoče doseči z upoštevanjem ali analizo virov na strani povpraševanja ali energijsko učinkovitih tehnologij kot alternativ, zlasti pri načrtovanju omrežne infrastrukture za proizvodnjo, skladiščenje, prenos in distribucijo (76). Poleg tega bi bilo treba, če je potrebna odločitev na strani ponudbe, uporabiti načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“, da se izbere najučinkovitejša alternativa za optimizacijo energetske infrastrukture. To je v skladu s strategijo za povezovanje energetskih sistemov, ki zahteva ustrezno upoštevanje energijske učinkovitosti na strani oskrbe z energijo. Odločitve glede varčevanja z energijo, zamenjave dobavitelja ali souporabe energije primerno upoštevajo porabo energije različnih nosilcev energije v celotnem življenjskem ciklu, vključno s pridobivanjem, proizvodnjo in ponovno uporabo ali recikliranjem surovin, spremembo, pretvorbo, prenosom in shranjevanjem energije ter vse večjim deležem energije iz obnovljivih virov pri oskrbi z električno energijo.

Področja, ki jih je treba preučiti:

—	upoštevanje virov na strani povpraševanja pri ocenjevanju naložbenih potreb za proizvodne zmogljivosti (električna energija ali toplota) za stroškovno učinkovitost na ravni sistema;

—	upoštevanje načrtovanih sprememb drugih energetskih omrežij in razvoj skupnih scenarijev za načrtovanje infrastrukture;

—

zahteva za uporabo analize stroškov in koristi pri načrtovanju regionalnih (77) omrežij za električno energijo, omrežja za plinsko (tudi vodik) in daljinsko ogrevanje, vključno s soproizvodnjo in izrabo odpadne toplote, ter pri načrtovanju industrijskih in stanovanjskih vodnih ciklov za več gradbišč (npr. kampusov, bolnišnic, športnih kompleksov) za opredelitev stroškovno najučinkovitejših in učinkovitih možnosti oskrbe s toploto ter za oceno teh možnosti glede zmanjšanja potreb po toploti z energijsko učinkovitostjo v stavbah in postopkih;

—	vključevanje ogrevanja in hlajenja v načrtovanje mestnih, podeželskih ali industrijskih območij;

—	zagotavljanje stroškovno optimalne vzpostavitve infrastruktur, ki uporabljajo vodik;

—	upoštevanje alternativnih ukrepov za učinkovitost končne uporabe z oblikovanjem in urejanjem trga;

—	ocena kompromisa med napravami za shranjevanje energije na ravni komunalnih storitev in napravami za shranjevanje energije pri odjemalcih zadaj v primerjavi s sprejetjem energijsko učinkovitih naprav/opreme in shem prilagajanja odjema;

—	preglednost in doslednost predpostavk, uporabljenih pri načrtovanju infrastrukture in naložb, glede razvoja povpraševanja po energiji do leta 2030 in 2050 ter podnebnih ciljev do leta 2030 in 2050;

—	ponovna uporaba odpadne toplote (78) in njeno vključevanje v omrežja za daljinsko ogrevanje.

Primeri ukrepov:

—	ponudbe, ki jih je treba organizirati za nadomestitev obratov za fosilna goriva, ki so že dosegli svoj vrhunec proizvodnje, s čisto proizvodnjo toplote in električne energije ter viri na strani povpraševanja;

—

skupni infrastrukturni scenariji za gradnjo in načrtovanje, ki vključujejo predpostavke o zahtevah za omrežja za plin, električno energijo, vodik in toploto, skupaj s cilji za energijsko učinkovito obratovanje omrežja. Pri načrtovanju infrastrukture bi bilo treba po možnosti upoštevati celovite ocene o ogrevanju in hlajenju iz Priloge VIII k Direktivi o energijski učinkovitosti;

—

načrtovanje integriranega distribucijskega sistema (zajema tudi druge nosilce energije, ki niso tisti, ki se obravnavajo s stališča distribucijskega sistema) za čim večjo uporabo distribuiranih virov energije, vključno z energijsko učinkovitostjo in prilagajanjem odjema, ter predvidevanje vpliva teh virov na potrebe omrežja;

—

razvoj ustreznih metodologij za analizo stroškov in koristi distribuiranih virov energije, kot so sončna fotonapetostna energija, shranjevanje energije, visoko učinkovita SPTE, daljinsko ogrevanje, neposredna elektrifikacija in prilagajanje odjema (kar omogoča primerjavo enakih konkurenčnih pogojev med seboj in s konvencionalnimi viri na strani ponudbe);

—

zahteva za uporabo analize stroškov in koristi pri načrtovanju visoko učinkovitih naprav za soproizvodnjo in izrabe odpadne toplote v alternativnih manj učinkovitih sistemih, ki so samo za električno energijo in samo za toploto, kadar elektrifikacija toplote ni stroškovno učinkovita ali tehnično izvedljiva;

—	načrtovanje infrastrukture za prevoz vodika in umestitev elektrolizatorjev skupaj z alternativno učinkovitostjo na strani ponudbe, kot sta velika SPTE ter daljinsko ogrevanje in hlajenje, ter ukrepi za učinkovitost končnega odjema, kot je mikro SPTE, vključno s stacionarnimi gorivnimi celicami;

—	preizkus energijske učinkovitosti za vse projekte energetske infrastrukture – stroškovno učinkoviti viri na strani povpraševanja, ki jih je treba oceniti skupaj z viri na strani ponudbe v zvezi s potrebami po energiji;

—	metodologije za vzpostavitev analize stroškov in koristi po celotnem energetskem sistemu, ki zajema različne nosilce energije in upošteva vire na strani povpraševanja poleg ponudbe pri določanju naložbenih potreb;

—	poročilo regulatorjev o tem, kako vključujejo in izvajajo cilje učinkovitosti omrežja v svoje ustrezne nacionalne načrte.

Okence 2 Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ pri odločitvah o načrtovanju na strani ponudbe Podporna študija navaja dva primera iz resničnega življenja, katere korake je treba sprejeti pri izvajanju načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ pri načrtovanju odločitev na strani oskrbe z energijo. Ena zadeva načrtovanje prenosnega in distribucijskega omrežja, druga pa načrtovanje daljinskega ogrevanja. Načrtovanje prenosnega in distribucijskega omrežja Uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ pri načrtovanju prenosnega in distribucijskega omrežja zadeva preverjanje, ali bi bilo mogoče gradnjo dela teh infrastruktur nadomestiti ali vsaj odložiti z bolj stroškovno učinkovitimi ukrepi za energijsko učinkovitost ter programi prilagajanja odjema, ki zmanjšujejo konične obremenitve in splošno porabo električne energije ter tako zagotavljajo omrežne storitve na najbolj stroškovno učinkovit način, hkrati pa zagotavljajo enako raven zanesljivosti oskrbe tudi zaradi večjega deleža spremenljivih obnovljivih virov energije v energetskem sistemu. Glavni akter pri izvajanju načela so omrežni operaterji pod nadzorom regulatorjev. Oblikovalci politike bi morali opredeliti cilje in okvir politike, ki bi upoštevali kompromise med gospodarsko učinkovitostjo na eni in zanesljivostjo sistema na drugi strani. V skladu z veljavnimi pravili bi morali operaterji prenosnih omrežij/operaterji prenosnih sistemov električne energije načrtovati stroškovno najučinkovitejši portfelj virov na strani povpraševanja in ponudbe ter nacionalnim regulatorjem zagotoviti dejavno vlogo pri spremljanju in izvrševanju. Regulativni organ ali Komisija, kadar je to posebej navedeno v zakonodaji EU (tj. TEN-E), bi morala preveriti, ali je metodologija analize stroškov in koristi, ki jo predlaga operater omrežja, v skladu s politiko in regulativnim okvirom, ter oceniti načrtovane naložbe, ki jih predlaga operater omrežja.

Načrtovanje daljinskega ogrevanja Sistem daljinskega ogrevanja je vertikalno integriran sistem, tj. operater sistema je odgovoren tako za proizvodnjo toplote in obratovanje omrežja ter oskrbo s toploto kot tudi za sprejemanje ustreznih odločitev o naložbah. Tako je operater sistema ključni akter za uporabo načela. Vloga oblikovalcev politike pri zagotavljanju omogočitvenega okvira je opredeliti cilje uspešnosti za energijsko učinkovite sisteme daljinskega ogrevanja, vključno s cilji za uporabo goriv iz obnovljivih virov, in olajšati vključevanje odpadne toplote iz zunanjih industrijskih obratov v omrežje. Oblikovalci politike bi morali tudi jasno opredeliti vlogo daljinskega ogrevanja pri doseganju širših ciljev ob upoštevanju drugih alternativnih energijsko učinkovitih rešitev, kot so toplotne črpalke. Lokalne organi morajo preučiti ovire za razširitev omrežja za daljinsko ogrevanje. Glavna vloga regulativnega organa je preverjanje načrtovalnih ciljev operaterja sistema, opredelitev metodologije analize stroškov in koristi ter opredelitev pravil o dostopu do trga za operaterja sistema in morebitne proizvajalce toplote iz drugih sektorjev. Regulativni organ bi moral operaterju sistema zagotoviti tudi prostorsko načrtovanje, da sistematično oceni vse možnosti na strani ponudbe, omrežja in povpraševanja ter preveri načrt, ki ga predlaga operater sistema.

4.3.   Povpraševanje po energiji (industrija in storitve)

Medtem ko je spodbujanje rešitev na strani povpraševanja, ki bi lahko zmanjšale potrebo po povečanju zmogljivosti za proizvodnjo električne energije, v središču načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“, se načelo uporablja tudi v sektorjih končnega odjema energije, kot so gospodinjstva, storitve, industrija in promet. Ocenjevanje tehnoloških kompromisov in energijske učinkovitosti različnih rešitev bi bilo treba izvesti tudi z uporabo celostnega pristopa, bistvenega za načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“, da se zagotovi ustrezna ocena učinkov sprememb ene same komponente sistema na splošno učinkovitost poslovnega procesa. Načelo bi moralo voditi k spodbujanju energijsko učinkovitih izdelkov ter tehnologij in tehnik (npr. upravljanje z energijo) za povečanje splošne energijske učinkovitosti celotnega procesa ali celo sistema, v katerega je vgrajen.

Področja, ki jih je treba preučiti:

—

instrumenti javnih naročil in podporna orodja za zahtevanje ali spodbujanje nabave energijsko učinkovitih dobrin in storitev (z zmogljivostmi prilagajanja odjema, kjer je to ustrezno) v javnem sektorju na podlagi integriranih ocen stroškov in koristi ter analize učinkovitosti materialov v življenjskem ciklu;

—	okrepitev učinkovitosti materialov, krožnosti in energijsko učinkovitih tehnologij v primerjavi s proizvodnjo materialov in oskrbo z energijo;

—	spodbujanje učinkovitega povezovanja sektorjev na lokalni ravni s soproizvodnjo na kraju samem in z visokim izkoristkom tako v industriji kot tudi v stavbah kot alternativo manj učinkoviti proizvodnji samo toplote;

—	spodbujanje prilagodljivega delovanja s prilagajanjem odjema in lastno porabo, da se razbremenijo lokalna omrežja in izboljša odpornost na končni odjem;

—	ponovna uporaba odpadne toplote in hladu;

—	vedenje končnih odjemalcev (organizacij) energije;

—	spodbude za naložbe;

—	kakovost svetovalnih storitev.

Primeri ukrepov:

—	povezava dovoljevanja lokalizacije industrijskih objektov, ki proizvajajo odpadno toploto, z možnostjo priključitve na lokalna toplotna omrežja:

—	upoštevanje ponovne uporabe odpadne toplote pri izdaji dovoljenj za naprave, ki proizvajajo velike količine odpadne toplote;

—	uvedba zahtev za nakup izdelkov vrhunskega razreda energijske učinkovitosti;

—	uvedba zahtev za zmogljivosti za prilagajanje odjema;

—	razvoj meril za finančno pomoč naložb v energijsko učinkovitost za oceno povečanja učinkovitosti v celotnem procesu ali sistemu;

—	uvedba povečane davčne amortizacije ali pravil o začasni amortizaciji;

—	krepitev ali uvedba upravljanja z energijo;

—	opredelitev kvalifikacijskih profilov svetovalcev za standardizacijo in certificiranje;

—	spodbujanje materialov, ki omogočajo večjo energijsko učinkovitost proizvodnje in poslovnih procesov.

4.4.   Stavbe

Na splošno so stavbe odgovorne za približno 40 % skupne porabe energije v EU in 36 % emisij toplogrednih plinov na področju energetike (79). Poleg tega so stavbe sektor z najvišjimi utelešenimi emisijami ogljika v naši družbi, na svetovni ravni pa se to ocenjuje na približno 10 % skupnih letnih emisij toplogrednih plinov. Kot je navedeno v strategiji vala prenove, je načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ eno od ključnih načel za uporabo pri načrtovanju prenove stavb in dejavnostih na terenu. Strategija hkrati opozarja na pomen celostnega pristopa k življenjskemu ciklu, ki ima koristi od krožnosti za zmanjšanje ogljika v celotnem življenjskem ciklu.

Izboljšanje energijske učinkovitosti v stavbah je s tehničnega vidika sorazmerno preprosto. V primerjavi z drugimi sektorji je lahko stroškovno učinkovito zmanjšati znatno količino porabe energije. Obsežna prenova stavb lahko zmanjša povpraševanje končnih odjemalcev in potrebo po dodatnih zmogljivostih proizvodnje, prenosa in distribucije energije ter po ogrevalnih in hladilnih sistemih v samih stavbah. Obnova stavb ob upoštevanju celotnega življenjskega cikla prinaša tudi številne koristi gospodarstvu, družbi in okolju. Obstoječe zahteve in orodja direktive o energijski učinkovitosti, direktive o energijski učinkovitosti stavb, strategije vala prenove in priporočil Komisije o prenovi stavb in posodobitvi stavb že zagotavljajo vrsto konkretnih ukrepov za zagotovitev uporabe načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“, njihovo izvajanje pa bi lahko dodatno olajšala uporaba teh smernic.

Zato je ključnega pomena, da se integrirani programi prenove stavb upoštevajo v politikah in odločitvah o naložbah, katerih cilj je zadostnost oskrbe in stabilnost distribucijskih omrežij. Medtem ko bi lahko bila postopna prenova pod nekaterimi pogoji primerna, si je pomembno prizadevati za usklajevanje, da bi povečali temeljitost prenove ter izkoristili gospodarsko in družbeno priložnost. Če se uporabi postopen pristop, ga je treba podrobno opredeliti od začetka, na primer z uporabo načrta za prenovo stavbe (80), s poudarkom na možnosti zmanjšanja emisij ogljika v celotni življenjski dobi.

V zvezi s tem so stavbe osrednji del današnjega energijskega sistema: lahko dejavno sodelujejo v shemi prilagajanja odjema v zvezi z zmogljivostjo za shranjevanje toplote in hladu ter časovno odloženo uporabo nekaterih naprav. Na koncu pa so stavbe dobro opremljene za decentralizirano proizvodnjo in skladiščenje energije iz obnovljivih virov. Indikator pripravljenosti na pametne sisteme za stavbe, določen v direktivi o energijski učinkovitosti stavb, omogoča ocenjevanje zmogljivosti stavb (ali stavbnih enot), da svoje delovanje prilagodijo potrebam uporabnika, vključno z optimizacijo energijske in splošne učinkovitosti, in signalom iz omrežja (energijska prožnost). Zato je orodje, ki lahko podpre in poveča ozaveščenost o dejanskih prihrankih teh novih izboljšanih funkcionalnosti.

Pomembno je, da se načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ uporablja za stavbni sektor ne le v fazi uporabe, vključno s prenovami, temveč tudi v celotnem krožnem življenjskem ciklu in novogradnjah. Zlasti novogradnje, pa tudi projekti prenove, imajo velik potencial za nadaljnje zmanjšanje skupnih emisij ogljika v celotnem življenjskem ciklu z uporabo krožne zasnove in gradnje, poleg osredotočanja na načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ za fazo uporabe. Pri novogradnjah je pomembno upoštevati tudi razvoj novih mestnih okrožij, kjer je načrtovanje in lokalizacija stanovanj, storitev, infrastrukture za mobilnost itd. ključnega pomena za energijsko učinkovitost in emisije ogljika (ter prilagajanje podnebnim spremembam).

Poleg tega je potreben pristop, osredotočen na odjemalca. Zahteva dodatna prizadevanja, da se stanovalcem olajša vsakodnevna uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Pomeni tudi, da dobavljene storitve (toplota, udobje itd.) uporabljajo tehnologije in so zasnovane na energijsko najučinkovitejši možen način.

Področja, ki jih je treba preučiti:

—	zagotavljanje financiranja za gradnjo programov prenove iz instrumentov proizvodnje, prenosa, distribucije in skladiščenja;

—	spodbujanje pravil o javnem naročanju in podpornih orodij za javna naročila za nakup, gradnjo in najem energijsko učinkovitih stavb, blaga in storitev v javnem sektorju v njihovem celotnem življenjskem ciklu ter na podlagi integriranih ocen stroškov in koristi;

—

vključitev v programe prenove celotnega spektra za naknadno opremljanje stavb (od izboljšanja toplotne celovitosti ovoja stavbe do nadgradnje in optimizacije tehničnih stavbnih sistemov z digitalnimi tehnologijami, integracijo distribuiranih in decentraliziranih obnovljivih virov energije) za optimizacijo celotne učinkovitosti sistema;

—

vključitev elementov energijske učinkovitosti v lokalno prostorsko načrtovanje in izdajanje urbanističnih dovoljenj. To vključuje olajšanje energijsko učinkovitega prevoza, na primer z zagotavljanjem parkirnega prostora in polnilnih mest za električna vozila, kolesa, e-kolesa in tovorna kolesa ter bližino omrežij javnega prevoza;

—	zmanjšanje zapletenosti v zvezi z uvajanjem energijsko učinkovitih rešitev s poenostavitvijo upravnega postopka za posameznike;

—	okrepitev krožnosti, učinkovitosti materialov in energijsko učinkovitih tehnologij v stavbah;

—	gradbeni standardi, posodobitev in celovita trajnostna prenova stavbnega fonda;

—	digitalizacija stavb s spodbudami in uvajanjem pametnih tehnologij;

—	okrepitev lokalnega usklajevanja povezovanja sektorjev na lokalni ravni in prenove stavb za optimizacijo zmogljivosti lokalne proizvodnje obnovljivih virov in zmogljivosti prilagajanja odjema;

—

opredelitev kompromisov in spodbujanje sinergij med neposredno in posredno elektrifikacijo v smislu splošne učinkovitosti in stroškov sistema, da se spodbudi optimalna uporaba energije iz obnovljivih virov, vključno s toplotnimi črpalkami in učinkovito SPTE, odvisno od lokalnih okoliščin (razpoložljivost in odpornost oskrbe);

—	integracija načrtovanja energijske učinkovitosti (vključno z industrijskimi in stanovanjskimi vodnimi cikli) za več lokacij stavb, kot so kampusi, bolnišnice, športni kompleksi, kot območja, ki so zrela za integracijo pametnih energetskih sistemov;

—	iskanje sinergij med ukrepi za energijsko učinkovitost in uvedbo samostojnih malih projektov na področju obnovljivih virov energije v stavbah, zlasti kadar se uporabljajo javne finančne spodbude;

—	spodbujanje vedenjskih ukrepov za preprečevanje čezmerne porabe.

Primeri ukrepov:

—	vključevanje prenove stavb na dražbah obnovljivih virov energije;

—	inovativne sheme financiranja prenove stavb, vključno s hipotekami na energijsko učinkovitost (81);

—	povezovanje financiranja z izvajanjem indikatorja pripravljenosti na pametne sisteme;

—

povezovanje financiranja z naknadnimi revizijami za zagotovitev precejšnjega vpliva uvedenih ukrepov na energijsko učinkovitost stavb, kot je navedeno v enem od meril iz člena 2a direktive o energijski učinkovitosti stavb, za povezovanje finančnih ukrepov za izboljšanje energijske učinkovitosti pri prenovi stavb s ciljno usmerjenimi ali doseženimi prihranki energije;

—	olajšanje dostopa stavb in povezovalcev do trga mehanizma zmogljivosti in trga zadostne oskrbe, zlasti za stavbe, opremljene z enotami SPTE;

—	prilagajanje cene električne energije, distribucijske cene in drugih stroškov za spodbujanje prilagajanja odjema in shranjevanja električne energije (vključno v obliki toplote) v stavbah;

—

povezava dovoljevanja lokalizacije stavb s potencialom energije iz obnovljivih virov (usmerjenost k sončni energiji, prostor za geotermalne in toplotne črpalke, bližina lokalnih skupnosti za obnovljive vire energije in proizvodnja energije iz obnovljivih virov, vključno z daljinskim ogrevanjem z obnovljivimi viri in nizkimi emisijami ogljika) ter omrežji javnega prevoza;

—

čim večje zmanjšanje skupnega povpraševanja po energiji, ki ga je treba doseči s prenovo stavb, na primer najprej z izboljšanjem učinkovitosti ovoja stavbe pred uporabo drugih ukrepov, kot so zamenjave sistemov ogrevanja (ali z zagotovitvijo, da so take zamenjave pogojene z nadaljnjim izboljšanjem energijske učinkovitosti);

—	obveznosti zagotavljanja parkirnih mest za kolesa in polnilnih mest za e-kolesa prek gradbenih zakonikov;

—

izdelava naprav za uravnavanje klime (klimatska naprava, ogrevanje, hlajenje) in rešitev (pasivno ogrevanje in hlajenje prek usmeritve stavbe, zelene strehe/stene itd.) kot elementa tehnične zasnove. To vključuje tudi zagotavljanje tehničnega strokovnega znanja, ki bi opredelilo potrebno zasnovo izolacije ovoja stavbe, klimatskega sistema ali hladilnika/grelnika, ki ga je treba kupiti na podlagi značilnosti prostorov (geografsko območje, izolacija stavbe, usmeritev …);

—	upoštevanje zelene in modre infrastrukture v lokalnem prostorskem načrtovanju, ki zagotavlja sinergije med izboljšanjem energijske učinkovitosti v posameznih stavbah z uporabo naravnega prezračevanja, zelenih streh in sten ter zmanjšanjem učinka toplotnega otoka na ravni mestnih četrti;

—	uporaba pogodb o energijski učinkovitosti za zagotovitev zagotovljenih, merljivih in predvidljivih povečanj energijske učinkovitosti (za končno energijo in tudi za primarno energijo);

—	vzpostavitev sistemov upravljanje z energijo z jasnim opisom odgovornosti in ukrepov, ki jih je treba sprejeti;

—	uvajanje sistemov upravljanja z energijo, ki jih upravljajo digitalni vmesniki za izboljšanje energijske učinkovitosti ob vključevanju porazdeljenih energijskih virov;

—	uporaba tehnologij aktivne/pasivne energijske učinkovitosti za optimizacijo vzdrževanja in delovanja stavb;

—	stalno spremljanje, analiza in poročanje o energijski učinkovitosti v stavbah;

—	namestitev sistema povratnih informacij o porabi energije prek pametnega števca in pametnih naprav.

4.5.   Promet

Trajnostni promet je jedro pred kratkim sprejete „Strategije za trajnostno in pametno mobilnost“ Komisije (82). Strategija daje velik poudarek tudi učinkovitosti prometa, ki bi jo lahko dosegli z zamenjavo goriva, brezemisijskimi vozili, prehodom na druge oblike prevoza ali izboljšavami prometnega sistema. Zmanjšanje porabe energije je neposredno povezano s ciljem podnebne nevtralnosti ter pomembno je, da se poraba energije izrecno upošteva pri načrtovanju in upravljanju prometa.

Energijska učinkovitost je bistvena sestavina za zagotavljanje stabilizacije omrežij, ki naj bi služila elektrificirani mobilnosti. Uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ bi morala zagotoviti, da se pri osredotočanju na zamenjavo goriva ne zanemarijo morebitni prihranki energije.

Področja, ki jih je treba preučiti:

—	zagotavljanje, da se vozila oblikujejo in uporabljajo na način, ki je čim bolj energijsko učinkovit, tako da se čim manj energije porabi za različne dejavnosti mobilnosti in polnjenja električnih vozil;

—	ocenjevanje energijske učinkovitosti različnih načinov prevoza in digitalnih tehnologij v okviru raziskovalnih pobud in načrtov za trajnostno mobilnost v mestih;

—	zagotavljanje energijsko in stroškovno optimiziranega načrtovanja in delovanja nacionalnih cestnih in železniških omrežij pri načrtovanju in upravljanju mobilnosti v mestih in na dolge razdalje;

—	spodbujanje uporabe prevoznih sredstev, ki temeljijo na učinkovitosti in potencialu/možnostih za zmanjšanje emisij pri prevozu blaga;

—	zagotavljanje pametnega polnjenja električnih vozil, da bi lahko bila del upravljanja povpraševanja;

—	spodbujanje hoje in kolesarjenja v urbanih območjih;

—	uvedba cestnih davkov, ki odražajo dejansko porabo energije avtomobilov, in odprava subvencij/davčnih režimov, ki so v nasprotju z načelom „energijska učinkovitost na prvem mestu“.

Primeri ukrepov:

—	vključitev načrtovanja porabe energije v prometu in ukrepov za njeno zmanjšanje v načrte za trajnostno mobilnost v mestih ter njihovo upoštevanje v prostorskem načrtovanju;

—	vzpostavitev ukrepov za podporo širši uporabi javnega prevoza, kolesarjenja in hoje;

—	zagotavljanje spodbud za nakup in uporabo brezemisijskih vozil ter spodbujanje osebnih vozil z majhno maso;

—	spodbujanje kolektivnega prevoza na način, ki vodi v premik od individualnega prevoza in povečanju zasedenosti vozil;

—	upoštevanje energijske učinkovitosti pri oblikovanju prometnih varnostnih predpisov in infrastrukturnih objektov;

—	upoštevanje družbenih koristi energijske učinkovitosti pri projektiranju prometne infrastrukture (npr. pri izravnavi razgibanega terena, gradnji mostov in predorov).

Okence 3 Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ pri odločanju o načrtovanju lokalnega prevoza Podporna študija navaja primere iz resničnega življenja, katere ukrepe je treba sprejeti pri izvajanju načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ pri odločanju o naložbah v načrtovanje in upravljanje lokalnega prometa. Načelo naj bi uporabljal predvsem načrtovalec prevoza, odgovoren za načrtovanje in upravljanje javnih transportnih omrežij, prevoznih storitev in infrastrukture. Občinska uprava ima vlogo regulatorja, ki opredeljuje pravila o dostopu do trga, opredeljuje metodologijo analize stroškov in koristi ter preverja skladnost. Oblikovalci politike bi morali opredeliti cilje in regulativni okvir za naložbe v načrtovanje in upravljanje lokalnega prometa. Zagotoviti bi morali, da se povečanje energijske učinkovitosti obravnava kot del rešitve za reševanje težav, povezanih s prometom, in da je vključen v načrte za trajnostno mobilnost.

4.6.   Voda

Energija in voda sta v gospodarskem življenju in na številnih ravneh tesno povezani (t. i. povezava med vodo in energijo). Voda je potrebna za energetske namene, na primer za hlajenje, ogrevanje, skladiščenje, proizvodnjo biogoriv, predelavo surovin, proizvodnjo vodika in e-goriv ali proizvodnjo energije iz hidroelektrarn. Energija je potrebna za namene ravnanja z vodo, na primer za odvzem, črpanje, ogrevanje, hlajenje, čiščenje, obdelavo in razsoljevanje (83). Prihranki energije se lahko pojavijo na številnih ravneh, vključno z odvzemom vode, distribucijo vode, proizvodnjo energije (ogrevanje in hlajenje), obdelavo vode, porabo energije v industrijskih procesih, kmetijstvom in gospodinjstvi, upravljanjem meteornih voda in ponovno uporabo vode. Uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v vodnem sektorju ter v industrijskih, stavbnih in kmetijskih vodnih ciklih pomeni oceno rešitev za prekinitev povezave med porabo energije in porabo vode. Evropske komunalne čistilne naprave danes porabijo energije v vrednosti več kot dveh elektrarn vsako leto in največji del (petino) pri občinskih računih za električno energijo. Družbo stanejo okoli 2 milijardi evrov na leto. Namesto tega bi lahko proizvajali učinkovito, obnovljivo in prilagodljivo energijo v vrednosti dvanajstih elektrarn, ki prispeva k nizkoogljičnemu in krožnemu razvoju evropskega gospodarstva (84).

Rešitve za zmanjšanje povpraševanja po energiji v vodnem sektorju in z vodo bi morale veljati za vse vrste projektov v vseh fazah, v celotni dobavni verigi ter pri določanju (več)letnih finančnih okvirov na regionalni in lokalni ravni.

Pri ocenjevanju, kako bi bilo mogoče razbremeniti proračune občin, bi bilo treba upoštevati tudi učinke načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ na potrebo po vodi v vseh sektorjih. Zlasti kadar so občine lastnice sistema za oskrbo z vodo, lahko poraba električne energije v čistilnih napravah predstavlja pomemben delež njihovih stroškov za električno energijo. Ker se na primer ozaveščenost, izkušnje in zmogljivosti lahko med občinami zelo razlikujejo, bi lahko regionalni ali nacionalni ukrepi prek člena 7 direktive o energijski učinkovitosti olajšali naložbe v ukrepe za učinkovito rabo vode.

Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v industrijskih in drugih vodnih ciklih vključuje merjenje in ocenjevanje porabe vode z industrijskimi procesi, kot so ogrevanje in hlajenje ter odplake. V mnogih primerih lahko naložbe v vodne tehnologije in učinkovitost vodnih procesov pripeljejo do donosov naložb v kratkem času, zmanjšanja vode pa neposredno do prihrankov energije in zmanjšanja emisij.

Področja, ki jih je treba preučiti:

—	zmanjšanje količine energije, ki se porabi za proizvodnjo in čiščenje različnih vrst vode;

—	zmanjšanje potrebe po vodi in izgub v omrežju, kar pomeni manjše potrebe po energiji za črpanje in čiščenje;

—	uporaba raziskav o energijski učinkovitosti in učinkovitosti vode za izobraževanje industrije o možnostih za prihranke v vodnem ciklu;

—	uporaba pametnih tehnologij in procesov;

—	upoštevanje porabe vode in razpoložljivosti na lokacijah obratov za proizvodnjo vodika in e-goriv ter njihovega vpliva na lokalni vodni sistem;

—	preoblikovanje komunalnih čistilnih naprav v učinkovite proizvajalce električne energije iz obnovljivih virov.

—

Na zgoraj navedenih področjih bi bilo mogoče upoštevati naslednje rešitve: — energijsko učinkovita proizvodnja pitne vode v celotni dobavni verigi (distribucija, poraba in čiščenje odpadnih voda); — ocena potenciala vzpostavitve dvostopenjskega sistema, potrebnega za ločeno čiščenje meteorne in sanitarne odpadne vode (s tem bi se lahko izognili potrebi po dodatnih zmogljivostih za čiščenje vode, zaradi katerih bi se lahko povečala poraba energije); — varčevanje z vodo in recikliranje v stavbah za zmanjšanje potreb po energiji za črpanje in ogrevanje vode z uporabo kazalnika 3.1 okvira Level(s) (85); — zamenjava neobnovljivih generatorjev toplote pri proizvodnji tople vode, na primer proizvodnja tople vode s sončnimi kolektorji; — vgradnja učinkovitejših črpalk; — infrastruktura za vodovodne cevi, prilagojena sedanji uporabi; — pogoni s spremenljivo hitrostjo; — boljši nadzor procesa in učinkovitejši kompresorji ter črpalke, usmerjene v povpraševanje.

Primeri ukrepov:

—	upoštevanje infrastrukture za pitno vodo in odpadne vode za ublažitev koničnih obremenitev v elektroenergetskem omrežju, na primer s črpanjem pitne vode, kadar je povpraševanje po električni energiji majhno;

—

uporaba bioplina, proizvedenega na kraju samem, pri čiščenju odpadnih voda, za proizvodnjo biometana za lokalno uporabo. Ta biometan je mogoče uporabiti za soproizvodnjo toplote in električne energije, pri čemer se električna energija in toplota iz lastne proizvodnje dovaja v bližnja elektroenergetska omrežja in omrežja za daljinsko ogrevanje, kadar so na voljo;

—	uporaba tehnik za nadzor procesov v vodnih sistemih za zmanjšanje količin hlajenja vode za proizvodnjo energije, vključno z naraščajočimi področji povpraševanja po energiji, kot so podatkovni centri;

—	izvajanje praks zelene infrastrukture, kot so zelene strehe, ki lahko zadržijo veliko količino deževnice in posledično zmanjšajo količino meteornih voda, ki se iztekajo v drenažni sistem;

—	spodbujanje/spodbude za zadrževanje deževnice in – uporaba za gospodinjstva (za pralne stroje, stranišča in namakanje z namenom zmanjšanja porabe energije za pitno vodo.

Projekt ENERWATER je standardna metoda ter spletno orodje za ocenjevanje in izboljšanje energijske učinkovitosti komunalnih čistilnih naprav. V poročilu o metodologiji so predstavljeni podrobni ukrepi za vodne strokovnjake in revizorje o tem, kako oceniti energijsko učinkovitost čistilne naprave (86).

Projekt POWERSTEP (87) zagotavlja zanimiv koncept za preoblikovanje obstoječih komunalnih čistilnih naprav iz neto porabnikov energije v storitev z nevtralno ali celo pozitivno energijsko bilanco, ki so lahko vir prožnosti v energetskem sistemu, opolnomočijo mesta in regije ter olajšujejo razogljičenje sektorja ogrevanja in hlajenja ter prometnega sektorja.

4.7.   Informacijska in komunikacijska tehnologija (IKT)

Čeprav se digitalizacija po navadi obravnava kot sredstvo za upravljanje in zmanjševanje povpraševanja po energiji, hitra rast opreme in storitev IKT povzroča večjo porabo energije v samem sektorju. Zlasti gradnja novih podatkovnih centrov naj bi povečala porabo energije (88). Uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ se v tem primeru nanaša na izbiro in izvajanje portfelja virov, ki lahko zagotovijo vse bolj kritično energetsko storitev prenosa podatkov z najnižjimi možnimi stroški z družbenega vidika. Poleg tega bi morali biti zasnova in lokacija infrastrukture IKT predmet ocene porabe energije.

Podobno naj bi uvedba omrežij 5G omogočila precejšnje povečanje zmogljivosti brezžičnih komunikacij ter tehnologije, kot je povezana in avtonomna mobilnost. Čeprav je tehnologija 5G bolj zelena kot obstoječi sistemi 4G, je veliko odvisno od natančne zasnove in vzpostavitve omrežja (89). Uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ se v tem primeru nanaša na pristop, ki obravnava celoten sistem in hkrati še arhitekturo omrežja, energijsko učinkovitost opreme in programske opreme ter tudi delovanje omrežja.

Področja, ki jih je treba upoštevati:

—	spodbujanje širjenja energijsko učinkovitih objektov podatkovnih centrov, ponovne uporabe odpadne toplote in sprejetja sistemov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov za lastno uporabo;

—	ocenjevanje učinkovitosti omrežja 5G med njegovo zasnovo, izgradnjo in uporabo ter njegovo izboljšanje na podlagi razpoložljivih tehnologij;

—	ocena globalnega učinka energijske učinkovitosti novih tehnologij, ki zahtevajo velike količine prenosa in obdelave podatkov.

Primeri ukrepov:

—	spodbujanje lokalizacije podatkovnih centrov v bližini toplotnih omrežij;

—	določitev standardov in zahtev za energijsko učinkovitost sistema IKT;

—	spodbujanje uporabe shranjevanja akumulatorjev pri odjemalcih za prilagajanje odjema na makrolokacijah 5G, ki omogočajo polnjenje, kadar je povpraševanje po storitvah internetne povezave majhno, in praznjenje, kadar je povpraševanje veliko;

—	omogočanje aktiviranja naprednejših in energijsko učinkovitih načinov mirovanja;

—	spodbujanje rešitev z najmanjšim vplivom sistema med povezanimi in avtomatiziranimi funkcijami mobilnosti v vozilu in zunaj njega ali med rešitvami za prenos video vsebin zelo visoke ločljivosti;

—	zagotavljanje informacij potrošnikom o različicah porabe energije pri možnostih pretakanja ali celo med različnimi tehnologijami.

4.8.   Finančni sektor

Trajnostno financiranje dobiva zagon, saj številne finančne institucije predvidevajo vodilno taksonomijo trajnostnih naložb, ki jo Evropska komisija zaključuje v okviru prenovljene strategije za trajnostno financiranje, ki jo je pred kratkim sprejela Komisija (90).

Kljub dokazom o večjem zanimanju in dejavnosti na področju financiranja energijske učinkovitosti je energijska učinkovitost za finančne institucije še vedno redko posebna prednostna naloga, saj je pogosto sestavni del širšega področja trajnostnega financiranja. Poleg tega je veliko transakcij in projektov s potencialom prihrankov energije zamujenih, saj v finančnih institucijah pogosto ni horizontalnega sklopa zaščitnih ukrepov, ki bi to preprečili. Zato je treba povečati prepoznavnost in prednost energijske učinkovitosti v finančnem sektorju z izvajanjem načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ s strani bank, upraviteljev premoženja in drugih finančnih institucij.

Skrbni pregled transakcij finančnih institucij za naložbe v industrijo ali stavbe trenutno morda ne bo v celoti izkoristil potenciala za izboljšanje energijske učinkovitosti. Če so med gradnjo, razvojem urbanega ali industrijskega območja, prenovo ali posodobitvijo industrije priložnosti za energijsko učinkovitost zamujene, lahko morebitni prihranki energije ostanejo nedosegljivi več let, saj prenove z velikimi motnjami ali izpadi v industriji morda ne bodo več na voljo desetletje ali več.

Če se bo načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ pravilno izvajalo, lahko to zagotovi, da se opredelijo vse možnosti za prihranke energije in tako pospeši okolju prijaznejše portfelje sredstev. Za financiranje projektov v različnih sektorjih se lahko uporabljajo preprosta in standardizirana merila potrebne skrbnosti, od katerih so nekatera že bila razvita. Pri ocenjevanju bankabilnosti naložb v celotnem življenjskem ciklu sredstev se ustrezno upošteva oblikovanje cen ogljika.

Povečana osredotočenost na načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ lahko poveča posojila, zmanjša tveganja neplačil in nasedlih naložb; pomaga pri doseganju ciljev družbene odgovornosti podjetij in zagotovi skladnost z zaostritvijo finančnih predpisov v zvezi s trajnostjo. Ciljno usmerjena tehnična pomoč finančnim institucijam lahko pozitivno vpliva na postopke potrebne skrbnosti, zlasti s spodbujanjem uporabe modelov stroškov celotnega življenjskega cikla pri ocenjevanju projektov.

Uvedba stroškovno učinkovitih naložb v energijsko učinkovitost v celotnem gospodarstvu bi se lahko izboljšala z uporabo načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ s strani finančnih institucij v različnih procesih, na primer:

—	čiste naložbe v energijsko učinkovitost (tiste, pri katerih večkratne koristi naložbe prinaša vloženi kapital po določeni stopnji donosa). Uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ bi označila potrebo po opredelitvi, količinski opredelitvi in poročanju o koristih za končnega lastnika;

—

pomembne nadgradnje in prenove (kjer se kapital večinoma vlaga za izboljšanje in posodobitev, pri čemer je energija le sestavni del). Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ s primerno skrbnostjo bi zagotovilo, da bi bilo v času finančnega zaključka vse ustrezno upoštevanje posledic zasnove in nadgradnje sredstva za povpraševanje po energiji optimizirano na podlagi najboljših razpoložljivih tehnologij in metod;

—

financiranje razvoja in gradnje ene same stavbe, industrijskega obrata, postaje podzemne železnice ali proizvajalca električne energije. Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ bi za finančno institucijo sprožilo čimprejšnje opozorilne znake v postopku razvoja in zasnove. Skrbni pregled bi vključeval celotno analizo življenjske dobe sredstev energijskega odtisa naložbe v njeni celotni življenjski dobi;

—

na področju proizvodnih procesov bi morala analiza naložbe običajno vključevati oceno različnih alternativ. Kadar lahko učinkovita alternativa zmanjša potrebe po energiji, bi moralo načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ spodbujati njegovo obravnavo pred alternativnimi rešitvami, zlasti na področju sredstev v novih neposrednih tujih investicijah. Skrbni pregled bi vključeval celotno analizo življenjske dobe sredstev energijskega odtisa naložbe v njeni celotni življenjski dobi;

—

naložbe na ravni strukture ali sistema, kot so omrežja, železniški ali avtobusni sistemi, podzemne železnice, infrastruktura za električna vozila, objekti za shranjevanje energije ali nova pristaniška infrastruktura. Te lahko vežejo tradicionalne energijske paradigme (ali preprečijo rast novih). Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ bi od financerjev zahtevalo, da v skladu s pariškimi sporazumi načrtovalcem postavijo vprašanja, ali ustrezno upoštevajo vpliv nove strukture na povpraševanje po energiji, ter da zahtevajo analizo scenarijev glede na zahteve v zvezi z makroenergijo in zmanjšanjem emisij v življenjski dobi sredstva, da bi vlagateljem zagotovili, da nova infrastruktura ne bo nasedla v svetu ničelne stopnje neto emisij.

Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ bo zahtevalo ureditev skladnosti, da se preveri, ali so sredstva v skladu z zakonodajo EU o energijski učinkovitosti stavb in obveznostmi glede energijske učinkovitosti. Take zahteve se bodo sčasoma razvijale in zaostrovale, zato finančne institucije vključijo energijske preglede, da bi ovrednotile premisleke o energijski učinkovitosti v času koristnosti sredstva. Če obstajajo izboljšave energijske učinkovitosti, ki presegajo pravni minimum, morajo biti postopki finančne skrbnosti taki, da so zaradi njih vidne in da prevzemajo odgovornost.

Finančne institucije bi morale povečati svoje tehnične zmogljivosti za razvoj namenskih zelenih finančnih instrumentov (zelene hipoteke ali posojila), da bi lahko ponudile optimizirane rešitve za zajem celotnega potenciala energijske učinkovitosti, opredeljenega v predložitveni dokumentaciji.

Nazadnje morajo finančne institucije zagotoviti, da njihovi naložbeni portfelji sčasoma izpolnjujejo standarde energijske učinkovitosti. Neupoštevanje priložnosti za energijsko učinkovitost izpostavlja finančne institucije in njihove stranke precejšnjim prehodnim tveganjem, da bodo taka sredstva nasedla, ko bodo postala nezdružljiva s podnebnimi in energetskimi cilji EU ter ogljično nevtralnostjo. Določitev kazalnikov za primerjavo ciljev projekta z minimalnimi zahtevami (ki izhajajo npr. iz direktive o energijski učinkovitosti stavb ali predpisov o okoljsko primerni zasnovi) bi pripomogla k opredelitvi projektov, skladnih z načelom „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Komisija bo spodbujala uporabo energijskih izkaznic in olajšala orodja za zbiranje podatkov za pogodbe o energijski učinkovitosti.

Uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ bo uskladila interese in zagotovila zanesljivo zbiranje in poročanje podatkov ter razvila standardizirano razkritje in spremljanje finančnih kazalnikov, povezanih z energijo. Upoštevati je treba implicitne diskontne stopnje, ki lahko vplivajo na uspešnost in pričakovane marže, ki jih finančne institucije predvidevajo za svoja financirana sredstva. Digitalne rešitve bi pomagale izboljšati zbiranje podatkov in spremljanje projektov. Prav tako bodo pripomogle k boljši oceni projektov in sčasoma olajšale odobritev kreditov za stranke.

Področja, ki jih je treba upoštevati:

—	prilagoditev in vključitev načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v različne postopke financiranja za zagotovitev, da se vsi ukrepi za energijsko učinkovitost upoštevajo z ustrezno prednostjo;

—	zagotavljanje tehnične zmogljivosti med razvijalci projektov, bankami in lastniki sredstev, da bi lahko prepoznali vse možnosti za prihranke energije in presegli predpise ali običajne zasnove;

—	usklajevanje interesov nosilcev projektov pri ugotavljanju izboljšav energijske učinkovitosti s tehničnimi in z energijo povezanimi oznakami potrebne skrbnosti;

—	uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ za označevanje tveganja nasedlih sredstev v obratih, objektih in omrežjih, ki se bistveno nadgrajujejo;

—	razvoj novih finančnih produktov za stavbni sektor, ki že vključujejo načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ in zajemajo optimalne naložbe v energijsko učinkovitost;

—	spodbujanje nadaljnjega vključevanja cen energije in ogljika v oceno tveganja sredstev, zlasti za projekte novih neposrednih tujih investicij;

—	ob upoštevanju meril taksonomije EU, zlasti v zvezi z energijsko učinkovitostjo, za pomoč razvijalcem in lastnikom projektov ter finančnim institucijam pri opredeljevanju projektov, ki znatno prispevajo k podnebnim in drugim okoljskim ciljem;

—	preglednost v zvezi z uporabljenimi diskontnimi stopnjami za koristi energijske učinkovitosti, ki se uporabljajo in kažejo v tehnični specifikaciji za nadgradnje in novogradnje.

Primeri ukrepov:

—	uporaba celotne analize življenjske dobe sredstev energijskega in ogljičnega odtisa naložbe v njeni celotni življenjski dobi;

—	razvoj orodij za uporabo načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“  (91) za pomoč razvijalcem in nosilcem projektov pri popolni oceni potencialnih priložnosti za izboljšanje energijske učinkovitosti;

—	ocena in zasnova zelenih komponent za tradicionalna hipotekarna posojila z oceno energijske učinkovitosti v postopkih potrebne skrbnosti;

—	spodbujanje uporabe podatkov pametnih števcev v procesu financiranja produktivnih sredstev, omrežij in nepremičnin.

5.   NADALJNJI RAZVOJ TEH SMERNIC NAČELA „ENERGIJSKA UČINKOVITOST NA PRVEM MESTU“

Te smernice so prvi korak pri spodbujanju in operacionalizaciji načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“.

Morebitno področje uporabe načela je zelo široko in morda bodo potrebni podrobnejši priročniki ali smernice, ki bodo ustreznim subjektom pomagali uporabljati načelo na bolj enostaven, natančen in sektorsko specifičen način. Poleg tega predlagana metodologija za oceno širših koristi še vedno ni popolna in zahteva nadaljnji razvoj.

Smernice bi morale voditi do nadaljnjih razprav in drugih poskusov zagotavljanja pomoči pri uporabi načela v različnih gospodarskih sektorjih. Države članice in drugi deležniki so pozvani, naj izmenjujejo izkušnje pri uporabi smernic, ki bi vodile do njegovega nadaljnjega razvoja. Zlasti je pomembno, da se načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ uporablja na področjih, ki presegajo sektor energije, kot so IKT, promet, kmetijstvo in voda, kjer ukrepi za energijsko učinkovitost niso v središču političnih vidikov, ampak so za doseganje ciljev za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov potrebni prihranki energije. Poleg tega bo po predlogu uredbe TEN-E potrebno več dela za zagotovitev uporabe načela, kot je predvideno v pravnem predlogu, po možnosti z razvojem namenskih preizkusov načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ za načrtovanje infrastrukture.

Glede na potencial, ki obstaja za uporabo načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v finančnem sektorju, je Komisija v okviru skupine finančnih institucij za energijsko učinkovitost (EEFIG) ustanovila delovno skupino, v kateri so znatno zastopane finančne institucije, s ciljem analizirati sedanje prakse v finančnem sektorju, kako različne vrste finančnih institucij pri svojih vsakodnevnih dejavnostih upoštevajo trajnostna merila in kolikšen pomen dajejo energijski učinkovitosti. Delovna skupina se bo osredotočila na sedanjo in potencialno uporabo načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v finančnem sektorju v okviru trajnostnega financiranja. Do leta 2023 bo oblikovala priporočila za spodbujanje uporabe načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v finančnem sektorju za odločitve o financiranju in naložbah.

Te smernice bodo pregledane po zbiranju novih podatkov in izkušenj z njihovo uporabo, najpozneje pa pet let po njihovi objavi.

---

(1)  Ecorys, Fraunhofer ISI, inštitut Wuppertal (2021), Analysis to support the implementation of the Energy Efficiency First principle in decision-making. (Analiza za podporo izvajanju načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ pri sprejemanju odločitev).

(2)  https://enefirst.eu/

(3)  https://www.seenergies.eu/

(4)  Projekt ENEFIRST je predstavil pregled različnih pristopov k opredelitvi načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“, ki bi ga lahko bolje konceptualizirali. https://enefirst.eu/wp-content/uploads/D2-1-defining-and-contextualizing-the-E1st-principle-FINAL-CLEAN.pdf.

(5)  Glej Marina Economidou in Tiago Serrenho (2019), Assessment of progress made by Member States in relation to Article 19(1) of the Directive 2012/27/EU - Actions taken to remove barrier of split incentives and boost green procurement (Ocena napredka držav članic v zvezi s členom 19(1) Direktive 2012/27/EU – Ukrepi za odpravo ovir za razdeljevanje spodbud in spodbujanje zelenih javnih naročil), JRC Science for Policy report (poročilo Skupnega raziskovalnega središča v okviru znanosti za politiko).

(6)  COM(2021) 558 final.

(7)  Direktiva (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU (UL L 158, 14.6.2019, str. 125) (direktiva o električni energiji).

(8)   UL L 127, 16.5.2019, str. 34.

(9)  COM(2020) 824 final.

(10)  Uredba (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2020 o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb ter spremembi Uredbe (EU) 2019/2088 (UL L 198, 22.6.2020, str. 13).

(11)  Glej Sophie Shnapp, Daniele Paci, Paolo Bertoldi (2020), Untapping multiple benefits: hidden values in environmental and building policies (Izkoriščanje številnih možnosti: skrite vrednosti v okoljski in nepremičninski politiki). Tehnično poročilo JRC

(12)  https://enefirst.eu/wp-content/uploads/D2-1-defining-and-contextualizing-the-E1st-principle-FINAL-CLEAN.pdf

(13)  Glej Reference Document on Best Available Techniques for Energy Efficiency (Referenčni dokument o najboljših razpoložljivih tehnikah za energijsko učinkovitost), 2009,

(14)  Ecorys, Fraunhofer ISI, inštitut Wuppertal (2021), Analysis to support… op. cit. (Analiza za podporo … op. cit).

(15)   „Javni naročniki“ so državni, regionalni ali lokalni organi, osebe javnega prava ali združenja enega ali več takih organov oziroma enega ali več takih oseb javnega prava. „Naročniki“ so lahko javni naročniki, javna podjetja ali ne spadajo v nobeno opredelitev. Pravno zavezujoče opredelitve pojmov so na voljo v členih 6 in 7 Direktive 2014/23/EU, členu 2 Direktive 2014/24/EU ter členih 3 in 4 Direktive 2014/25/EU.

(16)  Senta Schmatzberger, Janne Rieke Boll (2020), Report on barriers to implementing EE1st in the EU-28 (Poročilo o ovirah pri izvajanju načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v EU-28).

(17)  Glej Stephane de la Rue du Can in drugi (2014), Design of incentive programs for accelerating penetration of energy-efficient appliances (Oblikovanje programov spodbud za pospešitev prodora energijsko učinkovitih naprav).

(18)  Glej Paolo Bertoldi in drugi (2020), How to finance energy renovation of residential buildings: Review of current and emerging financing instruments in the EU (Kako financirati energijsko prenovo stanovanjskih stavb: pregled sedanjih in nastajajočih finančnih instrumentov v EU).

(19)  V skladu z uvodno izjavo 60 Uredbe (EU) 2021/1060 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. junija 2021 o določitvi skupnih določb o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu plus, Kohezijskem skladu, Skladu za pravični prehod in Evropskem skladu za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo ter finančnih pravil zanje in za Sklad za azil, migracije in vključevanje, Sklad za notranjo varnost in Instrument za finančno podporo za upravljanje meja in vizumsko politiko (UL L 231, 30.6.2021, str. 159).

(20)  Uredba (EU) 2021/240 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. februarja 2021 o vzpostavitvi Instrumenta za tehnično podporo (UL L 57, 18.2.2021, str. 1).

(21)  Za javno posvetovanje je bil objavljen osnutek revidiranih smernic o pomoči za podnebje, varstvo okolja in energijo: https://ec.europa.eu/competition-policy/public-consultations/2021-ceeag_sl.

(22)  Glej Nives Della Valle in Paolo Bertoldi. Mobilizing citizens to invest in energy efficiency (Mobilizacija državljanov za naložbe v energijsko učinkovitost), JRC Science for Policy Report (poročilo Skupnega raziskovalnega središča v okviru znanosti za politiko), v pripravi.

(23)  Silvia Rivas in drugi (2016), Effective information measures to promote energy use reduction in EU Member States (Učinkoviti informacijski ukrepi za spodbujanje zmanjšanja porabe energije v državah članicah EU), JRC Science for Policy Report (poročilo Skupnega raziskovalnega središča v okviru znanosti za politiko).

(24)  https://europa.eu/new-european-bauhaus/index_sl

(25)  Sergi Moles-Grueso in drugi (2021), Energy Performance Contracting in the Public Sector of the EU (Pogodbeno zagotavljanje prihranka energije v javnem sektorju EU), JRC Science for Policy Report (poročilo Skupnega raziskovalnega središča v okviru znanosti za politiko).

(26)  https://eplca.jrc.ec.europa.eu/

(27)  Glej Evropska komisija (2017), Promoting healthy and highly energy performing buildings in the European Union (Spodbujanje zdravih in visoko energijsko učinkovitih stavb v Evropski uniji), JRC Science Hub (Znanstveno središče JRC).

(28)  Uredba (EU) št. 347/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2013 o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo (UL L 115, 25.4.2013, str. 39).

(29)  Glej Sophie Shnapp, Daniele Paci, Paolo Bertoldi (2020), Untapping multiple benefits… (Izkoriščanje številnih možnosti) op. cit.

(30)  https://www.odyssee-mure.eu/data-tools/multiple-benefits-energy-efficiency.html

(31)  https://www.eceee.org/library/conference_proceedings/eceee_Summer_Studies/2015/1-foundations-of-future-energy-policy/capturing-the-8220multiple-benefits8221-of-energy-efficiency-in-practice-the-uk-example/2015/1-424-15_Payne_pre.pdf/

(32)  Glej Eva Alexandri in drugi (2016), The Macroeconomic and Other Benefits of Energy Efficiency (Makroekonomske in druge koristi energijske učinkovitosti).

(33)  https://ec.europa.eu/info/files/better-regulation-toolbox-21_sl

(34)  Glej E3G (2016), More Security, Lower Cost A Smarter Approach To Gas Infrastructure In Europe (Več varnosti, nižji stroški – pametnejši pristop k plinski infrastrukturi v Evropi).

(35)  https://combi-project.eu/

(36)  https://ec.europa.eu/energy/sites/ener/files/documents/the_macro- level_and_sectoral_impacts_of_energy_efficiency_policies.pdf.

(37)  https://cordis.europa.eu/project/id/101000132

(38)  https://op.europa.eu/de/publication-detail/-/publication/9781f65f-8448-11ea-bf12-01aa75ed71a1

(39)  Na primer, pri ogrevanju in kuhanju v zaprtih prostorih zelo učinkovite električne naprave, ki nadomeščajo naprave na plin ali les, močno zmanjšajo onesnaževala v zaprtih prostorih in na prostem.

(40)  Hector Pollitt, Eva Alexandri in drugi (2017), The macro-level and sectoral impacts of Energy Efficiency policies (Učinki na makro ravni in sektorski učinki politik energijske učinkovitosti).

(41)  SZO (2011), Health in the green economy: health co-benefits of climate change mitigation- housing sector (Zdravje v zelenem gospodarstvu: posredne koristi blažitve podnebnih sprememb na zdravje – stanovanjski sektor), https://www.who.int/publications/i/item/9789241501712.

(42)  Glej Hector Pollitt, Eva Alexandri in drugi (2017), op. cit., str. 32.

(43)  Nora Mzavanadze (2018), Final report: quantifying energy poverty related health impacts of energy efficiency (Končno poročilo: količinska opredelitev zdravstvenih učinkov, povezanih z energijsko revščino, energijske učinkovitosti), str. 17.

(44)  https://gains.iiasa.ac.at/models/index.html

(45)  Za primere, kako ovrednotiti znižani hrup, glej: Ståle Navrud (2002), The State-Of-The-Art on Economic Valuation of Noise (Najsodobnejše ekonomsko vrednotenje hrupa).

(46)  BPIE (2018), Building 4 People – Quantifying the benefits of energy renovation investments in schools, offices and hospitals (Gradnja za ljudi – količinska opredelitev koristi naložb v energijsko prenovo v šolah, pisarnah in bolnišnicah).

(47)  Glej Hector Pollitt, Eva Alexandri in drugi (2017), op. cit.

(48)   UL L 181, 12.7.2012, str. 30.

(49)  Z uporabo metodologije EGP in zalog ogljika UNFCCC. Na podlagi podatkov iz leta 2018.

(50)  https://www.eea.europa.eu/data-and-maps/daviz/co2-emission-intensity-6

(51)  Z uporabo metodologije EGP in zalog ogljika UNFCCC.

(52)  Z uporabo metodologije EGP in zalog ogljika UNFCCC.

(53)  Raziskovalni center za energetsko ekonomiko FfE (2018), EU Displacement Mix. A Simplified Marginal Method to Determine Environmental Factors for Technologies Coupling Heat and Power in the European Union (Izpodrivna mešanica v EU. Poenostavljena mejna metoda za določitev okoljskih faktorjev za tehnologije, ki povezujejo toploto in električno energijo v Evropski uniji).

(54)  https://gains.iiasa.ac.at/models/index.html

(55)  Glej Skupno raziskovalno središče JRC (2018), Projected fresh water use from the European energy sector Disaggregated fresh water withdrawal and consumption in the EU up to 2050 (Predvidena poraba sladke vode iz evropskega energetskega sektorja – Razčlenjeno črpanje in poraba sladke vode v EU do leta 2050). Tehnično poročilo JRC.

(56)  Glej Vasilis Fthenakis, Hyung Chu Kim (2009), Land use and electricity generation: A life-cycle analysis (Poraba zemljišč in proizvodnja električne energije: analiza življenjskega cikla),

(57)  https://www.e3me.com/

(58)  https://repository.tno.nl/islandora/object/uuid%3A3c658012-966f-4e7a-8cfe-d92f258e109b

(59)  https://www.gws-os.com/de/index.php/energy-and-climate/models/model-details/ginfors-e.html

(60)  Prav tako je za lastnika stanovanjskih in poslovnih stavb močan vpliv v obliki povečane vrednosti nepremičnine, nižjih stroškov vzdrževanja in večje zmožnosti plačila hipotek. Glej Paolo Zancanella in drugi (2018), Energy efficiency, the value of buildings and the payment default risk (Energijska učinkovitost, vrednost stavb in tveganje neplačila), JRC Science for Policy Report (poročilo Skupnega raziskovalnega središča v okviru znanosti za politiko).

(61)  Energijske prenove stavb so zlasti delovno intenzivne in vključujejo predvsem MSP, glej: https://www.iea.org/articles/energy-efficiency-and-economic-stimulus.

(62)  Hector Pollitt, Eva Alexandri in drugi (2017), op. cit.

(63)  Sibylle Braungardt, Johannes Hartwig in drugi (2015), The macroeconomic benefits of ambitious energy efficiency policy – a case study for Germany (Makroekonomske koristi ambiciozne politike energijske učinkovitosti – študija primera za Nemčijo).

(64)  Helge Sigurd, Næss-Schmidt in drugi (2018), Macro-economic impacts of energy efficiency (Makroekonomski učinki energijske učinkovitosti), COMBI, WP6 Macro-economy (projekt COMBI, Makroekonomija WP6). Končno poročilo.

(65)  Prav tam.

(66)  https://www.eceee.org/static/media/uploads/site-2/policy-areas/discount-rates/evaluating-our-future-report.pdf

(67)  Hector Pollit, Sophie Billington (2015), The Use of Discount Rates in Policy Modelling (Uporaba diskontnih stopenj pri oblikovanju politik).

(68)  Priporočilo Komisije (EU) 2019/1658 z dne 25. septembra 2019 o prenosu obveznosti prihranka energije iz direktive o energetski učinkovitosti (UL L 275, 28.10.2019, str. 1).

(69)  Z upoštevanjem določitve velikih projektov za podporo strukturnih skladov, tj. velikih naložb s skupnimi upravičenimi stroški več kot 50 milijonov EUR.

(70)  Odraža člen 15(9) direktive o energetski učinkovitosti.

(71)  Direktiva (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU (UL L 158, 14.6.2019, str. 125).

(72)  Uredba (EU) 2019/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o notranjem trgu električne energije (UL L 158, 14.6.2019, str. 54).

(73)  Glej: Skupno raziskovalno središče JRC (2016), Demand Response status in EU Member States (Status prilagajanja odjema v državah članicah EU), JRC Science for Policy Report (poročilo Skupnega raziskovalnega središča v okviru znanosti za politiko).

(74)  Uredba Komisije (EU) 2017/2195 z dne 23. novembra 2017 o določitvi smernic za izravnavo električne energije (UL L 312, 28.11.2017, str. 6).

(75)  Ecorys, Fraunhofer ISI, inštitut Wuppertal (2021), Analysis to support… op. cit. (Analiza za podporo … op. cit).

(76)  Glej Ettore Bompard in drugi (2020), Improving Energy Efficiency in Electricity Networks (Izboljšanje energijske učinkovitosti v elektroenergetskih omrežjih), JRC Technical Report (Tehnično poročilo JRC) ter Sergio Ascari in drugi (2020), Towards a Regulatory Methodology for Energy Efficiency in Gas Networks (K regulativni metodologiji za energijsko učinkovitost v plinskih omrežjih), JRC Technical Report (Tehnično poročilo JRC).

(77)  Vključno s čezmejnimi regijami.

(78)  Glej Lorcan Lyons in drugi (2021), Defining and accounting for waste heat and cold (Opredelitev in obračunavanje odpadne toplote in hladu), Evropska komisija, Petten.

(79)  Ti podatki se nanašajo na uporabo in delovanje stavb, vključno s posrednimi emisijami v sektorju proizvodnje elektrike in toplote, in ne na njihov celoten življenjski cikel. Po ocenah predstavlja ogljik v gradbeništvu približno 10 % skupnih letnih emisij toplogrednih plinov po vsem svetu, glej Skupno raziskovalno središče, Učinkovita raba virov in podnebne spremembe, 2020, ter Poročilo OZN o emisijski vrzeli iz leta 2019.

(80)  BPIE, INIVE (2020), Technical study on the possible introduction of optional building renovation passports (Tehnična študija o morebitni uvedbi neobveznih načrtov za prenovo stavb).

(81)  Glej Paolo Bertoldi in drugi (2020), How to finance... (Kako financirati ...) op. cit.

(82)  Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Strategija za trajnostno in pametno mobilnost – usmerjanje evropskega prometa na pravo pot za prihodnost (COM(2020) 789 final).

(83)  Glej Magagna, D., Hidalgo González, I., in drugi (2019) Water – Energy Nexus in Europe (Povezava med vodo in energijo v Evropi), Urad za publikacije Evropske unije, Luksemburg.

(84)  http://powerstep.eu/system/files/generated/files/resource/policy-brief.pdf

(85)  Glej Level(s), evropski okvir za trajnostne gradnje: https://ec.europa.eu/environment/topics/circular-economy/levels_sl.

https://susproc.jrc.ec.europa.eu/product-bureau/product-groups/412/documents.

(86)  https://www.enerwater.eu/wp-content/uploads/2015/10/D3.4-ENERWATER-Oct18-1.pdf

(87)  Celovita predstavitev konceptov čistilnih naprav s pozitivno energijsko bilanco za prodor na trg (POWERSTEP, http://powerstep.eu/).

(88)  Študija Energy-efficient Cloud Computing Technologies and Policies for an Eco-friendly Cloud Market (Energijsko učinkovite tehnologije in politike računalništva v oblaku za okolju prijazen trg v oblaku) kaže, da so v EU podatkovni centri v letu 2018 predstavljali 2,7 % povpraševanja po električni energiji in bodo do leta 2030 dosegli 3,21 %, če se bo razvoj nadaljeval po sedanji poti.

(89)  Glej Paolo Bertoldi (2017), Code of Conduct for Broadband equipment (Kodeks ravnanja o širokopasovni opremi), JRC Technical Reports (Tehnična poročila JRC) in https://e3p.jrc.ec.europa.eu/communities/ict-code-conduct-energy-consumption-broadband-communication-equipment.

(90)  Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Strategy for Financing the Transition to a Sustainable Economy“ (Strategija za financiranje prehoda na trajnostno gospodarstvo) (SWD(2021) 180 final).

(91)  Glej Smart Financing for Smart Buildings – Technical Assistance and IT Tools (Pametno financiranje pametnih stavb – tehnična pomoč in orodja IT), JRC, 2021.