1.

Sodišče je že večkrat imelo priložnost obravnavati tako imenovano načelo „države izvora“, kot je določeno v členu 3 Direktive 2000/31/ES ( 2 ). V skladu s tem načelom za storitve informacijske družbe načeloma in v zvezi z zahtevami, ki spadajo na koordinirano področje v smislu člena 2(h) te direktive, velja pravna ureditev države članice, v kateri ima ponudnik teh storitev sedež (država članica izvora). V skladu s členom 3(2) navedene direktive in ob upoštevanju odstopanj iz člena 3(4) te direktive druga država članica, v kateri so stranke, katerim so namenjene storitve informacijske družbe (namembna država članica), ne more omejevati svobode zagotavljanja teh storitev.

2.

Tako je v središču mehanizma iz člena 3 Direktive 2000/31 pojem koordiniranega področja. Ta zadeva daje Sodišču priložnost, da opredeli obseg tega pojma v okviru spletnega trženja izdelkov, ki ne izpolnjujejo zahtev namembne države članice, prek storitev informacijske družbe iz druge države članice. V zvezi s tem je posebnost obravnavane zadeve v tem, da se s temi zahtevami izvaja možnost, ki jo pravo Unije daje državam članicam na področju trženja na svojem ozemlju.

3.

Člen 1 Direktive 2000/31, naslovljen „Cilji in področje uporabe“, določa:

„1.   Cilj te direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z zagotavljanjem prostega pretoka storitev informacijske družbe med državami članicami.

2.   Ta direktiva usklajuje, kolikor je to potrebno za dosego ciljev iz odstavka 1, nekatere nacionalne določbe o storitvah informacijske družbe glede notranjega trga, sedeža ponudnikov storitev, komercialnih sporočil, elektronskih pogodb, odgovornosti posrednikov, kodeksov ravnanja, izvensodnih poravnav sporov, sodnega varstva in sodelovanja med državami članicami.

3.   Ta direktiva dopolnjuje pravo Skupnosti, ki se uporablja za storitve informacijske družbe, in ne posega v stopnjo zaščite, še posebno ne javnega zdravja in varstva interesov potrošnikov, kakor izhaja iz pravnih aktov Skupnosti in nacionalne zakonodaje za njihovo izvajanje, če to ne omejuje svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe.

4.   Ta direktiva ne uvaja dodatnih pravil na področju mednarodnega zasebnega prava in ne obravnava pristojnosti sodišč.

[…]“

4.

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitve“, določa:

„Za namene te direktive imajo posamezni izrazi, uporabljeni v tej direktivi, naslednji pomen:

[…]

5.

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Notranji trg“, določa:

„1.   Vsaka država članica zagotovi, da so storitve informacijske družbe ponudnika, ki posluje na njenem ozemlju, skladne z veljavnimi nacionalnimi določbami v zadevni državi članici, ki spadajo na koordinirano področje.

2.   Države članice ne smejo omejevati svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje.

[…]“

6.

Člen 6 te direktive, ki spada v oddelek o komercialnih sporočilih in je naslovljen „Podatki, ki jih je treba zagotoviti“, določa:

„Poleg drugih zahtev v zvezi s podatki, ki jih predpisuje pravo Skupnosti, morajo države članice zagotoviti, da komercialna sporočila, ki so del storitve informacijske družbe ali jo predstavljajo, ustrezajo vsaj naslednjim pogojem:

[…]“

7.

Člen 3 Direktive 2005/29/ES ( 3 ) z naslovom „Področje uporabe“ v odstavku 4 določa:

„V primeru nasprotja med določbami te direktive in drugimi pravili Skupnosti, ki urejajo posebne vidike nepoštenih poslovnih praks, prevladajo slednja in se uporabljajo za te posebne vidike.“

8.

Člen 11(1), prvi pododstavek, te direktive, naslovljen „Izvrševanje“, določa:

„Države članice zagotovijo, da so v interesu potrošnikov z namenom uveljavitve skladnosti z določbami te direktive na voljo ustrezna in učinkovita sredstva za boj proti nepoštenim poslovnim praksam.“

9.

Člen 8(1) Direktive 75/324/EGS ( 4 ) določa, da „mora imeti vsak aerosolni razpršilnik, oziroma kadar se podatkov ne da pritrditi nanj, ker je premajhen (največja prostornina 150 ml ali manj), pritrjeno nalepko z naslednjimi podatki [ki so določeni s to direktivo], napisanimi z vidnimi, čitljivimi in neizbrisnimi črkami“.

10.

V skladu s členom 8(2) te direktive „[d]ržave članice lahko tržijo aerosolne razpršilnike na svojem ozemlju, če je besedilo na nalepki v njihovem nacionalnem jeziku ali jezikih“.

11.

Člen 19(1) Uredbe (ES) št. 1223/2009 ( 5 ), naslovljen „Označevanje“, določa, da „so kozmetični izdelki dostopni na trgu samo, če so na primarni in sekundarni embalaži kozmetičnih izdelkov naslednje informacije [ki so določene v tej direktivi] v neizbrisni, čitljivi in vidni pisavi“. Taka navedba mora zlasti vsebovati „podrobn[e] varnostn[e] ukrep[e], ki jih je treba upoštevati pri uporabi, najmanj pa tist[e], naštet[e] v prilogah III do VI, in vse posebne previdnostne informacije na izdelkih za poklicno uporabo“.

12.

Člen 19(5) te uredbe določa, da se „[j]ezik, v katerem so navedene informacije [ki jih zahteva ta uredbe], […] določi z zakonodajo države članice, v kateri je izdelek dostopen končnemu uporabniku“.

13.

Člen 3 Lagen (2002:562) om elektronisk handel och andra informationssamhällets tjänster (zakon (2002:562) o elektronskem trgovanju in drugih storitvah informacijske družbe, v nadaljevanju: zakon o elektronskem trgovanju), s katerim je prenesena Direktiva 2000/31, določa:

„Ponudnik, ki ima sedež v državi [Evropskega gospodarskega prostora (EGP)], ki ni Švedska, ima pravico zagotavljati storitve informacijske družbe prejemnikom na Švedskem, ne glede na švedska pravila, ki spadajo na koordinirano področje.

Vendar lahko sodišče ali drug organ na podlagi zakona [pod pogoji, ki ustrezajo tistim iz člena 3(4) Direktive 2000/31] sprejme ukrep, ki omejuje svobodo zagotavljanja takšnih storitve […]“.

14.

V skladu s členom 5 tega zakona se v okviru koordiniranega področja švedsko pravo uporablja za storitve informacijske družbe, ki jih opravljajo ponudniki s sedežem na Švedskem, tudi če so te storitve v celoti ali delno namenjene prejemnikom s sedežem v drugi državi EGP.

15.

Marknadsföringslagen (2008:486) (zakon (2008:486) o trženju, v nadaljevanju: zakon o trženju), s katerim je prenesena Direktiva 2005/29, se v skladu s členom 2 uporablja zlasti takrat, kadar trgovec v okviru svoje gospodarske dejavnosti spodbuja prodajo izdelkov.

16.

V skladu s členom 3 tega zakona pojem „poslovna praksa“ pomeni oglaševanje in vse druge ukrepe, ki so v okviru gospodarske dejavnosti trgovca namenjeni spodbujanju prodaje izdelkov in dostopa do njih, vključno z dejanji, opustitvami ali kakršnim koli drugimi ukrepi ali ravnanji trgovca pred prodajo ali dobavo izdelkov potrošnikom ali drugim trgovcem, med njo ali po njej.

17.

Člen 5 navedenega zakona določa, da „[m]ora poslovna praksa potekati v skladu s pošteno poslovno prakso.“

18.

Člen 6 tega zakona določa:

„Vsaka poslovna praksa, ki je v nasprotju s pošteno poslovno prakso v smislu člena 5, se šteje za nepošteno, če zmanjšuje ali bi lahko zmanjšalo sposobnost prejemnika, da sprejme ozaveščeno poslovno odločitev.“

19.

Člen 8 zakona o trženju določa:

„Vsako zavajajoča poslovna praksa v smislu členov 9, 10 ali od 12 do 17 se šteje za nepošteno, če zmanjšuje ali bi lahko zmanjšalo sposobnost prejemnika, da sprejme ozaveščeno poslovno odločitev. Zavajajoče poslovne prakse iz točk od 1 do 23 Priloge I k [Direktivi 2005/29] vedno veljajo za nepoštene.“

20.

Člen 10 tega zakona določa:

„Poslovna praksa trgovca ne sme vsebovati netočnih in zavajajočih trditev glede njegovih dejavnosti ali dejavnosti drugega trgovca.

Prvi odstavek zgoraj se nanaša zlasti na trditve v zvezi z:

[…]

2.   izvorom, uporabo in tveganji izdelka, kot so učinki na zdravje in okolje,

[…]

4.   ceno proizvoda, elementi za izračun cene, obstojem posebne cenovne prednosti in pogoji plačila,

5.   kvalifikacijami, tržnim položajem, zavezami, blagovnimi znamkami, trgovskimi imeni, prepoznavnimi lastnostmi in drugimi pravicami trgovca ali drugih trgovcev,

6.   nagradami in odlikovanji, dodeljenimi trgovcu,

[…]

Prav tako trgovec ne sme zamolčati bistvenih informacij, ko promovira svojo ali tujo gospodarsko dejavnost. Zavajajoča opustitev pomeni tudi navajanje bistvenih informacij na nejasen, nerazumljiv, dvoumen način ali ob nepravem času.“

21.

Člen 23 navedenega zakona določa, da se lahko trgovcu, ki uporablja nepošteno poslovno prakso, prepove nadaljevanje tega ali drugega podobnega ukrepa.

22.

Člen 4(1) Förordning (2013:413) om kosmetiska produkter (uredba (2013:413) o kozmetičnih izdelkih, v nadaljevanju: uredba o kozmetičnih izdelkih) določa, da kadar je kozmetični izdelek dostopen končnemu uporabniku na švedskem trgu, morajo biti informacije, zahtevane med drugim v členu 19(1)(d) Uredbe št. 1223/2009, navedene v švedskem jeziku.

23.

Člen 3 myndigheten för samhällsskydd och beredskaps föreskrifter om aerosolbehållare (MSBFS 2018:1) (predpisi organa za civilno zaščito v zvezi z aerosolnimi razpršilniki (MSBFS 2018:1)) določa, da morajo aerosolni razpršilniki, ki so dani na trg, izpolnjevati zahteve iz teh predpisov in njihove priloge.

24.

Člen 4 teh predpisov določa, da mora biti brez poseganja v uporabo Uredbe (ES) št. 1272/2008 ( 6 ) na vsakem aerosolnem razpršilniku oznaka v švedščini, napisana s čitljivimi in neizbrisnimi črkami, na kateri so navedeni ime in registrirani naslov ali znamka osebe, ki daje aerosolni razpršilnik na trg, simbol „3“ (narobe obrnjen epsilon), oznake, ki omogočajo prepoznavanje sarže polnitve, oznake, ki so navedene v točki 2.2 Priloge in nazivno prostornino vsebine.

25.

Parfümerie Akzente je nemška družba, ki prek svoje spletne strani parfumdreams.se trži in prodaja izdelke za nego las in druge kozmetične izdelke, namenjene švedskemu trgu in švedskim potrošnikom.

26.

Družba KTF opravlja storitve za poklicno združenje podjetij, ki uvažajo, proizvajajo in tržijo kozmetične in higienske izdelke.

27.

Družba KFT je februarja 2022 zoper družbo Parfümerie Akzente pri Patent- och marknadsdomstolen (patentno in gospodarsko sodišče, Švedska) vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se zadnjenavedeni družbi pod grožnjo denarne kazni prepovejo nepoštene prakse, ki vključujejo, prvič, uporabo nekaterih specifičnih promocijskih trditev v okviru trženja kozmetičnih izdelkov in izdelkov za nego las, drugič, trženje nekaterih kozmetičnih izdelkov z aerosolnimi razpršilniki, ki niso označeni v švedščini, kar ni v skladu s švedskimi predpisi, s katerimi je bila prenesena Direktiva 75/324, in tretjič, trženje nekaterih kozmetičnih izdelkov, ki niso označeni v švedščini, kar je med drugim v nasprotju s členom 19(1)(d) Uredbe št. 1223/2009 in Prilogo III k tej uredbi.

28.

Družba KTF je pred tem sodiščem trdila, da je sporna tržna praksa nepoštena in da jo je zato treba prepovedati.

29.

Družba KTF je navedla, da se trženje in prodaja zadevnih izdelkov nanašata na švedski trg in da je imelo trženje učinek na Švedskem. Po mnenju družbe KTF so švedske določbe, s katerimi je bila prenesena Direktiva 2000/31 in ki temeljijo na načelu države izvora, podrejene švedskim določbam, s katerimi je bila prenesena Direktiva 2005/29, tako da ima „načelo prizadete države“, ki se v pravu na področju poslovnih praks uporablja na splošno, prednost pred načelom države izvora.

30.

Vsekakor naj bi bila izvedena popolna harmonizacija z Direktivo 2005/29, tako da naj švedskih pravil v zvezi s poslovnimi praksami ne bi bilo mogoče šteti za strožja od sorodnih nemških pravil.

31.

Družba Parfümerie Akzente je, ne da bi priznala, da je kršila švedske določbe v zvezi s trženjem, priznala, da se trženje in prodaja zadevnih izdelkov sicer nanašata na Švedsko in da na svoje izdelke ni namestila oznak v švedskem jeziku, čeprav bi morali biti ti označeni tako, kot trdi družba KTF. Vendar družba Parfümerie Akzente meni, da Direktiva 2000/31 nasprotuje temu, da bi ponudnika storitev informacijske družbe veljala strožja pravila od tistih v državi članici, v kateri ima sedež. Načelo države izvora naj bi v obravnavanem primeru pomenilo uporabo nemškega prava o poslovnih praksah, čeprav je to pravo manj strogo kot švedsko pravo.

32.

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo z dne 24. septembra 2021 ugodilo predlogom družbe KTF. Ugotovilo je, da je zadevna tržna praksa nepoštena in je zato na podlagi švedskih pravil, ki urejajo poslovne prakse, družbi Parfümerie Akzente prepovedalo njeno uporabo.

33.

Prvostopenjsko sodišče je najprej preučilo uporabo švedskega prava o poslovnih praksah za zadevne promocijske trditve, objavljene na spletni strani družbe Parfümerie Akzente. Navedlo je, da je družba Parfümerie Akzente ponudnik storitev s sedežem v Nemčiji in da spletna prodaja zadevnih izdelkov spada med storitve informacijske družbe. To sodišče je tudi ugotovilo, da zadevne promocijske trditve spadajo v to storitev in da zahteve, ki veljajo zanje, spadajo na koordinirano področje v smislu Direktive 2000/31. Zato je navedeno sodišče ugotovilo, da ima družba Parfümerie Akzente pravico zagotavljati storitev informacijske družbe prejemnikom na Švedskem, ne da bi ji to preprečevala švedska pravila, ki spadajo na koordinirano področje.

34.

Nato je prvostopenjsko sodišče preučilo Direktivo 2005/29. Navedlo je, da se s to direktivo izvaja popolna harmonizacija, tako da je treba njenim določbam pripisati enak pomen in obseg v vsej Uniji. Poleg tega, ker družba Parfümerie Akzente ni navedla, da je švedsko pravo v zvezi s poslovnimi praksami bolj omejevalno od nemškega prava, in ker so imele sporne promocijske trditve učinek na Švedskem, ni ničesar, kar bi nasprotovalo uporabi švedskih pravil o poslovnih praksah.

35.

Prvostopenjsko sodišče pa v zvezi s trženjem napačno označenih izdelkov ni podobno preučilo uporabe švedskih pravil.

36.

Družba Parfümerie Akzente je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Svea Hovrätt – Patent- och marknadsöverdomstolen (pritožbeno sodišče, ki zaseda v Stockholmu kot pritožbeno sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve, Švedska), ki je predložitveno sodišče.

37.

Družba KTF je pred tem sodiščem pojasnila, da je družba Parfümerie Akzente sprejela več ukrepov za trženje napačno označenih izdelkov, in sicer je takšne izdelke oglaševala na svoji spletni stran ter jih prodajala in dobavljala. V obravnavanem primeru je predmet tožbe družbe KTF možnost nasprotovanja spornim poslovnim metodam s sklicevanjem na pravo v zvezi s poslovnimi praksami.

38.

Med postopkom pred predložitvenim sodiščem so se pojavila vprašanja v zvezi z, na eni strani, izvajanjem Direktive 2000/31 na Švedskem in njene združljivosti s pravom Unije ter, na drugi strani, obsegom koordiniranega področja.

39.

V teh okoliščinah je Svea Hovrätt, Patent- och marknadsöverdomstolen (pritožbeno sodišče, ki zaseda v Stockholmu kot pritožbeno sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve) z odločbo z dne 13. februarja 2023, ki je na Sodišče prispela 15. februarja 2023, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

40.

Pisna stališča so predložile stranki v postopku v glavni stvari, italijanska in švedska vlada ter Evropska komisija. Družba KTF, švedska in francoska vlada ter Komisija so bile zastopane na obravnavi, ki je potekala 13. marca 2024.

41.

Najprej ugotavljam, da se z vprašanji za predhodno odločanje predpostavlja, da trženje zadevnih izdelkov, ki ga izvaja družba Parfümerie Akzente na svoji spletni strani pomeni „storitev informacijske družbe“ v smislu Direktive 2000/31 in da je torej treba to družbo šteti za ponudnika takih storitev. Ker se zdi ta opredelitev utemeljena z vidika tega predloga za sprejetje predhodne odločbe in je zadevne osebe ne izpodbijajo, izhajam iz predpostavke, da storitev, ki jo opravlja družba Parfümerie Akzente, na splošno spada pod pojem „storitve informacijske družbe“.

42.

Prav tako uvodoma ugotavljam, da je predložitveno sodišče Sodišču predložilo štiri vprašanja za predhodno odločanje, ki se nanašajo na dva vidika, ki sta neločljivo povezana z ureditvijo spletnega trženja in prodaje izdelkov v Uniji.

43.

Prvo vprašanje za predhodno odločanje se namreč nanaša na obseg polja proste presoje, ki ga ima namembna država članica, da za ponudnika s sedežem v drugi državi članici uporabi svoje določbe, ki spadajo na koordinirano področje v smislu člena 2(h) Direktive 2000/31, medtem ko se drugo, tretje in četrto vprašanje nanašajo na opredelitev tega področja. V teh okoliščinah se mi zdi primerno, da analizo vprašanj za predhodno odločanje začnem s preučitvijo vprašanj, ki so usmerjena v pojem koordiniranega področja, to so drugo, tretje in četrto vprašanje.

44.

Družba KTF v sporu o glavni stvari družbi Parfümerie Akzente očita, prvič, da je v okviru trženja zadevnih izdelkov uporabila določene promocijske trditve in, drugič, da je tržila nekatere izdelke, ki niso bili označeni v skladu s švedskimi pravili. Čeprav predlog za sprejetje predhodne odločbe ne vsebuje podrobnosti o teh promocijskih trditvah, se zdi, da gre za splošne trditve. ( 7 ) Drugo, tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje niso postavljena z vidika zadevnih promocijskih trditev. Te trditve pa so povezane z dvomi, ki jih ima predložitveno sodišče v zvezi s trženjem domnevno napačno označenih izdelkov.

45.

Natančneje, predložitveno sodišče želi z drugim, tretjim in četrtim vprašanjem, za katera predlagam, da se obravnavajo skupaj, v bistvu izvedeti, ali je treba člen 2(h) Direktive 2000/31 razlagati tako, da koordinirano področje v smislu te določbe zajema prepoved spletnega trženja in prodaje izdelka, za katerega se trdi, da je označen v nasprotju z zahtevami glede takega blaga, ki se uporabljajo v državi članici, na ozemlju katere so potrošniki, na katere se nanašajo ti ukrepi spletnega trženja, in ki jih je določila ta država članica v skladu s členom 8(2) Direktive 75/324 in členom 19(5) Uredbe št. 1223/2009.

46.

Iz besedila drugega vprašanja za predhodno odločanje je sicer mogoče sklepati, da želi predložitveno sodišče izvedeti, ali spletno trženje in prodaja spadata na koordinirano področje tudi, kadar se nanašata na izdelek, za katerega se trdi, da je označen v nasprotju z zahtevami glede takega blaga.

47.

V zvezi s tem ugotavljam, da koordinirano področje tehnično ne zajema dejavnosti, ki se izvajajo na spletu, ampak zahteve glede takšnih dejavnosti. Kot je namreč razvidno iz člena 2(h) Direktive 2000/31, to področje zajema zahteve, ki veljajo za ponudnike storitev informacijske družbe in za take storitve.

48.

Naj v teh okoliščinah spomnim na očitno, in sicer da „koordinirano področje“ v smislu člena 2(h) Direktive 2000/31 med drugim zajema zahteve v zvezi z „izvajanje[m] dejavnosti storitev informacijske družbe, na primer zahteve glede obnašanja ponudnika storitev, zahteve glede kakovosti ali vsebine storitve, vključno z zahtevami za oglaševanje in pogodbe ali zahtevami glede odgovornosti ponudnika storitve.“ Ta določba pa iz tega koordiniranega področja izključuje med drugim „zahtev[e] glede blaga samega, [zahteve] glede dobave blaga [in zahteve] glede storitev, ki se ne zagotavljajo elektronsko.“

49.

Površna preučitev vprašanj za predhodno odločanje bi tako privedla do odgovora, da zahteve v zvezi s spletnim trženjem in prodajo zadevnih izdelkov spadajo na koordinirano področje, medtem ko so zahteve v zvezi s temi izdelki samimi in njihovo dobavo iz tega področja izključene. Čeprav se predložitveno sodišče zaveda, da takšna ugotovitev velja intuitivno, vseeno poziva Sodišče, naj navedeno ugotovitev preuči ob upoštevanju posebnosti obravnavane zadeve.

50.

Predložitveno sodišče namreč v predlogu za sprejetje predhodne odločbe pojasnjuje, da se drugo vprašanje nanaša na to, „ali koordinirano področje v smislu Direktive 2000/31 vključuje zahteve v zvezi s spletnim trženjem in prodajo izdelka, za katerega se trdi, da je označen v nasprotju z zahtevami glede takega blaga.“ Kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, pa se tretje vprašanje za predhodno odločanje postavlja za primer, da bi bil odgovor na drugo vprašanje, ali „koordinirano področje vključuje zahteve v zvezi s spletnim trženjem in prodajo izdelka“, takšen, da bi bila „spletna promocija in prodaja izdelka potrošniku legalna“.

51.

Vendar „zahteve v zvezi s spletnim trženjem in prodajo“, katerih uporaba za ponudnika storitev informacijske družbe se obravnava v tej zadevi, v predlogu za sprejetje predhodne odločbe niso jasno opredeljene. Ugotoviti je torej treba, kako predložitveno sodišče razume te zahteve.

52.

Nič v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ne kaže na to, da je očitek družbi Parfümerie Akzente omejen na to, da ta družba na svojem spletnem mestu ni navedla vseh oznak in informacij, ki bi jih morala v skladu z Direktivo 75/324 in Uredbo št. 1223/2009 običajno navesti na nalepki izdelka.

53.

Da bi podal vse koristne elemente razlage, bom preučil, ali se z Direktivo 75/324 in Uredbo št. 1223/2009 zahteva, da se oznake in informacije, ki jih določata, uporabljajo tudi v okviru spletnega trženja in prodaje zadevnih izdelkov. Medtem ko se to vprašanje ne postavlja v primeru tradicionalne prodaje, saj ima potrošnik običajno dostop do izdelka, ki ga kupuje, pa je drugače v okviru spletne dejavnosti.

54.

Prvič, člen 8(2) Direktive 75/324 dovoljuje, da države članice „lahko tržijo aerosolne razpršilnike na svojem ozemlju“, če je besedilo na nalepki v njihovem nacionalnem jeziku.

55.

V zvezi s tem iz besedila člena 8(1) Direktive 75/324 izhaja, da se ta določba nanaša na oznake in informacije, ki morajo biti navedene na izdelku ali pa na nalepki, ki je nanj pritrjena. Poleg tega je cilj te direktive harmonizacija zahtev v zvezi s tehničnimi specifikacijami aerosolnih razpršilnikov, da se olajša trgovanje znotraj Unije ( 8 ), in kot je mogoče sklepati iz vsebine podatkov, zahtevanih v členu 8 ob upoštevanju točke 2.2 Priloge k navedeni direktivi ( 9 ), zagotoviti varnost uporabnikov zadevnih izdelkov. Nič pa ne kaže na to, da so takšne oznake in informacije potrebne za zagotavljanje ozaveščenega odločanja potrošnika, saj promocijski vidik trženja aerosolnih razpršilnikov ni urejen s to direktivo.

56.

Tako se po mojem mnenju z Direktivo 75/324 ne zahteva, da se zahtevani podatki uporabljajo tudi v poslovnih praksah v zvezi s spletnim trženjem in prodajo aerosolnih razpršilnikov.

57.

Drugič, v skladu s členom 19(1) in (5) Uredbe št. 1223/2009 „[se] jezik, v katerem so navedene [določene] informacije [ki jih ta uredba zahteva, da lahko postane kozmetični izdelek dostopen na trgu], določi z zakonodajo države članice, v katerih je izdelek dostopen končnemu uporabniku.“

58.

V zvezi s tem pojem „dostopnost na trgu“ v skladu s členom 2(1)(g) Uredbe št. 1223/2009 pomeni „vsako dobavo kozmetičnega izdelka za distribucijo, porabo ali uporabo na trgu Skupnosti v okviru gospodarske dejavnosti, bodisi odplačno ali neodplačno“. ( 10 )

59.

Ta pojem je sicer dovolj širok, da zajema tudi poslovne prakse, povezane s prodajo takih izdelkov. ( 11 ) Vendar zakonodajalca Unije v Uredbi št. 1223/2009 ni nameraval podrobno in v celoti urediti formulacije informacij, ki se zahtevajo v okviru spletnega trženja kozmetičnih izdelkov.

60.

Uredba št. 1223/2009 se namreč nanaša na celovito harmonizacijo pravil v Evropski uniji z namenom vzpostavitve notranjega trga za kozmetične izdelke ob zagotavljanju visoke ravni varovanja zdravja ljudi. ( 12 ) V zvezi s tem morajo biti informacije, ki so zahtevane v členu 19(5) te uredbe, v jeziku, ki ga določi država članica, v kateri se izdelek dobavi končnemu uporabniku, torej potrošniku ali osebi, ki poklicno uporablja kozmetični izdelek. ( 13 ) Tako so oznake in informacije namenjene izključno zagotavljanju varnosti kozmetičnih izdelkov pri njihovi uporabi. Te oznake in informacije pa niso zahtevane za omogočanje ozaveščenega odločanja potrošnika. Končni potrošnik namreč ni nujno tisti, ki je kupil kozmetične izdelke. ( 14 )

61.

Podobno se zahtev glede označevanja iz člena 19 Uredbe št. 1223/2009 ne sme zamenjevati z zahtevami v zvezi z navedbami na kozmetičnih izdelkih iz člena 20 te uredbe ( 15 ), saj se te uporabljajo za vsako besedilno obveščanje, povezano s temi izdelki ( 16 ), vključno z obveščanjem, ki potrošniku omogoča ozaveščeno odločanje ( 17 ).

62.

Zahteve glede označevanja iz Direktive 75/324 in Uredbe št. 1223/2009 so tako namenjene varstvu uporabnikov zadevnih izdelkov in kot take izpolnjujejo svojo funkcijo v okviru uporabe takih izdelkov. Te zahteve se torej v prvi vrsti nanašajo na varnost zadevnih izdelkov. Oznake in informacije, zahtevane s tema aktoma prava Unije, pa se ne nanašajo na trženje teh izdelkov in njihov cilj ni potrošniku omogočiti, da sprejme ozaveščeno odločitev o nakupu določenega izdelka. Zato ni nujno, da se uporabljajo v povezavi s spletnim trženjem in prodajo zadevnih izdelkov.

63.

Ker sem zavrnil razlago, da je treba oznake in informacije, zahtevane z Direktivo 75/324 in Uredbo št. 1223/2009, uporabiti tudi v okviru spletnega trženja in prodaje, je treba sklicevanje predložitvenega sodišča na „zahteve v zvezi s spletnim trženjem in prodajo izdelka, za katerega se trdi, da je označen v nasprotju z zahtevami glede takega blaga“, razumeti tako, da to sodišče dvomi o možnosti, da se družbi Parfümerie Akzente prepovesta spletno trženje in prodaja izdelkov, ki niso označeni v švedskem jeziku.

64.

Po eni strani je namreč prvostopenjsko sodišče ugodilo predlogom družbe KTF, naj se prepove trženje domnevno napačno označenih izdelkov, ki se po mnenju te družbe ne morejo zakonito tržiti ali prodajati končnim uporabnikom na Švedskem. Po drugi strani je družba Parfümerie Akzente priznala, da je tržila in prodajala zadevne izdelke, da bi morali biti ti izdelki označeni tako, kot trdi družba KTF, in da nalepka teh izdelkov ni bila na voljo v švedščini. Zdi se, da družba Parfümerie Akzente s pritožbo pri predložitvenem sodišču izpodbija uporabo švedskih pravil, zlasti v zvezi s spletnim trženjem in prodajo navedenih izdelkov v tej državi članici.

65.

Tako so zahteve v zvezi s spletnim trženjem in prodajo, ki jih navaja predložitveno sodišče, omejene na prepoved trženja in prodaje izdelkov, ki niso označeni v skladu z varnostnimi predpisi, ki se uporabljajo za izdelke, ki se tržijo na švedskem ozemlju ali so dobavljeni končnim potrošnikom na Švedskem.

66.

Člen 8(2) Direktive 75/324 državi članici omogoča, da lahko trži aerosolne razpršilnike na svojem ozemlju, če je besedilo na nalepki v njenem nacionalnem jeziku ali jezikih. Prav tako morajo biti informacije, navedene v členu 19(5) Uredbe št. 1223/2009, dostopne v jeziku, ki ga določi država članica, v kateri je izdelek dostopen končnemu uporabniku.

67.

Člen 4 Direktive 75/324 in člen 9 Uredbe št. 1223/2009 s skoraj enakim besedilom določata, da države članice iz razlogov, ki so povezani z zahtevami iz teh aktov prava Unije, na svojem ozemlju ne smejo zavrniti, prepovedati ali omejiti trženja izdelka, ki izpolnjujejo določbe teh aktov. V obravnavani zadevi pa gre za izdelke, ki ne spoštujejo jezikovne ureditve, ki jo je določila Kraljevina Švedska v skladu s členom 8(2) te direktive in členom 19(5) te uredbe. Vprašanje, ki se postavlja, je, ali lahko ta država članica prepove spletno trženje in prodajo takih izdelkov potrošnikom v navedeni državi članici.

68.

A priori bi bila taka prepoved spletnega trženja in prodaje s strani namembne države članice v nasprotju z mehanizmom, vzpostavljenim s členom 3 Direktive 2000/31. V skladu s členom 1(3) te direktive se namreč ta uporablja za storitve informacijske družbe, in ne posega v stopnjo zaščite, še posebno ne javnega zdravja in varstva interesov potrošnikov, kakor izhaja iz pravnih aktov prava Unije in nacionalne zakonodaje za njihovo izvajanje, če to ne omejuje prostega pretoka takšnih storitev. Tako ima mehanizem iz člena 3 navedene direktive prednost pred zaščitnimi pravili, ki omejujejo pretok spletnih storitev.

69.

Vendar je svoboda opravljanja storitev informacijske družbe urejena v členu 3(2) Direktive 2000/31. V skladu s to določbo države članice ne smejo omejevati svobode zagotavljanja takšnih storitev iz druge države članice zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje. Zadevna prepoved se nanaša na spletno trženje in prodajo izdelkov, ki niso v skladu z zahtevami glede blaga samega. Ta prepoved je v prvi vrsti povezana z razlogi, ki ne spadajo na koordinirano področje, njen namen pa je zagotoviti učinkovitost teh zahtev.

70.

V nadaljevanju tega razlogovanja, kot izhaja iz člena 2(h)(i) Direktive 2000/31, koordinirano področje vključuje zahteve, ki jih morajo ponudniki storitev informacijske družbe izpolnjevati, da je z vidika zadevne države članice opravljanje dejavnosti te storitve zakonito. Nezakonitost trženja ni povezana z načinom trženja ali posebnim vidikom tega trženja, temveč izhaja neposredno in izključno iz tega, da izdelki, ki se dajejo na trg, ne spoštujejo varnostnih predpisov, ki se uporabljajo za izdelke v skladu z zakonodajo namembne države članice.

71.

Razlago, da prepoved spletnega trženja izdelkov, ki niso v skladu z varnostnimi predpisi izdelkov, ne spada na to področje, potrjujejo tudi ugotovitve iz sodbe Ker-Optika ( 18 ), v kateri je Sodišče preučilo spletno prodajo kontaktnih leč z vidika Direktive 2000/31.

72.

Sodišče je namreč v tej sodbi navedlo, da je v okviru takšnega trženja mogoče razlikovati med različnimi elementi, med drugim vključno s, prvič, prodajo per se, za katero sta značilni spletna ponudba in sklenitev elektronske pogodbe, drugič, dobavo prodanega izdelka ter, tretjič in neobvezno, elementom pred prodajo ali dobavo, kot je posvetovanje stranke z zdravnikom. ( 19 )

73.

Po tem razlikovanju je Sodišče na eni strani ugotovilo, da se koordinirano področje nanaša na nacionalne določbe, ki prepovedujejo zlasti spletno ponudbo in elektronsko sklenitev pogodbe. ( 20 ) Na drugi strani je Sodišče povsem jasno razsodilo, da „v skladu s členom 2(h)(ii) Direktive 2001/31 koordinirano področje ne zajema zahtev glede dobave blaga, za katere je bila pogodba sklenjena elektronsko“, in da nacionalna pravila, ki določajo pogoje, pod katerimi je blago, prodano na spletu, lahko dobavljeno na ozemlju države članice, zato ne spadajo na področje uporabe navedene direktive. ( 21 ) Dalje, Sodišče je ugotovilo, da se je nacionalna zakonodaja, ki prepoveduje „spletno prodajo kontaktnih leč, [nanašala] na način prodaje, za katerega je značilna dobava takih leč na potrošnikov dom“, zato bi bilo treba to ureditev preučiti z vidika Pogodbe, in ne z vidika navedene direktive. ( 22 )

74.

Tako po eni strani za prepoved spletnega trženja izdelkov, ki niso v skladu z zahtevami glede blaga samega, ni mogoče šteti, da spada na koordinirano področje. Po drugi strani člen 3(2) Direktive 2000/31 namembni državi članici ne preprečuje prepovedi spletnega trženja in prodaje takih izdelkov.

75.

V teh okoliščinah je treba preučiti še, ali – kakor to predvideva tretje vprašanje za predhodno odločanje, kot ga je oblikovalo predložitveno sodišče – ta predlog ovržejo ugotovitve, ki izhajajo iz sodbe A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil) ( 23 ), saj iz te sodbe izhaja, da nekatere dejavnosti, ki so pomožno in neločljivo povezane s spletnimi dejavnostmi, spadajo na koordinirano področje.

76.

Predložitveno sodišče meni, da je v primeru spletne prodaje, pri kateri je ponudnikova prodaja v celoti namenjena potrošnikom v drugi državi članici, v kateri ta ponudnik nima sedeža, dobava blaga nujno del storitve in bi torej lahko bila njen neločljivo in pomožno povezan element. V tem primeru bi bila dobava izdelka samega namreč ključni pogoj za spletno prodajo. Takšno razmišljanje, ki ga je spodbudila sodba A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil), bi pomenilo, da zahteve glede dobave ali izdelka samega spadajo, tako kot zahteve v zvezi s spletno dejavnostjo, na koordinirano področje. V praksi bi torej to pomenilo, da družba Parfümerie Akzente lahko potrošnikom na Švedskem dobavlja kozmetične izdelke, označene v skladu z zakonodajo države članice, v kateri ima sedež.

77.

To razlogovanje me ne prepriča. Če bi se namreč sledili logiki, na kateri temelji tretje vprašanje, bi to pomenilo, da bi se z vidika Direktive 2000/31 štelo, da je tudi dobava vseh izdelkov, ki se prodajajo prek spleta, nujen in neločljiv element storitve informacijske družbe.

78.

Ugotovitve iz sodbe A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil) prav tako ne potrjujejo navedenega razlogovanja. Sodišče je namreč v tej sodbi moralo ugotoviti, ali raznolika oglaševalska kampanja, ki se izvaja tako na elektronskih kot fizičnih nosilcih, v celoti spada na koordinirano področje.

79.

V zvezi s tem je Sodišče najprej ugotovilo, da je „namen takega oglaševanja kot celote in ne glede na način, po katerem se dejansko izvaja, pritegniti potencialne potrošnike na spletno mesto [zadevnega ponudnika storitev informacijske družbe] in promovirati prodajo [njegovih] izdelkov na spletu“ ( 24 ), iz česar izhaja ves ekonomski pomen takšnega oglaševanja ( 25 ). Dalje, Sodišče je navedlo, bi bilo umetno, da bi se za del oglaševanja, ki se izvaja na spletu, štelo, da spada na koordinirano področje, in da bi se s tega področja izključil del oglaševanja, ki se izvaja na fizičnih nosilcih. ( 26 ) Nazadnje se je Sodišče sklicevalo na besedilo člena 2(h)(i) Direktive 2000/31, ki določa, da med drugim zahteve za oglaševanje spadajo na koordinirano področje. ( 27 )

80.

Ob upoštevanju teh preudarkov je Sodišče razsodilo, da je zadevno oglaševanje pomožno in neločljivo povezano s storitvijo spletne prodaje in zato v celoti spada na „koordinirano področje“ v smislu Direktive 2000/31. ( 28 )

81.

Vendar te sodne prakse ni mogoče uporabiti za obravnavano zadevo.

82.

Prvič, označevanje izdelkov ni pomožno povezano v smislu sodbe A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil) s spletnim trženjem in prodajo teh izdelkov, saj ne služi trženju izdelkov pri potrošnikih, temveč jim zagotavlja informacije o izdelku in načinu njegove uporabe, da bi se dosegel cilj zagotavljanja visoke ravni varovanja zdravja ljudi. ( 29 )

83.

Drugič, čeprav člen 2(h)(i) Direktive 2000/31 dopušča določeno polje proste presoje za ugotovitev, da zahteve v zvezi z oglaševanjem spadajo na koordinirano področje, člen 2(h)(ii) te direktive s tega področja nazadnje izključuje zahteve glede blaga samega. To razlago potrjuje uvodna izjava 21 navedene direktive, v kateri je navedeno, da se koordinirano področje ne nanaša na pravne zahteve držav članic glede blaga, na primer na varnostne standarde ali obveznosti glede označevanja.

84.

Tretjič, kot sem že ugotovil ( 30 ), razlago, v skladu s katero obveznosti glede označevanja ne spadajo na koordinirano področje kljub njihovi povezavi s spletno dejavnostjo, potrjujejo ugotovitve iz sodbe Ker-Optika ( 31 ). Res je, da se je Sodišče v tej sodbi osredotočilo na zahteve glede dobave blaga, ki se prodaja prek spleta, medtem ko se obravnavana zadeva nanaša na zahteve glede blaga samega. Vendar Direktiva 2000/31 obe vrsti zahtev obravnava enako.

85.

V zvezi s tem je vseeno mogoče opredeliti značilnost zahtev glede blaga samega, na podlagi katere se z vidika njihove povezave s spletnim trženjem in prodajo razlikujejo od zahtev glede dobave. Noben element dobave se namreč ne pojavi neposredno v okviru spletnega trženja in prodaje, medtem ko je določene elemente nalepke mogoče reproducirati v okviru spletnega trženja zadevnih izdelkov. V trditvah italijanske in francoske vlade se odraža takšna značilnost zahtev glede označevanja.

86.

Vendar, kot sem že ugotovil, nič ne kaže na to, da je očitek družbi Parfümerie Akzente omejen na to, da ta družba na svojem spletnem mestu ni navedla vseh oznak in informacij, ki bi jih morala v skladu z Direktivo 75/324 in Uredbo št. 1223/2009 običajno navesti na nalepki izdelka. ( 32 ) Vsekakor pa informacij, ki so zahtevane s tema aktoma prava Unije, ni treba nujno uporabiti v povezavi s spletnim trženjem in prodajo zadevnih izdelkov. ( 33 )

87.

Nazadnje, četrtič, razlage, v skladu s katero zahteve v zvezi z blagom samim ne spadajo na koordinirano področje kljub njihovi povezavi s spletno dejavnostjo (kar pomeni, da se ponudnik storitve informacijske družbe ne more sklicevati na načelo države izvora, da mu ne bi bilo treba spoštovati teh zahtev), ne more ovreči okoliščina, da lahko švedski potrošnik, ne da bi vedel za take zahteve, ki veljajo v njegovi državi članici, odide v drugo državo članico in tam kupi izdelke, označene v jeziku, ki ga ne razume. Tak zelo poseben primer ne ustreza primeru, v katerem izdelke na Švedskem prodaja ponudnik s sedežem v drugi državi članici. ( 34 ) Zato okoliščina, da lahko potrošnik v Uniji potuje, da bi pridobil izdelek, ki je v skladu z lokalnimi zahtevami, ne ovrže ločene uporabe v Uniji zahtev, ki jih določajo zadevne države članice in veljajo za izdelke same, s čimer se ustvarja nekakšen regulativni mozaik. V skladu z logiko mehanizma iz člena 3 Direktive 2000/31 lahko namreč vsaka država članica določi takšne zahteve na svojem ozemlju.

88.

Ob upoštevanju vseh teh preudarkov je treba na drugo, tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 2(h) Direktive 2000/31 razlagati tako, da koordinirano področje v smislu te določbe ne zajema prepovedi trženja in spletne prodaje izdelka, ki je označen v nasprotju z zahtevami glede takega blaga, ki se uporabljajo v državi članici, na ozemlju katere so potrošniki, na katere se nanašajo ti ukrepi spletnega trženja, in ki jih je določila ta država članica v skladu s členom 8(2) Direktive 75/324 in členom 19(5) Uredbe št. 1223/2009.

89.

Zaradi izčrpnosti ugotavljam, da čeprav ta prepoved ne spada na koordinirano področje v smislu Direktive 2000/31, mora biti vseeno v skladu z drugimi upoštevnimi določbami prava Unije. Vendar pa so vprašanja predložitvenega sodišča omejena na to, ali navedena prepoved spada na koordinirano področje. Zato ni treba ugotavljati, ali je ta prepoved skladna s pravom Unije.

90.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali člen 3(2) Direktive 2000/31 nasprotuje temu, da država članica ob prenosu te določbe v nacionalno pravo določi načelo, v skladu s katerim se ob upoštevanju odstopanj iz člena 3(4) te direktive nacionalna pravila, ki spadajo na koordinirano področje v smislu člena 2(h) navedene direktive, ne uporabljajo niti za ponudnika storitev informacijske družbe s sedežem v drugi državi članici niti za storitev, ki jo opravlja.

91.

Zdi se, da je to vprašanje postavljeno za primer, da bi Sodišče na drugo, tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje odgovorilo, da prepoved spletnega trženja in prodaje domnevno napačno označenih izdelkov spada na koordinirano področje.

92.

V zvezi s tem, kot izhaja iz moje analize teh treh vprašanj, niti zahteve glede označevanja izdelkov iz postopka v glavni stvari niti prepoved spletnega trženja in prodaje izdelka, ki je označen v nasprotju s temi zahtevami, ne spadajo na koordinirano področje v smislu Direktive 2000/31. Moj odgovor na navedena vprašanja bi tako moral zadostovati za odpravo dvomov predložitvenega sodišča. Zato na prvo vprašanje za predhodno odločanje ni treba odgovoriti.

93.

Zaradi celovitosti je treba navesti, da je to vprašanje mogoče razumeti tako, da ne izvira iz predlogov družbe KTF v zvezi s trženjem domnevno napačno označenih izdelkov, ampak iz njenih predlogov, da je družba Parfümerie Akzente na svoji spletni strani uporabila določene splošne promocijske trditve. ( 35 )

94.

V zvezi s tem ugotavljam, da prvostopenjsko sodišče ni podrobno preučilo, ali švedska se pravila o nepoštenih poslovnih praksah uporabljajo za trženje domnevno napačno označenih izdelkov. Sodišče pa se je spraševalo, ali se ta pravila uporabljajo za splošne promocijske trditve, in je v bistvu presodilo, da to drži. ( 36 )

95.

V teh okoliščinah ni mogoče izključiti, da predložitveno sodišče meni, da švedska določba, s katero je prenesen člen 3(2) Direktive 2000/31, nasprotuje uporabi švedskih pravil o nepoštenih poslovnih praksah za te promocijske trditve, in se zato sprašuje o združljivosti te določbe za prenos s pravom Unije.

96.

Vendar tudi če razlaga prvega vprašanja, ki sem ga pravkar predstavil, ustreza dvomom predložitvenega sodišča, tako vprašanje ni jasno razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in vsekakor ostaja precej hipotetično in abstraktno.

97.

Čeprav se vprašanje za predhodno odločanje nanaša na člen 3(2) Direktive 2000/31, predložitveno sodišče ne navaja nobene potencialne omejitve, ki bi omejevala svobodo zagotavljanja storitev informacijske družbe, ki jo želi zagotoviti ta določba prava Unije.

98.

Poleg tega se v tem okviru in v skladu s to razlago prvega vprašanja zadeva iz postopka v glavni stvari nanaša na vprašanje, ali se morajo za to, da bi bil ponudnik storitve informacijske družbe iz druge države članice lahko sankcioniran, za to storitev uporabljati pravila o nepoštenih poslovnih praksah, ki jih določa namembna država članica. Člen 3(2) Direktive 2000/31 pa bolj določa primere, v katerih se pravila te prve države članice za tako storitev ne morejo uporabljati.

99.

Nazadnje, predložitveno sodišče navaja, da če se švedska pravila ne uporabljajo, ravnanja, ki pomeni nepošteno poslovno prakso, ni mogoče sankcionirati v postopku pred švedskimi sodišči. Ta sodišča naj namreč tudi ne bi mogla uporabiti pravil o nepoštenih poslovnih praksah države članice izvora. ( 37 ) Vendar predložitveno sodišče ne postavlja vprašanja v zvezi z ozemeljsko uporabo Direktive 2005/29 in določb za njen prenos, zato Sodišče nima priložnosti, da bi preučilo premiso, iz katere bi lahko izhajali dvomi, ki bi morali biti odpravljeni, da bi to sodišče lahko odločilo o sporu, ki mu je predložen.

100.

Glede na vse navedene preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Svea Hovrätt, Patent- och marknadsöverdomstolen (pritožbeno sodišče, ki zaseda v Stockholmu kot pritožbeno sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve, Švedska), odgovori:

Člen 2(h) Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju)

je treba razlagati tako, da

koordinirano področje v smislu te določbe ne zajema prepovedi spletnega trženja in prodaje izdelka, ki je označen v nasprotju z zahtevami glede takega blaga, ki se uporabljajo v državi članici, na ozemlju katere so potrošniki, na katere se nanašajo ti ukrepi spletnega trženja, in ki jih je določila ta država članica v skladu s členom 8(2) Direktive Sveta 75/324/EGS z dne 20. maja 1975 o približevanju zakonodaje držav članic o aerosolnih razpršilnikih in členom 19(5) Uredbe (ES) št. 1223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o kozmetičnih izdelkih.