—

izpodbijano sodbo v zadevi T-281/21 v celoti razveljavi;

—

tožbo tožeče stranke na prvi stopnji zoper odločbo drugega odbora za pritožbe v zadevi R 2474/2017-2, v celoti zavrne;

—

tožeči stranki na prvi stopnji naloži plačilo stroškov, ki so nastali EUIPO v tem pritožbenem postopku in v postopku pred Splošnim sodiščem.

i.

je vprašanje določitve prava, ki se v zadevnem primeru uporabi ratione temporis, na eni strani, ter na drugi strani materialno pravno vprašanje zahteve glede veljavnosti starejše pravice na dan, ko EUIPO dokončno odloči o ugovoru, med seboj pomešalo,

ii.

se je opiralo na lastno napačno sodno prakso, ki je v nobene primeru ni mogoče prenesti na zadevni primer,

iii.

je prišlo do napačnih zaključkov zaradi neobstoja določb v Sporazumu o izstopu glede ugovorov, vloženih pred iztekom prehodnega obdobja zoper prijavo znamke Evropske unije,

iv.

ni upoštevalo sodne prakse Sodišča v zvezi z razlikami med postopkom za ugotavljanje kršitev in upravnimi postopki/postopki registracije, ter posledično napačno štelo, da

v.

ni upoštevalo volje zakonodajalca in načela teritorialnosti pravic intelektualne lastnine, s tem ko je menilo, da morebitna pretvorba izpodbijane prijave znamke EU v nacionalne znamke, ki bi imele isti obseg varstva, kot izpodbijana prijava znamke EU v primeru njene registracije, ne bi vplivala na

vi.

ni dovolj upoštevalo besedila, to je slovnice in sintakse, določbe člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, konteksta določb pravil 19(2)(d) in 20(1) Uredbe št. 2868/95 (3) glede dokaza starejših pravic, konteksta določb člena 42 Uredbe št. 207/2009 glede dokaza uporabe in zlasti ciljev člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, ter bistvenega namena postopka z ugovorom, ki je zaščititi interese imetnikov starejših pravic, da se ohrani bistvena funkcija teh pravic zoper konflikte s kasnejšimi znamkami EU, če bi bile slednje registrirane.