1

Republika Poljska v predlogu Sodišču predlaga, naj razveljavi sklep podpredsednice Sodišča z dne 14. julija 2021, Komisija/Poljska (C‑204/21 R, EU:C:2021:593; v nadaljevanju: sklep z dne 14. julija 2021).

2

Podpredsednica Sodišča je z navedenim sklepom Republiki Poljski do razglasitve sodbe, s katero bo končan postopek v zadevi C‑204/21, odredila, naj:

3

Ker Republika Poljska meni, da so se po izreku sklepa z dne 14. julija 2021 okoliščine spremenile, je na podlagi člena 163 Poslovnika Sodišča vložila ta predlog. Poleg tega je ta država članica zaprosila, naj predlog obravnava veliki senat Sodišča.

4

Republika Poljska meni, da mora glede na pomembnost te zadeve in dejstvo, da bo postala precedens, predlog za razveljavitev sklepa z dne 14. julija 2021 obravnavati veliki senat Sodišča.

5

V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu s členom 161(1) Poslovnika v povezavi s členom 1 Sklepa Sodišča 2012/671/EU z dne 23. oktobra 2012 o sodni funkciji podpredsednika Sodišča (UL 2012, L 300, str. 47) podpredsednik Sodišča sam odloča o predlogih za odlog izvršitve ali izdajo drugih začasnih odredb oziroma jih nemudoma odstopi Sodišču.

6

Tako ima na podlagi teh določb podpredsednik Sodišča preneseno pristojnost, da odloča o vseh predlogih za izdajo začasne odredbe ali, če meni, da posebne okoliščine zahtevajo dodelitev te zadeve določeni sestavi, tak predlog odstopi Sodišču (sklep podpredsednice Sodišča z dne 20. septembra 2021, Češka republika/Poljska, C‑121/21 R, EU:C:2021:752, točka 10).

7

Iz tega sledi, da lahko le podpredsednik Sodišča v vsakem primeru posebej presodi, ali predlogi za izdajo začasne odredbe, ki so mu predloženi, zahtevajo dodelitev zadeve Sodišču, ki jo nato predodeli drugi sestavi (sklep podpredsednice Sodišča z dne 20. septembra 2021, Češka republika/Poljska, C‑121/21 R, EU:C:2021:752, točka 11).

8

V obravnavani zadevi predlog Republike Poljske za razveljavitev sklepa z dne 14. julija 2021 ne vsebuje nobenega elementa, ki bi zahteval njegovo dodelitev določeni sestavi, tako da tega predloga ni treba odstopiti Sodišču.

9

Republika Poljska se v podporo svojemu predlogu sklicuje na spremenjene okoliščine, ki izhajajo iz sodbe Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče, Poljska) z dne 14. julija 2021, izdane v zadevi P 7/20 (v nadaljevanju: sodba Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče)).

10

Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) naj bi v tej sodbi med drugim presodilo, da člen 4(3), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 279 PDEU ni združljiv s členoma 2 in 7, členom 8(1) in členom 90(1) poljske ustave v povezavi s členom 4(1) te ustave, ker naj bi Sodišče preseglo svoje pristojnosti, in sicer naj bi odločilo ultra vires s tem, da je za Republiko Poljsko kot državo članico Unije izdalo začasne odredbe v zvezi z organizacijo in pristojnostjo poljskih sodišč ter postopkom, ki ga je treba uporabiti pred temi sodišči, tako da naj se načeli primarnosti prava Unije in njegove neposredne uporabe, določeni v členu 91, od (1) do (3), navedene ustave, ne bi uporabljali za te odredbe.

11

Po mnenju Republike Poljske je ob upoštevanju sodbe Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) sklep z dne 14. julija 2021 v nasprotju s poljskim ustavnim redom.

12

V zvezi s tem Republika Poljska opozarja, da je Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) odločilo, da mora zaščititi poljsko ustavo, ki je v skladu z njenim členom 8 vrhovno pravo te države članice, in da se mora zato v načelnih zadevah s področja ustavnega reda šteti za „sodišče, ki ima zadnjo besedo“.

13

Republika Poljska trdi, da so razlago, v skladu s katero so ustavna sodišča držav članic pristojna za nadzor nad akti Unije ultra vires, vključno s sodbami Sodišča, sprejela ustavna sodišča številnih držav članic. Ta sodišča naj bi soglasno menila, da imajo njihovi pravni redi ustavno identiteto, ki jo morajo opredeliti na podlagi svojih ustavnih določb, tako da mora Unija spoštovati tako identiteto.

14

Ob ustni predstavitvi obrazložitve sodbe Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) naj bi sodnik poročevalec navedel, da ustavna naloga, ki so jo države članice zaupale Sodišču, preneha, kadar razlaga Pogodb preneha biti razumljiva in postane objektivno samovoljna. Po mnenju tega sodišča to velja prav za primer sklepa z dne 8. aprila 2020, Komisija/Poljska (C‑791/19 R, EU:C:2020:277). V zvezi s tem naj bi sodnik poročevalec pojasnil, da je Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) ugotovilo, da je Sodišče preseglo meje svoje pristojnosti, ker niti Pogodba o Evropski uniji niti Pogodba o delovanju Evropske unije ne podeljujeta Uniji nobene pristojnosti pri organizaciji, vzpostavljanju in delovanju sodne oblasti države članice, saj to področje ostaja v izključni suvereni pristojnosti držav članic.

15

Po mnenju Republike Poljske je bil sklep z dne 14. julija 2021 sprejet v nasprotju z načelom prenosa pristojnosti, določenim v členu 5 PEU, tako da se sodba Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) uporablja tudi za navedeni sklep.

16

V skladu s členom 163 Poslovnika se na predlog stranke začasna odredba lahko kadar koli spremeni ali razveljavi zaradi spremenjenih okoliščin. Pojem „spremenjene okoliščine“ se med drugim nanaša na pojav vsake dejanske ali pravne okoliščine, s katero bi bilo mogoče podvomiti o presoji sodnikov, pristojnih za izdajo začasne odredbe, glede pogojev, ki veljajo za odreditev odloga izvršitve ali izdajo druge začasne odredbe (sklep podpredsednice Sodišča z dne 20. septembra 2021, Češka republika/Poljska, C‑121/21 R, EU:C:2021:752, točka 22).

17

Zato je treba preučiti, ali sodba Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) pomeni „spremenjene okoliščine“ v smislu tega člena.

18

V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča načelo primarnosti prava Unije določa prednost prava Unije pred pravom držav članic. To načelo zato vsem organom držav članic nalaga, da različnim predpisom Unije zagotovijo polni učinek, pri čemer pravo držav članic ne more vplivati na učinek, ki je tem različnim predpisom priznan na ozemlju navedenih držav (sodba z dne 18. maja 2021, Asociaţia Forumul Judecătorilor Din România in drugi, C‑83/19, C‑127/19, C‑195/19, C‑291/19, C‑355/19 in C‑397/19, EU:C:2021:393, točka 244 in navedena sodna praksa).

19

Kot pa je Sodišče večkrat poudarilo, mora na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU vsaka država članica med drugim zagotoviti, da organi, ki kot „sodišče“ v smislu, ki ga opredeljuje pravo Unije, spadajo v njen sistem pravnih sredstev na področjih, ki jih ureja pravo Unije, in ki lahko v tej vlogi odločajo o uporabi ali razlagi prava Unije, izpolnjujejo zahteve po učinkovitem pravnem varstvu (sodba z dne 2. marca 2021, A. B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo), C‑824/18, EU:C:2021:153, točka 112 in navedena sodna praksa).

20

Ta določba državam članicam nalaga jasno in natančno obveznost rezultata, ki ne vsebuje nobenega pogoja glede zahtev, s katerimi morajo biti opredeljena sodišča, ki morajo razlagati in uporabljati pravo Unije (sodba z dne 18. maja 2021, Asociaţia Forumul Judecătorilor Din România in drugi, C‑83/19, C‑127/19, C‑195/19, C‑291/19, C‑355/19 in C‑397/19, EU:C:2021:393, točka 250 in navedena sodna praksa).

21

Tako je organizacija pravosodja v državah članicah v njihovi pristojnosti, vendar morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU (sodba z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 36 in navedena sodna praksa).

22

Iz tega sledi, da so nacionalne določbe o organizaciji pravosodja v državah članicah lahko predmet nadzora z vidika člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti in posledično predmet začasnih odredb, ki se med drugim nanašajo na zadržanje uporabe navedenih določb in ki jih Sodišče izda na podlagi člena 279 PDEU v istem okviru (sklep podpredsednice Sodišča z dne 14. julija 2021, Komisija/Poljska, C‑204/21 R, EU:C:2021:593, točka 54).

23

Dejstvo, da nacionalno ustavno sodišče ugotovi, da so take začasne odredbe v nasprotju z ustavnim redom zadevne države članice, v ničemer ne spremeni presoje iz prejšnje točke.

24

Spomniti je namreč treba, da na podlagi načela primarnosti prava Unije to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v enotnost in učinkovitost prava Unije (sodba z dne 18. maja 2021, Asociaţia Forumul Judecătorilor Din România in drugi, C‑83/19, C‑127/19, C‑195/19, C‑291/19, C‑355/19 in C‑397/19, EU:C:2021:393, točka 245 in navedena sodna praksa).

25

Iz navedenega izhaja, da sodba Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) ne pomeni „spremenjenih okoliščin“ v smislu člena 163 Poslovnika, s katerimi bi se podvomilo o presoji iz sklepa z dne 14. julija 2021.

26

Zato je treba predlog Republike Poljske za razveljavitev sklepa z dne 14. julija 2021 zavrniti.

Iz teh razlogov je podpredsednica Sodišča sklenila: