–

za avstrijsko vlado A. Posch, J. Schmoll, K. Ibili in E. Riedl, agenti,

–

za dansko vlado M. P. B. Jespersen, V. Pasternak Jørgensen, M. Søndahl Wolff in Y. T. Thyregod Kollberg, agenti,

–

za nemško vlado J. Möller in M. Hellmann, agenta,

–

za estonsko vlado M. Kriisa, agentka,

–

za Irsko M. Browne, Chief State Solicitor, A. Joyce in M. Lane, agenti, skupaj z R. Farrellom, SC, D. Fennellyjem, BL, in D. O’Reillyjem, solicitor,

–

za francosko vlado R. Bénard, A. Daniel, A.‑L. Desjonquères in J. Illouz, agenti,

–

za ciprsko vlado I. Neophytou, agentka,

–

za madžarsko vlado Z. Biró‑Tóth in M. Z. Fehér, agenta,

–

za nizozemsko vlado K. Bulterman, A. Hanje in J. Langer, agenti,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za finsko vlado A. Laine, agentka,

–

za švedsko vlado J. Lundberg, H. Eklinder, C. Meyer‑Seitz, A. M. Runeskjöld, M. Salborn Hodgson, R. Shahsavan Eriksson, H. Shev in O. Simonsson, agenti,

–

za norveško vlado F. Bergsjø, H. Busch, K. Moe Winther in P. Wennerås, agenti,

–

za Evropsko komisijo G. Braun, S. L. Kalėda, H. Kranenborg in F. Wilman, agenti,

1

Predlog za sprejetje prehodne odločbe se nanaša na razlago člena 5 in člena 15(1) Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 514), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 (UL 2009, L 337, str. 11) (v nadaljevanju: Direktiva 2002/58), v povezavi s členi 7, 8, 11, 41 in 47 ter členom 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo CG in Bezirkshauptmannschaft Landeck (upravni organ okrožja Landeck, Avstrija) glede zasega mobilnega telefona CG s strani policijskih organov in njihovega poskusa, da bi v okviru preiskave v zvezi s trgovino s prepovedanimi drogami odklenili ta telefon in tako pridobili dostop do podatkov, shranjenih v njem.

3

Člen 1 Direktive 2002/58, naslovljen „Področje in cilj“, določa:

„1.   Ta direktiva usklajuje določbe držav članic, ki so potrebne za zagotovitev enakovredne ravni varstva temeljnih pravic in svoboščin ter zlasti pravice do zasebnosti v zvezi z obdelavo osebnih podatkov na področju elektronskih komunikacij in za zagotovitev prostega pretoka takih podatkov ter elektronske komunikacijske opreme in storitev v Skupnosti.

[…]

3.   Ta direktiva se ne uporablja za dejavnosti, ki so zunaj obsega [Pogodbe DEU], kot na primer tiste, zajete v Oddelkih V in VI Pogodbe [EU] in v vsakem primeru za dejavnosti v zvezi z javno varnostjo, obrambo, državno varnostjo (vključno gospodarsko blaginjo države, kadar se dejavnosti nanašajo na zadeve v zvezi z državno varnostjo) ter dejavnosti države na področju kazenskega prava.“

4

Člen 3 te direktive, naslovljen „Storitve“, določa:

„Ta direktiva se uporablja za obdelavo osebnih podatkov v zvezi z zagotavljanjem javno razpoložljivih elektronskih komunikacijskih storitev v javnih komunikacijskih omrežjih v Skupnosti, vključno z javnimi komunikacijskimi omrežji, ki podpirajo zbiranje podatkov in identifikacijske naprave.“

5

Člen 5 te direktive, naslovljen „Zaupnost sporočil“, v odstavku 1 določa:

„Države članice s svojo nacionalno zakonodajo zagotovijo zaupnost sporočil in s tem povezanih podatkov o prometu, ki se pošiljajo prek javnega komunikacijskega omrežja in javno razpoložljivih elektronskih komunikacijskih storitev. Zlasti prepovejo vsem osebam razen uporabnikom, da poslušajo, prisluškujejo, shranjujejo ali na druge načine prestrezajo ali nadzirajo komunikacije (sporočila) in z njimi povezane podatke o prometu, brez privolitve zadevnih uporabnikov, razen kadar je to zakonsko dovoljeno v skladu s členom 15(1). Ta odstavek ne preprečuje tehničnega shranjevanja, ki je potrebno za prenos sporočila, brez vpliva na načelo zaupnosti.“

6

Člen 15 te direktive, naslovljen „Uporaba nekaterih določb Direktive 95/46/ES“, v odstavku 1 določa:

„Države članice lahko sprejmejo zakonske ukrepe, s katerimi omejijo obseg pravic in obveznosti, določenih v členu 5, členu 6, členu 8(1), (2), (3) in (4) ter členu 9 te direktive, kadar takšna omejitev pomeni potreben, primeren in ustrezen ukrep znotraj demokratične družbe za zaščito državne varnosti (to je Državne varnosti), obrambe, javne varnosti in preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kriminalnih dejanj ali nedovoljene uporabe elektronskega komunikacijskega sistema iz člena 13(1) Direktive [Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 15, str. 355)]. V ta namen lahko države članice med drugim sprejmejo zakonske ukrepe, ki določajo zadrževanje podatkov za določeno obdobje, upravičeno iz razlogov iz tega odstavka. Vsi ukrepi iz tega odstavka so v skladu s splošnimi načeli zakonodaje Skupnosti, vključno s tistimi iz člena 6(1) in (2) [PEU].“

7

V uvodnih izjavah 2, 4, 7, 10, 11, 15, 26, 37, 44, 46 in 104 Direktive (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ (UL 2016, L 119, str. 89) je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

8

Člen 1 te direktive, naslovljen „Predmet urejanja in cilji“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   V tej direktivi so določena pravila o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem.

2.   Države članice v skladu s to direktivo:

9

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavkih 1 in 3 določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene iz člena 1(1).

[…]

3.   Ta direktiva se ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov:

[…].“

10

Člen 3 te direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„V tej direktivi:

[…]

[…].“

11

Člen 4 Direktive 2016/680, naslovljen „Načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da se osebni podatki:

[…].“

12

Člen 6 te direktive, naslovljen „Razlikovanje med različnimi kategorijami posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki“, določa:

„Države članice določijo, da upravljavec kadar je to ustrezno in v največji možni meri jasno razlikuje med osebnimi podatki različnih kategorij posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, kot so:

13

Člen 10 navedene direktive, naslovljen „Obdelava posebnih vrst osebnih podatkov“, določa:

„Obdelava osebnih podatkov, ki razkrivajo rasno ali etnično poreklo, politično mnenje, vero ali filozofsko prepričanje ali članstvo v sindikatu, in obdelava genetskih podatkov, biometričnih podatkov za namene edinstvene identifikacije posameznika, podatkov v zvezi z zdravstvenim ali spolnim življenjem in spolno usmerjenostjo je dovoljena le, če je nujno potrebna, če je zagotovljena ustrezna zaščita pravic in svoboščin posameznika, na katerega se podatki nanašajo, in le če:

14

Člen 13 Direktive 2016/680, naslovljen „Informacije, ki se dajo na voljo ali zagotovijo posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki“, določa:

„1.   Države članice določijo, da upravljavec posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, dajo na voljo vsaj naslednje informacije:

2.   Države članice z zakonom določijo, da upravljavec posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, v posebnih primerih poleg informacij iz odstavka 1 zagotovi tudi naslednje dodatne informacije, s čimer omogoči uresničevanje njegovih pravic:

3.   Države članice lahko sprejmejo zakonodajne ukrepe za zadržanje, omejitev ali opustitev zagotovitve informacij posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, na podlagi odstavka 2, če in dokler je takšen ukrep, ki mora spoštovati temeljne pravice in zakonite interese zadevnega posameznika, nujen in sorazmeren ukrep v demokratični družbi za:

[…]“

15

Člen 54 te direktive, naslovljen „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva zoper upravljavca ali obdelovalca“, določa:

„Brez poseganja v katero koli razpoložljivo upravno ali izvensodno sredstvo, vključno s pravico do vložitve pritožbe pri nadzornem organu na podlagi člena 52, države članice določijo, da ima vsak posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kadar meni da so bile njegove pravice iz predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, kršene zaradi obdelave njegovih osebnih podatkov, ki ni bila v skladu z navedenimi predpisi.“

16

Člen 27(1) Suchtmittelgesetz (zakon o prepovedanih drogah) z dne 5. septembra 1997 (BGBl. I, 112/1997), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:

„Kdor nezakonito:

[…]

se kaznuje z zaporno kaznijo do enega leta ali globo do 360 dnevnih zneskov.

[…]“

17

Člen 17 Strafgesetzbuch (kazenski zakonik) z dne 1. januarja 1975 (BGBl., 60/1974), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: StGB), določa:

„1.   Huda kazniva dejanja so naklepna dejanja, za katera je zagrožena dosmrtna zaporna kazen ali kazen zapora več kot tri leta.

2.   Vsa druga kazniva dejanja so manj huda kazniva dejanja.“

18

Člen 18 Strafprozessordnung (zakonik o kazenskem postopku) z dne 30. decembra 1975 (BGBl., 631/1975) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: StPO), določa:

„1.   Kriminalistična policija opravlja naloge pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah (člen 10(1), točka 6, Bundes‑Verfassungsgesetz [(zvezni ustavni zakon)]).

2.   Za preiskave kriminalistične policije so odgovorni varnostni organi, katerih organizacijo in krajevno pristojnost urejajo določbe Sicherheitspolizeigesetz [(zakon o varnostni policiji)], ki se nanašajo na organizacijo upravljanja javne varnosti.

3.   Organi javne varnosti (člen 5, drugi odstavek, Sicherheitspolizeigesetz [(zakon o varnostni policiji)]) zagotavljajo izvrševanje nalog kriminalistične policije, ki obsegajo preiskovanje in pregon kaznivih dejanj v skladu z določbami tega zakona.

[…]“

19

Člen 99(1) StPO določa:

„Kriminalistična policija izvaja preiskave po uradni dolžnosti ali na podlagi prijave; ravnati mora v skladu z odredbami državnega tožilstva in sodišča (člen 105(2)).“

20

Uradniki carinskega urada v Innsbrucku (Avstrija) so 23. februarja 2021 med izvajanjem nadzora nad prepovedanimi drogami zasegli paket, ki je bil naslovljen na CG in je vseboval 85 gramov marihuane. Ta paket je bil nato poslan v pregled osrednji policijski postaji St. Anton am Arlberg (Avstrija).

21

Policijska uslužbenca te policijske postaje sta 6. marca 2021 opravila preiskavo prebivališča CG, med katero sta ga zaslišala glede pošiljatelja paketa in preiskala njegovo stanovanje. Med to preiskavo sta policista od CG zahtevala, naj jima omogoči dostop do podatkov o povezavi njegovega mobilnega telefona. Ker je CG to zavrnil, sta policijska uslužbenca mobilni telefon, ki je vseboval kartico SIM in kartico SD, zasegla ter CG izročila zapisnik o zasegu.

22

Navedeni mobilni telefon je bil nato izročen izvedencu policijske uprave v Landecku (Avstrija), da bi ga odklenil. Ker izvedenec zadevnega mobilnega telefona ni uspel odkleniti, je bil telefon poslan na Bundeskriminalamt (zvezna uprava kriminalistične policije) na Dunaju (Avstrija), kjer so ga še enkrat poskušali odkleniti.

23

Zaseg mobilnega telefona CG in poznejše poskuse pregleda tega telefona so zadevni policisti opravili na lastno pobudo, brez dovoljenja državnega tožilstva ali sodišča.

24

CG je 31. marca 2021 pri Landesverwaltungsgericht Tirol (deželno upravno sodišče za Tirolsko, Avstrija), ki je predložitveno sodišče, vložil tožbo, s katero je izpodbijal zakonitost zasega svojega mobilnega telefona. Ta je bil CG vrnjen 20. aprila 2021.

25

CG ni bil takoj obveščen o poskusih pregleda njegovega mobilnega telefona. Za to je izvedel šele, ko je bil policijski uradnik, ki je opravil zaseg tega mobilnega telefona in nato sprejel ukrepe za digitalni pregled, zaslišan kot priča v okviru postopka, ki poteka pred predložitvenim sodiščem. Ta poskus ni bil dokumentiran niti v spisu kriminalistične policije.

26

Glede na te elemente se predložitveno sodišče na prvem mestu sprašuje, ali je treba glede na točke od 52 do 61 sodbe z dne 2. oktobra 2018, Ministerio Fiscal (C‑207/16, EU:C:2018:788), in sodno prakso, navedeno v teh točkah, člen 15(1) Direktive 2002/58 v povezavi s členoma 7 in 8 Listine razlagati tako, da vseobsežen in nenadzorovan dostop do vseh podatkov, shranjenih na mobilnem telefonu, to je do podatkov o povezavi, vsebini komunikacij, fotografij in zgodovini brskanja, ki lahko zagotovijo zelo podrobno in natančno sliko skoraj vseh področij zasebnega življenja zadevne osebe, pomeni tako resen poseg v temeljne pravice, določene v navedenih členih 7 in 8, da je treba ta dostop na področju preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj omejiti na boj proti hudim kaznivim dejanjem.

27

V zvezi s tem to sodišče pojasnjuje, da je kaznivo dejanje, ki se očita CG v okviru postopka kazenske preiskave iz postopka v glavni stvari, določeno v členu 27(1) zakona o prepovedanih drogah in se kaznuje z zaporno kaznijo do enega leta ter je glede na razvrstitev v členu 17 StGB zgolj manj hudo kaznivo dejanje.

28

Na drugem mestu se navedeno sodišče, potem ko je opozorilo na ugotovitve, ki izhajajo iz točk od 48 do 54 sodbe z dne 2. marca 2021, Prokuratuur (Pogoji za dostop do podatkov o elektronskih komunikacijah) (C‑746/18, EU:C:2021:152), in sodne prakse, navedene v teh točkah, sprašuje, ali člen 15(1) Direktive 2002/58 nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta, ki je razvidna iz člena 18 v povezavi s členom 99(1) StPO, v skladu s katero lahko kriminalistična policija med postopkom kazenske preiskave brez dovoljenja sodišča ali neodvisnega upravnega organa pridobi vseobsežen in nenadzorovan dostop do vseh digitalnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu.

29

Na tretjem in zadnjem mestu se predložitveno sodišče, potem ko je poudarilo, da člen 18 StPO v povezavi s členom 99(1) StPO ne določa nobene obveznosti za policijske organe, da dokumentirajo ukrepe digitalnega pregleda mobilnega telefona ali celo njegovega lastnika obvestijo o obstoju takih ukrepov, tako da lahko ta po potrebi temu nasprotuje s preventivnim ali poznejšim pravnim sredstvom, sprašuje o združljivosti teh določb StPO z načelom enakosti orožij in pravico do učinkovitega pravnega sredstva v smislu člena 47 Listine.

30

V teh okoliščinah je Landesverwaltungsgericht Tirol (deželno upravno sodišče za Tirolsko) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

31

Sodišče je 20. oktobra 2021 na predložitveno sodišče naslovilo zahtevo za informacije, s katero ga je pozvalo, naj mu sporoči, ali bi bila v okviru postopka v glavni stvari lahko upoštevna Direktiva 2016/680, in naj po potrebi navede določbe nacionalnega prava, s katerimi je bila ta direktiva prenesena v avstrijsko pravo in ki bi se lahko uporabile v obravnavani zadevi.

32

Predložitveno sodišče je 11. novembra 2021 odgovorilo na to zahtevo, pri čemer je med drugim navedlo, da se morajo v tej zadevi upoštevati zahteve iz te direktive. Ta odgovor je bil skupaj s predložitveno odločbo vročen zainteresiranim strankam iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije.

33

Sodišče je 8. novembra 2022 v skladu s členom 61 Poslovnika Sodišča udeležence ustnega dela postopka pozvalo, naj ustne navedbe osredotočijo na Direktivo 2016/680 in naj na obravnavi odgovorijo na nekatera vprašanja v zvezi s to direktivo.

34

Avstrijska vlada je po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 17. maja 2023, predlagala popravek teh sklepnih predlogov, ker naj bi bilo v njih stališče, ki ga je podala v pisnem stališču in ustnih navedbah, napačno izraženo, dejansko stanje pa napačno ugotovljeno.

35

Po mnenju te vlade namreč na eni strani točka 50 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca v povezavi z opombo 14 namiguje, da po mnenju te vlade poskus dostopa do podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ne more pomeniti obdelave osebnih podatkov v smislu člena 3, točka 2, Direktive 2016/680. Ta vlada naj bi namreč na obravnavi pred Sodiščem trdila nasprotno, ko se je izrecno navezala na stališče, ki ga je Evropska komisija izrazila v svojem pisnem stališču in v skladu s katerim je iz sistematične razlage te direktive z vidika njenih ciljev razvidno, da ta direktiva ne ureja le obdelavo podatkov v pravem pomenu besede, temveč tudi dejanja pred temi obdelavami, kot je poskus obdelave, ne da bi bila uporaba te direktive pogojena s tem, da je bil ta poskus obdelave uspešen.

36

Na drugi strani avstrijska vlada trdi, da točka 27 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca temelji na napačnem dejanskem stanju, ker namiguje, da poskusi obdelave, navedeni v točki 22 te sodbe, niso bili dokumentirani v spisu kriminalistične policije. V zvezi s tem ta vlada pojasnjuje, da je v nasprotju s tem, kar je razvidno iz te točke 27 in predloga za sprejetje predhodne odločbe, v svojem pisnem stališču navedla, da so bili ti poskusi obdelave zapisani v dveh poročilih, ki so ju sestavili policisti, zadolženi za preiskavo iz postopka v glavni stvari, in da sta bili ti poročili nato vloženi v spis državnega tožilstva.

37

S sklepom predsednika Sodišča z dne 23. maja 2023 je bil predlog avstrijske vlade za popravek sklepnih predlogov generalnega pravobranilca preoblikovan v predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka v smislu člena 83 Poslovnika.

38

V zvezi s tem je treba na eni strani opozoriti, da Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik zainteresiranim subjektom iz člena 23 tega statuta ne dajeta možnosti, da v odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca predložijo stališča. Na drugi strani v skladu s členom 252, drugi odstavek, PDEU generalni pravobranilec popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstavi obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih je v skladu s tem statutom zahtevano njegovo sodelovanje. Sodišča ne zavezujejo niti ti predlogi niti obrazložitev, ki generalnega pravobranilca pripelje do njih. Zato nestrinjanje zadevne stranke s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, ne glede na vprašanja, ki jih preizkusi v njih, samo po sebi ne more biti razlog, ki bi upravičeval ponovno odprtje ustnega postopka (sodba z dne 14. marca 2024, f6 Cigarettenfabrik,C‑336/22, EU:C:2024:226, točka 25 in navedena sodna praksa).

39

Res je, da lahko Sodišče v skladu s členom 83 Poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če stranka po koncu ustnega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča, ali če je treba v zadevi odločiti na podlagi trditve, o kateri se ni razpravljalo.

40

Vendar Sodišče v obravnavani zadevi meni, da ima po pisnem delu postopka in obravnavi, ki je potekala pred njim, vse potrebne elemente za odločanje o tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe. Poleg tega elementi, ki jih navaja avstrijska vlada v utemeljitev svojega predloga za ponovno odprtje ustnega dela postopka, niso nova dejstva, ki bi lahko odločilno vplivala na odločitev, ki jo mora Sodišče sprejeti v tej zadevi.

41

Natančneje, v zvezi z dejanskimi elementi, navedenimi v točki 36 te sodbe, je treba opozoriti, da Sodišče v okviru postopka predhodnega odločanja ni pristojno za ugotavljanje, ali so zatrjevana dejstva dokazana, temveč je pristojno le za razlago upoštevnih določb prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 36). V skladu s sodno prakso Sodišča namreč nacionalna sodišča vprašanja v zvezi z razlago prava Unije postavijo v pravnem in dejanskem okviru, za katerega opredelitev so odgovorna sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preverja (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2024, Bundesrepublik Deutschland (Učinek odločbe o priznanju statusa begunca),C‑753/22, EU:C:2024:524, točka 44 in navedena sodna praksa).

42

V teh okoliščinah Sodišče po opredelitvi generalnega pravobranilca meni, da ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega dela postopka.

43

Več zainteresiranih strank, ki so predložile pisna stališča v okviru tega postopka, je izpodbijalo dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe v celoti ali nekaterih vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče.

44

Na prvem mestu, avstrijska, francoska in švedska vlada trdijo, da predložitvena odločba ne izpolnjuje zahtev iz člena 94 Poslovnika, ker ne vsebuje dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi se temu sodišču dal koristen odgovor.

45

Na drugem mestu, avstrijska vlada trdi, prvič, da želi predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali so določbe členov 18 in 99 StPO, obravnavane skupaj, v skladu s pravom Unije. Ker pa te določbe ne določajo pogojev, pod katerimi je treba opraviti preglede zaseženih nosilcev podatkov, naj ti vprašanji ne bi imeli nobene povezave s predmetom spora o glavni stvari. Drugič, trdi, da je na podlagi avstrijskega prava za zaseg mobilnega telefona ali poskus dostopa do podatkov, shranjenih v tem telefonu, potrebna odredba državnega tožilstva. To sodišče naj bi torej moralo ugotoviti kršitev avstrijskega prava, tako da naj vprašanji, ki ju je postavilo, ne bi bili potrebni za rešitev tega spora in naj posledično ne bi bilo treba odločiti o predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

46

Najprej je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki ga določa člen 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločiti (sodba z dne 24. julija 2023, Lin, C‑107/23 PPU, EU:C:2023:606, točka 61 in navedena sodna praksa).

47

Iz tega sledi, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju nacionalnega sodišča za predhodno odločanje samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 24. julija 2023, Lin, C‑107/23 PPU, EU:C:2023:606, točka 62 in navedena sodna praksa).

48

Na prvem mestu je treba v zvezi s trditvijo, ki se nanaša na nespoštovanje zahtev iz člena 94 Poslovnika, poudariti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki se zdaj odraža v tem členu 94(a) in (b), nujnost razlage prava Unije, ki je koristna za nacionalno sodišče, od tega sodišča zahteva, da opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega se umeščajo vprašanja, ki jih postavlja, ali vsaj pojasni dejanske okoliščine, ki so podlaga za ta vprašanja. Poleg tega mora predlog za sprejetje predhodne odločbe, kot določa navedeni člen 94(c), nujno vsebovati razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in pojasnitev zveze, ki po mnenju predložitvenega sodišča obstaja med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki jo je treba uporabiti v sporu o glavni stvari (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 59 in navedena sodna praksa).

49

V obravnavani zadevi je predložitveno sodišče v zvezi z dejanskim okvirom v predlogu za sprejetje predhodne odločbe pojasnilo, da so avstrijski policijski organi, potem ko so zasegli mobilni telefon CG v okviru policijske preiskave v zvezi s trgovino s prepovedanimi drogami, na lastno pobudo dvakrat poskušali dostopati do podatkov, shranjenih v tem telefonu, ne da bi za to imeli predhodno dovoljenje državnega tožilstva ali sodišča. Pojasnilo je tudi, da se je CG s poskusi dostopa do podatkov, shranjenih v njegovem mobilnem telefonu, seznanil šele, ko je slišal pričanje policista. Nazadnje je navedlo, da ti poskusi dostopa tudi niso bili dokumentirani v spisu kriminalistične policije.

50

V zvezi s pravnim okvirom je to sodišče pojasnilo, da nacionalne določbe, ki jih je navedlo v predložitveni odločbi, dovoljujejo poskus dostopa do podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu, za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj, ne da bi bila ta možnost omejena le na boj proti hudim oblikam kriminalitete, ne da bi bil ta poskus dostopa predmet predhodnega nadzora sodišča ali neodvisnega upravnega organa in ne da bi bile zadevne osebe seznanjene s tem poskusom, da bi mu med drugim lahko nasprotovale z vložitvijo pravnega sredstva.

51

Poleg tega je navedeno sodišče, kot je razvidno iz točk od 26 do 29 te sodbe, pojasnilo razloge, zaradi katerih je pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, ter povezavo, ki po njegovem mnenju obstaja med določbami prava Unije in Listine, na katere se ta predlog nanaša, ter določbami avstrijskega prava, ki se po njegovem mnenju uporabljajo za spor o glavni stvari.

52

Na podlagi elementov iz točk od 49 do 51 te sodbe je tako mogoče šteti, da predlog za sprejetje predhodne odločbe izpolnjuje zahteve iz člena 94 Poslovnika.

53

Na drugem mestu, kar zadeva trditve, da določbe avstrijskega prava, navedene v drugem in tretjem vprašanju za predhodno odločanje, niso upoštevne in da bi moralo predložitveno sodišče ugotoviti kršitev tega prava, je treba opozoriti, da Sodišče ni pristojno za odločanje o razlagi nacionalnih določb niti za presojanje o tem, ali jih nacionalno sodišče pravilno razlaga ali uporabi, saj je taka razlaga v izključni pristojnosti nacionalnega sodišča (sodba z dne 15. junija 2023, Getin Noble Bank (Odložitev izpolnjevanja kreditne pogodbe), C‑287/22, EUC:2023:491, točka 32 in navedena sodna praksa).

54

V obravnavani zadevi je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in zlasti iz vprašanj za predhodno odločanje razvidno, da predložitveno sodišče ugotavlja, prvič, da se te določbe avstrijskega prava uporabljajo za spor o glavni stvari, in drugič, da je poskus dostopa do podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu, brez predhodnega dovoljenja državnega tožilstva ali sodišča, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v avstrijskem pravu dovoljen. V skladu s sodno prakso, navedeno v prejšnji točki te sodbe, Sodišču ni treba odločiti o taki razlagi navedenih določb.

55

Iz tega sledi, da so vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, dopustna.

56

Avstrijska vlada v pisnem stališču trdi, da Sodišče ni pristojno za odgovor na prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje, ker se ti vprašanji nanašata na razlago člena 5 in člena 15(1) Direktive 2002/58, čeprav je očitno, da se ta direktiva ne uporablja za spor o glavni stvari. Na obravnavi je več vlad trdilo, da preoblikovanje vprašanj za predhodno odločanje ob upoštevanju Direktive 2016/680 ni mogoče. Zlasti avstrijska vlada je poudarila, da dejstvo, da zadnjenavedena direktiva ne vsebuje določb, ki bi bile enakovredne členu 5 in členu 15(1) Direktive 2002/58, nasprotuje temu preoblikovanju. Francoska vlada pa je trdila, da je ena od omejitev pristojnosti za preoblikovanje vprašanj za predhodno odločanje v pravici držav članic, da predložijo pisna stališča. Po mnenju zadnjenavedene vlade bi bila namreč tej pravici odvzeta vsakršna učinkovitost, če bi bil pravni okvir postopka lahko radikalno spremenjen, ko bi Sodišče preoblikovalo vprašanja za predhodno odločanje.

57

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče zlasti na podlagi člena 1(1) in (3) ter člena 3 Direktive 2002/58 razsodilo, da kadar države neposredno izvajajo ukrepe, ki odstopajo od načela zaupnosti elektronskih komunikacij, ne da bi ponudnikom takih komunikacijskih storitev naložile obveznosti obdelave, varstvo podatkov zadevnih oseb ne spada na področje uporabe Direktive 2002/58, temveč zgolj na področje uporabe nacionalnega prava, s pridržkom uporabe Direktive 2016/680 (sodbi z dne 6. oktobra 2020, Privacy International, C‑623/17, EU:C:2020:790, točka 48, in z dne 6. oktobra 2020, La Quadrature du Net in drugi, C‑511/18, C‑512/18 in C‑520/18, EU:C:2020:791, točka 103).

58

Vendar ni sporno, da se spor o glavni stvari nanaša na poskus policijskih organov, da bi neposredno dostopali do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu, ne da bi zaprosili za kakršno koli ukrepanje ponudnika elektronskih komunikacijskih sredstev.

59

Zato je očitno, da ta spor ne spada na področja uporabe Direktive 2002/58, na katero se nanašata prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje.

60

Vendar je treba opozoriti, da mora Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem iz člena 267 PDEU nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena. Poleg tega lahko Sodišče upošteva določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v svojih vprašanjih ni sklicevalo (sodbi z dne 15. julija 2021, Ministrstvo za obrambo, C‑742/19, EU:C:2021:597, točka 31 in navedena sodna praksa, in z dne 18. junija 2024, Generalstaatsanwaltschaft Hamm (Prošnja za izročitev begunca Turčiji), C‑352/22, EU:C:2024:521, točka 47).

61

To, da je nacionalno sodišče vprašanje za predhodno odločanje formalno oblikovalo tako, da se je sklicevalo na nekatere določbe prava Unije, namreč ne preprečuje, da Sodišče nacionalnemu sodišču ne bi predložilo vseh elementov razlage, ki bi lahko bili koristni pri sojenju o zadevi, o kateri to odloča, ne glede na to, ali jih je nacionalno sodišče v vprašanjih navedlo. V zvezi s tem mora Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izluščiti elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (sodba z dne 22. junija 2022, Volvo in DAF Trucks, C‑267/20, EU:C:2022:494, točka 28 in navedena sodna praksa).

62

Res je, da morajo v skladu z ustaljeno sodno prakso podatki, navedeni v predložitveni odločbi, omogočiti ne samo Sodišču, da poda koristne odgovore, ampak tudi vladam držav članic in drugim zainteresiranim strankam, da predstavijo svoja stališča v skladu s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije (sodba z dne 21. decembra 2023, Royal Antwerp Football Club, C‑680/21, EU:C:2023:1010, točka 32 in navedena sodna praksa).

63

Kot pa je razvidno iz točk od 31 do 33 te sodbe, je predložitveno sodišče v odgovor na zahtevo za informacije, ki jo je Sodišče naslovilo nanj, navedlo, da se za spor o glavni stvari uporablja Direktiva 2016/680. Zainteresirane stranke so se lahko v pisnih stališčih opredelile do razlage te direktive in njene upoštevnosti za postopek v glavni stvari. Poleg tega je Sodišče udeležence ustnega dela postopka pozvalo, naj na obravnavi odgovorijo na nekatera vprašanja o navedeni direktivi. Zlasti jih je pozvalo, naj se opredelijo do upoštevnosti člena 4 te direktive za odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje in upoštevnosti členov 13 in 54 navedene direktive za odgovor na tretje vprašanje za predhodno odločanje.

64

Zato okoliščina, da se prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje nanašata na razlago člena 5 in člena 15(1) Direktive 2002/58, ne pa na Direktivo 2016/680, ni ovira za preoblikovanje vprašanj, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, glede na za to zadevo upoštevne določbe zadnjenavedene direktive in posledično za pristojnost Sodišča, da odgovori na ti vprašanji.

65

Te ugotovitve ne omaje trditev Irske ter francoske in norveške vlade, da poskus dostopa do osebnih podatkov ne spada na področje uporabe Direktive 2016/680, ker se ta uporablja le za dejansko opravljene obdelave.

66

Ti vladi v zvezi s tem trdita, da razlaga določb te direktive ni koristna za rešitev spora o glavni stvari, prav tako pa tudi ne razlaga Listine, ker se ta uporablja le, kadar države članice izvajajo pravo Unije.

67

Vendar kadar ni očitno, da razlaga akta prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kot je to v obravnavani zadevi v primeru Direktive 2016/680, se ugovor v zvezi z neuporabo tega akta v postopku v glavni stvari nanaša na vsebino postavljenih vprašanj (glej po analogiji sodbo z dne 24. julija 2023, Lin, C‑107/23 PPU, EU:C:2023:606, točka 66 in navedena sodna praksa).

68

Tako je treba najprej preučiti, ali poskus dostopa policijskih organov do podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu, spada na stvarno področje uporabe te direktive.

69

V členu 2(1) Direktive 2016/680 je opredeljeno stvarno področje uporabe te direktive. V skladu s to določbo se ta direktiva „uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene iz [njenega] člena 1(1)“, in sicer med drugim za „preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje ali pregon kaznivih dejanj“.

70

Člen 3, točka 2, navedene direktive pojem „obdelava“ opredeljuje kot „vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je […] priklic, vpogled“ ali „razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa“.

71

Tako je iz samega besedila člena 3, točka 2, Direktive 2016/680 in zlasti iz uporabe izrazov „vsako dejanje“, „niz dejanj“ in „drugačno omogočanje dostopa“ razvidno, da je zakonodajalec Unije pojmu „obdelava“ in s tem stvarnemu področju uporabe te direktive želel dati širok obseg. To razlago potrjuje neizčrpnost dejanj, navedenih v tej določbi, ki je izražena z izrazom „kot je“ (glej po analogiji sodbo z dne 24. februarja 2022, Valsts ieņēmumu dienests (Obdelava osebnih podatkov za davčne namene), C‑175/20, EU:C:2022:124, točka 35).

72

Ti besedilni elementi torej govorijo v prid razlagi, da kadar policijski organi zasežejo telefon ter poskušajo priklicati in dobiti vpogled v osebne podatke, shranjene v tem telefonu, začnejo obdelavo v smislu člena 3, točka 2, Direktive 2016/680, tudi če iz tehničnih razlogov ne bi uspeli priti do teh podatkov.

73

To razlago potrjuje sobesedilo, v katero je umeščen člen 3, točka 2, Direktive 2016/680. V skladu s členom 4(1)(b) te direktive namreč države članice zagotovijo, da so osebni podatki zbrani za določene, izrecne in zakonite namene ter da se ne obdelujejo na način, ki je nezdružljiv s temi nameni. Zadnjenavedena določba določa načelo omejitve namena (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija), C‑205/21, EU:C:2023:49, točka 122). Vendar se za učinkovitost tega načela nujno zahteva, da je namen zbiranja opredeljen že v fazi, ko pristojni organi poskušajo dostopati do osebnih podatkov, ker jim tak poskus, če se izkaže za uspešnega, lahko med drugim omogoči, da takoj zberejo ali prikličejo zadevne podatke ali dobijo vpogled vanje.

74

Cilj Direktive 2016/680 je, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 4, 7 in 15, med drugim zagotoviti visoko raven varstva osebnih podatkov posameznikov.

75

Ta cilj pa bi bil ogrožen, če poskusa dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu, ne bi bilo mogoče opredeliti kot „obdelavo“ teh podatkov. Razlaga Direktive 2016/680 v tem smislu bi namreč osebe, na katere bi se nanašal tak poskus dostopa, izpostavila velikemu tveganju, da se kršitvi načel, določenih v tej direktivi, ne bi bilo več mogoče izogniti.

76

Poudariti je treba tudi, da je taka razlaga v skladu z načelom pravne varnosti, ki v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča zahteva, da je uporaba pravnih pravil predvidljiva za pravne subjekte, zlasti kadar imajo lahko neugodne posledice (sodba z dne 27. junija 2024, Gestore dei Servizi Energetici, C‑148/23, EU:C:2024:555, točka 42 in navedena sodna praksa). Razlaga, po kateri bi bila uporaba Direktive 2016/680 odvisna od uspeha poskusa dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu, bi namreč tako pri pristojnih nacionalnih organih kot pri pravnih subjektih povzročila negotovost, ki ni združljiva s tem načelom.

77

Iz navedenega je razvidno, da poskus policijskih organov, da dostopajo do podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu, za namene kazenske preiskave, kot je ta iz postopka v glavni stvari, spada – kot je generalni pravobranilec ugotovil v točki 53 sklepnih predlogov – na področje uporabe Direktive 2016/680.

78

Predložitveno sodišče se je v prvem in drugem vprašanju izrecno sklicevalo na eni strani na člen 15(1) Direktive 2002/58, ki med drugim zahteva, da zakonski ukrepi, katerih sprejetje državam članicam omogoča, da omejujejo obseg pravic in obveznosti, določenih v več določbah te direktive, pomenijo potreben, primeren in ustrezen ukrep znotraj demokratične družbe za zaščito nacionalne varnosti – to je državne varnosti – obrambe in javne varnosti ter preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kaznivih dejanj ali nedovoljene uporabe elektronskega komunikacijskega sistema, ter na drugi strani na člen 52(1) Listine, ki določa načelo sorazmernosti v okviru omejevanja uresničevanja pravic in svoboščin, priznanih z Listino.

79

V skladu s členom 4(1)(c) Direktive 2016/680 pa morajo države članice zagotoviti, da so osebni podatki ustrezni, relevantni in ne prekomerni glede na namene, za katere se obdelujejo. Ta določba tako zahteva, da države članice spoštujejo načelo „najmanjšega obsega podatkov“, ki odraža to načelo sorazmernosti (sodba z dne 30. januarja 2024, Direktor na Glavna direktsiaNatsionalna politsia pri MVR – Sofia, C‑118/22, EU:C:2024:97, točka 41 in navedena sodna praksa).

80

Iz tega sledi, da je treba zlasti pri zbiranju osebnih podatkov v okviru kazenskega postopka in njihovem shranjevanju, ki ga policijski organi opravijo za namene, navedene v členu 1(1) navedene direktive, kot pri vsaki obdelavi, ki spada na področje uporabe te direktive, spoštovati to načelo (sodba z dne 30. januarja 2024, Direktor na Glavna direktsiaNatsionalna politsia pri MVR – Sofia, C‑118/22, EU:C:2024:97, točka 42 in navedena sodna praksa).

81

Tako je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali člen 4(1)(c) Direktive 2016/680 v povezavi s členoma 7 in 8 ter členom 52(1) Listine nasprotuje nacionalni ureditvi, ki pristojnim organom daje možnost, da dostopajo do podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu, zaradi preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj na splošno, in ki izvajanja te možnosti ne pogojuje s predhodnim nadzorom sodišča ali neodvisnega upravnega organa.

82

Najprej je treba poudariti, da je, kot je razvidno iz uvodnih izjav 2 in 4 Direktive 2016/680, namen te direktive prispevati k dokončnemu oblikovanju prostora svobode, varnosti in pravice v okviru Unije z vzpostavitvijo trdnega in skladnejšega okvira za varstvo osebnih podatkov, da se zagotovi spoštovanje temeljne pravice do varstva posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki se nanašajo nanje, ki je priznana v členu 8(1) Listine in členu 16(1) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 25. februarja 2021, Komisija/Španija (Direktiva o osebnih podatkih – kazenske zadeve), C‑658/19, EU:C:2021:138, točka 75).

83

Za to je cilj Direktive 2016/680, kot je bilo navedeno v točki 74 te sodbe, med drugim zagotoviti visoko raven varstva osebnih podatkov posameznikov.

84

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba, kot je poudarjeno v uvodni izjavi 104 Direktive 2016/680, omejitve, katerih uvedbo ta direktiva omogoča v zvezi s pravico do varstva osebnih podatkov, določeno v členu 8 Listine, kakor tudi v zvezi s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, varovano s členom 7 te listine, razlagati v skladu z zahtevami iz člena 52(1) te listine, ki vključujejo spoštovanje načela sorazmernosti (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2024, Direktor na Glavna direktsiaNatsionalna politsia pri MVR – Sofia, C‑118/22, EU:C:2024:97, točka 33).

85

Ti temeljni pravici namreč nista absolutni pravici, ampak ju je treba obravnavati glede na vlogo, ki jo imata v družbi, in ju uravnotežiti z drugimi temeljnimi pravicami. Kakršno koli omejevanje uresničevanja teh temeljnih pravic mora biti v skladu s členom 52(1) Listine predpisano z zakonom in mora spoštovati bistveno vsebino teh temeljnih pravic in načelo sorazmernosti. V skladu z zadnjenavedenim načelom so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. Omejitve morajo biti omejene na tisto, kar je nujno, z ureditvijo, s katero se urejajo zadevne omejitve, pa morajo biti določena jasna in natančna pravila, ki urejajo obseg in uporabo teh omejitev (sodba z dne 30. januarja 2024, Direktor na Glavna direktsiaNatsionalna politsia pri MVR – Sofia, C‑118/22, EU:C:2024:97, točka 39 in navedena sodna praksa).

86

Na prvem mestu, kar zadeva cilj v splošnem interesu, ki lahko utemeljuje omejitev uresničevanja temeljnih pravic, določenih v členih 7 in 8 Listine, kot je ta, ki izhaja iz ureditve iz postopka v glavni stvari, je treba poudariti, da je treba za obdelavo osebnih podatkov v okviru policijske preiskave, katere namen je pregon kaznivega dejanja, kot je poskus dostopa do podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu, načeloma šteti, da dejansko izpolnjuje cilj v splošnem interesu, ki ga priznava Unija, v smislu člena 52(1) Listine.

87

Na drugem mestu, kar zadeva zahtevo po nujnosti take omejitve, kot je v bistvu poudarjeno v uvodni izjavi 26 Direktive 2016/680, ta zahteva ni izpolnjena, kadar je zastavljeni cilj v splošnem interesu mogoče razumno enako učinkovito doseči z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v temeljne pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2024, Direktor na Glavna direktsiaNatsionalna politsia pri MVR – Sofia, C‑118/22, EU:C:2024:97, točka 40 in navedena sodna praksa).

88

Zahteva po nujnosti pa je izpolnjena, kadar cilja, ki se uresničuje z zadevno obdelavo podatkov, ni mogoče v razumnih okvirih enako učinkovito doseči z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v temeljne pravice posameznikov, na katere se nanašajo podatki, zlasti v pravicah do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov, zagotovljenih v členih 7 in 8 Listine (sodba z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija), C‑205/21, EU:C:2023:49, točka 126 in navedena sodna praksa).

89

Na tretjem mestu, kar zadeva sorazmernost omejitve uresničevanja temeljnih pravic, zagotovljenih v členih 7 in 8 Listine, ki izhaja iz take obdelave, zahteva ta tehtanje vseh upoštevnih elementov obravnavane zadeve (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2024, Direktor na Glavna direktsiaNatsionalna politsia pri MVR – Sofia, C‑118/22, EU:C:2024:97, točki 62 in 63 ter navedena sodna praksa).

90

Med take elemente spadajo med drugim teža omejitve uresničevanja zadevnih temeljnih pravic, ki je odvisna od narave in občutljivosti podatkov, do katerih lahko pristojni policijski organi pridobijo dostop, pomen cilja v splošnem interesu, ki se uresničuje s to omejitvijo, povezava med lastnikom prenosnega telefona in zadevnim kaznivim dejanjem ter upoštevnost zadevnih podatkov za ugotavljanje dejanskega stanja.

91

Prvič, kar zadeva težo omejitve temeljnih pravic, ki izhaja iz ureditve, kot je ta iz postopka v glavni stvari, je iz predložitvene odločbe razvidno, da ta ureditev pristojnim policijskim organom omogoča, da brez predhodnega dovoljenja dostopajo do podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu.

92

Tak dostop se lahko glede na vsebino zadevnega mobilnega telefona in odločitve teh policijskih organov nanaša ne le na podatke o prometu in lokaciji, temveč tudi na fotografije in zgodovino brskanja na internetu, opravljenega na tem telefonu, ali celo na del vsebine komunikacij, opravljenih s tem telefonom, zlasti z vpogledom v sporočila, shranjena na telefonu.

93

Na podlagi dostopa do takega niza podatkov je mogoče izpeljati zelo natančne ugotovitve o zasebnem življenju zadevne osebe, kot so njene vsakodnevne navade, kraji stalnega ali začasnega prebivališča, dnevne ali druge poti, dejavnosti, socialni odnosi teh oseb in socialna okolja, ki jih obiskujejo.

94

Nazadnje, ni mogoče izključiti, da lahko podatki, shranjeni v mobilnem telefonu, vključujejo posebej občutljive podatke, kot so osebni podatki, ki razkrivajo rasno ali etnično poreklo, politična mnenja in verska ali filozofska prepričanja, pri čemer ta občutljivost upravičuje posebno varstvo, ki se v zvezi z njimi zahteva s členom 10 Direktive 2016/680, ki zajema tudi podatke, ki take informacije razkrivajo posredno, prek miselne operacije sklepanja ali primerjanja (glej po analogiji sodbo z dne 5. junija 2023, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov), C‑204/21, EU:C:2023:442, točka 344).

95

Poseg v temeljne pravice, zagotovljene s členoma 7 in 8 Listine, do katerega lahko privede uporaba ureditve, kot je ta iz postopka v glavni stvari, je treba zato šteti za resen ali celo posebno resen.

96

Drugič, kar zadeva pomen cilja, ki se uresničuje, je treba poudariti, da je resnost kaznivega dejanja, ki je predmet preiskave, eden od osrednjih parametrov pri preučitvi sorazmernosti resnega posega, ki ga pomeni dostop do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu in na podlagi katerih je mogoče natančno sklepati o zasebnem življenju posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

97

Vendar bi ugotovitev, da lahko zgolj boj proti hudim oblikam kriminalitete utemeljuje dostop do podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu, omejevala preiskovalna pooblastila pristojnih organov v smislu Direktive 2016/680 v zvezi s kaznivimi dejanji na splošno. Temu bi sledilo povečanje tveganja nekaznovanosti za taka kazniva dejanja, ob upoštevanju pomena, ki ga lahko imajo taki podatki za kazenske preiskave. Taka omejitev torej ne bi upoštevala posebne narave nalog, ki jih opravljajo ti organi za namene, določene v členu 1(1) te direktive, narave, ki je poudarjena v uvodnih izjavah 10 in 11 te direktive, in bi škodila cilju dokončnega oblikovanja območja svobode, varnosti in pravice v Uniji, ki mu sledi navedena direktiva.

98

Vendar ti preudarki ne posegajo v zahtevo, ki izhaja iz člena 52(1) Listine, v skladu s katero mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja temeljne pravice „predpisano z zakonom“, kar pomeni, da je v pravni podlagi za tako omejitev njen obseg določen dovolj jasno in natančno (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija), C‑205/21, EU:C:2023:49, točka 65 in navedena sodna praksa).

99

Da bi bila ta zahteva izpolnjena, mora nacionalni zakonodajalec dovolj natančno opredeliti elemente, zlasti naravo ali kategorije zadevnih kaznivih dejanj, ki jih je treba upoštevati.

100

Tretjič, kar zadeva povezavo med lastnikom mobilnega telefona in zadevnim kaznivim dejanjem ter upoštevnost zadevnih podatkov za ugotovitev dejanskega stanja, je iz člena 6 Direktive 2016/680 razvidno, da pojem „posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki“ zajema različne kategorije oseb, in sicer v bistvu osebe, ki so utemeljeno osumljene, da so storile kaznivo dejanje ali ga nameravajo storiti, osebe, ki so bile obsojene za kaznivo dejanje, žrtve takih kaznivih dejanj ali osebe, ki bi lahko bile žrtve, ter druge osebe, povezane s kaznivim dejanjem, od katerih bi se lahko zahtevalo pričanje v preiskavah v zvezi s kaznivimi dejanji ali poznejšimi kazenskimi postopki. V skladu s tem členom morajo države članice določiti, da upravljavec, kadar je to ustrezno in v največji možni meri, jasno razlikuje med osebnimi podatki teh različnih kategorij posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki.

101

V zvezi s tem je, zlasti kar zadeva dostop do podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu osebe, ki je predmet kazenske preiskave, kot velja v postopku v glavni stvari, pomembno, da je obstoj utemeljenega suma glede te osebe v smislu, da je storila ali izvaja kaznivo dejanje ali načrtuje njegovo storitev oziroma da je tako ali drugače vpletena v tako kaznivo dejanje, podprt z objektivnimi in zadostnimi dokazi.

102

Zlasti da bi se zagotovilo spoštovanje načela sorazmernosti v vsakem konkretnem primeru, tako da bi se pretehtali vsi upoštevni elementi, je bistveno, da je dostop pristojnih nacionalnih organov do osebnih podatkov, kadar vključuje tveganje resnega ali celo posebno resnega posega v temeljne pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, pogojen s predhodnim nadzorom, ki ga opravi sodišče ali neodvisen upravni organ.

103

Ta predhodni nadzor zahteva, da ima sodišče ali neodvisen upravni organ, ki je odgovoren za njegovo izvedbo, vsa pooblastila in jamstva, potrebna za uskladitev različnih zadevnih legitimnih interesov in pravic. Glede, natančneje, preiskave kaznivih dejanj mora to sodišče ali ta organ v okviru takega nadzora zagotoviti pravično ravnotežje med legitimnimi interesi, povezanimi s potrebami preiskave, ki se nanaša na boj proti kriminalu, na eni strani ter temeljnimi pravicami do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov posameznikov, do katerih podatkov se dostopa, na drugi strani.

104

Ta neodvisen nadzor mora biti v položaju, kakršen je ta iz točke 102 te sodbe, opravljen pred kakršnim koli poskusom dostopa do zadevnih podatkov, razen v ustrezno utemeljenih nujnih primerih, pri čemer mora biti navedeni nadzor izveden v kratkem času. S poznejšim nadzorom namreč ne bi bilo mogoče izpolniti cilja predhodnega nadzora, ki je preprečiti, da se dovoli dostop do zadevnih podatkov, ki presega to, kar je nujno potrebno.

105

Natančneje, sodišče ali neodvisen upravni organ, ki ukrepa v okviru predhodnega nadzora, opravljenega po obrazloženi zahtevi za dostop, ki spada na področje uporabe Direktive 2016/680, mora biti pooblaščen, da zavrne ali omeji ta dostop, kadar ugotovi, da bi bil ob upoštevanju vseh upoštevnih elementov poseg v temeljne pravice, ki bi ga pomenil navedeni dostop, nesorazmeren.

106

Zavrnitev ali omejitev dostopa pristojnih policijskih organov do podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu, je torej potrebna, če ob upoštevanju resnosti kaznivega dejanja in potreb preiskave dostop do vsebine komunikacij ali občutljivih podatkov očitno ni utemeljen.

107

Zlasti glede obdelave občutljivih podatkov je treba upoštevati zahteve iz člena 10 Direktive 2016/680, katerega namen je zagotoviti večje varstvo v zvezi s temi obdelavami, ki lahko, kot je razvidno iz uvodne izjave 37 te direktive, povzročijo resno tveganje za temeljne pravice in svoboščine, kot sta pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter pravica do varstva osebnih podatkov, ki sta zagotovljeni v členih 7 in 8 Listine. Za to, kot izhaja iz tega člena 10, je treba zahtevo, da je obdelava takih podatkov dovoljena „le, če je nujno potrebna“, razlagati tako, da opredeljuje strožje pogoje za zakonitost obdelave občutljivih podatkov glede na pogoje, ki izhajajo iz člena 4(1)(b) in (c) ter člena 8(1) navedene direktive, ki se nanašata le na „potrebnost“ obdelave podatkov, ki na splošno spada na področje uporabe te direktive (sodba z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija), C‑205/21, EU:C:2023:49, točki 116 in 117 ter navedena sodna praksa).

108

Tako po eni strani uporaba prislova „le“ pri izrazu „če je nujno potrebna“ poudarja, da je obdelavo posebnih vrst podatkov v smislu navedenega člena 10 mogoče šteti za potrebno le v omejenem številu primerov. Po drugi strani „nujnost“ potrebe po obdelavi takih podatkov pomeni, da je treba to potrebo presojati posebej strogo (sodba z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija), C‑205/21, EU:C:2023:49, točka 118).

109

V obravnavani zadevi pa predložitveno sodišče navaja, da so avstrijski policijski organi v okviru postopka kazenske preiskave pooblaščeni za dostop do podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu. Poleg tega pojasnjuje, da za ta dostop načeloma ni potrebno predhodno dovoljenje sodišča ali neodvisnega upravnega organa. Vendar je le to sodišče pristojno, da iz pojasnil, navedenih zlasti v točkah od 102 do 108 te sodbe, izpelje posledice v sporu o glavni stvari.

110

Iz navedenega izhaja, da je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4(1)(c) Direktive 2016/680 v povezavi s členoma 7 in 8 ter členom 52(1) Listine razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki pristojnim organom omogoča dostop do podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu, za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj na splošno, če ta ureditev:

111

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da želi predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu ugotoviti, ali bi moral biti CG seznanjen s poskusi dostopa do podatkov, shranjenih v njegovem mobilnem telefonu, da bi lahko uresničeval svojo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, zagotovljeno v členu 47 Listine.

112

V zvezi s tem sta upoštevni določbi Direktive 2016/680 na eni strani člen 13 te direktive, naslovljen „Informacije, ki se dajo na voljo ali zagotovijo posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki“, in na drugi strani člen 54 te direktive, naslovljen „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva zoper upravljavca ali obdelovalca“.

113

Opozoriti je treba tudi, da je treba, kot je poudarjeno v uvodni izjavi 104 Direktive 2016/680, omejitve pravic do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sojenja, varovanih s členom 47 Listine, ki jih uvaja ta direktiva, razlagati v skladu z zahtevami iz člena 52(1) Listine, ki vključujejo spoštovanje načela sorazmernosti.

114

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člena 13 in 54 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 47 in členom 52(1) Listine razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki organom, pristojnim v kazenskih zadevah, omogoča, da poskusijo dostopati do podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu, ne da bi o tem obvestili posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

115

Iz člena 13(2)(d) Direktive 2016/680 izhaja, da države članice z zakonom določijo, da upravljavec posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, poleg informacij iz odstavka 1, kot so identiteta upravljavca, namen obdelave in pravica do vložitve pritožbe pri nadzornem organu, ki se dajo na voljo posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, zagotovi po potrebi dodatne informacije, zlasti kadar se osebni podatki zbirajo brez vednosti posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, s čimer omogoči uresničevanje njegovih pravic.

116

Vendar je s členom 13(3)(a) in (b) Direktive 2016/680 nacionalnemu zakonodajalcu dovoljeno, da omeji zagotavljanje informacij posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, na podlagi odstavka 2 ali da teh informacij ne zagotovi, „če in dokler je takšen ukrep, ki mora spoštovati temeljne pravice in zakonite interese zadevnega posameznika, nujen in sorazmeren ukrep v demokratični družbi“, med drugim za „preprečitev oviranja uradnih ali zakonitih preiskav, poizvedb ali postopkov“ ali „preprečitev vplivanja na preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje ali pregon kaznivih dejanj ali izvrševanje kazenskih sankcij“.

117

Nazadnje, poudariti je treba, da člen 54 Direktive 2016/680, ki izraža člen 47 Listine, državam članicam nalaga, da določijo, da ima vsak posameznik, kadar meni, da so bile njegove pravice iz predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, kršene zaradi obdelave njegovih osebnih podatkov, ki ni bila v skladu z navedenimi predpisi, pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

118

Iz sodne prakse izhaja, da pravica do učinkovitega pravnega sredstva, zagotovljena s členom 47 Listine, načeloma zahteva, da je zadevni osebi omogočeno, da se seznani z razlogi, na katerih temelji odločitev, sprejeta v zvezi z njo, da bi lahko branila svoje pravice v najboljših mogočih pogojih in se ob popolnem poznavanju zadeve odločila, ali je zadevo smiselno predložiti pristojnemu sodišču, in da se zadnjenavedenemu sodišču v celoti omogoči nadzor nad zakonitostjo te odločitve (sodba z dne 16. novembra 2023, Ligue des droits humains (Preverjanje obdelave podatkov, ki ga izvede nadzorni organ), C‑333/22, EU:C:2023:874, točka 58).

119

Čeprav ta pravica ni absolutna in se lahko v skladu s členom 52(1) Listine določijo omejitve te pravice, morajo biti te omejitve določene z zakonom, spoštovati morajo bistveno vsebino zadevnih pravic in svoboščin ter morajo biti ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebne in dejansko ustrezati ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali biti potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih (sodba z dne 16. novembra 2023, Ligue des droits humains (Preverjanje obdelave podatkov, ki ga izvede nadzorni organ), C‑333/22, EU:C:2023:874, točka 59).

120

Posledično iz določb, navedenih v točkah od 115 do 119 te sodbe, izhaja, da morajo pristojni nacionalni organi, ki jim je sodišče ali neodvisen upravni organ dovolil dostop do shranjenih podatkov, posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki, v okviru nacionalnih postopkov, ki se uporabljajo, obvestiti o razlogih, na katerih temelji to dovoljenje, od trenutka, ko to ne more ogroziti preiskav, ki jih vodijo ti organi, in jim zagotoviti vse informacije iz člena 13(1) Direktive 2016/680. Te informacije so namreč potrebne, da se tem osebam med drugim omogoči uveljavljanje pravice do pravnega sredstva, ki je izrecno določena v členu 54 Direktive 2016/680 (glej v tem smislu sodbo z dne 17. novembra 2022, Spetsializirana prokuratura (Hramba podatkov o prometu in lokaciji), C‑350/21, EU:C:2022:896, točka 70 in navedena sodna praksa).

121

Nasprotno pa nacionalna ureditev, ki bi na splošno izključevala vsakršno pravico do pridobitve takih informacij, ne bi bila v skladu s pravom Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 17. novembra 2022, Spetsializirana prokuratura (Hramba podatkov o prometu in lokaciji), C‑350/21, EU:C:2022:896, točka 71).

122

V obravnavani zadevi je iz predložitvene odločbe razvidno, da je CG vedel, da je bil njegov mobilni telefon zasežen, ko so ga avstrijski policijski organi zaman poskušali odkleniti, da bi dostopali do podatkov, shranjenih v njem. V teh okoliščinah ni očitno, da bi seznanitev CG z dejstvom, da so ti organi poskušali dostopati do teh podatkov, lahko škodila preiskavam, tako da bi moral biti o tem predhodno obveščen.

123

Iz navedenega izhaja, da je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člena 13 in 54 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 47 in členom 52(1) Listine razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki pristojnim organom dovoljuje, da poskusijo dostopati do podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu, ne da bi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, v okviru nacionalnih postopkov, ki se uporabljajo, seznanili z razlogi, na katerih temelji dovoljenje za dostop do teh podatkov, ki ga je izdalo sodišče ali neodvisen upravni organ, od trenutka, ko seznanitev s temi informacijami ne more več ogroziti nalog, ki jih imajo ti organi na podlagi te direktive.

124

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: