1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 4 in 5 Okvirnega sklepa Sveta 2005/212/PNZ z dne 24. februarja 2005 o zaplembi premoženjske koristi, pripomočkov in premoženja, povezanih s kaznivim dejanjem (UL 2005, L 68, str. 49) ter člena 49 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru postopka proti družbi DELTA STROY 2003 EOOD (v nadaljevanju: Delta Stroy) za naložitev denarne kazni tej družbi zaradi kaznivega dejanja v zvezi z davkom na dodano vrednost (DDV), ki se očita njeni poslovodji in zastopnici.

3

Člen 1 Okvirnega sklepa 2005/212, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„Za namene tega okvirnega sklepa:

[…]“.

4

Člen 2 tega okvirnega sklepa, naslovljen „[Odvzem]“, določa:

„1.   Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, ki ji omogočijo celotn[i] ali deln[i] [odvzem] pripomočkov za kazniva dejanja in premoženjskih koristi, pridobljenih s kaznivimi dejanji, za katere je zagrožena kazen odvzema prostosti več kot eno leto, ali premoženja v vrednosti, ki ustreza tej premoženjski koristi.

2.   V zvezi z davčnimi kaznivimi dejanji lahko države članice proti storilcu za odvzem premoženjskih koristi, pridobljenih s kaznivim dejanjem, uporabijo tudi nekazenske postopke.“

5

Člen 4 navedenega okvirnega sklepa, naslovljen „Pravna sredstva“, določa:

„Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev, da imajo zainteresirane strani, na katere vplivajo ukrepi členov 2 in 3, na razpolago učinkovita pravna sredstva za varstvo svojih pravic.“

6

Člen 5 istega okvirnega sklepa, naslovljen „Jamstva“, določa:

„Ta okvirni sklep ne vpliva ali spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih načel iz člena 6 Pogodbe o Evropski uniji, ki vključujejo zlasti domnevo nedolžnosti.“

7

Člen 1 Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ z dne 24. februarja 2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni (UL 2005, L 76, str. 16), naslovljen „Opredelitve“, določa:

„V tem okvirnem sklepu:

[…]

[…]

Denarna kazen ne zajema:

[…]“.

8

Člen 2 Direktive 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji (UL 2014, L 127, str. 39), določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“.

9

Člen 14(1) te direktive določa:

„Skupni ukrep 98/699/PNZ [z dne 3. decembra 1998 o pranju denarja, identifikaciji, sledenju, zamrznitvi, zasegu in zaplembi predmetov in premoženjske koristi, pridobljenih s kaznivim dejanjem, ki ga je sprejel Svet na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 97)], točko (a) člena 1, ter člena 3 in 4 Okvirnega sklepa [Sveta] 2001/500/PNZ [z dne 26. junija 2001 o pranju denarja, identifikaciji, sledenju, zamrznitvi, zasegu in zaplembi pripomočkov za kazniva dejanja in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 158] ter prve štiri alineje člena 1 in člen 3 Okvirnega sklepa 2005/212/PNZ se nadomestijo s to direktivo za države članice, ki jih ta direktiva zavezuje, brez poseganja v obveznosti teh držav članic v zvezi z roki za prenos navedenih okvirnih sklepov v nacionalno pravo.“

10

Zakon za administrativnite narushenia i nakazania (zakon o upravnih prekrških in upravnih kaznih) (DV št. 92 z dne 28. novembra 1969) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: Zann), vsebuje poglavje 4 z naslovom „Upravne sankcije kazenske narave za pravne osebe in samostojne podjetnike“, ki vsebuje člene 83, 83a, 83b in od 83d do 83g tega zakona.

11

Člen 83 tega zakona določa:

„1.   V primerih, določenih z upoštevnim zakonom, dekretom, odlokom sveta ministrov ali občinskim odlokom, se denarna kazen lahko izreče pravnim osebam in samostojnim podjetnikom, ki pri opravljanju dejavnosti ne izpolnjujejo svojih obveznosti do države ali občine.

2.   Kazen iz prejšnjega odstavka se naloži v skladu s postopki, določenimi v tem zakonu, če ustrezni normativni akt ne določa drugače.

12

Člen 83a istega zakona določa:

„(1)   Vsaka pravna oseba, ki je obogatela ali bi lahko obogatela zaradi kaznivega dejanja iz člena 255 […] kazenskega zakonika in zaradi vsakega kaznivega dejanja, ki ga za račun ali na pobudo organizirane kriminalne združbe stori:

se kaznuje z denarno kaznijo, ki je najmanj enaka vrednosti koristi do največ 1.000.000 [bolgarskih levov (BGN), približno 11. 000 EUR], kadar gre za premoženjsko korist […].

(2)   Denarna kazen se naloži tudi vsaki pravni osebi, ki nima sedeža na ozemlju Republike Bolgarije, če je bila kršitev iz odstavka 1 storjena na ozemlju Republike Bolgarije.

(3)   Denarna kazen se naloži pravni osebi, tudi če so osebe iz odstavka 1, točke 1, 2 in 3, spodbudile navedene kršitve ali pa so bile soudeležene pri njih, ter če kršitev ni presegla faze poskusa.

(4)   Denarna kazen se izreče ne glede na dejansko kazensko odgovornost oseb, ki so bile udeležene pri kaznivem dejanju iz odstavka 1.

(5)   Neposredna ali posredna korist, ki jo je pravna oseba pridobila s kaznivim dejanjem iz odstavka 1, se odvzame v korist države, če je ni treba vrniti ali povrniti, ali se odvzame v skladu s kazenskim zakonikom. Če je premoženje ali sredstvo, ki je predmet kaznivega dejanja, izginilo ali je bilo odsvojeno, se določi znesek, ki ustreza njegovi vrednosti v levih (BGN).

[…]“.

13

Člen 83b Zann določa:

„1.   Postopek iz člena 83a se začne na obrazložen predlog državnega tožilca, pristojnega za preučitev zadeve ali spisa v zvezi z zadevnim kaznivim dejanjem, pred Okrazhen sad (okrožno sodišče, Bolgarija), na območju pristojnosti katerega ima pravna oseba sedež, in v primerih iz člena 83a(2) pred Sofiyski gradski sad (okrožno sodišče za mesto Sofija):

[…]

(2)   Predlog mora vsebovati:

[…]“.

14

Člen 83d tega zakona določa:

„[…]

(2)   Sodišče, ki odloča v sestavi sodnika posameznika, preuči predlog na javni obravnavi, ki se je udeleži državno tožilstvo in na katero je povabljena pravna oseba.

(3)   Neudeležba zastopnika pravne osebe na sojenju, če je bilo vabilo zakonito, sodišču ne preprečuje, da odloči o zadevi.

(4)   Sodišče zbere dokaze po uradni dolžnosti ali na predlog strank.

(5)   Sodišče obravnava zadevo in na podlagi zbranih dokazov presodi:

(6)   Sodišče sprejme odločbo, s katero:

(7)   Odločba iz odstavka 6, točka 1, vsebuje:

[…]“.

15

Člen 83e navedenega zakona določa:

„[…]

(1)   Odločba Okrazhen sad (okrožno sodišče) na podlagi člena 83d(6) se lahko izpodbija s pravnim sredstvom (kaznovane osebe) ali pritožbo (,protest‘) [državnega tožilstva] pri Apelativen sad [(višje sodišče, Bolgarija)] v 14 dneh od vročitve te odločbe strankam.

(2)   Zadeva se obravnava na javni obravnavi, na kateri sodeluje državno tožilstvo. Na obravnavo je vabljena tudi pravna oseba.

(3)   V postopku […] so dopustni samo pisni dokazi.

(4)   Apelativen sad [(višje sodišče)] odloči z odločbo, s katero lahko:

(5)   Odločba Apelativen sad [(višje sodišče)] je pravnomočna.“

16

Člen 83f Zann določa:

„[…]

(1)   Postopek, v katerem je Okrazhen sad [(okrožno sodišče)] ali Apelativen sad [(višje sodišče)] izreklo dokončno odločbo, se lahko obnovi, kadar:

(2)   Predlog za obnovo postopka se lahko vloži v šestih mesecih od seznanitve z dejstvom, ki je vzrok za obnovo postopka, in v primerih iz odstavka 1, točka 6, od začetka veljavnosti odločbe Okrazhen sad [(okrožno sodišče)] ali Apelativen sad [(višje sodišče)].

(3)   V primeru predloga za obnovo postopka se izvršitev odločbe, ki je začela veljati, ne odloži, razen če sodišče odloči drugače.

(4)   Predlog za obnovo postopka lahko vložijo:

(5)   Predlog za obnovo postopka obravnava Apelativen sad [(višje sodišče)] v sodnem okrožju, v katerem je organ, ki je izdal odločbo, ki je začela veljati.

(6)   Apelativen sad [(višje sodišče)] preuči predlog v sestavi treh sodnikov. Kadar se nanaša na odločitev Apelativen sad [(višje sodišče)], predlog za obnovo postopka obravnava drugačen senat tega Apelativen sad [(višje sodišče)].

(7)   Zadeva se obravnava na javni obravnavi ob udeležbi državnega tožilstva. Na obravnavo je vabljena tudi pravna oseba.

(8)   Kadar Apelativen sad [(višje sodišče)] meni, da je predlog utemeljen, razveljavi odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje, pri čemer navede, od katerega procesnega dejanja se obravnava zadeve obnovi.“

17

Člen 83g tega zakona določa:

„Za vprašanja, ki niso urejena v členih 83b in od 83d do 83f, se uporabljajo določbe zakonika o kazenskem postopku.“

18

Člen 255(1) Nakazatelen kodeks (kazenski zakonik) določa:

„Kdor se izogiba določitvi ali plačilu visokih zneskov davčnih obveznosti s tem, da:

[…]

[…]

se kaznuje s kaznijo zapora od enega do šest let in globo do 2000 [BGN]“.

19

ZK je poslovodja in zastopnica družbe Delta Stroy, ki ima sedež v Burgasu (Bolgarija). Kot taka je bila ZK 5. avgusta 2019 obdolžena, da se je v okviru trajajočega kaznivega dejanja izogibala plačilu davčnega dolga v skupnem znesku 11. 388,98 BGN (približno 5800 EUR), ki ustreza DDV, dolgovanemu za davčna obdobja, in sicer za marec, april in julij 2009, kar je kaznivo dejanje, določeno in sankcionirano s členom 255(1), točki 2 in 3, kazenskega zakonika. Ta kazenski postopek je na dan vložitve tega predloga za sprejetje predhodne odločbe potekal pred Okrazhen sad – Burgas (okrožno sodišče v Burgasu, Bolgarija).

20

Državni tožilec okrazhna prokuratura – Burgas (okrožno državno tožilstvo v Burgasu, Bolgarija) je 9. decembra 2020 pri istem sodišču v okviru ločenega postopka predlagal, naj se družbi Delta Stroy naloži denarna kazen na podlagi člena 83a in naslednjih Zann, ker je ta družba pridobila premoženjsko korist zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storila ZK. Temu predlogu je bil priložen obtožni akt zoper to osebo.

21

Okrazhen sad – Burgas (okrožno sodišče v Burgasu) dvomi o skladnosti členov 83a in naslednjih Zann z Okvirnim sklepom 2005/212 in z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, določenim v členu 49 Listine, ker kazenskemu sodišču omogočajo, da pravni osebi naloži denarno kazen zaradi kaznivega dejanja, ki je predmet vzporednega kazenskega postopka, ki še ni bil pravnomočno končan.

22

To sodišče najprej opozarja, da je bilo v prejšnji različici upoštevnih določb Zann določeno, da je mogoče pravni osebi zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storila fizična oseba v povezavi z dejavnostjo te pravne osebe, naložiti denarno kazen šele po tem, ko je sodna odločba, s katero je bila obsojena navedena fizična oseba, postala pravnomočna. Po spremembi teh določb pa naj bi bila taka zahteva opuščena.

23

Navedeno sodišče pojasnjuje, da sta bila v tej zadevi sprožena dva vzporedna postopka, in sicer eden proti ZK na podlagi člena 255(1) kazenskega zakonika zaradi davčnega kaznivega dejanja, ki naj bi ga ta storila, drugi pa proti družbi Delta Stroy na podlagi člena 83a in naslednjih Zann, katerih namen je bil, da se tej družbi naloži denarna kazen v znesku, ki ustreza premoženjski koristi, ki izhaja iz tega kaznivega dejanja. To sodišče poudarja, da Zann ne določa možnosti prekinitve postopka, uvedenega na podlagi člena 83a in naslednjih, dokler se ne konča kazenski postopek zoper ZK.

24

Dalje, predložitveno sodišče meni, da dejstvo, da se pravni osebi zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storila fizična oseba, naloži denarna kazen, ki ustreza koristi, ki jo je ta pravna oseba pridobila ali bi jo lahko pridobila zaradi tega kaznivega dejanja, pomeni celotni ali delni odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v smislu člena 2(1) Okvirnega sklepa 2005/212.

25

Nazadnje predložitveno sodišče opozarja, da člen 49 Listine potrjuje načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki vsebuje prepoved izreka kazni, preden se ugotovi, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno. Glede Zann pa naj vprašanje, ali je fizična oseba dejansko storila kaznivo dejanje, ne bi bilo med elementi, ki jih mora kazensko sodišče na podlagi člena 83d(5) tega zakona presoditi, da bi se pravni osebi naložila morebitna denarna kazenska sankcija.

26

Tako naj bi postopek na podlagi člena 83a in naslednjih Zann v praksi omogočal, da se pravni osebi naloži sankcija, ki temelji le na elementih obtožbe zoper zastopnika in poslovodjo te pravne osebe v zvezi s posebnim kaznivim dejanjem, katerega storitev še ni bila dokazana s pravnomočno sodno odločbo.

27

V teh okoliščinah je Okrazhen sad – Burgas (okrožno sodišče v Burgasu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

28

Sodišče mora v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, ki je uvedeno s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Ob upoštevanju tega lahko Sodišče po potrebi preoblikuje vprašanja, ki so mu predložena. Naloga Sodišča je namreč razložiti vse določbe prava Unije, ki jih nacionalna sodišča potrebujejo za odločanje o sporih, ki so jim predloženi, tudi če te določbe niso izrecno navedene v vprašanjih, ki mu jih ta sodišča postavijo (glej v tem smislu sodbo z dne 7. julija 2022, Pensionsversicherungsanstalt (Doba za vzgojo otrok v tujini), C‑576/20, EU:C:2022:525, točka 35 in navedena sodna praksa).

29

V zvezi s tem je treba na prvem mestu poudariti, da čeprav se predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje o razlagi členov 4 in 5 Okvirnega sklepa 2005/212, ki se nanaša na odvzem premoženjske koristi, pripomočkov in premoženja, ki so povezani s kaznivim dejanjem, se postopek v glavni stvari ne nanaša na tak postopek odvzema.

30

Najprej, glede pojma „odvzem“ se namreč ni treba sklicevati na opredelitev iz člena 1, četrta alinea, Okvirnega sklepa 2005/212, ampak na opredelitev iz člena 2, točka 4, Direktive 2014/42, saj je ta direktiva v skladu s svojim členom 14(1) med drugim nadomestila prve štiri alinee člena 1 tega okvirnega sklepa. V skladu z zadnjenavedeno opredelitvijo pa odvzem pomeni „dokončni odvzem premoženja, ki ga v zvezi s kaznivim dejanjem odredi sodišče“.

31

Dalje, člen 2(1) Okvirnega sklepa 2005/212 določa, da vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, ki ji omogočijo celotni ali delni odvzem pripomočkov za kazniva dejanja in premoženjskih koristi, pridobljenih s kaznivimi dejanji, za katere je zagrožena kazen odvzema prostosti več kot eno leto, ali premoženja v vrednosti, ki ustreza tej premoženjski koristi.

32

Nazadnje, iz člena 2, točka 1, Direktive 2014/42 je razvidno, da „premoženjska korist“ pomeni vsako gospodarsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, ki lahko zajema vse oblike premoženja.

33

V tem okviru, če je denarni znesek „premoženje“, ki ga je mogoče odvzeti (glej sodbo z dne 21. oktobra 2021, Okrazhna prokuratura – Varna, C‑845/19 in C‑863/19, EU:C:2021:864, točka 58), se lahko tako premoženje na podlagi člena 2(1) Okvirnega sklepa 2005/212 odvzame le, če ustreza koristi, ki izhaja iz kaznivega dejanja, in sicer premoženjski koristi od tega kaznivega dejanja ali pripomočku za tako kaznivo dejanje, in sicer premoženju, ki se uporablja ali je namenjeno storitvi navedenega kaznivega dejanja.

34

Pojem „denarna kazen“, kot je opredeljen v členu 1(b)(i) Okvirnega sklepa 2005/214, pa označuje vsako obveznost plačila denarnega zneska iz odločbe o obsodbi zaradi kršitve, ki je naložena v okviru kazenske odločbe. V tej določbi je pojasnjeno, da ta pojem med drugim ne zajema odredb o odvzemu pripomočkov za kazniva dejanja ali premoženjskih koristi, pridobljenih s kaznivim dejanjem.

35

V zvezi s tem je treba poudariti, da znesek denarne kazni ne bo nujno ustrezal vrednosti ekonomske koristi, ki izhaja iz kaznivega dejanja, ki ga ta kazen sankcionira. Tako kazen je namreč mogoče določiti v nižjem znesku, ki je enak vrednosti te koristi ali višji od vrednosti te koristi, in jo je mogoče naložiti celo brez take koristi ali sočasno z odvzemom premoženjskih koristi, pridobljenih s kaznivim dejanjem. Poleg tega take denarne kazni ni mogoče enačiti z odvzemom pripomočka, s katerim je bilo storjeno zadevno kaznivo dejanje.

36

Tako je očitno, da je želel zakonodajalec Unije s sprejetjem okvirnih sklepov 2005/212 in 2005/214 ukrepe v zvezi z odvzemom premoženja, ki pomeni premoženjsko korist ali pripomoček za kazniv dejanje, razlikovati od ukrepov v zvezi z denarno kaznijo, povezano s takimi kaznivimi dejanji.

37

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče meni, da to, da se pravni osebi zaradi kaznivega dejanja, ki ga stori fizična oseba, naloži denarna kazen, ki ustreza koristi, ki jo je pravna oseba imela ali bi jo lahko imela od tega kaznivega dejanja, pomeni odvzem vseh ali dela premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v smislu Okvirnega sklepa 2005/212. Vendar pojasnjuje, da bolgarsko pravo dovoljuje naložitev take denarne kazni, tudi če dejansko ni bila pridobljena nobena korist ali celo če korist ni premoženjska, in dodaja, da se postopek iz člena 83a in naslednjih Zann ne osredotoča izključno na nezakonito pridobljeno premoženje. Poleg tega je iz člena 83a(1) razvidno, da znesek denarne kazni, ki ga je mogoče naložiti, lahko preseže vrednost pridobljene koristi.

38

Glede na zgoraj navedeno denarna kazen, kakor je določena v členu 83a(1) Zann, ne pomeni ukrepa odvzema v smislu Okvirnega sklepa 2005/212 in Direktive 2014/42, tudi če znesek te kazni ustreza vrednosti premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

39

Iz tega sledi, da se ta okvirni sklep ne uporablja za spor o glavni stvari in da zato v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe ni treba razlagati členov 4 in 5 tega okvirnega sklepa.

40

Na drugem mestu, glede dvomov, ki jih ima predložitveno sodišče glede skladnosti členov 83a in naslednjih Zann s členom 49 Listine, je treba ugotoviti, prvič, da je predmet postopka v glavni stvari naložitev denarne kazni družbi zaradi nezakonite premoženjske koristi, ki jo je ta pridobila zaradi kaznivega dejanja, ki naj bi ga storila njena zastopnica in poslovodja na področju obračuna DDV.

41

Sodišče je že razsodilo, da upravne kazni, ki jih naložijo nacionalni davčni organi, in kazenski postopki, uvedeni zaradi kršitev na področju DDV, pomenijo izvajanje prava Unije v smislu člena 51(1) Listine, če so namenjeni zagotavljanju pravilnega pobiranja DDV in boju proti goljufijam (glej v tem smislu sodbi z dne 26. februarja 2013, Åkerberg Fransson, C‑617/10, EU:C:2013:105, točki 26 in 27, in z dne 5. maja 2022, BV, C‑570/20, EU:C:2022:348, točka 26). Enako velja za kazni, ki jih naloži sodišče v okviru takih kazenskih postopkov. Iz tega sledi, da se Listina uporablja v postopku v glavni stvari.

42

Drugič, ni sporno, da je sistem sankcij iz postopka v glavni stvari kazenske narave. Predložitveno sodišče zlasti navaja, da ima postopek iz člena 83a in naslednjih Zann vse značilnosti kazenskega postopka.

43

Tretjič, člen 49 Listine med drugim določa načelo zakonitosti v kazenskem pravu in ustreza, kot je razvidno iz Pojasnil k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17), členu 7 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP).

44

V členu 52(3) Listine je pojasnjeno, da kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa ta konvencija. Sodišče mora zato paziti, da se z razlago člena 49 Listine, ki jo poda, zagotovi raven varstva, s katero ni kršena raven varstva, zagotovljena v členu 7 EKČP, kot ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 23. novembra 2021, IS (Nezakonitost predložitvene odločbe), C‑564/19, EU:C:2021:949, točka 101 in navedena sodna praksa).

45

Kot pa je poudarilo tudi samo predložitveno sodišče, je Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo, da člen 7 EKČP nasprotuje temu, da se posamezniku naloži kazenska sankcija, ne da bi bila predhodno dokazana in razglašena njegova osebna kazenska odgovornost, sicer bi bila kršena tudi domneva nedolžnosti, zagotovljena s členom 6(2) EKČP (sodba ESČP z dne 28. junija 2018, G.I.E.M. s.r.l. in drugi proti Italiji, CE:ECHR:2018:0628JUD000182806, točka 251).

46

Ker je treba člen 49 Listine razlagati tako, da vsebuje enake zahteve, kot izhajajo iz člena 7 EKČP in ki so navedene v prejšnji točki, je ta člen 49 upošteven za odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje.

47

Kot potrjuje sodna praksa, navedena v točki 45 te sodbe, pa so take zahteve tudi enakovredne tistim, ki izhajajo iz načela domneve nedolžnosti iz člena 6(2) EKČP, ki je izrecno določeno v členu 48(1) Listine.

48

Tako glede na predmet tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki se v bistvu nanaša na to, da se pravni osebi zaradi ravnanja njenega zastopnika in poslovodje z uporabo domneve pripiše kazenska odgovornost, v okviru odgovora na to vprašanje zadostuje sklicevanje ne na člen 49, ampak na člen 48(1) Listine, ki ga je treba tako kot sodno prakso, navedeno v točki 44 te sodbe, razlagati tako, da zagotavlja raven varstva, ki ni v nasprotju s členom 6 EKČP.

49

Člen 48(2) Listine, ki določa načelo spoštovanja pravice do obrambe, je prav tako upošteven za to, da se predložitvenemu sodišču da koristen odgovor.

50

Zato je treba prvo vprašanje preoblikovati tako, da se z njim v bistvu želi ugotoviti, ali je treba člen 48 Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere lahko nacionalno sodišče pravni osebi naloži kazen za kaznivo dejanje, za katero bi bila odgovorna fizična oseba, ki ima pooblastilo za sprejemanje zavez v imenu te pravne osebe ali jo zastopa, če ta odgovornost še ni bila dokončno ugotovljena.

51

Na podlagi člena 48(1) Listine obdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana v skladu z zakonom. To načelo se uporablja, kadar gre za določitev objektivnih elementov kršitve, ki lahko privede do naložitve upravnih sankcij kazenske narave (sodba z dne 9. septembra 2021, Adler Real Estate in drugi, C‑546/18, EU:C:2021:711, točka 46 in navedena sodna praksa), kot je bilo ugotovljeno v točki 42 te sodbe.

52

Poleg tega člen 48(2) Listine določa, da je vsakemu obdolžencu zagotovljena pravica do obrambe. Sodišče je že razsodilo, da je spoštovanje pravice do obrambe v vsakem postopku, ki lahko pripelje do sankcij, temeljno načelo prava Unije (sodbi z dne 14. septembra 2010, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals/Komisija in drugi, C‑550/07 P, EU:C:2010:512, točka 92, in z dne 15. julija 2021, Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike), C‑791/19, EU:C:2021:596, točka 204).

53

Po mnenju predložitvenega sodišča iz povezanih določb člena 83a(1) ter členov 83b in 83f Zann izhaja, da se lahko pravni osebi naloži kazenska sankcija, če se je obogatila ali bi se lahko obogatila zaradi kršitve, pripisane fizični osebi, ki ima pooblastilo za sprejemanje zavez v njenem imenu ali jo zastopa, še preden je bila ta fizična oseba pravnomočno obsojena zaradi tega kaznivega dejanja.

54

Poleg tega je iz predložitvene odločbe razvidno, da mora sodišče, ki odloča o predlogu državnega tožilca, pristojnega za naložitev denarne kazni pravni osebi na podlagi člena 83a(1) Zann, v skladu s členom 83d(5) tega zakona zadevo preučiti zgolj na podlagi elementov, navedenih v tej določbi, in sicer na podlagi dejstva, da je zadevna pravna oseba pridobila nezakonito korist, obstoja povezave med storilcem kaznivega dejanja in pravno osebo, obstoja povezave med kaznivim dejanjem in pridobljeno koristjo, ter narave in vrednosti koristi, če je ta premoženjska. Predložitveno sodišče poudarja, da vsi ti elementi temeljijo na predpostavki, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, in dodaja, da sodišče, ki odloča o predlogu pristojnega državnega tožilca, ne more izpodbijati utemeljenosti te predpostavke, saj se lahko vprašanje, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno, obravnava le v okviru kazenskega postopka, uvedenega proti fizični osebi.

55

Nazadnje, iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, nikakor ne izhaja, da bi imela pravna oseba na voljo tožbo v sporu polne jurisdikcije, ki bi ji omogočalo, da v poznejši fazi postopka, uvedenega zoper njo, izpodbija resničnost obstoja kaznivega dejanja.

56

Čeprav lahko namreč ta pravna oseba na podlagi člena 83e Zann vloži pritožbo zoper njeno obsodbo, se zdi, da tudi pritožbeno sodišče ne more presoditi resničnosti navedene predpostavke.

57

Poleg tega se lahko postopek, ki je privedel do kazenske sankcije pravne osebe, v skladu s členom 83f tega zakona ponovno začne le v nekaterih zelo posebnih okoliščinah. Zato, ne da bi se bilo treba izreči o tem, ali ti razlogi za obnovo postopka sodišču, ki odloča o zadevi, dajejo širše pristojnosti, kot jih je imelo, ko je odločalo na prvi stopnji ali v pritožbenem postopku, zadošča ugotovitev, da gre za izredno pravno sredstvo, ki ga pravna oseba, ki je bila obsojena za kaznivo dejanje na podlagi člena 83a in naslednjih navedenega zakona, ne more uporabiti ipso iure.

58

Iz tega sledi, kot je v bistvu navedel generalni pravobranilec v točkah 50 in 52 sklepnih predlogov, da je mogoče pravno osebo pravnomočno kaznovati zaradi kaznivega dejanja, ki se očita fizični osebi, ki ima pooblastilo za sprejemanje zavez v njenem imenu ali jo zastopa, ne da bi pristojno sodišče lahko presojalo resničnost tega kaznivega dejanja in ne da bi pravna oseba lahko učinkovito predstavila svoja stališča v zvezi s tem.

59

Tak položaj lahko očitno nesorazmerno posega v načelo domneve nedolžnosti in pravico do obrambe, ki sta tej pravni osebi zagotovljeni na podlagi člena 48 Listine.

60

Čeprav je namreč res, da člen 48 Listine ne nasprotuje temu, da država članica uvede dejanske ali pravne domneve, mora ta država članica domneve iz kazenskega prava razumno omejiti, pri čemer mora upoštevati težo zadevnega primera in ohraniti pravico do obrambe, sicer bi se kršilo načelo domneve nedolžnosti, določeno v odstavku 1 tega člena (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2021, Adler Real Estate in drugi, C‑546/18, EU:C:2021:711, točka 47).

61

Evropsko sodišče za človekove pravice je prav tako razsodilo, da lahko države pogodbenice pod nekaterimi pogoji zlasti kaznujejo dejansko ali objektivno dejstvo samo po sebi. Vendar jih ESČP na kazenskopravnem področju zavezuje, da upoštevajo določen prag. Ta prag je presežen, kadar se osebi na podlagi domneve odvzame vsaka možnost, da se razbremeni krivde za dejanja, katerih je obtožena, s čimer torej izgubi pravico iz člena 6(2) EKČP (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 28. junija 2018, G.I.E.M. s.r.l. in drugi proti Italiji, CE:ECHR:2018:0628JUD000182806, točka 243 in navedena sodna praksa).

62

Kot pa je bilo poudarjeno v točki 54 te sodbe, je sodišče, ki mora sankcionirati pravno osebo, pristojno le za odločanje o določenih natančnih elementih, ne da bi moglo presoditi resničnost kaznivega dejanja, na katerem bi lahko temeljila taka sankcija. Iz tega sledi, da ta pravna oseba ne more učinkovito uveljavljati svoje pravice do obrambe, saj ne more izpodbijati resničnosti tega kaznivega dejanja in mora nazadnje trpeti posledice obstoja ločenega postopka, uvedenega proti fizični osebi, ki ima pooblastilo za sprejemanje zavez v njenem imenu ali jo zastopa.

63

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je pravica do obrambe subjektivna, tako da morajo biti zadevne stranke same po sebi tiste, ki jih morajo imeti možnost dejansko izvajati (sodba z dne 9. septembra 2021, Adler Real Estate in drugi, C‑546/18, EU:C:2021:711, točka 59 in navedena sodna praksa). Poleg tega razhajanja interesov med pravno osebo in fizično osebo, ki ima pooblastilo za sprejemanje zavez v njenem imenu ali jo zastopa, nikakor ni mogoče izključiti.

64

Take ugotovitve ne more omajati možnost pravne osebe, da na podlagi člena 83f Zann predlaga obnovo postopka, da bi dosegla oprostitev plačila denarne kazni, ki ji je bila naložena, zlasti če je fizična oseba, ki ima pooblastilo za sprejemanje zavez v njenem imenu ali jo zastopa, oproščena obtožb zoper njo. Kot je bilo namreč navedeno v točki 55 te sodbe, takega pravnega sredstva ni mogoče enačiti s tožbo v sporu polne jurisdikcije, ki bi jo lahko ta pravna oseba uporabila ipso iure.

65

Poleg tega, čeprav je res, da postopek, uveden s členom 83a in naslednjimi Zann, omogoča zaščito finančnih interesov Unije z zagotavljanjem pravilnega pobiranja DDV, pa tak cilj ne more upravičiti nesorazmernega posega v jamstva iz člena 48 Listine (glej po analogiji sodbo ESČP z dne 23. novembra 2006, Jussila proti Finski, EC:ECHR:2006:1123JUD007305301, točka 36). Poleg tega ni dokazano, da bi bil postopek, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, nujen za preprečitev sistemskega tveganja nekaznovanosti.

66

Iz tega sledi, da postopek, kot je določen v členu 83a in naslednjih Zann, očitno nesorazmerno posega v pravice, določene v členu 48 Listine.

67

Iz zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je treba člen 48 Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere lahko nacionalno sodišče pravni osebi naloži kazensko sankcijo za kaznivo dejanje, za katero bi bila odgovorna fizična oseba, ki ima pooblastilo za sprejemanje zavez v imenu te pravne osebe ali jo zastopa, če ta ni imela možnosti izpodbijati resničnosti tega kaznivega dejanja.

68

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo ni treba odgovoriti.

69

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere lahko nacionalno sodišče pravni osebi naloži kazensko sankcijo za kaznivo dejanje, za katero bi bila odgovorna fizična oseba, ki ima pooblastilo za sprejemanje zavez v imenu te pravne osebe ali jo zastopa, če ta ni imela možnosti izpodbijati resničnosti tega kaznivega dejanja.