–

za Iveco Orecchia SpA F. Brunetti in A. Vitale, avvocati,

–

za APAM Esercizio SpA E. Zani, avvocato,

–

za Brescia Trasporti SpA A. Salvadori, avvocato,

–

za Veneta Servizi International Srl unipersonale S. Lago, A. Calegari, N. Creuso, N. de Zan in A. Manzi, avvocati,

–

za Var Srl M. Gorio in S. E. Viscio, avvocati,

–

za Di Pinto & Dalessandro SpA in Bellizzi Srl M. Lancieri, avvocato,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s C. Pluchino, avvocatessa dello Stato,

–

za Evropsko komisijo G. Gattinara, M. Huttunen in K. Talabér-Ritz, agenti,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 3, točka 27, in členov 10, 19 in 28 Direktive 2007/46/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (Okvirna direktiva) (UL 2007, L 263, str. 1) ter členov 60 in 62 Direktive 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev ter o razveljavitvi Direktive 2004/17/ES (UL 2014, L 94, str.243).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru dveh sporov med družbo Iveco Orecchia SpA na eni strani ter družbo APAM Esercizio SpA (C‑68/21) in družbo Brescia Trasporti SpA (C‑84/21) na drugi zaradi dveh javnih naročil, ki sta ju oddali zadnjenavedeni družbi.

3

V uvodnih izjavah 2, 3 in 14 Direktive 2007/46 je navedeno:

[…]

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:

„Ta direktiva vzpostavlja usklajen okvir, ki vsebuje upravne predpise in splošne tehnične zahteve za odobritev vseh novih vozil iz njenega področja uporabe, ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za ta vozila, zato da bi olajšali njihovo registracijo, prodajo in začetek uporabe v Skupnosti.

Ta direktiva vzpostavlja tudi določbe za prodajo in začetek uporabe delov in opreme, namenjene za vozila, ki so odobrena v skladu s to direktivo.

Za uporabo te direktive se v regulativnih aktih iz popolnega seznama iz Priloge IV določijo posebne tehnične zahteve o izdelavi in delovanju vozil.“

5

Člen 2 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

Ta direktiva se uporablja za homologacijo vozil, načrtovanih in izdelanih v eni ali več stopnjah za uporabo v cestnem prometu, ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, načrtovanih in izdelanih za takšna vozila.

[…]“.

6

Člen 3 te direktive, naslovljen „Opredelitve“, določa:

„V tej direktivi in v regulativnih aktih iz Priloge IV, razen če ni drugače določeno:

[…]

[…]

[…]“.

7

Člen 5 Direktive 2007/46, naslovljen „Obveznosti proizvajalcev“, določa:

„1.   Proizvajalec je homologacijskemu organu odgovoren za vse vidike postopka odobritve vozila ter za zagotavljanje skladnosti proizvodnje, ne glede na to, ali je proizvajalec neposredno vključen v vse stopnje izdelave vozila, sistema, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote.

[…]“.

8

Člen 10 te direktive, naslovljen „Posebne določbe, ki zadevajo sisteme, sestavne dele ali samostojne tehnične enote“, določa:

„1.   Države članice podelijo ES-homologacijo za sistem, ki je skladen s podatki v opisni mapi in izpolnjuje tehnične zahteve, določene v ustreznih posamičnih direktivah ali uredbah, kakor je predpisano v Prilogi IV ali Prilogi XI.

„2.   Države članice podelijo ES-homologacijo za sestavni del ali samostojno tehnično enoto sestavnemu delu ali samostojni tehnični enoti, ki je skladna s podatki v opisni mapi in izpolnjuje tehnične zahteve, določene v ustreznih posamičnih direktivah ali uredbah, kakor je predpisano v Prilogi IV.

[…]“.

9

Člen 19 navedene direktive, naslovljen „Oznaka ES-homologacije“, določa:

„1.   Proizvajalec sestavnega dela ali samostojne tehnične enote, ne glede na to, ali je ta del sistema ali ne, vsak sestavni del ali enoto, izdelano skladno s homologiranim tipom, označi z oznako ES-homologacije, ki jo zahteva ustrezna posamična direktiva ali uredba.

„2.   Kadar oznaka ES-homologacije ni potrebna, proizvajalec doda vsaj svoje tovarniško ime ali blagovno znamko ter številko tipa in/ali identifikacijsko številko.

[…]“.

10

Člen 28 te direktive, naslovljen „Prodaja in začetek uporabe sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot“, v odstavku 1 določa:

„Države članice prodajo ali začetek uporabe sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot dovolijo le v primeru, če izpolnjujejo zahteve ustreznih regulativnih aktov in so v skladu s členom 19 primerno označene.“

11

Člen 38(1) Direktive 2007/46, naslovljen „Informacije za proizvajalce sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot“, določa:

„Proizvajalec vozila da proizvajalcem sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot na voljo vse podatke, vključno z risbami, odvisno od primera, ki so posebej navedene v prilogi ali dodatku k regulativnem aktu, ki so potrebni za ES-homologacijo sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot ali nujno potrebni za pridobitev soglasja v skladu s členom 31.

[…]“.

12

Priloga IV k Direktivi 2007/46, naslovljena „Zahteve za ES-homologacijo vozila“, vsebuje dva dela. V delu I te priloge je seznam regulativnih aktov Unije, medtem ko so v delu II naštete nekatere uredbe Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE), pri čemer je pojasnjeno, da je treba za homologacijo na podlagi teh uredb šteti, da nadomešča ES-homologacijo na podlagi posamezne direktive ali posamezne uredbe, navedene v preglednici dela I.

13

Člen 1(u) Uredbe Komisije (ES) št. 1400/2002 z dne 31. julija 2002 o uporabi člena 81(3) Pogodbe za skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj na področju motornih vozil (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 158), ki je v skladu s svojim členom 12(3) prenehala veljati 31. maja 2010, je določal:

„,rezervni deli enake kakovosti‘ pomenijo izključno rezervne dele, izdelane v podjetju, ki lahko kadar koli izda potrdilo, da so ti deli enake kakovosti kakor sestavni deli, ki se uporabljajo ali so bili uporabljeni za sestavljanje zadevnega motornega vozila.“

14

V uvodnih izjavah 56 in 83 Direktive 2014/25 je navedeno:

[…]

15

Člen 1 te direktive, naslovljen „Predmet urejanja in področje uporabe“, določa:

„1.   Ta direktiva določa pravila o postopkih javnega naročanja, ki jih izvedejo naročniki v zvezi z javnimi naročili in projektnimi natečaji, katerih ocenjena vrednost ni nižja od mejnih vrednosti iz člena 15.

2.   Javno naročanje v smislu te direktive pomeni pridobitev blaga, gradenj ali storitev – s pogodbo o izvedbi javnega naročila – s strani enega ali več naročnikov od gospodarskih subjektov, ki jih ti naročniki izberejo, pod pogojem, da so gradnje, blago ali storitve namenjeni opravljanju ene izmed dejavnosti iz členov 8 do 14.“

16

Člen 3(1) navedene direktive določa:

„V tej direktivi ,javni naročniki‘ pomeni državne, regionalne ali lokalne organe, osebe javnega prava ali združenja enega ali več takih organov oziroma ene ali več takih oseb javnega prava.“

17

Člen 4(1)(a) Direktive 2014/25 določa:

„V tej direktivi so naročniki subjekti, ki:

18

Člen 11 te direktive, naslovljen „Storitve prevoza“, določa:

„Ta direktiva se uporablja za dejavnosti v zvezi z zagotavljanjem ali upravljanjem omrežij, ki zagotavljajo javno storitev na področju prevoza z železnico, avtomatiziranimi sistemi, tramvajem, trolejbusom, avtobusom ali žičnico.“

[…]“.

19

Člen 15 navedene direktive je v različici, ki se je uporabljala za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, določal, da se ta direktiva uporablja za javna naročila, katerih ocenjena vrednost brez davka na dodano vrednost (DDV) je bila enaka ali višja od praga 414.000 EUR, če ta naročila niso izključena na podlagi izjem, določenih v členih od 18 do 23 ali v skladu s členom 34 v zvezi z nadaljevanjem zadevne dejavnosti.

20

Člen 60 iste direktive, naslovljen „Tehnične specifikacije“, določa:

„1.   Tehnične specifikacije iz točke 1 Priloge VIII se navedejo v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. V tehničnih specifikacijah so določene zahtevane značilnosti gradnje, storitve ali blaga.

[…]

2.   Tehnične specifikacije zagotavljajo enakopraven dostop vseh gospodarskih subjektov do postopka javnega naročanja in neupravičeno ne ovirajo odpiranja naročil konkurenci.

3.   Brez poseganja v zavezujoča nacionalna tehnična pravila, kolikor so skladna s pravom Unije, se tehnične specifikacije določijo na enega od naslednjih načinov:

[…]

[…]

4.   Če tega ne upravičuje predmet naročila, v tehničnih specifikacijah niso navedeni določena izdelava ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode ali storitve določenega gospodarskega subjekta, ali blagovne znamke, patenti, tipi ali določeno poreklo ali proizvodnja, če bi to dajalo prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom oziroma bi bila nekatera podjetja ali proizvodi s tem izločeni. Take navedbe so izjemoma dovoljene, če ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati predmeta pogodbe v skladu z odstavkom 3. Te navedbe vsebujejo tudi besedi ,ali enakovredni‘.

5.   Če naročnik uporabi možnost sklicevanja na tehnične specifikacije iz točke (b) odstavka 3, ne sme zavrniti ponudbe z obrazložitvijo, da ponujene gradnje, blago ali storitve niso skladne s tehničnimi specifikacijami, ki jih je navedel, če ponudnik v svoji ponudbi na kakršen koli ustrezen način, vključno z načini dokazovanja iz člena 62, dokaže, da predlagane rešitve enako izpolnjujejo zahteve, določene v tehničnih specifikacijah.

[…]“.

21

Člen 62 Direktive 2014/25, naslovljen „Poročila o preizkusih, potrdila in druga dokazila“, določa:

„1.   Naročniki lahko zahtevajo, da gospodarski subjekti predložijo poročilo o preizkusih, ki ga pripravi organ za ugotavljanje skladnosti, ali potrdilo, ki ga izda tak organ, kot dokazilo o izpolnjevanju zahtev ali meril iz tehničnih specifikacij, meril za oddajo javnega naročila ali pogojev za izvedbo naročila.

Če naročniki zahtevajo predložitev potrdil, ki jih izdaja določen organ za ugotavljanje skladnosti, sprejmejo tudi potrdila, ki jih izdajo drugi enakovredni organi za ugotavljanje skladnosti.

[…]

2.   Naročniki sprejmejo druga ustrezna dokazila, ki niso navedena v odstavku 1, na primer tehnično dokumentacijo proizvajalca, kadar zadevni gospodarski subjekt nima dostopa do potrdil ali poročil o preizkusih iz odstavka 1 ali jih ne more pridobiti v ustreznih rokih, pod pogojem, da ni odgovoren za to, da nima dostopa, ter pod pogojem, da zadevni gospodarski subjekt s tem dokaže, da gradnje, blago ali storitve, ki jih zagotavlja, izpolnjujejo zahteve ali merila iz tehničnih specifikacij, merila za oddajo javnega naročila ali pogoje za izvedbo naročila.

[…]“.

22

Direktiva 2007/46 je bila v italijansko pravo prenesena z decreto no 32721 del Ministero delle Infrastrutture e dei Trasporti Recepimento della direttiva 2007/46/CE del Parlamento e del Consiglio del 5 settembre 2007, relativa all’omologazione dei veicoli a motore e dei loro rimorchi, nonché dei sistemi, componenti ed entità tecniche destinati a tali veicoli (uredba št. 32721 ministrstva za infrastrukturo in transport o prenosu Direktive 2007/46/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila) z dne 28. aprila 2008 (redni dodatek h GURI št. 162 z dne 12. julija 2008).

23

Ta uredba v členu 3(f) opredeljuje „proizvajalca“ kot „fizično ali pravno osebo, ki je odgovorna homologacijskemu organu za vse vidike homologacijskega postopka ali postopka izdaje soglasja in za zagotavljanje skladnosti proizvodnje. Ni nujno, da je ta fizična ali pravna oseba neposredno vključena v vse stopnje izdelave vozila, sistema, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote, ki je predmet homologacijskega postopka.“

24

Člen 49 decreto del Presidente della Repubblica no 445 – Testo unico delle disposizioni legislative e regolamentari in materia di documentazione amministrativa (uredba Predsednika republike št. 445 – enotno besedilo zakonov in drugih predpisov na področju upravne dokumentacije) z dne 28. decembra 2000 (redni dodatek h GURI št. 42 z dne 20. februarja 2001), določa: „potrdila o […] izvoru, skladnosti ES, znamke ali patenti ne morejo biti nadomeščeni z drugim dokumentom, razen če ni v predpisih, ki se uporabijo, določeno drugače.“

25

Člen 68 decreto legislativo no 50 – Codice dei contratti pubblici (zakonska uredba št. 50 – zakonik o javnih naročilih)z dne 18. aprila 2016 (redni dodatek h GURI št. 91 z dne 19. aprila 2016) določa:

„1.   Tehnične specifikacije iz točke 1 Priloge XIII se navedejo v razpisni dokumentaciji in opredelijo zahtevane značilnosti gradenj, storitev ali blaga. […]

[…]

5.   Brez poseganja v zavezujoča nacionalna tehnična pravila se tehnične specifikacije določijo na enega od naslednjih načinov: […] b) s sklicevanjem na tehnične specifikacije in po prednostnem vrstnem redu na nacionalne standarde, ki so prevzeti po evropskih standardih, na evropske tehnične ocene, skupne tehnične specifikacije, mednarodne standarde, druge tehnične referenčne sisteme, ki jih določijo evropski organi za standardizacijo, ali, če teh ni, na nacionalne standarde, nacionalna tehnična soglasja ali nacionalne tehnične specifikacije, povezane s projektiranjem, izračunom in izvedbo gradenj ter uporabo blaga. Pri vsakem sklicevanju se navede izraz ,ali enakovredni‘; [...]

6.   Če tega ne upravičuje predmet naročila, v tehničnih specifikacijah niso navedeni določena izdelava ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode ali storitve določenega gospodarskega subjekta, ali blagovne znamke, patenti, tipi ali določeno poreklo ali proizvodnja, če bi to dajalo prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom oziroma bi bila nekatera podjetja ali proizvodi s tem izločeni. Take navedbe so izjemoma dovoljene, če ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati predmeta naročila v skladu z odstavkom 5. Te navedbe vsebujejo tudi besedi ,ali enakovredni‘.

7.   Če javni naročnik uporabi možnost sklicevanja na tehnične specifikacije iz točke (b) odstavka 5, ne sme zavrniti ponudbe z obrazložitvijo, da ponujene gradnje, blago ali storitve niso skladni s tehničnimi specifikacijami, ki jih je navedel, če ponudnik v svoji ponudbi na kakršen koli ustrezen način, vključno z načini dokazovanja iz člena 86, dokaže, da predlagane rešitve enako izpolnjujejo zahteve, določene v tehničnih specifikacijah.“

26

Člen 86(5) te zakonske uredbe določa: „Dokazila o tehničnih sposobnostih gospodarskega subjekta se lahko glede na vrsto, količino ali pomen ter uporabo gradenj, blaga ali storitev predložijo na enega ali več načinov, naštetih v delu II Priloge XVII.“

27

Priloga XVII, del II (k), k navedeni zakonski uredbi določa, da so dokazila o tehnični sposobnosti za proizvode, ki jih je treba dobaviti: „i) vzorci, opisi ali fotografije, katerih verodostojnost mora biti potrjena, če to zahteva javni organ naročnik; ii) potrdila, ki jih izdajo uradne pristojne ustanove ali agencije za nadzor kakovosti in s katerimi se potrdi skladnost proizvodov na podlagi jasnih sklicevanj na tehnične specifikacije ali standarde.“

28

APAM Esercizio, javno podjetje, ki deluje v sektorju lokalnega javnega prevoza v Mantovi (Italija), je z obvestilom o javnem razpisu, objavljenim 21. avgusta 2018, začelo postopek za sklenitev okvirnega sporazuma o dobavi „originalnih nadomestnih delov Iveco ali enakovrednih delov za avtobuse“, katerega vrednost je bila ocenjena na 710.000 EUR.

29

V členu 5.1 razpisne dokumentacije, naslovljenem „Vrsta nadomestnih delov“, se je razlikovalo med tremi vrstami nadomestnih delov, in sicer „deli, ki se nanašajo na varnost vozila in varstvo okolja“, „originalni nadomestni deli (ali proizvod, ki ga proizvajalec namešča na novo vozilo)“ in „enakovredni nadomestni deli“, pri čemer so bili zadnji opredeljeni kot „nadomestni deli (deli, sestavni deli, oprema) enakovredne kakovosti kot originalni deli oziroma deli, ki so vsaj enake kakovosti kot sestavni deli, uporabljeni pri montaži vozila, izdelani v skladu s tehničnimi specifikacijami in lastnimi proizvodnimi standardi proizvajalca originalnih nadomestnih delov.“

30

V zvezi s tem je bilo pojasnjeno, da „lahko navedene [enakovredne] nadomestne dele v skladu z zakonodajo Unije in veljavnimi pravnimi določbami proizvaja katero koli podjetje, ki lahko v skladu z veljavnimi predpisi (UNI-CEI-ENISO/IEC 17050) kadar koli potrdi, da kakovost proizvedenih nadomestnih delov ustreza kakovosti originalnih delov, uporabljenih pri sestavi zadevnih motornih vozil“.

31

V členu 5.2 razpisne dokumentacije, naslovljenem „Certifikati in izjave“, je bilo določeno, da mora ponudnik v primeru dobave enakovrednega nadomestnega dela „v okviru postopka oddaje javnega naročila za vsak ponujeni enakovredni nadomestni del predložiti certifikat o skladnosti ali o posebni homologaciji nadomestnega sestavnega dela, ki ga izda proizvajalec in/ali homologacijski organ in/ali preskuševalni laboratorij, ki sta certificirana v skladu s standardom ISO 45000.“

32

Med upravnimi dokumenti, ki jih je treba v skladu s členom 15 razpisne dokumentacije, naslovljenim „Upravna dokumentacija“, predložiti v ponudbi, je bila v tem členu 15(d) „ustrezna tehnična dokumentacija za vsak ponujen enakovreden nadomestni del, ki ji je treba priložiti: […] certifikat o homologaciji proizvoda, če je obvezen, ki ga predloži proizvajalec ponujenega enakovrednega nadomestnega dela; certifikat o enakovrednosti dobavljenega proizvoda glede na ustrezni originalni proizvod (ali proizvod, ki ga proizvajalec namešča na novo vozilo) v smislu popolne zamenljivosti, brez potrebe po kakršnih koli prilagoditvah nadomestnega dela, sklopa ali sistema, v katerega naj bi se vgradil, in značilnosti delovanja, tako da sta zagotovljeni ustrezna funkcionalnost in varnost proizvoda v sistemu, ter enake življenjske dobe, ki ga izda proizvajalec ponujenega enakovrednega nadomestnega dela“.

33

V postopku javnega razpisa so sodelovala tri podjetja, med njimi sta zlasti družbi Veneta Servizi International Srl unipersonale (v nadaljevanju: VSI) in Iveco Orecchia, podjetji s sedežem v Italiji.

34

Družba APAM Esercizio je s sklepom z dne 29. januarja 2019 naročilo dokončno oddala družbi VSI.

35

Družba Iveco Orecchia, uvrščena na drugo mesto, je s tožbo, vloženo pri Tribunale amministrativo regionale per la Lombardia – sezione staccata di Brescia (deželno upravno sodišče za Lombardijo – zunanji oddelek v Brescii, Italija), izpodbijala oddajo naročila družbi VSI. Družba Iveco Orecchia je v utemeljitev te tožbe med drugim trdila, da bi morala biti družba VSI izključena iz javnega razpisa zaradi nepopolnosti ponudbe, ki jo je predložila, ker to podjetje za dokaz skladnosti nadomestnih delov, ki naj bi jih proizvajala, s tehničnimi specifikacijami ni predložila certifikatov o homologaciji ali skladnosti in tehničnih dokumentov, katerih predložitev je bila pod sankcijo izključitve iz razpisa predvidena v razpisni dokumentaciji. Po mnenju družbe Iveco Orecchia s družba VSI namreč ni predložila drugega kot lastno izjavo o enakovrednosti teh nadomestnih delov, pri čemer je trdila, da je, čeprav je šlo le za trgovca, proizvajalec teh nadomestnih delov.

36

Tribunale amministrativo regionale della Lombardia – sezione staccata di Brescia (deželno upravno sodišče za Lombardijo – zunanji oddelek v Brescii, Italija) je s sodbo z dne 25. junija 2019 tožbo družbe Iveco Orecchia zavrnilo kot neutemeljeno. To sodišče je med drugim menilo, da predpisi, priloženi javnemu razpisu, ki se nanašajo na dokumentacijo, ki jo morajo predložiti ponudniki, zahtevajo predložitev certifikata o skladnosti ali posebni homologaciji, kar pomeni, da zadostuje predložitev takega certifikata. Poleg tega naj družba Iveco Orecchia glede posameznih nadomestnih delov, ki jih zajema zadevni razpis, ne bi dokazala, na kateri pravni podlagi naj bi bilo treba predložiti tudi dokaz o homologaciji teh delov.

37

Družba Iveco Orecchia je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Consiglio di Stato (državni svet, Italija).

38

Družba Brescia Trasporti, javno podjetje, ki deluje v sektorju lokalnega javnega prevoza v Brescii (Italija), je z obvestilom o javnem razpisu, objavljenim 21. novembra 2018, začela postopek oddaje javnega naročila „za dobavo rezervnih delov za avtobuse znamke Iveco, ki imajo motorje Iveco Cig 7680570EDB“, katerega osnovna vrednost je bila ocenjena na 2.100.000 EUR.

39

V členu 1 tehničnih specifikacij, priloženih dokumentaciji javnega razpisa, naslovljenem „Tehnične opredelitve“, so bile opredeljene tri vrste rezervnih delov, in sicer „originalni nadomestni deli“, „originalni nadomestni deli, ki jih proizvajalec namešča na novo vozilo“ in „enakovredni nadomestni deli“, pri čemer so bili ti opredeljeni kot „[nadomestni] deli vsaj enake kakovosti kot sestavni deli, ki se uporabljajo za montažo vozila, proizvedeni v skladu s tehničnimi specifikacijami in lastnimi proizvodnimi standardi proizvajalca nadomestnega dela.“

40

Člen 3 tehničnih specifikacij za „nadomestne dele enake kakovosti“ določa, da mora biti ponudbi pod sankcijo izključitve iz razpisa priloženo „certifikat proizvajalca nadomestnega dela, ki za vsak nadomestni del potrjuje (i) da je kakovost nadomestnih delov dovolj visoka, da njihova uporaba ne ogroža ugleda pooblaščenega omrežja; (ii) da so popolnoma zamenljivi z originalnimi nadomestnimi deli, […] brez kakršne koli prilagoditve nadomestnega dela, celote ali sistema, na katerem mora biti nameščen.“ V tej določbi je bilo tudi predpisano, da „[mora] dobavitelj predložiti tudi certifikat o homologaciji izdelka, če ja ta obvezen. Glede zavornih sistemov, zavornih diskov in bobnov mora dobavitelj poleg zgoraj navedenih dokumentov predložiti tudi certifikat o homologaciji Skupnosti [na podlagi Uredbe št. 90 (UN/ECE) ].“

41

V postopku javnega razpisa sta sodelovali dve podjetji, in sicer VAR Srl, družba prav tako s sedežem v Italiji, in družba Iveco Orecchia.

42

Družba Brescia Trasporti je z odločbo z dne 28. februarja 2019 naročilo dokončno oddala družbi VAR.

43

Družba Iveco Orecchia, uvrščena na drugo mesto, je s tožbo, vloženo pri Tribunale amministrativo regionale per la Lombardia – sezione staccata di Brescia (deželno upravno sodišče za Lombardijo – zunanji oddelek v Brescii), izpodbijala odločbo o oddaji naročila družbi VAR. Družba Iveco Orecchia je v utemeljitev te tožbe med drugim trdila, da bi morala biti družba VAR izključena iz javnega razpisa zaradi nepopolnosti ponudbe, ki jo je predložila, saj to podjetje glede enakovrednih nadomestnih delov, ki jih je ponujalo, ni predložilo certifikatov proizvajalca, ki bi potrjevali enakovrednost rezervnih delov, ki jih je ponujalo to podjetje. Certifikati, ki jih je izdala sama družba VAR, naj ne bi bili upoštevni, saj je to trgovec/distributer rezervnih delov in ne proizvajalec. Poleg tega naj družba VAR ne bi predložila certifikatov o homologaciji teh nadomestnih delov niti informaciji o njihovi potencialni homologaciji.

44

Tribunale amministrativo regionale della Lombardia – sezione staccata di Brescia (deželno upravno sodišče za Lombardijo – zunanji oddelek v Brescii, Italija) je s sodbo z dne 26. avgusta 2019 tožbo družbe Iveco Orecchia zavrnilo kot neutemeljeno. To sodišče je med drugim menilo, da ponudnika, ki dokaže enakovrednost svojih proizvodov, ni mogoče izključiti iz javnega razpisa in da upoštevni predpisi ne zahtevajo, da je vsak sestavni del vozila homologiran. Trditev, da morajo biti vsi nadomestni deli, na katere se nanašajo regulativni akti, našteti v Prilogi IV k Direktivi 2007/46, predmet posebne homologacije, naj ne bi bila utemeljena. Neobstoj dokaza o homologaciji za nadomestne enakovredne bobnaste zavore, ki jih ponuja podjetje VAR, za katere se na podlagi uredbe št. 90 UN/ECE zahteva homologacija, naj ne bi bil upošteven, zlasti ker naj bi se ta uredba uporabljala samo za vozila, registrirana po novembru 2016.

45

Družba Iveco Orecchia je zoper to sodbo vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču.

46

V navedenem postopku sta intervenirali družbi Di Pinto & Dalessandro Spa in Bellizzi srl, družbi s sedežem v Italiji, ki opravljata svojo dejavnost na trgu vzdrževanja avtobusov.

47

Predložitveno sodišče meni, da je treba razlikovati med dvema vidikoma v zvezi z zadevnima razpisnima postopkoma, in sicer, prvič, enakovrednost nadomestnih delov, ki so jih ponujali ponudniki, originalnim nadomestnim delom, ki naj bi predpostavljal presojo kakovosti zadevnih nadomestnih delov in primerjavo zadevnih proizvodov, in drugič, homologacija takih rezervnih delov, ki bi pomenila, da ti ustrezajo evropski ali nacionalni tehnični specifikaciji.

48

To sodišče poleg tega poudarja, da je namen načela, v skladu s katerim so v okviru javnega razpisa dopustni enakovredni proizvodi, varstvo svobodne konkurence in enakega obravnavanja ponudnikov.

49

Prodaja nadomestnih delov, za katere se zahteva homologacija, zlasti če lahko ogrozijo varnost vozila in okoljsko učinkovitost, naj bi bila dovoljena le, če jih homologira in odobri homologacijski organ. V zvezi s tem naj bi Priloga IV k Direktivi 2007/46 vsebovala podroben seznam kategorij sestavnih delov, za katere obstaja upoštevna in posebna ureditev o homologaciji.

50

V postopkih javnega naročanja, ki sta predmet postopka v glavni stvari, naj bi predpisi, navedeni v javnem razpisu, ki se nanašajo na dokumentacijo, ki jo morajo predložiti ponudniki, zahtevali predložitev certifikata o homologaciji v vseh primerih, v katerih je taka homologacija obvezna. Vendar naj bi v obravnavanem primeru izbrana ponudnika predložila, naročnika pa naj bi sprejela kot alternativen dokaz enakovrednosti ponujenih nadomestnih delov originalnim nadomestnim delom, izjavo ponudnika, brez priloženega zahtevanega certifikata o homologaciji ali drugih enakovrednih tehničnih dokumentov, na primer preizkusov preverjanja skladnosti.

51

Na prvem mestu, zastavlja se vprašanje, ali mora za enakovredne nadomestne dele, ko morajo biti homologirani, ponudnik pod sankcijo izključitve njegove ponudbe predložiti tudi certifikat o homologaciji kot dokaz, da so navedeni deli dejansko enakovredni originalnim delom ali, vsaj predložiti konkreten dokaz, da je bil nadomestni del homologiran ali pa kot alternativa tem dokumentom zadošča predložitev izjave ponudnika, da so nadomestni deli, ponujeni v njegovi ponudbi, enakovredni originalnim delom.

52

Predložitveno sodišče meni, da je očitno, da če za nadomestni del velja en od regulativnih aktov iz priloge IV k Direktivi 2007/46, ga je mogoče tržiti le, če je bil prej homologiran v skladu z upoštevnimi določbami te direktive in načeli enakega obravnavanja, razumnosti dobrega delovanja in nepristranskosti. Vendar naj ne bi bilo izključeno, da lahko namesto dokaza o taki homologaciji zadošča predložitev certifikata o enakovrednosti, v katerem je navedeno, da je nadomestni del skladen s tehničnimi specifikacijami iz zadevnega javnega razpisa.

53

Na drugem mestu naj bi bilo treba ugotoviti, kateri subjekt mora podati izjave o enakovrednosti in zlasti, ali jih mora nujno pripraviti proizvajalec ponujanega nadomestnega dela ali pa jih lahko poda tudi prodajalec ali trgovec.

54

Po mnenju predložitvenega sodišča bi bilo mogoče pojem „proizvajalec“, kot je opredeljen v členu 3, točka 27, Direktive 2007/46, razlagati ozko, zaradi česar bi se ta pojem ujemal s pojmom „proizvajalec“. Člen 1(1) (u) Uredbe št. 1400/2002 naj bi podpiral tak pristop. Nasprotno pa bi bilo mogoče ta pojem razumeti tudi širše, in sicer tako, da zajema proizvajalca v smislu ureditve Unije na področju varstva potrošnikov ali gospodarski subjekt, ki v svojem imenu in na lastno odgovornost daje na trg in trži enakovredne dele, ki so jih proizvedli drugi.

55

V teh okoliščinah je Consiglio di Stato (državni svet) prekinil odločanje v obeh zadevah v glavni stvari in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji, ki sta v obeh zadevah enaki:

56

S sklepom z dne 16. marca 2021 sta bili zadevi C‑68/21 in C‑84/21 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

57

Na prvem mestu, opozoriti je treba, da mora Sodišče v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem iz člena 267 PDEU podati nacionalnemu sodišču koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. V ta namen mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja. Naloga Sodišča je namreč razložiti vse določbe prava Unije, ki jih nacionalna sodišča potrebujejo za odločanje o sporih, ki so jim predloženi, tudi če te določbe niso izrecno navedene v vprašanjih, ki mu jih ta sodišča postavijo (sodba z dne 19. decembra 2019, Nederlands Uitgeversverbond in Groep Algemene Uitgevers, C‑263/18, EU:C:2019:1111, točka 31 in navedena sodna praksa).

58

S tem namenom lahko Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izlušči elemente navedenega prava, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora v glavni stvari (sodba z dne 19. Decembra 2019, Nederlands Uitgeversverbond in Groep Algemene Uitgevers, C‑263/18, EU:C:2019:1111, točka 32 in navedena sodna praksa).

59

Čeprav je res, da se v obravnavanem primeru predložitveno sodišče v vprašanjih za predhodno odločanje sklicuje le na nekatere določbe Direktive 2007/46 in na nekaj pravnih načel, je tako iz pojasnil tega sodišča kot iz vprašanj za predhodno odločanje razvidno, da se navedena vprašanja nanašajo na dokaze, katerih predložitev se lahko ali mora zahtevati od ponudnikov v okviru javnega razpisa. Iz tega sledi, da je treba za koristen odgovor na postavljena vprašanja upoštevati tudi določbe prava Unije, ki se nanašajo posebej na dokaze, katerih predložitev se lahko ali mora zahtevati od ponudnikov v okviru javnega razpisa, da bi se ugotovilo, da njihove ponudbe izpolnjujejo tehnične specifikacije, določene v tem javnem razpisu.

60

Glede javnih razpisov, kakršna sta ta iz postopka v glavni stvari, so te določbe podane v členih 60 in 62 Direktive 2014/25. Poleg tega, kot je Komisija navedla v pisnem stališču, oba javna razpisa iz postopkov v glavni stvari spadata na področje uporabe te direktive v skladu s členom 1(1) in (2), členom 4(1), členom 11(1) in členom 15 navedene direktive, ker se nanašata na nakup blaga s strani naročnikov, ki upravljajo omrežje, namenjeno zagotavljanju javnih storitev na področju avtobusnega prevoza, ker je to blago namenjeno opravljanju te dejavnosti in ker vrednost naročil iz postopkov v glavni stvari presega prag, določen v isti direktivi.

61

Na drugem mestu, poudariti je treba, da čeprav je bila v skladu s členom 88 Uredbe (EU) 2018/858 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o odobritvi in tržnem nadzoru motornih vozil in njihovih priklopnikov ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila, spremembi uredb (ES) št. 715/2007 in (ES) št. 595/2009 ter razveljavitvi Direktive 2007/46/ES (UL 2018, L 151, str. 1), Direktiva 2007/46 s to uredbo razveljavljena z učinkom od 1. septembra 2020, je iz predložitvene odločbe vendarle razvidno, da so dejstva, ki so predmet postopkov v glavni stvari, nastala pred tem datumom. Zato so za odgovore na vprašanji za predhodno odločanje upoštevne določbe Direktive 2007/46.

62

Na tretjem mestu, iz vprašanj za predhodno odločanje je razvidno, da se ti nanašata le na predpise v zvezi z nadomestnimi deli za avtobuse, ki spadajo med vrste sestavnih delov v smislu člena 3, točka 24, Direktive 2007/46, na katere se nanašajo regulativni akti v smislu člena 3, točka 1, te direktive, ti pa so navedeni v Prilogi IV k navedeni direktivi.

63

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem, ki je razdeljeno na dva dela, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10(2), člen 19(1) in člen 28(1) Direktive 2007/46 razlagati tako, da nasprotujejo temu, da lahko naročnik v okviru javnega razpisa za dobavo nadomestnih delov za avtobuse, namenjene za opravljanje javne službe, sprejme ponudbo, v kateri so ponujeni sestavni deli, za katere veljajo regulativni akti iz Priloge IV k Direktivi 2007/46, ne da bi ji bil priložen certifikat o homologaciji teh nadomestnih delov in ne da bi bila predložena informacija glede dejanskega obstoja take homologacije, oziroma ali glede na člena 60 in 62 Direktive 2014/25 izjava o enakovrednosti homologiranim originalnim delom, ki jo poda ponudnik, zadošča za tako sprejetje.

64

V zvezi s prvim delom tega vprašanja je treba najprej opozoriti, da je namen Direktive 2007/46, kot je razvidno iz uvodnih izjav 2 in 3 te direktive, „nadomestiti sisteme odobritve držav članic s postopkom odobritve v Skupnosti, ki temelji na načelu popolne uskladitve“, in da bi bilo treba „tehnične zahteve za sisteme, sestavne dele, samostojne tehnične enote in vozila […] uskladiti in opredeliti v regulativnih aktih.“

65

Člen 1, prvi odstavek, Direktive 2007/46 opredeljuje predmet te direktive kot vzpostavitev „usklajenega okvirja, ki vsebuje upravne predpise in splošne tehnične zahteve za odobritev vseh novih vozil iz njenega področja uporabe, ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za ta vozila, zato da bi olajšali njihovo registracijo, prodajo in začetek uporabe v Skupnosti.“

66

V skladu s členom 1, drugi odstavek, navedene direktive ta „vzpostavlja tudi določbe za prodajo in začetek uporabe delov in opreme, namenjene za vozila, ki so odobrena v skladu s to direktivo.“

67

Poleg tega je treba za razmejitev obsega prvega vprašanja poudariti, prvič, da čeprav Direktiva 2007/46 razlikuje med več vrstami homologacij, je iz sklicevanja posebej na člene 10, 19 in 28 te direktive v tem vprašanju mogoče sklepati, da se navedeno prvo vprašanje nanaša le na ES-homologacijo v smislu člena 3, točka 5, navedene direktive, in sicer na akt, s katerim država članica potrdi, da tip vozila, sistema, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote izpolnjuje ustrezne upravne predpise in tehnične zahteve iz navedene direktive in regulativnih aktov, naštetih v prilogi IV ali prilogi IX k isti direktivi, ki se uporabljajo, pri čemer se ta zadnjenavedena priloga nanaša na vozila za posebne namene in določbe, ki se zanje uporabljajo.

68

Člen 10 Direktive 2007/46 je namreč v poglavju IV te direktive, naslovljenem „Izvajanje postopkov ES-homologacije“, medtem ko se člen 19 navedene direktive, kot je razvidno iz njegovega naslova, nanaša na „Oznako ES-homologacije“, člen 28(1) iste direktive, na katerega se v predložitveni odločbi sklicuje predložitveno sodišče, pa se sklicuje na člen 19 Direktive 2007/46.

69

Drugič, Direktiva 2007/46 v členu 6 uvaja postopke, ki jih je treba uporabiti za ES-homologacijo vozil, v členu 7 pa postopek, ki ga je treba uporabiti za ES-homologacijo sistemov, sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot. Ker je iz predložitvene odločbe razvidno, da sestavni deli, obravnavani v postopkih v glavni stvari, niso bili homologirani s tipom vozila, za katerega so jih ponudniki ponudili, ampak so bili predstavljeni kot enakovredni originalnim sestavnim delom, homologiranim s to vrsto vozila, je treba šteti, da so za to zadevo upoštevne določbe Direktive 2007/46 o ES-homologaciji sistemov, sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot.

70

V zvezi s tem je najprej iz besedila člena 10(2) Direktive 2007/46 razvidno, da države članice podelijo ES-homologacijo za sestavni del sestavnemu delu, ki je skladen s podatki v opisni mapi in izpolnjuje tehnične zahteve, določene v ustreznih posamičnih direktivah ali uredbah, kakor je predpisano v Prilogi IV.

71

Dalje, člen 19(1) Direktive 2007/46 določa, da proizvajalec sestavnega dela vsak sestavni del, izdelan skladno s homologiranim tipom, označi z oznako ES-homologacije, ki jo zahteva ustrezna posamična direktiva ali uredba.

72

Nazadnje, v skladu s členom 28(1) Direktive 2007/46 države članice prodajo ali začetek uporabe sestavnih delov dovolijo le v primeru, če izpolnjujejo zahteve ustreznih regulativnih aktov in so v skladu s členom 19 te direktive primerno označene.

73

Po eni strani je iz povezanih določb člena 10(2), člena 19(1), člena 28(1) in Priloge IV k navedeni direktivi razvidno, da za sestavne dele, na katere se nanašajo regulativni akti v smislu člena 3, točka 1, iste direktive, ki so našteti v tej prilogi, velja obveznost homologacije, če ti regulativni akti določajo tako homologacijo.

74

Po drugi strani iz tega izhaja, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 51 sklepnih predlogov, da je instrument, ki ga je zakonodajalec Unije izbral v okviru Direktive 2007/46, za dokaz, da sestavni deli vozila izpolnjujejo zahteve, določene z regulativnimi akti iz Priloge IV k tej direktivi, homologacija.

75

Tako razlago potrjuje glavni cilj zakonodaje o homologaciji vozil, ki je v skladu z uvodno izjavo 14 Direktive 2007/46 „zagotoviti, da nova vozila, sestavni deli in samostojne tehnične enote, ki so dani na trg, zagotavljajo visoko stopnjo varnosti in varstva okolja.“ Z ES-homologacijo sestavnega dela zadevna država članica potrdi, kot je razvidno iz opredelitve iz člena 3, točka 5 Direktive 2007/46, da ta sestavni del izpolnjuje ustrezne tehnične zahteve iz te direktive ali regulativnih aktov iz Priloge IV ali Priloge XI, s čimer potrdi, da ta sestavni del dosega visoko stopnjo varnosti in varstva okolja.

76

Res je, da iz člena 19(2) Direktive 2007/46 izhaja, da se ES-homologacija ne zahteva za vse vrste sestavnih delov. Ta določba se namreč nanaša na položaj, v katerem namestitev ES-homologacijske oznake ni potrebna, kar pomeni, da so nekatere vrste sestavnih delov lahko oproščene obveznosti pridobitve take homologacije.

77

Vendar ta ugotovitev ne vpliva na ugotovitev iz točke 73 te sodbe, v skladu s katero za sestavne dele, na katere se nanašajo regulativni akti iz Priloge IV k Direktivi 2007/46, velja obveznost homologacije, če ti akti določajo tako homologacijo. Zato se lahko taki sestavni deli v skladu s členom 28(1) in členom 19(1) te direktive prodajajo ali začnejo uporabljati le, če so bili ti predmet take homologacije.

78

Te ugotovitve ne omajejo načeli enakega obravnavanja, nepristranskosti, neodvisno tržno načelo in načelo dobrega upravljanja, na katera se sklicuje predložitveno sodišče. Prvič, v zvezi z načelom enakega obravnavanja je treba opozoriti, da če mora biti vrsta sestavnega dela predmet homologacije, ima to obveznost vsak proizvajalec. Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 56 sklepnih predlogov, navedena obveznost torej ni posledica diskriminacije v škodo proizvajalcev nadomestnih delov, enakovrednih originalnim nadomestnim delom, glede na proizvajalce teh zadnjenavedenih nadomestnih delov.

79

Drugič, glede učinka take obveznosti homologacije na konkurenco poleg tega, da je – kot je bilo pravkar ugotovljeno – ta obveznost naložena vsakemu proizvajalcu sestavnih delov, zadostuje navesti, da mora v skladu s členom 38(1) Direktive 2007/46 proizvajalec vozila proizvajalcem sestavnih delov za to vrsto vozila dati na voljo vse elemente, ki so potrebni za ES-homologacijo takih sestavnih delov.

80

Tretjič, v zvezi z načeloma nepristranskosti in dobrega upravljanja predložitveno sodišče ni pojasnilo, kako bi lahko bili ti načeli upoštevni za razlago določb Direktive 2007/46, navedenih v prvem vprašanju.

81

V zvezi z drugim delom prvega vprašanja, katerega namen je ugotoviti, ali lahko naročnik v okviru javnega razpisa, kakršna sta ta, na katera se nanaša to vprašanje, sprejme ponudbo, v kateri so ponujeni sestavni deli, za katere veljajo regulativni akti iz priloge IV k Direktivi 2007/46 in v kateri ni dokazano, da so bili ti sestavni deli predmet homologacije, ker je taki ponudbi priložena izjava ponudnika, da so ti sestavni deli enakovredni homologiranim originalnim delom, je treba poudariti, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 59 sklepnih predlogov, da imata pojma „homologacija“ in „enakovrednost“ različni vsebini.

82

Kot izhaja iz člena 3, točka 5, Direktive 2007/46, homologacija po ustreznih preverjanjih, ki jih opravijo pristojni organi, potrjuje, da je glede ES-homologacije sestavnega dela sestavni del skladen z zahtevami Direktive 2007/46, vključno s tehničnimi zahtevami iz regulativnih aktov iz Priloge IV k tej direktivi.

83

Pojem „enakovrednost“ v Direktivi 2007/46 ni opredeljen in v običajnem pomenu besede označuje kakovost enake vrednosti ali funkcije. Zato se enakovrednost sestavnega dela nanaša na vprašanje, ali ima ta sestavni del enake lastnosti kot drug sestavni del, ne glede na to, ali je bil ta homologiran ali ne. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 62 sklepnih predlogov, dokazi o homologaciji in dokazila o enakovrednosti torej niso zamenljivi, saj homologiran sestavni del lahko ni enakovreden originalnemu sestavnemu delu, na katerega se nanaša javni razpis.

84

Seveda ni izključeno, da so nehomologirani sestavni deli dejansko enakovredni originalnim sestavnim delom, na katere se nanaša zadevni javni razpis. Ker pa se je zakonodajalec Unije, kot je bilo navedeno v točki 77 te sodbe, odločil, da se sestavne dele, ki spadajo v vrsto, za katero regulativni akti iz Priloge IV k Direktivi 2007/46 določajo homologacijo, lahko prodajajo ali začnejo uporabljati v skladu s členom 28(1) in členom 19(1) te direktive le, če je bila ta vrsta sestavnih delov predmet take homologacije, je treba ugotoviti, da za te vrste sestavnih delov dokaz o homologaciji ne more biti nadomeščen z izjavo o enakovrednosti, ki jo poda ponudnik.

85

Te ugotovitve ne omajejo določbe členov 60 in 62 Direktive 2014/25, ki se nanašajo na tehnične specifikacije, ki so lahko navedene v javnem razpisu, kakršne so tiste iz postopkov v glavni stvari, in na dokaze, s katerimi lahko ponudniki dokažejo, da njihove ponudbe ustrezajo tem tehničnim specifikacijam.

86

Iz člena 60(2) te direktive izhaja, da tehnične specifikacije, ki v skladu z odstavkom 1 tega člena opredeljujejo zahtevane značilnosti gradenj, storitev ali blaga iz te direktive, zagotavljajo enakopraven dostop vseh gospodarskih subjektov do postopka javnega naročanja in neupravičeno ne ovirajo odpiranja naročil konkurenci.

87

Člen 60(4) Direktive 2014/25 izjemoma dovoljuje, da se tehnične specifikacije nanašajo na „znamke, patente, tipe ali določeno poreklo ali proizvodnjo“, če je to potrebno za zagotovitev dovolj natančnega in razumljivega opisa predmeta naročila in če je temu sklicevanju dodan izraz „ali enakovredni“, kar je možnost, ki je bila uporabljena pri javnih razpisih iz postopkov v glavni stvari.

88

V takem primeru člen 60(5) Direktive 2014/25 ponudniku omogoča, da dokaže, da rešitve, ki jih predlaga, enakovredno izpolnjujejo zahteve, opredeljene v tehničnih specifikacijah, „na kakršen koli ustrezen način, vključno z načini dokazovanja iz člena 62“ te direktive, kar poleg sredstev iz člena 62(1) navedene direktive, kot je certifikat, ki ga izda organ za ugotavljanje skladnost, vključuje tudi druga „ustrezna dokazna sredstva“ v smislu člena 62(2) te direktive.

89

Namen teh določb je, kot izhaja tudi iz uvodne izjave 83 Direktive 2014/25, zagotoviti, da so tehnične specifikacije oblikovane v smislu izvedbe in funkcionalnih zahtev ter da se prepreči, da bi navedene tehnične specifikacije umetno omejevale konkurenco z uvedbo zahtev, ki dajejo prednost določenemu gospodarskemu subjektu s tem, da povzemajo glavne značilnosti blaga, storitev ali gradenj, ki jih običajno ponuja.

90

Vendar je treba poudariti, da Direktiva 2014/25 v skladu z njeno uvodno izjavo 56 ne sme prezreti nujnih zahtev, ki jih nalagajo druga pravila prava Unije, med drugim na področju varnosti in varstva okolja, kot je zahteva po homologaciji, ki je iz istih razlogov določena z Direktivo 2007/46.

91

Zato, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 80 sklepnih predlogov, Direktiva 2014/25 ne sme ovirati uporabe Direktive 2007/46, ker je njen namen v skladu z njeno uvodno izjavo 3 zagotoviti visoko raven varnosti v cestnem prometu, varovanja zdravja, varstva okolja, energetske učinkovitosti in zaščite pred nepooblaščeno uporabo. Ker je z Direktivo 2007/46 ravno glede na te cilje naložena homologacija nekaterih nadomestnih delov za vozila, ta zahteva postane kogentna in se ji ni mogoče izogniti ob sklicevanju na Direktivo 2014/25.

92

V postopkih v glavni stvari sta se javna razpisa nanašala na dobavo sestavnih delov, ki so lahko bili originalni deli Iveco ali enakovredni deli. Kot pa je bilo navedeno v točki 77 te sodbe, se sestavni deli, na katere se nanašajo regulativni akti iz Priloge IV k Direktivi 2007/46, za katere velja obveznost homologacije, lahko prodajajo ali začnejo uporabljati le, če so bili predmet take homologacije.

93

Zato se lahko za izpolnitev obveznih zahtev, določenih z Direktivo 2007/46, ker za sestavne dele velja obveznost homologacije, le sestavni deli, ki so bili predmet take homologacije in se torej lahko tržijo, štejejo za enakovredne v smislu besedila navedenih javnih razpisov.

94

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 10(2), člen 19(1) in člen 28(1) Direktive 2007/46 razlagati tako, da nasprotujejo temu, da lahko naročnik v okviru javnega razpisa za dobavo nadomestnih delov za avtobuse, namenjene za opravljanje javne službe, sprejme ponudbo, v kateri so ponujeni sestavni deli vrste sestavnega dela, na katero se nanašajo regulativni akti iz Priloge IV k Direktivi 2007/46, ne da bi ji bil priložen certifikat, ki potrjuje homologacijo te vrste sestavnega dela in ne da bi bile podane informacije o dejanskem obstoju take homologacije, če ti regulativni akti določajo tako homologacijo.

95

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člena 60 in 62 Direktive 2014/25 razlagati tako, da glede na opredelitev izraza „proizvajalec“ iz člena 3, točka 27, Direktive 2007/46 nasprotujeta temu, da bi lahko naročnik v okviru javnega razpisa za na dobavo nadomestnih delov za avtobuse, namenjene javni službi, kot dokaz o enakovrednosti sestavnih delov, za katere veljajo regulativni akti iz Priloge IV k Direktivi 2007/46 in ki jih je ponudil ponudnik, sprejel izjavo o enakovrednosti tega ponudnika, ker je ta ponudnik, čeprav se sam opredeljuje za proizvajalca teh sestavnih delov, le prodajalec oziroma trgovec.

96

Kot je Sodišče v zvezi z razlago člena 34 Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 19) poudarilo v sodbi z dne 12. julija 2018, VAR in ATM (C‑14/17, EU:C:2018:568, točka 35), „mora naročnik v primeru, da tehnične specifikacije iz dokumentacije javnega naročila vsebujejo sklicevanje na posamezno znamko, določeno poreklo ali proizvodnjo, zahtevati, da ponudnik že v ponudbi predloži dokaz o tem, da so predlagani proizvodi enakovredni proizvodom, ki so opredeljeni v navedenih tehničnih specifikacijah.“

97

Sodišče je v tej sodbi tudi pojasnilo, da ima naročnik „polje proste presoje pri določitvi sredstev, ki jih ponudniki lahko uporabijo za dokazovanje te enakovrednosti v svojih ponudbah. Vendar je treba to polje proste presoje izvrševati tako, da dokazna sredstva, ki jih naročnik dopušča, temu subjektu dejansko omogočajo, da smiselno oceni ponudbe, ki so mu bile predložene, in ne presegajo tega, kar je za to potrebno.“

98

Enako razlago je treba uporabiti za člena 60 in 62 Direktive 2014/25, s katero je bila nadomeščena Direktiva 2004/17, pri čemer ta člena, tako kot člen 34 zadnjenavedene direktive, zahtevata, da ponudnik, ki se želi sklicevati na možnost ponuditi proizvode, enakovredne tistim, ki so opredeljeni s sklicevanjem na znamko, določeno poreklo ali proizvodnjo, že v svoji ponudbi in na kakršen koli ustrezen način priskrbi dokaz o enakovrednosti zadevnih proizvodov.

99

Iz te sodne prakse izhaja, da morajo kljub polju proste presoje, ki jo ima naročnik v zvezi s tem, dokazna sredstva, ki jih ta dopusti, temu omogočiti, da dejansko opravi koristno oceno ponudbe, da bi ugotovil, ali je ta skladna s tehničnimi specifikacijami iz zadevnega javnega razpisa.

100

Da bi se lahko štelo za „ustrezen način“ v smislu člena 60(5) in člena 62(2) Direktive 2014/25, mora torej izjavo o enakovrednosti podati subjekt, ki lahko zagotavlja tako enakovrednost, kar zahteva, da ta subjekt prevzame tehnično odgovornost za zadevne sestavne dele in ima sredstva, potrebna za zagotovitev kakovosti teh sestavnih delov. Te pogoje pa lahko izpolni le proizvajalec navedenih sestavnih delov.

101

Tako razlago potrjuje člen 62(2) Direktive 2014/25, ki določa, da je lahko ustrezen način „tehnična dokumentacija proizvajalca“, kar pomeni, da ta dokaz izhaja od proizvajalca zadevnega nadomestnega dela. Ta razlaga je tudi skladna s členom 1(u) Uredbe št. 1400/2002, v skladu s katerim so za namene te uredbe „rezervni deli enake kakovosti“ izključno rezervni deli, izdelani v podjetju, ki lahko kadar koli izda potrdilo, da so ti deli enake kakovosti kakor sestavni deli, ki se uporabljajo ali so bili uporabljeni za sestavljanje zadevnega motornega vozila.“ Čeprav je ta uredba prenehala veljati 31. maja 2010, je njen člen 1(u) potrjeval, da mora izjavo o enakovrednosti, da bi bila upoštevna, podati proizvajalec.

102

Poleg tega je v skladu s členom 3, točka 27, Direktive 2007/46 izraz „proizvajalec“ opredeljen kot „fizična ali pravna oseba, ki je odgovorna homologacijskemu organu za vse vidike homologacijskega postopka ali postopka izdaje soglasja in za zagotavljanje skladnosti proizvodnje“, pri čemer ni nujno, da je ta fizična ali pravna oseba neposredno vključena v vse stopnje izdelave vozila, sistema, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote, ki je predmet homologacijskega postopka.

103

Čeprav se ta opredelitev nanaša le na vozila in nadomestne dele, za katere je potrebna homologacija, vsebuje koristne napotke za ugotovitev, koga je mogoče šteti za „proizvajalca“ sestavnega dela, da bi se preučilo, ali je lahko izjava o enakovrednosti osebe, ki se opredeljuje kot „proizvajalec“ tega sestavnega dela, ustrezno dokazno sredstvo. Iz te opredelitve namreč izhaja, da ni nujno, da je podjetje, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot „proizvajalca“ sestavnega dela, neposredno vključeno v vse stopnje izdelave tega sestavnega dela.

104

V tem okviru je koristna tudi opredelitev izrazov „originalni deli ali oprema“ iz člena 3, točka 26, Direktive 2007/46, v skladu s katero se „šteje […], razen če se ne dokaže nasprotno, da so deli originalni deli, če proizvajalec delov potrdi, da ti ustrezajo kakovosti sestavnih delov, uporabljenih pri sestavi zadevnega vozila, in so bili izdelani v skladu s tehničnimi zahtevami in proizvodnimi standardi, ki jih je določil proizvajalec vozila.“

105

Iz te opredelitve namreč izhaja, da mora zato, da bi lahko dokazal, da je nadomestni del mogoče šteti za originalni del, izjavo v tem smislu podati proizvajalec tega sestavnega dela, čeprav je bil ta sestavni del proizveden v skladu s specifikacijami in proizvodnimi standardi, ki jih je določil proizvajalec vozila, ki mu je namenjen.

106

Zato je treba ugotoviti, da mora izjavo o enakovrednosti sestavnega dela, da bi se lahko štela za ustrezno dokazno sredstvo v okviru javnih razpisov, kakršna sta ta iz postopkov v glavni stvari, podati proizvajalec tega sestavnega dela, čeprav ni nujno, da je ta proizvajalec neposredno vključen v vse stopnje izdelave navedenega sestavnega dela.

107

Nasprotno pa ni mogoče šteti, da je izjava o enakovrednosti, ki jo poda prodajalec ali trgovec, ustrezno dokazno sredstvo.

108

Čeprav mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali je mogoče v postopkih v glavni stvari ponudnike opredeliti kot „proizvajalce“ sestavnih delov, ki so jih ponudili, je treba za koristen odgovor temu sodišču pojasniti, da je v nasprotju s tem, kar so navedle nekatere stranke, ki so sodelovale v postopku pred Sodiščem, dejstvo, da ponudnik proizvaja nadomestne dele, ki niso tisti, na katere se nanaša zadevni javni razpis, da je član gospodarske zbornice oziroma da je njegova dejavnost predmet certifikacije kakovosti, ni upoštevno za ugotovitev, ali se tega ponudnika lahko šteje za proizvajalca sestavnih delov, ki jih ponuja v svoji ponudbi.

109

Poleg tega je treba zavrniti tudi trditev, da je potrebna širša razlaga pojma „proizvajalec“, ker je na podlagi nekaterih direktiv Unije na področju varstva potrošnikov in zlasti člena 1(2)(d) Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 4, str. 223) in člena 2, točka 4, Direktive (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb za prodajo blaga, spremembi Uredbe (EU) 2017/2394 in Direktive 2009/22/ES ter razveljavitvi Direktive 1999/44/ES (UL 2019, L 136, str. 28) pojem „proizvajalec“ razširjen, tako da vključuje gospodarski subjekt, ki le trži proizvod, tako da nanj namesti svojo znamko, ne da bi dejansko sodeloval v postopku izdelave. Namen te zakonodaje je namreč zlasti zagotoviti varstvo potrošnikov, kot je razvidno iz člena 1(1) Direktive 1999/44 in člena 1 Direktive 2019/771, in torej ni upoštevna za razlago zakonodaje Unije o javnih naročilih.

110

Nazadnje je treba opozoriti, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 96 te sodbe, da mora biti dokaz o enakovrednosti proizvodov, ki jih ponuja ponudnik, tistim, ki so opredeljeni v tehničnih specifikacijah iz javnih razpisov, že predložen v ponudbi in da ta dokaz naročniku dejansko omogoča, da opravi koristno oceno ponudb, ki so mu bile predložene. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali gre v postopkih v glavni stvari za tak primer.

111

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člena 60 in 62 Direktive 2014/25 ob upoštevanju opredelitve izraza „proizvajalec“ iz člena 3, točka 27, Direktive 2007/46 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da lahko naročnik v okviru javnega razpisa za dobavo nadomestnih delov za avtobuse, namenjene za opravljanje javne službe, kot dokaz o enakovrednosti sestavnih delov, za katere veljajo regulativni akti iz priloge IV k Direktivi 2007/46 in jih ponuja ponudnik, sprejme izjavo o enakovrednosti, ki jo je podal ta ponudnik, če tega ni mogoče šteti za proizvajalca teh sestavnih delov.

112

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: