–

za Airbnb Ireland UC D. Van Liedekerke, advocaat, ter A. Laes in M. Van Lierde, odvetnika,

–

za Région de Bruxelles-Capitale C. Molitor, odvetnik,

–

za špansko vlado L. Aguilera Ruiz, agent,

–

za francosko vlado N. Vincent in T. Stéhelin, agenta,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z R. Guizzi, avvocato dello Stato,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in J. Hoogveld, agenta,

–

za avstrijsko vlado J. Schmoll, agentka,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo W. Roels, S. Kalėda, P.-J. Loewenthal in L. Armati, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(5)(a) in člena 15(2) Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 25, str. 399), členov od 1 do 3 Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL 2006, L 376, str. 36) in člena 56 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru tožbe družbe Airbnb Ireland UC za razglasitev ničnosti člena 12 ordonnance de la Région de Bruxelles-Capitale du 23 décembre 2016 relative à la taxe régionale sur les établissements d’hébergement touristique (sklep regije Bruselj – glavno mesto z dne 23. decembra 2016 o regionalnem davku na turistične nastanitvene obrate).

3

V uvodni izjavi 12 Direktive 2000/31 je navedeno:

„Nekatere dejavnosti je treba izključiti iz področja veljavnosti te direktive, saj svobode opravljanja storitev na teh področjih danes ni mogoče zagotoviti na podlagi Pogodbe ali obstoječe sekundarne zakonodaje; izključitev teh dejavnosti ne posega v mehanizme, ki bi se lahko izkazali za potrebne pri pravilnem delovanju notranjega trga; obdavčenje, predvsem davek na dodano vrednost, ki se pobira za mnoge storitve, na katere se nanaša ta direktiva, mora biti izključeno iz področja uporabe te direktive“.

4

V uvodni izjavi 13 te direktive je navedeno:

„Cilj te direktive ni določanje predpisov o davčnih obveznostih niti vnaprejšnje poseganje v razvijanje pravnih aktov Skupnosti v zvezi z davčnimi vidiki elektronskega poslovanja“.

5

V uvodni izjavi 21 navedene direktive je navedeno:

„Z obsegom koordiniranega področja se ne posega v usklajevanje Skupnosti glede storitev informacijske družbe v prihodnosti in prihodnje zakonodaje, sprejete na nacionalni ravni skladno s pravom Skupnosti; koordinirano področje zajema le zahteve v zvezi z dejavnostmi v stalnem dostopu do interneta, na primer obveščanje na spletu, oglaševanje na spletu, nakupovanje na spletu in sklepanje pogodb na spletu […]“.

6

Člen 1 Direktive 2000/31, naslovljen „Cilji in področje uporabe“, določa:

„1.   Cilj te direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z zagotavljanjem prostega pretoka storitev informacijske družbe med državami članicami.

2.   Ta direktiva usklajuje, kolikor je to potrebno za dosego ciljev iz odstavka 1, nekatere nacionalne določbe o storitvah informacijske družbe glede notranjega trga, sedeža ponudnikov storitev, komercialnih sporočil, elektronskih pogodb, odgovornosti posrednikov, kodeksov ravnanja, izvensodnih poravnav sporov, sodnega varstva in sodelovanja med državami članicami.

[…]

5.   Ta direktiva se ne uporablja za:

[…]“

7

Člen 3(2) navedene direktive določa:

„Države članice ne smejo omejevati svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje.“

8

V skladu s členom 3(4) navedene direktive je odstopanje od te prepovedi – če je sorazmerno z zastavljenim ciljem – mogoče samo iz razlogov javnega reda, varstva javnega zdravja, javne varnosti ali varstva potrošnikov.

9

Člen 15(2) navedene direktive določa:

„Države članice lahko določijo, da morajo ponudniki storitev informacijske družbe nemudoma obvestiti pristojne organe o domnevnih nezakonitih dejavnostih ali podatkih prejemnikov njihove storitve ali da morajo pristojnim organom na zahtevo sporočiti podatke, na podlagi katerih je možno identificirati prejemnike njihove storitve, s katerimi so sklenili dogovore o shranjevanju.“

10

Člen 1 Direktive 2006/123, naslovljen „Področje urejanja“, določa:

„1.   Ta direktiva uvaja splošne določbe, ki ponudnikom storitev olajšujejo uveljavljanje svobode ustanavljanja in prostega pretoka storitev ter hkrati ohranjajo visoko raven kakovosti storitev.

[…]“

11

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za storitve, ki jih opravljajo ponudniki s sedežem v državi članici.

[…]

3.   Ta direktiva se ne uporablja za področje obdavčevanja.“

12

Člen 3 iste direktive, naslovljen „Razmerje z drugimi določbami prava [Unije]“, določa:

„1.   V primeru nasprotij med določbami te direktive in drugimi akti Skupnosti, ki urejajo posebne vidike začetka opravljanja in opravljanja storitvene dejavnosti na posebnih področjih ali za posebne poklice, imajo prednost določbe drugih aktov Skupnosti, ki se uporabljajo na teh posebnih področjih ali za te posebne poklice. […]

[…]

3.   Države članice uporabljajo določbe te direktive ob upoštevanju določil Pogodbe o pravici do ustanavljanja in prostem pretoku storitev.“

13

S sklepom regije Bruselj – glavno mesto z dne 23. decembra 2016 o regionalnem davku na turistične nastanitvene obrate (Moniteur belge z dne 6. januarja 2017, str. 509, v nadaljevanju: sklep z dne 23. decembra 2016) je bil uveden pavšalni davek na nočitve, ki ga je zavezan plačati vsak upravljavec turističnega nastanitvenega obrata, pri čemer turistična nastanitev zajema nastanitev turistov na domu, če je ta odplačna (v nadaljevanju: pavšalni turistični davek).

14

V skladu s členom 2(8) sklepa z dne 23. decembra 2016 je kot posrednik opredeljena „vsaka fizična ali pravna oseba, ki proti plačilu daje nastanitvene enote na voljo na turističnem trgu, zagotavlja oglaševanje turističnega nastanitvenega obrata ali ponuja storitve, prek katerih lahko upravljavci in turisti neposredno vzpostavijo stik drug z drugim“.

15

V skladu s členom 3 navedenega sklepa se pavšalni turistični davek izračuna tako, da se osnovni znesek na nastanitveno enoto, ki je znižan za nastanitve na domu, pomnoži s številom nočitev turistov v tej nastanitveni enoti.

16

Iz člena 4 navedenega sklepa je razvidno, da je zavezanec za plačilo pavšalnega turističnega davka upravljavec turističnega nastanitvenega obrata ali – če je ta plačilno nesposoben ali neznan – lastnik nepremičnine, iz člena 7 istega sklepa pa, da mora zavezanec za plačilo tega davka davčni upravi predložiti mesečno napoved.

17

Člen 12 sklepa z dne 23. decembra 2016 določa:

„Posredniki morajo za turistične nastanitvene obrate v regiji Bruselj – glavno mesto, za katere zagotavljajo posredovanje ali izvajajo oglaševalsko politiko, uradnikom, ki jih imenuje vlada, na pisno zahtevo sporočiti podatke o upravljavcu in turističnih nastanitvenih obratih ter število nočitev in upravljanih nastanitvenih enot v preteklem letu.

Posredniku, ki ne odgovori na pisno zahtevo iz prejšnjega odstavka, se lahko naloži upravna globa v višini 10.000 EUR.“

18

Davčna uprava regije Bruselj – glavno mesto je po začetku veljavnosti sklepa z dne 23. decembra 2016 družbi Airbnb Ireland 10. februarja 2017 poslala zahtevo za informacije o zavezancih za plačilo pavšalnega turističnega davka, ki uporabljajo njene storitve (v nadaljevanju: prva zahteva za informacije).

19

Družba Airbnb Ireland je 31. marca 2017 izrazila zadržke glede navedene zahteve in predlagala pogovor o tem z regionalnimi organi. Navedena davčna uprava ji je 8. avgusta 2017 poslala novo, bolj ciljno usmerjeno zahtevo za informacije, in sicer glede devetih turističnih nastanitvenih obratov v regiji Bruselj – glavno mesto (v nadaljevanju: druga zahteva za informacije).

20

Družba Airbnb Ireland je 8. septembra 2017 navedla, da te zahteve ne bo upoštevala, zaradi česar ji je davčna uprava regije Bruselj – glavno mesto 10. novembra 2017 naložila devet glob po 10.000 EUR.

21

Družba Airbnb Ireland je 10. julija 2017 – med prvo in drugo zahtevo za informacije – pri predložitvenem sodišču, torej Cour constitutionnelle (ustavno sodišče, Belgija), vložila tožbo za razglasitev ničnosti člena 12 sklepa z dne 23. decembra 2016.

22

Predložitveno sodišče je po tem, ko je poudarilo, da je iz parlamentarnih pripravljalnih dokumentov razvidno, da je cilj uvedbe pavšalnega turističnega davka s sklepom z dne 23. decembra 2016 zagotovitev sodelovanja turistične panoge pri finančnem bremenu, ki izhaja iz turizma, in uskladitev obdavčitve turističnih nastanitvenih obratov v regiji Bruselj – glavno mesto, pojasnilo, da posredniki – med drugim družba Airbnb Ireland – niso zavezanci za plačilo navedenega davka niti niso odgovorni za njegovo pobiranje, ampak zanje v skladu s členom 12 navedenega sklepa velja obveznost obveščanja na podlagi pisne zahteve davčne uprave, za nespoštovanje te dolžnosti pa morajo plačati upravno globo v višini 10.000 EUR.

23

Ob tem, ko navaja, da je treba v skladu s sodno prakso Sodišča storitev posredovanja, katere predmet je prek elektronske platforme odplačno povezati potencialne najemnike s poklicnimi ali nepoklicnimi najemodajalci, ki ponujajo storitve kratkotrajne nastanitve, pri čemer se skupaj z navedeno storitvijo posredovanja prav tako ponujajo številne storitve, ki so glede na to storitev posredovanja pomožne, opredeliti kot „storitev informacijske družbe“ v smislu Direktive 2000/31 (sodba z dne 19. decembra 2019, Airbnb Ireland, C‑390/18, EU:C:2019:1112, točka 69), se predložitveno sodišče – po mnenju katerega so posredniki, na katere se nanaša sklep z dne 23. decembra 2016, večinoma ponudniki take posredniške storitve – sprašuje, ali je navedena direktiva upoštevna za obravnavano zadevo, glede na to, da člen 1(5)(a) te direktive določa, da se ta ne uporablja „za področje obdavčitve“.

24

Predložitveno sodišče se sprašuje zlasti o razlagi navedenega besedila in o opredelitvi člena 12 sklepa z dne 23. decembra 2016. Ta člen je del davčne zakonodaje, vendar družba Airbnb Ireland kljub temu trdi, da se izjema iz člena 1(5)(a) Direktive 2000/31, ki jo je treba razlagati ozko, v obravnavanem primeru ne uporablja, zato naj bi se ta direktiva za člen 12 navedenega sklepa uporabljala. Vendar naj obveznost obveščanja iz navedenega člena 12 ne bi izpolnjevala pogojev iz člena 3(4) Direktive 2000/31, v skladu s katerimi lahko države članice sprejmejo ukrepe, ki omejujejo svobodo zagotavljanja storitev informacijske družbe.

25

V teh okoliščinah je Cour constitutionnelle (ustavno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje postavilo ta vprašanja:

26

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(5)(a) Direktive 2000/31 razlagati tako, da je treba za določbo davčne zakonodaje države članice, v skladu s katero morajo posredniki glede turističnih nastanitvenih obratov v eni od regij te države članice, v zvezi s katerimi posredujejo ali izvajajo oglaševalsko politiko, davčni upravi na njeno pisno zahtevo posredovati podatke o upravljavcu in turističnih nastanitvenih obratih ter število nočitev in upravljanih nastanitvenih enot v preteklem letu, šteti, da je, kar zadeva njeno naravo, ni mogoče ločiti od zakonodaje, katere del je, in da zato spada na „področje obdavčitve“, ki je izrecno izključeno s področja uporabe navedene direktive.

27

Prvič, opozoriti je treba, da je bila Direktiva 2000/31 sprejeta med drugim na podlagi člena 95 ES, katerega besedilo je povzeto v členu 114 PDEU in ki v odstavku 2 s svojega področja uporabe izključuje „davčne določbe“. Sodišče je v sodbi z dne 29. aprila 2004, Komisija/Svet (C‑338/01, EU:C:2004:253, točka 63), navedlo, da ta besedna zveza ne zajema samo vseh področij obdavčitve, ne glede na vrste zadevnih davkov ali dajatev, ampak tudi vse vidike tega področja, najsi gre za materialnopravna ali postopkovna pravila. Pojasnilo je tudi, da podrobnih pravil za izterjavo kakršnih koli davkov ni mogoče ločiti od sistema davkov ali dajatev, na katerega se ta pravila navezujejo (sodba z dne 29. aprila 2004, Komisija/Svet, C‑338/01, EU:C:2004:253, točka 66).

28

Drugič, ta razlaga izhaja tudi iz tega, kam v Pogodbo so te določbe umeščene. Člen 114(2) PDEU je namreč del poglavja 3, naslovljenega „Približevanje zakonodaje“, ki je za poglavjem 2, naslovljenim „Davčne določbe“, v okviru naslova VII Pogodbe DEU, ki se nanaša na „[s]kupna pravila o konkurenci, obdavčitvi in približevanju zakonodaje“. Zato se nič, kar zadeva poglavje 3, torej približevanje zakonodaje, ne nanaša in se ne more nanašati na tisto, kar spada v poglavje 2, torej davčne določbe.

29

Tretjič, enako razlogovanje velja za sekundarno zakonodajo, sprejeto na podlagi člena 95 ES in pozneje člena 114 PDEU. To izhaja tudi iz jezikovne razlage širokih izrazov iz člena 1(5)(a) Direktive 2000/31, in sicer „področje obdavčitve“, ki jih je treba torej razlagati široko, kot je Sodišče potrdilo na primer glede pojma „področje prevoza“, ki je širši od pojma „prevozne storitve“ (sodba z dne 15. oktobra 2015, Grupo Itevelesa in drugi, C‑168/14, EU:C:2015:685, točka 41).

30

Četrtič, te ugotovitve potrjuje besedilo uvodnih izjav 12 in 13 Direktive 2000/31, v katerih je navedeno, da je s področja uporabe te direktive izključeno „obdavčenje“ in da cilj navedene direktive „ni določanje predpisov o davčnih obveznostih“.

31

V obravnavanem primeru ni sporno, da so storitve, kakršne zagotavlja družba Airbnb Ireland, storitve informacijske družbe, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2000/31, saj je Sodišče tako opredelilo storitev posredovanja, katere predmet je prek elektronske platforme odplačno povezati potencialne najemnike s poklicnimi ali nepoklicnimi najemodajalci, ki ponujajo storitve kratkotrajne nastanitve, pri čemer se skupaj z navedeno storitvijo posredovanja prav tako ponujajo številne storitve, ki so glede na to storitev posredovanja pomožne (sodba z dne 19. decembra 2019, Airbnb Ireland, C‑390/18, EU:C:2019:1112, točki 49 in 69).

32

Kot pa je poudarilo predložitveno sodišče, je uporaba navedene direktive v sporu o glavni stvari pogojena s tem, da za člen 12 sklepa z dne 23. decembra 2016, ki posrednike glede turističnih nastanitvenih obratov v regiji Bruselj – glavno mesto, v zvezi s katerimi posredujejo ali izvajajo oglaševalsko politiko, zavezuje, da davčni upravi na njeno pisno zahtevo posredujejo podatke o upravljavcu in turističnih nastanitvenih obratih ter število nočitev in upravljanih nastanitvenih enot v preteklem letu, ni mogoče šteti, da spada na „področje obdavčitve“, sicer bi bil v skladu s členom 5(1)(a) Direktive 2000/31 zunaj njenega področja uporabe.

33

V zvezi s tem je treba poudariti, da čeprav se člen 12 sklepa z dne 23. decembra 2016 sam po sebi ne nanaša na zavezance za plačilo pavšalnega turističnega davka, ampak na osebe v vlogi posrednika – proti plačilu – pri upravljanju turističnih nastanitev, in da se nanaša na zagotavljanje informacij upravi regije Bruselj – glavno mesto, ki je sankcionirano z globo, pa je, prvič, prejemnica teh informacij davčna uprava, drugič – kot je poudarilo tudi samo predložitveno sodišče – navedeni člen je del davčne zakonodaje, in sicer sklepa z dne 23. decembra 2016, in tretjič, informacij, ki jih je treba v skladu s to določbo posredovati, vsebinsko ni mogoče ločiti od navedene zakonodaje, saj je samo na njihovi podlagi mogoče identificirati dejanskega zavezanca za plačilo navedenega davka, davčno osnovo, to je kraj nastanitve na domu, število nastanitvenih enot in število nočitev ter posledično višino tega davka.

34

Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti tako, da je treba za določbo davčne zakonodaje države članice, v skladu s katero morajo posredniki glede turističnih nastanitvenih obratov v eni od regij te države članice, v zvezi s katerimi posredujejo ali izvajajo oglaševalsko politiko, regionalni davčni upravi na njeno pisno zahtevo posredovati podatke o upravljavcu in turističnih nastanitvenih obratih ter število nočitev in upravljanih nastanitvenih enot v preteklem letu, šteti, da je, kar zadeva njeno naravo, ni mogoče ločiti od zakonodaje, katere del je, in da zato spada na „področje obdavčitve“, ki je izrecno izključeno s področja uporabe Direktive 2000/31.

35

Italijanska in avstrijska vlada menita, da drugo vprašanje ni dopustno, ker predložitveno sodišče ni zagotovilo pojasnil v skladu s členom 94(c) Poslovnika Sodišča, s katerimi bi utemeljilo sklicevanje na člene od 1 do 3 Direktive 2006/123 in člen 56 PDEU, niti ni pojasnilo, kakšne posledice namerava iz zaprošene razlage teh določb izpeljati za rešitev spora o glavni stvari. Iz predložitvene odločbe naj zato ne bi izhajalo, da je to vprašanje sploh potrebno.

36

Ugotoviti je treba, da ima drugo vprašanje dva dela, pri čemer se prvi nanaša na to, ali členi od 1 do 3 Direktive 2006/123 nasprotujejo nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, drugi pa se nanaša na združljivost take ureditve s členom 56 PDEU.

37

V zvezi s prvim delom drugega vprašanja drži, da predložitveno sodišče z ničimer ni utemeljilo omembe členov od 1 do 3 Direktive 2006/123, zato Sodišče ne ve, zakaj ima navedeno sodišče pomisleke glede razlage teh določb niti kakšna je povezava med temi določbami in členom 12 sklepa z dne 23. decembra 2016, kar ni skladno z zahtevami iz člena 94(c) Poslovnika (glej v tem smislu sklep z dne 30. junija 2020, Airbnb Ireland in Airbnb Payments UK, C‑723/19, neobjavljen, EU:C:2020:509, točka 29). Zato je prvi del drugega vprašanja za predhodno odločanje nedopusten.

38

Kar zadeva drugi del drugega vprašanja, pa je predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe člen 56 PDEU večkrat omenilo v svojem povzetku tožbenih razlogov družbe Airbnb Ireland. To Sodišču omogoča, da ugotovi, kako točno navedeno sodišče v konkretnih okoliščinah postopka v glavni stvari to določbo povezuje s členom 12 sklepa z dne 23. decembra 2016. Drugi del drugega vprašanja je zato dopusten in je torej nanj treba vsebinsko odgovoriti.

39

Predložitveno sodišče z drugim delom drugega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je ureditev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari in v skladu s katero morajo ponudniki storitev nepremičninskega posredovanja ne glede na kraj sedeža in način posredovanja v zvezi s turističnimi nastanitvenimi obrati v regiji zadevne države članice, za katere posredujejo ali vodijo oglaševalsko politiko, regionalni davčni upravi na njeno pisno zahtevo posredovati podatke o upravljavcu in turističnih nastanitvenih obratih ter število nočitev in upravljanih nastanitvenih enot v preteklem letu, v nasprotju s prepovedjo iz člena 56 PDEU.

40

Najprej je treba poudariti, da člen 12 sklepa z dne 23. decembra 2016 obveznost izpolniti zahtevo davčnih organov po informacijah določa za vse posrednike, katerih dejavnost se nanaša na turistične nastanitvene obrate v regiji Bruselj – glavno mesto, ne glede na kraj sedeža teh posrednikov in posledično tudi ne glede na državo članico, v kateri imajo sedež, pomemben pa ni niti način posredovanja teh gospodarskih subjektov, pri čemer je to povezovanje bodisi digitalno ali v drugi obliki.

41

Taka ureditev torej ni diskriminatorna in se kot taka ne nanaša na pogoje opravljanja storitev posredovanja, ampak izvajalcem storitev nalaga zgolj obveznost, da po opravljeni storitvi hranijo podatke o njej za namene točnega pobiranja davkov v zvezi z oddajanjem zadevnih nepremičnin v najem od zadevnih lastnikov.

42

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da nacionalna zakonodaja, ki velja za vse subjekte, ki opravljajo dejavnosti na nacionalnem ozemlju, katere namen ni urejati pogoje glede opravljanja storitev zadevnih podjetij in katere morebitni omejevalni učinki za svobodo opravljanja storitev so preveč naključni in preveč posredni, da bi bilo mogoče za v njej določeno obveznost šteti, da lahko omeji to svobodo, ni v nasprotju s prepovedjo iz člena 56 PDEU (sodba z dne 8. maja 2014, Pelckmans, C‑483/12, EU:C:2014:304, točka 25).

43

Družba Airbnb Ireland sicer priznava to nediskriminatornost v teoriji, vendar meni, da člen 12 sklepa z dne 23. decembra 2016 v praksi posega bolj v take storitve posredovanja, kot jih sama zagotavlja.

44

Res je, da je na podlagi razvoja tehnoloških sredstev in trenutnega stanja na trgu opravljanja storitev nepremičninskega posredovanja mogoče ugotoviti, da je mogoče, da je obveznost posredovanja podatkov davčni upravi za posrednike, ki svoje storitve opravljajo prek elektronske platforme, na podlagi ureditve, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, pogostejša in večja od obveznosti drugih posrednikov. Vendar je ta večja obveznost le odraz večjega števila transakcij, ki jih navedeni posredniki izvajajo, in njihovega ustreznega tržnega deleža. Zato iz tega ne izhaja nobena diskriminacija.

45

Poudariti je treba tudi, da davčne obveznosti že po svoji naravi ponudnikom storitev povzročajo dodatne stroške.

46

Vendar je Sodišče že poudarilo, da se člen 56 PDEU ne nanaša na ukrepe, katerih edini učinek je povzročitev dodatnih stroškov za zadevno storitev in ki na opravljanje storitev med državami članicami vplivajo enako kot na opravljanje storitev v posamezni državi članici (glej sodbo z dne 22. novembra 2018, Vorarlberger Landes- und Hypothekenbank, C‑625/17, EU:C:2018:939, točka 32 in navedena sodna praksa).

47

Nazadnje, tudi če obveznost, v skladu s katero morajo vsi posredniki davčni upravi, kadar ta to zahteva, posredovati podatke o upravljavcu in turističnih nastanitvenih obratih ter število nočitev in upravljanih nastanitvenih enot v preteklem letu, lahko povzroči dodatne stroške, med drugim v zvezi z iskanjem in hrambo zadevnih podatkov, je treba predvsem glede storitev posredovanja, ki se opravljajo digitalno, opozoriti, da se zadevni podatki hranijo pri posrednikih, kakršna je družba Airbnb Ireland, zato so dodatni stroški zaradi te obveznosti v vsakem primeru manjši.

48

V zvezi s tem zadostuje sklicevanje na izjave navedene družbe v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. decembra 2019, Airbnb Ireland (C‑390/18, EU:C:2019:1112), da kot storitev ponuja „sistem za ocenjevanje najemodajalcev in najemnikov, ki je dostopen prihodnjim najemodajalcem in najemnikom“, kar samodejno pomeni, da s tem povezane podatke tudi hrani.

49

Zato je treba na drugi del drugega vprašanja odgovoriti, da ureditev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari in v skladu s katero morajo ponudniki storitev nepremičninskega posredovanja – ne glede na kraj sedeža in način posredovanja – glede turističnih nastanitvenih obratov v regiji zadevne države članice, v zvezi s katerimi posredujejo ali izvajajo oglaševalsko politiko, regionalni davčni upravi na njeno pisno zahtevo posredovati podatke o upravljavcu in turističnih nastanitvenih obratih ter število nočitev in upravljanih nastanitvenih enot v preteklem letu, ni v nasprotju s prepovedjo iz člena 56 PDEU.

50

Tretje vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na razlago člena 15(2) Direktive 2000/31 in temelji na premisi, da se ta direktiva uporablja za spor o glavni stvari. Iz odgovora na prvo vprašanje pa izhaja, da ni tako. Zato na tretje vprašanje ni treba odgovoriti.

51

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: