1

Evropska komisija in Enotni odbor za reševanje (EOR) s pritožbama predlagata razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 23. septembra 2020, Landesbank Baden‑Württemberg/EOR (T‑411/17, EU:T:2020:435; v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to sodišče razglasilo ničnost sklepa EOR o izračunu predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje (SRB/ES/SRF/2017/05) za leto 2017, sprejetega na izvršni seji 11. aprila 2017 (v nadaljevanju: sporni sklep), v delu, v katerem se nanaša na družbo Landesbank Baden‑Württemberg.

2

V uvodnih izjavah od 105 do 107 Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2014, L 173, str. 190) je navedeno:

3

Člen 102(1) te direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da do 31. decembra 2024 razpoložljiva finančna sredstva njihovih shem financiranja dosežejo vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na njihovem ozemlju. Države članice lahko določijo ciljne ravni, ki presegajo ta znesek.“

4

Člen 103 navedene direktive določa:

„1.   Da bi se dosegla ciljna raven, določena v členu 102, države članice zagotovijo, da se prispevki od institucij, vključno s podružnicami v Uniji, z dovoljenjem na njihovem ozemlju pobirajo vsaj enkrat letno.

2.   Prispevek vsake institucije je sorazmeren deležu njenih obveznosti (brez kapitala), od katerega se odštejejo krite vloge, glede na skupne obveznosti (brez kapitala), od katerih se odštejejo krite vloge vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju države članice.

Prispevki se prilagodijo sorazmerno glede na profil tveganja institucij v skladu z merili, sprejetimi na podlagi odstavka 7.

[…]

7.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 115, da opredeli pojem prilagajanja prispevkov sorazmerno s profilom tveganja institucij iz odstavka 2 tega člena ob upoštevanju vsega naslednjega:

5

V uvodni izjavi 41 Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L 225, str.1) je navedeno:

„Ob upoštevanju nalog odbora in ciljev reševanja, ki vključuje zaščito javnih sredstev, bi moralo biti delovanje [enotnega mehanizma za reševanje (EMR)] financirano iz prispevkov, ki jih vplačajo institucije s sedežem v sodelujočih državah članicah.“

6

Člen 69(1) te uredbe določa:

„Do konca prvotnega obdobja osmih let od 1. januarja 2016 […] razpoložljiva finančna sredstva [Enotnega sklada za reševanje (ESR)] dosežejo vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh kreditnih institucij z dovoljenjem v vseh sodelujočih državah članicah.“

7

Člen 70(1) in (2) navedene uredbe določa:

„1.   Posamezni prispevek vsake institucije se zbere vsaj na letni osnovi in se izračuna sorazmerno z zneskom njenih obveznosti (kapital ni vključen) brez kritih vlog, glede na celotno obveznost (kapital ni vključen) brez kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemljih vseh sodelujočih držav članic.

2.   Odbor vsako leto po posvetovanju z [Evropsko centralno banko (ECB)] ali pristojnim nacionalnim organom ter v tesnem sodelovanju z nacionalnimi organi za reševanje izračuna posamezne prispevke, da zagotovi, da prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, ne presegajo 12,5 % ciljne ravni.

Izračun prispevkov posameznih institucij vsako leto temelji na:

Razmerje med pavšalnim prispevkom in tveganju prilagojenimi prispevki upošteva uravnoteženo porazdelitev prispevkov med različnimi vrstami bank.

[…]“

8

Člen 88(1) iste uredbe določa:

„Za člane odbora, podpredsednika, […], uslužbence odbora in uslužbence, izmenjane s sodelujočimi državami članicami ali napotene z njihove strani, ki izvajajo naloge reševanja, veljajo zahteve varovanja poslovne skrivnosti v skladu s členom 339 PDEU in ustreznimi določbami v zakonodaji Unije, tudi po prenehanju njihovih nalog. Zlasti se jim prepove razkrivanje zaupnih informacij, ki so jih prejeli med opravljanjem svojih poklicnih dejavnosti ali od pristojnega organa ali organa za reševanje v zvezi z nalogami iz te uredbe, kateri koli osebi ali organu, razen kadar gre za izvajanje nalog v skladu s to uredbo ali za tako obliko povzetka ali zbirno obliko, da posameznih subjektov iz člena 2 ni mogoče identificirati, oziroma so pridobili izrecno in predhodno soglasje organa ali subjekta, ki je predložil informacije.

Informacije, ki so predmet zahtev varovanja poklicne skrivnosti, se ne razkrijejo drugemu javnemu ali zasebnemu subjektu, razen kadar je razkritje potrebno za namene sodnega postopka.“

9

Člen 4 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/63 z dne 21. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s predhodnimi prispevki v sheme za financiranje reševanja (UL 2015, L 11, str. 44) določa:

„1.   Organi za reševanje določijo letne prispevke, ki jih morajo plačati posamezne institucije, sorazmerno glede na njihov profil tveganja na podlagi informacij, ki jih zagotovi institucija […], ter z uporabo metodologije, določene v tem oddelku.

2.   Organ za reševanje določi letni prispevek iz odstavka 1 na podlagi letne ciljne ravni sheme za financiranje reševanja, pri čemer upošteva ciljno raven, ki mora biti dosežena do 31. decembra 2024 v skladu z odstavkom 1 člena 102 Direktive [2014/59] ter na podlagi povprečnega zneska kritih vlog v preteklem letu, izračunanega četrtletno, vseh institucij z dovoljenjem na njegovem ozemlju.“

10

Člen 5 te delegirane uredbe določa načela prilagoditve osnovnih letnih prispevkov tveganju.

11

Člen 6 navedene delegirane uredbe določa stebre in kazalnike tveganja, katerih relativna utež je določena v členu 7 iste delegirane uredbe.

12

Člen 9 Delegirane uredbe 2015/63 določa:

„1.   Organ za reševanje določi za vsako institucijo dodatni multiplikator za prilagoditev tveganjem, in sicer tako da kombinira kazalnike tveganja iz člena 6 v skladu s formulo in postopki iz Priloge I.

2.   Organ za reševanje brez poseganja v člen 10 določi letni prispevek vsake institucije za vsako prispevno obdobje, in sicer tako da pomnoži osnovni letni prispevek z dodatnim multiplikatorjem za prilagoditev tveganjem v skladu s formulo in postopki iz Priloge I.

3.   Multiplikator za prilagoditev tveganjem ima vrednost med 0,8 in 1,5.“

13

Člen 13(1) te uredbe določa:

„Organ za reševanje uradno obvesti vsako institucijo iz člena 2 o svoji odločitvi glede letnega prispevka, ki ga mora posamezna institucija vsako leto plačati najpozneje do 1. maja.“

14

Priloga I k navedeni delegirani uredbi je naslovljena „Postopek za izračun letnih prispevkov institucij“ in podrobno določa faze, ki jih mora EOR upoštevati pri izračunu predhodnih prispevkov v ESR.

15

EOR je s spornim sklepom določil znesek predhodnih prispevkov v ESR za leto 2017, vključno z zneskom prispevka družbe Landesbank Baden‑Württemberg, kreditne institucije s sedežem v Nemčiji.

16

Bundesanstalt für Finanzmarktstabilisierung (zvezni urad za stabilizacijo finančnih trgov, Nemčija) je z odločbo o plačilu z dne 21. aprila 2017, ki jo je družba Landesbank Baden‑Württemberg prejela 24. aprila 2017, zadnjenavedeno obvestila, da je EOR določil njen predhodni prispevek v ESR za leto 2017, in ji sporočila znesek, ki ga mora plačati v Restrukturierungsfonds (sklad za prestrukturiranje, Nemčija). Tej odločbi o plačilu sta bila priložena dva dokumenta, in sicer nemška različica besedila spornega sklepa brez priloge, ki je v njem omenjena, in dokument z naslovom „Podrobnosti izračuna (prilagojenega tveganju): Predhodni prispevki v [ESR] za leto 2017“ (v nadaljevanju: harmonizirana priloga).

17

Družba Landesbank Baden‑Württemberg je 30. junija 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.

18

V utemeljitev te tožbe je navedla šest tožbenih razlogov. Ti tožbeni razlogi so se nanašali, prvič, na kršitev člena 296 PDEU in člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) zaradi nezadostne obrazložitve spornega sklepa, drugič, na kršitev člena 41 Listine, ker družba Landesbank Baden‑Württemberg ni bila zaslišana, tretjič, na kršitev člena 47 Listine, ker ta sklep ni bil preverljiv, četrtič, na kršitev več določb sekundarnega prava ter členov 16 in 20 Listine zaradi uporabe multiplikatorja za kazalnik „institucionalne sheme za zaščito vlog“, petič, na kršitev člena 16 Listine in načela sorazmernosti zaradi uporabe multiplikatorja za prilagoditev tveganjem, in šestič, na nezakonitost členov od 4 do 7 in 9 Delegirane uredbe 2015/63 ter Priloge I k tej delegirani uredbi.

19

S sklepom z dne 13. novembra 2017 je bila Komisiji dovoljena intervencija v podporo predlogom EOR.

20

Splošno sodišče je z ukrepom procesnega vodstva in tremi sklepi o pripravljalnih ukrepih EOR pozvalo, naj predloži več informacij in več dokumentov, med njimi celoten prepis izvirnika spornega sklepa skupaj z njegovo prilogo.

21

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo sporni sklep razglasilo za ničen v delu, v katerem se nanaša na družbo Landesbank Baden‑Württemberg, in razsodilo, da se učinki tega sklepa ohranijo šest mesecev od dneva, ko ta sodba postane pravnomočna.

22

Prvič, Splošno sodišče je po uradni dolžnosti preučilo tožbeni razlog glede neobstoja avtentifikacije spornega sklepa.

23

V zvezi s tem je v točkah 46 in 47 izpodbijane sodbe navedlo, da EOR ni predložil nobenega dokaza o avtentifikaciji priloge k temu sklepu, ki je bistveni element navedenega sklepa, čeprav je predložil kopijo podpisane različice besedila spornega sklepa in kopijo spremnega lista v zvezi s prav tako podpisanim spisom. Natančneje, Splošno sodišče je v točki 51 izpodbijane sodbe poudarilo, da EOR ni dokazal, da je bila ta priloga elektronsko podpisana.

24

Splošno sodišče je v točki 52 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila trditev, ki jo je na obravnavi navedel EOR, v skladu s katero je bila navedena priloga ob podpisu spremnega lista na voljo v dokumentarnem sistemu, imenovanem „Advanced Records System“ (v nadaljevanju: ARES), nova in da zato ni bila dopustna ter da vsekakor ni bila utemeljena. Splošno sodišče je tako v točki 53 te sodbe ugotovilo, da spremni list, ki ga je predložil EOR, ne vsebuje nobenega elementa, ki bi dokazoval utemeljenost te trditve ali na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti neločljivo povezavo med tem dokumentom in dokumentom iz sistema ARES, ki naj bi ustrezal Prilogi k spornemu sklepu.

25

Splošno sodišče je zato v točki 55 izpodbijane sodbe presodilo, da zahteva po avtentifikaciji spornega sklepa ni bila izpolnjena.

26

Drugič, Splošno sodišče je menilo, da je treba v interesu pravilnega delovanja pravosodja preučiti prvi, tretji in šesti tožbeni razlog, ki jih je navedla družba Landesbank Baden‑Württemberg, in je tem tožbenim razlogom ugodilo.

27

Splošno sodišče je, prvič, preučilo spoštovanje obveznosti obrazložitve in pravice do učinkovitega sodnega varstva.

28

Splošno sodišče je v točkah od 95 do 98 izpodbijane sodbe ugotovilo, da sporni sklep ne vsebuje skoraj nobenega elementa za izračun predhodnega prispevka družbe Landesbank Baden‑Württemberg v ESR za leto 2017 in da – čeprav so bili v harmonizirani prilogi navedeni drugi elementi izračuna – ne vsebuje zadostnih elementov za preverjanje pravilnosti tega prispevka. Splošno sodišče je zlasti presodilo, da ta dokument ne vsebuje nobenega elementa, ki bi se nanašal na druge bančne ustanove, na katere se ta izračun nanaša, medtem ko je zlasti na podlagi členov od 4 do 7 in 9 Delegirane uredbe 2015/63 izračun navedenega prispevka vključeval hkrati sorazmerni izračun obveznosti družbe Landesbank Baden‑Württemberg s skupnimi obveznostmi teh drugih ustanov in oceno profila tveganja te institucije v zvezi s profili tveganja navedenih drugih institucij.

29

Splošno sodišče je poleg tega v točkah 100 in 102 izpodbijane sodbe pojasnilo, da je glede na zaupnost podatkov, ki so bili upoštevani pri izračunu predhodnega prispevka družbe Landesbank Baden‑Württemberg v ESR za leto 2017, način izračuna tega prispevka sam po sebi nepregleden in posega v možnost učinkovitega izpodbijanja spornega sklepa. Zato je Splošno sodišče v točki 109 te sodbe menilo, da je obrazložitev, ki je bila dana družbi Landesbank Baden‑Württemberg, to postavila v položaj, v katerem ni mogla vedeti, ali je bil znesek tega prispevka izračunan pravilno oziroma ali bi ga morala izpodbijati pred sodiščema Unije.

30

Splošno sodišče je na podlagi tega v točki 110 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je EOR kršil obveznost obrazložitve.

31

Drugič, v točki 127 te sodbe je navedlo, da možnost Splošnega sodišča, da od EOR zahteva predložitev informacij zaradi preučitve zakonitosti izpodbijanega sklepa, v obravnavanem primeru ne more spremeniti ugotovitve, da je bila kršena obveznost obrazložitve, niti zagotoviti spoštovanja pravice družbe Landesbank Baden‑Württemberg do učinkovitega sodnega varstva.

32

Tretjič, Splošno sodišče se je izreklo o ugovoru nezakonitosti, ki ga je uveljavljala družba Landesbank Baden‑Württemberg.

33

Splošno sodišče je v zvezi s tem v točki 129 izpodbijane sodbe menilo, da nepreglednost načina izračuna predhodnih prispevkov v ESR vsaj deloma izhaja iz Delegirane uredbe 2015/63. Zato je v točki 141 te sodbe razsodilo, da kršitev obveznosti obrazložitve, ugotovljena v tej sodbi glede dela izračuna teh prispevkov, ki se nanaša na prilagoditev glede na profil tveganja, izhaja iz nezakonitosti členov od 4 do 7 in 9 Delegirane uredbe 2015/63 ter iz Priloge I k tej delegirani uredbi.

34

Komisija s pritožbo v zadevi C‑584/20 P Sodišču predlaga, naj:

35

EOR s pritožbo v zadevi C‑621/20 P Sodišču predlaga, naj:

36

Družba Landesbank Baden‑Württemberg Sodišču predlaga, naj:

37

Komisija in EOR sta z ločenima aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Sodišča ob vložitvi pritožb, predlagala, naj se ti zadevi obravnavata po hitrem postopku iz členov od 133 do 136 Poslovnika Sodišča, ki se na podlagi člena 190(1) tega poslovnika uporabljajo za pritožbo.

38

Komisija in EOR sta v utemeljitev svojih predlogov v bistvu trdila, da ima izpodbijana sodba velike posledice za letni izračun predhodnih prispevkov v ESR, da je treba čim prej pojasniti pravni okvir, ki ureja ta izračun, da bi se ESR omogočilo pridobiti finančno sposobnost, ki jo zahteva njegova vloga, in da bi bilo do tega pojasnila pri sodiščih Unije lahko vloženih veliko tožb.

39

Iz člena 133 Poslovnika Sodišča izhaja, da lahko predsednik Sodišča na predlog tožeče ali tožene stranke, če je treba zadevo zaradi njene narave obravnavati v kar najkrajšem času, po opredelitvi nasprotne stranke, sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odloči, da se z odstopanjem od določb tega poslovnika zadeva obravnava po hitrem postopku.

40

Predsednik Sodišča je 4. in 8. decembra 2020 po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odločil, da predlogoma Komisije in EOR ugodi.

41

Z izpodbijano sodbo se namreč izpodbijajo postopki EOR za zagotovitev avtentifikacije in obrazložitve sklepov o določitvi predhodnih prispevkov v ESR ter zakonitost bistvenih elementov metode za izračun teh prispevkov. Iz tega sledi, da je EOR od razglasitve te sodbe izpostavljen veliki negotovosti glede postopkov in načina izračuna, ki jih je treba za to uporabiti, čeprav mora v skladu s členom 13(1) Delegirane uredbe 2015/63 vsako leto najpozneje do 1. maja vsako od zadevnih institucij obvestiti o svojem sklepu o določitvi letnega prispevka v ESR, ki ga morajo plačati te institucije.

42

Glede na pomembnost vloge ESR v okviru bančne unije bi lahko imela ohranitev take negotovosti glede pogojev financiranja ESR sistematični znatni negativni vpliv na delovanje te unije in s tem na stabilnost euroobmočja. Da bi se preprečila vsakršna ovira pri postopku pobiranja prispevkov, ki zagotavljajo to financiranje, je treba torej to negotovost v najkrajšem možnem času odpraviti (glej po analogiji sklepa predsednika Sodišča z dne 4. oktobra 2012, Pringle, C‑370/12, neobjavljen, EU:C:2012:620, točki 7 in 8, in z dne 12. junija 2018, ECB/Latvija, C‑238/18, neobjavljen, EU:C:2018:488, točka 17).

43

Predsednik Sodišča je v skladu s členom 54(2) Poslovnika Sodišča 12. februarja 2021 odločil, da se ti zadevi združita za ustni del postopka in izdajo sodbe.

44

S sklepoma predsednika Sodišča z dne 25. februarja 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR (C‑584/20 P, neobjavljen, EU:C:2021:150) in EOR/Landesbank Baden‑Württemberg (C‑621/20 P, neobjavljen, EU:C:2021:151), je bila Fédération bancaire française dovoljena intervencija v podporo predlogom družbe Landesbank Baden‑Württemberg.

45

S sklepom predsednika Sodišča z dne 12. marca 2021, Komisija in EOR/Landesbank Baden‑Württemberg (C‑584/20 P in C‑621/20 P, neobjavljen, EU:C:2021:261), je bila Kraljevini Španiji dovoljena intervencija v podporo predlogom Komisije in EOR.

46

Komisija v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑584/20 P navaja pet pritožbenih razlogov. Prvi pritožbeni razlog se na eni strani nanaša na izkrivljanje dejstev, na drugi strani pa na kršitev načela kontradiktornosti in pravice do obrambe, kar se tiče ugotovitve Splošnega sodišča, da sporni sklep ni bil avtentificiran. Drugi, tretji, četrti in peti pritožbeni razlog se nanašajo na napačno uporabo prava in pomanjkljivo obrazložitev v zvezi z dopustnostjo ugovora nezakonitosti, ki ga je sprejelo Splošno sodišče, na dve napaki pri razlagi Uredbe št. 806/2014 oziroma na napačno razširitev obsega obveznosti obrazložitve na podlagi člena 296 PDEU.

47

EOR v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑621/20 P navaja dva pritožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča, nato na izkrivljanje dokazov in, nazadnje, na kršitev pravice do poštenega sojenja, kar se tiče ugotovitve Splošnega sodišča, da sporni sklep ni bil avtentificiran, drugi pa na kršitev člena 296 PDEU in člena 47 Listine.

48

Komisija in EOR, ki ju podpira Kraljevina Španija, z drugim delom prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑584/20 P in s tretjim delom prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑621/20 P, ki ju je treba najprej preučiti, trdita, da je Splošno sodišče kršilo načelo kontradiktornosti ter pravico do obrambe in pravico EOR do poštenega sojenja.

49

Menita namreč, da EOR ni mogel učinkovito zavzeti stališča do razloga, ki ga je Splošno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti in se nanaša na neobstoj zadostnega dokaza o avtentifikaciji spornega sklepa.

50

EOR meni, da pravica strank do izjave pomeni, da se te lahko seznanijo s pravnimi razlogi, ki jih je Splošno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti, in da lahko o njih dejansko razpravljajo. EOR naj bi torej moral imeti možnost, da se seznani z vprašanji, postavljenimi pred Splošnim sodiščem, v primerni obliki in v primernem roku, da bi lahko učinkovito zavzel stališče o teh vprašanjih.

51

EOR v zvezi s tem poudarja, da vprašanje avtentifikacije tega sklepa ni bilo obravnavano v okviru pisnega dela postopka pred obravnavo, ki je potekala pred Splošnim sodiščem, da to vsaj na tej obravnavi ni navedlo, da dokazi, ki jih je predložil EOR, niso zadostni in da je ob tej priložnosti zavrnilo dokazni predlog EOR. Ker se spoštovanje obveznosti avtentifikacije običajno domneva, se Splošno sodišče ne bi smelo zadovoljiti s postavitvijo dejanskih vprašanj in bi moralo poglobiti svojo preiskavo, namesto da bi se oprlo zgolj na pomanjkanje dokazov.

52

Če bi Splošno sodišče EOR dalo možnost, da poglobi vprašanje avtentifikacije spornega sklepa, bi ta dokazal, da je bil spremni list, na katerega se sklicuje, samodejno ustvarjen v sistemu ARES, predložil bi posnetek zaslona, ki bi prikazoval vsebino tega sistema ob podpisu, in dokazal, da je bil navedeni sistem zaprt in zanesljiv.

53

Družba Landesbank Baden‑Württemberg meni, da ta trditev ni utemeljena.

54

Trdi, da je bila predmet ukrepa procesnega vodstva in pripravljalnih ukrepov, sprejetih na prvi stopnji, avtentifikacija spornega sklepa, ker se poziv k predložitvi izvirnika tega sklepa, vključno z njegovo prilogo, nanaša na avtentificirano različico navedenega sklepa. EOR, ki naj bi v odgovor na te ukrepe predložil spremni list, bi moral, ne da bi počakal na obravnavo pred Splošnim sodiščem, dokazati povezavo med tem listom in sistemom ARES.

55

V teh okoliščinah naj Splošnemu sodišču ne bi bilo treba opozoriti EOR na vprašanje avtentifikacije spornega sklepa. Natančneje, Splošno sodišče naj bi se pravilno odločilo, da v poročilu za obravnavo ne navede trditve družbe Landesbank Baden‑Württemberg v zvezi s tem vprašanjem iz njenih stališč z dne 6. novembra 2019 o odgovorih EOR na navedene ukrepe, ker naj ta trditev ne bi bila ključni element njenih trditev.

56

Pravica do poštenega sojenja je temeljno načelo prava Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 26. novembra 2013, Groupe Gascogne/Komisija, C‑58/12 P, EU:C:2013:770, točka 32, in Gascogne Sack Deutschland/Komisija, C‑40/12 P, EU:C:2013:768, točka 28 ter navedena sodna praksa), ki je zdaj določeno v členu 47 Listine.

57

Sodišča Unije morajo, da bi zadostila zahtevam te pravice, skrbeti, da se v postopkih, ki jih vodijo, spoštuje načelo kontradiktornosti in da tudi sama spoštujejo to načelo, ki velja v vsakem postopku, v katerem bi lahko bila izdana odločba institucije Unije, ki znatno vpliva na interese neke osebe (sodba z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točka 53 in navedena sodna praksa).

58

Vsaka stranka v postopku pred sodišči Unije je, ne glede na njen pravni status, upravičena, da se spoštuje to načelo. Zato se tudi organi Unije, kot je EOR, če so stranke v takem postopku, lahko sklicujejo na to načelo (glej v tem smislu sodbo z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 53).

59

Načelo kontradiktornosti vsaki stranki v postopku ne podeljuje samo pravice, da se seznani z dokazi in stališči, ki jih sodišču predloži njen nasprotnik, ter da o njih razpravlja. Pomeni tudi pravico, da se stranke seznanijo z elementi, ki jih sodišče preizkusi po uradni dolžnosti in na katere namerava opreti svojo odločitev, ter da o njih razpravljajo. Da bi se zadostilo zahtevam, ki se nanašajo na pravico do poštenega sojenja, je namreč pomembno, da stranke poznajo pravne in dejanske okoliščine, ki imajo odločilen vpliv na izid postopka, in da imajo možnost o njih kontradiktorno razpravljati (sodba z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točka 54 in navedena sodna praksa).

60

Za zagotovitev učinkovitega spoštovanja načela kontradiktornosti, morajo biti stranke k predložitvi stališč o tožbenem razlogu, ki ga sodišče Unije namerava preizkusiti po uradni dolžnosti, predhodno pozvane v okoliščinah, ki jim omogočajo, da koristno in učinkovito izrazijo stališče o tem tožbenem razlogu, po potrebi tudi tako, da temu sodišču predložijo dokaze, ki so potrebni za to, da lahko ob celotnem poznavanju dejstev, odloči o navedenem razlogu (glej v tem smislu sodbi z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 57, in z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točke od 55 do 59).

61

V obravnavani zadevi je iz točk 35 in 36 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče tožbeni razlog v zvezi z neavtentifikacijo spornega sklepa preizkusilo po uradni dolžnosti.

62

Zato bi moralo Splošno sodišče stranki obvestiti, da namerava svojo odločitev opreti na navedeni tožbeni razlog, in ju zato pozvati, naj mu predložita argumente, za katere sta menili, da so koristni za odločitev o navedenem tožbenem razlogu.

63

Iz besedila ukrepa procesnega vodstva in treh pripravljalnih ukrepov, ki jih je sprejelo Splošno sodišče, pa je razvidno, da ti ukrepi niso vsebovali vprašanj, ki bi se neposredno nanašala na postopek, ki ga je EOR uporabil za zagotovitev avtentifikacije spornega sklepa, in da EOR nikakor ne sporočajo, da namerava Splošno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti razlog, ki se nanaša na morebiten neobstoj avtentifikacije tega sklepa in priloge k temu sklepu.

64

Čeprav je bil namen navedenih ukrepov, kot poudarja družba Landesbank Baden‑Württemberg, res zbrati informacije in dokumente, ki se nanašajo na postopek sprejetja spornega sklepa, od EOR ni mogoče razumno pričakovati, da iz istih ukrepov sklepa, da je bil posebej pozvan, naj se opredeli do pogojev avtentifikacije tega sklepa.

65

Ker EOR ni bil pozvan, naj se opredeli do tožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj avtentifikacije spornega sklepa pred obravnavo, ki je potekala pred Splošnim sodiščem, je treba ugotoviti, ali mu je Splošno sodišče na tej obravnavi omogočilo, da koristno in učinkovito izrazi stališče o tem tožbenem razlogu.

66

V zvezi s tem je treba poudariti, da je avtentifikacija aktov organa Unije odvisna od uporabe posebnih notranjih postopkov, ki jih je v ta namen uvedel ta organ, zato je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj avtentifikacije spornega sklepa, nujno presojati na podlagi dokazov, ki jih je EOR predložil v zvezi z naravo notranjih postopkov in njihovo uporabo v obravnavani zadevi.

67

Iz tega sledi, da je bilo treba EOR, za zagotovitev spoštovanja načela kontradiktornosti, pozvati, naj navede trditve v zvezi s tem tožbenim razlogom v okoliščinah, v katerih lahko zbere dokaze, ki se nanašajo na avtentifikacijo spornega sklepa, in jih predloži Splošnemu sodišču. Glede na okoliščine, navedene v točki 66 te sodbe, pa od EOR ni bilo mogoče razumno pričakovati, da bo take dokaze predložil na obravnavi pred Splošnim sodiščem.

68

Poleg tega niti iz izpodbijane sodbe niti iz zapisnika obravnave pred Splošnim sodiščem niti iz njenega posnetka ni razvidno, da bi Splošno sodišče EOR na tej obravnavi jasno obvestilo, da namerava po uradni dolžnosti preizkusiti razlog, ki se nanaša na neobstoj avtentifikacije spornega sklepa, ali da bi moral EOR na navedeni obravnavi razpravljati o tem razlogu.

69

Splošno sodišče je, nasprotno, menilo, da EOR na obravnavi na prvi stopnji ni imel pravice navesti trditev ali predložiti dokazov v zvezi z avtentifikacijo spornega sklepa.

70

Medtem ko namreč ni sporno, da EOR v odgovoru na tožbo, dupliki ali stališču v odgovor na ukrep procesnega vodstva in pripravljalne ukrepe, ki jih je sprejelo Splošno sodišče, v zvezi s tem ni sprejel stališča, je to v točki 52 izpodbijane sodbe presodilo, da je treba trditev v zvezi z avtentifikacijo spornega sklepa, ki jo je EOR navedel na obravnavi, šteti za nedopustno, ker je bila nova.

71

Poleg tega je iz posnetka obravnave pred Splošnim sodiščem razvidno, da to ni upoštevalo ponudbe EOR, da takoj predloži dodatne dokaze za dokaz avtentifikacije spornega sklepa.

72

Zato okoliščine, da sta dva člana Splošnega sodišča na obravnavi, ki je potekala pred njim, EOR postavila več vprašanj v zvezi z avtentifikacijo spornega sklepa, ni mogoče šteti za zadostno za izpolnitev obveznosti, ki jih ima Splošno sodišče na podlagi načela kontradiktornosti, na katere je bilo opozorjeno v točki 61 te sodbe.

73

Na eni strani je namreč iz točk 52 in 53 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče menilo, da zahteva po avtentifikaciji spornega sklepa ni bila izpolnjena, pri čemer se je primarno oprlo na nedopustnost trditve EOR v zvezi z razpoložljivostjo dokumenta, ki vsebuje prilogo k temu sklepu, v sistemu ARES, ob podpisu spremnega lista, na katerega se sklicuje EOR, in podredno na to, da EOR ni predložil dokazov, ki bi lahko dokazovali to razpoložljivost ali neločljivo povezavo med tem dokumentom in spremnim listom.

74

EOR na drugi strani trdi, da če bi ga Splošno sodišče pozvalo, naj zavzame stališče o tožbenem razlogu, preučenem po uradni dolžnosti, ki se nanaša na neobstoj avtentifikacije spornega sklepa, bi predložil dokaze v zvezi s pogoji za oblikovanje tega spremnega lista ter vsebino in značilnostmi sistema ARES.

75

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da če bi Splošno sodišče EOR dejansko ponudilo možnost, da predloži dokaze v zvezi z avtentifikacijo spornega sklepa, bi EOR lahko predložil vrsto dokazov, ki bi bili prima facie upoštevni v zvezi s tem. Zato bi moralo Splošno sodišče, da bi odločilo o tej avtentifikaciji, presoditi te dokaze in se torej ne bi smelo zadovoljiti z ugotovitvijo, da trditve v zvezi z vlogo sistema ARES pri navedeni avtentifikaciji niso bile dopustne ali da te trditve niso bile utemeljene.

76

Okoliščina, da se je EOR v ustnih navedbah pred Splošnim sodiščem in nato v odgovoru na vprašanja, ki sta jih zastavila dva člana tega sodišča, izrekel o avtentifikaciji spornega sklepa, glede na ugotovitve iz točk od 66 do 71 te sodbe ne more omajati te presoje, zlasti ker EOR ne trdi, da je bil prikrajšan za vsakršno možnost navedbe trditev o tej avtentifikaciji, temveč trdi, da dokazov v zvezi s tem ni mogel predložiti na prvi stopnji.

77

Zato je treba ugoditi drugemu delu prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑584/20 P in tretjemu delu prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑621/20 P, ne da bi bilo treba odločiti o drugih delih teh pritožbenih razlogov.

78

Vendar ta ugotovitev sama po sebi ne more zadostovati za razveljavitev izpodbijane sodbe, ker je iz točk 56, 141 in 143 te sodbe razvidno, da je Splošno sodišče zaradi celovitosti preučilo prvi, tretji in šesti tožbeni razlog, ki jih je na prvi stopnji navedla družba Landesbank Baden‑Württemberg, in je po tej preučitvi te tožbene razloge sprejelo.

79

Komisija in EOR, ki ju podpira Kraljevina Španija, s petim pritožbenim razlogom v zadevi C‑584/20 P in drugim pritožbenim razlogom v zadevi C‑621/20 P trdita, prvič, da obrazložitev izpodbijane sodbe ni le nezadostna, saj je Splošno sodišče v celoti sprejelo očitek zoper več določb Delegirane uredbe 2015/63, ne da bi natančneje navedlo, kako naj bi vsaka od njih prispevala k nepreglednemu načinu izračuna predhodnih prispevkov v ESR, ampak tudi protislovna, ker Splošno sodišče priznava, da lahko nekatere vidike tega načina izračuna preučijo institucije, ki morajo plačati te prispevke, in priznava zaupno naravo zadevnih podatkov, ne da bi iz tega izpeljalo sklepe.

80

Drugič, pritožnika menita, da Splošno sodišče v obravnavani zadevi ni upoštevalo obsega obveznosti obrazložitve, ki izhaja iz člena 296 PDEU.

81

Na prvem mestu, zadoščalo naj bi, da je iz spornega sklepa jasno razvidna metodologija, ki jo je uporabil EOR, in sicer uporabljena merila in razlogi za njihovo uporabo za zadevno institucijo, ne da bi morala biti ta nujno sposobna natančno preveriti pravilnost opravljenega izračuna na podlagi finančnih podatkov drugih institucij.

82

EOR v zvezi s tem poudarja, da bi moral biti obseg obveznosti obrazložitve omejen, da bi se upoštevala obveznost varovanja poslovne skrivnosti iz člena 339 PDEU, ki naj bi bila tudi temeljno načelo prava Unije.

83

Na drugem mestu, podatki o tretjih institucijah, uporabljeni za izračun vseh obveznosti v sektorju in za primerjavo profilov tveganja zadevnih institucij, naj ne bi bili odločilni za izračun predhodnega prispevka posamezne institucije v ESR. EOR poleg tega meni, da če bi se preučitev teh podatkov izkazala za potrebno, bi jih bilo mogoče razkriti sodiščema Unije.

84

Na tretjem mestu, omejitev obsega obveznosti obrazložitve, ki jo predlagata Komisija in EOR, naj bi se v nasprotju s tem, kar naj bi ugotovilo Splošno sodišče, lahko oprla na sodno prakso Sodišča.

85

Zavarovalniška logika, ki naj bi bila značilna za ESR, naj bi se namreč razlikovala od logike prejšnjih parafiskalnih postopkov, ki so bili obravnavani v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi Sodišča, navedeni v točki 122 izpodbijane sodbe.

86

Poleg tega naj bi bilo na splošno sprejeto, da lahko javni organi pri dejanskem izvajanju diskrecijske pravice upoštevajo zaupne podatke, do katerih naslovnik sklepa nima dostopa, vendar jih bo po potrebi treba posredovati pristojnim sodiščem. Sodišče naj bi tako na področju konkurenčnega prava, javnih naročil, javnih uslužbencev in protidampinških ukrepov razsodilo, da se lahko pristojni organi oprejo na zaupne podatke, ki niso bili razkriti.

87

EOR na četrtem mestu trdi, da metoda izračuna, določena z Delegirano uredbo 2015/63, zagotavlja ustrezno raven preglednosti izračuna predhodnih prispevkov v ESR.

88

Zakonodajalec Unije naj bi pri izvajanju svoje diskrecijske pravice določil metodo, katere namen je vnaprej določiti skupni znesek, ki naj bi ga prejel EOR, in pravično razdeliti ta znesek med zadevne institucije, kar naj bi predpostavljalo opredelitev natančnega relativnega položaja tveganja za vsako institucijo. To metodo bi bilo treba razlikovati od „popolnoma individualnega“ pristopa, ki naj bi običajno označeval pobiranje davkov.

89

Navedena metoda naj bi bila razdeljena na sedem ločenih faz. Štiri od njih naj bi temeljile na posameznih podatkih v zvezi z vsako institucijo in na skupnih podatkih, ki jih je pripravil EOR in jih je ta posredoval, kar naj bi vsaki instituciji omogočilo, da znova izračuna ne samo svoj osnovni letni prispevek, temveč tudi individualni koeficient prilagoditve glede na profil tveganja in posledično letni predhodni prispevek v ESR. Tri od teh faz naj bi temeljile na zaupnih podatkih v zvezi s tretjimi institucijami in naj bi vodile do določitve skupnih podatkov, ki se na enak način uporabijo za vse zadevne institucije.

90

Natančneje, glede profila tveganja institucije naj se vstopni podatki za izračun skupnih podatkov za uvrstitev vsake institucije v košarice tveganja ne bi razkrili. Vendar naj bi bila ta uvrstitev pojasnjena v harmonizirani prilogi, ki naj bi vsaki instituciji omogočala razumeti njene relativno učinkovitost za vsak kazalnik tveganja. Podatki, ki jih je EOR objavil na svoji spletni strani, naj bi zagotavljali dostop do dodatnih zbirnih informacij, preglednost pa naj bi bila poleg tega še večja v prispevnih ciklih po letu 2017.

91

Družba Landesbank Baden‑Württemberg ob podpori Fédération bancaire française navaja, da obrazložitev izpodbijane sodbe zadostuje za ugotovitev, da je EOR kršil člen 296 PDEU, in da trditve, navedene v pritožbah, ne morejo omajati te obrazložitve.

92

Prvič, iz sodne prakse Sodišča naj bi namreč jasno izhajalo, da obveznost spoštovanja poslovnih skrivnosti ne sme izničiti zahteve po obrazložitvi njene bistvene vsebine. Nobeno tehtanje med zahtevo varovanja poslovnih skrivnosti in obveznostjo obrazložitve naj ne bi bilo potrebno, ker bi Komisija lahko opredelila drug način izračuna, pri katerem ne bi bilo treba vključiti zaupnih podatkov.

93

Drugič, trditev, da podatki o drugih institucijah niso odločilni, naj ne bi bila dopustna, ker naj ne bi bila navedena na prvi stopnji, nikakor pa naj ne bi bila utemeljena, ker naj bi bil znesek predhodnega prispevka družbe Landesbank Baden‑Württemberg v ESR za leto 2017 odvisen od teh podatkov.

94

Tretjič, podobnosti med položaji, obravnavanimi v obravnavanih zadevah, in položaji, ki jih je Sodišče preučilo na področjih, kot so področja konkurenčnega prava, javnih naročil, javnih uslužbencev ali protidampinških ukrepov, naj ne bi bile upoštevne. Spornega sklepa, ki naj bi nalagal plačilo izjemno visokega prispevka, naj namreč ne bi bilo mogoče primerjati z zadevnimi sklepi v sodbah Sodišča, na katere se sklicujeta pritožnika.

95

Četrtič, Splošno sodišče naj bi pravilno ugotovilo, da sporni sklep ni zadostno obrazložen, ker naj družba Landesbank Baden‑Württemberg ne bi mogla preveriti zneska svojega predhodnega prispevka v ESR za leto 2017. Trditve pritožnikov zoper to presojo naj bi izpodbijale ugotovitve o dejstvih in naj zato ne bi bile dopustne.

96

Poleg tega naj ne bi bilo mogoče odpraviti te napake med postopkom s posredovanjem zaupnih podatkov sodiščema Unije. Po eni strani bi morala biti obrazložitev sporočena sočasno z zadevnim sklepom. Po drugi strani, tudi če bi Splošno sodišče imelo zaupne podatke, ki jih hrani EOR, ne bi moglo samo preveriti tega zneska, saj ni razpolagalo z računalniškim programom, ki ga ima EOR na voljo v ta namen.

97

Petič, glede, natančneje, zakonitosti metode izračuna, določene z Delegirano uredbo 2015/63, naj trditve EOR ne bi bile v skladu z zahtevami iz člena 169(2) Poslovnika Sodišča, ker naj v teh trditvah ne bi bile opredeljene točke izpodbijane sodbe, ki se jih izpodbija.

98

Vsekakor naj obstoj ciljne ravni in najvišjega deleža te ravni, ki se lahko vsako leto pobere, ne bi zahteval uporabe relativnega pristopa k oceni profila tveganja, kot naj bi prikazoval izračun prispevkov za financiranje sistema zajamčenih vlog, vzpostavljenega z Direktivo 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o sistemih zajamčenih vlog (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2014, zvezek 173, str. 149).

99

Spomniti je treba, da Splošno sodišče v točkah 141 in 143 izpodbijane sodbe ni le presodilo, da je EOR kršil obveznost obrazložitve in pravico do učinkovitega sodnega varstva, ampak tudi, da členi od 4 do 7 in 9 ter Priloga I k Delegirani uredbi 2015/63 niso zakoniti. Zato je prvemu, tretjemu in šestemu tožbenemu razlogu, ki jih je na prvi stopnji navedla družba Landesbank Baden‑Württemberg, ugodilo.

100

Na prvem mestu, iz točk 97, 103, 109 in 110 izpodbijane sodbe je razvidno, da je Splošno sodišče presodilo, da bi moral EOR na podlagi člena 296 PDEU v obrazložitvi spornega sklepa navesti elemente, na podlagi katerih bi družba Landesbank Baden‑Württemberg lahko preverila pravilnost izračuna svojega predhodnega prispevka v ESR za leto 2017, in da te obveznosti ni izpolnil.

101

Za presojo utemeljenosti petega pritožbenega razloga, navedenega v zadevi C‑584/20 P, in drugega pritožbenega razloga, navedenega v zadevi C‑621/20 P, je treba ugotoviti, ali je Splošno sodišče tako pravilno presodilo obseg obveznosti obrazložitve, ki jo ima EOR.

102

Najprej je treba spomniti, prvič, da člen 296, drugi odstavek, PDEU določa, da so pravni akti institucij Unije obrazloženi, in drugič, da pravica do dobrega upravljanja iz člena 41 Listine določa obveznost institucij, organov, uradov in agencij Unije, da obrazložijo svoje odločitve.

103

Obrazložitev odločbe institucije, organa, urada ali agencije Unije je posebej pomembna, ker zadevni osebi omogoča, da se ob popolnem poznavanju zadeve odloči, ali namerava vložiti tožbo zoper to odločbo, pristojno sodišče pa opravi nadzor, in je torej eden od pogojev za učinkovitost sodnega nadzora, ki ga zagotavlja člen 47 Listine (glej v tem smislu sodbi z dne 9. novembra 2017, LS Customs Services, C‑46/16, EU:C:2017:839, točka 40, in z dne 24. novembra 2020, Minister van Buitenlandse Zaken, C‑225/19 in C‑226/19, EU:C:2020:951, točka 43 in navedena sodna praksa).

104

Iz sodne prakse Sodišča prav tako izhaja, da mora biti taka obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. V zvezi s tem v obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na sobesedilo in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje, ter zlasti glede na interes za pridobitev pojasnil, ki bi ga lahko imeli naslovniki akta. Zato je akt, s katerim se posega v položaj, dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 122 in navedena sodna praksa).

105

V tem okviru je treba, prvič, poudariti, da iz sodne prakse Sodišča ni mogoče sklepati, da mora obrazložitev vsake odločbe institucije, organa, urada ali agencije Unije, s katero se zasebnemu gospodarskemu subjektu naloži plačilo denarnega zneska, nujno vsebovati vse elemente, ki njenemu naslovniku omogočajo, da preveri pravilnost izračuna višine tega denarnega zneska.

106

Res je, da je Sodišče, kot je Splošno sodišče v bistvu navedlo v točki 122 izpodbijane sodbe, razsodilo, da mora obrazložitev izvršilnega naslova v zvezi s pobiranjem parafiskalnih dajatev vključevati natančen in podroben obračun elementov zadevne terjatve in da lahko le ta obračun omogoči sodni nadzor nad tako odločbo (glej v tem smislu sodbi z dne 13. junija 1958, Meroni/Visoka oblast, 9/56, EU:C:1958:7, str. 30 in 31, in z dne 16. decembra 1963, Macchiorlati Dalmas/Visoka oblast, 1/63, EU:C:1963:58, str. 636).

107

Vendar predhodnih prispevkov v ESR, določenih s spornim sklepom, v nasprotju s tem, kar je razsodilo Splošno sodišče v točki 122 izpodbijane sodbe, ni mogoče enačiti s terjatvami, obravnavanimi v zadevah, v katerih sta bili izrečeni sodbi Sodišča, navedeni v prejšnji točki.

108

Medtem ko so se namreč te terjatve nanašale hkrati na parafiskalno dajatev in na zamudne obresti, katerih zneskov in načina izračuna ni bilo mogoče določiti brez natančnega in podrobnega izračuna, so namreč s spornim sklepom določeni zgolj predhodni prispevki v ESR vsake od zadevnih institucij na podlagi pravil za izračun, ki so podrobno določena z Delegirano uredbo 2015/63.

109

Drugič, institucije, organi, uradi in agencije Unije so na podlagi načela varovanja poslovne skrivnosti, ki je splošno načelo prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 14. februarja 2008, Varec, C‑450/06, EU:C:2008:91, točka 49 in navedena sodna praksa), ki je konkretizirano zlasti v členu 339 PDEU, načeloma zavezani, da konkurentom zasebnega gospodarskega subjekta ne razkrijejo zaupnih informacij, ki jih je ta predložil (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točka 109).

110

Da bi Sodišče zagotovilo spoštovanje teh obveznosti, je na več področjih prava Unije menilo, da je obrazložitev akta, ki posega v položaj posameznika in ki temelji na presoji relativnega položaja zasebnih gospodarskih subjektov, v določeni meri lahko omejena, da bi se zaščitile informacije o teh subjektih, za katere velja poslovna skrivnost.

111

Natančneje, sklep Komisije, s katerim se ugotovi neobstoj državne pomoči, ki jo očita pritožnik, je lahko glede na obveznost spoštovanja poslovne skrivnosti zadostno obrazložen, ne da bi vseboval vse številčne podatke, na katere se opira razlogovanje te institucije (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točke od 108 do 111). Zato nezaupna različica takega sklepa, kadar jasno in nedvoumno izraža razlogovanje navedene institucije in metodologijo, ki jo je uporabila, tako da se lahko zainteresirane stranke seznanijo z njenimi utemeljitvami, Splošno sodišče pa opravi njihov nadzor, zadostuje za izpolnitev obveznost obrazložitve, ki jo ima ta institucija (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2016, Club Hotel Loutraki in drugi/Komisija, C‑131/15 P, EU:C:2016:989, točka 55).

112

Poleg tega obrazložitev odločbe o zavrnitvi ponudbe ponudnika v okviru postopka oddaje javnega naročila ne pomeni, da bi moral imeti ta na voljo celovite informacije glede značilnosti ponudbe, ki jo je izbral naročnik (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2012, Evropaïki Dynamiki/Komisija, C‑629/11 P, neobjavljena, EU:C:2012:617, točki 21 in 22), saj mora biti dostop do takih informacij med drugim omejen zaradi ohranitve zaupnega razmerja med naročnikom in gospodarskimi subjekti, ki sodelujejo v takem postopku (glej po analogiji sodbo z dne 14. februarja 2008, Varec, C‑450/06, EU:C:2008:91, točka 36).

113

Vendar zaradi posebne narave predhodnih prispevkov v ESR, ki je, kot je razvidno iz uvodnih izjav od 105 do 107 Direktive 2014/59 in uvodne izjave 41 Uredbe št. 806/2014, v skladu z logiko zavarovanja zagotoviti, da finančni sektor EMR zagotavlja zadostna finančna sredstva, da bi lahko izpolnjeval svoje funkcije, pri čemer morajo zadevne institucije sprejeti manj tvegane načine delovanja, izračun teh prispevkov, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 143 sklepnih predlogov, ne temelji na uporabi stopnje od osnove za odmero, temveč na podlagi členov 102 in 103 Direktive 2014/59 ter členov 69 in 70 Uredbe št. 806/2014 na opredelitvi ciljne ravni, ki jo je treba doseči z zneskom navedenih prispevkov, pobranih pred koncem leta 2023, nato letne ciljne ravni, ki mora biti razdeljena med institucijami z dovoljenjem na ozemlju držav članic, sodelujočih v EMR.

114

Ker je skupna ciljna raven opredeljena tako, da mora znašati 1 % zneska kritih vlog vseh teh institucij in ker se letni osnovni prispevek vsake institucije izračuna sorazmerno z zneskom njenih obveznosti (brez kapitala), zmanjšan za zajamčene vloge, vezane na skupne obveznosti (brez kapitala), zmanjšan za zajamčene vloge vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh teh držav članic, se zdi, da načelo metode izračuna predhodnih prispevkov v ESR, kot je razvidno iz Direktive 2014/59 in Uredbe št. 806/2014, katerih veljavnosti družba Landesbank Baden‑Württemberg ni nikoli izpodbijala, pomeni, da je EOR uporabil podatke, za katere velja poslovna skrivnost, ki jih ni mogoče povzeti v obrazložitvi spornega sklepa.

115

V zvezi s tem je treba zavrniti trditev družbe Landesbank Baden‑Württemberg, da ni treba tehtati obveznosti obrazložitve in splošnega načela varovanja poslovne skrivnosti iz točke 109 te sodbe, ker bi zakonodajalec Unije lahko uvedel alternativno metodo izračuna predhodnih prispevkov v ESR, ki ne bi vključevala uporabe zaupnih podatkov.

116

Okoliščina, da bi se zakonodajalec Unije lahko vnaprej odločil za alternativno metodo izračuna, ne more vplivati na določitev obsega obveznosti obrazložitve glede na načelo varovanja poslovne skrivnosti v okviru metode, ki deloma temelji na uporabi zaupnih podatkov. Ker pa je zakonodajalec Unije veljavno izbral tako metodo, ta nujno vključuje tehtanje te obveznosti in tega načela.

117

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da ima zakonodajalec Unije široko diskrecijsko pravico, kadar mora poseči na področju, ki od njega zahteva politične, gospodarske in socialne odločitve in na katerem mora opraviti zahtevne presoje (sodba z dne 17. oktobra 2013, Billerud Karlsborg in Billerud Skärblacka, C‑203/12, EU:C:2013:664, točka 35 in navedena sodna praksa).

118

Če bi se štelo, kot je to storilo Splošno sodišče, da mora obrazložitev spornega sklepa nujno omogočiti družbi Landesbank Baden‑Württemberg, da preveri pravilnost izračuna njenega predhodnega prispevka v ESR za leto 2017, bi to nujno pomenilo, da se zakonodajalcu Unije prepove uvedba načina izračuna tega prispevka, ki vključuje podatke, katerih zaupnost je varovana s pravom Unije, in bi se zato pretirano zmanjšala široka diskrecijska pravica, ki jo mora imeti ta zakonodajalec za to, tako da se mu med drugim prepreči uporaba metode, s katero je mogoče zagotoviti dinamično prilagoditev financiranja ESR spremembam finančnega sektorja, s primerjalnim upoštevanjem zlasti finančnega položaja vsake institucije z dovoljenjem na ozemlju države članice, ki sodeluje v ESR.

119

Poleg tega je treba poudariti, da sistem zajamčenih vlog, vzpostavljen z Direktivo 2014/49, na katerega se sklicuje družba Landesbank Baden‑Württemberg, da bi dokazala možnost oblikovanja alternativne metode izračuna predhodnih prispevkov v ESR, temelji, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 160 sklepnih predlogov, tudi na prispevkih, izračunanih na podlagi podatkov, ki so zajeti s poslovno skrivnostjo zadevnih institucij.

120

Tretjič, čeprav iz navedenega izhaja, da je treba obveznost obrazložitve, ki jo ima EOR, uravnotežiti zaradi logike sistema financiranja ESR in načina izračuna, ki ga je vzpostavil zakonodajalec Unije, z obveznostjo EOR, da spoštuje poslovno skrivnost zadevnih institucij, pa zadnjenavedene obveznosti ni treba razlagati tako široko, da obveznosti obrazložitve odvzame vsebino (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2016, Club Hotel Loutraki in drugi/Komisija, C‑131/15 P, EU:C:2016:989, točka 48 in navedena sodna praksa).

121

Vendar v okviru tehtanja obveznosti obrazložitve z načelom varovanja poslovne skrivnosti ni mogoče šteti, da obrazložitev odločbe, s katero se zasebnemu gospodarskemu subjektu naloži plačilo denarnega zneska, ne da bi mu bili predloženi vsi elementi, na podlagi katerih je mogoče natančno preveriti izračun višine tega zneska, v vseh primerih nujno posega v bistvo obveznosti obrazložitve.

122

V obravnavani zadevi je treba šteti, da je obveznost obrazložitve spoštovana, če imajo naslovniki sklepa o določitvi predhodnih prispevkov v ESR, čeprav jim niso bili posredovani podatki, za katere velja poslovna skrivnost, na voljo metodo izračuna, ki jo je uporabil EOR, in zadostne informacije, da v bistvu razumejo, kako se je njihov posamični položaj upošteval pri izračunu njihovega predhodnega prispevka v ESR glede na položaj vseh drugih zadevnih institucij.

123

V takem primeru lahko namreč ti naslovniki preverijo, ali je bil njihov predhodni prispevek v ESR določen samovoljno, ob neupoštevanju resničnosti njihovega gospodarskega položaja ali z uporabo podatkov o preostalem finančnem sektorju, ki niso verjetni. Navedeni naslovniki lahko tako razumejo utemeljitve sklepa o določitvi njihovega predhodnega prispevka v ESR in presodijo, ali je koristno vložiti tožbo zoper ta sklep, tako da bi bilo pretirano od EOR zahtevati, naj predloži vsakega od številčnih elementov, na katere se opira izračun prispevka vsake zadevne institucije (glej po analogiji sodbi z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točka 108 ter navedena sodna praksa).

124

Zato je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 97, 103 in 109 izpodbijane sodbe ugotovilo, da bi moral EOR na podlagi člena 296 PDEU v obrazložitvi spornega sklepa navesti elemente, na podlagi katerih bi družba Landesbank Baden‑Württemberg lahko preverila pravilnost izračuna svojega predhodnega prispevka v ESR za leto 2017, ne da bi bila lahko zaupnost nekaterih od teh elementov ovira za to obveznost.

125

Splošno sodišče torej obveznosti obrazložitve ni moglo veljavno pripisati takega obsega, da bi v točki 110 izpodbijane sodbe presodilo, da je EOR kršil to obveznost.

126

Drugič, Splošno sodišče je v točkah od 129 do 140 izpodbijane sodbe preučilo ugovor nezakonitosti, ki ga je družba Landesbank Baden‑Württemberg v okviru šestega tožbenega razloga na prvi stopnji uveljavljala zoper več določb Delegirane uredbe 2015/63 in Priloge I k tej uredbi, nato pa je v točki 141 te sodbe temu tožbenemu razlogu ugodilo.

127

Splošno sodišče je tako razsodilo, da metoda izračuna, ki jo je Komisija opredelila v členih od 4 do 7 in 9 ter Prilogi I k Delegirani uredbi 2015/63, ni pregledna vsaj glede prilagoditve predhodnih prispevkov ESR glede na profil tveganja zadevnih institucij in da ta nepreglednost EOR preprečuje, da bi izpolnil svojo obveznost obrazložitve, ki izhaja iz člena 296 PDEU.

128

V zvezi s tem je treba navesti, prvič, da je podrobna metoda izračuna, ki jo je EOR uporabil za določitev zneska predhodnih prispevkov v ESR, opredeljena v Delegirani uredbi 2015/63. Natančneje, v Prilogi I k tej izvedbeni uredbi so podrobno določene različne faze te metode izračuna in navedene matematične formule, ki jih mora EOR uporabiti.

129

Navedena delegirana uredba je tako bistveni element okvira spornega sklepa, ki ga je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 104 te sodbe, upoštevati pri presoji njegove obrazložitve v delu, v katerem zagotavlja, da so naslovniki tega sklepa popolnoma obveščeni o metodi za izračun, ki jo je uporabil EOR.

130

Drugič, v zvezi z, natančneje, prilagoditvijo predhodnih prispevkov v ESR glede na profil tveganja, ki se zahteva s členom 103(2) in (7) Direktive 2014/59 ter členom 70(2) Uredbe št. 806/2014, so načela, ki jih mora EOR uporabiti v zvezi s tem, določena v členih od 6 do 9 Delegirane uredbe 2015/63 in se konkretneje izvajajo v Prilogi I k tej delegirani uredbi.

131

Prilagoditev predhodnega prispevka v ESR profilu tveganja institucije temelji na primerjavi izpostavljenosti te institucije upoštevnim dejavnikom tveganja z izpostavljenostjo drugih zadevnih institucij.

132

Iz druge do četrte faze metode izračuna predhodnih prispevkov v ESR, določenih v Prilogi I k navedeni delegirani uredbi, izhaja, da je ta prilagoditev v bistvu najprej zagotovljena predvsem s tem, da se vsaka od zadevnih institucij za večino dejavnikov tveganja uvrsti v „razred“, ki združuje vrsto institucij, za katere se šteje, da so podobne na podlagi vrednosti bruto kazalnika v zvezi z zadevnim dejavnikom tveganja, in s tem, da se institucijam, ki so del istega „razreda“, dodeli skupna vrednost za prilagojen kazalnik.

133

Tako dodeljene vrednosti vsakemu kazalniku tveganja za neko institucijo so nato v okviru pete faze izračuna predhodnih prispevkov v ESR iz Priloge I k Delegirani uredbi 2015/63 konsolidirane v sestavljenem kazalniku, ki upošteva ponderiranje različnih stebrov tveganja.

134

Prilagoditveni multiplikator glede na profil tveganja se nazadnje v šesti fazi tega izračuna določi na podlagi prilagoditve sestavljenega kazalnika v razponu od 0,8 do 1,5.

135

Iz tega res izhaja, da EOR ne more instituciji predložiti podatkov, na podlagi katerih bi lahko v celoti preveril pravilnost vrednosti prilagoditvenega multiplikatorja glede na profil tveganja, ki mu je bil dodeljen za izračun predhodnega prispevka v ESR, ker bi to preverjanje pomenilo, da ima na voljo podatke, za katere velja poslovna skrivnost v zvezi z gospodarskim položajem vsake od drugih zadevnih institucij.

136

Vendar je treba poudariti, da člen 88(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 806/2014 določa možnost razkritja zaupnih informacij, ki jih je EOR pridobil v okviru svoje dejavnosti, kadar se te informacije lahko razkrijejo v obliki povzetka ali v zbirni obliki, tako da zadevnih institucij ni mogoče identificirati.

137

Zato lahko EOR v okviru, opredeljenem z Delegirano uredbo 2015/63, ne da bi kršil svojo obveznost spoštovanja poslovne skrivnosti, razkrije mejne vrednosti vsakega „razreda“ in s tem povezane kazalnike, da se zadevni instituciji omogoči, da med drugim zagotovi, da uvrstitev, ki ji je bila dodeljena ob diskretizaciji kazalnikov, kot je opredeljena v Prilogi I k tej delegirani uredbi, dejansko ustreza njenemu ekonomskemu položaju, da je bila ta diskretizacija opravljena na način, ki je v skladu z metodo, opredeljeno v tej delegirani uredbi na podlagi verjetnih podatkov, in da so bili vsi dejavniki tveganja, ki jih je treba upoštevati na podlagi Uredbe št. 806/2014 in navedene delegirane uredbe, zares upoštevani.

138

Tretjič, pojasniti je treba, da druge faze metode izračuna predhodnih prispevkov v ESR temeljijo – kot je generalni pravobranilec navedel v točki 149 sklepnih predlogov – na zbirnih podatkih zadevnih institucij, ki se lahko razkrijejo v zbirni obliki, ne da bi se kršila obveznost EOR, da spoštuje poslovno skrivnost.

139

Glede na vse te elemente se zdi, da Delegirana uredba 2015/63 nikakor ne ovira možnosti, da EOR v zbirni in anonimizirani obliki razkrije zadostne informacije, na podlagi katerih lahko institucija razume, kako je bil njen posamični položaj upoštevan pri izračunu njenega predhodnega prispevka k ESR glede na položaj vseh drugih zadevnih institucij.

140

Dodati je še treba, da čeprav obrazložitev, ki temelji na razkritju upoštevnih informacij v taki obliki, vsaki instituciji ne omogoča, da sistematično odkrije morebitno napako EOR pri zbiranju in združevanju zadevnih podatkov, pa zadostuje, da se tej instituciji omogoči, da se prepriča, da so bile informacije, ki jih je predložila pristojnim organom, dejansko v skladu z upoštevnimi pravili prava Unije vključene v izračun njenega predhodnega prispevka v ESR, in da se tako lahko na podlagi njenega splošnega poznavanja finančnega sektorja ugotovi morebitna uporaba neverjetnih ali očitno nepravilnih informacij, ter se lahko odloči, ali je treba vložiti ničnostno tožbo zoper sklep EOR o določitvi njenega predhodnega prispevka v ESR.

141

Iz tega sledi, da Delegirana uredba 2015/63 EOR ne preprečuje, da izpolni svojo obveznost obrazložitve, kot je opredeljena v točki 122 te sodbe, in da mu ta delegirana uredba omogoča, da zadevnim institucijam zagotovi zadostne informacije za razumevanje razlogov, ki upravičujejo sklepe o določitvi predhodnih prispevkov v ESR, in za oceno potrebe po vložitvi tožbe zoper te sklepe.

142

Zato je Splošno sodišče pri presoji iz točke 141 izpodbijane sodbe, s katero je bila ugotovljena nezakonitost členov od 4 do 7 in 9 ter Priloge I k Delegirani uredbi 2015/63 v delu, v katerem kršitev obveznosti obrazložitve, ugotovljena v točki 110 te sodbe, izhaja iz teh določb, napačno uporabilo pravo.

143

Na tretjem mestu, iz točk 127 in 143 izpodbijane sodbe je razvidno, da je Splošno sodišče menilo, da je EOR kršil pravico do učinkovitega sodnega varstva, ker družbi Landesbank Baden‑Württemberg v obrazložitvi spornega sklepa ni predložil elementov, na podlagi katerih bi ta lahko preverila pravilnost izračuna svojega predhodnega prispevka v ESR za leto 2017, ne da bi možnost Splošnega sodišča, da EOR zaprosi, naj mu predloži informacije v zvezi s tem, zagotavljala spoštovanje te pravice.

144

Vendar čeprav je to, da EOR spoštuje svojo obveznost obrazložitve, nujno za zagotovitev sodnega varstva naslovnikov njegovih sklepov, je iz zgoraj navedenega razvidno, da presoja Splošnega sodišča, da je EOR v obravnavanem primeru kršil to obveznost, temelji na razumevanju navedene obveznosti, pri katerem je bilo napačno uporabljeno pravo.

145

Poleg tega je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da če je morala biti obrazložitev sklepa za zagotovitev varstva zaupnih podatkov, ki jih upošteva avtor tega sklepa, omejena, mora ta v primeru postopkov pred sodiščema Unije, v katerih se izpodbijajo ti podatki, to omejitev pred tema sodiščema utemeljiti v okviru sodnega postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točka 110).

146

Po potrebi lahko sodišči Unije za izvedbo učinkovitega sodnega nadzora v skladu z zahtevami iz člena 47 Listine od EOR zahtevata predložitev podatkov, s katerimi je mogoče utemeljiti izračune, katerih pravilnost se izpodbija pred njima, pri čemer po potrebi zagotovita zaupnost teh podatkov (glej po analogiji sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točki 120 in 125).

147

Člen 88(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 806/2014 poleg tega omenja možnost EOR, da razkrije informacije, za katere veljajo zahteve varovanja poklicne skrivnosti, kadar je to razkritje potrebno za sodne postopke.

148

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je Splošno sodišče na podlagi napačne uporabe prava v točki 143 izpodbijane sodbe razsodilo, da je treba sporni sklep razglasiti za ničen zaradi kršitve obveznosti obrazložitve in pravice do učinkovitega sodnega varstva, s čimer je ugodilo prvemu, tretjemu in šestemu tožbenemu razlogu družbe Landesbank Baden‑Württemberg na prvi stopnji.

149

Ker sta peti pritožbeni razlog v zadevi C‑584/20 P in drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑621/20 P utemeljena, je treba izpodbijano sodbo razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti drugi, tretji in četrti pritožbeni razlog v zadevi C‑584/20 P.

150

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko to ob razveljavitvi sodbe Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.

151

Tako je v obravnavani zadevi, saj ima Sodišče na voljo vse elemente, ki jih potrebuje za odločitev o tožbi.

152

Iz sodne prakse Sodišča v zvezi z akti Komisije v bistvu izhaja, da je namen avtentifikacije teh aktov zagotoviti pravno varnost z dokončno določitvijo besedila, ki ga sprejme kolegij, kar v primeru izpodbijanja omogoča, da se z njim preveri popolna skladnost objavljenih ali vročenih besedil z besedilom tega kolegija. Ta avtentifikacija je bistvena postopkovna zahteva, katere kršitev lahko vodi v razglasitev ničnosti zadevnega akta in jo lahko sodišče preizkusi po uradni dolžnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 15. junija 1994, Komisija/BASF in drugi, C‑137/92 P, EU:C:1994:247, točki 75 in 76, in z dne 6. aprila 2000, Komisija/ICI, C‑286/95 P, EU:C:2000:188, točke 40, 41 in 51).

153

V obravnavani zadevi ni sporno, da je sporni sklep sestavljen iz besedila tega sklepa na eni strani in iz priloge na drugi.

154

Iz elementov, ki jih je EOR predložil Splošnemu sodišču, je razvidno, da je postopek, uveden v okviru tega organa za zagotovitev avtentifikacije takega sklepa, temeljil na lastnoročnem podpisu besedila sklepa in spremnega lista.

155

Avtentifikacija besedila spornega sklepa je zadostno zagotovljena z lastnoročnim podpisom predsednice EOR na tem sklepu.

156

V zvezi s prilogo k spornemu sklepu je EOR Splošnemu sodišču predložil spremni list, ki ga je lastnoročno podpisala predsednica EOR, pri čemer se je izrecno skliceval na dva elementa, ki sta bila priložena in vsebujeta identifikacijsko številko.

157

EOR je poleg tega pred Sodiščem predložil posnetek zaslona, ki se je nanašal na vsebino sistema ARES.

158

Iz tega posnetka zaslona pa je najprej razvidno, da je številka, prenesena na spremni list iz točke 156 te sodbe, številka shranjevanja (Save number), ki v sistemu ARES označuje spis, ki ustreza spornemu sklepu.

159

Nato je mogoče na podlagi navedenega posnetka zaslona ugotoviti, da sta elementa, navedena v tem spremnem listu, na eni strani osrednji del spornega sklepa in priloga k temu sklepu na drugi.

160

Nazadnje iz istega posnetka zaslona izhaja, da je bil spis, ki ustreza spornemu sklepu v sistemu ARES, ustvarjen in poslan 11. aprila 2017, to je na dan sprejetja spornega sklepa.

161

Glede na te elemente je treba šteti, da je trditev EOR, da je sistem ARES na ta datum vseboval datoteko, ki ustreza prilogi k spornemu sklepu, na katero je napotoval spremni list, dokazana.

162

Te presoje ne omaje okoliščina, da je na posnetku zaslona, ki ga je predložil EOR, navedena tudi registrska številka (Reg. number), ki se razlikuje od številke shranjevanja, in datum registracije spisa, to je 13. junij 2017, ki v skladu z nespornimi pojasnili EOR napotujeta na zaključitev zadevnega spisa.

163

V teh okoliščinah lastnoročni podpis predsednice EOR na spremnem listu zadostuje za zagotovitev avtentifikacije priloge k spornemu sklepu.

164

Družba Landesbank Baden‑Württemberg s prvim tožbenim razlogom, navedenim na prvi stopnji, trdi, da sporni sklep ni zadostno obrazložen, ker ne vsebuje več upoštevnih informacij, zlasti glede prilagoditve njenega predhodnega prispevka v ESR za leto 2017 njenemu profilu tveganja.

165

Iz točke 122 te sodbe je razvidno, da mora obrazložitev spornega sklepa ob upoštevanju njegovega konteksta zagotavljati, da se družbi Landesbank Baden‑Württemberg posreduje dovolj informacij, da se razume, kako je bil njen posamični položaj upoštevan pri izračunu njenega predhodnega prispevka v ESR za leto 2017 glede na položaj vseh drugih zadevnih institucij.

166

Za to mora EOR, kot je bilo ugotovljeno v točki 139 te sodbe, v zbirni in anonimizirani obliki objaviti informacije o zadevnih institucijah, ki se uporabljajo za izračun tega prispevka, ali jih posredovati družbi Landesbank Baden‑Württemberg, če je te informacije mogoče posredovati brez poseganja v poslovno skrivnost.

167

Med informacijami, ki jih je treba tako dati na voljo družbi Landesbank Baden‑Württemberg, da bi ta razpolagala z zadostno obrazloženim spornim sklepom, so med drugim mejne vrednosti vsakega „razreda“ in mejne vrednosti kazalnikov, ki se nanašajo na njih, na podlagi katerih je bil predhodni prispevek družbe Landesbank Baden‑Württemberg v ESR za leto 2017 prilagojen njenemu profilu tveganja.

168

Ni pa sporno, da so elementi iz spornega sklepa in harmonizirane priloge ter elementi, ki so bili na dan sprejetja spornega sklepa na voljo na spletnem mestu EOR, zajemali le del upoštevnih informacij, ki bi jih EOR lahko sporočil, ne da bi kršil poslovno skrivnost.

169

Natančneje, harmonizirana priloga ni vsebovala podatkov o mejnih vrednostih vsakega „razreda“ in o vrednostih kazalnikov, ki se nanašajo na njih.

170

EOR je poleg tega pred Sodiščem navedel, da takih informacij na svojem spletnem mestu ni objavil niti na dan sprejetja spornega sklepa.

171

Iz tega sledi, da sporni sklep ni zadostno obrazložen in da je prvi tožbeni razlog, ki ga je na prvi stopnji navedla družba Landesbank Baden‑Württemberg, utemeljen.

172

Zato je treba, ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge, navedene na prvi stopnji, sporni sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem se nanaša na družbo Landesbank Baden‑Württemberg.

173

EOR je Splošnemu sodišču predlagal, naj odloži učinkovanje morebitne razglasitve ničnosti spornega sklepa za šest mesecev od datuma, ko je njegova sodba postala pravnomočna.

174

Opozoriti je treba, da lahko Sodišče v skladu s členom 264, drugi odstavek, PDEU, če meni, da je to potrebno, določi tiste učinke akta, razglašenega za ničnega, ki jih je treba šteti za dokončne.

175

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je mogoče iz razlogov pravne varnosti ohraniti učinke takega akta, med drugim, če bi takojšnje posledice ničnosti tega akta povzročile resne negativne posledice za zadevne osebe, zakonitost izpodbijanega akta pa se ne izpodbija iz razlogov v zvezi z njegovim ciljem ali vsebino, temveč zaradi nepristojnosti avtorja tega akta ali bistvene kršitve postopka (sodba z dne 7. septembra 2016, Nemčija/Parlament in Svet, C‑113/14, EU:C:2016:635, točka 81 in navedena sodna praksa).

176

Čeprav je bil v obravnavanem primeru sporni sklep sprejet ob kršitvi bistvenih postopkovnih pravil, pa Sodišče v tem postopku ni ugotovilo napake, ki bi vplivala na skladnost tega akta s pravili, ki urejajo izračun predhodnih prispevkov v ESR, določenimi z Direktivo 2014/59, Uredbo št. 806/2014 in Delegirano uredbo 2015/63.

177

Razglasitev ničnosti spornega sklepa, ne da bi bila določena ohranitev njegovih učinkov do njegove nadomestitve z novim aktom, pa bi lahko ogrozila izvajanje Direktive 2014/59, Uredbe št. 806/2014 in Delegirane uredbe 2015/63, ki so bistveni del bančne unije, ki prispeva k stabilnosti euroobmočja.

178

V teh okoliščinah je treba učinke spornega sklepa v delu, v katerem se nanaša na družbo Landesbank Baden‑Württemberg, ohraniti, dokler v razumnem roku, ki ne sme presegati šestih mesecev od dneva razglasitve te sodbe, ne začne veljati nov sklep EOR o določitvi predhodnega prispevka te institucije v ESR za leto 2017.

179

Sodišče v skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča odloči o stroških, če je pritožba utemeljena in če samo dokončno odloči v sporu.

180

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Člen 138(3) navedenega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, poleg tega določa, da če vsaka stranka uspe samo deloma, nosi vsaka svoje stroške. Vendar lahko Sodišče, če je to glede na okoliščine v zadevi očitno upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

181

V obravnavanem primeru je treba glede na razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev tožbi na prvi stopnji na eni strani Komisiji, EOR in družbi Landesbank Baden‑Württemberg naložiti, da nosijo svoje stroške v zvezi s pritožbo, na drugi strani pa EOR naložiti, da poleg svojih stroškov v zvezi s postopkom na prvi stopnji nosi stroške družbe Landesbank Baden‑Württemberg v zvezi s tem postopkom.

182

V skladu s členom 140(1) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Kraljevina Španija zato nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo, Komisija pa kot intervenientka pred Splošnim sodiščem nosi svoje stroške, povezane s postopkom na prvi stopnji.

183

V skladu s členom 140(3) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, lahko Sodišče intervenientu, ki ni eden od subjektov iz člena 140(1) in (2) navedenega poslovnika, naloži, da nosi svoje stroške. V obravnavanem primeru je treba odločiti, da Fédération bancaire française nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: