1.

Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija) s tema predlogoma za sprejetje predhodne odločbe Sodišče prosi za razlago člena 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa ( 2 ) ter člena 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. ( 3 )

2.

Ta predloga sta vložena v okviru dveh sporov, in sicer prvega med osebo XP in Fraport AG Frankfurt Airport Services Worldwide (v nadaljevanju: Fraport) ter drugega med osebo AR in St. Vincenz‑Krankenhaus GmbH (v nadaljevanju: St. Vincenz‑Krankenhaus). Ta spora se nanašata na pravico do plačanega letnega dopusta oseb XP in AR za referenčno leto, v katerem sta bili v položaju popolne invalidnosti ali nezmožnosti za delo zaradi bolezni.

3.

Sodišče je v bistvu pozvano, naj odloči, ali pravo Unije nasprotuje nacionalni ureditvi, iz katere izhaja, da lahko pravica do plačanega letnega dopusta, ki jo je delavec pridobil v referenčnem letu, v katerem je nastopila popolna invalidnost ali nezmožnost za delo zaradi bolezni, ki od takrat še vedno traja, ugasne po obdobju prenosa, ki ga dovoljuje nacionalno pravo, čeprav delodajalec delavcu ni omogočil izrabe te pravice v obdobju pred to popolno invalidnostjo oziroma nezmožnostjo za delo.

4.

Tako bo moralo Sodišče v položaju, v katerem je delavec več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, vendar je v delu obdobja, v katerem je ta nezmožnost za delo nastala, delo opravljal in zahteva ohranitev pravice do dopusta, pridobljenega za to obdobje, uskladiti spoznanja, ki jih je po eni strani mogoče izpeljati iz sodne prakse, ki izhaja iz sodb z dne 20. januarja 2009, Schultz‑Hoff in drugi, ( 4 ) in z dne 22. novembra 2011, KHS ( 5 ), ter po drugi strani iz sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 6. novembra 2018, Max‑Planck‑Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften. ( 6 )

5.

Če je iz skupne razlage prvih dveh navedenih sodb razvidno, da lahko nacionalna zakonodaja določa časovno omejitev pravice do plačanega letnega dopusta, ki jo je delavec pridobil v zaporednih referenčnih obdobjih, v katerih zaradi bolezni ni mogel delati, se poraja vprašanje, ali se lahko taka časovna omejitev sistematično uporablja za pravico do plačanega letnega dopusta, ki ga je ta delavec pridobil v referenčnem obdobju, v katerem je delal, preden je nastopila nezmožnost za delo? Ali je treba ugotoviti, če delodajalec ni izpolnil obveznosti pozivanja in opozarjanja v zvezi z izrabo dopusta pred nastopom te nezmožnosti za delo, kot je poudarilo Sodišče, zlasti v sodbi Max‑Planck‑Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften, da ta delavec ne more izgubiti pravice do plačanega letnega dopusta, ki jo je pridobil v tem referenčnem obdobju? To sta v bistvu vprašanji, ki sta v središču obravnavanih zadev.

6.

V nadaljevanju bom predstavil razloge, iz katerih menim, da je treba člen 7 Direktive 2003/88 in člen 31(2) Listine razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero lahko pravica do plačanega letnega dopusta, ki jo je delavec pridobil v referenčnem obdobju, v katerem je nastopila popolna invalidnost ali nezmožnost za delo zaradi bolezni, ki od takrat še vedno traja, ugasne bodisi po obdobju prenosa, ki ga dovoljuje nacionalno pravo, bodisi pozneje, čeprav delodajalec delavcu ni pravočasno omogočil izrabe te pravice v obdobju pred začetkom te popolne invalidnosti oziroma nezmožnosti za delo.

7.

Člen 7 Direktive 2003/88, naslovljen „Letni dopust“, določa:

„1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa.

2.   Minimalnega [plačanega] letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.“

8.

Člen 7 Bundesurlaubsgesetz (zvezni zakon o dopustu) ( 7 ) z dne 8. januarja 1963 v različici z dne 7. maja 2002, ki se uporablja za delovno razmerje med strankama, ( 8 ) je naslovljen „Čas, prenosljivost in denarno nadomestilo za dopust“. Ta člen določa:

„1.   Pri določanju, kdaj se izrabi dopust, se upoštevajo želje delavca, razen če bi tako upoštevanje nasprotovalo nujnim operativnim potrebam ali željam glede dopusta drugih delavcev, ki imajo s socialnega vidika prednost. Dopust se odobri, če ga delavec zahteva neposredno po preventivnem medicinskem ukrepu ali rehabilitaciji.

2.   Dopust se odobri v enem delu, razen če je izraba dopusta po delih nujna iz nujnih operativnih razlogov ali razlogov, povezanih s posameznim delavcem. Če iz navedenih razlogov dopusta ni mogoče odobriti v enem delu, delavec pa ima pravico do dopusta več kot 12 delovnih dni, mora en del dopusta obsegati najmanj 12 zaporednih delovnih dni.

3.   Dopust mora biti odobren in izrabljen v tekočem koledarskem letu. Prenos dopusta na naslednje koledarsko leto je dopusten samo, če to utemeljujejo nujni operativni razlogi ali razlogi, povezani s posameznim delavcem. V primeru prenosa mora biti dopust dodeljen in izrabljen v prvih treh mesecih naslednjega koledarskega leta. Vendar se na zahtevo delavca del dopusta, dodeljenega v skladu s členom 5(1)(a), prenese v naslednje koledarsko leto.

4.   Če dopusta v celoti ali delno ni več mogoče dodeliti zaradi prenehanja delovnega razmerja, je treba zanj plačati denarno nadomestilo.“

9.

XP, ki mu je priznan status osebe s težko invalidnostjo, je pri družbi Fraport zaposlen od leta 2000 kot voznik za prevoz blaga. Od 1. decembra 2014 zaradi popolne invalidnosti prejema pokojnino („Rente wegen voller Erwerbsminderung“), ki je bila nazadnje podaljšana do 31. avgusta 2022. Iz elementov, ki so bili predloženi Sodišču, izhaja, da to ni trajna invalidnost, ker jo mora pokojninski organ ponovno oceniti vsaka tri leta, in da delovno razmerje med strankama, čeprav je začasno prekinjeno, ni prenehalo.

10.

XP trdi, da mu je družba Fraport za leto 2014 še vedno dolžna 34 delovnih dni dopusta. Po njegovem mnenju naj ta pravica ne bi ugasnila, ker naj družba Fraport ne bi izpolnila svojih obveznosti sodelovanja pri odobritvi in izrabi dopusta. Nasprotno pa družba Fraport meni, da naj bi leta 2014 neizrabljeni letni dopust tožeče stranke s potekom 31. marca 2016 opolnoči propadel. Po njenem mnenju delavec, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne more nastopiti dopusta za daljše obdobje – kot XP zaradi popolne invalidnosti – izgubi pravico do dopusta 15 mesecev po poteku referenčnega leta za ta dopust, ne glede na to, ali je delodajalec izpolnil svoje obveznosti sodelovanja, da bi temu delavcu omogočil izrabo navedenega dopusta.

11.

Predložitveno sodišče navaja, da se spor o glavni stvari nanaša na obstoj pravic XP do dopusta za leta 2010, 2011 in 2014, vendar je za ta postopek predhodnega odločanja upošteven le dopust za zadnje navedeno leto. ( 9 )

12.

Ker je bil na prejšnjih stopnjah njegov zahtevek zavrnjen, XP z revizijo še naprej vztraja pri svojih ciljih.

13.

AR, ki je zaposlena v bolnišnici St. Vincenz‑Krankenhaus, ni mogla neprekinjeno delati, odkar je leta 2017 zbolela. ( 10 ) Iz elementov, predloženih Sodišču, je razvidno, da AR ni v položaju popolne invalidnosti in da je vložila pritožbo zoper sklep o zavrnitvi zahteve za invalidsko pokojnino.

14.

AR ni v celoti izkoristila svojega zakonitega dopusta za leto 2017. Bolnišnica St. Vincenz‑Krankenhaus je ni pozvala k izrabi dopusta niti je ni obvestila, da lahko dopust, ki se ne izkoristi, propade ob koncu koledarskega leta ali obdobja prenosa. AR zahteva, naj se ugotovi, da je še vedno upravičena do preostalih 14 dni dopusta za koledarsko leto 2017. Meni, da dopust ni propadel, ker je delodajalec ni pravočasno obvestil o tveganju propada dopusta. Bolnišnica St. Vincenz‑Krankenhaus je trdila, da je pravica do dopusta za leto 2017 ugasnila 31. marca 2019 opolnoči.

15.

Spor med strankama se torej nanaša le na obstoj pravic do dopusta AR za leto 2017.

16.

Ker je bil na prejšnjih stopnjah njen zahtevek zavrnjen, AR z revizijo še naprej vztraja pri svojih ciljih.

17.

Predložitveno sodišče navaja, da je v skladu s sodno prakso Sodišča člen 7 BUrlG razlagalo v dveh pogledih v skladu z Direktivo 2003/88.

18.

Prvič, uporabilo je sodno prakso, ki izhaja iz sodbe Max‑Planck‑Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften, s tem, da je razsodilo, da pravica do zakonsko določenega minimalnega dopusta načeloma preneha šele ob koncu koledarskega leta (člen 7(3), prvi stavek, BUrlG) ali dovoljenega obdobja prenosa (člen 7(3), drugi in četrti stavek, BUrlG) samo takrat, kadar je delodajalec pred tem delavcu omogočil uveljaviti pravico do dopusta in ta delavec kljub temu tega dopusta ni prostovoljno izkoristil. V skladu z razlago člena 7(1), prvi stavek, BUrlG mora delodajalec prevzeti pobudo za konkretno izvajanje te pravice. Časovna omejitev navedene pravice, določena v členu 7(3) BUrlG, načeloma predpostavlja, da mora delodajalec konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačan letni dopust.

19.

Če delodajalec svojih obveznosti sodelovanja ni izpolnil, se 31. decembra referenčnega leta nepropadli dopust prišteje k pravici do dopusta, ki nastane 1. januarja naslednje leto. Tako kot za novo pravico do dopusta zanjo veljajo določbe člena 7(1), prvi stavek, in 7(3) BUrlG. Ta delodajalec se torej lahko izogne neomejenemu kopičenju pravic do dopusta iz več let tako, da v tekočem referenčnem letu naknadno izpolni svoje obveznosti sodelovanja glede dopusta za pretekla referenčna leta. Če delavec v takem primeru ne uveljavlja skupne pravice do dopusta v tekočem referenčnem letu, čeprav bi imel to možnost, ta dopust ugasne ob koncu koledarskega leta ali obdobja prenosa. Odločbi Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče) sta se nanašali na položaja, v katerih delavca nista bila popolnoma invalidna in nista imela dolgotrajne bolezni.

20.

Drugič, predložitveno sodišče je v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz sodb Schultz‑Hoff in drugi ter KHS, razsodilo, da zakonit letni dopust na podlagi člena 7(3) BUrlG ne ugasne, če je delavec zaradi bolezni nezmožen za delo do konca referenčnega leta in/ali obdobja prenosa ter ga zato ne more izrabiti. V tem primeru se ohranjena pravica do letnega dopusta prišteje k pravici do letnega dopusta, ki nastane v naslednjem letu, in je tako v skladu s členom 7(3) BUrIG ponovno časovno omejena. Vendar pa ugasne 15 mesecev po koncu referenčnega leta v primeru trajajoče nezmožnosti za delo. Predložitveno sodišče je to sodno prakso uporabilo tudi v primerih, v katerih je delavec prejemal invalidsko pokojnino.

21.

To sodišče navaja, da po sodbi Max‑Planck‑Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften še ni bilo pozvano, naj odloči o tem, ali in v katerih primerih pravica do letnega dopusta za delo popolnoma nezmožnih delavcev ali delavcev z dolgotrajno boleznijo v primeru trajajoče nezmožnosti za delo ugasne 15 mesecev po koncu referenčnega leta.

22.

Navedeno sodišče tako kot Sodišče meni, da je ugasnitev pravic do letnega dopusta takrat, kadar delavec ni mogel izrabiti letnega dopusta, mogoča le izjemoma, če obstajajo posebne okoliščine, ki upravičujejo izgubo tega dopusta. ( 11 ) V skladu s sodno prakso istega sodišča je obstoj takih posebnih okoliščin načeloma izključen, če ta delavec svojega dopusta ni mogel izrabiti, ker delodajalec ni izpolnil obveznosti pozivanja in opozarjanja ali mu je kako drugače preprečil, da bi izrabil svojo pravico do dopusta.

23.

Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, ali se ta sodna praksa uporablja tudi za delavce s popolno invalidnostjo oziroma delavce z dolgotrajno boleznijo.

24.

V zvezi s tem to sodišče meni, da je treba člen 7(3) BUrlG, če je delodajalec pravočasno izpolnil svoje obveznosti sodelovanja, v skladu z Direktivo 2003/88 razlagati tako, da delavec, ki je od začetka referenčnega leta zbolel za boleznijo, ki povzroči nezmožnost za delo, ali delavec, ki je v tem referenčnem letu zbolel za tako boleznijo, izgubi pravico do zakonitega letnega dopusta 15 mesecev po koncu navedenega referenčnega leta v primeru neprekinjeno trajajoče nezmožnosti za delo. Če se ta nezmožnost za delo podaljša do 31. marca drugega leta po referenčnem letu, bi to pomenilo posebno okoliščino, ki bi upravičevala časovno omejitev pravice do letnega dopusta, da bi se zavaroval interes delodajalca, da se izogne neomejenemu kopičenju pravice do letnega dopusta, čeprav bolni delavec ni imel možnosti uveljaviti svoje pravice do dopusta.

25.

Vendar bi moralo Sodišče pojasniti, ali pravo Unije dopušča tudi izgubo pravice do dopusta 15 mesecev po koncu referenčnega leta oziroma, če je to primerno, po daljšem obdobju, v primeru trajne popolne invalidnosti oziroma nezmožnosti za delo zaradi bolezni, če delodajalec ni izpolnil svojih obveznosti pozivanja in opozarjanja ter bi lahko delavec ta dopust vsaj delno izrabil v tem referenčnem letu pred nastopom te popolne invalidnosti oziroma nezmožnosti za delo.

26.

Predložitveno sodišče se tako sprašuje, ali lahko pravica do plačanega letnega dopusta, pridobljenega v referenčnem letu, ugasne s koncem obdobja prenosa, ki ga dovoljuje nacionalno pravo, če delodajalec delavcu ni omogočil uveljavljanja te pravice pred začetkom nezmožnosti za delo, ki je nastala v tem referenčnem letu. Natančneje, ob upoštevanju prispevkov sodb KHS in Max‑Planck‑Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften naj bi se postavljalo vprašanje, ali se glede na namen počitka, ki se pripisuje plačanemu letnemu dopustu, načelo, da je ugasnitev pravice do takega dopusta pogojena s tem, da delodajalec izpolni svoje obveznosti pozivanja in opozarjanja, uporablja le znotraj določenih omejitev.

27.

To sodišče v zvezi s tem navaja, da bi bilo mogoče šteti, če bi delodajalec izpolnil svojo obveznost pravočasnega pozivanja in opozarjanja, da bi lahko delavec še vedno izkoristil svoj plačani letni dopust pred nastopom svoje popolne invalidnosti oziroma nezmožnosti za delo. Če ta delavec ni bil pozvan in opozorjen v skladu z veljavnim pravom, bi moral ta delodajalec nositi tveganje, da pravica do dopusta ne bo v celoti izgubljena, tudi če popolna invalidnost oziroma nezmožnost za delo delavca traja dlje kot do 31. marca naslednjega leta po referenčnem letu.

28.

Vendar to sodišče ob opiranju na sodno prakso, ki izhaja iz zgoraj navedene sodbe KHS, ugotavlja, da lahko plačan letni dopust ustreza svojemu namenu počitka le takrat, kadar prenos ne presega določenega roka, tako da je lahko v nacionalni zakonodaji določena taka omejitev v primeru dolgotrajne bolezni delavcev, da se prepreči neomejeno kopičenje pravic do takega dopusta.

29.

Predložitveno sodišče meni, če bi se ta načela uporabljala tudi za referenčno leto, v katerem je prišlo do popolne invalidnosti oziroma nezmožnosti za delo delavca, ki je od tega datuma trajala, da bi lahko pravica do plačanega letnega dopusta za to leto ugasnila 15 mesecev po koncu tega leta, in to čeprav delodajalec ne bi izpolnil svojih obveznosti pozivanja in opozarjanja. Dopust, pridobljen za referenčno leto pred to popolno invalidnostjo oziroma nezmožnostjo za delo, bi torej ugasnil, čeprav bi lahko ta delavec ta dopust izrabil še pred začetkom navedene popolne invalidnosti oziroma nezmožnosti za delo, če bi ta delodajalec pravočasno izpolnil svoje obveznosti pozivanja in opozarjanja.

30.

Predložitveno sodišče navaja tudi, da Sodišče še ni odločilo, ali člen 7 Direktive 2003/88 in člen 31(2) Listine določata datum, do katerega mora delodajalec v referenčnem letu izpolniti svoje obveznosti pozivanja in opozarjanja, da bi bile opravljene „pravočasno“ v smislu prava Unije.

31.

Glede na zgoraj navedeno je Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji: ( 12 )

32.

V zadevi C‑518/20 so pisna stališča predložili XP, družba Fraport in Evropska komisija.

33.

V zadevi C‑727/20 so pisna stališča predložili AR, bolnišnica St. Vincenz‑Krankenhaus in Evropska komisija.

34.

Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba po mojem mnenju preučiti skupaj, Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7 Direktive 2003/88 in člen 31(2) Listine razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero lahko pravica do plačanega letnega dopusta, ki jo je delavec pridobil v referenčnem obdobju, v katerem je nastopila popolna invalidnost ali nezmožnost za delo zaradi bolezni, ki od takrat še vedno traja, ugasne bodisi po obdobju prenosa, ki ga dovoljuje nacionalno pravo, bodisi pozneje, čeprav delodajalec delavcu ni pravočasno omogočil izrabe te pravice v obdobju pred začetkom te popolne invalidnosti oziroma nezmožnosti za delo.

35.

Sodišče je bilo že pozvano, naj odloči o vprašanjih, ki se nanašajo na pravico do plačanega letnega dopusta delavca, ki te pravice iz razlogov, neodvisnih od njegove volje, natančneje zaradi bolezni, ni mogel uresničiti vse do prenehanja delovnega razmerja.

36.

V tem okviru je v svoji sodbi Schultz‑Hoff in drugi ugotovilo, da „Direktiva 2003/88 ne razlikuje med delavci, ki so odsotni z dela, ker so v referenčnem obdobju na bolniškem dopustu za kratek ali daljši čas, in tistimi, ki so v tem obdobju dejansko delali“. ( 13 ) Po mnenju Sodišča „[i]z tega sledi, da v zvezi z delavci, ki so na pravilno predpisanem bolniškem dopustu, za pravico do plačanega letnega dopusta, ki jo določa Direktiva 2003/88 za vse delavce […], država članica ne more določiti pogoja, da je delavec dejansko delal v referenčnem obdobju, ki ga določi navedena država“. ( 14 )

37.

Sodišče je v isti sodbi tudi odločilo, „da člen 7(1) Direktive 2003/88 v načelu ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, ki je izrecno podeljena s to direktivo, vključno z izgubo navedene pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, če je imel delavec, čigar pravica do plačanega letnega dopusta je izgubljena, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je zagotovljena z navedeno direktivo“. ( 15 )

38.

Pri nacionalni zakonodaji, kot je člen 7(3) BUrlG, pa gre za podrobna pravila za izrabo plačanega letnega dopusta v smislu člena 7(1) Direktive 2003/88, kakor ga razlaga Sodišče. ( 16 ) Tovrstna ureditev spada med predpise in postopke nacionalnega prava, ki se uporabljajo pri določitvi dopusta delavcem in s katerimi se želi zagotoviti upoštevanje različnih konkretnih interesov. ( 17 )

39.

Vendar je treba po mnenju Sodišča vsekakor „zagotoviti, da uporaba takih nacionalnih predpisov ne more povzročiti, da bi delavcu ugasnila pridobljena pravica do plačanega letnega dopusta, čeprav te pravice dejansko ne bi imel možnosti uveljaviti“. ( 18 ) Tako „taka samodejna izguba pravice do plačanega letnega dopusta, za katero ni treba prej preveriti, ali je delavec dejansko imel možnost uveljaviti to pravico, ni v skladu z omejitvami, […] ki jih morajo države članice pri določitvi podrobnih pravil za izvajanje te pravice obvezno upoštevati“. ( 19 ) Dejansko bi „[u]gasnitev pridobljene pravice delavca do plačanega letnega dopusta ali njegove povezane pravice do nadomestila za neizrabljen letni dopust v primeru prenehanja delovnega razmerja, ne da bi zainteresirana oseba imela dejansko možnost, da to pravico do plačanega letnega dopusta uveljavi, […] namreč škodovala vsebini te pravice“. ( 20 )

40.

Sodišče je ugotovilo, da je delavec, ki je na bolniškem dopustu celotno referenčno obdobje, ki traja do konca navedenega obdobja in/ali obdobja za prenos, „prikrajšan za celotno obdobje, v katerem bi imel možnost izrabiti plačan letni dopust“. ( 21 ) Iz tega je sklepalo, „da je treba člen 7(1) Direktive 2003/88 razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim določbam ali praksam, ki določajo, da pravica do plačanega letnega dopusta ugasne ob koncu referenčnega obdobja in/ali obdobja za prenos, ki je določen z nacionalno zakonodajo, tudi če je bil delavec na bolniškem dopustu celotno referenčno obdobje in je njegova nezmožnost za delo trajala do prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar ni mogel izvršiti pravice do plačanega letnega dopusta“. ( 22 )

41.

Zanimivo je, da je Sodišče v zvezi z delavcem, ki je, tako kot XP in AR v teh postopkih, delal v delu referenčnega obdobja, preden je bil napoten na bolniški dopust, ki je trajal po koncu tega obdobja oziroma obdobja prenosa, sklepalo enako.

42.

Po mnenju Sodišča je namreč delavec, ki je v celotnem referenčnem obdobju, oziroma samo v delu tega obdobja, na dolgotrajnem bolniškem dopustu, v obeh primerih v enakem položaju, „ker je obstoj nezmožnosti za delo zaradi bolezni nepredvidljiv“. ( 23 ) Zato lahko vsekakor uveljavlja pravico do dopusta, ki jo je pridobil v zadevnem referenčnem obdobju.

43.

Vendar bi lahko taka razlaga v primeru podaljšanja te dolgotrajne nezmožnosti za delo samodejno povzročila neomejeno kopičenje pravic do plačanega letnega dopusta, pridobljenih v zaporednih obdobjih odsotnosti z dela zaradi bolezni. Zato je Sodišče v sodbi KHS menilo, da je treba rešitev, ki jo je sprejelo v sodbi Schultz‑Hoff in drugi, v „specifičnih okoliščinah“„niansirati“. ( 24 )

44.

Tako je Sodišče v posebnih okoliščinah delavcev, ki zaradi bolezni niso mogli uresničevati pravice do plačanega letnega dopusta, presodilo, da bi bil delavec, ki bi bil več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, sicer upravičen do neomejenega kopičenja vseh pravic do plačanega letnega dopusta, ki bi jih pridobil med obdobjem svoje odsotnosti z dela, vendar pa tako neomejeno kopičenje ne bi več ustrezalo namenu pravice do plačanega letnega dopusta. ( 25 )

45.

Zato je Sodišče v posebnih okoliščinah, v katerih je delavec, ki je več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo – pri čemer ni upoštevalo le varovanja delavca, ki se želi zagotoviti z Direktivo 2003/88, ampak tudi varovanje delodajalca, ki je soočen z nevarnostjo prevelikega kopičenja obdobij odsotnosti delavca in težavami, ki bi jih te odsotnosti lahko pomenile za organizacijo dela – razsodilo, da je treba člen 7 te direktive razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnim določbam ali praksi, s katerimi je kopičenje pravic delavca, ki je več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, do plačanega letnega dopusta omejeno s petnajstmesečnim obdobjem prenosa, po poteku katerega pravica do takega dopusta ugasne. ( 26 )

46.

Zato je treba preučiti, ali so okoliščine, kot so te v sporih v glavni stvari, „specifične“ v smislu sodne prakse, ki izhaja iz sodbe KHS, tako da lahko upravičijo odstopanje od načela iz člena 7 Direktive 2003/88 in člena 31(2) Listine, v skladu s katerim pridobljena pravica do plačanega letnega dopusta ne more ugasniti z iztekom referenčnega obdobja in/ali obdobja za prenos, določenega z nacionalnim pravom, če delavec tega dopusta ni mogel vzeti. ( 27 )

47.

Menim, da v obravnavanih zadevah ni mogoče ugotoviti takih specifičnih okoliščin. Ugotavljam namreč, če se tako kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba KHS, postavlja vprašanje časovne omejitve pravice do plačanega letnega dopusta v primeru daljše odsotnosti delavca zaradi bolezni ali invalidnosti, da obstaja velika razlika med to zadevo in obravnavanima zadevama.

48.

Tako je moralo Sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana sodba KHS, odločiti, ali rešitev, ki jo je sprejelo v sodbi Schultz‑Hoff in drugi, pomeni, da ima delavec, ki je na dolgotrajnem bolniškem dopustu, pravico do neomejenega kopičenja pravic do plačanega letnega dopusta, pridobljenega v zaporednih referenčnih obdobjih. To vprašanje bi se lahko upravičeno pojavilo, ker zadevni delavec med odsotnostjo z dela zaradi bolezni dejansko ni mogel uresničevati svoje pravice do takega dopusta, tako da ta pravica ne bi mogla ugasniti, če bi se rešitev, sprejeta v sodbi Schultz‑Hoff in drugi, strogo uporabila. Sodišče se je v celoti zavedalo skrajnosti, ki bi jih lahko povzročila ta rešitev, in je, da bi jih preprečilo, državam članicam omogočilo, da določijo časovno omejitev pravice do plačanega letnega dopusta, pridobljenega v obdobju daljše odsotnosti z dela zaradi bolezni.

49.

Vendar je položaj v obravnavanih zadevah drugačen, ker zadevna delavca ne zahtevata ohranitve vseh pravic do plačanega letnega dopusta, ki sta jih pridobila v času daljše odsotnosti z dela, ampak le pravice do dopusta, pridobljenega v referenčnem obdobju, v katerem sta del obdobja delala, preostali del pa bila v položaju popolne invalidnosti oziroma nezmožnosti za delo zaradi bolezni.

50.

Vendar ugotavljam, kot sem že navedel, da je Sodišče v sodbi Schultz‑Hoff in drugi glede referenčnega obdobja, v katerem je oseba delala del tega obdobja, preden je odšla na bolniški dopust, presodilo, da pravica do plačanega letnega dopusta ne more ugasniti.

51.

Poleg tega na podlagi sodbe KHS menim, da je Sodišče samo zato, da bi se izognilo negativnim posledicam neomejenega kopičenja pravic do plačanega letnega dopusta, pridobljenih v obdobju dolgotrajne odsotnosti z dela zaradi dolgotrajne bolezni, priznalo, da je treba določiti odstopanje od načela, da te pravice ne morejo ugasniti, in da je v tem okviru priznalo možnost časovne omejitve v zvezi z njimi.

52.

Menim, da je treba tako odstopanje razlagati ozko in ga zato omejiti na tveganje, ki se želi preprečiti, in sicer na tveganje neomejenega kopičenja pravic do plačanega letnega dopusta, pridobljenih v obdobju dolgotrajne odsotnosti z dela zaradi dolgotrajne bolezni. Drugače povedano, če tako tveganje ne nastane, bi moralo prevladati načelo iz člena 7 Direktive 2003/88, v skladu s katerim pridobljena pravica do plačanega letnega dopusta ne more ugasniti z iztekom referenčnega obdobja in/ali obdobja za prenos, določenega z nacionalnim pravom, če delavec svojega dopusta ni mogel izrabiti. ( 28 )

53.

V zvezi s tem je pomembno poudariti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pravica do plačanega letnega dopusta ne bi smela razlagati ozko. ( 29 ) Iz tega sledi, da je treba „vsako odstopanje od ureditve Unije na področju organizacije delovnega časa, določene z Direktivo 2003/88, razlagati tako, da se ta odstopanja omejijo le na to, kar je nujno potrebno za zaščito interesov, ki se varujejo s tem odstopanjem“. ( 30 )

54.

Če bi časovna omejitev, ki jo je Sodišče sprejelo v sodbi KHS, kadar je določena v nacionalnem pravu, delavcem, kot sta XP in AR, zagotovo preprečevala, da bi zahtevali ohranitev vseh pravic do plačanega letnega dopusta, pridobljenih med dolgotrajno odsotnostjo z dela za več zaporednih referenčnih obdobij, zato dvomim, da je mogoče priznati, da naj bi taka omejitev sistematično veljala tudi za pravico do plačanega letnega dopusta, pridobljeno v referenčnem obdobju, v katerem je prišlo do popolne invalidnosti ali nezmožnosti za delo. Ker je namreč obdobje, v katerem je zadevni delavec delal, preden je bil v položaju popolne invalidnosti oziroma nezmožnosti za delo, mešane narave, bi se bilo treba vprašati, ali njegov delodajalec izpolnjuje svoje obveznosti pozivanja in opozarjanja v zvezi z izrabo dopusta in kakšne posledice bi bilo treba izpeljati iz delodajalčevega neupoštevanja teh obveznosti.

55.

Glede tega je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da mora delodajalec poskrbeti, da delavec lahko izvršuje pravico do plačanega letnega dopusta. ( 31 ) V zvezi s tem je Sodišče presodilo, da „mora delodajalec […] ob upoštevanju zavezujočega značaja pravice do letnega dopusta in zato, da členu 7 Direktive 2003/88 zagotovi polni učinek, konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačan letni dopust, tako da ga spodbudi, po potrebi uradno, naj to stori, ter ga hkrati – podrobno in pravočasno, zato da si lahko zadevna oseba s tem dopustom še vedno zagotovi počitek in sprostitev, ki naj bi [ji] bil namenjen – pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi, na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos izgubljen“. ( 32 )

56.

Poleg tega je Sodišče presodilo, da „nosi dokazno breme v zvezi s tem delodajalec“, in da „[č]e ta ne more dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, do katerega je bil upravičen, je treba šteti, da se z ugasnitvijo pravice do navedenega dopusta na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos in posledičnim neplačilom denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust v primeru prenehanja delovnega razmerja krši člen 7(1) oziroma člen 7(2) Direktive 2003/88“. ( 33 )

57.

Iz te sodne prakse Sodišča je po mojem mnenju razvidno, da mora nacionalno sodišče, kadar delavec, ki je dolgotrajno nezmožen za delo, uveljavlja pravico do plačanega letnega dopusta, pridobljenega za referenčno obdobje, v katerem je del obdobja delal, preostali del pa bil v položaju popolne invalidnosti oziroma nezmožnosti za delo zaradi bolezni, preveriti, ali je delodajalec izpolnil svoje obveznosti pozivanja in opozarjanja v zvezi z izrabo dopusta pred nastopom te popolne invalidnosti oziroma nezmožnosti za delo.

58.

V takem položaju je namreč zadevni delavec dejansko delal del referenčnega obdobja in pridobil pravico do plačanega letnega dopusta, katerega del do nastopa njegove nezmožnosti za delo še ni bil izkoriščen. Vendar ni mogoče izključiti, da bi taka pravica lahko bila izčrpana ali vsaj v veliki meri izkoriščena pred nastopom te nezmožnosti za delo, če bi mu delodajalec pravočasno omogočil, da to pravico uveljavi.

59.

Sicer bi bilo mogoče šteti, da so – če je v referenčnem obdobju prišlo do popolne invalidnosti oziroma nezmožnosti za delo zaradi bolezni – razlogi, zakaj delavec ni izrabil plačanega letnega dopusta, potencialno dveh vrst. Po eni strani ta delavec ni mogel izrabiti dopusta, ker je zbolel. Po drugi strani ni mogel izrabiti dopusta, ker mu delodajalec tega ni omogočil.

60.

Glede na to v takšnih okoliščinah menim, da delodajalec ne bi smel biti oproščen izpolnjevanja svojih obveznosti, ker naj delavec ne bi mogel izrabiti svoje pravice do dopusta le zaradi nepredvidljivega dogodka, kot je bolezen delavca. Menim, da bi moralo prevladati prepričanje, da če bi delodajalec temu delavcu omogočil izrabo dopusta, mu verjetno ne bi bilo treba zahtevati te pravice več let kasneje.

61.

Zato mora po mojem mnenju, če povzamem besedilo, ki ga je uporabilo Sodišče, „delodajalec, ki delavcu ne omogoči izvrševanja njegove pravice do plačanega letnega dopusta, za to nositi posledice“. ( 34 ) Po mojem mnenju bi dopustitev, da je delodajalec zaradi nastopa delavčeve popolne invalidnosti ali nezmožnosti za delo zaradi bolezni oproščen obveznosti, da delavcu omogoči izrabo dopusta do datuma, od katerega ta delavec ne more več opravljati svojega dela, povzročila neravnovesje v korist tega delodajalca in v škodo delavca, ki ga je treba šteti za šibkejšo stranko v delovnem razmerju. ( 35 ) Delodajalec bi namreč tako imel možnost, da se razbremeni svojih obveznosti pod pretvezo, da je nastop popolne invalidnosti ali nezmožnosti za delo zaradi bolezni nepredvidljiv dogodek. ( 36 ) Če še enkrat povzamem besedilo, ki ga je uporabilo Sodišče, „[č]e bi se namreč v teh okoliščinah priznalo prenehanje pravic do plačanega letnega dopusta, ki jih je pridobil delavec, bi se s tem odobrilo ravnanje, ki bi privedlo do nezakonite obogatitve delodajalca v škodo cilju [Direktive 2003/88], ki je zagotoviti zdravje delavcev“. ( 37 )

62.

Iz tega je po mojem mnenju razvidno, da v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe Max‑Planck‑Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften v zvezi z referenčnim obdobjem, v katerem je delavec dejansko delal, ne da bi nastopila nezmožnost za delo ali popolna invalidnost, ( 38 ) delavec, ki je delal v delu referenčnega obdobja pred nastopom nezmožnosti za delo ali popolne invalidnosti, po izteku obdobja prenosa, ki ga dovoljuje nacionalno pravo, ne izgubi pravice do plačanega letnega dopusta, pridobljene v tem referenčnem obdobju, če mu delodajalec te pravice ni omogočil uveljaviti. Zato menim, da je treba v takih okoliščinah tako pridobljeno pravico delavca odložiti po datumu vrnitve na delo ali v primeru prenehanja delovnega razmerja zagotoviti denarno nadomestilo za neizrabljen dopust.

63.

Okoliščina, da obstaja časovni zamik med določitvijo pravice do plačanega letnega dopusta v referenčnem obdobju, v katerem je nastopila nezmožnost za delo oziroma popolna invalidnost, in uživanjem te pravice, po mojem mnenju ne ovira stroge uporabe sodne prakse, ki izhaja iz sodbe Max‑Planck‑Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften. Ponovno mora delodajalec nositi posledice ugotovitve, da ni pravočasno izpolnil svoje obveznosti pozivanja in opozarjanja v zvezi z izrabo dopusta. V zvezi s tem dodajam, da je Sodišče že sprejelo, da čeprav se „pozitivni učinek plačanega letnega dopusta na varnost in zdravje delavca v celoti pokaže, če je izrabljen v letu, ki je za to določeno, torej v tekočem letu, to obdobje počitka ne izgubi pomena, če se izrabi v poznejšem obdobju“. ( 39 )

64.

Čeprav se moje stališče tako razlikuje od stališča Komisije, ki v bistvu zagovarja strogo uporabo sodbe KHS v okoliščinah, kakršne so te v sporih o glavni stvari, pa priznavam, kot navaja ta institucija v svojih stališčih, da je delodajalcu njegovo obveznost mogoče očitati le, če je imel dejansko možnost, da delavcu omogoči uveljavljanje pravice do dopusta. Le v takih okoliščinah bi opustitev delodajalca lahko zanj imela negativne pravne posledice.

65.

V zvezi s tem menim, da mora nacionalno sodišče vsekakor presoditi, ali je imel delodajalec glede na trenutek, v katerem je v zadevnem referenčnem obdobju nastopila nezmožnost za delo ali popolna invalidnost, dejansko dovolj časa za izpolnitev svoje obveznosti pozivanja in opozarjanja v zvezi z izrabo dopusta.

66.

Pri tej presoji je treba upoštevati, da je, če je do popolne invalidnosti ali nezmožnosti za delo zaradi bolezni prišlo ob koncu zadevnega referenčnega obdobja, kot v obeh obravnavanih zadevah, mogoče domnevati, da je imel delodajalec na voljo dovolj časa za izpolnitev svojih obveznosti pozivanja in opozarjanja v zvezi z izrabo dopusta.

67.

Glede na vse zgornje preudarke predlagam, naj se na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija), odgovori:

Člen 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero lahko pravica do plačanega letnega dopusta, ki jo je delavec pridobil v referenčnem obdobju, v katerem je nastopila popolna invalidnost oziroma nezmožnost za delo zaradi bolezni, ki od takrat še vedno traja, ugasne bodisi po obdobju prenosa, ki ga dovoljuje nacionalno pravo, bodisi pozneje, čeprav delodajalec delavcu ni pravočasno omogočil izrabe te pravice v obdobju pred začetkom te popolne invalidnosti oziroma nezmožnosti za delo.