–

za DenizBank AG G. Ganzger in A. Egger, Rechtsanwälte,

–

za Verein für Konsumenteninformation S. Langer, Rechtsanwalt,

–

za češko vlado M. Smolek, J. Vláčil in S. Šindelková, agenti,

–

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, P. Barros da Costa, S. Jaulino in G. Fonseca, agenti,

–

za Evropsko komisijo G. Braun, T. Scharf in H. Tserepa‑Lacombe, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4, točka 14, člena 52, točka 6(a), v povezavi s členom 54(1) in člena 63(1)(a) in (b) Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES, 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL 2015, L 337, str. 35, in popravek v UL 2018, L 102, str. 97).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med DenizBank AG, družbo avstrijskega prava, in Verein für Konsumenteninformation (združenje za obveščanje potrošnikov, Avstrija; v nadaljevanju: VKI) glede veljavnosti pogodbenih pogojev v zvezi z uporabo osebnih večfunkcijskih bančnih kartic, ki so opremljene zlasti s funkcijo komunikacije s sosednjim poljem (Near Field Communication) (v nadaljevanju: funkcija NFC), običajno imenovano „brezstično plačilo“.

3

Člen 2 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25) določa:

„V tej direktivi:

4

Člen 3 te direktive določa:

„1.   Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

[…]

3.   Priloga vsebuje okvirni in nedokončani seznam pogojev, ki lahko štejejo za nepoštene.“

5

Člen 6(1) navedene direktive določa:

„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“

6

Člen 8 iste direktive določa, da lahko „[d]ržave članice […] na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov“.

7

V Prilogi k Direktivi 93/13, ki vsebuje okvirni in netaksativni seznam „[p]ogojev, navedenih v členu 3(3)“, so v točki 1(j) navedeni „pogoji, katerih cilj ali učinek je omogočanje prodajalcu ali ponudniku, da enostransko spremeni pogodbene pogoje brez tehtnega razloga, ki mora biti določen v pogodbi“. Točka 2 te priloge določa področje uporabe navedene točke (j).

8

Z Direktivo (EU) 2015/2366 je bila z učinkom od 13. januarja 2018 razveljavljena Direktiva 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES (UL 2007, L 319, str. 1).

9

V uvodnih izjavah 6, od 53 do 55, 63, 81, 91 in 96 Direktive 2015/2366 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

10

Člen 4 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]“

11

Naslov III Direktive 2015/2366, „Preglednost pogojev in zahteve o informacijah v zvezi s plačilnimi storitvami“, vsebuje poglavje 1, ki vsebuje „Splošna pravila“ in v katerem so členi od 38 do 42 te direktive.

12

Člen 38 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta naslov se uporablja za enkratne plačilne transakcije, okvirne pogodbe in plačilne transakcije iz teh pogodb. Pogodbene stranke se lahko dogovorijo, da se v celoti ali delno ne uporablja, če uporabnik plačilnih storitev ni potrošnik.“

13

Člen 42 iste direktive, naslovljen „Odstopanje od zahtev o informacijah za instrumente za plačila majhnih vrednosti in elektronski denar“, določa:

„1.   V primeru plačilnih instrumentov, ki v skladu z relevantno okvirno pogodbo omogočajo samo izvrševanje posameznih plačilnih transakcij v vrednosti do največ 30 EUR, ali instrumentov, ki imajo bodisi omejitev porabe na 150 EUR bodisi shranjena denarna sredstva, katerih znesek v nobenem trenutku ne presega 150 EUR:

[…]“

14

Naslov III Direktive 2015/2366 vsebuje poglavje 3, ki se nanaša na „Okvirne pogodbe“ in vsebuje člene od 50 do 58 te direktive.

15

Člen 51 te direktive, naslovljen „Predhodne splošne informacije“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zahtevajo, da ponudnik plačilnih storitev uporabniku plačilnih storitev pravočasno zagotovi informacije in pogoje, določene v členu 52, na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov, preden se uporabnik zaveže s kakršno koli pogodbo ali ponudbo. Informacije in pogoji morajo biti podani na lahko razumljiv način ter v jasni in razumljivi obliki v uradnem jeziku države članice, v kateri se ponuja plačilna storitev, ali v drugem jeziku, o katerem se dogovorita stranki.“

16

Člen 52 te direktive, naslovljen „Informacije in pogoji“, določa:

„Države članice zagotovijo, da se uporabniku plačilnih storitev sporočijo naslednje informacije in pogoji:

[…]

[…]“

17

Člen 54 navedene direktive, naslovljen „Spremembe pogojev okvirne pogodbe“, v odstavku 1 določa:

„Ponudnik plačilnih storitev predlaga vse spremembe okvirne pogodbe ali informacij in pogojev, opredeljenih v členu 52, na enak način, kakor je opredeljen v členu 51(1), in sicer najpozneje dva meseca pred predlaganim datumom začetka uporabe spremenjenih pogojev. Uporabnik plačilne storitve lahko sprejme ali zavrne spremembe do datuma njihovega predlaganega začetka veljavnosti.

Kadar je to ustrezno v skladu s točko (a) člena 52(6), ponudnik plačilnih storitev obvesti uporabnika plačilnih storitev, da se šteje, da je uporabnik plačilnih storitev sprejel spremembe pogojev, če do predlaganega datuma njihovega začetka veljavnosti ne obvesti ponudnika plačilnih storitev, da jih ne sprejema. Ponudnik plačilnih storitev obvesti uporabnika plačilnih storitev tudi, da ima uporabnik plačilnih storitev v primeru, da zavrne te spremembe, pravico, da z učinkom v katerem koli trenutku do datuma, ko bi se začela sprememba uporabljati, brez plačila nadomestil odpove okvirno pogodbo.“

18

Naslov IV Direktive 2015/2366, „Pravice in obveznosti v zvezi z opravljanjem in uporabo plačilnih storitev“, vsebuje poglavje 1, ki se nanaša na „Skupne določbe“ in vsebuje člene od 61 do 63 te direktive.

19

Člen 63 te direktive, naslovljen „Odstopanje za instrumente za plačila majhnih vrednosti in elektronski denar“, v odstavku 1 določa:

„V primeru plačilnih instrumentov, ki v skladu z okvirno pogodbo zadevajo samo posamezne plačilne transakcije v vrednosti do največ 30 EUR, ali instrumentov, ki imajo bodisi omejitev porabe na 150 EUR bodisi shranjena sredstva, katerih znesek v nobenem trenutku ne presega 150 EUR, se ponudniki plačilnih storitev z uporabniki plačilnih storitev lahko dogovorijo:

[…]“

20

Naslov IV Direktive 2015/2366 poleg tega vsebuje poglavje 2, ki se nanaša na „Odobritev plačilnih transakcij“ in vsebuje člene od 64 do 77 te direktive.

21

Člen 69 te direktive, naslovljen „Obveznosti uporabnika plačilnih storitev v zvezi s plačilnimi instrumenti in osebnimi varnostnimi podatki“, v odstavku 1 določa:

„Uporabnik plačilnih storitev, ki ima pravico uporabljati plačilni instrument:

[…]

22

Člen 70 navedene direktive, naslovljen „Obveznosti ponudnika plačilnih storitev v zvezi s plačilnimi instrumenti“, v odstavku 1 določa:

„Ponudnik plačilnih storitev, ki izdaja plačilne instrumente:

[…]

[…]“

23

Člen 72 iste direktive, naslovljen „Breme dokazovanja pristnosti in izvršitve plačilne transakcije“, določa:

„1.   Države članice zahtevajo, da mora v primeru, kadar uporabnik plačilne storitve trdi, da ni odobril izvršene plačilne transakcije ali da plačilna transakcija ni bila izvršena pravilno, ponudnik plačilnih storitev dokazati, da je bila opravljena avtentikacija plačilne transakcije, da je bila plačilna transakcija pravilno evidentirana in knjižena ter da na njeno izvršitev ni vplivala nikakršna tehnična okvara ali druga pomanjkljivost storitve, ki jo je opravil ponudnik plačilnih storitev.

Če je plačilna transakcija odrejena prek ponudnika storitev odreditve plačil, mora ponudnik storitve odreditve plačil v okviru svojih pristojnosti dokazati, da je bila opravljena avtentikacija plačilne transakcije, da je bila plačilna transakcija pravilno evidentirana ter da na njeno izvršitev ni vplivala nikakršna tehnična okvara ali druga pomanjkljivost, povezana s plačilno storitvijo, ki jo opravlja.

2.   Kadar uporabnik plačilne storitve trdi, da ni odobril izvršene plačilne transakcije, zgolj uporaba plačilnega instrumenta, ki jo evidentira ponudnik plačilnih storitev, vključno s ponudnikom storitev odreditve plačil, če je ustrezno, ni nujno zadosten dokaz, da je plačnik odobril plačilno transakcijo ali da je goljufal ali da naklepno ali iz hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več obveznosti iz člena 69. Ponudnik plačilnih storitev, vključno, kadar je ustrezno, s ponudnikom storitev odreditve plačil priskrbi dokaze, da je uporabnik plačilne storitve goljufal ali ravnal hudo malomarno.“

24

Člen 73 Direktive 2015/2366, naslovljen „Odgovornost ponudnika plačilnih storitev za neodobrene plačilne transakcije“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo da, brez poseganja v člen 71, v primeru neodobrene plačilne transakcije plačnikov ponudnik plačilnih storitev plačniku nemudoma povrne znesek neodobrene plačilne transakcije, v vsakem primeru pa najpozneje do konca naslednjega delovnega dne, potem ko je transakcijo opazil oziroma je bil o njej obveščen, razen kadar plačnikov ponudnik plačilnih storitev utemeljeno sumi, da gre za goljufijo, in o razlogih za sum pisno obvesti zadevni nacionalni organ. Plačnikov ponudnik plačilnih storitev, kadar je ustrezno, na obremenjenem plačilnem računu vzpostavi takšno stanje, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena. Tako je zagotovljeno tudi, da datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu plačnika ni poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme.

2.   Kadar plačilno transakcijo odredi ponudnik storitev odreditve plačil, ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, nemudoma povrne znesek neodobrene plačilne transakcije, v vsakem primeru pa najpozneje do konca naslednjega delovnega dne, in, če je ustrezno, na obremenjenem plačilnem računu vzpostavi takšno stanje, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena.

Če je ponudnik storitev odreditve plačil odgovoren za neodobreno plačilno transakcijo, ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun, na njegovo zahtevo nemudoma zagotovi nadomestilo za kakršno koli nastalo izgubo ali plačane zneske, ki jih je ta imel s povračilom plačniku, vključno z zneskom neodobrene plačilne transakcije. V skladu s členom 72(1) mora ponudnik storitev odreditve plačil v okviru svojih pristojnosti dokazati, da je bila opravljena avtentikacija plačilne transakcije, da je bila plačilna transakcija pravilno evidentirana ter da na njeno izvršitev ni vplivala nobena tehnična okvara ali druga pomanjkljivost, povezana s plačilno storitvijo, ki jo opravlja.

3.   Če je primerno, se lahko v skladu s pravom, ki se uporablja za pogodbo, sklenjeno med plačnikom in ponudnikom plačilnih storitev, ali pogodbo, sklenjeno med plačnikom in ponudnikom storitev odreditve plačil, določi dodatno finančno nadomestilo.“

25

Člen 74 te direktive, naslovljen „Odgovornost plačnika za neodobrene plačilne transakcije“, v odstavkih 1 in 3 določa:

„1.   Z odstopanjem od člena 73 je plačnik lahko obvezan, da krije izgubo v zvezi s kakršno koli neodobreno plačilno transakcijo, ki je posledica uporabe izgubljenega ali ukradenega plačilnega instrumenta ali zlorabe plačilnega instrumenta, v višini do največ 50 EUR.

Prvi pododstavek se ne uporablja, če:

Plačnik krije vse izgube v zvezi z neodobrenimi plačilnimi transakcijami, če nastanejo, ker je plačnik ravnal goljufivo ali ker naklepno ali iz hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več obveznosti iz člena 69. V takih primerih se najvišji znesek iz prvega pododstavka ne uporablja.

Kadar plačnik ni goljufal in ni naklepno opustil svojih obveznosti iz člena 69, lahko države članice zmanjšajo odgovornost iz tega odstavka, zlasti ob upoštevanju značilnosti osebnih varnostnih elementov in posebnih okoliščin, v katerih je bil plačilni instrument izgubljen, ukraden ali zlorabljen.

[…]

3.   Plačnik ne nosi nobenih finančnih posledic uporabe izgubljenega, ukradenega ali zlorabljenega plačilnega instrumenta po obvestilu v skladu s točko (b) člena 69(1), razen če je plačnik ravnal goljufivo.

Če ponudnik plačilnih storitev ne zagotovi ustreznih sredstev za obvestitev o izgubljenem, ukradenem ali zlorabljenem plačilnem instrumentu ob vsakem času, kakor se zahteva v skladu s točko (c) člena 70(1), plačnik ni odgovoren za finančne posledice, ki izhajajo iz uporabe navedenega plačilnega instrumenta, razen če je plačnik ravnal goljufivo.“

26

V naslovu VI Direktive 2015/2366, ki se nanaša na „Končne določbe“, člen 107 z naslovom „Popolna harmonizacija“ določa:

„1.   Brez poseganja v člen 2, člen 8(3), člen 32, člen 38(2), člen 42(2), člen 55(6), člen 57(3), člen 58(3), člen 61(2) in (3), člen 62(5), člen 63(2) in (3), drugi pododstavek člena 74(1) in člen 86, če ta direktiva vsebuje harmonizirane določbe, države članice ne ohranijo ali uvedejo drugih določb, razen tistih, določenih v tej direktivi.

[…]

3.   Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev na škodo uporabnikov plačilnih storitev ne odstopajo od določb nacionalnega prava, ki prenašajo to direktivo, razen kadar je to v direktivi izrecno določeno.

Vendar se lahko ponudniki plačilnih storitev odločijo, da bodo uporabnikom plačilnih storitev odobrili ugodnejše pogoje.“

27

V uvodnih izjavah 9 in 11 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2018/389 z dne 27. novembra 2017 o dopolnitvi Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov za močno avtentikacijo strank ter skupnih in varnih odprtih standardov komunikacije (UL 2018, L 69, str. 23) je navedeno:

[…]

28

Člen 1 Delegirane uredbe 2018/389, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:

„Ta uredba določa zahteve, ki jih morajo izpolnjevati ponudniki plačilnih storitev, in sicer za izvajanje varnostnih ukrepov, ki jim omogočajo:

[…]“

29

Člen 2 te delegirane uredbe, naslovljen „Splošne zahteve glede avtentikacije“, v odstavku 1, prvi pododstavek, določa:

„Ponudniki plačilnih storitev imajo vzpostavljene mehanizme za spremljanje transakcij, ki jim omogočajo zaznavanje neodobrenih ali goljufivih transakcij, za namene izvajanja varnostnih ukrepov iz točk (a) in (b) člena 1.“

30

Člen 11 navedene delegirane uredbe, naslovljen „Brezstična plačila na prodajnih mestih“, določa:

„Ponudnikom plačilnih storitev je dovoljeno, da ne uporabljajo močne avtentikacije stranke, če izpolnjujejo zahteve iz člena 2, kadar plačnik odredi brezstično elektronsko plačilno transakcijo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

31

VKI je združenje s sedežem v Avstriji, ki ima v skladu z avstrijsko zakonodajo pravico sprožiti sodni postopek za varstvo interesov potrošnikov.

32

DenizBank je bančna institucija, ki svoje dejavnosti opravlja na avstrijskem ozemlju. Ta družba v razmerjih s svojimi strankami uporablja splošne pogoje, med drugim za uporabo plačilnih kartic s funkcijo NFC. Navedena funkcija, ki se samodejno aktivira, ko stranka prvič uporabi kartico, omogoča plačilo nizkih zneskov, to je do 25 EUR naenkrat, brez vstavitve kartice v plačilni terminal in ne da bi bilo treba pri blagajnah, na katerih je prilagojena oprema, vnesti osebno identifikacijsko številko (v nadaljevanju: PIN‑koda). Za plačilo višjih zneskov je potrebna avtentikacija z vnosom PIN‑kode.

33

Vsebino določb teh splošnih pogojev, ki so upoštevni v tej zadevi, je mogoče povzeti tako:

34

Združenje VKI je 9. avgusta 2016 pri Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju, Avstrija) vložilo opustitveno tožbo, s katero je predlagalo, naj se družbi DenizBank prepove uporaba šestih zgoraj navedenih pogojev, ker so nični. Družba DenizBank je v obrambo navedla, da je pogoj 14 zakonit in da je treba ločeno presojati različne plačilne funkcije kartic, opremljenih s funkcijo NFC.

35

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo z dne 28. aprila 2017 predlogu združenja VKI ugodilo. Presodilo je, da je pogoj 14 zelo škodljiv in da za funkcijo družbe NFC ne veljajo določbe o odstopanju, predvidene za plačilne instrumente, ki se uporabljajo za nizke zneske, ker je bilo mogoče kartico uporabljati tudi za druge vrste plačil in ker funkcije NFC same po sebi ni mogoče šteti za plačilni instrument.

36

Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija), pri katerem je bila vložena pritožba, je s sodbo z dne 20. novembra 2017 delno potrdilo sodbo, izdano na prvi stopnji. To sodišče je med drugim menilo, da uporaba funkcije NFC ne pomeni uporabe plačilnega instrumenta, temveč jo je mogoče uvrstiti med transakcije s kreditnimi karticami, izvedenimi po pošti ali po telefonu. V zvezi s tem je navedlo, da se funkcija NFC aktivira samodejno, drugače kakor „elektronska denarnica“, in da kartica, opremljena s to funkcijo, ni bila anonimna, temveč osebna in hkrati zavarovana s kodo.

37

Združenje VKI in družba DenizBank sta pri predložitvenem sodišču, Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), zoper sodbo, izdano na podlagi pritožbe, vložili revizijo.

38

To sodišče navaja, prvič, da je večkrat razsodilo, da obsežna sprememba pogojev okvirne pogodbe, ki jo opravi ponudnik plačilnih storitev, ne more biti predmet tihe privolitve stranke, kot je ta, ki izhaja iz pogoja 14 splošnih pogojev iz postopka v glavni stvari. Ugotavlja, da bi bila taka sprememba v nasprotju s členom 52, točka 6(a), in členom 54(1) Direktive 2015/2366, ki je bil v avstrijski pravni red dobesedno prenesen z Zahlungsdienstegesetz 2018 (zakon o plačilnih storitvah iz leta 2018, BGBl. I, 17/2018), ter ciljem varstva potrošnikov, navedenim v uvodni izjavi 63 te direktive. Dodaja, da bi bilo treba po njegovem mnenju navedeni pogoj podvreči dodatnemu nadzoru na podlagi Direktive 93/13. Navaja, da je bila njegova zgoraj navedena sodna praksa kritizirana v delu avstrijske doktrine, v katerem je bilo med drugim zatrjevano, da bi bilo treba interese podjetij uravnovesiti z interesi potrošnikov, ki bi tudi lahko imeli korist od take spremembe.

39

Drugič, predložitveno sodišče se sklicuje na sodno prakso Sodišča, zlasti na točki 33 in 35 sodbe z dne 9. aprila 2014, T‑Mobile Austria (C‑616/11, EU:C:2014:242), in navaja, da bi lahko odreditev plačilnega naloga z uporabo funkcije NFC bančne kartice, povezane z določenim bančnim računom, pomenila neoseben „niz postopkov“ in torej „plačilni instrument“ v smislu člena 4, točka 14, Direktive 2015/2366.

40

Tretjič, če bi bilo tako, to sodišče sprašuje, ali se plačilo, opravljeno s funkcijo NFC take osebne kartice, lahko šteje za „anonimno“ uporabo plačilnega instrumenta v smislu člena 63(1)(b) Direktive 2015/2366 ali pa je ta opredelitev mogoča le, kadar je bilo plačilo izvedeno s kartico, ki ni povezana z individualiziranim računom, in brez kakršnega koli drugega avtentikacijskega elementa, kot so opredeljeni v členu 4, točki 29 in 30, navedene direktive.

41

Četrtič, predložitveno sodišče se v bistvu sprašuje, ali mora ponudnik plačilnih storitev, ki se želi sklicevati na odstopanje iz člena 63(1)(a) Direktive 2015/2366, dokazati, da plačilnega instrumenta glede na zadnja razpoložljiva znanstvena znanja ni mogoče blokirati ali da njegove nadaljnje uporabe ni mogoče preprečiti. To sodišče se izreka v prid pritrdilnemu odgovoru, z vidika varstva potrošnikov in ob upoštevanju tega, da je navedeni ponudnik v skladu z uvodno izjavo 91 Direktive 2015/2366 odgovoren za varnostne ukrepe. Pojasnjuje, da v obravnavani zadevi družba DenizBank ni izpodbijala trditve združenja VKI, da je bila taka blokada tehnično izvedljiva.

42

V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

43

Sodišče je 26. novembra 2019 na podlagi člena 101 svojega poslovnika predložitvenemu sodišču poslalo zahtevo za pojasnila, v kateri ga je povabilo, naj navede razloge, iz katerih je treba šteti, da se Direktiva 2015/2366 in avstrijska zakonodaja, s katero je bila ta direktiva prenesena, ratione temporis uporabljata za spor o glavni stvari, čeprav je združenje VKI tožbo, s katero se je začel postopek, vložilo 9. avgusta 2016, ko je Direktiva 2007/64 še veljala, saj je bila razveljavljena šele 13. januarja 2018.

44

Predložitveno sodišče je v odgovoru, ki ga je sodno tajništvo Sodišča prejelo 24. januarja 2020, pojasnilo, da bo moralo pri odločanju o tožbi, ki se nanaša na odredbo, naj se v prihodnje ne uporabijo pogodbeni pogoji, ki so predmet spora o glavni stvari, presoditi zakonitost teh pogojev ne le glede na določbe, ki so veljale ob vložitvi tožbe, ampak tudi glede na določbe, ki so se uporabljale po razveljavitvi Direktive 2007/64.

45

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 52, točka 6(a), Direktive 2015/2366 v povezavi s členom 54(1) te direktive razlagati tako, da se lahko ponudnik plačilnih storitev, ki je sklenil okvirno pogodbo z uporabnikom teh storitev, s tem uporabnikom dogovori, da se bo pod pogoji iz teh določb domnevalo, da se je uporabnik strinjal s spremembo svoje okvirne pogodbe, tudi kadar ima uporabnik status potrošnika, in ne glede na to, za katere pogoje iz pogodbe velja ta domneva.

46

Na podlagi člena 52, točka 6(a), Direktive 2015/2366 morajo države članice zagotoviti, da se uporabniku plačilnih storitev sporoči, da se, če sta se stranki okvirne pogodbe tako dogovorili, šteje, da je sprejel spremembo pogojev te pogodbe, ki jo predlaga ponudnik teh storitev v skladu s členom 54(1) navedene direktive, razen če je do dneva predlaganega začetka veljavnosti zadevne spremembe obvestil tega ponudnika plačilnih storitev, da je ne sprejema.

47

Poudariti je treba, da se domneva o tihi privolitvi uporabnika plačilnih storitev, katere uporaba je bila dogovorjena s ponudnikom teh storitev, nanaša, kot izhaja iz teh določb, le na „spremembe“ pogojev okvirne pogodbe, torej na spremembe, ki na pogoje te okvirne pogodbe ne vplivajo v taki meri, da bi predlog ponudnika v resnici pomenil sklenitev nove pogodbe. Nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, ki se nanaša na tako tiho privolitev, mora preveriti, ali je ta zadnja zahteva pravilno izvedena.

48

Besedilo člena 52, točka 6(a), Direktive 2015/2366 v povezavi s členom 54(1) te direktive pa ne vsebuje nobene natančnejše navedbe glede statusa uporabnika plačilnih storitev, na kar se nanaša prvo vprašanje. Kadar pa je status „potrošnika“ v smislu člena 4, točka 20, te direktive odločilen element, je v njenih določbah izrecno opredeljen, kot med drugim v njenem členu 38.

49

Iz tega izhaja, da se člen 52, točka 6(a), Direktive 2015/2366 uporablja tako za uporabnike plačilnih storitev, ki imajo status potrošnika, kot za uporabnike, ki takega statusa nimajo.

50

Poleg tega je iz besedila navedenega člena 52, točka 6(a), v povezavi z navedenim členom 54(1), drugi pododstavek, razvidno, da je edini namen prve določbe določiti zahteve glede predhodnih informacij, ne pa določiti vsebine sprememb okvirne pogodbe, v katere je mogoče tiho privoliti, saj ti določbi zgolj priznavata možnost takih sprememb in v zvezi z njimi določata popolno transparentnost, ne opredeljujeta pa njihove vsebine.

51

To analizo potrjuje kontekstualna razlaga člena 52, točka 6(a), Direktive 2015/2366 v povezavi s členom 54(1) te direktive.

52

Ta člena, in sicer člen 52, naslovljen „Informacije in pogoji“, in člen 54, naslovljen „Spremembe pogojev okvirne pogodbe“, sta namreč v poglavju 3 Direktive 2015/2366, ki se nanaša na plačilne transakcije, zajete z okvirno pogodbo, in ki spada pod naslov III te direktive, „Preglednost pogojev in zahteve o informacijah v zvezi s plačilnimi storitvami“. Iz tega sledi, da je namen navedenih členov 52 in 54 urejati le pogoje in informacije, ki jih mora ponudnik plačilnih storitev sporočiti uporabniku svojih storitev, in ne opredeliti vsebine vzajemnih obveznosti, ki jih ti osebi lahko sprejmeta pogodbeno, to vsebino pa urejajo določbe naslova IV te direktive, „Pravice in obveznosti v zvezi z opravljanjem in uporabo plačilnih storitev“.

53

Prav tako je iz člena 42 Direktive 2015/2366, ki prav tako spada pod naslov III te direktive in je naslovljen „Odstopanje od zahtev o informacijah za instrumente za plačila majhnih vrednosti in elektronski denar“, jasno razvidno, da se navedena člena 52 in 54 nanašata na informacije o plačilnih storitvah, ki jih mora, razen če je odstopanje izrecno dovoljeno, predložiti ponudnik teh storitev.

54

Poleg tega člen 51 te direktive določa, da mora ponudnik plačilnih storitev zagotoviti informacije in pogoje, določene v členu 52 te direktive, na trajnem nosilcu podatkov ter v jasni in razumljivi obliki, preden se uporabnik plačilnih storitev zaveže s kakršno koli pogodbo ali ponudbo, da bi se uporabniku omogočila izbira ob polnem poznavanju dejstev, kot izhaja iz uvodne izjave 54 navedene direktive.

55

Vse zgoraj navedene ugotovitve niso v nasprotju s teleološko razlago člena 52, točka 6(a), Direktive 2015/2366 v povezavi s členom 54(1) te direktive.

56

Sicer je res, kot navajata predložitveno sodišče in združenje VKI, da je v uvodni izjavi 63 te direktive navedeno, da bi „[z]aradi zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov […] morale države članice imeti možnost, da v interesu potrošnikov ohranijo ali uvedejo omejitve ali prepovedi enostranskih sprememb pogojev okvirne pogodbe, na primer, če ni upravičenega razloga za takšne spremembe“.

57

Vendar je iz člena 107 Direktive 2015/2366 razvidno, da je namen člena 52, točka 6(a), in člena 54(1) te direktive doseči popolno harmonizacijo na področju, ki ga urejata ti določbi, in sicer, kot izhaja iz njunega besedila, v zvezi s predhodnimi informacijami glede tihe privolitve v spremembe okvirne pogodbe, kadar se stranki tako dogovorita, ter da niti države članice niti ponudniki takih storitev od teh določb ne morejo odstopati, razen če se ti ponudniki odločijo, da bodo za uporabnike svojih storitev določili ugodnejše pogoje.

58

Zato člena 52, točka 6(a), v povezavi s členom 54(1) Direktive 2015/2366 ob upoštevanju uvodne izjave 63 te direktive ni mogoče razlagati tako, da določa omejitve bodisi glede statusa uporabnika bodisi glede vrste pogodbenih pogojev, na katere se lahko nanašajo taki sporazumi, ki se nanašajo na spremembe, v katere se tiho privoli.

59

Hkrati je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, naloga Sodišča nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika lahko Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, ob upoštevanju predmeta spora o glavni stvari izlušči pravila in načela prava Unije, ki jih je treba razložiti, tudi če te določbe niso izrecno navedene v vprašanjih, ki mu jih je postavilo navedeno sodišče (glej zlasti sodbi z dne 19. decembra 2019, Airbnb Ireland, C‑390/18, EU:C:2019:1112, točka 36, in z dne 12. marca 2020, Caisse d’assurance retraite et de la santé au travail d’Alsace‑Moselle, C‑769/18, EU:C:2020:203, točki 39 in 40).

60

V obravnavani zadevi je predložitveno sodišče v obrazložitvi svoje odločbe pravilno ugotovilo povezavo med pogojem 14 splošnih pogojev, ki je predmet postopka v glavni stvari in katerega vsebina je navedena v točki 27 te sodbe, in določbami Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah. Poleg tega to sodišče navaja, da lahko sporni pogoj v praksi povzroči enostransko spremembo okvirne pogodbe zaradi domneve privolitve, ki je določena v tem pogoju, ker naj uporabniki plačilnih storitev ne bi dovolj dobro analizirali posledic takih pogojev.

61

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je za uporabnike plačilnih storitev, ki imajo status „potrošnika“ v smislu člena 2 Direktive 93/13, nadzor nad nepoštenostjo pogoja, ki ureja tiho privolitev v spremembe okvirne pogodbe, kot je ta iz postopka v glavni stvari, urejen z določbami te direktive.

62

Iz določb Direktive 2015/2366, zlasti ob upoštevanju njene uvodne izjave 55, je namreč razvidno, da se še naprej uporabljajo drugi predpisi prava Unije, ki urejajo varstvo potrošnikov, kot je med drugim Direktiva 2011/83. Posledično se, kadar ima uporabnik plačilnih storitev status potrošnika, Direktiva 2015/2366 lahko uporablja hkrati z Direktivo 93/13, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2011/83, in torej brez poseganja v ukrepe, ki so jih države članice sprejele za prenos zadnjenavedene direktive, s katero se na področju, ki ga ureja, izvaja le minimalna harmonizacija in ki zato dovoljuje sprejetje ali ohranitev strožjih nacionalnih ukrepov, ki so združljivi s Pogodbo, da bi se potrošnikom zagotovila višja raven varstva (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2020, Condomio di Milano, via Meda, C‑329/19, EU:C:2020:263, točka 33).

63

Tako člen 3(1) Direktive 93/13 opredeljuje obseg, v katerem se lahko za pogoj v pogodbi, sklenjeni med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, ugotovi, da ni pošten. Odstavek 3 tega člena 3 napotuje na Prilogo k navedeni direktivi, ki vsebuje okvirni seznam takih pogojev, med katerimi so v točki 1(j) te priloge našteti „pogoji, katerih cilj ali učinek je […] omogočanje prodajalcu ali ponudniku, da enostransko spremeni pogodbene pogoje brez tehtnega razloga, ki mora biti določen v pogodbi“. Poleg tega člen 6(1) Direktive 93/13 določa, da nepošteni pogoj v smislu te direktive ni zavezujoč za potrošnika pod pogoji, določenimi z nacionalnim pravom, ki se uporabi. Člen 8 navedene direktive določa, da lahko države članice na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo določbe, ki potrošnika varujejo bolj kot te, ki jih določa ista direktiva, če so združljive s Pogodbo.

64

Predložitveno sodišče mora torej preučiti, ali pogoj 14 splošnih pogojev, ki ureja tiho privolitev v spremembo okvirne pogodbe, sklenjene s potrošniki, in ki je predmet postopka v glavni stvari, ni pošten, ter po potrebi določiti posledice nezakonitosti tega pogoja glede na določbe Direktive 93/13, ne pa glede na člen 52, točka 6(a), Direktive 2015/2366 v povezavi s členom 54(1) te direktive.

65

Glede tega je treba navesti, da je Sodišče v zvezi s standardiziranimi pogoji, ki omogočajo enostransko prilagoditev pogodb, presodilo, da morajo ti pogoji izpolnjevati zahteve po dobri veri, uravnoteženosti in transparentnosti, ki so določene z Direktivo 93/13 (glej v tem smislu sodbo z dne 21. marca 2013, RWE Vertrieb, C‑92/11, EU:C:2013:180, točka 47).

66

Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 52, točka 6(a), Direktive 2015/2366 v povezavi s členom 54(1) te direktive razlagati tako, da ureja informacije in pogoje, ki jih mora zagotoviti ponudnik plačilnih storitev, ki se želi z uporabnikom svojih storitev dogovoriti za domnevo, da je ta uporabnik privolil v spremembo – v skladu s pravili, določenimi v teh dveh določbah – okvirne pogodbe, ki sta jo sklenila, ne določa pa omejitev v zvezi s statusom uporabnika ali vrsto pogodbenih pogojev, ki so lahko predmet takega sporazuma, s čimer pa, kadar ima uporabnik status potrošnika, ne posega v možnost nadzora nepoštenosti teh pogojev glede na določbe Direktive 93/13.

67

Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem, točka (a), izvedeti, ali je treba člen 4, točka 14, Direktive 2015/2366 razlagati tako, da funkcija NFC, s katero je opremljena osebna večfunkcijska bančna kartica in ki omogoča izvedbo plačil nizkih zneskov v breme bančnega računa, povezanega s to kartico, pomeni „plačilni instrument“, kot je opredeljen v tej določbi.

68

V členu 4, točka 14, Direktive 2015/2366 je pojem „plačilni instrument“ za uporabo v tej direktivi opredeljen kot „osebna naprava oziroma naprave in/ali niz postopkov, ki so dogovorjeni med uporabnikom plačilnih storitev in ponudnikom plačilnih storitev, ki se uporablja za odreditev plačilnega naloga“.

69

S podobnim besedilom je v členu 4, točka 23, Direktive 2007/64 pojem „plačilni instrument“ za uporabo te direktive opredeljen kot „vsaka osebna naprava oziroma naprave in/ali niz postopkov, dogovorjenih med uporabnikom plačilnih storitev in ponudnikom plačilnih storitev, ki jih uporablja uporabnik plačilnih storitev, da odredi plačilni nalog“.

70

V zvezi s tem je treba navesti, da je Sodišče v točki 31 sodbe z dne 9. aprila 2014, T‑Mobile Austria (C‑616/11, EU:C:2014:242), ki se nanaša na razlago člena 4, točka 23, Direktive 2007/64, najprej navedlo, da obstaja določeno razhajanje med različnimi jezikovnimi različicami te določbe glede uporabe pridevnika „oseben“ v povezavi z besedno zvezo „vsaka naprava“ in/ali besedno zvezo „vsi postopki“ v navedenih različicah. Sodišče je nato v točki 32 te sodbe opozorilo na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je treba, prvič, določbe prava Unije razlagati in uporabljati enotno ob upoštevanju različic v vseh jezikih Evropske unije in, drugič, če so med jezikovnimi različicami besedila Unije razlike, zadevno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je. Nazadnje je Sodišče v točki 33 navedene sodbe ugotovilo, da mora plačilni instrument, da bi se lahko bil opredelil kot „oseben“ v smislu te določbe, ponudniku plačilnih storitev omogočati, da preveri, ali je plačilni nalog odredil za to pooblaščeni uporabnik.

71

Sodišče je tako v točkah 34 in 35 iste sodbe ugotovilo, da iz obstoja neosebnih plačilnih instrumentov, kot so ti, ki so izrecno navedeni v členu 53 te direktive, ki je postal člen 63 Direktive 2015/2366, nujno izhaja, da lahko pojem „plačilni instrument“, opredeljen v navedenem členu 4, točka 23, obsega vse neosebne postopke, ki so dogovorjeni med uporabnikom in ponudnikom plačilnih storitev in ki jih uporabnik lahko uporabi, da odredi plačilni nalog.

72

Na drugo vprašanje, točka (a), ki ga je postavilo predložitveno sodišče v obravnavani zadevi, je treba tako odgovoriti ob upoštevanju te opredelitve pojma „plačilni instrument“ v smislu člena 4, točka 23, Direktive 2007/64, ki je postal člen 4, točka 14, Direktive 2015/2366.

73

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče pravilno meni, da iz sodne prakse, navedene v točkah 62 in 63 te sodbe, izhaja, da funkcija NFC večnamenske bančne kartice, povezane z osebnim bančnim računom, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ne pomeni „osebne naprave“ v smislu prvega primera iz člena 4, točka 14, Direktive 2015/2366, saj uporaba navedene funkcije sama po sebi ponudniku plačilnih storitev ne omogoča, da bi preveril, ali je plačilni nalog odredil za to upravičeni uporabnik, drugače od ostalih funkcij te kartice, ki zahtevajo uporabo osebnih varnostnih elementov, kot sta PIN‑koda ali podpis.

74

Zato se predložitveno sodišče sprašuje, ali lahko uporaba funkcije NFC sama po sebi pomeni neoseben „niz postopkov“ v smislu drugega primera iz člena 4, točka 14, Direktive 2015/2366 in torej „plačilni instrument“ za uporabo te direktive.

75

Kot generalni pravobranilec navaja v točkah od 37 do 40 sklepnih predlogov, uporaba funkcije NFC bančne kartice, povezane z osebnim bančnim računom, pomeni niz neosebnih postopkov, o katerem se morata dogovoriti uporabnik in ponudnik plačilnih storitev in ki se uporabi za odreditev plačilnega naloga, zato ta funkcija pomeni „plačilni instrument“ v smislu člena 4, točka 14, drugi primer, Direktive 2015/2366.

76

Iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, je namreč razvidno, da lahko funkcijo NFC – potem ko jo je imetnik bančnega računa, povezanega s tako kartico, aktiviral – na podlagi pogodbe, sklenjene med ponudnikom plačilnih storitev in tem uporabnikom, uporablja vsak posameznik, ki ima kartico v posesti, za plačilo nizkih zneskov v breme tega računa do zgornje meje, določene v navedeni pogodbi, ne da bi moral uporabiti osebne varnostne elemente, lastne imetniku zadevnega računa, za „avtentikacijo“, ali celo „močno avtentikacijo“ plačilnega naloga v smislu člena 4, točke od 29 do 31, te direktive.

77

Pojasniti je treba, da je funkcijo NFC, glede na njene posebnosti mogoče pravno ločiti od drugih funkcij bančne kartice, s katero je povezana ta funkcija, ki pa zahtevajo uporabo osebnih varnostnih elementov, zlasti za plačilo zneskov, ki presegajo zgornjo mejo, določeno za uporabo funkcije NFC. Zato je to funkcijo, obravnavano ločeno, mogoče opredeliti za plačilni instrument v smislu člena 4, točka 14, Direktive 2015/2366 in tako uvrstiti na stvarno področje uporabe te direktive.

78

Taka razlaga lahko prispeva k uresničitvi ciljev, ki se skušajo doseči z Direktivo 2015/2366, saj dejstvo, da torej za funkcijo NFC zahteve, ki jih ta direktiva določa, veljajo neposredno, spodbuja ne le razvoj tega novega plačilnega sredstva v okviru poštene konkurence med ponudniki plačilnih storitev, ampak tudi varstvo uporabnikov teh storitev, zlasti tistih, ki imajo status potrošnika, v skladu s smernicami iz uvodnih izjav te direktive, med drugim njene uvodne izjave 6.

79

Zato je treba na drugo vprašanje, točka (a), odgovoriti, da je treba člen 4, točka 14, Direktive 2015/2366 razlagati tako, da funkcija NFC, s katero je opremljena osebna večfunkcijska bančna kartica in ki omogoča izvedbo plačil nizkih zneskov v breme bančnega računa, povezanega s to kartico, pomeni „plačilni instrument“, kot je opredeljen v tej določbi.

80

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, točka (b), sprašuje, ali je treba člen 63(1)(b) Direktive 2015/2366 razlagati tako, da brezstično plačilo nizkega zneska s funkcijo NFC, ki jo ima osebna večfunkcijska bančna kartica, pomeni „anonimno“ uporabo zadevnega plačilnega instrumenta v smislu te določbe o odstopanju.

81

Na podlagi člena 63(1)(b) Direktive 2015/2366 se lahko glede plačilnih instrumentov, ki se nanašajo na nizke zneske, kot so opredeljeni v uvodnem stavku navedenega odstavka, ponudnik plačilnih storitev z uporabnikom svojih storitev dogovori, da se ne bodo uporabile določbe, naštete v tej točki (b), če „se plačilni instrument uporablja anonimno“ ali če „ponudnik plačilne storitve iz drugih razlogov, značilnih za plačilni instrument, ne more dokazati, da je bila plačilna transakcija odobrena“.

82

Sodišče je navedlo, da iz člena 53(1)(b) Direktive 2007/64, ki je postal člen 63(1)(b) Direktive 2015/2366, izhaja, da se nekateri plačilni instrumenti uporabljajo anonimno, zato v tem primeru ponudnikom plačilnih storitev ni treba zagotoviti dokaza o avtentikaciji zadevne transakcije, ki je predvidena v primeru iz člena 59 te prve direktive, ki je postal člen 72 te druge direktive (sodba z dne 9. aprila 2014, T‑Mobile Austria, C‑616/11, EU:C:2014:242, točka 34).

83

Natančneje, člen 63(1)(b) Direktive 2015/2366 ponudniku plačilnih storitev in uporabniku njegovih storitev omogoča, da se dogovorita, da se ne uporabljajo, prvič, člen 72 te direktive, ki ponudniku nalaga, da dokaže avtentikacijo in izvršitev plačilnih transakcij, drugič, člen 73 te direktive, ki določa načelo odgovornosti ponudnika za neodobrene plačilne transakcije, in tretjič, člen 74(1) in (3) navedene direktive, ki delno odstopa od navedenega načela in določa, da je plačnik lahko obvezan, v višini do največ 50 EUR, da krije izgubo v zvezi s takimi transakcijami, razen po tem, ko je ponudnika obvestil o izgubi, kraji ali zlorabi plačilnega instrumenta.

84

Poudariti je treba, da je treba člen 63(1)(b) te direktive, ker pomeni odstopanje, razlagati ozko.

85

Kot sta navedla predložitveno sodišče in Komisija, je iz navedenega člena 63(1)(b) ob upoštevanju določb, ki so v njem navedene, razvidno, da je skupna značilnost obeh primerov, v katerih je mogoče uporabiti v tem členu določeno odstopanje, objektivna nezmožnost ponudnika plačilnih storitev, da dokaže, da je bila plačilna transakcija pravilno odobrena, bodisi zaradi „anonimne“ uporabe zadevnega plačilnega instrumenta bodisi „iz drugih razlogov, značilnih za [ta] plačilni instrument“.

86

V obravnavani zadevi je treba glede vprašanja, ali je mogoče plačilo, izvedeno s funkcijo NFC osebne večfunkcijske bančne kartice, opredeliti kot „anonimno“ uporabo v smislu člena 63(1)(b) Direktive 2015/2366, upoštevati naslednje okoliščine.

87

Po eni strani se zadevna kartica imenuje „osebna“, ker je povezana z bančnim računom določene stranke, in sicer „plačnika“, kot je opredeljen v členu 4, točka 8, te direktive, ter ker se po plačilu s funkcijo NFC bremeni ta račun. Po drugi strani je za tovrstno plačilo, ki je omejeno na nizke zneske, po tem ko stranka navedeno funkcijo aktivira, treba le imeti v posesti to kartico, ni pa potrebna avtentikacija z uporabo osebnih varnostnih elementov, kot sta PIN‑koda ali podpis. Iz te zadnje okoliščine izhaja, da lahko tako plačilo do dovoljene zgornje meje izvede vsakdo, ki ima dostop do navedene kartice, tudi brez soglasja imetnika računa, v primeru izgube, kraje ali zlorabe kartice.

88

V zvezi s tem je treba razlikovati med identifikacijo imetnika bremenjenega računa, ki izhaja neposredno iz vezanosti zadevne kartice na določeno osebo, in morebitno odobritvijo plačila s strani tega imetnika, ki je ni mogoče dokazati zgolj z uporabo kartice, kadar je zadevno plačilo opravljeno s funkcijo NFC. O tem, da je imetnik odobril tako plačilo, namreč ni mogoče sklepati zgolj iz fizične posesti kartice, ki ima to funkcijo.

89

Zato uporaba funkcije NFC za plačilo nizkih zneskov pomeni „anonimno“ uporabo v smislu člena 63(1)(b) te direktive, čeprav je kartica, ki ima navedeno funkcijo, povezana z bančnim računom določene stranke. V takem položaju namreč ponudnik plačilnih storitev objektivno ne more identificirati osebe, ki je plačala s tem plačilnim sredstvom, in torej preveriti ali celo dokazati, da je transakcijo imetnik računa ustrezno odobril.

90

Kot je trdila družba DenizBank, to razlago potrjujejo cilji Direktive 2015/2366, in sicer „omogoči[t]i razvoj uporabniku prijaznih in dostopnih plačilnih sredstev za plačila z majhnim tveganjem, kot so npr. brezstična plačila malih vrednosti na prodajnem mestu“, kot je navedeno v uvodni izjavi 96 te direktive, in „omogoči[t]i, da novi načini plačevanja dosežejo širši trg, ter zagotovi[t]i visoko raven varstva potrošnikov pri uporabi teh plačilnih storitev po vsej Uniji“, kot je navedeno v uvodni izjavi 6 te direktive. Prav tako je v uvodni izjavi 81 te direktive navedeno, da bi „[i]nstrumenti za plačila malih vrednostih […] morali biti pri blagu in storitvah nizke vrednosti poceni in preprosta alternativa ter ne bi smeli biti preobremenjeni s pretiranimi zahtevami“, hkrati pa je dodano, da bi morali biti „[u]porabniki plačilnih storitev […] deležni zadostne zaščite“. Ni namreč le v interesu ponudnika plačilnih storitev, ampak tudi njegove stranke, da ima, če to želi in ostane dovolj varovan, na voljo inovativna, hitra in enostavna plačilna sredstva, kot je funkcija NFC.

91

Poleg tega je ta razlaga člena 63(1)(b) Direktive 2015/2366 v skladu s splošno sistematiko navedene direktive, ker je glede na pravila, ki jih določa ta direktiva, treba šteti, da je stranka, ki se je odločila za uporabo plačilnega instrumenta, ki je poenostavljen in ne zahteva identifikacije za plačila nizke vrednosti, kot je funkcija NFC, sprejela, da bo morebiti izpostavljena učinkom pogodbenih omejitev odgovornosti ponudnika, ki so dovoljene na podlagi te določbe.

92

Zakonodajalec Unije namreč s tem, da, kot je razvidno iz uvodnega stavka navedenega odstavka 1, omeji znesek finančnih izgub, ki jih mora stranka potencialno nositi, omogoča zagotovitev – v skladu s členi te direktive, razlaganimi ob upoštevanju uvodnih izjav, navedenih v točki 90 te sodbe – ravnovesja med prednostmi in tveganji, ki jih tak instrument povzroča, zlasti za stranke, ki imajo status potrošnikov.

93

Zato je treba na drugo vprašanje, točka (b), odgovoriti, da je treba člen 63(1)(b) Direktive 2015/2366 razlagati tako, da brezstično plačilo nizkega zneska s funkcijo NFC, ki jo ima osebna večfunkcijska bančna kartica, pomeni „anonimno“ uporabo zadevnega plačilnega instrumenta v smislu te določbe o odstopanju.

94

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 63(1)(a) Direktive 2015/2366 razlagati tako, da lahko ponudnik plačilnih storitev, ki namerava uporabiti odstopanje iz te določbe, zgolj navede, da ni mogoče blokirati zadevnega plačilnega instrumenta ali preprečiti njegove nadaljnje uporabe, čeprav glede na objektivno stanje razpoložljivih tehničnih znanj take nemožnosti ni mogoče ugotoviti.

95

Člen 63(1)(a) Direktive 2015/2366 glede plačilnih instrumentov za plačila majhnih vrednosti, kot so opredeljeni v uvodnem stavku navedenega odstavka, določa, da se lahko ponudnik plačilnih storitev z uporabnikom njegovih storitev dogovori, da bosta oproščena nekaterih njunih vzajemnih obveznosti, in sicer tistih, ki izhajajo iz določb, naštetih v tej točki (a), „če plačilnega instrumenta“, ki je predmet okvirne pogodbe, ki sta jo sklenila, „ni mogoče blokirati“ ali „preprečiti njegove nadaljnje uporabe“.

96

Iz tega člena 63(1)(a) jasno izhaja, da je izvajanje sistema odstopanja iz te določbe pogojeno s tem, da plačilnega instrumenta zaradi njegovih inherentnih značilnosti ni mogoče blokirati ali preprečiti njegove nadaljnje uporabe.

97

Prav tako je člen 53(1)(a) Direktive 2007/64, ki mu ustreza člen 63(1)(a) Direktive 2015/2366, določal, da se odstopanje, ki ga uvaja, uporablja v konkretnem primeru, v katerem „plačilni instrument ne omogoča blokiranja ali preprečitve njegove nadaljnje uporabe“.

98

Zato ponudnik plačilnih storitev, ki želi uporabiti možnost iz člena 63(1)(a) Direktive 2015/2366, za to, da bi se izognil lastnim obveznostim, ne more v okvirni pogodbi v zvezi z zadevnim plačilnim instrumentom zgolj navesti, da ne more blokirati tega instrumenta ali preprečiti njegove nadaljnje uporabe. Ta ponudnik mora dokazati – v zvezi s čimer v primeru spora nosi dokazno breme – da navedeni instrument iz tehničnih razlogov nikakor ne omogoča, da bi se ga blokiralo ali preprečilo njegovo nadaljnjo uporabo. Če sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, meni, da je bilo, glede na objektivno stanje razpoložljivih tehničnih znanj, dejansko mogoče opraviti tako blokiranje ali preprečiti tako uporabo, vendar ponudnik tega znanja ni uporabil, zanj navedenega člena 63(1)(a) ni mogoče uporabiti.

99

To razlago člena 63(1)(a) Direktive 2015/2366 potrjujeta tako sistematična kot teleološka razlaga navedene določbe.

100

V zvezi s splošno sistematiko Direktive 2015/2366 je treba spomniti, da člen 63(1)(a) te direktive ponudniku plačilnih storitev in uporabniku njegovih storitev omogoča, da se dogovorita, da se ne uporabljajo obveznosti, ki izhajajo iz, prvič, člena 69(1)(b) te direktive, ki uporabniku nalaga, da brez nepotrebnega odlašanja obvesti ponudnika o izgubi, kraji, zlorabi ali uporabi brez dovoljenja, drugič, člena 70(1)(c) in (d) te direktive, ki ponudniku nalaga, da uporabniku da na voljo primerna sredstva, ki mu omogočajo, da brezplačno pošlje to obvestilo ali zaprosi za odpravo blokade navedenega instrumenta, in tretjič, člen 74(3) navedene direktive, ki določa, da plačnik, razen če je ravnal goljufivo, ne nosi finančnih posledic uporabe izgubljenega, ukradenega ali zlorabljenega plačilnega instrumenta, do katere je prišlo po tako predvidenem obvestilu.

101

Ker člen 63(1)(a) Direktive 2015/2366 uvaja izjemo od pravil, ki izhajajo iz drugih določb, navedenih v prejšnji točki, ga je treba razlagati ozko, tako da pogojev za uporabo zadnjenavedene določbe ni mogoče razumeti tako, da povzročajo odpravo dokaznega bremena, ki ga mora nositi oseba, ki se sklicuje na navedeno izjemo, in s tem preprečujejo, da bi tej osebi nastale škodljive posledice, ki bi lahko izhajale iz uporabe navedenih pravil.

102

V zvezi s cilji Direktive 2015/2366 je zlasti iz njenih uvodnih izjav 6, 53 in 63 razvidno, da je njen namen varovati uporabnike plačilnih storitev in zlasti zagotoviti visoko raven varstva tistim, ki imajo status potrošnikov (glej v zvezi z Direktivo 2007/64 sodbi z dne 25. januarja 2017, BAWAG, C‑375/15, EU:C:2017:38, točka 45, in z dne 2. aprila 2020, PrivatBank, C‑480/18, EU:C:2020:274, točka 66).

103

Poleg tega so v skladu z uvodno izjavo 91 Direktive 2015/2366 ponudniki takih storitev odgovorni za varnostne ukrepe, ki morajo biti sorazmerni s tveganji, povezanimi s temi storitvami, ter morajo v skladu s členom 95 te direktive zlasti vzpostaviti okvir za zmanjšanje tveganj in vzdrževati učinkovite postopke za obvladovanje incidentov. Čeprav izgleda, da uvodna izjava 96 navedene direktive nekoliko omiljuje te obveznosti v zvezi z „brezstičnimi plačili malih vrednosti na prodajnem mestu“, pa ta uvodna izjava ne more omajati načela odgovornosti ponudnikov plačilnih storitev na področju varnosti, saj je v njej navedeno, da „bi morale biti izjeme od uporabe varnostnih zahtev določene v regulativnih tehničnih standardih“, kot je predvideno v členu 98 iste direktive. Tako člena 2 in 11 Delegirane uredbe 2018/389 v povezavi z njenima uvodnima izjavama 9 in 11 določata, v kolikšnem obsegu lahko navedeni ponudniki odstopajo od pravila močne avtentikacije za taka brezstična plačila.

104

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točkah 60 in 61 sklepnih predlogov, pa bi lahko ponudnik plačilnih storitev, če bi se lahko izognil svoji odgovornosti zgolj s trditvijo, da plačilnega instrumenta ne more blokirati ali preprečiti njegove nadaljnje uporabe, s tem, da bi predlagal tehnično slabo ponudbo, uporabniku svojih storitev zlahka naložil tveganja, povezana z neodobrenimi plačili. Tak prenos teh tveganj in z njimi povezanih škodljivih posledic ne bi bil v skladu niti s ciljem varstva uporabnikov plačilnih storitev, zlasti potrošnikov, niti s pravilom, da so ponudniki plačilnih storitev odgovorni za sprejetje ustreznih varnostnih ukrepov, na katerih temelji ureditev iz Direktive 2015/2366.

105

Take razlage člena 63(1)(a) Direktive 2015/2366 ne morejo izpodbiti argumenti družbe DenizBank, da bi ta analiza škodila razvoju novih poslovnih modelov na področju plačil nizkih zneskov in posegala v svobodo ponudnikov, da ponudijo plačilno kartico, za katero naj bi bilo zgolj navedeno, da je ni mogoče blokirati ne glede na razlog. Ti argumenti namreč ne nasprotujejo le besedilu te določbe, ampak tudi splošni sistematiki te direktive in ciljem ureditve, v katero spada navedena določba.

106

Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 63(1)(a) Direktive 2015/2366 razlagati tako, da ponudnik plačilnih storitev, ki namerava uporabiti odstopanje iz te določbe, ne more zgolj navesti, da ni mogoče blokirati zadevnega plačilnega instrumenta ali preprečiti njegove nadaljnje uporabe, če glede na objektivno stanje razpoložljivih tehničnih znanj take nemožnosti ni mogoče ugotoviti.

107

Družba DenizBank je v pisnem stališču v bistvu predlagala, naj Sodišče učinke svoje sodbe časovno omeji, natančneje, če bi presodilo, da funkcija NFC, ki jo ima osebna večfunkcijska bančna kartica, ne pomeni „plačilnega instrumenta“ v smislu člena 4, točka 14, Direktive 2015/2366. V utemeljitev tega predloga se je sklicevala na znatne finančne učinke, ki bi jih lahko imela sodba, in dejstvo, da bi lahko zadevna podjetja legitimno pričakovala drugačno razlago.

108

V zvezi s tem je treba spomniti, da sme Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso le izjemoma z uporabo splošnega načela pravne varnosti, ki je del pravnega reda Unije, omejiti možnost vseh zainteresiranih oseb, da bi se za izpodbijanje pravnih razmerij, ki so nastala v dobri veri, sklicevale na določbo, ki jo je razložilo. Za določitev take omejitve morata biti izpolnjena dva bistvena pogoja, in sicer dobra vera zainteresiranih oseb in nevarnost resnih težav (glej zlasti sodbi z dne 10. julija 2019, WESTbahn Management, C‑210/18, EU:C:2019:586, točka 45, in z dne 3. oktobra 2019, Schuch‑Ghannadan, C‑274/18, EU:C:2019:828, točka 61 in navedena sodna praksa).

109

Poleg tega je treba navesti, da je bil predlog družbe DenizBank vložen le za primer, če bi Sodišče na drugo vprašanje, točka (a), odgovorilo nikalno, česar pa ni storilo. Družba DenizBank pa nikakor ni predložila nobenega konkretnega in natančnega dokaza, s katerim bi bilo mogoče dokazati utemeljenost njenega predloga, saj je navedla le splošne argumente.

110

Učinkov te sodbe zato ni treba časovno omejiti.

111

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: