1.

Ali je državno tožilstvo države članice pristojno za izdajo evropskega preiskovalnega naloga v kazenskih zadevah (v nadaljevanju: EPN), v katerem zahteva podatke o prometu in lokaciji elektronskih komunikacij, če lahko v skladu z nacionalnim pravom države izdajateljice izvedbo tega dokaza dovoli le sodnik ali sodišče?

2.

To je v bistvu dvom, ki se obravnava v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe. Sodišče ima pri odločanju o tem priložnost, da dopolni sodno prakso v zvezi s pojmom „odreditveni organ“ za EPN v smislu Direktive 2014/41/EU ( 2 ) glede državnega tožilstva.

3.

V skladu z uvodno izjavo 30 „[m]ožnosti sodelovanja v okviru te direktive pri prestrezanju telekomunikacij ne bi smele biti omejene na vsebino telekomunikacij, temveč bi lahko zajemale tudi zbiranje podatkov o prometu in lokaciji, povezanih s takšnimi telekomunikacijami, kar bi pristojnim organom omogočilo, da izdajo EPN za pridobitev manj intruzivnih podatkov o telekomunikacijah. EPN, ki je izdan za pridobitev preteklih podatkov o prometu in lokaciji, povezanih s telekomunikacijami, bi moral biti obravnavan v skladu s splošno ureditvijo v zvezi z izvrševanjem EPN in se lahko glede na nacionalno pravo države izvršiteljice šteje za omejitveni preiskovalni ukrep“.

4.

V skladu z uvodno izjavo 32 bi moral „[o]dreditveni organ […] v EPN, ki vsebuje zahtevo za prestrezanje telekomunikacij, izvršitvenemu organu zagotoviti zadostne informacije, kot so podrobnosti o kaznivem ravnanju, ki se preiskuje, da bi se izvršitvenemu organu omogočilo presojo, ali bi bil zadevni preiskovalni ukrep odobren v podobnem notranjem primeru“.

5.

Člen 1, naslovljen „Evropski preiskovalni nalog in obveznost njegove izvršitve“, določa:

„1.   Evropski preiskovalni nalog (EPN) je sodna odločba, ki jo izda ali potrdi pravosodni organ države članice (v nadaljnjem besedilu: država izdajateljica) zaradi izvedbe enega ali več posebnih preiskovalnih ukrepov v drugi državi članici (v nadaljnjem besedilu: država izvršiteljica) z namenom pridobitve dokazov v skladu s to direktivo.

EPN se lahko izda tudi za pridobitev dokazov, ki jih pristojni organi države izvršiteljice že imajo.

2.   Države članice izvršijo EPN na podlagi načela vzajemnega priznavanja in v skladu s to direktivo.

3.   Za izdajo EPN lahko v okviru veljavnih pravic do obrambe v skladu z nacionalnim kazenskim postopkom zaprosi osumljenec ali obdolženec ali odvetnik, ki nastopa v imenu osumljenca ali obdolženca.

4.   Ta direktiva ne spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in pravnih načel, določenih v členu 6 PEU, vključno s pravico do obrambe oseb v kazenskem postopku, nespremenjene pa ostanejo tudi kakršne koli tozadevne obveznosti pravosodnih organov.“

6.

Člen 2, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“.

7.

Člen 6, naslovljen „Pogoji za izdajo in posredovanje EPN“, določa:

„1.   Odreditveni organ lahko izda EPN le, kadar sta izpolnjena naslednja pogoja:

2.   Odreditveni organ za vsak posamezen primer preveri, ali so pogoji iz odstavka 1 izpolnjeni.

3.   Kadar izvršitveni organ upravičeno domneva, da pogoji iz odstavka 1 niso izpolnjeni, se lahko z odreditvenim organom posvetuje o pomembnosti izvršitve EPN. Po takem posvetovanju se lahko odreditveni organ odloči za umik EPN.“

8.

Člen 9, naslovljen „Priznavanje in izvrševanje“, določa:

„1.   Izvršitveni organ brez kakršne koli nadaljnje formalnosti prizna EPN, posredovan v skladu s to direktivo, in poskrbi za njegovo izvršitev na enak način in pod enakimi pogoji, kot če bi zadevni preiskovalni ukrep odredil organ države izvršiteljice, razen če se ta organ ne odloči, da se bo skliceval na enega od razlogov za nepriznanje ali neizvršitev ali na enega od razlogov za odložitev iz te direktive.

2.   Izvršitveni organ izpolni formalnosti in postopke, ki jih izrecno navede odreditveni organ, razen če ni v tej direktivi določeno drugače in pod pogojem, da takšne formalnosti in postopki niso v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli države izvršiteljice.

3.   Ko izvršitveni organ prejme EPN, ki ga ni izdal odreditveni organ, kakor je določeno v točki (c) člena 2, izvršitveni organ vrne EPN državi izdajateljici.

[…]“

9.

Člen 5(1) določa, da je v predkazenskem postopku za izdajo EPN pristojen državni tožilec, v samem sodnem postopku pa pristojno sodišče.

10.

Člen 159a, naslovljen „Posredovanje podatkov s strani podjetij, ki zagotavljajo javna elektronska komunikacijska omrežja ali elektronske komunikacijske storitve“, določa:

„(1)   Podjetja, ki zagotavljajo javna elektronska komunikacijska omrežja ali storitve, na zahtevo sodišča v sodnem postopku ali na podlagi obrazložene odredbe sodnika prvostopenjskega sodišča, ki je bila v predkazenskem postopku izdana na predlog državnega tožilca, ki vodi preiskavo, posredujejo podatke, ki nastanejo v okviru njihove dejavnosti in ki so potrebni za:

1. spremljanje in opredelitev vira povezave;

2. opredelitev smeri povezave;

3. opredelitev datuma, ure in trajanja povezave;

4. opredelitev vrste povezave;

5. opredelitev elektronske končne komunikacijske naprave uporabnika ali tega, kar je navedeno kot taka naprava;

6. ugotovitev identifikatorja uporabljenih celic.

(2)   Podatki iz odstavka 1 se pridobijo, če je to potrebno za preiskovanje težjih naklepnih kaznivih dejanj.

(3)   Predlog državnega tožilca, ki vodi preiskavo, iz odstavka 1 mora biti obrazložen in mora vsebovati:

1. podatke o kaznivem dejanju, za katerega preiskovanje se potrebuje uporaba podatkov o prometu;

2. opis okoliščin, na katerih temelji predlog;

3. podatke o osebah, za katere se zahtevajo podatki o prometu;

4. obdobje, ki naj ga zajemajo informacije;

5. preiskovalni organ, ki mu je treba posredovati podatke.

(4)   Sodišče v odredbi iz odstavka 1 navede:

1. podatke, katerih razkritje se zahteva;

2. obdobje, ki naj ga zajemajo informacije;

3. preiskovalni organ, ki mu je treba posredovati podatke.

(5)   Obdobje, za katero se zahteva razkritje in posredovanje podatkov iz odstavka 1, ne sme presegati šestih mesecev.

[…]“

11.

V Bolgariji se je začel kazenski postopek zoper osebo HP zaradi financiranja terorističnih dejavnosti in državno tožilstvo je poslalo štiri EPN z enako vsebino, da bi pridobilo podatke o prometu in lokaciji nekaterih elektronskih komunikacij. ( 3 )

12.

Bolgarsko državno tožilstvo je izdalo štiri EPN brez posredovanja ali potrditve sodnika ali sodišča, poslani pa so bili ustreznim organom v Nemčiji, Avstriji, Belgiji in na Švedskem.

13.

Državna tožilstva držav članic, na katere so bili naslovljeni EPN, so jih izvršila, ne da bi – razen v primeru belgijskega državnega tožilstva – bilo vmes dovoljenje ali potrditev sodnika ali sodišča.

14.

Na podlagi izvedenih dokazov, vključno z informacijami, posredovanimi v odgovor na ENP, so bile oseba HP in pet drugih oseb obtožene financiranja terorističnih dejanj in sodelovanja v hudodelski združbi za financiranje teh dejanj.

15.

Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija), ki mora preučiti dokaze, pridobljene na podlagi EPN, dvomi o njihovi zakonitosti, saj naj bi bilo v skladu z nacionalnim pravom te dokaze mogoče v Bolgariji pridobiti šele po sodni odobritvi.

16.

V teh okoliščinah je Sodišču predložilo ti vprašanji za predhodno odločanje:

17.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil pri Sodišču vložen 1. oktobra 2019.

18.

Pisna stališča so predložili HP, nemška in madžarska vlada ter Komisija.

19.

Sodišče je odločilo, da bo namesto obravnave zaslišalo stranke in interveniente v postopku glede morebitnega vpliva sodb z dne 8. decembra 2020 ( 4 ) in 2. marca 2021 ( 5 ) na spor.

20.

V skladu z navodilom Sodišča se ti sklepni predlogi nanašajo samo na prvo vprašanje za predhodno odločanje.

21.

HP trdi, da člen 5(1), točka 1, ZEZR ni v skladu s členom 2(c) Direktive 2014/41, saj ta ne dovoljuje izključitve pristojnosti sodišča, ko gre za odreditev dejanj, kot so navedena v predložitveni odločbi. Poleg tega opozarja, da mora v skladu z bolgarsko zakonodajo te akte sprejeti pristojno sodišče. Na podlagi te zakonodaje naj bi bile torej v okviru postopka a quo informacije o podatkih o prometu pridobljene nezakonito.

22.

Nemška vlada meni, da odgovora na postavljeno vprašanje ni mogoče najti v členu 2(c) Direktive 2014/41, temveč v njenem členu 6(1)(b). Ne glede na to, da člen 2(c) dovoljuje ločitev pristojnosti za odreditev posebnega preiskovalnega ukrepa na eni strani in pristojnosti za izdajo ENP na drugi, pa ni sporno, da člen 6(1)(b) preprečuje, da bi za zahtevo za čezmejni preiskovalni ukrep veljali pogoji, ki bi bili manj strogi od tistih, ki na podlagi nacionalnega prava veljajo za podoben nacionalni postopek.

23.

Nemška vlada meni, da če nacionalno pravo odreditvene države članice zahteva, da sodišče odobri določene preiskovalne ukrepe, bi moral ta pogoj veljati tudi takrat, kadar je treba take ukrepe izvršiti v drugi državi članici.

24.

Po mnenju madžarske vlade je odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje vezan na upoštevanje pogojev izdaje iz člena 6(1)(b) Direktive 2014/41. Po njenem mnenju vzajemno priznavanje, na katerem temelji pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, predpostavlja, da je odločbo odreditvene države članice sprejelo stvarno in krajevno pristojno sodišče ali organ.

25.

Madžarska vlada iz te domneve sklepa, da je v okviru Direktive 2014/41 eden od pogojev izdaje EPN, da je zadevni ukrep preveril organ, ki bi bil pristojen za njegovo sprejetje na nacionalni ravni. Sicer bi bila jamstva, ki se zahtevajo za preiskovalne ukrepe, ki jih je treba izvesti v drugi državi članici, manjša od jamstev, predvidenih za podobne ukrepe, ki naj bi se izvajali v državi izdajateljici.

26.

Komisija meni, da se dvomi predložitvenega sodišča nanašajo na dva različna vidika: na eni strani na organ, ki je pristojen za izdajo EPN (člen 2(c) Direktive 2014/41), in na drugi strani na pogoje za njegovo izdajo (člen 6 navedene direktive).

27.

Poudarja, da zahteva po pristojnosti „v zadevnem primeru“ (člen 2(c) Direktive 2014/41) pomeni, da mora imeti odreditveni organ institucionalno vlogo v izvornem kazenskem postopku. Vendar pravo Unije ne določa, ali mora ta organ voditi ta postopek v celoti ali pa mora sodelovati samo v konkretni preiskavi: Direktiva 2014/41 državam članicam v zvezi s tem daje proste roke.

28.

Zato se po mnenju Komisije odgovor na postavljeno vprašanje skriva v členu 6(1)(b) Direktive 2014/41. Meni, da če ukrep na nacionalni ravni zahteva posredovanje sodnika (kot v primeru Bolgarije), se za njegovo izvršitev v drugi državi članici na podlagi EPN zahteva, da je za izdajo tega EPN prav tako pristojno sodišče.

29.

Sodišče je nedavno izdalo dve sodbi (sodbo z dne 8. decembra 2020 ( 6 ) in sodbo Prokuratuur), o katerih vplivu na to zadevo so bile stranke in intervenienti v postopku predhodnega odločanja zaslišani.

30.

Čeprav se vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče v obravnavani predložitveni odločbi, ne nanašajo neposredno na to, kar je bilo predmet razprave v teh dveh sodbah, Sodišču nič ne preprečuje, da predložitvenemu sodišču poda smernice, ki temeljijo na navedbah iz spisa in predloženih stališč, v zvezi z zadevami, ki v predlogu za sprejetje predhodne odločbe niso obravnavane, če meni, da je to lahko koristno za izboljšanje sodelovanja s predložitvenim sodiščem.

31.

V sodbi z dne 8. decembra 2020 so se razpršili dvomi glede tega, ali državno tožilstvo lahko izda EPN, čeprav ne uživa statusa popolne neodvisnosti od izvršilne veje oblasti. ( 7 )

32.

Ne glede na institucionalni položaj bolgarskega državnega tožilstva v nacionalnem pravu torej njegovo splošno upravičenje, da izda EPN, ne naleti na ovire v Direktivi 2014/41.

33.

Sodba Prokuratuur, čeprav se ne nanaša neposredno na EPN, temveč na povsem nacionalni preiskovalni ukrep, ki nima čezmejne razsežnosti (na podlagi katerega je državno tožilstvo države članice odobrilo zbiranje podatkov o prometu in lokaciji določenih elektronskih komunikacij), je za to zadevo zelo pomembna.

34.

Sodišče je v tej sodbi razsodilo, da Direktiva 2002/58/ES ( 8 ) v povezavi s členi 7, 8 in 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah „nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je državno tožilstvo, katerega naloga je, da usmerja predkazenski postopek in v morebitnem kasnejšem postopku zastopa obtožbo, pristojno za to, da javnemu organu zaradi preiskovanja kaznivih dejanj dovoli dostop do podatkov o prometu in lokaciji“.

35.

Ugotovitve Sodišča v zvezi s to zadevo so med drugim:

36.

Sodišče državnemu tožilstvu skratka ne priznava statusa nepristranske tretje osebe, kadar so pri njem združene naloge kazenske preiskave na eni strani in izvajanje kazenskega pregona v poznejšem postopku na drugi strani. Tako mu ni mogoče podeliti pristojnosti, da odobri dostop do podatkov o prometu in lokaciji, ki jih hranijo ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev.

37.

Razlaga Direktive 2014/41 se ne more izogniti vplivu sodbe Prokuratuur.

38.

V uvodni izjavi 30 Direktive 2014/41 je priznano, da se s prestrezanjem elektronskih komunikacij posega v zasebno življenje. Prav zato več držav članic za ta preiskovalni ukrep zahteva predhodno dovoljenje sodnika ali sodišča, pri čemer so izključeni drugi organi, med katerimi je državno tožilstvo.

39.

Vendar, kot bom pozneje podrobneje pojasnil, člen 6 Direktive 2014/41 določa, da lahko odreditveni organ izda EPN le, če bi bil preiskovalni ukrep, ki se zahteva s tem nalogom, v podobnem notranjem primeru lahko izdan pod enakimi pogoji.

40.

K temu pogoju je treba zdaj dodati pogoj, ki izhaja iz sodbe Prokuratuur v primeru, v katerem je kumulativno podano naslednje: (a) organi, ki so izdali EPN, so del državnega tožilstva, ki ima zgoraj navedeni dvojni status (vodja preiskave in izvajalec poznejšega kazenskega pregona), in (b) EPN vključuje ukrep prestrezanja elektronskih komunikacij, ki pomeni tako intenziven poseg kot v primeru ukrepa, analiziranega v navedeni sodbi.

41.

V teh primerih državno tožilstvo ne more izdati EPN, čeprav mu zakonodaja njegove države članice dovoli, da brez predhodnega sodnega nadzora v ožjem smislu samo sprejme ukrep prestrezanja elektronskih komunikacij.

42.

Predložitveno sodišče prosi za razlago izraza „pristojnost“, ki ga uporabljata obe točki člena 2(c) Direktive 2014/41.

43.

V tej točki je „odreditveni organ“ za EPN opredeljen z dveh vidikov:

44.

Po mnenju predložitvenega sodišča:

45.

Lahko sprejmem, da ima izraz „pristojnost“ načeloma enak obseg v obeh točkah člena 2(c) Direktive 2014/41. Obe se nanašata na pooblastilo, podeljeno organu, da v okviru kazenskega postopka izvaja pristojnosti, ki so mu podeljene z zakoni.

46.

To, po čemer se točki (i) in (ii) člena 2(c) Direktive 2014/41 razlikujeta, v resnici ni (oziroma ni neposredno) pristojnost„v [konkretnem] zadevnem primeru“, temveč organ, ki izvaja to pristojnost v vsakem posameznem primeru.

47.

Resnična razlika med tema točkama temelji namreč na tem, da vsaka zajema kategorije „odreditvenih organov“, ki ne sovpadajo: na eni strani pravosodni organi (točka (i)) in na drugi strani nepravosodni organi (točka (ii)), ( 16 ) ki so vsi pristojni za izvajanje svojega pooblastil v kazenskih postopkih:

48.

„Drugi organ“ iz točke (ii) mora biti v skladu z nacionalnim pravom pooblaščen, da deluje „kot preiskovalni organ v kazenskem postopku“ in da „odredi[…] zbiranj[e] dokazov“. Drugače povedano, pooblaščen, da v kazenskih postopkih izvaja nekatere pristojnosti nekaterih upravnih organov (na primer policistov), kadar to določa njihov pravni red.

49.

V točkah (i) in (ii) člena 2(c) Direktive 2014/41 je torej uporabljen pojem pristojnosti v enotnem smislu (kot skupek pooblastil, podeljenih javni instituciji), da bi takoj razmejili pristojnosti različnih organov, obravnavanih v vsaki od teh točk. Glede na to, katere so te zadnjenavedene pristojnosti, za izdajo EPN veljajo različni pogoji.

50.

Nedvomno je lahko državni tožilec, pristojen v določenem kazenskem postopku, „odreditveni organ“ za kateri koli EPN v skladu s členom 2(c)(i) Direktive 2014/41.

51.

Prav tako je lahko v skladu s točko (ii) istega člena 2(c) „odreditveni organ“ tudi nepravosodni organ, ki mu, kot sem že opozoril, nacionalno pravo podeli preiskovalne naloge v kazenskih postopkih ali mu priznava pristojnost, da odredi zbiranje dokazov.

52.

Sam status „odreditvenega organa“ pa ne zadostuje za to, da lahko organi, ki imajo to lastnost, izdajo konkretni EPN in ga posredujejo državi izvršiteljici. Ponovno je treba razlikovati med pravosodnimi in nepravosodnimi organi, ki jih omenja člen 2(c) Direktive 2014/41.

53.

Kot sem pojasnil ob drugi priložnosti, ( 17 )„člen 2(c)(ii) Direktive 2014/41 sicer prizna državam članicam pravico, da določijo [(nepravosodne)] organe, ki so pristojni za preiskovanje v kazenskih postopkih in odreditev zbiranja dokazov, vendar tako določenim organom ne prizna druge funkcije, kot je ta, omejena na izdajo EPN, ki mora biti, ‚preden se ga pošlje izvršitvenemu organu‘, potrjen. Potrditi pa ga mora konkretno sodišče ali državni tožilec“. ( 18 )

54.

Drugače povedano, nacionalno pravo lahko nepravosodnemu organu, pooblaščenem za odreditev zbiranja dokazov, podeli splošno lastnost „odreditvenega organa“ za EPN. Vendar pa se EPN, ki ga je izdal, izvršitveni državi članici lahko pošlje šele po tem, ko ga potrdi pravosodni organ.

55.

V primeru pravosodnega organa ne glede na to, ali gre za sodnika ali za državnega tožilca, Direktiva 2014/41 ne določa, da mora tretja oseba potrditi izdajo vsakega konkretnega EPN, ampak zanj določa dva pogoja, katerih spoštovanje mora preveriti sam sodnik ali državni tožilec, ki ga namerava izdati.

56.

Člen 6(1) Direktive 2014/41, naslovljen „Pogoji za izdajo in posredovanje EPN“, namreč določa, da lahko odreditveni organ izda EPN le, če sta izpolnjena naslednja dva pogoja:

57.

Tukaj je zlasti pomemben drugi pogoj. Direktiva 2014/41 je uvedla določene vzporednice, ko je za izdajo EPN določila pogoje, ki so v nacionalnem pravu določeni za sprejetje enakovrednega ukrepa.

58.

Ti pogoji so po mojem mnenju povezani s pravili za presojo primernosti in pravili, ki veljajo za postopek, kot so določena v nacionalnem pravu, a tudi in še posebej s pristojnostjo, ki jo to pravo podeljuje za sprejetje ukrepa, enakovrednega tistemu, ki se namerava izvršiti z EPN, na nacionalni ravni.

59.

Če med pogoji, ki se zahtevajo v podobnem notranjem primeru, pravo države izdajateljice določa, da je za sprejetje določenega preiskovalnega ukrepa pristojen le sodnik ali sodišče, je ta ukrep lahko predmet EPN samo, če ga izda pravosodni organ. ( 20 )

60.

V tem smislu člen 6(1)(b) Direktive 2014/41 oriše obseg „pristojnosti“, na katero se sklicuje člen 2(c)(i) iste direktive.

61.

Iz kombinacije obeh določb izhaja, da nacionalno pravo pooblašča pravosodni organ (sodnika ali državnega tožilca), „pristojen v zadevnem primeru“, na katerega se sklicuje člen 2(c)(i) Direktive 2014/41, da v povsem notranji zadevi odredi enak ukrep, ki je predmet EPN, za katerega izdajo gre.

62.

Drugače povedano, pristojnost za izdajo ENP natančno ustreza tisti, ki se v skladu z nacionalnim pravom zahteva za sprejetje naloga s podobno vsebino in obsegom v čisto domačem postopku.

63.

„Pristojnost“ iz člena 2(c)(i) Direktive 2014/41 se torej razdeli na: (a) pristojnost za posredovanje v kazenskem postopku na eni strani in (b) pristojnost za sprejetje določenega ukrepa v okviru tega postopka na drugi strani.

64.

Čeprav se sistem evropskih nalogov za prijetje (v nadaljevanju: ENP) ( 21 ) in sistem EPN razlikujeta, pa tudi ta drugi instrument ne dopušča, da bi državno tožilstvo lahko izvršilo v čezmejnem smislu to, kar mu je na nacionalni ravni prepovedano. ( 22 )

65.

V obravnavani zadevi so se EPN, ki jih je izdalo bolgarsko državno tožilstvo, nanašali na sprejetje ukrepov, ki jih lahko v povsem notranjem primeru odobri le sodnik ali sodišče. In sicer, kot je bilo že navedeno, gre za štiri EPN, ki so se nanašali na posredovanje podatkov o prometu in lokaciji nekaterih elektronskih komunikacij.

66.

Bolgarska zakonodaja, ki v teh okoliščinah sodniku (in ne državnemu tožilstvu) pridrži odločitev, da od telefonskega operaterja zahteva dostop do podatkov o prometu in lokaciji elektronskih komunikacij, je popolnoma v skladu s pravom Unije.

67.

Glede nalog državnega tožilstva v zvezi s tem konkretnim preiskovalnim ukrepom sodba Prokuratuur, če bi se izkazalo za potrebno, potrjuje ustreznost te ureditve.

68.

Skratka, bolgarsko državno tožilstvo ne more izdati in posredovati EPN drugi državi članici za pridobitev dokaza, ki bi, če bi se izvedel v Bolgariji, bil pridržan sodišču. To državno tožilstvo nima „pristojnosti“, ki je v skladu s členom 2(c)(i) Direktive 2014/41 v povezavi s členom 6(1)(b) te direktive pogoj, da bi bilo priznano za „odreditveni organ“ v smislu te določbe.

69.

Glede na navedeno predlagam, naj se na prvo vprašanje za predhodno odločanje Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija) odgovori:

Člen 2(c)(i) v povezavi s členom 6(1)(b) Direktive 2014/41/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah je treba razlagati tako, da državno tožilstvo države članice ne more izdati evropskega preiskovalnega naloga za pridobitev podatkov o prometu in lokaciji elektronskih komunikacij, če je v skladu z nacionalnim pravom te države članice v podobni domači zadevi sodnik ali sodišče izključno pristojno za odreditev izvedbe tega dokaza.