1.

Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Tribunal Superior de Justicia de Castilla‑La Mancha (vrhovno sodišče Kastilije‑Manče, Španija) v teh združenih zadevah, se nanašata na razlago člena 20 PDEU glede priznanja pravice do prebivanja državljanoma tretje države, družinskima članoma (sin žene oziroma zakonec) španskega državljana, ki ni uresničeval svoje pravice do prostega gibanja, ter na morebitno obveznost, da se vprašanje, ali obstaja razmerje odvisnosti med člani jedrne družine, konkretno in posamično preuči.

2.

Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med Subdelegación del Gobierno en Toledo (poddelegacija vlade v Toledu, Španija; v nadaljevanju: poddelegacija) in državljanoma tretjih držav, ker jima je poddelegacija zavrnila prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje družinskega člana državljana Unije. V podporo svojim zahtevam se sklicujeta na izvedeno pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU in na sodno prakso Sodišča o statusu državljana Unije. S tema zadevama se Sodišču ponuja priložnost, da pojasni svojo sodno prakso v zvezi z izvedeno pravico do prebivanja, ki jo je treba v nekaterih izjemnih okoliščinah priznati državljanu tretje države na podlagi te določbe.

3.

Člen 1 Direktive 2004/38/ES ( 2 ) določa:

„Ta direktiva določa:

[…]“

4.

Člen 3(1) te direktive, naslovljen „Upravičenci“, določa:

„Ta direktiva se uporablja za vse državljane Unije, ki se preselijo ali prebivajo v državi članici razen v tisti državi, katere državljani so, in za njihove družinske člane, kot [so] opredeljen[i] v [členu 2(2)], ki jih spremljajo ali se jim pridružijo.“

5.

Člen 7(1) in (2) te direktive določa:

„1.   Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju, daljšem od treh mesecev[,] če:

[…]

[…]

2.   Pravica do prebivanja, predvidena v odstavku 1, se razširi na družinske člane, ki niso državljani države članice in ki spremljajo ali so se pridružili državljanu Unije v državi članici gostiteljici, pod pogojem da takšen državljan Unije izpolnjuje pogoje, navedene v odstavku 1(a), (b) ali (c).“

6.

Člen 2 Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine ( 3 ) določa:

„V tej direktivi:

[…]

[…]“

7.

Člen 3 te direktive določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja, če ima sponzor dovoljenje za prebivanje države članice, ki velja za obdobje enega leta ali več in ima realne možnosti, da pridobi pravico do stalnega prebivanja, če so člani njegove družine državljani tretje države s kakršnim koli statusom.

[…]

3.   Ta direktiva se ne uporablja za družinske člane državljana Unije.“

8.

Člen 4 navedene direktive določa:

„1.   Države članice na podlagi te direktive in v skladu s pogoji, določenimi v Poglavju IV in členu 16, dovolijo vstop in bivanje naslednjim družinskim članom:

[…]

[…]

6.   Z odstopanjem lahko države članice zahtevajo, da je prošnje, ki zadevajo združitev družine za mladoletne otroke, treba predložiti pred njihovim petnajstim letom, kot predvideva njihova obstoječa zakonodaja na datum začetka izvajanja te direktive. Če se prošnja predloži po 15[.] letu, države članice, ki se odločijo uporabiti to odstopanje, dovolijo vstop in bivanje takšnih otrok na drugi podlagi, ne pa na podlagi združitve družine.“

9.

Člen 5(3) Direktive 2003/86 določa:

„Prošnja se predloži in obravnava, ko družinski člani bivajo zunaj ozemlja države članice, v kateri biva sponzor.

Z odstopanjem lahko država članica v ustreznih okoliščinah sprejme prošnjo, ki je predložena, ko so družinski člani že na njenem ozemlju.“

10.

Člen 32 španske ustave določa:

„1.   Moški in ženska imata pravico skleniti zakonsko zvezo, ki temelji na enakopravnosti.

2.   Zakon ureja oblike zakonske zveze, starost in sposobnost za sklenitev zakonske zveze, pravice in obveznosti zakoncev, razloge za prenehanje in razvezo ter njihove učinke.“

11.

Člen 68 Código Civil (civilni zakonik) določa:

„Zakonca morata živeti skupaj, morata si biti zvesta in si medsebojno pomagati. Poleg tega si morata deliti gospodinjske obveznosti in skrb za prednike in potomce ter druge vzdrževane osebe.“

12.

Člen 70 tega zakonika določa:

„Zakonca sporazumno določita kraj skupnega prebivališča, v primeru nestrinjanja pa o tem odloči sodišče, ki upošteva interes družine.“

13.

Člen 110 navedenega zakonika določa:

„Oče in mati, tudi če ne izvajata starševske skrbi, morata poskrbeti za svoje mladoletne otroke in sta zanje dolžna plačevati preživnino.“

14.

Člen 154 civilnega zakonika določa:

„Nad mladoletniki, ki še nimajo popolne poslovne sposobnosti, se izvaja starševska skrb.

[…]“

15.

Člen 1 Real Decreto 240/2007, sobre entrada, libre circulación y residencia en España de ciudadanos de los Estados miembros de la Unión Europea y de otros Estados parte en el Acuerdo sobre el Espacio Económico Europeo (kraljeva uredba 240/2007 z dne 16. februarja o vstopu, prostem gibanju in prebivanju državljanov držav članic Evropske unije in drugih držav podpisnic Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru v Španiji) ( 4 ) z dne 16. februarja 2007 v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari, določa:

„1.   Ta kraljeva uredba ureja pogoje za uresničevanje pravice do vstopa in izstopa, prostega gibanja, prebivanja, stalnega prebivanja in dela v Španiji za državljane drugih držav članic Evropske unije in drugih držav podpisnic Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru ter omejitve zgoraj navedenih pravic zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja.

2.   Vsebina te kraljeve uredbe ne posega v določbe posebnih zakonov ali mednarodnih pogodb, katerih podpisnica je Španija.“

16.

Člen 2 te kraljeve uredbe določa:

„Ta kraljeva uredba se pod v njej določenimi pogoji uporablja tudi za družinske člane državljana druge države članice Evropske unije ali druge države podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru ne glede na njihovo državljanstvo, če ga spremljajo ali so se mu pridružili, naštete v nadaljevanju:

[…]

[…]“.

17.

Člen 7 navedene kraljeve uredbe določa:

„1.   Vsak državljan Unije ali državljan druge države podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru ima pravico do prebivanja na ozemlju Španske države za več kot tri mesece, če:

[…]

(b) ima dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med njegovim prebivanjem ne bo postal breme sistema socialne pomoči v Španiji, in če ima celovito zdravstveno zavarovanje v Španiji; ali

[…]

(d) je družinski član, ki spremlja ali se je pridružil državljanu Unije ali druge države podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, ki izpolnjuje pogoje, navedene v točkah (a), (b) ali (c).

2.   Pravica do prebivanja, določena v odstavku 1, se razširi na družinske člane, ki niso državljani države članice in ki spremljajo ali so se pridružili državljanu Unije ali druge države podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru v Španiji, če takšen državljan Unije izpolnjuje pogoje, navedene v odstavku 1(a), (b) ali (c).

[…]

7.   Za zadostna sredstva za preživljanje ni mogoče določiti fiksnega zneska, zato je treba upoštevati osebni položaj državljanov države članice Evropske unije ali druge države podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru. Vsekakor ta znesek ne more biti višji od ravni finančnih sredstev, pod katero Španci prejemajo socialno pomoč, ali od zneska najnižje pokojnine iz socialnega zavarovanja.“

18.

Člen 8(1) te kraljeve uredbe določa:

„Družinski člani državljana države članice Evropske unije ali druge države podpisnice Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru iz člena 2 te kraljeve uredbe, ki niso državljani ene od teh držav, lahko, če spremljajo tega državljana ali se mu pridružijo, prebivajo v Španiji več kot tri mesece, pri čemer morajo oddati vlogo za ,dovoljenje za prebivanje družinskega člana državljana Unije‘ in to dovoljenje pridobiti.“

19.

XU, ki ima venezuelsko državljanstvo, se je rodil 19. septembra 2001 v Venezueli. Njegova mati, venezuelska državljanka, je imetnica Tarjeta de Residencia Comunitaria (dovoljenje za prebivanje v Skupnosti) in s svojim otrokom od leta 2004 živi v Španiji. XU je pridobil dovoljenje za prebivanje v tej državi članici.

20.

Venezuelsko sodišče za družinske zadeve je 20. januarja 2011 razsodilo, da se pravica do varstva in vzgoje XU zaupa njegovi materi, ki lahko s svojim otrokom prebiva v Španiji brez vsakršne omejitve.

21.

Mati osebe XU in njen očim, španski državljan, ki ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja v Uniji, sta 6. septembra 2014 v kraju El Viso de San Juan (Španija) sklenila zakonsko zvezo. Veljavnost te zakonske zveze ni bila izpodbijana.

22.

Zakonca od 12. decembra 2008 skupaj živita v kraju El Viso de San Juan (Španija). 24. julija 2009 se jima je v tej zvezi rodil otrok, ki ima špansko državljanstvo.

23.

Očim osebe XU je 28. septembra 2015 za osebo XU vložil vlogo za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana državljana Evropske unije v skladu s členom 2(c) kraljeve uredbe 240/2007.

24.

Ta vloga je bila zavrnjena z obrazložitvijo, da očim osebe XU ni dokazal, da ima – kot se to zahteva s členom 7 kraljeve uredbe 240/2007 – dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane.

25.

Poddelegacija je 28. januarja 2016 potrdila zavrnitev vloge, ki jo je vložil očim osebe XU. Ta je zoper to odločbo vložil tožbo v upravnem sporu pri Juzgado de lo Contencioso‑Administrativo no 1 de Toledo (upravno sodišče št. 1 v Toledu, Španija).

26.

To sodišče je njegovi tožbi ugodilo, ker je menilo, da se člen 7 kraljeve uredbe 240/2007 v obravnavani zadevi ne uporablja, saj očim osebe XU ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja v Uniji.

27.

Državna uprava je zoper to odločbo vložila pritožbo pri Tribunal Superior de Justicia de Castilla‑La Mancha (vrhovno sodišče Kastilije‑Manče), ki je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

28.

QP, perujski državljan, je 25. septembra 2015 sklenil zakonsko zvezo s špansko državljanko, ki ni nikoli uresničevala svoje pravice do prostega gibanja v Uniji. Zakonitost te zakonske zveze ni bila nikoli izpodbijana. QP in njegova žena sta starša hčere, ki ima špansko državljanstvo in je bila rojena 11. avgusta 2012.

29.

QP je 2. oktobra 2015 vložil vlogo za pridobitev dovoljenja za prebivanje družinskega člana državljana Evropske unije, h kateri je med drugim priložil pogodbo svoje žene o zaposlitvi za nedoločen čas in več plačnih listov.

30.

Poddelegacija je med obravnavo spisa osebo QP obvestila o obstoju treh kazenskih obsodb zoper njega, in sicer z dne 7. septembra 2010, 25. oktobra 2010 in 16. novembra 2016, od katerih sta bili prva in tretja izrečeni zaradi vožnje vozila brez vozniškega dovoljenja, druga pa zaradi vožnje pod vplivom alkohola, pri čemer ga je pozvala k predložitvi pripomb, ki jih je tudi predložil.

31.

Poddelegacija je 14. decembra 2015 vlogo osebe QP zavrnila z obrazložitvijo, da ne izpolnjuje pogojev iz kraljeve uredbe 240/2007, saj ima v Španiji kazensko evidenco ter nima dovolj finančnih sredstev zase in za svoje družinske člane.

32.

Poddelegacija je 1. februarja 2016 potrdila zavrnitev vloge, ki jo je vložil QP. Ta je zoper to odločbo vložil tožbo v upravnem sporu pri Juzgado de lo Contencioso‑Administrativo no 2 de Toledo (upravno sodišče št. 2 v Toledu, Španija), ki je njegovi tožbi ugodilo.

33.

Državna uprava je zoper to odločbo vložila pritožbo pri Tribunal Superior de Justicia de Castilla‑La Mancha (vrhovno sodišče Kastilije‑Manče), ki je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

34.

Predložitvena odločba v zadevi C‑451/19 z dne 29. aprila 2019 je v sodno tajništvo Sodišča prispela 12. junija 2019.

35.

Predložitvena odločba v zadevi C‑532/19 z dne 17. junija 2019 je v sodno tajništvo Sodišča prispela 11. julija 2019.

36.

S sklepom Sodišča z dne 16. aprila 2020 sta bili zadevi združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

37.

Španska vlada in Evropska komisija sta pisna stališča predložili v roku, določenem v členu 23 Statuta Sodišča Evropske unije.

38.

Sodišče je na podlagi člena 76(2) Poslovnika odločilo, da se obravnava ne opravi.

39.

Kot je bilo navedeno v uvodu, se obravnavani zadevi v bistvu nanašata na razlago člena 20 PDEU glede priznanja pravice do prebivanja državljanoma tretje države, ki sta družinska člana (sin žene oziroma zakonec) državljana Unije, ki ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja, in morebitno obveznost pristojnih organov, da konkretno in posamično preučijo vprašanje, ali obstaja razmerje odvisnosti med člani jedrne družine.

40.

Zaradi jasnosti in racionalnosti bosta ti tematski osi, ki se ujemata s prvima oziroma drugima vprašanjema za predhodno odločanje, preučeni v prav takem zaporedju. Torej bom najprej ugotovil, ali ima državljan tretje države v okoliščinah, kakršne so te v obravnavanih zadevah, izvedeno pravico na podlagi člena 20 PDEU. ( 5 ) Nato bom preučil zahteve, naložene s sodno prakso Sodišča za preučitev razmerja odvisnosti. ( 6 ) V okviru analize bom zavzel stališče do več pravnih vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče v predlogih za sprejetje predhodne odločbe. Nazadnje bodo iz ugotovitev, ki jih bo treba izpeljati iz te analize in bodo povzete v povzetku preučitve vsake od tematskih osi, ( 7 ) razvidni odgovori na postavljena vprašanja.

41.

Potreba po poglobljeni analizi prve tematske osi, ki se nanaša na morebitni obstoj pravice do prebivanja v okoliščinah obravnavanih zadev, izhaja iz dejstva, da ni mogoče izključiti možnosti, da člen 20 PDEU nasprotuje praksi španskih organov, to je zavrnitvi dodelitve dovoljenja za prebivanje državljanu tretje države, ki je družinski član državljana Unije, samo zato, ker zadnjenavedeni nima dovolj sredstev zase in za navedenega državljana tretje države (niti zdravstvenega zavarovanja).

42.

V tem okviru je namreč treba opozoriti, da je ravno do take ugotovitve Sodišče prišlo v sodbi z dne 27. februarja 2020, Subdelegación del Gobierno en Ciudad Real (Zakonec državljana Unije) (C‑836/18, EU:C:2020:119; v nadaljevanju: sodba Subdelegación del Gobierno en Ciudad Real). Natančneje, Sodišče je v navedeni sodbi grajalo odločitev španskih organov, da zavrnejo prošnjo za združitev družine, ki jo je vložil zakonec državljana Unije, ki je bil državljan tretje države, samo zato, ker ta državljan Unije ni imel na voljo dovolj sredstev zase in za svojega zakonca, da ne bi postala breme za nacionalni sistem socialne pomoči, ne da bi se preučilo, ali obstaja tako razmerje odvisnosti med navedenim državljanom Unije in njegovim zakoncem, da bi bil v primeru zavrnitve priznanja izvedene pravice do prebivanja zadnjenavedenemu ta državljan Unije prisiljen zapustiti ozemlje Unije, da bi lahko ostal s svojim zakoncem in tako zagotovil učinkovito podporo osebi, ki je odvisna od njega. Sodišče je nato razsodilo, da člen 20 PDEU nasprotuje upravni praksi španskih organov, ki so zgolj izvajali veljavno nacionalno zakonodajo. ( 8 )

43.

Okoliščine zadev iz postopkov v glavni stvari so z več vidikov podobne tistim v zadevi, v kateri je bila izrečena navedena sodba, saj, prvič, zadevna državljana Unije nista uresničevala svoje pravice do prostega gibanja, in drugič, se nanašajo na točno isto nacionalno zakonodajo, s katero je bil prenesen člen 7 Direktive 2004/38 in ki določa tudi podobno uporabo te določbe v tem posebnem primeru, ( 9 ) s čimer so presežene zahteve prava Unije. Vendar je treba ugotoviti, da na ravni dejanskega stanja obstajajo tudi precejšnje razlike, ki si zaslužijo posebno presojo ob upoštevanju načel, izoblikovanih v sodni praksi s področja državljanstva Unije. Medtem ko je bilo namreč treba v zgoraj navedeni zadevi preučiti morebitno odvisnost med zakoncema brez vzdrževanega otroka, v zadevah iz postopka v glavni stvari jedrna družina zajema vzdrževana otroka, ki sta državljana Unije. V zvezi s tem želim poudariti, da morajo nacionalni organi mladoletnikom zaradi njihove ranljivosti zagotoviti večje varstvo, kar bi se po mojem mnenju moralo odražati v uporabi člena 20 PDEU v obravnavani zadevi. Očitno je, da bo moralo Sodišče s tega vidika in ob upoštevanju navedenih razlik podati nekaj pomembnih pojasnil v zvezi z obsegom področja uporabe te določbe.

44.

Vendar menim, da je treba pred preučitvijo vprašanja, ali se lahko državljani tretjih držav v okoliščinah, kakršne so te v obravnavanih zadevah, zaradi statusa družinskih članov državljana Unije učinkovito sklicujejo na izvedeno pravico na podlagi člena 20 PDEU, na kratko opozoriti na načela, ki se uporabljajo za državljanstvo Unije, kot so bila izoblikovana v sodni praksi Sodišča. ( 10 ) Šele po tej predstavitvi trenutnega stanja sodne prakse na tem področju prava Unije bo mogoče preveriti, ali se v obravnavani zadevi uporabljajo navedena načela. ( 11 )

45.

V skladu z ustaljeno sodno prakso, potrjeno v sodbi Subdelegación del Gobierno en Ciudad Real, člen 20 PDEU vsem osebam, ki imajo državljanstvo ene od držav članic, priznava status državljana Unije, ki je zasnovan, da postane temeljni status državljanov držav članic. Državljanstvo Unije podeljuje vsakemu državljanu Unije temeljno in individualno pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih v Pogodbi, in ukrepov, sprejetih za njihovo izvajanje. ( 12 )

46.

V tem okviru je Sodišče odločilo, da člen 20 PDEU nasprotuje nacionalnim ukrepom, vključno z odločbami o zavrnitvi pravice do prebivanja družinskim članom državljana Unije, katerih učinek je, da državljanom Unije preprečujejo dejansko izvrševanje bistva vsebine pravic, ki so jim podeljene z njihovim statusom. Določbe Pogodbe v zvezi z državljanstvom Unije pa ne podeljujejo nikakršnih neodvisnih pravic državljanom tretjih držav. Morebitne pravice, ki so podeljene tem državljanom, namreč niso lastne pravice teh državljanov, temveč so pravice, ki so izvedene iz pravic, ki jih ima državljan Unije. Namen in upravičenost teh izvedenih pravic temeljita na ugotovitvi, da bi zavrnitev njihovega priznanja posegla zlasti v svobodo gibanja državljana Unije. ( 13 )

47.

V zvezi s tem je Sodišče že ugotovilo, da obstajajo zelo posebni položaji, v katerih je treba pravico do prebivanja kljub dejstvu, da sekundarne zakonodaje o pravici do prebivanja državljanov tretjih držav ni mogoče uporabiti in da zadevni državljan Unije ni uresničeval svoje pravice do prostega gibanja, vendarle priznati državljanu tretje države, družinskemu članu tega državljana, saj bi bil sicer s tem državljanstvu Unije odvzet polni učinek, če bi bil zaradi zavrnitve te pravice ta državljan prisiljen zapustiti ozemlje Unije v celoti in bi bil tako prikrajšan za učinkovito uživanje bistva pravic, podeljenih s tem statusom. ( 14 )

48.

Vendar lahko zavrnitev podelitve pravice do prebivanja državljanu tretje države ogrozi polni učinek državljanstva Unije samo, če obstaja med tem državljanom tretje države in državljanom Unije, njegovim družinskim članom, tako razmerje odvisnosti, da povzroči, da je ta državljan Unije prisiljen spremljati zadevnega državljana tretje države in zapustiti ozemlje Unije v celoti. Iz tega sledi, da je lahko državljan tretje države do priznanja izvedene pravice do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU upravičen le, če bi bila v primeru nepriznanja take pravice do prebivanja tako ta državljan kot državljan Unije, ki je njegov družinski član, prisiljena zapustiti ozemlje Unije. Zato je priznanje take izvedene pravice do prebivanja mogoče le takrat, kadar državljan tretje države, ki je družinski član državljana Unije, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do prebivanja v državi članici, katere državljan je navedeni državljan, na podlagi drugih določb in zlasti na podlagi nacionalne ureditve, ki se uporablja za združitev družine. ( 15 )

49.

Ko pa se ugotovi, da državljanu tretje države, ki je družinski član državljana Unije, na podlagi nacionalnega prava ali sekundarne zakonodaje Unije ni mogoče podeliti nobene pravice do prebivanja, je posledica dejstva – da med tem državljanom in tem državljanom Unije obstaja tako razmerje odvisnosti, da bi bil navedeni državljan Unije v primeru odstranitve njegovega družinskega člana, državljana tretje države, z ozemlja Unije prisiljen zapustiti ozemlje Unije v celoti – to, da člen 20 PDEU zadevno državo članico načeloma obvezuje, da mu prizna izvedeno pravico do prebivanja. ( 16 )

50.

V tej fazi analize je treba upoštevati, da se za uporabo člena 20 PDEU zahteva, da med državljanom tretje države in državljanom Unije obstaja tako močno razmerje odvisnosti, kot je bilo opisano v prejšnji točki teh sklepnih predlogov. Vendar je treba ugotoviti, da Sodišče teži k pomembnemu razlikovanju med dvema kategorijama razmerij znotraj družine: na eni strani so razmerja med odraslimi zakonci, na drugi strani pa razmerja med starši in njihovimi mladoletnimi otroki.

51.

Sodišče je v sodbi z dne 8. maja 2018, K. A. in drugi (Združitev družine v Belgiji) (C‑82/16, EU:C:2018:308; v nadaljevanju: sodba K. A. in drugi), pojasnilo, da je odrasla oseba načeloma sposobna živeti neodvisno od članov svoje družine. Po mnenju Sodišča iz tega sledi, da je priznanje takega razmerja odvisnosti med dvema odraslima osebama, članoma iste družine, ki ustvarja izvedeno pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU, mogoče samo v izjemnih primerih, v katerih glede na vse upoštevne okoliščine zadevne osebe nikakor ni mogoče ločiti od njenega družinskega člana, od katerega je odvisna. ( 17 )

52.

Drugače je v primeru mladoletnih otrok, še posebej, če so še majhni, ( 18 ) saj so močno odvisni od podpore in varstva staršev. Zdi se, da se Sodišče v celoti zaveda posebnega varstva, ki ga potrebujejo mladoletniki v posebej občutljivem okviru upravne odločitve, ki spada v pristojnost nacionalnih organov za priseljevanje in katere učinek bi bil lahko končanje družinske skupnosti. ( 19 ) Ugotoviti je namreč treba, da lahko po mnenju Sodišča zaradi zavrnitve podelitve pravice do prebivanja državljanu tretje države, ki je eden od staršev državljana Unije, zadnjenavedeni načeloma ne bi imel nobene druge možnosti, kot da zapusti ozemlje Unije in spremlja tistega od staršev, od katerega je odvisen. ( 20 )

53.

Vendar je treba pojasniti, da Sodišče pri presoji odločilne stopnje odvisnosti otrok ne pripisuje enake teže vlogi vsakega od staršev. Potrebna je analiza družinskega položaja v vsakem primeru posebej, zlasti ob upoštevanju odgovornosti, ki jo prevzema vsak od staršev pri vzdrževanju družine. Sodišče je v svoji sodni praksi za upoštevna elementa za določitev, ali zavrnitev priznanja izvedene pravice do prebivanja enemu od staršev, državljanu tretje države, za njegovega otroka, državljana Unije, pomeni onemogočenje dejanskega izvrševanja bistva pravic, ki mu jih podeljuje njegov status, saj tega otroka dejansko prisili, da enega od svojih staršev spremlja in tako zapusti ozemlje Unije v celoti, štelo vprašanje varstva in vzgoje otroka ter vprašanje, ali pravno, finančno ali čustveno skrb za tega otroka prevzema eden od staršev, državljan tretje države. ( 21 )

54.

Natančneje, pri presoji tveganja, da je zadevni otrok, državljan Unije, prisiljen zapustiti ozemlje Unije, če se enemu od njegovih staršev, državljanu tretje države, zavrne priznanje izvedene pravice do prebivanja v zadevni državi članici, morajo nacionalni organi ugotoviti, pri katerem od staršev je otrok dejansko v varstvu in vzgoji ter ali obstaja razmerje dejanske odvisnosti med tem otrokom in tistim od staršev, ki je državljan tretje države. Sodišče je razsodilo, da morajo pristojni organi v okviru te presoje upoštevati pravico do spoštovanja družinskega življenja, ki jo določa člen 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), pri čemer je treba ta člen razumeti v povezavi z obveznostjo upoštevanja koristi otroka, ki jo priznava člen 24(2) Listine. ( 22 )

55.

Po mnenju Sodišča pomeni okoliščina, da je drugi od staršev, kadar gre za državljana Unije, resnično sposoben in pripravljen vsakodnevno in dejansko sam skrbeti za otroka, upoštevni dejavnik, ki pa sam po sebi ne zadostuje za ugotovitev, da med tistim od staršev, ki je državljan tretje države, in otrokom ne obstaja razmerje odvisnosti, tako da bi bil zadnjenavedeni prisiljen zapustiti ozemlje Unije, če bi bila temu državljanu tretje države zavrnjena pravica do prebivanja. Taka ugotovitev mora namreč ob upoštevanju koristi zadevnega otroka temeljiti na vseh okoliščinah tega primera, zlasti na njegovi starosti, njegovem fizičnem in čustvenem razvoju, stopnji njegovega čustvenega razmerja tako s tistim od staršev, ki je državljan Unije, kot z drugim od staršev, ki je državljan tretje države, ter na tveganju, da bo imela ločitev od zadnjenavedenega škodljive posledice za ravnovesje tega otroka. ( 23 )

56.

Poleg tega je po mnenju Sodišča okoliščina, da tisti od staršev, ki je državljan tretje države, živi skupaj z mladoletnim otrokom, državljanom Unije, eden od dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju obstoja razmerja odvisnosti med njima, ne pomeni pa nujnega pogoja. Vendar pa le dejstvo, da bi si državljan države članice iz ekonomskih razlogov ali zaradi ohranitve družinske skupnosti na ozemlju Unije lahko želel, da bi lahko njegovi družinski člani brez državljanstva države članice prebivali z njim na ozemlju Unije, samo po sebi ne zadošča za ugotovitev, da bi bil državljan Unije prisiljen zapustiti ozemlje Unije, če taka pravica ni podeljena. Tako obstoj družinske vezi, naj bo biološka ali pravna, med mladoletnim državljanom Unije in tistim od njegovih staršev, ki je državljan tretje države, ne more zadostovati za utemeljitev tega, da se na podlagi člena 20 PDEU navedenemu od staršev prizna izvedena pravica do prebivanja na ozemlju države članice, katere državljan je mladoletni otrok. ( 24 )

57.

Po tej kratki predstavitvi sodne prakse Sodišča v zvezi z izvedeno pravico do prebivanja državljanov tretje države, ki temelji na njihovem statusu družinskih članov državljana Unije ter na obstoječem razmerju odvisnosti, ki obstaja posebej med državljanom tretje države in državljanom Unije, kadar je ena od zadevnih oseb mladoletnik, je treba ugotoviti, ali se načela, ki izhajajo iz te sodne prakse in na katera je bilo napoteno v prejšnjih točkah teh sklepnih predlogov, uporabljajo v obravnavanih združenih zadevah. Kot bom podrobno pojasnil v nadaljevanju, iz več razlogov menim, da je treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno.

58.

Najprej, obstajajo vzporednice z zadevo Subdelegación del Gobierno en Ciudad Real, na katere sem v teh sklepnih predlogih že napotil. ( 25 ) Sodišče je namreč podobno kot v zgoraj navedeni zadevi še enkrat pozvano, naj se – čeprav posredno – izreče o tem, ali je s pravom Unije združljiva veljavna španska zakonodaja, s katero je kot pogoj za združitev družine državljana tretje države z enim od družinskih članov, državljanom države članice, ki ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja, določena zahteva, da mora ta imeti dovolj sredstev, da ne postane breme za nacionalni sistem socialne pomoči.

59.

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da se pravo Unije načeloma ne uporablja za prošnjo za združitev družine, vloženo v teh okoliščinah, in da zato načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta, opisana v prejšnji točki. ( 26 ) Vendar je Sodišče pojasnilo, da lahko sistematična naložitev takega pogoja brez kakršne koli izjeme pomeni kršitev izvedene pravice do prebivanja, ki jo je treba na podlagi člena 20 PDEU v zelo posebnih položajih priznati državljanu tretje države, ki je družinski član državljana Unije. ( 27 ) To pojasnilo Sodišča se mi zdi posebej pomembno, saj učinkuje kot opredelitev meja področja uporabe te določbe, s tem pa tudi pristojnosti držav članic na področju priseljevanja.

60.

Sodišče je pojasnilo, kateri nacionalni ukrepi se obravnavajo kot nezdružljivi s statusom državljana Unije, izoblikovanim s členom 20 PDEU, to je tisti, zaradi katerih je državljanom Unije onemogočeno dejansko izvrševanje bistva pravic, ki jim jih podeljuje navedeni status. Kot sem navedel v predstavitvi upoštevne sodne prakse, to zlasti drži v položaju, v katerem bi bil državljan Unije prisiljen zapustiti ozemlje Unije, ker bi bilo enemu od njegovih družinskih članov, ki je državljan tretje države, zavrnjeno priznanje pravice do prebivanja. Tak položaj, ki izkazuje posebno strogost, lahko nastane samo, če obstaja razmerje, ki ga zaznamuje visoka stopnja odvisnosti med državljanom tretje države, ki je družinski član državljana Unije, in zadnjenavedenim. Zato je treba za opredelitev, ali se lahko zadevne osebe iz obravnavanih zadev za pridobitev pravice do prebivanja sklicujejo na člen 20 PDEU, preučiti družinski položaj vsake od njih.

61.

Torej je treba ne glede na razlike med dejanskim okvirom v zadevi Subdelegación del Gobierno en Ciudad Real in zadevama iz postopka v glavni stvari upoštevati, da je eden od osrednjih vidikov analize ta, da se ugotovi, ali v obravnavani zadevi obstaja razmerje, zaznamovano z dovolj izrazito odvisnostjo, da so izpolnjene zahteve, ki so s sodno prakso naložene za uporabo te določbe. Pri analizi je treba posebno pozornost nameniti dejstvu, da zadevna družinska razmerja vključujejo mladoletne otroke. Zato bi se lahko kot upoštevna in uporabna izkazala načela iz sodne prakse, izoblikovana v sodbi K. A. in drugi, na katera je bilo opozorjeno v teh sklepnih predlogih. ( 28 ) Zaradi metodičnega pristopa, katerega namen je ustrezno upoštevanje posebnih okoliščin vsake od obeh zadev, predlagam njuno posamično preučitev ob upoštevanju elementov, ki jih ponuja sodna praksa.

62.

V tem okviru je treba opozoriti, da Sodišče ni pristojno niti za to, da bi samo presodilo položaj družin v zadevah v postopkih v glavni stvari, niti za to, da bi samo odločilo, ali je zadevnima osebama primerno priznati pravico do prebivanja. To še toliko bolj velja za presojo njunega finančnega položaja, in sicer kljub vplivu, ki ga lahko ima razlaga člena 20 PDEU na uporabo nacionalne določbe, s katero je bil prenesen člen 7 Direktive 2004/38, ki se razširi na položaj španskih državljanov, ki niso uresničevali svoje pravice do prostega gibanja. Navedene naloge so v izključni pristojnosti nacionalnih organov. ( 29 ) Nasprotno pa je Sodišče pristojno za to, da predložitvenemu sodišču zagotovi vse elemente razlage, ki spadajo na področje uporabe prava Unije in s katerimi bo lahko to nacionalno sodišče samo poglobljeno preučilo dejstva.

63.

V tej zadevi želi QP, državljan tretje države, ki je sklenil zakonsko zvezo s špansko državljanko, ki ni nikoli uresničevala svoje pravice do prostega gibanja v Uniji, pridobiti dovoljenje za prebivanje v Španiji. V tej zvezi se jima je rodila hči, ki je španska državljanka. Deklica, ki je trenutno še mladoletna, prav tako ni nikoli uresničevala pravice do prostega gibanja.

64.

Naj uvodoma pripomnim, da predložitveno sodišče navaja, da oseba QP in njegova žena, če bi bilo prvemu zavrnjeno dovoljenje za prebivanje v Španiji, domnevno ne bi mogla izpolniti obveznosti skupnega življenja, ki jima je naložena v skladu s španskim pravom. Vendar predložitveno sodišče razen te preproste zakonske obveznosti skupnega življenja ne navaja nobene okoliščine, s katero bi bilo mogoče dokazati razmerje odvisnosti med tema polnoletnima osebama.

65.

Iz sodne prakse Sodišča, na katero je bilo napoteno v teh sklepnih predlogih, jasno izhaja, da je priznanje takega razmerja odvisnosti med dvema odraslima osebama, članoma iste družine, ki ustvarja izvedeno pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU, mogoče samo v izjemnih primerih. ( 30 ) Sodišče je v sodbi Subdelegación del Gobierno en Ciudad Real razsodilo, da tako razmerje odvisnosti ne obstaja samo zato, ker morata polnoletni državljan države članice, ki ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja, in njegov polnoletni zakonec, ki je državljan tretje države, na podlagi obveznosti, ki izhajajo iz zakonske zveze v skladu s pravom države članice, katere državljan je državljan Evropske unije, živeti skupaj. Zato se načeloma zdi, da odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje jasno izhaja iz te sodbe.

66.

Po tem pojasnilu kljub vsemu menim, da bi moralo Sodišče, da bi predložitvenemu sodišču dalo koristen odgovor, preučiti tudi vpliv, ki ga ima lahko z vidika člena 20 PDEU dejstvo, da je QP oče mladoletne deklice, ki je državljanka Unije ter katere varstvo in vzgojo zagotavlja skupaj z ženo, ki je španska državljanka in mati tega otroka. Konkretneje, opredeliti je treba, ali bi bila zaradi obveznosti, ki naj bi bila naložena QP, da zapusti ozemlje Unije, dejansko tudi njegova hči prisiljena v to, da ga spremlja, čeprav lahko tako ta deklica kot njena mati zakonito ostaneta v Španiji.

67.

Kot je razvidno iz moje predstavitve upoštevne sodne prakse, ( 31 ) sta vprašanje varstva in vzgoje otroka ter vprašanje, ali pravno, finančno ali čustveno skrb za tega otroka prevzema eden od staršev, državljan tretje države, upoštevna elementa za opredelitev, ali obstaja razmerje odvisnosti med tem staršem in njegovim mladoletnim otrokom, ki ima državljanstvo Unije. Ugotovitev razmerja odvisnosti v smislu člena 20 PDEU, tako da bi bil mladoletni otrok prisiljen zapustiti ozemlje Unije, če bi bila staršu zavrnjena pravica do prebivanja, mora ob upoštevanju koristi zadevnega otroka temeljiti na vseh okoliščinah tega primera, zlasti na otrokovi starosti, njegovem fizičnem in čustvenem razvoju, stopnji njegovega čustvenega razmerja tako s tistim od staršev, ki je državljan Unije, kot s tistim od staršev, ki je državljan tretje države, ter na tveganju, da bo imela ločitev od zadnjenavedenega škodljive posledice za ravnovesje tega otroka. ( 32 )

68.

Menim, da iz te sodne prakse izhaja, da pri presoji obstoja razmerja odvisnosti v smislu člena 20 PDEU v obravnavani zadevi ni treba upoštevati samo morebitne materialne odvisnosti tega otroka v odnosu do svojega starša, ki je državljan tretje države, ampak tudi pomen čustvenega razmerja z njim in posledice, ki bi jih lahko njegov odhod imel za psihološko ravnovesje tega otroka.

69.

Iz sodne prakse Sodišča ( 33 ) sicer izhaja tudi, da le dejstvo, da bi si državljan države članice iz ekonomskih razlogov ali zaradi ohranitve družinske skupnosti na ozemlju Unije lahko želel, da bi lahko njegovi družinski člani brez državljanstva države članice prebivali z njim na ozemlju Unije, samo po sebi ne zadošča za ugotovitev, da bi bil državljan Unije prisiljen zapustiti ozemlje Unije, če taka pravica ni podeljena.

70.

V okviru te analize pa se ne sme pozabiti, da je Sodišče že večkrat opozorilo na temeljni pomen, ki ga pravo Unije pripisuje spoštovanju družinskega življenja, kot izhaja iz člena 7 Listine. Enako velja za zaščito otroka, čigar korist morajo pristojni organi upoštevati v skladu s členom 24(2) Listine. To zlasti pomeni, da je treba upoštevati potrebo po tem, da ima otrok „redne osebne odnose in neposredne stike z obema staršema“, kot je to navedeno v odstavku 3 istega člena. Zadnjenavedeni vidik se mi zdi za to analizo odločilen.

71.

Menim, da Sodišče ni brez razloga opozorilo na ustavni pomen zgoraj navedenih pravic v pravnem redu Unije, kadar je v svoje razlogovanje poleg člena 20 PDEU vključilo določbe Listine. ( 34 ) Zdi se mi očitno, da je tako želelo zagotoviti ohranitev družinske vezi med mladoletnim otrokom, državljanom Unije, in njegovim staršem, državljanom tretje države, na ozemlju Unije, kadar to narekuje korist tega otroka. ( 35 ) Iz tega izhaja, da se morajo splošni preudarki, ki jih navajajo nacionalni organi, kakršni so tisti v zvezi z domnevno potrebo po zavarovanju nacionalnih sistemov socialne pomoči, umakniti v ozadje, kadar je na podlagi presoje družinskega položaja dokazano, da med zadevnimi osebami obstaja dejansko razmerje materialne ali čustvene odvisnosti, zaradi katerega bi lahko postala ohranitev družinske skupnosti na ozemlju Unije nujno potrebna. Drugače povedano, spoštovanje vseh temeljnih pravic, ki so s Pogodbama zagotovljene vsakemu državljanu Unije zaradi njegovega statusa, mora imeti prednost pred povsem ekonomskimi interesi držav članic. ( 36 )

72.

Ob upoštevanju zgoraj navedene sodne prakse menim, da se QP pridobitev dovoljenja za prebivanje na podlagi člena 20 PDEU ne bi smela zavrniti samo zato, ker bi lahko varstvo in vzgojo njegove hčere na španskem ozemlju v celoti zagotavljala njena mati, ki je državljanka Unije. S pristopom, ki bi bil osredotočen zgolj na finančne zmogljivosti matere v skladu z nacionalnim družinskim pravom, pri čemer bi bila prezrta morebitna očetova vloga pri vzgoji otroka, skrbi zanj in njegovem vzdrževanju, ne bi bila dovolj upoštevana korist tega otroka, ki mu je v interesu, da ohrani trajno in dobrodejno razmerje z očetom. S takim pristopom torej ne bi bile izpolnjene zahteve, izoblikovane s sodno prakso, kar se tiče posamične preučitve, ki jo je treba opraviti.

73.

Podobno bi bilo treba šteti, da zahteve iz sodne prakse niso izpolnjene, če oče ni mogel predložiti elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 20 PDEU, na primer to, da se vsakodnevno in dejansko ukvarja z mladoletnim otrokom. Izrecno napotilo Sodišča na to zahtevo v sodbi Chavez‑Vilchez in drugi kaže, da je okoliščina, da eden od staršev resno izpolnjuje svoje zakonske obveznosti do otroka, eden od dokazov – med drugimi upoštevnimi indici – obstoja razmerja odvisnosti v smislu zgoraj navedene določbe.

74.

V zvezi z obravnavano zadevo je treba ugotoviti, da ni v predložitveni odločbi napoteno na noben element, iz katerega bi bilo mogoče izpeljati natančne ugotovitve glede očetove vloge v odnosu do hčere. Vendar se mi zdi, da je to pomanjkanje informacij povezano z dvema dejavnikoma, ki ju je treba za boljše razumevanje dejanskega okvira, v katerem so bila postavljena vprašanja za predhodno odločanje, razjasniti. Po eni strani se ugotovitve predložitvenega sodišča opirajo na informacije, ki so jih pridobili španski organi, ki – kot navaja to sodišče – ne preučujejo okoliščin, ki bi se lahko izkazale za upoštevne pri dokazovanju obstoja razmerja odvisnosti, zaradi katerega bi bil lahko državljan Unije prisiljen zapustiti ozemlje Unije. Po drugi strani se predložitveno sodišče osredotoča izključno na razmerje med zakoncema, ne da bi se spuščalo v podrobnosti razmerja med otrokom in njegovimi starši.

75.

Iz navedenih razlogov menim, da teh pomanjkljivih informacij ni mogoče šteti za indic nezavzetosti enega ali drugega od staršev. Zato bi se moralo predložitveno sodišče nujno osredotočiti na vlogo, ki jo ima v jedrni družini vsak od staršev glede na svoje zmožnosti, pri čemer bi moralo uporabiti elemente razlage, ki jih bo podalo Sodišče v sodbi, ki bo izrečena v teh zadevah.

76.

Predložitveno sodišče bo moralo še ugotoviti, ali družinski člani živijo skupaj in, če bo to primerno, v kakšnih okoliščinah. Sodišče je v svoji sodni praksi menilo, da je okoliščina, da tisti od staršev, ki je državljan tretje države, živi skupaj z mladoletnim otrokom, državljanom Unije, eden od dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju obstoja razmerja odvisnosti. Čeprav predložitveno sodišče zgolj precej na splošno napotuje na obveznost zakoncev v španskem pravu, da živita skupaj in sporazumno določita kraj skupnega prebivališča, zato ni nič manj mogoče predpostaviti, da obstaja družinski dom. Ob tej predpostavki je eno od vprašanj, ki bi jih moralo predložitveno sodišče razjasniti, vprašanje, ali sta za skupno življenje značilna trajnost in stabilnost, ki kažeta na čustvene vezi in navezanost ter dokazujeta obstoj vzajemne pomoči med zadevnimi osebami.

77.

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov in s pridržkom presoje dejstev, ki jo mora opraviti predložitveno sodišče, menim, da bi bilo treba „razmerje odvisnosti“ v smislu člena 20 PDEU priznati med mladoletnim državljanom Unije in njegovim staršem, ki je državljan tretje države, kadar ta živi skupaj z njegovo materjo ter si varstvo in vzgojo pa tudi pravno, finančno in čustveno skrb za tega otroka vsakodnevno delita oba starša, in sicer tudi če je drugi od staršev državljan Unije in ima torej brezpogojno pravico do prebivanja na ozemlju države članice, katere državljan je. Zdi se mi, da je taka ugotovitev še toliko nujnejša, ker je treba to razmerje odvisnosti razlagati zlasti z vidika obveznosti upoštevanja koristi otroka.

78.

Obstoj razmerja odvisnosti v smislu člena 20 PDEU sicer ne pomeni, da je treba pravico do prebivanja vedno priznati. Ta ugotovitev še zlasti drži, kadar taki odločitvi nasprotujejo razlogi, povezani z ohranjanjem javnega reda ali varovanjem javne varnosti. To, da pristojni organi priznanje take pravice zavrnejo z obrazložitvijo, da je državljan tretje države storil resna kazniva dejanja, bi lahko pomenilo oviro.

79.

Zdi se, da je tak položaj nastal v obravnavani zadevi, v kateri ni sporno, da je bilo državljanu tretje države zavrnjeno priznanje pravice do prebivanja z obrazložitvijo, da je bil v državi članici prebivanja obsojen zaradi prometnih prekrškov. Na podlagi informacij, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, kazenska evidenca osebe QP vsebuje dve obsodbi zaradi vožnje brez vozniškega dovoljenja in še eno zaradi vožnje pod vplivom alkohola.

80.

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče že razsodilo, da člen 20 PDEU ne posega v možnost držav članic, da se sklicujejo na izjemo, povezano med drugim z vzdrževanjem javnega reda in varovanjem javne varnosti. Vendar je Sodišče pojasnilo, da je treba položaj državljana tretje države, ki se sklicuje na pravico do prebivanja na podlagi te določbe, ker spada na področje uporabe prava Unije, presojati ob upoštevanju pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, kot je določena v členu 7 Listine, pri čemer je treba ta člen razumeti v povezavi z obveznostjo upoštevanja koristi otroka, ki je priznana s členom 24(2) Listine. ( 37 )

81.

Drugače povedano, pristojni organi morajo opraviti konkretno presojo vseh upoštevnih okoliščin obravnavane zadeve, preden odločijo o potrebi, da se državljanu tretje države zavrne pravica do prebivanja iz navedenih razlogov. Pristojni organi morajo v okviru te posamične presoje upoštevati nekatera merila, ki jih bom navedel v nadaljevanju.

82.

Najprej je treba navesti, da je treba pojma „javni red“ in „javna varnost“ kot utemeljitev odstopanja od pravice do prebivanja državljanov Unije ali njihovih družinskih članov razumeti ozko. Tako je pojem „javni red“ vsekakor pogojen – poleg z družbeno motnjo, ki jo pomeni vsaka pravna kršitev – z resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za osnovne interese družbe. V zvezi s pojmom „javna varnost“ iz sodne prakse izhaja, da ta pokriva tako notranjo kot zunanjo varnost države članice in da zato ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetje prebivalstva pa tudi tveganje resnih motenj v zunanjih odnosih ali mirnem sožitju med narodi ali ogrožanje vojaških interesov lahko vplivajo na javno varnost. ( 38 )

83.

Sodišče je nedvoumno ugotovilo, da če zavrnitev pravice do prebivanja temelji na obstoju resnične, sedanje in dovolj resne grožnje za javni red ali javno varnost ob upoštevanju, med drugim, kaznivih dejanj, ki jih je storil državljan tretje države, je taka zavrnitev v skladu s pravom Unije, čeprav bi povzročila obveznost državljana Unije, njegovega družinskega člana, da zapusti ozemlje Unije. ( 39 ) Vendar pa tega ni mogoče ugotoviti samodejno zgolj na podlagi predkaznovanosti zadevne osebe. Takšna ugotovitev je glede na okoliščine primera mogoča le na podlagi konkretne presoje vseh aktualnih okoliščin, ki so upoštevne za obravnavano zadevo, ob upoštevanju načela sorazmernosti, koristi otroka in temeljnih pravic, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče. ( 40 )

84.

Med merili, ki jih je treba upoštevati pri tej presoji, so osebno obnašanje zadevnega posameznika, trajanje in zakonitost prebivanja zadevne osebe na ozemlju zadevne države članice, narava in teža storjenega kaznivega dejanja, stopnja aktualne nevarnosti, ki jo predstavlja zadevna oseba za družbo, starost morebitnih zadevnih otrok in njihovo zdravstveno stanje ter njihove družinske in ekonomske razmere. ( 41 )

85.

Vprašanje, ki se postavlja v tej fazi analize, torej je, ali je mogoče v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, priznanje pravice do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU zavrniti z obrazložitvijo, da je bil državljan tretje države, ki je eden od staršev mladoletnega otroka, državljana Unije, obsojen zaradi storjenih prometnih prekrškov.

86.

Varnost cestnega prometa je pomembna skrb za Unijo in njene države članice na področjih, ki so v pristojnosti ene ali drugih, in sicer še toliko bolj, ker je neločljivo povezana z varovanjem zdravja in življenja ljudi. ( 42 ) Nikoli ne bo mogoče dovolj poudariti velikega pomena učinkovite in dosledne politike, katere namen je na celotnem ozemlju Unije vzpostaviti ukrepe, namenjene preprečevanju smrti ali hudih poškodb uporabnikov cest oziroma vsaj omilitvi posledic teh nesreč.

87.

Vendar resno dvomim o tem, da je zadevni ukrep, torej zavrnitev priznanja pravice do prebivanja, upravičen z vidika posebej strogih pogojev, izoblikovanih v sodni praksi, ki sem jih pravkar navedel v prejšnjih točkah teh sklepnih predlogov. Vsekakor se mi zdi tak ukrep očitno nesorazmeren v primerjavi s ciljem zagotavljanja varnosti cestnega prometa, še zlasti ob upoštevanju zadevnih interesov.

88.

Na prvem mestu je očitno, da kršitve, ki jih je storil QP, niso take, da bi ogrožale delovanje institucij ali temeljnih javnih služb oziroma preživetje prebivalstva. Torej tveganje, ki ga QP predstavlja za varnost cestnega prometa na splošno, ni tako resno, da bi se lahko razumno predpostavilo, da so merila za pojem „javna varnost“, kot jo je opredelilo Sodišče, izpolnjena. ( 43 )

89.

V zvezi z morebitno opredelitvijo kot „poseganje v javni red“ menim, da zadevne kršitve ne presegajo družbene motnje, ki jo pomeni vsaka pravna kršitev. Čeprav drži, da bi lahko tri obsodbe zaradi prometnih prekrškov glede na njihovo število in pogostost kazale na določen odklonilni odnos zadevne osebe do spoštovanja zakona, je treba kljub vsemu ugotoviti, da obsodbe segajo v leto 2010 in da je odtlej preteklo kar nekaj časa. Torej bi bilo mogoče to okoliščino – ob neobstoju nasprotnih indicev in s pridržkom presoje dejstev, ki je v pristojnosti predložitvenega sodišča – bolj razlagati kot znak uspešne ponovne vključitve v družbo.

90.

Dejstvo, da odtlej ni bila storjena nobena kršitev, namreč kaže na to, da QP ne predstavlja nobene „resnične, sedanje in dovolj resne grožnje za osnovne interese družbe“. Zato se glede na to, da niso na voljo konkretni indici, in ker je treba izjeme od člena 20 PDEU razlagati ozko, na podlagi razpoložljivih informacij nagibam k mnenju, da QP ne predstavlja nikakršnega očitnega tveganja za javni red. Torej mora pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, kot se razlaga ob upoštevanju največje koristi otroka, v obravnavani zadevi nujno imeti prednost.

91.

Na drugem mestu je treba ugotoviti, da tudi ob predpostavki, da bi pristojni organi v okviru presoje dejstev utemeljeno menili, da ni mogoče izključiti, da QP še vedno predstavlja očitno tveganje za varnost cestnega prometa, obstajajo učinkovita in gotovo manj radikalna sredstva za preprečevanje tovrstnih tveganj kot zavrnitev pravice do prebivanja, ki bi ji lahko sledila ukrepa izgona in prisilne odstranitve. To možnost bi bilo treba glede na resne posledice, ki jih lahko ima za ohranjanje družinske skupnosti in korist otroka, določiti kot skrajni ukrep. Poleg tega se v tem okviru ne sme spregledati, da bi bila posledica prisilne vrnitve, če bi bilo v obravnavani zadevi razmerje odvisnosti med očetom in hčerjo potrjeno, zelo verjetno to, da bi morala ta slediti očetu in zapustiti ozemlje Unije, s čimer bi ji bilo onemogočeno dejansko izvrševanje njenih pravic, ki jih ima kot državljanka Unije. Zadevni ukrepi imajo torej posledice, ki precej presegajo posamični položaj QP.

92.

Nazadnje, v okoliščinah obravnavane zadeve bi bila prisilna ločitev od družine v določeni meri podobna sankciji, čeprav ni sporno, da je bil QP za storjene kršitve že obsojen. Iz tega razloga mi ni jasno, zakaj bi morala biti QP naložena dodatna sankcija, in sicer še toliko manj, ker so se zadevna dejstva zgodila že pred toliko časa. Ker se je treba v obravnavani zadevi ravnati po načelu sorazmernosti, menim, da bi morali pristojni organi dati prednost ukrepom, ki ne ogrožajo družinske skupnosti ter s katerimi se hkrati zagotavlja preprečevanje tveganj in ponovna vključitev posameznika v družbo.

93.

Ker se pristojni organi ne morejo utemeljeno sklicevati na izjemo, povezano z ohranjanjem javnega reda ali varovanjem javne varnosti, po mojem mnenju ne morejo uspešno nasprotovati priznanju pravice do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU.

94.

Ob upoštevanju navedenih preudarkov je treba ugotoviti, da v obravnavani zadevi ni mogoče a priori izključiti možnosti, da ima QP izvedeno pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU. Ta ugotovitev velja s pridržkom presoje, ki jo mora opraviti predložitveno sodišče, glede obstoja razmerja odvisnosti med QP in njegovo mladoletno hčerko, državljanko Unije, ki je tako, da bi bila odvisna državljanka Unije, če bi bila QP zavrnjena pravica do prebivanja, prisiljena zapustiti ozemlje Unije in bi ji bilo tako onemogočeno dejansko izvrševanje bistva pravic, ki so ji podeljene s tem statusom.

95.

Zadeva C‑451/19 se – podobno kot zadeva C‑532/19 – nanaša na družino, ki jo sestavljajo zlasti državljanka tretje države, njen zakonec, ki je španski državljan in ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja v Uniji, ter njun mladoletni sin, ki je prav tako španski državljan in ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja. Vendar v zadevi C‑451/19 – drugače kakor v zadevi C‑532/19 – vloga za dovoljenje za prebivanje ni bila vložena za državljana tretje države, ki je eden od staršev mladoletnega otroka, državljana Unije.

96.

Iz informacij, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, je namreč razvidno, da državljanka tretje države, žena oziroma mati državljanoma Unije, že ima pravico do prebivanja na španskem ozemlju. ( 44 ) Zavrnitev podelitve pravice do prebivanja španskih organov se dejansko nanaša na prvega sina zadnjenavedene, XU, ki je bil rojen v predhodni zvezi te državljanke, ki ni državljan Unije in je bil na datum, ko je bila taka odločitev o zavrnitvi sprejeta, še mladoleten. ( 45 ) Iz tega izhaja, da je XU po eni strani sin državljanke tretje države, ki ima pravico do prebivanja v Španiji, po drugi strani pa pastorek in polbrat dveh državljanov Unije.

97.

V takih okoliščinah in ob upoštevanju subsidiarne uporabe izvedene pravice do prebivanja, ki izhaja iz člena 20 PDEU, ( 46 ) menim, da je najprej primerno preučiti, ali lahko XU pravico do prebivanja pridobi na podlagi Direktive 2003/86, ter šele nato presoditi, ali lahko tako pravico do prebivanja pridobi na podlagi člena 20 PDEU. Čeprav je predložitveno sodišče svoj predlog za sprejetje predhodne odločbe omejilo na razlago zadnjenavedene določbe, je treba opozoriti, da lahko Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso, zato da bi predložitvenemu sodišču, ki mu je predložilo vprašanje za predhodno odločanje, podalo koristen odgovor, upošteva določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v vprašanju za predhodno odločanje ni sklicevalo. ( 47 )

98.

V skladu s členom 1 Direktive 2003/86 je njen namen določiti pogoje za uveljavljanje pravice do združitve družin za državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju držav članic. V uvodni izjavi 4 te direktive je navedeno, da je združitev družine potrebna, da se omogoči družinsko življenje. Poleg tega pomaga ustvariti socialno in kulturno stabilnost, ki olajša vključevanje državljanov tretjih držav v države članice, kar spodbuja tudi ekonomsko in socialno kohezijo, ki je temeljni cilj Unije. V obravnavanih okoliščinah se mi zdi upoštevna uvodna izjava 9 te direktive, saj iz nje izhaja, da bi morala združitev družine vsekakor zajemati člane primarne družine, to je zakonca in mladoletne otroke. Glede na navedeno menim, da nekateri indici kažejo na to, da bi okoliščine te zadeve dejansko lahko spadale na področje uporabe Direktive 2003/86.

99.

Ker mati osebe XU zakonito prebiva na španskem ozemlju, bi jo bilo mogoče šteti za „sponzorja“ v smislu člena 2(c) Direktive 2003/86. Torej ni mogoče izključiti, da je bilo njeno zakonito prebivanje po naravi tako, da je z njim lahko pridobila pravico do združitve družine na podlagi člena 3(1) te direktive.

100.

Španska vlada v pisnem stališču nasprotuje taki razlagi in trdi, da se člen 3(3) Direktive 2003/86 ne uporablja za družinske člane državljana Unije. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Dereci in drugi (C‑256/11), ( 48 ) v kateri je Sodišče, ki se je med drugim oprlo na razlago, ki temelji na nastanku te direktive, razsodilo, da se ta ne uporablja za državljane tretjih držav, ki so družinski člani državljana Unije, ki prebiva v državi članici, in ki želijo vstopiti in prebivati v tej državi članici, da bi ohranili družinsko skupnost. ( 49 )

101.

Ta trditev se mi ne zdi prepričljiva, ker se nanaša na primer, ki je zelo drugačen od primera v obravnavani zadevi. Ni sicer sporno, da se na podlagi zgoraj navedene določbe Direktiva 2003/86 ne uporablja za družinske člane državljana Unije. Vendar moram opozoriti, da se je Sodišče na to določbo sklicevalo v posebnem okviru, v katerem so bile tožeče stranke državljani tretjih držav, ki so želeli živeti s svojimi družinskimi člani, državljani Unije s stalnim prebivališčem v državi članici in državljanstvom te države članice. Ob upoštevanju jasnega besedila člena 3(3) Direktive 2003/86 je očitno, da v takih okoliščinah prošnja za združitev ni mogla temeljiti na tej direktivi. Vendar je v obravnavani zadevi položaj drugačen, saj se združitev družine nanaša le na dva državljana tretje države, in sicer XU in njegovo mater.

102.

Na to bi se sicer lahko odgovorilo, da je položaj v obravnavani zadevi nekoliko kompleksnejši, saj je XU navsezadnje tudi pastorek in polbrat dveh državljanov Unije. Vendar nisem prepričan, da lahko ta okoliščina sama zase pomeni oviro za uporabo Direktive 2003/86 v tej zadevi. Nasprotno, zdi se mi, da bi preširoka razlaga te določbe prej učinkovala tako, da bi se tej direktivi odvzel njen polni učinek v vseh primerih, v katerih bi prošnjo za združitev družine vložil državljan tretje države, ki tako ali drugače vzdržuje družinsko vez z državljanom Unije. V skrajnih primerih bi lahko taka razlaga privedla do nepredvidljivih posledic, ki bi bile odvisne od sestave zadevne družine. Posledična upravna praksa bi bila tako lahko samovoljna. Da do tega ne bi prišlo, je potreben dosleden pristop. K temu je treba še dodati, da španska vlada v podporo svojemu stališču ni navedla nobene trditve razen napotila na sodbo z dne 15. novembra 2011, Dereci in drugi (C‑256/11, EU:C:2011:734), ki pa se – kot je bilo že navedeno v prejšnji točki teh sklepnih predlogov – ne nanaša na obravnavani primer.

103.

V prid uporabi Direktive 2003/86 v okoliščinah obravnavane zadeve bi želel navesti sodbo, izrečeno v zadevah C‑356/11 in C‑357/11, O in drugi, ( 50 ) iz katere je po mojem mnenju mogoče izpeljati nekaj koristnih izhodišč. Vsaka od obeh zadev, v katerih je bila izrečena ta sodba, se je nanašala na zavrnitev podelitve dovoljenja za prebivanje državljanu tretje države v zakonski zvezi z državljanko tretje države, ki je zakonito prebivala na ozemlju zadevne države članice, pri čemer je bil v zakonski zvezi rojen otrok, ki je bil prav tako državljan tretje države in je z materjo živel v tej državi članici. Poleg tega se je navedeni državljanki tretje države v prejšnji zakonski zvezi z državljanom Unije prav tako rodil otrok, ki je bil državljan Unije in za katerega je pridobila izključno pravico do varstva in vzgoje.

104.

Sodišče je ugotovilo, da državljanka tretje države, katere takratni zakonec je zaprosil za pravico do združitve družine, zakonito prebiva na ozemlju zadevne države članice in da je njun skupni otrok prav tako državljan tretje države, ki torej prav tako nima statusa državljana Unije. V teh okoliščinah je razsodilo, da „[o]b upoštevanju cilja, ki ga uresničuje Direktiva 2003/86, to je spodbujanje združitve družine […], in varstva, ki ga priznava državljanom tretjih držav, zlasti mladoletnim, uporabe te direktive ni mogoče izključiti samo zato, ker je eden od staršev mladoletnika, ki je državljan tretje države, hkrati tudi eden od staršev otroka iz prvega zakona, ki je državljan Unije“. ( 51 )

105.

Po eni strani je treba priznati, da družinska struktura v zadevi C‑451/19 ni povsem enaka tisti, v kateri je bila izrečena sodba z dne 6. decembra 2012, O in drugi (C‑356/11 in C‑357/11, EU:C:2012:776). Otrok državljanke tretje države, ki je državljan Unije, namreč ni bil rojen v razvezani zakonski zvezi z državljanom Unije. Poleg tega je v obravnavani zadevi podelitev dovoljenja za prebivanje zavrnjeno XU, torej otroku državljanke tretje države, ki zakonito prebiva na španskem ozemlju, ne pa njenemu zakoncu.

106.

Po drugi strani pa nisem prepričan, da je mogoče s takimi razlikami XU preprečiti uspešno sklicevanje na pravico do združitve družine, ki izhaja iz Direktive 2003/86. Prvič, upoštevati je treba dejstvo, da je bil XU v času, ko so mu španski organi zavrnili pravico do prebivanja, mladoleten in ga je bilo torej mogoče obravnavati kot „imetnika“ take pravice do združitve družine v skladu s členom 4(1)(c) te direktive. Drugič, v teh sklepnih predlogih je bilo že pojasnjeno, da mati osebe XU tudi sama izpolnjuje merila za status „sponzorja“ v smislu člena 2(c) Direktive 2003/86. ( 52 ) Tretjič, ni razumljivo, kako lahko naključen dogodek, kot je dejstvo, da je mati osebe XU sklenila zakonsko zvezo z državljanom Unije, tej prepreči, da se ji na podlagi določb navedene direktive prizna združitev družine s sinom.

107.

Kot sem v okviru analize ( 53 ) že pojasnil, bi lahko upravna praksa, ki bi učinkovala tako, da bi bila uporaba te direktive izključena, kadar bi sponzor, ki je državljan tretje države, tako ali drugače vzdrževal družinsko vez z državljanom Unije, čeprav ta sponzor sam izpolnjuje merila za to, da se mu prizna združitev družine, ogrozila pravno varnost. Nazadnje se mi zdi popolnoma nelogično, da bi prav zakončev status „državljana Unije“ povzročil resne negativne posledice za državljana tretje države, ki želi doseči združitev družine s svojim otrokom, rojenim v predhodni zvezi. Eden od načinov za preprečitev takega rezultata bi bil, da se člen 3(3) Direktive 2003/86 razlaga ozko.

108.

Na podlagi trditev, navedenih v prejšnjih točkah teh sklepnih predlogov, menim – podobno kot je Sodišče razsodilo v sodbi z dne 6. decembra 2012, O in drugi (C‑356/11 in C‑357/11, EU:C:2012:776) – da uporabe Direktive 2003/86 ni mogoče izključiti zgolj zato, ker je sponzor državljan tretje države in eden od staršev državljana Unije. V sodni praksi bi bilo treba priznati, da dejstvo, da je zadevna oseba zakonec državljana Unije, ne izključuje možnosti, da zaprosi za združitev družine na podlagi določb te direktive.

109.

Ker prošnje za združitev družine nista vložila niti XU niti njegova mati, ampak je to storil zakonec njegove matere, ki je državljan Unije, menim, da bi moralo Sodišče predložitveno sodišče opozoriti na morebitno pravico do združitve družine, ki jo ima XU s svojo materjo na podlagi Direktive 2003/86.

110.

V zvezi s tem je treba pripomniti, da bo treba pri obravnavi take prošnje preveriti, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi preostali zakonski pogoji, med njimi tisti v zvezi z zadostnimi sredstvi, določen v členu 7 Direktive 2003/86. ( 54 ) Kot pa sem v teh sklepnih predlogih že navedel, ( 55 ) so za tovrstno presojo pristojni nacionalni organi. Ker poleg tega niso na voljo podrobnejše informacije, nadaljnji napotki v zvezi z razlago te direktive niso mogoči.

111.

Če bi predložitveno sodišče menilo, da XU na datum, ko je bila vloga za dovoljenje za prebivanje zavrnjena, ni mogel imeti pravice do združitve družine na podlagi Direktive 2003/86, bo moralo preučiti, ali ima lahko ta državljan tretje države na ta datum kljub vsemu izvedeno pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU.

112.

V skladu s sodno prakso Sodišča, že navedeno v teh sklepnih predlogih, to lahko drži samo takrat, kadar je med XU in državljanom Unije, ki je član njegove družine, obstajalo tako razmerje odvisnosti, da bi bil ta državljan Unije, če bi bil XU prisiljen oditi z ozemlja Unije, dejansko tudi sam prisiljen zapustiti to ozemlje. ( 56 ) Da bi se predložitvenemu sodišču zagotovil koristen odgovor, predlagam preučitev zadevne družinske strukture ob upoštevanju morebitnega vpliva, ki bi ga lahko imela zavrnitev priznanja pravice do prebivanja XU na njegovega polbrata in očima, ki sta oba državljana Unije.

113.

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da bi bil ta vpliv zaradi prevladujoče vloge, ki jo ima v jedrni družini mati, predvsem posreden. Kot poudarja tudi predložitveno sodišče, bi bila posledica prisilnega odhoda XU zelo verjetno ta, da bi ga morala njegova mati spremljati v njuno izvorno državo. Predložitveno sodišče se pri tej presoji opira na nekaj konkretnih indicev, in sicer materino izključno pravico do varstva in vzgoje ter dejstvo, da je bil XU na ta datum še mladoleten. Ni si namreč težko predstavljati, da bi imelo to, da bi morala mati osebe XU v praksi zapustiti ozemlje Unije, da bi lahko še naprej izpolnjevala starševske obveznosti do svojega mladoletnega otroka, gotove in resne posledice za življenje vseh zadevnih oseb.

114.

Zaradi tega vidika moram podati nekaj pripomb, na podlagi katerih bom lahko bolje ponazoril izzive te zadeve. V okviru analize sem že opozoril na posebej občutljiv okvir upravne odločitve, ki jo sprejmejo organi, pristojni za priseljevanje, in katere učinek bi bil lahko končanje družinske skupnosti. ( 57 ) V navedenih okoliščinah je treba upoštevati, da je posledica take upravne odločitve običajno ta, da so člani družine postavljeni pred izjemno težko odločitev, to je, ali sprejeti fizično ločitev ali skupaj oditi v tujino. Prihodnost družine bo ne glede na njeno odločitev v takem položaju zaznamovana s številnimi negotovostmi. Soočiti se bo morala z eksistencialnimi vprašanji, saj bi se glede na ekonomski položaj in kraj izvora njenih družinskih članov prav lahko zgodilo, da taka ločitev ne bi bila samo začasna, ampak bi lahko postala tudi dokončna. Ob upoštevanju teh preudarkov menim, da bi bila razlaga prava Unije, s katero bi se v opisanih okoliščinah dopustila ločitev članov družine, težko združljiva z obveznostjo spoštovanja družinskega življenja, kot je določena v členu 7 Listine.

115.

Če bi bila polbrat in očim osebe XU prisiljena slediti materi (in njenemu sinu), da bi se tako ohranila družinska skupnost zunaj ozemlja Unije, je očitno, da bi jima bilo onemogočeno dejansko izvrševanje pravic, ki so jima priznane kot državljanoma Unije. K temu je treba še dodati, da bi imel v teh okoliščinah prisilen odhod XU in njegove matere verjetno enak vpliv na dejansko izvrševanje pravic, ki se njunemu polbratu oziroma sinu in očimu oziroma zakoncu priznavajo na podlagi njunega statusa državljanov Unije, kot je bil ugotovljen v zadevi C‑532/19, če bi predložitveno sodišče po presoji dejstev ugotovilo obstoj razmerja odvisnosti v smislu člena 20 PDEU. ( 58 )

116.

Dejstvo, da predložitveno sodišče izrecno navaja možnost, da bi bila lahko polbrat in očim osebe XU prisiljena slediti materi (in njenemu sinu), je po mojem mnenju indic, ki kaže na to, da ta možnost ni povsem hipotetična. Vendar bo moralo nacionalno sodišče gotovo opraviti presojo dejstev, da bo ugotovilo, ali med različnimi družinskimi člani obstajajo odnosi, zaradi katerih bi lahko – ker jih zaznamuje visoka stopnja odvisnosti – nastala pravica do prebivanja za XU na podlagi člena 20 PDEU.

117.

Glede, natančneje, ugotovitve razmerja odvisnosti v okoliščinah obravnavane zadeve je iz predhodnih ugotovitev jasno razvidno, da je ta zadeva veliko kompleksnejša od večine preostalih zadev, ki jih je Sodišče že obravnavalo in za katere je značilen – po zgledu zadeve C‑34/09, Ruiz Zambrano, ( 59 ) na kateri temelji sodna praksa v zvezi s pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU – obstoj razmerja odvisnosti med samo dvema osebama, to je državljanom tretje države in državljanom Unije. Kot sem že navedel v prejšnjih točkah, ( 60 ) v obravnavani zadevi tveganje za dejansko izvrševanje pravic, podeljenih državljanom Unije, ne nastane neposredno zaradi prisilnega odhoda XU. Tveganje je prej posredno, saj bi bila mati, čeprav ima pravico do prebivanja, dejansko prisiljena zapustiti ozemlje Unije, da bi lahko sledila svojemu otroku XU. Tako je osrednji vidik preučitve v tej zadevi razmerje med materjo (in ne nujno XU) in mladoletnim otrokom, državljanom Unije, in sicer zaradi prevladujoče vloge, ki jo ima v jedrni družini mati, še zlasti ker izvršuje varstvo in vzgojo obeh otrok (pri čemer je ta pravica izključna za enega in skupna za drugega od otrok).

118.

Torej menim, da je treba dati prednost bolj analitičnemu in prožnejšemu pristopu, ki bo omogočil ustrezno upoštevanje posrednih vplivov znotraj jedrne družine. Sodno prakso Sodišča bi bilo treba zato pojasniti, da se tako razširi področje uporabe člena 20 PDEU in se z njim zajamejo tudi taki primeri. V zvezi z obravnavano zadevo je treba po mojem mnenju predložitveno sodišče pozvati, naj se pri presoji dejstev osredotoči na razmerje odvisnosti, ki obstaja med materjo in njenim sinom, ki je državljan Unije (polbratom osebe XU), čeprav je XU tisti, ki ga je to, da so mu nacionalni organi zavrnili priznanje pravice do prebivanja, neposredno prizadelo. V skladu s tem pristopom bi lahko XU pridobil pravico do prebivanja na podlagi zgoraj navedene določbe.

119.

Naj zaradi izčrpnosti še poudarim, da tak pristop nikakor ne pomeni čezmerne razširitve področja uporabe člena 20 PDEU na primere, ki si zagotovo ne zaslužijo varstva na podlagi prava Unije. Za ponazoritev doslednosti predlaganega pristopa menim, da je treba še enkrat napotiti na zadevo O in drugi, ki je z nekaj vidikov podobna zadevi iz postopka v glavni stvari, na primer zato, ker se obe nanašata na skrb za otroke v sestavljenih družinah.

120.

Opozoriti je treba, da je Sodišče v sodbi, izrečeni v tej zadevi, pojasnilo, da ima predložitveno sodišče možnost ugotoviti, da ne obstaja razmerje odvisnosti v smislu člena 20 PDEU med državljanom tretje države, ki je zaprosil za pravico do prebivanja na podlagi tega člena, in državljanom Unije, ki je sin njegove žene, državljanke tretje države, ki je zakonito prebivala na ozemlju zadevne države članice. Sodišče je zato na eni strani napotilo na pravico do stalnega prebivanja na ozemlju zadevne države članice, ki jo je imela mati državljana Unije, na drugi strani pa na dejstvo, da njen zakonec ni prevzemal pravne, finančne ali čustvene skrbi za državljana Unije, čigar oče ni bil, saj je bila taka skrb naložena izključno njegovi ženi, materi tega državljana. Zdi se, da se je Sodišče v svoji sodbi oprlo tudi na premiso, da otrok, državljan tretje države, rojen v zvezi med prosilcem za dovoljenje za prebivanje in njegovo ženo, lahko ostane na ozemlju zadevne države članice z materjo. Torej je ta lahko z obema svojima otrokoma živela na ozemlju Unije. ( 61 )

121.

Nasprotno je v obravnavani zadevi otrok državljanke tretje države, ki zakonito prebiva v Španiji, tisti, ki mu je bilo zavrnjeno dovoljenje za prebivanje. Ta torej ne bi mogla z obema svojima otrokoma še naprej živeti na ozemlju te države članice. Če bi se poleg tega odločila spremljati XU in tako zapustiti ozemlje Unije, bi lahko njen drugi otrok, državljan Unije, v Uniji ostal samo, če bi ga prikrajšali za skupno varstvo in vzgojo obeh staršev. Dejansko bi bil, nasprotno, edini način za ohranitev navedenega skupnega varstva in vzgoje ta, da tako ta otrok kot njegov oče, prav tako državljan Unije, zapustita ozemlje Unije.

122.

Ker med tema zadevama obstajajo odločilne razlike, je po mojem mnenju upravičeno, da ugotovim neobstoj „razmerja odvisnosti“ v smislu člena 20 PDEU v zadevi O in drugi – kot je to storilo Sodišče – ter obstoj takega razmerja v obravnavani zadevi. Priznanje takega razmerja odvisnosti je upravičeno samo, če so izpolnjena merila, izoblikovana s sodno prakso, kar – kot sem pravkar pokazal – v zadevi O in drugi očitno ni držalo. Ne glede na kompleksnost obeh zadev ni nobenega dvoma o tem, da si družinski člani v obravnavani zadevi zaslužijo dejansko varstvo, zlasti da ne bi obema državljanoma Unije onemogočili dejanskega izvrševanja pravic, ki so jima podeljene s tem statusom. Predlagani pristop je zato popolnoma združljiv s sodno prakso Sodišča.

123.

Ob upoštevanju navedenih preudarkov je treba ugotoviti, da v obravnavani zadevi ni mogoče a priori izključiti možnosti, da ima XU izvedeno pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU. Ta ugotovitev velja s pridržkom presoje, ki jo mora opraviti predložitveno sodišče, glede obstoja razmerja odvisnosti med materjo osebe XU, ki je državljanka tretje države, in njenim mladoletnim otrokom, državljanom Unije, ki je tako, da bi bil odvisni državljan Unije, če bi bila XU zavrnjena pravica do prebivanja, prisiljen zapustiti ozemlje Unije in bi mu bilo tako onemogočeno dejansko izvrševanje bistva pravic, ki so mu podeljene z njegovim statusom.

124.

Iz analize prve tematske osi je razvidno, da v okoliščinah teh zadev ni mogoče a priori izključiti možnosti, da ima državljan tretje države izvedeno pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU. ( 62 ) S pridržkom presoje, ki jo mora opraviti predložitveno sodišče ob upoštevanju pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter obveznosti upoštevanja koristi otroka, je treba ugotoviti, da se v vsaki od zadev iz postopkov v glavni stvari zdi, da so državljani Unije v takem razmerju odvisnosti, da bi bil odvisni državljan Unije – v primeru zavrnitve pravice do prebivanja državljanu tretje države – prisiljen zapustiti ozemlje Unije, s čimer bi mu bilo onemogočeno dejansko izvrševanje bistva pravic, ki so mu podeljene s tem statusom.

125.

Druga tematska os se v bistvu nanaša na morebitno skladnost španske upravne prakse z zahtevami iz sodne prakse, ki se uporabljajo za preučitev razmerja odvisnosti v smislu člena 20 PDEU.

126.

Iz informacij, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, je razvidno, da se v skladu s to prakso državljanu tretje države, ki je družinski član državljana Unije, zavrne dovoljenje za prebivanje samo zato, ker zadnjenavedeni nima dovolj sredstev za preživljanje zase in za tega družinskega člana (niti zdravstvenega zavarovanja), ne da bi se preučilo, ali med njima obstaja razmerje odvisnosti v smislu člena 20 PDEU, torej tako razmerje, da bi bil državljan Unije, če ta družinski član ne bi imel pravice do prebivanja na španskem ozemlju, prisiljen zapustiti ozemlje Unije v celoti.

127.

Kot sem navedel v analizi prve tematske osi, ( 63 ) je imelo Sodišče v točkah od 34 do 54 sodbe Subdelegación del Gobierno en Ciudad Real že priložnost pojasniti, da taka praksa ni združljiva s členom 20 PDEU.

128.

V okviru te analize so bila predstavljena tudi upoštevna merila, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali lahko državljan tretje države izvedeno pravico do prebivanja pridobi na podlagi člena 20 PDEU. Podrobno sem pojasnil, da je eden od osrednjih vidikov presoje, ki jo morajo opraviti pristojni organi, opredelitev, ali med državljanom tretje države, družinskim članom državljana Unije, in zadnjenavedenim obstaja razmerje, ki ga zaznamuje visoka stopnja odvisnosti. ( 64 ) Ob izpostavitvi velikega pomena, ki ga imata zaščita majhnih otrok in, kolikor je mogoče, ohranitev družinske skupnosti, sem opozoril, da ni dovolj, da nacionalni organi upoštevajo morebitno materialno odvisnost otroka, ki je državljan Unije, v odnosu do starša, ki je državljan tretje države, ampak je treba ugotoviti tudi pomen čustvenega razmerja z njim in posledice, ki bi jih lahko njegov odhod imel za psihološko ravnovesje tega otroka. ( 65 )

129.

Vendar pa je treba hkrati poudariti, da je mogoče celo v primeru obstoja takega razmerja odvisnosti dovoljenje za prebivanje zavrniti državljanu tretje države, družinskemu članu državljana Unije, če prvonavedeni pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za javni red ali javno varnost ob upoštevanju zlasti kaznivih dejanj, ki jih je storil. ( 66 ) V okviru analize prve tematske osi in konkretneje zadeve C‑532/19 sem v zvezi s kazensko evidenco QP navedel nekaj koristnih elementov za razlago pojmov „javni red“ in „javna varnost“. ( 67 ) Nazadnje sem še opozoril, da take opredelitve za „grožnjo“ navedenim javnim interesom ni mogoče ugotoviti samodejno, ampak mora temeljiti na konkretni presoji vseh aktualnih okoliščin, ki so upoštevne za obravnavano zadevo, ob upoštevanju načela sorazmernosti, koristi otroka in temeljnih pravic. ( 68 )

130.

Ugotoviti je treba, da španska upravna praksa, ker ne določa take analize, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti obstoj izvedene pravice do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU, ne izpolnjuje zahtev, naloženih s sodno prakso Sodišča. Torej te upravne prakse ni mogoče šteti za skladno s pravom Unije.

131.

Ob upoštevanju navedenega je treba analizo druge tematske osi končati z ugotovitvijo, da člen 20 PDEU, kakor se razlaga v sodni praksi Sodišča, nasprotuje zgoraj opisani upravni praksi.

132.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Tribunal Superior de Justicia de Castilla‑La Mancha (vrhovno sodišče Kastilije‑Manče, Španija), odgovori: