–

za E. Glawischnig-Piesczek M. Windhager in W. Niklfeld, Rechtsanwälte,

–

za Facebook Ireland Limited G. Kresbach, K. Struckmann in A. Tauchen, Rechtsanwälte,

–

za avstrijsko vlado G. Hesse, G. Kunnert in A. Jurgutyte-Ruez, agenti,

–

za latvijsko vlado I. Kucina, E. Petrocka-Petrovska in V. Soņeca, agentke,

–

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes in M. Figueiredo, agenta, skupaj s T. Rendasom, pravnim svetovalcem,

–

za finsko vlado J. Heliskoski, agent,

–

za Evropsko komisijo G. Braun, F. Wilman, S. L. Kalėda in P. Costa de Oliveira, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 15(1) Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 25, str. 399).

2

Predlog je bil vložen v okviru spora med Evo Glawischnig-Piesczek in družbo Facebook Ireland Limited s sedežem na Irskem glede objave sporočila, ki vsebuje izjave, ki žalijo čast E. Glawischnig-Piesczek, na strani uporabnika, ki gostuje na spletnem mestu družbenega omrežja Facebook.

3

V uvodnih izjavah 6, 7, 9, 10, 40, 41, od 45 do 48, 52, 58 in 60 Direktive 2000/31 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

4

Člen 14 Direktive 2000/31, naslovljen „Gostiteljstvo“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da ponudnik storitve, če se storitev informacijske družbe nanaša na shranjevanje podatkov, ki jih zagotovi prejemnik storitve, ni odgovoren za podatek, ki ga je shranil na zahtevo prejemnika storitve, pod pogojem, da:

[…]

3.   Ta člen ne posega v možnost, da sodišče ali upravni organ skladno s pravnimi sistemi držav članic od ponudnika storitve zahteva ustavitev ali preprečitev kršitve, in tudi ne v možnost, da države članice določijo postopke, ki urejajo odstranitev ali onemogočenje dostopa do podatkov.“

5

Člen 15(1) te direktive določa:

„Države članice ponudnikom glede opravljanja storitev iz členov 12, 13 in 14 ne predpišejo splošne obveznosti za nadzor podatkov pri njihovem prenosu ali shranjevanju, pa tudi ne za dejavno raziskovanje okoliščin, na podlagi katerih se domneva, da gre za nezakonito dejavnost.“

6

Člen 18(1) te direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da sodno varstvo, ki ga predvideva nacionalno pravo glede dejavnosti storitev informacijske družbe, omogoča hitro sprejetje ukrepov, vključno z začasnimi ukrepi, namenjenimi ustavitvi domnevne kršitve in preprečitvi nadaljnjega oškodovanja zadevnih interesov.“

7

V skladu s členom 1330(1) Allgemeines Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik) je tisti, ki je zaradi razžalitve časti utrpel dejansko škodo ali izgubo dobička, upravičen zahtevati odškodnino. V skladu z odstavkom 2 tega člena to velja tudi, kadar nekdo razširja dejstva, ki ogrožajo ugled, premoženjski položaj ali obete za prihodnost druge osebe, čeprav je vedel ali bi moral vedeti, da dejstva niso resnična. V tem primeru se lahko zahtevata popravek in objava popravka.

8

Člen 78(1) Urheberrechtsgesetz (zakon o avtorski in sorodnih pravicah) določa, da se fotografije oseb ne smejo niti javno razstavljati niti razširjati na drug način, na katerega se omogoči dostop javnosti do njih, če bi se s tem poseglo v legitimne interese osebe, ki je na fotografiji, oziroma – če je ta umrla, ne da bi dopustila ali naročila objavo – v legitimne interese njenega ožjega družinskega člana.

9

V skladu s členom 18(1) E-Commerce-Gesetz (zakon o elektronskem poslovanju) ponudniki storitev gostovanja nimajo splošne obveznosti, da nadzorujejo podatke, ki jih shranjujejo ali prenašajo ali do katerih omogočajo dostop, niti da na lastno pobudo raziskujejo dejstva ali okoliščine, ki kažejo na nezakonite dejavnosti.

10

E. Glawischnig-Piesczek je bila poslanka Nationalrat (spodnji dom parlamenta, Avstrija), vodja poslanske skupine „Die Grünen“ (Zeleni) v parlamentu in zvezna tiskovna predstavnica te politične stranke.

11

Družba Facebook Ireland upravlja svetovno platformo družbenega medija (v nadaljevanju: Facebook Service) za uporabnike zunaj Združenih držav Amerike in Kanade.

12

Neki uporabnik Facebook Service je 3. aprila 2016 na svoji osebni strani delil članek iz avstrijskega spletnega informativnega portala oe24.at, naslovljen „Zeleni: za ohranitev minimalnega dohodka za begunce“, zaradi česar je bil na tej strani ustvarjen „predogled“ izvirnega spletnega mesta, ki je vseboval naslov in kratek povzetek navedenega članka ter fotografijo E. Glawischnig-Piesczek. Poleg tega je ta uporabnik v zvezi s tem člankom objavil komentar, ki je bil napisan na način, za katerega je predložitveno sodišče ugotovilo, da gre za žalitev tožeče stranke v postopku v glavni stvari ter obrekovanje in škodovanje njenemu ugledu. Vsak uporabnik Facebook Service je lahko prebral ta prispevek.

13

E. Glawischnig-Piesczek je v dopisu z dne 7. julija 2016 od družbe Facebook Ireland med drugim zahtevala, naj ta komentar izbriše.

14

Ker družba Facebook Ireland zadevnega komentarja ni odstranila, je E. Glawischnig-Piesczek vložila tožbo na Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju, Avstrija), ki je z začasno odredbo z dne 7. decembra 2016 družbi Facebook Ireland odredilo, naj takoj in do konca postopka z opustitveno tožbo preneha objavljati in/ali razširjati fotografije, na katerih je tožeča stranka v glavni stvari, kadar spremno besedilo vsebuje trditve, ki so enake ali imajo enakovredno vsebino kot trditve iz komentarja, omenjenega v točki 12 te sodbe.

15

Družba Facebook Ireland je v Avstriji onemogočila dostop do prvotno objavljene vsebine.

16

Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija) je v pritožbenem postopku odredbo, izdano na prvi stopnji, potrdilo v delu, v katerem se nanaša na enake trditve. Po drugi strani pa je presodilo, da se obveznost razširjanja trditev z enakovredno vsebino nanaša le na trditve, o katerih so družbo Facebook Ireland obvestile tožeča stranka v postopku v glavni stvari ali tretje osebe ali s katerimi je bila drugače seznanjena.

17

Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju) in Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju) sta svoji odločitvi oprli na člen 78 zakona o avtorski in sorodnih pravicah ter člen 1330 civilnega zakonika, ker sta med drugim menili, da objavljeni komentar vsebuje izjave, ki pomenijo hudo razžalitev časti E. Glawischnig-Piesczek, poleg tega pa ji je v njem pripisano protipravno ravnanje, ne da bi bil v zvezi s tem naveden kakršen koli dokaz.

18

Obe stranki v postopku v glavni stvari sta pri Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) vložili revizijo.

19

Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče), ki mora odločiti o tem, ali je mogoče odredbo o prenehanju kršitev, ki je bila izdana ponudniku storitev gostovanja, ki upravlja družbeno omrežje z velikim številom uporabnikov, razširiti tudi na dobesedno enake izjave in/ali izjave z enakovredno vsebino, s katerimi ta ponudnik storitev gostovanja ni bil seznanjen, je navedlo, da je treba v skladu z njegovo lastno sodno prakso tako obveznost šteti za sorazmerno, če je bil ponudnik storitev gostovanja že seznanjen z vsaj enim primerom, v katerem je neki uporabnik z objavo posegel v interese zadevne osebe, zaradi česar je izkazano tveganje, da bo prišlo še do drugih kršitev.

20

Ker pa je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) menilo, da se v sporu, o katerem odloča, postavljajo vprašanja glede razlage prava Unije, je prekinilo odločanje in Sodišču predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

21

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2000/31, zlasti njen člen 15(1), razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi lahko sodišče države članice:

22

Najprej je treba ugotoviti, da ni sporno, da družba Facebook Ireland ponuja storitve gostovanja v smislu člena 14 Direktive 2000/31.

23

V zvezi s tem je treba spomniti, da je člen 14(1) te direktive namenjen temu, da se ponudnik storitev gostovanja oprosti odgovornosti, če je izpolnjen eden od dveh pogojev, naštetih v tej določbi, in sicer, da ne ve za nezakonito dejavnost ali podatek ali da takoj, ko za to nezakonitost izve, nemudoma ukrepa in odstrani ali onemogoči dostop do tega podatka.

24

Poleg tega iz člena 14(3) Direktive 2000/31 v povezavi z njeno uvodno izjavo 45 izhaja, da ta oprostitev ne posega v možnost nacionalnih sodišč ali upravnih organov, da od zadevnega ponudnika storitev gostovanja zahtevajo ustavitev ali preprečitev kršitve, vključno z izbrisom nezakonitih podatkov ali onemogočenjem dostopa do njih.

25

Iz tega izhaja, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 32 sklepnih predlogov, da je lahko ponudnik storitev gostovanja naslovnik odredb, ki se sprejmejo na podlagi nacionalnega prava države članice, čeprav izpolnjuje enega od alternativno navedenih pogojev iz člena 14(1) Direktive 2000/31, se pravi tudi v primeru, če se šteje, da ni odgovoren.

26

Poleg tega člen 18 Direktive 2000/31, ki je umeščen v poglavje III te direktive, naslovljeno „Izvajanje“, v odstavku 1 določa, da države članice zagotovijo, da sodno varstvo, ki ga predvideva nacionalno pravo glede dejavnosti storitev informacijske družbe, omogoča hitro sprejetje ukrepov, vključno z začasnimi ukrepi, namenjenimi ustavitvi domnevne kršitve in preprečitvi nadaljnjega oškodovanja zadevnih interesov.

27

Kot je v tej zadevi razvidno iz točke 13 te sodbe in iz besedila postavljenih vprašanj, je treba najprej ugotoviti, da je družba Facebook Ireland vedela za zadevni nezakoniti podatek. Nato je treba ugotoviti, da ta družba ni nemudoma odstranila podatka ali onemogočila dostopa do njega, kot to določa člen 14(1) Direktive 2000/31. Nazadnje, tožeča stranka v postopku v glavni stvari je pri nacionalnem sodišču zahtevala izdajo odredbe, na kakršno se nanaša omenjeni člen 18.

28

V uvodni izjavi 52 te direktive je pojasnjeno, da je zaradi posebne narave, ki izhaja iz dejstva, da je za škodo, ki lahko nastane v zvezi s storitvami informacijske družbe, značilna njena hitrost in geografska razširjenost, in zaradi potrebe po zagotovitvi ohranjanja medsebojnega zaupanja nacionalnih organov, ki si ga morajo ti izkazovati, zakonodajalec Evropske unije državam članicam predpisal, da zagotovijo možnosti za ustrezno sodno varstvo.

29

Tako imajo države članice v okviru izvajanja člena 18(1) Direktive 2000/31 še posebej široko diskrecijsko pravico v zvezi s pravnimi sredstvi in postopki, ki omogočajo sprejetje potrebnih ukrepov.

30

Ker je poleg tega v več jezikovnih različicah te določbe, med drugim v španski, angleški in francoski, izrecno navedeno, da so ti ukrepi namenjeni ustavitvi „kakršne koli“ domnevne kršitve in preprečitvi „kakršnega koli“ nadaljnjega oškodovanja zadevnih interesov, načeloma ni mogoče šteti, da za izvajanje teh ukrepov veljajo kakršne koli omejitve njihovega obsega. Te razlage ni mogoče ovreči na podlagi okoliščine, da druge jezikovne različice te določbe, med drugim nemška, določajo, da so ti ukrepi namenjeni ustavitvi „domnevne kršitve“ in preprečitvi „nadaljnjega oškodovanja zadevnih interesov“.

31

Člen 15(1) Direktive 2000/31 pa določa, da države članice ponudnikom glede opravljanja storitev iz členov 12, 13 in 14 ne predpišejo splošne obveznosti za nadzor podatkov pri njihovem prenosu ali shranjevanju, pa tudi ne za dejavno raziskovanje okoliščin, na podlagi katerih se domneva, da gre za nezakonito dejavnost.

32

Na vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, je treba odgovoriti ob upoštevanju navedenih določb.

33

Na prvem mestu predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali člen 15(1) Direktive 2000/31 nasprotuje temu, da sodišče države članice ponudniku storitev gostovanja odredi, naj izbriše ali blokira dostop do podatkov, ki jih hrani in katerih vsebina je enaka vsebini podatka, ki je bil prej razglašen za nezakonitega.

34

Čeprav ta člen 15(1) državam članicam prepoveduje, da bi ponudnikom storitev gostovanja naložile splošno obveznost nadzora podatkov pri njihovem prenosu ali hrambi ali splošno obveznost dejavnega iskanja dejstev ali okoliščin, ki kažejo, da gre za nezakonito dejavnost, pa se taka prepoved, kot izhaja iz uvodne izjave 47 te direktive, ne nanaša na nadzorne obveznosti „v posebnih primerih“.

35

Za tak poseben primer gre lahko – kot je to v postopku v glavni stvari – med drugim, če je točno določen podatek, ki ga je ponudnik storitev gostovanja shranil na zahtevo nekega uporabnika njegovega družbenega omrežja, preučevalo in presojalo pristojno sodišče države članice, ki je na koncu ugotovilo, da je ta podatek nezakonit.

36

Glede na to, da družbeno omrežje olajšuje hitro posredovanje informacij, shranjenih pri ponudniku storitev gostovanja, med različnimi uporabniki, obstaja resnična nevarnost, da bi podatek, ki je bil označen kot nezakonit, lahko pozneje ponovno objavil in delil drug uporabnik tega omrežja.

37

Da bi se zagotovilo, da neki ponudnik storitev gostovanja prepreči kakršno koli nadaljnje oškodovanje zadevnih interesov, je v teh okoliščinah legitimno to, da lahko pristojno sodišče od tega ponudnika storitev gostovanja zahteva, da blokira dostop do shranjenih podatkov, katerih vsebina je enaka vsebini, za katero je bilo prej ugotovljeno, da je nezakonita, ali da odstrani te podatke, ne glede na to, kdo je zahteval njihovo hrambo. Posebej glede enakosti vsebine zadevnih podatkov pa je treba ugotoviti, da ni mogoče šteti, da odredba, ki je bila izdana s tem namenom, ponudniku storitev gostovanja nalaga obveznost, da na splošno nadzoruje podatke, ki jih hrani, in tudi ne splošne obveznosti, da dejavno išče dejstva ali okoliščine, ki kažejo, da gre za nezakonito dejavnost, v smislu člena 15(1) Direktive 2000/31.

38

Na drugem mestu predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali člen 15(1) Direktive 2000/31 nasprotuje temu, da sodišče države članice ponudniku storitev gostovanja naloži izbris podatkov, ki jih hrani in katerih vsebina je enakovredna vsebini podatka, za katerega je bilo prej ugotovljeno, da je nezakonit, ali da blokira dostop do takih podatkov.

39

Iz navedb, ki jih vsebuje predložitvena odločba, je razvidno, da predložitveno sodišče kot „podatke z enakovredno vsebino“ razume podatke s sporočilom, katerega vsebina je v bistvenem delu nespremenjena in se zato zelo malo razlikuje od vsebine, katere nezakonitost je bila ugotovljena.

40

V zvezi s tem je treba poudariti, da nezakonitost vsebine nekega podatka ne izhaja zgolj iz uporabe nekaterih izrazov, kombiniranih na neki način, temveč iz dejstva, da je sporočilo, ki se prenaša s to vsebino, opredeljeno kot nezakonito zaradi, kot v tem primeru, izjav, ki škodijo ugledu neke osebe.

41

Iz tega izhaja, da se mora za to, da bi se lahko z odredbo, s katero se želi doseči prenehanje takega nezakonitega dejanja in preprečitev ponovnih posegov v zadevne interese, dejansko doseglo ta cilja, ta odredba nanašati tudi na podatke, katerih vsebina, s katero se sicer prenaša v bistvu enako sporočilo, je glede na podatek, katerega vsebina je bila razglašena za nezakonito, zaradi drugačne uporabe besed ali besednih kombinacij oblikovana nekoliko drugače. V nasprotnem primeru in kot poudarja predložitveno sodišče, bi se lahko učinki take odredbe brez težav zaobšli s shranjevanjem sporočil, ki bi se le malo razlikovala od sporočil, za katere je bilo prej ugotovljeno, da so nezakonita, kar bi lahko vodilo do tega, da bi morala zadevna oseba začenjati vedno nove postopke, da bi dosegla prenehanje ravnanj, katerih žrtev je.

42

Vendar je treba v zvezi s tem spomniti tudi, da – kot je razvidno iz člena 15(1) Direktive 2000/31 in kot je bilo opozorjeno v točki 34 te sodbe – sodišče države članice ponudniku storitev gostovanja ne more izdati niti odredbe, s katero bi mu naložilo obveznost splošnega nadzora podatkov, ki jih hrani, niti ga ne more prisiliti, da dejavno išče dejstva ali okoliščine, ki kažejo, da gre za nezakonito vsebino.

43

V zvezi s tem je treba zlasti poudariti, da je želel zakonodajalec Unije, kot je razvidno iz uvodne izjave 41 Direktive 2000/31, s sprejetjem te direktive vzpostaviti ravnotežje med različnimi upoštevnimi interesi.

44

Člen 15(1) Direktive 2000/31 v povezavi z uvodno izjavo 41 te direktive tako pomeni tudi, da cilja odredbe, kakršna je odredba iz člena 18(1) te direktive, ki je zlasti, da se učinkovito varuje ugled in čast oseb, ni mogoče doseči tako, da bi se ponudniku storitev gostovanja naložilo pretirane obveznosti.

45

Glede na navedeno morajo enakovredni podatki iz točke 41 te sodbe vsebovati konkretne elemente, ki jih ustrezno opredeli izdajatelj odredbe, kot so ime osebe, na katero se nanaša prej ugotovljena kršitev, okoliščine, v katerih je bila ta kršitev ugotovljena, in vsebino, ki je enakovredna tisti, za katero je bilo ugotovljeno, da je nezakonita. Razlike v ubeseditvi te vsebine, ki je enakovredna vsebini, za katero je bilo ugotovljeno, da je nezakonita, nikakor ne smejo biti take, da bi zadevnemu ponudniku storitev gostovanja nalagale, naj samostojno presoja to vsebino.

46

V teh okoliščinah je treba po eni strani ugotoviti, da je obveznost, kakršna je opisana v točkah 41 in 45 te sodbe, ker se nanaša tudi na podatke z enakovredno vsebino, dovolj učinkovita za zagotovitev varstva osebe, na katero se nanašajo izjave, ki škodijo njenemu ugledu. Po drugi strani je treba ugotoviti, da se to varstvo ne zagotavlja tako, da bi bila ponudniku storitev gostovanja naložena pretirana obveznost, ker sta nadzor in iskanje, ki se s tem varstvom zahtevata, omejena na podatke, ki vsebujejo elemente, ki so konkretno opredeljeni v odredbi, in ker enakovredna vsebina teh podatkov, ki škoduje ugledu, ni taka, da bi se od ponudnika storitev gostovanja zahtevalo, da mora opraviti samostojno presojo, zaradi česar lahko uporabi avtomatične tehnike in orodja iskanja.

47

Taka odredba tako med drugim ni taka, da bi se z njo ponudniku storitev gostovanja naložila obveznost, da izvaja splošen nadzor nad podatki, ki jih hrani, ali splošna obveznost dejavnega iskanja dejstev ali okoliščin v smislu člena 15(1) Direktive 2000/31.

48

Na tretjem mestu, čeprav predložitveno sodišče v obrazložitvi svoje predložitvene odločbe v zvezi s tem ni navedlo pojasnil, besedilo vprašanj, ki jih je postavilo Sodišču, kaže na to, da se njegovi dvomi nanašajo tudi na vprašanje, ali člen 15(1) Direktive 2000/31 nasprotuje temu, da bi lahko odredba, kakršna je ta iz točk 37 in 46 te sodbe, učinkovala na svetovni ravni.

49

Za odgovor na to vprašanje je treba opozoriti, da Direktiva 2000/31, kot izhaja zlasti iz njenega člena 18(1), glede tega ne določa nobene omejitve, tudi ne ozemeljske, glede obsega ukrepov, ki jih države članice lahko sprejmejo v skladu s to direktivo.

50

Zato in ob upoštevanju tudi točk 29 in 30 te sodbe Direktiva 2000/31 ne nasprotuje temu, da imajo taki ukrepi učinke na svetovni ravni.

51

Vendar pa iz uvodnih izjav 58 in 60 te direktive izhaja, da je zakonodajalec Unije ob upoštevanju globalne razsežnosti elektronskega poslovanja menil, da je treba zagotoviti skladnost pravil Unije na tem področju z veljavnimi mednarodnimi pravili.

52

Iz tega izhaja, da morajo države članice zagotoviti, da ukrepi, ki jih sprejmejo in ki učinkujejo na svetovni ravni, ustrezno upoštevajo zadnjenavedena pravila.

53

Glede na navedeno je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2000/31, zlasti njen člen 15(1), razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da lahko sodišče države članice:

54

Glede na odgovor na prvo in drugo vprašanje tretjega vprašanja ni treba preučiti.

55

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Direktivo 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju), zlasti člen 15(1) te direktive, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da lahko sodišče države članice: