1.

Ali mora sodišče, ki na podlagi Uredbe (ES) št. 1896/2006 ( 2 ) odloča o evropskem plačilnem nalogu v zvezi s pogodbo med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, po uradni dolžnosti preveriti morebiten obstoj nepoštenih pogojev v smislu Direktive 93/13/EGS ( 3 )? Ali lahko navedeno sodišče v tem okviru tožečo stranko pozove, naj mu posreduje kopijo pogodbe, ki utemeljuje njen zahtevek v skladu s členom 7(2) navedene uredbe? Če ni tako, kako bi bilo treba na tej podlagi sklepati v zvezi z veljavnostjo Uredbe št. 1896/2006, zlasti ob upoštevanju člena 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina)?

2.

To so v bistvu temeljna vprašanja predložitvenih sodišč za Sodišče v obravnavani zadevi. Na tej podlagi bo moralo Sodišče prvič pojasniti povezanost zahtev iz Uredbe št. 1896/2006 in Direktive 93/13 v zvezi s sodišči.

3.

Navedena pravna akta prava Unije imata na prvi pogled nasprotujoča si cilja: pri Direktivi je to varstvo potrošnikov z dejavnim poseganjem sodišča, pri Uredbi pa hitra in enostavna izterjava terjatev z obrnitvijo spora ter večjo odgovornostjo tožene stranke.

4.

Sodišče bo moralo ugotoviti, ali eden od teh ciljev prevlada nad drugim, ali pa ju je – kot menim sama – v resnici mogoče uskladiti s povezano razlago navedenih pravnih aktov.

5.

Člen 38 Listine določa:

„Politike Unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov.“

6.

V četrti, peti, enaindvajseti in štiriindvajseti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno:

„ker je odgovornost držav članic zagotovitev, da pogodbe, sklenjene s potrošniki, ne vsebujejo nedovoljenih [nepoštenih] pogojev;

ker potrošniki na splošno ne poznajo predpisov, ki v drugih državah članicah urejajo pogodbe za prodajo blaga ali storitev […]

[…]

ker morajo države članice zagotoviti, da se nedovoljeni [nepoštenih] pogoji ne uporabljajo v pogodbah, ki jih s potrošniki sklene prodajalec ali ponudnik, in če se taki pogoji vendarle uporabijo, da niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev;

[…]

ker morajo imeti sodišča ali upravni organi držav članic na voljo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev v potrošniških pogodbah.“

7.

V skladu s členom 1(1) Direktive 93/13 je njen „namen […] približati zakone in druge predpise držav članic o nedovoljenih [nepoštenih] pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom“.

8.

Člen 4(1) te direktive določa:

„Brez poseganja v člen 7 je treba nedovoljenost [nepoštenost] pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen.“

9.

Člen 6(1) Direktive 93/13 določa:

„Države članice določijo, da nedovoljeni [nepošteni] pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev.“

10.

Člen 7(1) te direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

11.

V uvodnih izjavah 9, 13 in 14 Uredbe št. 1896/2006 je navedeno:

[…]

12.

Člen 1 Uredbe št. 1896/2006, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:

„1.   Namen te uredbe je:

2.   Ta uredba tožeči stranki ne preprečuje, da bi vložila zahtevek v smislu člena 4 v okviru nekega drugega postopka v skladu s pravom ene od držav članic ali s pravom Skupnosti.“

13.

Člen 2(1) te uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„Ta uredba se uporablja v čezmejnih civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na vrsto sodišča. Ne uporablja pa se zlasti za davčne, carinske ali upravne zadeve ali za odgovornost države za dejanja in opustitve dejanj pri izvajanju javne oblasti (‚acta iure imperii‘).“

14.

V členu 2(2) in (3) te uredbe so naštete druge izjeme v zvezi z njenim področjem uporabe, ki v obravnavanem primeru niso upoštevne.

15.

Člen 3 Uredbe št. 1896/2006, naslovljen „Čezmejne zadeve“, določa:

„1.   V tej uredbi pomeni čezmejna zadeva zadevo, v kateri ima vsaj ena od strank stalno ali običajno prebivališče v državi članici, ki ni država članica, pred katere sodiščem poteka postopek.

2.   Stalno prebivališče se določi v skladu s členoma 59 in 60 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

[…]“

16.

Člen 7 te uredbe, naslovljen „Vloga za evropski plačilni nalog“, določa:

„1.   Vloga za evropski plačilni nalog se predloži na standardnem obrazcu A, kot je določen v Prilogi I.

2.   V vlogi se navede:

[…]“

17.

Člen 8 Uredbe št. 1896/2006, naslovljen „Preučitev vloge“, določa:

„Sodišče, ki mu je predložena vloga za evropski plačilni nalog, kakor hitro je to mogoče, na podlagi obrazca za vlogo preuči, ali so izpolnjene zahteve iz členov 2, 3, 4, 6 in 7 ter ali se zdi, da je zahtevek utemeljen. Ta preučitev se lahko opravi v obliki avtomatiziranega postopka.“

18.

Člen 9 te uredbe, naslovljen „Dopolnitev in popravek vloge“, določa:

„1.   Če zahteve iz člena 7 niso izpolnjene, razen če je zahtevek očitno neutemeljen ali je vloga nedopustna, sodišče tožeči stranki da možnost, da vlogo dopolni ali popravi. Sodišče uporabi standardni obrazec B, kot je določen v Prilogi II.

2.   Kadar sodišče tožečo stranko pozove, da vlogo dopolni ali popravi, določi rok, ki se sodišču v takih okoliščinah zdi ustrezen. Sodišče lahko rok po lastni presoji podaljša.“

19.

Člen 10(1) navedene uredbe določa, da če so pogoji iz člena 8 izpolnjeni le za del vloge, sodišče o tem obvesti tožečo stranko. Zadnjenavedena se pozove, naj sprejme ali zavrne predlog evropskega plačilnega naloga za znesek, ki ga določi sodišče. Člen 10(2) iste uredbe določa, da če sprejme predlog sodišča, ta izda odredbo za tisti del zahtevka, ki ga je tožeča stranka sprejela. Posledice za preostali del prvotnega zahtevka ureja nacionalno pravo.

20.

Člen 11(3) Uredbe št. 1896/2006 določa:

„Zavrnitev vloge tožeči stranki ne preprečuje uveljavljanja istega zahtevka z novo vlogo za evropski plačilni nalog ali z drugim postopkom, ki ga predvideva pravo države članice.“

21.

Člen 12 navedene uredbe, naslovljen „Izdaja evropskega plačilnega naloga“, določa:

„1.   Če so izpolnjene zahteve iz člena 8, sodišče, kakor hitro je to mogoče in načeloma v 30 dneh od predložitve vloge, izda evropski plačilni nalog na standardnem obrazcu E, kot je določen v Prilogi V.

V rok 30 dni se ne všteva čas, ki ga je tožeča stranka potrebovala za dopolnitev, popravek ali spremembo vloge.

2.   Evropski plačilni nalog se izda skupaj s kopijo obrazca za vlogo. Evropski plačilni nalog pa ne vsebuje podatkov iz Dodatkov 1 in 2 k standardnemu obrazcu A, ki jih je predložila tožeča stranka.

[…]

4.   Z evropskim plačilnim nalogom se tožena stranka obvesti, da:

[…]“

22.

V skladu s členom 22(3) navedene uredbe se evropski plačilni nalog v državi članici izvršbe pod nobenim pogojem ne sme preverjati glede vsebine.

23.

V skladu s členom 26 te uredbe vsa procesna vprašanja, ki v Uredbi št. 1896/2006 niso posebej obravnavana, ureja nacionalno pravo.

24.

Nazadnje, standardni obrazec A iz Priloge I k tej uredbi vsebuje vrsto polj, ki jih mora tožeča stranka izpolniti. V obravnavanem primeru je treba izpostaviti polja s temi številkami: 6 („Glavnica“), 7 („Obresti“), 8 („Pogodbene kazni“), 9 („Stroški“), 10 („Razpoložljivi dokazi v podporo zahtevku“) in 11 („Dodatne izjave in dopolnilne informacije“).

25.

Triindvajseta končna določba Ley 1/2000, de 7 de enero 2000, Enjuiciamiento Civil ( 4 ) (zakon št. 1/2000 z dne 7. januarja 2000 o zakoniku o civilnem postopku, v nadaljevanju: LEC), ki določa ukrepe za izvajanje Uredbe št. 1896/2006 v španskem pravu, natančneje v odstavkih 2 in 11, določa:

„2. Vloga za evropski plačilni nalog se predloži na standardnem obrazcu A, kot je določen v Prilogi I k Uredbi (ES) št. 1896/2006, ne da bi bilo treba priložiti kakršno koli dokumentacijo, ki bo po potrebi razglašena za nedopustno.

[…]

11. Za procesna vprašanja, ki niso predvidena v Uredbi št. 1896/2006 za izdajo evropskega plačilnega naloga, veljajo določbe [LEC] o postopku izdaje plačilnega naloga.“

26.

Člen 815(4) LEC določa:

„Če izterjava dolga temelji na pogodbi med podjetjem oziroma prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom ali uporabnikom, Letrado de la Administración de Justicia (sodni tajnik) pred izdajo naloga obvesti sodišče, da lahko presoja morebitno nepoštenost določbe, ki je podlaga za vlogo ali na podlagi katere je bil določen dolgovani znesek. Sodišče po uradni dolžnosti preuči, ali je mogoče katero od določb, ki je podlaga za vlogo ali na podlagi katere je bil določen dolgovani znesek, opredeliti kot nepošteno. Če presodi, da je katero od določb mogoče opredeliti kot nepošteno, v petih dneh zasliši stranke. Po njihovem zaslišanju ustrezno odloči s sklepom v naslednjih petih dneh. Za navedeni postopek posredovanje odvetnika oziroma pooblaščenca ni obvezno.

Če se ugotovi, da je katero od pogodbenih določil nepošteno, se v izdanem sklepu določijo posledice te ugotovitve ter se sklene, da je zahtevek nedopusten ali pa da se postopek nadaljuje brez uporabe določil, ki se štejejo za nepoštena.

Če sodišče meni, da ne obstajajo nepošteni pogoji, tako odloči, Letrado de la Administración de Justicia (sodni tajnik) pa nato dolžniku pošlje zahtevo za plačilo v skladu z določbami odstavka 1.

Zoper izdani sklep je v vsakem primeru mogoče neposredno vložiti pravno sredstvo.“

27.

Družba Bondora AS (v nadaljevanju: Bondora) je gospodarska družba, ki je sklenila posojilno pogodbo s potrošnikom Carlosom V. C. Navedena družba je 21. marca 2018 zoper navedenega potrošnika pri Juzgado de Primera Instancia no 11 de Vigo (prvostopenjsko sodišče št. 11 v Vigu, Španija) vložila vlogo za evropski plačilni nalog v znesku 755,27 EUR.

28.

Ker je terjatev, ki jo je uveljavljala družba Bondora, izhajala iz posojilne pogodbe s potrošnikom na podlagi člena 815(4) LEC, je predložitveno sodišče od družbe Bondora zahtevalo, naj predloži dokumente v utemeljitev te terjatve, da bi preverilo morebitno nepoštenost pogojev v tej posojilni pogodbi.

29.

Družba Bondora navedenih dokumentov ni hotela predložiti in je trdila, da, prvič, v skladu s triindvajseto končno določbo, odstavek 2, LEC v zvezi z vlogo za evropski plačilni nalog ni treba predložiti dokumentov v utemeljitev navedene terjatve, in drugič, da se v členih 8 in 12 Uredbe št. 1896/2006 nikjer ne omenja predložitev dokumentov pri izdaji evropskega plačilnega naloga.

30.

Predložitveno sodišče meni, da bi taka razlaga ureditve iz prejšnje točke lahko povzročila težave, če terjatev, katere izvršitev se zahteva, temelji na potrošniški pogodbi.

31.

Predložitveno sodišče je namreč v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ugotovilo, da je bil člen 815(4) LEC v trenutnem besedilu sprejet na podlagi sodne prakse Sodišča, zlasti sodbe Banco Español de Crédito, ( 5 ) s katero je bila potrjena potreba po nadzoru nepoštenih pogojev po uradni dolžnosti v okviru postopka za izdajo plačilnega naloga po nacionalnem pravu.

32.

Predložitveno sodišče meni, da ker je družba Bondora zavrnila predložitev dokumentov v utemeljitev svoje terjatve v skladu s triindvajseto končno določbo, odstavek 2, LEC, sodišče, ki odloča, ne more izvesti nadzora, ki mu ga nalaga člen 815(4) tega zakona v primeru vloge za plačilni nalog zoper potrošnika.

33.

V teh okoliščinah je predložitveno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

34.

V tej drugi zadevi je ista družba (torej Bondora) sklenila posojilno pogodbo z drugim potrošnikom, XY. Družba Bondora je 17. maja 2018 pri Juzgado de Primera Instancia no 20 de Barcelona (prvostopenjsko sodišče št. 20 v Barceloni, Španija) vložila vlogo za evropski plačilni nalog zoper XY za znesek 1.818,66 EUR.

35.

Družba Bondora je na standardnem obrazcu A (Priloga I Uredbe št. 1896/2006) navedla, da je XY potrošnik in da ima posojilno pogodbo, na kateri temelji zahtevek in znesek terjatve. Družba Bondora je navedla tudi, da bo, če bi potrošnik vložil ugovor, zahtevala ustavitev postopka.

36.

Predložitveno sodišče je, potem ko je ugotovilo, da je ena od strank v sporu potrošnik, od družbe Bondora zahtevalo, da izpolni točko 11 obrazca A, naslovljeno „Dodatne izjave in dopolnilne informacije“ in pri tem navede razčlenitev terjatve ter pogoje pogodbe, na katere se sklicuje v utemeljitev terjatve.

37.

Družba Bondora je zavrnila predložitev teh informacij s trditvijo, da ji na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 1896/2006 v utemeljitev terjatve ni treba predložiti dodatnih dokazov. V skladu s triindvajseto končno določbo, odstavek 2, LEC namreč v primeru vloge za evropski plačilni nalog ni treba predložiti dokumentov v utemeljitev terjatve. Ta družba je navedla tudi, da so druga sodišča že dopustila take vloge za plačilni nalog, ne da bi od nje zahtevala izpolnitev drugih zahtev.

38.

Predložitveno sodišče se sprašuje tudi o razlagi Uredbe št. 1896/2006 ob upoštevanju zahteve po varstvu potrošnikov in sodne prakse Sodišča. ( 6 ) Po mnenju predložitvenega sodišča bi izdaja evropskega plačilnega naloga, ki se nanaša na potrošnika, brez kakršnega koli nadzora glede obstoja nepoštenih pogojev, lahko pomenila kršitev zahteve po varstvu potrošnikov ter posledično člena 38 Listine in člena 6(1) PEU.

39.

Predložitveno sodišče meni, da člen 38 Listine, člen 6(1) PEU, člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ne nasprotujejo nacionalni določbi, kakršna je triindvajseta končna določba, odstavek 2, LEC, če sodišču omogoča, da se seznani z vsebino pogodbenih pogojev, da lahko po uradni dolžnosti opravi nadzor nad potencialno nepoštenimi pogoji.

40.

Če pa Uredba št. 1896/2006 ne bi omogočala niti najmanjšega dodatnega pojasnila pri preverjanju morebitnega obstoja nepoštenih pogojev, bi bila navedena uredba v nasprotju s členom 6(1) PEU in členom 38 Listine.

41.

V teh okoliščinah je predložitveno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

42.

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 6. septembra 2018 zadevi združil za pisni del postopka. Združitev zadev je bila pozneje ohranjena za ustni del postopka in izdajo sodbe.

43.

Pisna stališča so predložile španska, latvijska in madžarska vlada ter Evropska komisija, Svet in Evropski parlament.

44.

Ker stranki nista predlagali, naj se opravi obravnava na podlagi člena 76(2) Poslovnika Sodišča, je to sklenilo, da je ne bo.

45.

Pred obravnavanjem vprašanj za predhodno odločanje, ki sta jih predložili predložitveni sodišči, je treba ugotoviti, ali se Direktiva 93/13 in Uredba št. 1896/2006 uporabljata za obravnavano zadevo.

46.

Direktiva 93/13 se uporablja za pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom (člen 1(1) navedene direktive).

47.

V obravnavanem primeru je iz informacij, navedenih v predlogih za sprejetje predhodne odločbe, razvidno, da se spora o glavni stvari nanašata na terjatve, povezane s posojilnimi pogodbami, sklenjenimi med družbo Bondora, subjektom s statusom prodajalca ali ponudnika, in potrošnikoma (Carlos V. C. in XY). Zato se Direktiva 93/13 uporablja za spora o glavni stvari.

48.

Področje uporabe Uredbe št. 1896/2006 je določeno v členu 2, v skladu s katerim se ta uredba uporablja „v civilnih in gospodarskih zadevah v čezmejnih zadevah, ne glede na vrsto sodišča“, razen izjem, ki so naštete v odstavkih 1, 2 in 3 tega člena.

49.

V obravnavanem primeru je iz informacij, navedenih v predlogih za sprejetje predhodne odločbe, razvidno, da spora o glavni stvari spadata med civilne in gospodarske zadeve ter ne ustrezata nobeni od zgoraj navedenih izjem. Nasprotno pa je odprto vprašanje, ali sta ta spora „čezmejna“ v smislu člena 2(1) te uredbe.

50.

Ta vidik namreč ni omenjen v predložitvenih odločbah, v katerih ni navedb o kraju sedeža družbe Bondora.

51.

V skladu s členom 3(1) Uredbe št. 1896/2006 pomeni čezmejna zadeva zadevo, v kateri ima vsaj ena od strank stalno ali običajno prebivališče v državi članici, ki ni država članica, pred katere sodiščem poteka postopek. Navedeno stalno prebivališče se ugotovi v skladu z ustreznimi določbami Uredbe (EU) št. 1215/2012, ( 7 ) torej členoma 62 in 63. Navedena člena določata, da stalno prebivališče posamezne stranke ugotavlja sodišče, ki odloča o zahtevku.

52.

Za ugotavljanje, ali je bila spoštovana zahteva iz člena 3(1) Uredbe št. 1896/2006, sta torej pristojni predložitveni sodišči. Vendar na podlagi lastnega raziskovanja na prvi pogled menim, da ima družba Bondora statutarni sedež v Estoniji in je v navedeni državi članici vpisana v register pravnih oseb. Zato je zahteva iz člena 3(1) na prvi pogled izpolnjena.

53.

Predložitveni sodišči bosta morali izvesti zahteve pravnih aktov sekundarnega prava Unije, ki se uporabljajo v obravnavanem primeru. Ker sta Uredba št. 1896/2006 in Direktiva 93/13 pravna akta sekundarnega prava in, natančneje, zakonodajna akta (v smislu člena 289 PDEU) z enakim položajem v hierarhiji norm, ( 8 ) in ker nobena določba Uredbe ne izključuje niti ne omejuje izrecno uporabe Direktive, je torej treba ta pravna akta razlagati povezano, da se ugotovi, ali ju je mogoče razlagati usklajeno.

54.

V nadaljevanju bom skupaj analizirala obe prvi in drugi vprašanji, postavljeni v zadevah C‑453/18 in C‑494/18, ter tretje vprašanje v zadevi C‑494/18, nato pa bom obravnavala četrto vprašanje, postavljeno v zadevi C‑494/18.

55.

Predložitveni sodišči želita s temi vprašanji za predhodno odločanje v bistvu izvedeti:

56.

Za odgovor na to tridelno vprašanje je treba najprej preučiti načela, določena s členom 38 Listine, členoma 6 in 7 Direktive 93/13 ter sodno prakso Sodišča v zvezi z vlogo sodišč, zlasti v okviru vlog za plačilne naloge po nacionalnem pravu, in šele nato preučiti njihov prenos v okviru Uredbe št. 1896/2006 ob upoštevanju besedila, konteksta in ciljev teh pravnih aktov. ( 9 )

57.

Ugotavljam, da člen 38 Listine določa, da politike Unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov. Člen 6(1) PEU določa, da „Unija priznava pravice, svoboščine in načela iz Listine“, ki ima enako pravno veljavnost kot Pogodbi.

58.

V skladu s pojasnili k Listini ( 10 ) načelo, vsebovano v njenem členu 38, temelji na členu 169 PDEU. V skladu s tem členom Unija, zato da bi podprla interese potrošnikov in zagotovila visoko raven varstva potrošnikov, med drugim prispeva k varovanju ekonomskih interesov potrošnikov.

59.

Člena 6 in 7 Direktive 93/13/EGS določata dve načeli. Na eni strani se želi preprečiti zavezanost potrošnikov z nepoštenimi pogoji (kot so opredeljeni v navedeni direktivi), na drugi strani pa prodajalce ali ponudnike odvrniti od uporabe takih pogojev v potrošniških pogodbah.

60.

V zvezi s tema določbama se je v zadnjih dvajsetih letih razvila obsežna sodna praksa. Naj kratko in jedrnato povzamem upoštevne ugotovitve iz te sodne prakse za mojo analizo v obravnavanem primeru. ( 11 )

61.

V skladu s sodno prakso, usklajeno od leta 2000, ( 12 ) sistem varstva, ki se izvaja z Direktivo 93/13, temelji na premisi, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik in na vsebino katerih ne more vplivati.

62.

Po mnenju Sodišča je za zagotovitev varstva, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, neenak položaj med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom mogoče izravnati samo s pozitivnim posredovanjem zunaj kroga pogodbenih strank. ( 13 )

63.

Ob upoštevanju teh ugotovitev je Sodišče presodilo, da mora nacionalno sodišče v okviru nalog, ki jih opravlja na podlagi Direktive 93/13, po uradni dolžnosti presoditi nepoštenost pogodbenega pogoja in tako izravnati neravnovesje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, ( 14 ) če ima na voljo „potrebne dejanske in pravne elemente“. ( 15 ) Zato mora sodišče po uradni dolžnosti preveriti, ali pogoj iz pogodbe, ki je bila sklenjena med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, spada na področje uporabe Direktive 93/13. ( 16 )

64.

V skladu s sodno prakso Sodišča je treba te obveznosti, ki jih ima nacionalno sodišče, šteti za nujne za zagotovitev učinkovitega varstva potrošnika, kot se zagotavlja z Direktivo 93/13, glede na nezanemarljivo tveganje, da ta ne pozna svojih pravic ali da ima težave pri njihovem izvajanju. ( 17 )

65.

V zvezi s tem je Sodišče poudarilo, da je člen 6(1) Direktive 93/13 zavezujoča določba, ki jo je treba šteti za enakovredno nacionalnim pravilom, ki imajo v nacionalnem pravnem redu status določb javnega reda. ( 18 )

66.

Načela, na katera je bilo opozorjeno prej, se uporabljajo v okviru pospešenih ali poenostavljenih postopkov, kakršen je postopek za plačilni nalog po nacionalnem pravu. ( 19 )

67.

Tak postopek upniku omogoča, da hitro in z malo formalnosti pridobi izvršilni naslov za nesporne terjatve. Čeprav so natančna pravila v državah različna, gre v bistvu vseeno za postopek, ki ne vključuje nobene kontradiktorne vsebinske razprave, razen če dolžnik vloži ugovor. Ta prenos postopkovne pobude na toženo stranko – imenovan obrnitev spora („inversion du contentieux“) – pomeni, da mora naslovnik plačilnega naloga sprožiti kontradiktorni postopek, da prepreči izvršljivost tega naloga. ( 20 )

68.

Zato mehanizem plačilnega naloga pomeni znatno odgovornost za toženo stranko. Ta obrnitev spora namreč pomeni, da je kontradiktorna sodna razprava prenesena in pogojna – ker je odvisna od dejavnega izpodbijanja s strani tožene stranke. Če takega izpodbijanja ni, se nikoli ne bo izvedla. Čeprav ima ta mehanizem pomembne prednosti v smislu učinkovitosti in hitrosti, vseeno ustvarja procesno neugoden položaj tožene stranke, še toliko bolj, če je ta stranka šibka, kakršen je potrošnik, ki bi lahko bil presenečen zaradi uvedbe takega postopka. ( 21 )

69.

Pred analizo sodne prakse Sodišča v zvezi s tem je treba navesti uvodno ugotovitev glede vrst postopkov za plačilni nalog, ki obstajajo v Uniji.

70.

V različnih državah članicah obstajata na splošno dve obliki postopkov za plačilni nalog, ( 22 ) in sicer na eni strani tako imenovani listinski postopki (oziroma „z dokazovanjem“) ( 23 ) in na drugi strani brezlistinski postopki („brez dokazovanja“). ( 24 )

71.

Sodišče se je prav v okviru listinskega nacionalnega postopka za plačilni nalog prvič izreklo o obveznosti sodišča, da po uradni dolžnosti ugotavlja nepoštenost pogojev preden tožena stranka vloži ugovor. To je bil predmet zadeve Banco Español de Crédito. ( 25 )

72.

Potem ko je Sodišče opozorilo na zgoraj navedena splošna načela, je ugotovilo, da pravila za izvedbo nacionalnih postopkov izdaje plačilnega naloga spadajo v nacionalni pravni red držav članic na podlagi načela njihove procesne avtonomije. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa je ta procesna avtonomija omejena z zahtevo po spoštovanju načel enakovrednosti ( 26 ) in učinkovitosti ( 27 ).

73.

V zvezi z načelom učinkovitosti je Sodišče opozorilo, da je treba vsak primer preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevne določbe v celotnem postopku, poteku postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. ( 28 )

74.

Sodišče je, potem ko je analiziralo značilnosti španske ureditve plačilnega naloga, zlasti kratek rok za ugovor tožene stranke (dvajset dni), menilo, da lahko taka postopkovna ureditev, ki sodišču, ki mu je predložen predlog za izdajo plačilnega naloga, ne dopušča, da bi po uradni dolžnosti, in limine litis ali v kateri koli drugi fazi postopka, čeprav ima na voljo vse potrebne pravne in dejanske elemente v ta namen, presodilo nepoštenost pogojev v pogodbi, ki jo je prodajalec ali ponudnik sklenil s potrošnikom, če ta ni vložil ugovora, „ogrozi učinkovitost varstva iz Direktive 93/13“. ( 29 )

75.

Sodišče je namreč menilo, da ob upoštevanju vsega, torej poteka in posebnosti postopka za plačilni nalog v španskem pravu, obstaja nezanemarljivo tveganje, da „zadevni potrošniki ne bodo vložili zahtevanega ugovora, bodisi zaradi posebej kratkega roka, določenega v ta namen, bodisi zato, ker jih stroški sodnega postopka v primerjavi z zneskom zahtevanega dolga odvračajo od obrambe, bodisi zato, ker ne vedo ali se ne zavedajo svojih pravic, ali pa zaradi omejene vsebine predloga za izdajo plačilnega naloga, ki ga vložijo prodajalci ali ponudniki, torej zaradi nezadostnosti informacij, ki jih imajo na voljo“. ( 30 )

76.

Sodišče je torej zasnovalo še posebej koristen postopek za analizo ugotavljanja tveganja ogroženosti učinkovitega varstva potrošnikov, ki ga morajo uživati na podlagi Direktive 93/13. ( 31 ) Kraljevina Španija je po tej sodbi spremenila svojo zakonodajo. S to reformo je bilo sprejeto sedanje besedilo člena 815(4) LEC, ki sta ga predložitveni sodišči navedli v obravnavani zadevi.

77.

Sodišče je svojo analizo dopolnilo v sodbi Finanmadrid EFC, v skladu s katero je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da nasprotuje „zakonodaji države članice […], ki sodišču, ki mu je predložen predlog za izvršbo plačilnega naloga, ne dovoljuje, da po uradni dolžnosti presoja nepoštenost pogoja iz pogodbe, ki jo je sklenil prodajalec ali ponudnik s potrošnikom, kadar organ, ki mu je predložen predlog za izdajo plačilnega naloga, ni pristojen opraviti navedene presoje“. ( 32 )

78.

Sodišče je imelo v sodbi Profi Credit Polska ( 33 ) priložnost pojasniti svoje stališče v okviru postopka po nacionalnem pravu, v katerem predložitveno sodišče ni imelo na voljo pravnih in dejanskih elementov, potrebnih za preizkus nepoštenosti pogojev, ki upravičujejo predlog. ( 34 ) Tak preizkus je mogoč samo v primeru ugovora potrošnika.

79.

Sodišče je v navedeni sodbi potrdilo, da je „učinkovito varstvo pravic, ki jih potrošniku daje [Direktiva 93/13], namreč mogoče zagotoviti le, če nacionalni postopkovni sistem v postopku za izdajo plačilnega naloga ali postopku izvršbe plačilnega naloga dovoljuje nadzor, [ki ga opravi nacionalno sodišče, glede] morebitne nepoštenosti pogojev v zadevni pogodbi po uradni dolžnosti“. ( 35 ) Zadevni nacionalni postopek je treba „obravnavati kot celoto, in sicer tako prvo stopnjo pred vložitvijo ugovora kot drugo stopnjo po tem“. ( 36 )

80.

Sodišče je, potem ko je opozorilo na načeli procesne avtonomije in učinkovitosti, poudarilo, da morajo imeti potrošniki „možnost vložitve […] ugovora v razumnih postopkovnih pogojih, tako da za uresničevanje njihovih pravic ne veljajo pogoji, zlasti roki ali stroški, ki spremenijo uresničevanje pravic, zagotovljenih z Direktivo 93/13“. ( 37 )

81.

Na podlagi tega je Sodišče, potem ko je spomnilo na merila za analizo, navedena v točki 75 teh sklepnih predlogov, razsodilo, da člen 7(1) Direktive 93/13 nasprotuje nacionalni zakonodaji, „ki dopušča izdajo plačilnega naloga […], kadar sodišče, ki odloča […], ni pristojno za preizkus morebitne nepoštenosti pogojev […], če na podlagi podrobnih pravil za izvajanje pravice do vložitve ugovora zoper ta plačilni nalog ni mogoče zagotoviti spoštovanja pravic, ki jih ima potrošnik na podlagi te direktive“. ( 38 )

82.

Kaj bi bilo treba sklepati na podlagi te sodne prakse?

83.

Po mojem mnenju je treba ugotoviti, da mora biti sodni nadzor (morebitne) nepoštenosti pogojev, na katere se tožeča stranka sklicuje v utemeljitev svoje terjatve, mogoč v fazi obravnave predloga za izdajo plačilnega naloga, tudi v primeru brezlistinskega postopka (brez dokazovanja), razen če tožena stranka nima učinkovitega dostopa do sodišča, ki odloča o ugovoru (povedano drugače, če veljavna postopkovna pravila ne povzročajo nezanemarljivega tveganja, da zadevni potrošnik ne bo vložil ugovora), ali če izvršilno sodišče ni pristojno za tak nadzor.

84.

To, da sodišče, ki odloča, po uradni dolžnosti obravnava nepoštene pogoje, samo po sebi ne pomeni konkretnega problema v primeru listinskega postopka, ker ima to sodišče listine, ki jih je v podporo svojemu predlogu predložil upnik.

85.

Vendar je treba po mojem mnenju spoznanja, ki izhajajo iz zgoraj navedene sodne prakse, uporabiti tudi za brezlistinske postopke.

86.

Če ne bi bilo tako, bi namreč zadevni potrošniki (ki so predmet takih postopkov) izgubili možnost uporabe zavezujočih določb Direktive 93/13. V skladu s tem je treba te določbe in to sodno prakso razlagati teleološko, da se zagotovi njihov polni učinek. Brez učinkovitega dostopa do sodišča, ki odloča o ugovoru, ali nadzora izvršilnega sodišča, bi morala biti torej postopkovna pravila v zvezi z brezlistinskimi postopki urejena tako, da bi organu, ki odloča o predlogu za izdajo odredbe, omogočala, da tožečo stranko pozove k predložitvi listin, ki vsebujejo „potrebne dejanske in pravne elemente“ za preverjanje izpolnjevanja zahtev iz Direktive 93/13. Če take možnosti ni, bi bilo mogoče šteti, da ti postopki niso v skladu z zahtevami iz Direktive 93/13.

87.

V nadaljevanju je treba te zahteve prenesti v okvir Uredbe št. 1896/2006.

88.

Uredba št. 1896/2006 je posledica dolgotrajnega zakonodajnega dela. Prvotni osnutek Komisije (objavljen leta 2004) je določal „čisti“ brezlistinski postopek. ( 39 )

89.

Končna različica Uredbe v številnih pogledih odstopa od tega prvotnega osnutka.

90.

Kot bom navedla v nadaljevanju, se je zakonodajalec Unije nazadnje odločil za „hibridni“ model, ki združuje vidike brezlistinskih postopkov (na primer neobstoj obveznosti predložitve drugih listin, ki niso obrazec A, ki je priložen Uredbi št. 1896/2006), in vidike, ki so bliže listinskim postopkom (na primer obveznost sodišča, ki odloča, da preizkusi utemeljenost predloga – glej člen 8 zgoraj navedene uredbe).

91.

Iz uvodne izjave 9 in člena 1 navedene uredbe izhaja, da je njen cilj zlasti poenostaviti in pospešiti postopke ter zmanjšati stroške, povezane z izterjavo terjatev, ki niso predmet nobenega pravnega izpodbijanja, v okviru čezmejnih sporov. Uredbo št. 1896/2006 je treba razlagati ob upoštevanju teh ciljev. ( 40 )

92.

V členu 7 zgoraj navedene uredbe so našteti elementi, ki jih mora tožeča stranka ob vložitvi vloge za plačilni nalog predložiti na obrazcu A in torej zajemajo: (i) temelj zahtevka, vključno z opisom okoliščin, ki se uveljavljajo kot podlaga za zahtevek in po potrebi za zahtevane obresti (člen 7(2)(d)) in (ii) opis dokazov v podporo zahtevku (člen 7(2)(e)). ( 41 ) V skladu s členom 8, prvi stavek, sodišče, ki mu je predložena taka vloga za evropski plačilni nalog, kakor hitro je to mogoče, na podlagi obrazca za vlogo preuči, ali so izpolnjene zahteve iz (med drugim) člena 7 Uredbe ter ali se zdi, da je zahtevek utemeljen.

93.

V doktrini je bilo upravičeno navedeno, da „ni velike razlike med opisom dokazov ali tem, da se o njih nič ne napiše“. ( 42 ) Tako tožena stranka kot sodišče, ki odloča, imata torej le zelo malo informacij. V zvezi s tem je sodni nadzor utemeljenosti vloge samo na podlagi podatkov z obrazca A na prvi pogled precej površen ( 43 ) – kar nikakor ne more zagotavljati učinkovitega varstva zadevnega potrošnika.

94.

V skladu s členom 9(1) Uredbe št. 1896/2006 sodišče, če pogoji iz člena 7 niso izpolnjeni, tožeči stranki da možnost, da vlogo dopolni ali popravi. ( 44 )

95.

V skladu s členom 12 navedene uredbe sodišče, če so pogoji iz člena 8 izpolnjeni, izda evropski plačilni nalog. ( 45 ) Tožena stranka je v zvezi s tem upravičena do prejema omejenega števila podatkov. ( 46 ) Natančneje, tožena stranka se obvesti o tem, da lahko pri sodišču izvora vloži ugovor, ki ga mora poslati v roku trideset dni po dnevu, ko ji je bil nalog vročen.

96.

Če tožena stranka ne ugovarja, postane plačilni nalog izvršljiv (člen 18 Uredbe št. 1896/2006).

97.

Kot sem navedla v točki 83 teh sklepnih predlogov, je treba, ker v zvezi s tem ni izrecnih določb, ( 47 ) ugotoviti, ali je treba sodni nadzor opraviti v fazi (začetnega) preizkusa vloge za nalog, ali ima, nasprotno, potrošnik na voljo učinkovit in zadosten dostop do sodišča, ki odloča o ugovoru, ali pa lahko izvršilno sodišče opravi tak nadzor na zadnji stopnji.

98.

Na začetku bom zavrnila zadnjenavedeno možnost: v skladu s členom 22(3) Uredbe št. 1896/2006 je vsakršno vsebinsko preverjanje v državi članici izvršbe prepovedano. ( 48 )

99.

V zvezi z dostopom do sodišča, ki odloča o ugovoru, je treba – čeprav ni namen evropskega prava varstva potrošnikov, da nadomesti „popolno pasivnost potrošnika“, in čeprav torej samo po sebi ni škodljivo, če mora navedeni potrošnik vložiti ugovor zoper plačilni nalog za uvedbo druge faze postopka, v kateri sodišče po uradni dolžnosti presoja nepoštenost pogojev pogodbe, ki upravičuje vlogo za nalog ( 49 ) – vseeno preveriti, ali način izvrševanja pravice do vložitve ugovora zoper nalog omogoča zagotavljanje spoštovanja pravic potrošnika, med drugim na podlagi Direktive 93/13. ( 50 )

100.

Z drugimi besedami, ali je dovolj, če se sodišču, ki odloča o ugovoru, dopusti možnost ukrepanja, če pred tem nadzora ni moglo opraviti sodišče, ki odloča o nalogu?

101.

V zvezi s tem je mogoče na podlagi meril, ki jih je Sodišče oblikovalo v sodbi Banco Español de Crédito ( 51 ), opraviti celovito presojo ( 52 ) postopka, uvedenega z Uredbo št. 1896/2006.

102.

Ali obstaja nezanemarljivo tveganje, da potrošnik, na katerega se nanaša taka vloga za plačilni nalog, zaradi njenih značilnosti tej ne ugovarja?

103.

Tako kot Komisija menim, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen, zlasti zaradi, prvič, roka za vložitev ugovora, drugič, tveganja, da potrošnik ne pozna obsega svojih pravic, in tretjič, omejenosti informacij, ki jih ima na voljo.

104.

Zelo na splošno se zdi, da Uredba št. 1896/2006 konceptualno daje prednost vidikom glede hitrosti in učinkovitosti postopka v škodo pravnih „varovalk“ za zaščito tožene stranke. ( 53 )

105.

Tako je mogoče v zvezi z rokom za ugovor ugotoviti, da gre samo za en 30-dnevni rok od vročitve plačilnega naloga. ( 54 ) Za primerjavo, Sodišče je v sodbi Banco Español de Crédito že ugotovilo, da je 20-dnevni rok „posebej kratek“. Ta element je treba upoštevati vzporedno s podatki, ki so na voljo potrošniku (k temu se bom še vrnila v točki 107 teh sklepnih predlogov). Tako je treba v zvezi s tem poudariti, da se je zadeva Banco Español de Crédito nanašala na listinski postopek, ki že po naravi potrošniku omogoča bolj preprosto seznanitev z dokazi v zvezi z njim, v nasprotju z modelom, ki je v bistvu brezlistinski in na katerega se opira postopek za evropski plačilni nalog.

106.

Poleg tega ne gre podcenjevati tveganja, da tožena stranka ne pozna ali ne razume obsega svojih pravic. Vprašanje, ali je pogoj iz osnovne pogodbe nepošten, se lahko izkaže za zapleteno, odgovor na to vprašanje pa ni vedno jasno razviden iz informacij, ki jih ima potrošnik na voljo, ( 55 ) toliko bolj ker potrošnik morda ne pozna pravnega koncepta „nepoštenega pogoja“. Povprečno obveščenemu in razumno pozornemu potrošniku namreč ni treba poznati vsebine Direktive 93/13, še manj pa vseh določb, ki lahko spadajo na njeno področje uporabe. ( 56 ) V tem smislu je uporaba ugovora odvisna od predhodnega poznavanja prava. ( 57 ) Poznavanje prava je še nekoliko bolj problematično v položaju, v katerem že zadolžene osebe, ki pri preučitvi zadevne pogodbe in odkrivanju morebitnih nezakonitosti nimajo nujno dostopa do pravnih storitev. ( 58 )

107.

Nazadnje je treba upoštevati omejeno vsebino vloge za nalog in nepopolnost informacij, ki jih ima potrošnik v zvezi s tem. Kot sem navedla v točki 93 teh sklepnih predlogov, sistem, za katerega se je odločil zakonodajalec Unije in ki temelji na brezlistinskem modelu postopka ter je ublažen z „opisom“ dokazov, zadevnemu potrošniku ne zagotavlja jasnosti pri uveljavljanju možnosti vložitve ugovora. Informacije, ki so v fazi vročanja plačilnega naloga na voljo tako od tožeče stranke (v okviru obrazca A) kot od sodišča, ki odloča, so namreč zelo omejene in ne pritegnejo pozornosti potrošnika na potrebo, da posebej preveri, ali osnovna pogodba vsebuje nepoštene pogoje. ( 59 ) Pri tem se navezujem na svojo prejšnjo ugotovitev o poznavanju prava, ki je pogoj sine qua non za jasno uveljavljanje pravice do ugovora (ali za odpoved tej pravici).

108.

To, da (v skladu s členom 16(3) Uredbe št. 1896/2006) pri uveljavljanju ugovora ni treba navesti razlogov, v zvezi s tem ni upoštevno ( 60 ): obstaja tveganje, da potrošnik brez zadostnih informacij v zvezi z možnostjo izpodbijanja ne bo ugovarjal in bo plačal znesek iz naloga zaradi bojazni pred sodnim postopkom s težko predvidljivimi stroški ( 61 ) in negotovim izidom.

109.

Skratka, po mojem mnenju obstaja nezanemarljivo tveganje, da potrošnik v teh okoliščinah ne bo vložil ugovora.

110.

V zvezi s tem je mogoče (in treba) Uredbo št. 1896/2006 razlagati tako, da je sodišče, ki odloča o vlogi za plačilni nalog, pristojno za nadzor potencialno nepoštenih pogojev po uradni dolžnosti. Kot bom pokazala v nadaljevanju namreč priznanje te pristojnosti sodišča omogoča zagotovitev spoštovanja zahtev iz Direktive 93/13, kot jo razlaga Sodišče, ne da bi se s tem ravnalo v nasprotju z besedilom in namenom navedene uredbe. Preden to pokažem, pa moram najprej preučiti, v kakšnem obsegu lahko sodišče, ki odloča, na podlagi te uredbe pridobi dodatne informacije zaradi izvajanja nadzora.

111.

V tem okviru je torej treba odgovoriti na vprašanje, kateri so dodatni elementi, ki bi jih sodišče, ki odloča, moralo imeti možnost zahtevati, in ali je te elemente na podlagi Uredbe št. 1896/2006 mogoče zakonito zahtevati od upnika.

112.

Če bi bila polja 6, 7, 8 in 9 obrazca A pravilno izpolnjena, bi pozorno sodišče (takoj) ugotovilo nekatere nepravilnosti. V praksi se namreč najpogostejši nepošteni pogoji nanašajo na način izračuna zamudnih obresti in pogodbene kazni. Vendar mora sodišče, da se prepriča, nujno razpolagati z besedilom teh spornih pogojev. Prav tak je položaj v sporih o glavni stvari, v okviru katerih sta bila predložena predloga za sprejetje predhodne odločbe v obravnavani zadevi.

113.

Poleg tega lahko pogodba – kot je pravilno poudarila Komisija – vsebuje določbe, ki se izkažejo za nepoštene šele po pregledu celotnega besedila zaradi skupnih posledic.

114.

Obrazec A omogoča vključitev dodatnih informacij poleg tistih, na katere se zgoraj navedena polja formalno nanašajo (glej polje 11).

115.

Menim, da ima sodišče, ki odloča, na podlagi člena 9(1) zgoraj navedene uredbe v povezavi s členom 7(2)(d) in (e) ( 62 ) navedene uredbe pravico pozvati tožečo stranko, da dopolni svojo vlogo in predloži vse pogoje, na katere se opira v utemeljitev svoje terjatve, zlasti na podlagi polja 11 obrazca A.

116.

S predložitvijo celotne pogodbe se prepreči, da bi nepošten upnik oportunistično izbral pogoje, ki bi bili podvrženi nadzoru sodišča. Tak postopek bi namreč preprečeval sodišču, ki odloča, da bi razumelo celotno uravnoteženost pogodbe in odkrilo morebitno nepoštenost kombinacije pogojev.

117.

V tem okviru bi sodišče zaradi hitrosti in enostavnosti tožečo stranko pozvalo, naj predloži kopijo celotne pogodbe (namesto da bi morala besedilo te pogodbe vnesti v obrazec na način „kopiraj-prilepi“).

118.

Ta razlaga določb Uredbe št. 1896/2006 omogoča zagotovitev ustreznega nadzora zadevnih pogodbenih pogojev v skladu s členom 4 Direktive 93/13, v skladu s katerim je treba „nepoštenost pogodbenega pogoja oceniti […] s sklicevanjem na […] vse druge pogoje te pogodbe“ (moj poudarek).

119.

Ob dvomu o utemeljenosti vloge lahko sodišče zaradi morebitne nepoštenosti določenega pogoja zavrne izdajo evropskega plačilnega naloga na podlagi člena 11(1)(b) Uredbe št. 1896/2006 ali izda delni nalog v skladu s členom 10 navedene uredbe. ( 63 )

120.

Ali besedilo in cilji Uredbe št. 1896/2006 dopuščajo zgoraj navedeno razlago?

121.

Menim, da je odgovor „da“.

122.

Res je, da obstaja potencialno neskladje med zahtevo dejavnega posredovanja sodišča (ki izhaja iz Direktive 93/13, kot jo razlaga Sodišče), in cilji Uredbe št. 1896/2006 glede hitrosti, poenostavitve in zmanjšanja stroškov.

123.

To neskladje, ki izhaja iz hibridnosti Uredbe in omejene zahteve po opisu dokazov, ( 64 ) je še večje zaradi sodbe Sodišča v zadevi Szyrocka ( 65 ). V skladu z navedeno sodbo je treba člen 7 Uredbe št. 1896/2006 razlagati „tako, da izčrpno ureja pogoje, ki jih mora izpolnjevati vloga za evropski plačilni nalog“. ( 66 )

124.

Ali je treba na podlagi te sodbe sklepati, da ta sodba izključuje vsakršno možnost zahtevati dodatne informacije ali dokumente, ( 67 ) zlasti zaradi nadzora (morebitne) nepoštenosti pogojev, navedenih v podporo vlogi za evropski plačilni nalog?

125.

Po mojem mnenju bi bila taka razlaga sodbe Szyrocka ( 68 ) napačna.

126.

Ta sodba namreč temelji na tem sklepanju: cilj navedene uredbe bi bil ogrožen, če bi smele države članice v svoji nacionalni zakonodaji na splošno predpisati dodatne zahteve, ki jih mora izpolnjevati vloga za evropski plačilni nalog. Take zahteve namreč ne bi pripeljale le do tega, da bi bili za tako vlogo naloženi različni pogoji v posameznih državah članicah, ampak tudi do večje zapletenosti, podaljšanja in večjih stroškov postopka za evropski plačilni nalog. ( 69 )

127.

V obravnavanem primeru glede nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah pristojnost sodišča za nadzor implicitno in nujno izhaja iz Direktive 93/13, kakor jo razlaga Sodišče. Gre torej za zahtevo, ki izhaja neposredno iz prava Unije, in ne za dodatno zahtevo, ki bi jo država članica naložila arbitrarno in bi lahko povzročila nezdružljive razlike med državami članicami. Iz istega razloga taka zahteva ne ogroža avtonomnosti postopka, uvedenega z Uredbo št. 1896/2006, niti njegove predvidljivost in enotnosti. ( 70 )

128.

Poleg tega pristojnost za zahtevanje kopije pogodbe ne vpliva bistveno na cilje glede hitrosti, poenostavitve in zniževanja stroškov iz člena 1 Uredbe št. 1896/2006. ( 71 )

129.

Sodišče, ki odloča, je pristojno, da na podlagi člena 9 Uredbe št. 1896/2006 zahteva dodatne elemente. Posredovanje kopije pogodbe spada v okvir te pristojnosti. Natančneje, posredovanje kopije pogodbe (kot tako) ne pomeni nerazumnega zapletanja poteka postopka.

130.

Dandanes ni (a priori) namreč nič bolj preprosto kot to, da se dokument skopira in pošlje po elektronski pošti. Zato bi upnik tako zahtevo sodišča, ki odloča o njegovi vlogi za nalog, lahko izpolnil brez odlašanja, brez posebnih težav in načeloma brez stroškov ( 72 ). Taka rešitev je združljiva z informatizacijo postopka. ( 73 )

131.

Poleg tega, ker je nadzor sodišča strogo omejen na preverjanje morebitne nepoštenosti pogojev, na katere se sklicuje (pri preizkusu utemeljenosti tega zahtevka), taka rešitev tudi ne bi smela povzročiti večjih zamud pri obravnavanju navedene vloge – še toliko manj za sodišče, ki ima izkušnje glede sporov s področja prava potrošnikov.

132.

Predlagana rešitev omogoča tudi zagotovitev spoštovanja ciljev Direktive 93/13 ob upoštevanju člena 38 Listine.

133.

Ta rešitev zagotavlja učinkovito varstvo potrošnika, ker sodišču omogoča zavrnitev izdaje plačilnega naloga (ali izdajo plačilnega naloga za delno plačilo), če meni, da so navedene določbe na prvi pogled potencialno nepoštene. ( 74 ) Ta rešitev je skladna tudi s ciljem odvračanja iz člena 7(1) Direktive 93/13, ker odvrača od plenilskega ravnanja.

134.

Drugačna razlaga zadevnih pravnih aktov bi namreč povzročila neželeni učinek, ker bi lahko nepošteni upniki zaobšli prisilno ureditev Direktive 93/13 ( 75 ) z uporabo poenostavljenega postopka po Uredbi št. 1896/2006. ( 76 ) S tako rešitvijo se ne bi zagotavljala raven varstva potrošnikov iz člena 18 Listine, ( 77 ) zlasti z vidika njihovih ekonomskih interesov. ( 78 )

135.

V sporih o glavni stvari bi bil tak rezultat, kot je pravilno ugotovila Komisija, še toliko bolj absurden, ker bi postopek za plačilni nalog po nacionalnem pravu potrošniku zagotavljal boljše varstvo kot evropski postopek, uveden z Uredbo št. 1896/2006 (ker navedeni postopek po nacionalnem pravu, prilagojen sodbi Banco Español de Crédito ( 79 ), vključuje sodni nadzor po uradni dolžnosti v fazi preizkusa vloge za plačilni nalog ( 80 )).

136.

Predlagana rešitev tako omogoča ponovno vzpostavitev ravnovesja med prodajalci ali ponudniki in potrošniki po volji zakonodajalca Unije ( 81 ) – ravnovesje, ki bi bilo sicer ogroženo z obrnjenimi spori, značilnimi za postopek iz Uredbe št. 1896/2006, pri katerih je še toliko bolj bistvena ustrezna obveščenost sodišča in tožene stranke-potrošnika. ( 82 )

137.

Nazadnje je treba končno še navesti, da mora v skladu s členoma 8 in 11 Uredbe št. 1896/2006 sodišče, ki odloča o vlogi za plačilni nalog, odločiti le o videzu utemeljenosti, kadar sprejme ali zavrne tako vlogo.

138.

Z drugimi besedami, morebitna zavrnitev vloge (na primer zaradi dvomov glede morebitne nepoštenosti navedenih pogojev) upniku seveda ne preprečuje, da poplačilo svoje terjatve po potrebi doseže z drugimi postopkovnimi sredstvi. ( 83 ) Ta element je izrecno potrjen v členu 1(2) in členu 11(3) Uredbe št. 1896/2006. ( 84 )

139.

Na prvo in drugo vprašanje v zadevah C‑453/18 in C‑494/18 ter tretje vprašanje v zadevi C‑494/18 je treba po mojem mnenju odgovoriti pritrdilno.

140.

Zato je nacionalno sodišče, ki odloča o vlogi za evropski plačilni nalog v zvezi s pogodbo, sklenjeno med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, pristojno, da po uradni dolžnosti preveri morebitno nepoštenost pogojev, določenih v zadevni pogodbi, kot zahtevata člena 6 in 7 Direktive 93/13, kakor ju razlaga Sodišče, ob upoštevanju člena 38 Listine in člena 6(1) PEU.

141.

V skladu s tem sodišče, ki odloča, zaradi izvedbe zgoraj navedenega nadzora od tožeče stranke na podlagi člena 9(1) Uredbe št. 1896/2006 v povezavi s členom 7(2)(d) in (e) te uredbe zahteva predložitev pogodbe, navedene v utemeljitev terjatve.

142.

Posledično zgoraj navedene določbe Uredbe št. 1896/2006 in Direktive 93/13 nasprotujejo nacionalni zakonodaji, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki kot nedopustne opredeljuje dodatne dokumente, ki jih predloži tožeča stranka poleg kopije pogodbe, ki upravičuje navedeno terjatev.

143.

Predložitveno sodišče se v bistvu sprašuje o veljavnosti Uredbe št. 1896/2006 in zlasti, ali je ta uredba v skladu s členom 38 Listine (in členom 6 PEU), če je odgovor na vprašanja, obravnavana zgoraj, nikalen.

144.

Ker je treba na navedena vprašanja po mojem mnenju odgovoriti pritrdilno, na to vprašanje ni treba odgovoriti.

145.

Zgoraj predlagana razlaga Uredbe št. 1896/2006 namreč omogoča njeno uskladitev s prisilno ureditvijo iz Direktive 93/13 in zagotovitev visoke ravni varstva potrošnikov iz člena 38 Listine.

146.

Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki sta jih predložili Juzgado de Primera Instancia no 11 de Vigo (prvostopenjsko sodišče št. 11 v Vigu, Španija) in Juzgado de Primera Instancia no 20 de Barcelona (prvostopenjsko sodišče št. 20 v Barceloni, Španija), odgovori:

Sodišče, ki odloča, je v okviru preizkusa vloge za plačilni nalog, ki je bila vložena na podlagi Uredbe (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog, pri čemer se ta vloga nanaša na terjatev, ki temelji na pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, pristojno, da po uradni dolžnosti opravi nadzor morebitne nepoštenosti pogojev, določenih v tej pogodbi, v skladu s členoma 6 in 7 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi s členom 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in členom 6(1) PEU.

Zato lahko sodišče, ki odloča, zaradi izvedbe zgoraj navedenega nadzora od tožeče stranke na podlagi člena 9(1) Uredbe št. 1896/2006 v povezavi s členom 7(2)(d) in (e) te uredbe zahteva predložitev pogodbe, navedene v utemeljitev terjatve.

Člena 7 in 9 Uredbe št. 1896/2006 v povezavi s členoma 6 in 7 Direktive 93/13 nasprotujeta določbi nacionalnega prava, ki kot nedopustne opredeljuje dodatne dokumente, ki jih sodišču, ki odloča, predloži tožeča stranka poleg kopije pogodbe, ki upravičuje terjatev, ki se uveljavlja zoper potrošnika.