EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62018CC0383

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca G. Hogana, predstavljeni 23. maja 2019.
Lexitor Sp. z o.o proti Spółdzielcza Kasa Oszczędnościowo - Kredytowa im. Franciszka Stefczyka in drugim.
Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Rejonowy Lublin-Wschód w Lublinie z siedzibą w Świdniku.
Predhodno odločanje – Varstvo potrošnikov – Potrošniške kreditne pogodbe – Direktiva 2008/48/ES – Člen 16(1) – Predčasno odplačilo – Pravica potrošnika do zmanjšanja skupnih stroškov kredita, ki ustreza obrestim in stroškom, dolgovanim za preostalo obdobje trajanja pogodbe.
Zadeva C-383/18.

ECLI identifier: ECLI:EU:C:2019:451

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

GERARDA HOGANA,

predstavljeni 23. maja 2019 ( 1 )

Zadeva C‑383/18

Lexitor Sp. z o.o.

proti

Spółdzielcza Kasa Oszczędnościowo – Kredytowa im. Franciszka Stefczyka z siedzibą w Gdyni,

Santander Consumer Bank S.A. z siedzibą we Wrocławiu,

mBank S.A. z siedzibą w Warszawie

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Rejonowy Lublin‑Wschód w Lublinie z siedzibą w Świdniku (okrožno sodišče Lublin‑Wschód v Lublinu s sedežem v Świdniku, Poljska))

„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Varstvo potrošnikov – Direktiva 2008/48/ES – Člen 16(1) – Kreditne pogodbe – Predčasno odplačilo – Pravica potrošnika do zmanjšanja skupnih stroškov kredita v preostalem obdobju trajanja pogodbe“

1. 

Ta zadeva se nanaša na razlago člena 16(1) Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL 2008 L 133, str. 66, ter popravki v UL 2009, L 207, str. 14, UL 2010, L 199, str. 40, in UL 2011, L 234, str. 46). Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pomen te zakonodajne določbe – ki se nanaša na upravičenost potrošnika do zmanjšanja stroškov kredita, če je v celoti ali delno predčasno odplačal znesek, dolgovan na podlagi kreditne pogodbe – vsaj z nekaterih vidikov ni jasen in ga je težko zadovoljivo razložiti. Dejansko je mogoče, da je zakonodajalec Unije – verjetno prav zaradi vprašanj, postavljenih v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe – morda v določenem trenutku želel ponovno preučiti besedilo te določbe.

2. 

Ta predlog je bil vložen v postopku med Lexitor Sp. z o.o ter Spółdzielcza Kasa Oszczędnościowo – Kredytowa im. Franciszka Stefczyka z siedzibą w Gdyni, Santander Consumer Bank S.A. z siedzibą we Wrocławiu (v nadaljevanju: Santander Consumer Bank) in mBank S.A. z siedzibą w Warszawie v zvezi z naložitvijo dodatnih stroškov in kazni, če potrošniki predčasno odplačajo svoje obveznosti na podlagi potrošniških kreditnih pogodb.

3. 

Pred obravnavo tega vprašanja je treba najprej določiti upoštevne določbe Direktive 2008/48 in nacionalnega prava.

I. Pravni okvir

A.   Pravo EU

1. Direktiva 87/102

4.

Direktiva Sveta 87/102/EGS z dne 22. decembra 1986 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi krediti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 1, str. 326) je v členu 8 določala:

„Potrošnik je upravičen izpolniti svoje obveznosti po kreditni pogodbi pred rokom, določenim v pogodbi. V tem primeru je potrošnik v skladu s pravili, ki so jih določile države članice, upravičen do ustreznega zmanjšanja celotnega stroška kredita.“

5.

Direktiva 87/102 je bila razveljavljena in nadomeščena z Direktivo 2008/48 z učinkom od 11. junija 2010.

2. Direktiva 2008/48

6.

V uvodnih izjavah 7, 9, 10, 39 in 40 Direktive 2008/48 je navedeno:

„(7)

Da bi olajšali nastanek dobro delujočega notranjega trga potrošniških kreditov, je treba zagotoviti usklajen okvir Skupnosti v številnih osrednjih območjih. Ob upoštevanju stalno spreminjajočega se trga potrošniških kreditov in vse večje mobilnosti evropskih državljanov naj bi zakonodaja Skupnosti, ki je usmerjena v prihodnost in ki se zmore prilagoditi bodočim oblikam kreditov, državam članicam omogočila ustrezno raven prožnosti pri izvajanju in pomagala vzpostaviti sodobno pravo na področju zakonov o potrošniških kreditih.

[…]

(9)

Polna uskladitev je potrebna zato, da se vsem potrošnikom v Skupnosti zagotovi visoka in primerljiva raven varovanja njihovih interesov in se vzpostavi pravi notranji trg. Državam članicam se torej ne bi smelo dovoliti, da obdržijo ali uvedejo druge nacionalne določbe kot tiste, določene s to direktivo. Vendar naj bi se ta omejitev uporabljala samo za določbe, usklajene v tej direktivi. V primerih, ko ne obstajajo takšne usklajene določbe, bi se morale države članice same odločiti, ali bodo obdržale ali sprejele nacionalno zakonodajo.

[…]

(10)

Opredelitve iz te direktive določajo obseg uskladitve. Obveznost držav članic za izvajanje določb te direktive bi se torej morala omejiti na področje njene uporabe, kakor je določeno v teh opredelitvah.

[…]

(39)

Potrošnik bi moral imeti pravico, da svoje obveznosti poravna pred datumom, dogovorjenim v kreditni pogodbi. V primeru predčasnega odplačila, bodisi delno bodisi v celoti, bi moral biti dajalec kredita upravičen do nadomestila za stroške, neposredno povezane s predčasnim odplačilom, pri čemer bi se morali upoštevati tudi morebitni prihranki dajalca kredita. Vendar je pri določitvi načina za izračun nadomestila pomembno, da se spoštuje več načel. Izračun nadomestila za dajalca kredita bi moral biti za potrošnika pregleden in razumljiv že v predpogodbeni fazi, vsekakor pa med izvajanjem kreditne pogodbe. Poleg tega bi morala biti metoda izračunavanja enostavna za uporabo tudi za dajalce kreditov ter omogočati pristojnim nadzornim organom nadzor nad nadomestili. Spričo dejstva, da se potrošniški kredit glede na trajanje in višino ne financira z dolgoročnejšimi mehanizmi financiranja, se torej najvišje dovoljeno nadomestilo določi pavšalno. Ta pristop odraža posebnost potrošniških kreditov in ne bi smel vplivati na morebiten drugačen pristop pri drugih proizvodih, ki se financirajo z dolgoročnejšimi mehanizmi financiranja, na primer pri hipotekarnih posojilih s fiksno obrestno mero.

(40)

Države članice bi morale imeti možnost določiti, da lahko dajalec kredita nadomestilo za predčasno odplačilo zahteva samo pod pogojem, da znesek odplačila v dvanajstih mesecih preseže prag, ki ga določijo države članice. Pri določitvi praga, ki naj ne preseže 10.000 EUR, bi države članice na primer lahko upoštevale povprečni znesek potrošniških kreditov na svojem trgu.“

7.

Člen 1 Direktive 2008/48 je naslovljen „Vsebina“. V njem je določeno:

„Namen te direktive je uskladiti nekatere vidike zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s pogodbami, ki zajemajo potrošniške kredite.“

8.

Direktiva v skladu s členom 2(1) Direktive 2008/48 velja za kreditne pogodbe.

9.

Člen 3 Direktive 2008/48 je naslovljen „Opredelitev pojmov“. Glasi se:

„V tej direktivi se uporablja naslednja opredelitev pojmov:

[…]

(c)

‚kreditna pogodba‘ pomeni pogodbo, s katero dajalec kredita odobri ali obljubi, da bo odobril potrošniku kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora, z izjemo pogodb o trajnem opravljanju storitev ali dobavi blaga enake vrste, kadar potrošnik v času dobave takšnih storitev ali blaga plačuje zanje v obrokih;

[…]

(g)

‚skupni stroški kredita za potrošnika‘ pomeni vse stroške, vključno z obrestmi, provizijami, davki in vsemi drugimi vrstami pristojbin, ki jih mora potrošnik plačati v zvezi s kreditno pogodbo in ki so dajalcu kredita znani, razen notarskih stroškov; stroški, povezani s pomožnimi storitvami v zvezi s kreditno pogodbo, zlasti zavarovalne premije, so tudi vključeni, če je sklenitev dodatne storitvene pogodbe obvezna že za samo pridobitev kredita ali pod pogoji, ki se tržijo;

[…]“

10.

Člen 10 Direktive 2008/48 je naslovljen „Informacije, ki se morajo vključiti v kreditne pogodbe“. Odstavek 2 tega člena določa:

„Kreditna pogodba jasno in jedrnato navaja:

[…]

(r)

pravico do predčasnega odplačila, postopek predčasnega odplačila in, kadar je primerno, informacije o pravici dajalca kredita do nadomestila in o tem, kako se bo to nadomestilo določilo;

[…].“

11.

Člen 16 Direktive 2008/48 je naslovljen „Predčasno odplačilo“ in določa:

„1.   Potrošnik ima pravico, da kadar koli v celoti ali delno izpolni svoje obveznosti po kreditni pogodbi. V takšnih primerih je upravičen do zmanjšanja skupnih stroškov kredita, ki jih sestavljajo obresti in stroški v preostalem obdobju trajanja pogodbe.

2.   V primeru predčasnega odplačila kredita je dajalec kredita upravičen do pravičnega in objektivno utemeljenega nadomestila za morebitne stroške, neposredno povezane s predčasnim odplačilom kredita, če se predčasno odplačilo izvede v obdobju, za katerega je bila določena fiksna posojilna obrestna mera.

Takšno nadomestilo ne sme presegati 1 % zneska kredita, ki je že bil odplačan, če med predčasnim odplačilom in dogovorjeno prekinitvijo kreditne pogodbe preteče več kot eno leto. Če ni preteklo več kot eno leto, nadomestilo ne sme presegati 0,5 % zneska kredita, ki je že bil odplačan.

3.   Nadomestilo za predčasno plačilo se ne zahteva, če:

(a)

se je odplačilo opravilo po zavarovalni pogodbi, ki naj bi zagotavljala jamstvo za odplačilo kredita;

(b)

v primeru možnosti prekoračitev; ali

(c)

se predčasno odplačilo izvede v obdobju, za katero fiksna posojilna obrestna mera ni določena.

4.   Države članice lahko določijo, da:

(a)

lahko dajalec kredita to nadomestilo zahteva samo pod pogojem, da znesek predčasnega odplačila preseže mejno vrednost, določeno v nacionalni zakonodaji. Mejna vrednost ne sme preseči 10.000 EUR v katerem koli obdobju dvanajstih mesecev;

(b)

lahko dajalec kredita izjemoma zahteva višje nadomestilo, če lahko dokaže, da izguba zaradi predčasnega odplačila presega znesek, določen na podlagi odstavka 2.

Če nadomestilo, ki ga zahteva dajalec kredita, presega dejansko izgubo, lahko potrošnik zahteva ustrezno zmanjšanje.

V tem primeru je izguba sestavljena iz razlike med začetno dogovorjeno obrestno mero in obrestno mero, po kateri lahko dajalec kredita posodi predčasno povrnjen znesek na trg v času predčasnega odplačila, upošteva pa se vpliv predčasnega odplačila na administrativne stroške.

5.   Nobeno nadomestilo ne sme presegati zneska obresti, ki bi jih potrošnik plačal med predčasnim odplačilom in dogovorjenim datum prenehanja kreditne pogodbe.“

12.

Člen 22 Direktive 2008/48 je naslovljen „Usklajevanje in obveznost izvajanja te direktive“. Odstavek 1 tega člena določa:

„Če ta direktiva vsebuje usklajene harmonizirane določbe, države članice ne smejo ohraniti ali uvesti v svoje nacionalno pravo drugih določb, razen tistih, določenih v tej direktivi.“

B.   Nacionalna zakonodaja

13.

Direktiva 2008/48 je bila v poljsko pravo prenesena z ustawa z dnia 12 maja 2011 roku o kredycie konsumenckim (zakon z dne 12. maja 2011 o potrošniškem kreditu, Dz. U. 2016, pozicija 1528, kakor je bil spremenjen) (v nadaljevanju: zakon o potrošniškem kreditu).

14.

V skladu s členom 49(1) tega zakona je treba v primeru celotnega odplačila kredita pred rokom, ki je določen v pogodbi, skupne stroške kredita zmanjšati za stroške, ki se nanašajo na obdobje, za katero se skrajša trajanje pogodbe, tudi če jih je potrošnik plačal pred tem odplačilom.

II. Dejansko stanje

15.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na tri zadeve, ki jih je predložitveno sodišče združilo za skupno obravnavo in odločanje. Ozadje vseh teh zadev je v bistvu enako in je opisano v nadaljevanju.

16.

Tožene stranke, ki so kreditne ustanove so s potrošniki sklenile potrošniške kreditne pogodbe za dana obdobja, pri čemer so za odobritev teh kreditov pobrale provizije. V vseh treh zadevah višina provizije ni bila odvisna od trajanja kreditnih pogodb. Vsi potrošniki so celotni znesek odobrenega kredita odplačali pred datumom, navedenim v pogodbah.

17.

Nato so ti potrošniki s tožečo stranko sklenili pogodbe o prenosu terjatev iz naslova celotnega predčasnega odplačila njihovih kreditov, ki so vključevali vračilo predhodno plačanih provizij. Tožeča stranka je toženim strankam poslala obvestilo o prenosu zadevnih terjatev in jih ob tem pozvala k prostovoljnemu plačilu spornega zneska, to je sorazmernega dela provizije glede na obdobje odplačevanja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18.

Ker tožene stranke niso ravnale v skladu s pozivom, je tožeča stranka pri predložitvenem sodišču vložila tožbe, s katerimi je predlagala, naj se toženim strankam naloži plačilo spornih zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Predlog za sprejetje predhodne odločbe

19.

Predložitveno sodišče dvomi o tem, ali je treba potrošnikovo pravico do zmanjšanja skupnih stroškov kredita, ki jo določa nacionalna zakonodaja, s katero je prenesen člen 16(1) Direktive 2008/48, razlagati tako, da vključuje stroške, ki niso odvisni od trajanja kreditne pogodbe. V zvezi s tem predložitveno sodišče poudarja, da so poljska sodišča sprejela razhajajoče se razlage. Natančneje, citiralo je sodbi, ki sta ju izdali različni poljski sodišči, ki sta menili, da zakon o potrošniških kreditih daje pravico le do povračila dela stroškov glede na trajanje pogodbe. V tretji sodbi pa je neko drugo sodišče na podlagi razlage nacionalnega prava in ob upoštevanju člena 16 Direktive 2008/48 priznalo potrošnikovo pravico do zmanjšanja stroškov, ki niso odvisni od trajanja kreditne pogodbe.

20.

V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy Lublin‑Wschód w Lublinie z siedzibą w Świdniku (okrožno sodišče Lublin‑Wschód v Lublinu s sedežem v Świdniku, Poljska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 16(1) v povezavi s členom 3(g) [Direktive 2008/48/ES] razlagati tako, da je potrošnik v primeru predčasne izpolnitve svojih obveznosti, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, upravičen do zmanjšanja skupnih stroškov kredita, vključno s stroški, katerih višina ni odvisna od trajanja te kreditne pogodbe?“

IV. Analiza

A.   Pristojnost Sodišča in dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe

21.

Ena od toženih strank, Santander Consumer Bank, v bistvu trdi, da postavljeno vprašanje ni dopustno. Meni namreč, da člena 16(1) Direktive 2008/48 ni mogoče uporabiti, ker naj bi spor iz postopka v glavni stvari potekal med osebama, ki delujeta poslovno.

22.

V zvezi s tem je treba spomniti, da je postopek, določen v členu 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem Evropske unije in nacionalnimi sodišči, v okviru katerega prvo drugim daje elemente razlage prava EU, ki jih ta potrebujejo za rešitev spora, o katerem morajo odločiti. ( 2 ) Le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, je pristojno, da glede na posebnosti zadeve presodi tako potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, kot tudi ustreznost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. ( 3 )

23.

Sodišče zato, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma mora odločiti. Sodišče lahko zavrne odločanje o predlogu nacionalnega sodišča, samo če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore. ( 4 ) Vendar samo na podlagi dejstva, da ena od strank v postopku v glavni stvari izpodbija upoštevnost vprašanja, predloženega v predhodno odločanje, za rešitev spora iz postopka v glavni stvari še ni mogoče ugotoviti, da je treba ta vprašanja razglasiti za nedopustna.

24.

V obravnavanem primeru je treba pripomniti, da je področje uporabe Direktive 2008/48 odvisno od identitete strank, in sicer ne strank v sporu, temveč strank pri sklenitvi kredita. Dejansko se Direktiva 2008/48 v skladu z njenim členom 2(1) uporablja za „kreditno pogodbo“, pri čemer ta izraz v skladu s členom 3(c) navedene direktive pomeni „pogodbo, s katero dajalec kredita odobri ali obljubi, da bo odobril potrošniku kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora, z izjemo pogodb o trajnem opravljanju storitev ali dobavi blaga enake vrste, kadar potrošnik v času dobave takšnih storitev ali blaga plačuje zanje v obrokih“. V obravnavanem primeru ni sporno, da so bili zadevni krediti odobreni potrošnikom.

25.

V teh okoliščinah iz predstavitve primera, ki jo je izvedlo predložitveno sodišče, ni jasno, da se člen 16(1) Direktive 2008/48 ne uporablja za položaj, obravnavan v postopku v glavni stvari. Zato menim, da Sodišče ne bi smelo odločiti, da postavljeno vprašanje ni dopustno.

B.   Temelj

26.

Predložitveno sodišče želi s predloženim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 16(1) Direktive 2008/48 razlagati tako, da se lahko v primeru potrošnikovega predčasnega odplačila zmanjšanje stroškov kredita, do katerega je ta potrošnik upravičen, nanaša na stroške, katerih višina ni odvisna od trajanja kreditne pogodbe.

1. Vsebina člena 16(1) Direktive 2008/48

27.

V skladu s členom 16(1) Direktive 2008/48 ima „[p]otrošnik […] pravico, da kadar koli v celoti ali delno izpolni svoje obveznosti po kreditni pogodbi. V takšnih primerih je upravičen do zmanjšanja skupnih stroškov kredita, ki jih sestavljajo obresti in stroški v preostalem obdobju trajanja pogodbe.“

28.

Iz člena 16(1) Direktive 2008/48 torej izhaja, da morajo države članice v primeru predčasnega odplačila zagotoviti, da so potrošniki upravičeni do zmanjšanja, ki ga je treba, prvič, izvesti v skupni višini kredita in ki ga, drugič, sestavljajo obresti in stroški v preostalem obdobju trajanja pogodbe.

29.

V prvem delu te določbe je opredeljena vrsta stroškov, ki se lahko zaradi svoje narave zmanjšajo. V skladu s členom 16(1) je namreč treba zmanjšanje izvesti v skupni višini kredita, zato je mogoče dejansko zmanjšati le stroške, ki so del skupnih stroškov kredita.

30.

Skupni stroški kredita so opredeljeni v členu 3(g) Direktive 2008/48 kot „vs[i] strošk[i] […], ki jih mora potrošnik plačati v zvezi s kreditno pogodbo in ki so dajalcu kredita znani, razen notarskih stroškov; stroški, povezani s pomožnimi storitvami v zvezi s kreditno pogodbo, zlasti zavarovalne premije, so tudi vključeni, če je sklenitev dodatne storitvene pogodbe obvezna že za samo pridobitev kredita ali pod pogoji, ki se tržijo“. Notarski stroški so torej izključeni iz pravice do uveljavljanja zmanjšanja v primeru predčasnega odplačila v skladu s členom 16(1) Direktive 2008/48.

31.

Drugi del člena 16(1) pa določa, da zmanjšanje, ki se uporabi, sestavljajo „obresti in stroški v preostalem obdobju trajanja pogodbe“. Iz tega izhaja, prvič, da se mora zmanjšanje nanašati na obresti in stroške, in drugič, da mora biti povezano s „preostalim trajanjem pogodbe“.

32.

Iz navedenega sledi, da člen 16(1) bolj določa nekatera bistvena načela – in sicer tista, ki sem jih pravkar izpostavil – ki jih morajo spoštovati države članice. Zdaj predlagam obravnavo vprašanja, v kolikšnem obsegu je Direktiva 2008/48 uskladitveni ukrep.

2. Obseg uskladitve, dosežen z Direktivo 2008/48

33.

Res je, da je v prvem stavku uvodne izjave 9 navedeno: „Polna uskladitev je potrebna.“ Vendar se stopnja uskladitve, ki se poskuša doseči z navedeno direktivo, ne bi smela zamenjevati z obsegom te uskladitve. Zato polna uskladitev iz uvodne izjave 9 ne zadeva nujno vseh vidikov potrošniških kreditov, omenjenih v Direktivi 2008/48. Ugotavljam tudi, da je v tretjem stavku iste uvodne izjave izrecno navedeno, da naj bi se prepoved za države članice, da obdržijo ali sprejmejo nacionalne določbe, ki niso navedene v tej direktivi, „uporabljala samo za določbe, usklajene v tej direktivi. V primerih, ko ne obstajajo takšne usklajene določbe, bi se morale države članice same odločiti, ali bodo obdržale ali sprejele nacionalno zakonodajo“.

34.

Dejstvo, da je cilj Direktive 2008/48 doseči polno uskladitev le v zvezi z nekaterimi vidiki potrošniškega kredita, je potrjeno s členom 1 te direktive. V skladu s to določbo je cilj Direktive 2008/48 „uskladiti nekatere vidike zakonov […] v zvezi s pogodbami, ki zajemajo potrošniške kredite“. Poleg tega je v členu 22 Direktive 2008/48 navedeno le, da zgolj „[č]e ta direktiva vsebuje usklajene določbe, države članice ne smejo ohraniti ali uvesti v svoje nacionalno pravo drugih določb, razen tistih, določenih v tej direktivi“.

35.

Nazadnje, ugotoviti je mogoče, da je Sodišče v okviru direktive, katere namen je doseči polno uskladitev, že priznalo, da vsi vidiki, navedeni v tej direktivi, niso bili usklajeni. Sodišče je na primer v zvezi s Šesto direktivo Sveta o DDV ( 5 ) menilo, da lahko države članice – kadar uporabijo nekatere možnosti iz tretjega pododstavka člena 17(5) Šeste direktive – uporabijo način izračuna, ki se razlikuje od tistega iz te direktive, vendar le če se lahko z uporabljenim načinom natančneje določi odbitni delež vstopnega DDV, kot če bi se uporabil pogoj, določen v tej direktivi. ( 6 )

36.

Kar zadeva člen 16(1) Direktive 2008/48, je treba pripomniti, da s to določbo ni opredeljen način izračuna, ki naj bi se uporabil, zato je po mojem mnenju namen zakonodaje Unije državam članicam dati določeno svobodo na tem področju. Poleg tega je v uvodni izjavi 10 navedeno, da je obseg uskladitve, željen z Direktivo 2008/48, določen s posebnimi opredelitvami iz člena 3(g) Direktive. Zato je treba pripomniti, da izraz „zmanjšanje“, uporabljen v členu 16(2), s to direktivo ni opredeljen.

37.

Kot sem že navedel, to seveda ne pomeni, da lahko države članice uporabijo kateri koli način. Spoštovati morajo načela iz člena 16(1) v zvezi z obveznostjo kritja obresti in stroškov. Vendar glede določitve, kateri del obresti in stroškov se lahko zmanjša, nobeno od teh načel ne zahteva, kot je vprašalo predložitveno sodišče, da je višina zadevnih stroškov odvisna od trajanja kreditne pogodbe, ki bo skrajšano. Čeprav je v členu 16(1) direktive določeno, da ta del ustreza obrestim in stroškom, „[dolgovanim] v preostalem obdobju trajanja pogodbe“, ta določba ostaja precej nejasna, saj bi lahko pomenila, da so zadevne obresti in stroški tisti, ki so nastali po datumu odplačila. ( 7 )

38.

Glede na navedeno menim, da je jasno, da Direktiva 2008/48 ne harmonizira načina, kako se izračuna zmanjšanje, ki se uporabi, kadar se kredit predčasno odplača, določa pa načela, ki jih morajo države članice ob določitvi tega načina spoštovati.

3. Analiza skladnosti različnih predlaganih razlag s členom 16(1)

39.

V postopku v glavni stvari se zdi besedilo zakona z dne 12. maja 2011 o potrošniškem kreditu razmeroma odprto, kar potrjuje dejstvo, da so ga poljska sodišča razlagala na različne načine, kot je navedlo predložitveno sodišče.

40.

Ker mora predložitveno sodišče svojo nacionalno zakonodajo razlagati v skladu s pravom Unije, predlagam, da se preuči zahteva, ki je državam članicam, naložena z besedilom „v preostalem obdobju trajanja pogodbe“ iz člena 16(1) Direktive 2008/48, na katero se nanaša postavljeno vprašanje. ( 8 )

41.

V zvezi s tem naj pripomnim, da predložitveno sodišče predlaga dve različni razlagi tega besedila.

42.

Prva razlaga temelji na ideji, da je namen besedila „v preostalem obdobju trajanja pogodbe“ omejiti zmanjšanje le na stroške, povezane s trajanjem kredita. Izraz „stroški“ se nanaša na stroške, ki jih mora kreditna institucija plačati glede na odobren kredit. ( 9 ) Člen 16(1) bi torej potrošnike v zvezi s „stroški“ v bistvu oprostil plačila stroškov, povezanih s preostalim obdobjem trajanja pogodbe. Bistvo pri tem je, da kreditna institucija teh stroškov ne bo imela, zato bi moral biti potrošnik upravičen, da se mu ti stroški odštejejo od skupnih stroškov kredita. ( 10 )

43.

V skladu z drugo razlago je treba skupne stroške kredita zmanjšati sorazmerno s preostalim obdobjem trajanja pogodbe. V bistvu naj bi bilo besedilo „v preostalem obdobju trajanja pogodbe“ le navedba v zvezi s tem, kako se izračuna zmanjšanje, in sicer sorazmerno s preostalim obdobjem trajanja pogodbe.

44.

Poleg tega je treba upoštevati še dve drugi razlagi.

45.

Tretja razlaga, ki so jo predlagale tožene stranke, je, da se lahko od skupnih stroškov kredita odštejejo le stroški, ki so bili v kreditni pogodbi formalno predstavljeni kot stroški, ki so odvisni od trajanja kreditne pogodbe. Ker pa se zagotovljena storitev, to je odobritev kredita, v celoti izvede, kakor hitro je denar dan na voljo potrošniku, bi morala stopnja dobička institucije ostati nespremenjena.

46.

V skladu s četrto in zadnjo razlago zmanjšanje, do katerega bi bil upravičen potrošnik, ustreza enkratnemu plačilu ali rednim plačilom, ki ob predčasnem odplačilu še niso zapadla.

47.

Pri ugotavljanju, katere od teh razlag so v skladu s členom 16(1) Direktive 2008/48, je treba upoštevati načela, določena v tej določbi, ki jih je v skladu z načini razlage Sodišča mogoče izpeljati iz sobesedila te določbe, njenih ciljev in besedila. ( 11 )

48.

Glede sobesedila je mogoče ugotoviti, da je več strank predlagalo uporabo sistematične razlage člena 16(1) Direktive 2008/48 ob upoštevanju člena 16(2). Ker so kreditne institucije v skladu s členom 16(1) Direktive 2008/48 upravičene do „pravičnega in objektivno utemeljenega“ nadomestila za „morebitne stroške, neposredno povezane s predčasnim odplačilom kredita, če se predčasno odplačilo izvede v obdobju, za katero je bila določena fiksna posojilna obrestna mera“, je treba obseg zmanjšanja iz člena 16(1) razlagati široko in v korist potrošnika.

49.

Vendar me ta pristop osebno ne prepriča. V nasprotju s trditvijo, ki jo je navedla poljska vlada, namreč ne verjamem, da je treba člen 16(1) za polni učinek („effet utile“) člena 16(2) Direktive 2008/48 razlagati tako, da nujno vključuje zmanjšanje v korist kreditne institucije. Namen člena 16(2) namreč v nasprotju s tem, kar se zdi kot splošno razširjena razlaga, ni nadomestiti dobiček, ki bi ga lahko posojilodajalec ustvaril, če ne bi bilo predčasnega odplačila. Tudi če kreditna institucija odplačane zneske ponovno posodi, stopnja dobička kreditne institucije res ne bo nujno enaka, kot bi bila, če bi prvotni kredit še naprej obstajal. ( 12 ) Vendar se ob tem ne bi smelo prezreti dejstvo, da se besedilo člena 16(2) nanaša na „stroške“ in ne „izgube“ institucije, ki morajo biti poleg tega„neposredno povezane s predčasnim odplačilom kredita“. Iz tega torej sledi, da je namen nadomestila, ki ga je mogoče uveljavljati na podlagi te določbe, le nadomestiti stroške, ki so nastali zaradi predčasnega odplačila kreditov, kadar morajo kreditne institucije zaradi tega sprejeti določene ukrepe. ( 13 )

50.

Možnost uveljavljanja nadomestila za izgubljen dobiček kot posledica predčasnega odplačila kreditne pogodbe je dejansko določena v Direktivi 2008/48, vendar na podlagi člena 16(4)(b) in ne na podlagi člena 16(2). Vendar ker člen 16(4)(b) ni obvezen, so morale države članice tako možnost določiti v nacionalni zakonodaji, sprejeto za prenos te direktive. Poleg tega je mogoče tako nadomestilo v skladu s členom 16(4)(b) te direktive le izjemoma uveljavljati, če lahko kreditna institucija dokaže, da izguba, ki jo je utrpela, presega prag, določen v drugem pododstavku člena 16(2). Tveganje, da bi lahko kreditna institucija prejela nadomestilo, čeprav njen dobiček ni bil bistveno zmanjšan, je zato razmeroma omejeno.

51.

V zvezi s cilji, ki se uresničujejo s členom 16(1) Direktive 2008/48, je res, da je v uvodni izjavi 7 navedeno, da je cilj te direktive olajšati „nastanek dobro delujočega notranjega trga potrošniških kreditov“. Vendar v nasprotju s tem, kar trdijo tožene stranke, na podlagi te uvodne izjave ni mogoče ugotoviti, da je cilj člena 16(1) varstvo kreditnih institucij pred posledicami predčasnega odplačila. V tej uvodni izjavi je namreč izrecno navedeno, da je treba ta nastanek dobro delujočega notranjega trga doseči z izoblikovanjem usklajenega okvira Unije na številnih ključnih področjih in ne z zaščito kreditnih institucij pred posledicami predčasnega odplačila.

52.

Nasprotno pa ni mogoče prezreti dejstva, da se uvodna izjava 39, v kateri so posebej obravnavani cilji, ki jim sledi člen 16(1), nikjer ne nanaša na to zmanjšanje, temveč zgolj določa, da bi „[p]otrošnik […] moral imeti pravico, da svoje obveznosti poravna pred datumom, dogovorjenim v kreditni pogodbi“. To dejansko pomeni, da je bilo v zakonodaji EU upoštevano, da je to zmanjšanje mišljeno zgolj kot posledica predčasnega odplačila in torej kot nekaj, kar se lahko enostavno izračuna. Poleg tega je ideja, da morajo biti posledice predčasnega odplačila take, da jih je enostavno oceniti, izražena tudi v isti uvodni izjavi, kjer se besedilo v tem primeru nanaša na nadomestilo, do katerega je upravičena kreditna institucija. V skladu z uvodno izjavo 39 v takem položaju namreč velja, da „[…] bi morala biti metoda izračunavanja enostavna za uporabo […] za dajalce kreditov […]“.

53.

S tega vidika se prva razlaga, v skladu s katero bi moralo zmanjšanje ustrezati stroškom, ki jih kreditna institucija ne bo imela zaradi predčasnega odplačila, na prvi pogled zdi razmeroma enostavna – in zato tudi precej vabljiva – vendar lahko njena uporaba v praksi povzroči precejšnje konkretne težave. Kot je namreč poudarilo predložitveno sodišče v svojem predlogu, kreditne institucije redko pojasnijo, kateri stroški, ki jih nosijo, so kriti s stroški, ki jih zaračunajo potrošnikom, in tudi če to storijo, bi moral potrošnik še vedno imeti pravico, da ugovarja pravilnosti teh pojasnil.

54.

Tudi znesek zaračunanih pristojbin ni v veliko pomoč. Tudi če so bili namreč zaračunani stroški izračunani glede na obdobje trajanja kredita, je treba pripomniti, da je lahko njihov namen delno nadomestiti redne stroške in delno enkratne stroške, vključno s stroški, ki so nastali izključno pred predčasnim odplačilom. To velja tudi, kadar so bili taki stroški izračunani glede na višino odobrenega kredita, saj niso vsi spremenljivi stroški nujno redni stroški. Nazadnje, kateri koli stroški ali pristojbine, ki jih morajo plačati potrošniki, vključujejo del dobička, saj ni pravila, ki bi kreditne institucije zavezovalo k dosegi stopnje dobička le z obrestmi, ki se zaračunajo potrošnikom.

55.

Tako je v praksi edini način za jasno ugotovitev višine zneska, ki ga bo prihranila kreditna institucija, ta, da se od nje zahteva uporaba stroškovnega računovodstva, katerega namen je prav, da se določijo in ocenijo elementi, ki sestavljajo njene neto prihodke iz poslovanja. Pri kreditni instituciji namreč ti elementi vključujejo stroške, ki nastanejo na podlagi trajanja odobrenih kreditov. Vendar stroškovno računovodstvo niti z Direktivo 2008/48 niti, kot se zdi, z nobenim drugim aktom Unije ni postalo obvezno za kreditne institucije. ( 14 ) Če bi torej Sodišče moralo sprejeti prvi pristop, bi to pomenilo, da bi stroškovno računovodstvo v praksi postalo obvezno, čeprav taka obveznost sicer ni določena. Poleg tega bi morala nacionalna sodišča v primeru spora glede višine zmanjšanja, do katere je potrošnik upravičen v primeru predčasnega odplačila, vključiti računovodske izvedence, tudi če so zadevni stroški po svoji naravi razmeroma nizki.

56.

Ne glede na to, kakšne so teoretične koristi te možne razlage, zaradi morebitnih precejšnjih praktičnih težav menim, da ta razlaga ni združljiva z idejo, ki izhaja iz uvodne izjave 39 Direktive 2008/48, da mora biti posledice predčasnega odplačila enostavno oceniti.

57.

Še pomembnejše je besedilo člena 16(1). Prva in tretja razlaga s tega vidika dejansko nista združljivi z navedbo izraza „obresti“ v tem členu. Začel bom s tretjo razlago.

58.

V skladu s to razlago bi bilo mogoče zmanjšati le stroške, ki so bili formalno predstavljeni kot stroški, odvisni od obdobja trajanja pogodbe. Vendar je mogoče ugotoviti, da se je bilo treba po mnenju zakonodajalca Unije sklicevati tako na obresti kot tudi na stroške, zato je treba zmanjšanje iz člena 16(1) Direktive 2008/48 razlagati tako, da se nanaša na oba elementa in ne le stroške, kot je navedeno pri tretji razlagi.

59.

Poleg tega, če bi bilo treba tudi za obresti uporabiti tretjo razlago, to v praksi ne bi bilo izvedljivo brez uporabe druge ali četrte razlage. ( 15 ) Zato bi sprejetje tretje razlage vključevalo uporabo dveh ločenih načinov izračuna – enega za obresti in drugega za stroške. Vendar to ne bi bilo združljivo s členom 16(1).

60.

V zvezi s prvo razlago ugotavljam, da se izraz „obresti“ nanaša na element plačila dohodka kreditne institucije, ki je natančno opredeljen in zlahka preverljiv, saj se izračuna z uporabo letnega odstotka. Plačilo obresti podobno kot kateri koli element njenega dohodka seveda prispeva k donosnosti kreditne institucije, vendar tudi na potrošnike prenaša stroške, ki jih imajo banke v zvezi s krediti. Razlaga pojma „stroški“ iz člena 16(1) Direktive 2008/48, v skladu s katero se posojila nanašajo na stroške, ki jih ima kreditna institucija, kot to izhaja iz prve in tretje razlage, bi zato lahko povzročila dvojno zmanjšanje istega elementa, saj so vključene tudi obresti. Vendar menim, da to ni bil namen zakonodajalca Unije.

61.

Ker je pojem „obresti“ povezan s pojmom „stroški“ z veznikom „in“, se mi zdi bolj smiselno, da sta oba povezana s plačili, ki jih mora izvesti potrošnik. Pojem „stroški“ iz člena 16(1) se torej ne nanaša – kot se domneva na podlagi prve razlage – na stroške, ki jih ima kreditna institucija, temveč na plačila, ki jih potrošniki uveljavljajo poleg obresti.

62.

Drugače povedano, besedilo „[dolgovanim] v preostalem obdobju trajanja pogodbe“ bi bilo treba razumeti tako, da zmanjšanje, določeno v členu 16(1), ni odvisno od namena stroškov, zaračunanih potrošnikom, kot se predlaga s prvo in tretjo razlago, temveč bolj od datuma, na katerega se zahteva plačilo stroškov.

63.

Po mojem mnenju sta le druga ali četrta razlaga v skladu s tako ugotovitvijo. Strinjam se, da imata obe razlagi pomanjkljivosti, vendar sem že ugotovil, da ni na voljo nobena razlaga člena 16(1) Direktive 2008/48, ki bi bila povsem zadovoljiva.

64.

Natančneje ugotavljam, da bi lahko obe razlagi privedli do neravnotežja v razmerju med kreditodajalcem in kreditojemalcem. Dejansko je v primeru druge razlage, če se odplačilo izvede veliko pred rokom, mogoče, da se fiksni stroški, ki jih ima kreditna institucija, morda ne amortizirajo v celoti s pristojbinami in obrestmi, ki jih plača potrošnik, zaradi česar lahko ima kreditna institucija izgubo. V zvezi s četrto razlago ugotavljam, da ta kreditnim institucijam pušča odprto možnost, da se s prenosom vseh njihovih rednih stroškov na potrošnike na začetku pogodbe izognejo posledicam zmanjšanja stroškov v primeru predčasnega odplačila. Vendar ima vsaka od teh razlag svojo prednost, in sicer, da se bodo potrošniku zmanjšale tako obresti kot tudi stroški kot rezultat predčasnega odplačila na način, ki je (razmeroma) sorazmeren z obsegom, v katerem je bila kreditna pogodba predčasno odplačana.

65.

Poleg tega nisem prepričan, da je zakonodajalec Unije nujno nameraval doseči popolno ravnotežje med interesi kreditne institucije in interesi potrošnikov. Iz člena 16(5) Direktive 2008/48 je namreč razvidno tudi, da zakonodajalec do določene mere ni hotel izključiti možnosti, da bi potrošnik moral plačati isti znesek, kot bi ga moral, če predčasnega odplačila ne bi bilo. ( 16 )

66.

Čeprav bi bilo lahko besedilo člena 16(1) Direktive 2008/48 v zvezi s tem jasnejše, kar bi bilo koristno, je treba ugotoviti, da ti razlagi nista zgolj v skladu z načeli iz Direktive 2008/48, ampak verjetno izražata tudi to, kar je zakonodajalec Unije imel v mislih.

67.

Po mojem mnenju lahko države članice torej izbirajo med tem, ali bodo to določbo prenesle ali pa vsaj nacionalno zakonodajo – kadar je to primerno – razlagale v skladu z eno od teh razlag.

V. Sklep

68.

Iz zgoraj pojasnjenih razlogov predlagam, da Sodišče na vprašanje, ki ga je predložilo Sąd Rejonowy Lublin‑Wschód w Lublinie z siedzibą w Świdniku (okrožno sodišče Lublin‑Wschód District v Lublinu s sedežem v Świdniku, Poljska), odgovori:

Člen 16(1) v povezavi s členom 3(g) Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS je treba razlagati tako, da se lahko v primeru potrošnikovega predčasnega odplačila zmanjšanje, do katerega je potrošnik upravičen, nanaša na stroške, katerih višina ni odvisna od trajanja kreditne pogodbe. Vendar država članica tega zmanjšanja ne more omejiti zgolj na višino stroškov, ki jih je kreditna institucija prihranila zaradi predčasnega odplačila, in tudi nacionalno sodišče ne more svoje nacionalne zakonodaje razlagati v tem smislu.


( 1 ) Jezik izvirnika: angleščina.

( 2 ) Sodba z dne 5. julija 2016, Ognyanov (C‑614/14, EU:C:2016:514, točka 16).

( 3 ) Sodba z dne 1. julija 2010, Sbarigia (C‑393/08, EU:C:2010:388, točke od 19 do 20).

( 4 ) Sodba z dne 20. septembra 2018, OTP Bank in OTP Faktoring (C‑51/17, EU:C:2018:750, točka 37).

( 5 ) Šesta direktiva Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23).

( 6 ) Dejansko v nobeni določbi te Direktive o DDV ni izrecno navedeno, da lahko države članice odstopajo od tega načina. Glej sodbo z dne 8. novembra 2012, BLC Baumarkt (C‑511/10, EU:C:2012:689, točka 24).

( 7 ) V francoski in italijanski različici Direktive 2008/48 je uporabljen pridevnik „due“ (dolgovan) („intérêts et frais dus pour la durée résiduelle“, „dovuti per la restante durata“). Vendar se mi razen dejstva, da tega prilastka ni mogoče najti v drugih jezikovnih različicah, zdi, da ta ni v nasprotju s tem, kar sem pravkar opisal, ker je mogoče navedeni izraz razumeti v smislu zapadlosti. Angleška različica vsekakor ne vsebuje takega pridevnika („interest and the costs for the remaining duration“), medtem ko sta v španski in nemški različici uporabljena splošnejša izraza, in sicer je navedeno „correspondientes a la duración“ oziroma „für die verbleibende Laufzeit des Vertrags richtet“.

( 8 ) Glej na primer sodbo z dne 27. marca 2019, Pawlak (C‑545/17, EU:C:2019:260, točka 83).

( 9 ) V skladu s to razlago, ki so jo podprle nasprotne stranke v glavni stvari in španska vlada, posamezen enkraten strošek ne bi mogel biti zmanjšan v primeru predčasnega odplačila. Pri tem zmanjšanju naj bi se upoštevali le redni stroški, ki nastanejo po odplačilu.

( 10 ) Stroški, ki naj bi se odšteli od skupnih stroškov kredita, bi torej bili majhni: sestavljeni bi bili pretežno iz stroškov, povezanih s pripravo in rednim posredovanjem informacij potrošniku v skladu z veljavnimi predpisi EU in nacionalnimi predpisi. Dejansko je velika večina stroškov posojila enkratnih, kot so stroški priprave in obdelave prosilčeve dokumentacije ali iskanje informacij o potrošnikovi kreditni sposobnosti. V praksi gre za redne stroške, ki naj bi nastali po datumu predčasnega odplačila, saj enkratni stroški na splošno niso odvisni od trajanja pogodbe.

( 11 ) Sodba z dne 4. maja 2010, TNT Express Nederland (C‑533/08, EU:C:2010:243, točka 44).

( 12 ) Če kreditna institucija odplačane zneske ponovno posodi, se lahko pogoji za refinanciranje spremenijo (bodisi zaradi uporabe medbančnega trga bodisi zaradi denarja deponenta, če je kreditna institucija banka). Vendar bo v tem primeru načeloma drugačna tudi obrestna mera, ki se uporablja za kreditne pogodbe. Zato se bo stopnja dobička zlasti spremenila, če se je konkurenčnost na trgu povečala od sklenitve pogodbe.

( 13 ) Razloge, iz katerih izgubljen dobiček ni krit z nadomestilom, zagotovljenim s členom 16(2) Direktive 2008/48, je mogoče razbrati iz uvodne izjave 39, saj je v njej poudarjeno, da „se potrošniški kredit glede na trajanje in višino ne financira z dolgoročnejšimi mehanizmi financiranja“. Dejansko v takih okoliščinah izgubljeni dobiček, tudi če je možen, ostane razmeroma omejen, razen če se razmere na trgu popolnoma ne spremenijo.

( 14 ) Taka obveznost obstaja le v nekaterih zelo posebnih okoliščinah, glej na primer člen 34 Uredbe (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o izboljšanju ureditve poravnav vrednostnih papirjev v Evropski uniji in o centralnih depotnih družbah ter o spremembi direktiv 98/26/ES in 2014/65/EU in Uredbe (EU) št. 236/2012 (UL 2014, L 257, str. 1) ter člen 11 Uredbe (EU) 2017/352 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. februarja 2017 o vzpostavitvi okvira za izvajanje pristaniških storitev in skupnih pravil o finančni preglednosti pristanišč (UL 2017, L 57, str. 1).

( 15 ) Poleg tega to vključuje upoštevanje in s tem naložitev, da se lahko del dobička pripiše preostalemu obdobju. Vendar stopnja dobička ni nujno linearna.

( 16 ) Poleg tega bi bilo treba najprej poudariti, da morajo kreditne institucije v skladu s členom 10(2)(r) Direktive potrošnike obvestiti o postopku za predčasno odplačilo in s tem o pogojih predčasnega odplačila. Zato so ti pogoji tudi element, ki ga lahko potrošniki upoštevajo, preden se odločijo, ali bodo kredit raje vzele pri eni kreditni instituciji kot pri.

Top