1. 

Nemški kmet je v letih 2000 in 2001 v skladu z Uredbo (ES) št. 1251/1999 ( 2 ) za vsako od teh let zaprosil za pomoč za nekatere kmetijske površine. Pripadajoča plačila je prejel nekaj mesecev po vložitvi ustreznih prošenj, vendar je Landwirtschaftskammer Niedersachsen (kmetijska zbornica Spodnje Saške, Nemčija; v nadaljevanju: kmetijska zbornica) leta 2006 ugotovila, da je napačno navedel površino svojih enot rabe ali poljin, zaradi česar je kot primerno kazen za tako ravnanje odredila popoln preklic pomoči.

2. 

Spor pred nemškimi sodišči se je nanašal zlasti na zastaralni rok, ki se uporabi za ta dejanja; to vprašanje je povezano z domnevno retroaktivnostjo in melius nekaterih določb prava Unije, s katerimi naj bi bila vzpostavljena ugodnejša ureditev kazni.

3.

Člen 9(2) je določal:

„2.   Če se izkaže, da površina, prijavljena v zahtevku za pomoč na površino, presega ugotovljeno površino, se znesek pomoči izračuna na podlagi površine, ugotovljene med pregledom. Razen v primerih višje sile pa se dejansko ugotovljena površina zmanjša za dvakratnik ugotovljene razlike, če ta presega ugotovljeno površino za 3 % ali 2 hektarja, vendar ne za več kot za 20 %.

Če znaša razlika več kot 20 % ugotovljene površine, se pomoč, vezana na površino, ne odobri.

[…]

V smislu tega člena je ‚ugotovljena površina‘ površina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji skladno s pravili […]“.

4.

Člen 32(1) določa:

„1.   Če prijavljena površina posamezne skupine kmetijskih rastlin presega ugotovljeno površino skladno s členom 31(2),[ ( 5 )] se pomoč izračuna na osnovi ugotovljene površine, zmanjšane za dvakratno ugotovljeno razliko, če ta razlika znaša več kot 3 % ali dva hektarja, vendar pa ne več kot 20 % od ugotovljene površine.

Če znaša razlika več kot 20 % ugotovljene površine, se pomoč, vezana na površino, za zadevno skupino kmetijskih rastlin ne odobri.“

5.

Člen 49, naslovljen „Vračilo neupravičeno izplačanih zneskov“, določa:

„1.   V primeru neupravičeno izplačanih zneskov nosilec kmetijskega gospodarstva vrne zadevni znesek skupaj z obrestmi, izračunanimi skladno z odstavkom 3.

[…]

5.   Obveznost vračila iz odstavka 1 ne velja, če je med datumom plačila pomoči in datumom, ko je pristojni organ prvič obvestil upravičenca, da plačilo ni bilo upravičeno, preteklo več kot deset let.

Vendar pa se obdobje iz prvega pododstavka skrajša na štiri leta, če je upravičenec ravnal v dobri veri.

6.   Za zneske, ki jih je treba vrniti zaradi uporabe znižanj in izključitev skladno s členom 13 in naslovom IV velja štiriletni zastaralni rok.

[…]“

6.

Člen 52a, naslovljen „Zastaranje pri zahtevkih za pomoč v zvezi s tržnimi leti in premijskimi obdobji, ki so se začela pred 1. januarjem 2002“, vstavljen s členom 1, točka 13, Uredbe (ES) št. 118/2004, ( 6 ) določa:

„Z odstopanjem od člena 54(2) in brez poseganja v ugodnejša pravila o rokih zastaranja, ki jih določijo države članice, se člen 49(5) uporablja tudi pri zahtevkih za pomoč za tržna leta in premijska obdobja, ki so se začela pred 1. januarjem 2002, razen če je pristojni organ upravičenca že obvestil o neupravičenosti zadevnega plačila pred 1. februarjem 2004.“

7.

Čeprav je bila s členom 80(1) Uredbe (ES) št. 796/2004 Uredba št. 2419/2001 ( 7 ) razveljavljena, pa so bila v členu 73(1), (5) in (6) prvonavedene uredbe ohranjena enaka pravila o zastaranju, ki so se uporabljala do 1. januarja 2010, ko je bila ta uredba na podlagi člena 86(1) Uredbe (ES) št. 1122/2009 ( 8 ) razveljavljena. Zadnjenavedeno uredbo pa je nadomestila Uredba (ES) št. 640/2014, ( 9 ) ki je začela veljati 1. januarja 2015.

8.

Pravila, s katerimi je zaradi zaščite finančnih interesov Unije urejen boj proti goljufijam, so določena v Uredbi št. 2988/85, ki je splošna in katere uporaba je v razmerju do sektorskih pravil, zlasti na področju kmetijstva, subsidiarna.

9.

V njeni deveti uvodni izjavi je navedeno:

„ker so ukrepi in kazni Skupnosti, določeni za dosego ciljev skupne kmetijske politike, sestavni del programov pomoči; ker so namenjeni za dosego ciljev teh programov […]; ker je treba njihovo učinkovitost zagotoviti tako, da se takoj v celoti uveljavijo predpisi Skupnosti […]“.

10.

Člen 1(2) iz naslova I, naslovljen „Splošna načela“, določa:

„2.   ‚Nepravilnost‘ pomeni vsako kršenje določb zakonodaje [Unije], ki je posledica dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, ki je ali bi lahko škodljivo vplivalo na proračun [Unije] ali proračunska sredstva, ki jih upravlja, bodisi z zmanjšanjem ali izgubo prihodkov iz lastnih sredstev, ki se zbirajo neposredno v imenu [Unije], bodisi z neupravičenimi izdatki.“

11.

Člen 2(2) določa:

„2.   Za nepravilnost ni mogoče izreči upravne kazni, če kazen ni bila prej določena v aktu Skupnosti. Če so se določbe o upravnih kaznih v predpisih Skupnosti pozneje spremenile, se za nazaj uporabljajo milejše določbe.“

12.

Člen 3 določa:

„1.   Pregon zastara v štirih letih od storitve nepravilnosti iz člena 1(1). […]

V primeru nadaljevanja ali ponavljanja nepravilnosti teče zastaranje od dneva, ko so nepravilnosti prenehale. […]

Katero koli dejanje pristojnega organa v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost in o katerem je organ obvestil zadevno osebo, pretrga zastaranje. Po vsakem dejanju, ki pomeni pretrganje zastaranja, začne zastaralni rok teči znova.

[…]

2.   Rok za izvršitev odločbe o upravni kazni je tri leta. […]

Primere pretrganja in prekinitve urejajo ustrezne določbe nacionalne zakonodaje.

3.   Države članice lahko določijo daljši zastaralni rok od tistega iz odstavkov 1 in 2.“

13.

Dejansko stanje bom opisal tako, kot je predstavljeno v predložitvenem sklepu (iz katerega bom dobesedno navedel nekatere odlomke), pri čemer pa moram pripomniti, da so nekateri od njih razmeroma nejasni.

14.

R. Westphal je kmet; maja 2000 in maja 2001 ( 11 ) je za ustrezna premijska obdobja zahteval plačila na površino na podlagi sistema podpore za pridelovalce določenih poljščin.

15.

Kmetijska zbornica je njegovim zahtevkom za plačila na površino ugodila in jih izvedla še v letu vložitve zahtevka. ( 12 )

16.

„V okviru kontrole na kraju samem, opravljene [12.] januarja 2006, je [kmetijska zbornica] ugotovila nepravilnosti glede podatkov o površinah v prahi. Po zaslišanju [R. Westphala] je z odločbo z dne 23. julija 2007 med drugim delno razveljavila odločbi za leti 2000 in 2001 in zahtevala vračilo preplačil. Pri svojem izračunu je izhajala iz tega, da se kot kazen za čezmerno prijavo površin v prahi pomoč sploh ne more odobriti.“ ( 13 )

17.

R. Westphal je zoper to odločbo vložil pritožbo. „V pritožbenem postopku se je strinjal z razveljavitvijo odločb in zahtevanim vračilom, če ne predstavlja kazni. […] Glede preostalega vračila kot kazni je pritožbeno sodišče odločbo z dne 23. julija 2007 razveljavilo.“ ( 14 )

18.

Pritožbeno sodišče je izrek obrazložilo tako: ( 15 )

19.

Kmetijska zbornica je zoper to sodbo vložila revizijo pri predložitvenem sodišču.

20.

Predložitveno sodišče se strinja s sodiščem prejšnje stopnje, da so izpolnjeni pogoji za izrek kazni v skladu z Uredbo št. 3887/92, zlasti glede na to, da je razlika med prijavljeno in ugotovljeno površino presegala 20 % slednje.

21.

Ni pa prepričano o uporabi merila milejše kazni, v zvezi s čimer navaja:

22.

Ker v členu 49(6) Uredbe št. 2419/2001 ni navedeno, kdaj začne teči zastaralni rok za zneske, ki jih je treba vrniti zaradi uporabe znižanj in izključitev, želi predložitveno sodišče izvedeti:

23.

Vendar naj bi se načelo uporabe milejše kazni (člen 2(2), drugi stavek, Uredbe št. 2988/95) uporabilo, čeprav je nova sektorska ureditev iz Uredbe št. 2419/2001 začela veljati 1. januarja 2002, torej po izplačilu pomoči. ( 17 ) Poleg tega naj s to uredbo ureditev pomoči in kazni ne bi bila spremenjena, zaradi česar se to načelo v skladu s sodno prakso kljub drugačnemu pravnemu okviru lahko upošteva. ( 18 )

24.

Razjasniti naj bi bilo še treba, ali gre pri novih pravilih o zastaranju za določbe o upravnih kaznih v smislu člena 2(2), drugi stavek, Uredbe št. 2988/95. Predložitveno sodišče navaja, da nemška kazenska sodišča izhajajo iz tega, da zastaranje kaznivih dejanj spada na področje procesnega prava, tako da se načelo uporabe milejšega zakona ( 19 ) uporabi, samo če se kazen, ki jo določa materialni predpis, med storitvijo kaznivega dejanja in odločitvijo sodišča zaostri in se posledično spremeni tudi zastaralni rok, kar pa v obravnavani zadevi ni podano. Vsekakor naj bi bilo treba upoštevati pravičnost in to, da uvedba nove ureditve zastaranja nujno pomeni, da je zakonodajalec ureditev na novo ovrednotil.

25.

Če manj strogega pravila o zastaranju ne bi bilo mogoče uporabiti, naj se člen 49(6) Uredbe (ES) št. 2419/2001 ne bi uporabil. V tem primeru naj bi se pojavilo vprašanje o tem, ali se morda po analogiji uporabi odstavek 5 tega člena, čeprav besedilo tega ne dopušča. Predložitvenemu sodišču se zdi, da je mogoče logično sklepati, da besedilo člena 52a Uredbe št. 2419/2001 izhaja iz tega, da člen 49(6) Uredbe (ES) št. 2419/2001 ne zahteva posebnega pravila, ker je s členom 2(2), drugi stavek, Uredbe št. 2988/95 že zagotovljen koherenten sistem. Izvedeti želi torej, ali je podana pravna praznina, ki se lahko zapolni po analogiji.

26.

V teh okoliščinah je Bundesverwaltungsgericht (vrhovno upravno sodišče, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

27.

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da če bi se uporabil člen 3(1), drugi pododstavek, prvi stavek, Uredbe (ES, Euratom) št. 2988/95 (prvo vprašanje), na preostala vprašanja ne bi bilo treba odgovoriti. Če bi bilo treba odgovoriti na drugo vprašanje in bi bil odgovor pritrdilen, pa naj ne bi bilo treba obravnavati tretjega vprašanja.

28.

Sodno tajništvo Sodišča je predložitveni sklep prejelo 8. junija 2018, pisna stališča pa sta pravočasno predložili kmetijska zbornica in Evropska komisija. Presojeno je bilo, da izvedba obravnave ni nujna.

29.

Iz dejanskega stanja, opisanega v predložitvenem sklepu, izhaja, da je kmetijska zbornica z odločbo z dne 23. julija 2007 R. Westphalu naložila kazen v smislu člena 9(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 3887/92. Kazen se je nanašala na zahtevka za pomoč, ki sta bila maja 2000 in maja 2001 vložena za ustrezni tržni leti in ki jima je bilo še v navedenih letih tudi ugodeno. Pristojni organ je prvič posredoval šele januarja 2006, ko je opravil pregled na kraju samem in ugotovil razliko v površinah, zaradi česar se postavlja vprašanje o zastaranju.

30.

Zdi se, da se z vprašanji za predhodno odločanje predpostavlja, da se v obravnavani zadevi uporabi (štiriletni) zastaralni rok iz člena 49(6) Uredbe št. 2419/2001. Vendar iz razlogov, ki jih bom pojasnil spodaj, menim, da za rešitev zadeve navedena določba ni upoštevna.

31.

Poglavitni razlog izhaja iz narave znižanj in izključitev, ki so v zvezi z zastaranjem omenjene v členu 49(6), Uredbe št. 2419/2001. Iz členov 13 (v zvezi z zakasnelo vložitvijo zahtevka), 32 (v zvezi z znižanji in izključitvami v primerih prevelikih prijav) ( 20 ) in 38 (v zvezi z razlikami v številu glav živine) te uredbe je razvidno, da ta določa prave denarne kazni, torej plačila zneskov, ki presegajo sorazmerni izračun ob upoštevanju presežno prijavljene površine in zneska, ki ga je treba vrniti upravi.

32.

Znižanja in izključitve so dejansko oblikovane kot kazen v smislu člena 5(1)(b) Uredbe št. 2988/95, ( 21 ) saj se z njimi od prosilca zahteva plačilo vsote, ki je večja od neupravičeno prejetih zneskov. Sodišče je v sodni praksi pritrdilo, da so te zakonske določbe po naravi kaznovalne, in jih brez zadržkov opredeljuje kot kazni. ( 22 )

33.

Zneski, ki se morajo vrniti zaradi znižanj in izključitev, se izračunajo, kot je logično, v ustreznih upravnih odločbah o naložitvi kazni. Ti zneski zapadejo v plačilo na datum teh odločb. Podobno, kot je v splošni ureditvi (člen 3(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95) določeno, da je „[r]ok za izvršitev odločbe o upravni kazni […] tri leta“, je v sektorski določbi (člen 49(6) Uredbe št. 2419/2001) določen štiriletni zastaralni rok, ki ga je treba razumeti kot najdaljše obdobje, do katerega izteka lahko uprava zahteva plačilo zneskov, ki jih je treba na podlagi naložene kazni vrniti. ( 23 )

34.

Menim, da se s to razlago izogne absurdu, kakršnega bi pomenil položaj, v katerem bi bil za dejanja, za katera so zaradi njihove očitne protipravnosti predpisane kazni, določen zgolj štiriletni zastarani rok (odstavek 6), za druga, manj resna dejanja, zaradi katerih nastane zgolj obveznost vračila, pa desetletni (odstavek 5). Edina razlaga, ki se mi zdi smiselna, je ta, da gre za roka, ki se po naravni razlikujeta, in da se odstavek 6 nanaša, kot sem pojasnil zgoraj, na izvršitev same kazni.

35.

Vendar se zdi, da predmet razprave v tej zadevi ni zastaralni rok za izvršitev kazni (znižanj in izključitev), ki so bili naložene z odločbo kmetijske zbornice z dne 23. julija 2007. ( 24 ) Spor se nanaša na zastaranje obveznosti vračila zneskov, ki so bili kmetu izplačani kot pomoč za tržni leti 2000 in 2001 in ki jih je ta prejel neupravičeno, ker so ustrezale površinam, ki so odstopale od dejanskih.

36.

Zato menim, da razlaga člena 49(6) Uredbe št. 2419/2001 v tej zadevi ni upoštevna.

37.

V Uredbi št. 1251/1999, na kateri so temeljili zahtevki, ki jih je vložil R. Westphal, ni bilo določbe, s katero bi bilo urejeno zastaranje obveznosti vračila, nastalih zaradi nepravilnosti, kakršna je ta iz predmetnega spora. Take določbe prav tako ni bilo v Uredbi št. 3887/92, katere člen 9 je bil podlaga za to, da je kmetijska zbornica sprejela odločbo o naložitvi kazni z dne 23. julija 2007.

38.

Ker ni bilo posebnih pravil, je bilo treba uporabiti splošno ureditev, ( 25 ) torej člen 3 Uredbe št. 2988/95, ki je veljala ob vložitvi zahtevkov in plačilu zneska zahtevanih pomoči (v letu 2000 oziroma letu 2001). ( 26 )

39.

Vendar je bila leta 2001 sprejeta nova posebna ureditev (za pomoči v kmetijskem sektorju), s katero so bila uvedena ločena pravila zastaranja. Sektorska ureditev zastaranja za vračilo neupravičeno izplačanih zneskov tovrstnih pomoči je bila določena v členu 49 Uredbe št. 2419/2001 in je bila leta 2004 delno spremenjena tako, da je bil navedeni uredbi dodan člen 52a.

40.

Nova ureditev zastaranja je na podlagi te spremembe Uredbe št. 2419/2001, opravljene leta 2004, učinkovala za nazaj, in sicer se je za obveznosti vračila v zvezi z zahtevki za pomoč za tržna leta, ki so se začela pred 1. januarjem 2002, lahko uporabil zastaralni rok iz člena 49(5) Uredbe št. 2419/2001. ( 27 )

41.

V skladu s to novo ureditvijo, ki se je uporabljala za nazaj, je obveznost vračila zastarala, če je „med datumom plačila pomoči in datumom, ko je pristojni organ prvič obvestil upravičenca, da plačilo ni bilo upravičeno“, preteklo deset let (v primeru slabe vere) ali štiri leta (v primeru dobre vere). Takšno je besedilo člena 49(5) Uredbe št. 2419/2001.

42.

Z uvedbo člena 52a je bila razširitev uporabe člena 49(5) Uredbe št. 2419/2001 na zahtevke za pomoč, vložene pred 1. januarjem 2002 (kakršna sta ta iz obravnavane zadeve), uveljavljena 25. januarja 2004. Ker je na ta datum še vedno tekel (splošni) štiriletni zastaralni rok v skladu s členom 3(1) Uredbe št. 2988/95, z vidika pravne varnosti ( 28 ) ni težav v zvezi z nepravilnostmi, storjenimi v dobri veri: zastaralni rok je bil po obeh ureditvah (splošni in posebni) enak, in sicer štiri leta.

43.

Retroaktivnost člena 49(5) Uredbe št. 2419/2001 je bolj problematična, če bi se presodilo, da R. Westphal ni ravnal v dobri veri. V tem primeru je zastaralni rok iz nove sektorske določbe (deset let) neugodnejši kot ta iz splošne določbe (štiri leta). Vendar menim, da je ta retroaktivna uporaba pravno utemeljena.

44.

Sodišče je v sodni praksi državam članicam na področju kazenskega pregona dopustilo možnost določanja daljših zastaralnih rokov, ki jih je mogoče upoštevati, le če nepravilnost ob uveljavitvi novega roka še ni zastarala in so spoštovana splošna načela prava Unije, ( 29 ) konkretno načeli pravne varnosti in sorazmernosti.

45.

Ne najdem razloga, zakaj se te smernice iz sodne prakse ne bi mogle uporabiti tudi za ureditev, ki jo sprejme zakonodajalec Unije, če so spoštovana enaka merila.

46.

V tem primeru bi se torej podaljšanje zastaralnega roka na deset let (člen 49(5) Uredbe št. 2419/2001) uporabilo le za te zahtevke, vložene v slabi veri, za katere se zastaralni rok še ni iztekel. ( 30 )

47.

V zvezi s sorazmernostjo ( 31 ) pa je mogoče ugotoviti, da se ta vtis – čeprav bi se desetletni rok lahko zdel pretiran – relativizira, če se upoštevajo zneski, ki se vsako leto namenijo za premije v kmetijstvu, in to, da se razdelijo med veliko število zahtevkov, pri čemer organi držav članic ne izvajajo popolnega nadzora, ampak se omejujejo na naključna območja.

48.

Na podlagi uporabe ratione temporis člena 49(5) Uredbe št. 2419/2001 je mogoče izpeljati datum, ko je začel teči rok za zastaranje obveznosti vračila, ki jo je imel R. Westphal: v skladu s prvim pododstavkom navedene določbe je to dan plačila pomoči.

49.

Člen 49(5), prvi pododstavek, Uredbe št. 2419/2001 namreč drugače kakor Uredba št. 2988/95, katere člen 3 kot datum začetka zastaranja določa datum storitve nepravilnosti (v obravnavani zadevi bi bil to neki datum v maju leta 2000 in maju 2001), ( 32 ) kot začetek teka zastaranja določa datum plačila pomoči.

50.

Poleg tega se drugače kot v Uredbi št. 2988/95 v Uredbi št. 2419/2001 ne razlikuje med posamičnimi ali nadaljevanimi nepravilnostmi. Predložitveno sodišče izhaja iz predpostavke, da je podana nadaljevana nepravilnost, ( 33 ) saj se nanaša na zahtevka iz let 2000 in 2001.

51.

Ta kvalifikacija se lahko utemelji tako z Uredbo št. 1251/1999, ( 34 ) s katero je vzpostavljena struktura zahtevkov za pomoč (kakršna sta ta, ki ju je vložil R. Westphal), ki temelji na vzorcu „najprej zahtevek in nato pomoč“, kot z dejanskim stanjem spora, saj sta bila zahtevka vložena v dveh zaporednih letih, in sicer v maju 2000 in maju 2001, ustrezno plačilo pa je bilo izvedeno v zadnjih mesecih vsakega od teh let.

52.

V skladu s sodno prakso Sodišča pa se šteje, da je v takih primerih začetek zastaranja dan nastanka škode za proračun Unije, torej ob plačilu, saj je bilo to izvedeno po dejanju ali opustitvi, ki pomeni kršitev prava Unije. ( 35 )

53.

Skratka, merilo, ki je v členu 49(5) Uredbe št. 2419/2001 določeno za ugotavljanje začetka zastaranja, ustreza temu, ki ga je Sodišče v sodni praksi razvilo v zvezi z nadaljevanimi nepravilnostmi. V tej zadevi se v skladu z enim in drugim merilom pride do enakega rezultata: datum začetka teka zastaralnega roka je datum plačila neupravičeno odobrene pomoči.

54.

Nazadnje je treba še preudariti, kateri od dveh rokov iz člena 49(5) Uredbe št. 2419/2001 se uporabi, če se predpostavi, da uprava v obeh primerih ni ukrepala vse do leta 2006: desetletni rok, ki teče od datuma plačila in se uporabi ne glede na kateri koli drug pogoj, ali štiriletni rok, ki teče od datuma plačila in se uporabi, če je R. Westphal ravnal v dobri veri.

55.

Ker je presoja dobrovernosti dejansko vprašanje, je njena izvedba naloga nacionalnega sodišča, ki mora nato na podlagi svoje ugotovitve ( 36 ) uporabiti ustrezno možnost.

56.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je pravila o zastaranju iz člena 49(6) Uredbe št. 2419/2001 in člena 3(1) Uredbe št. 2988/95 mogoče šteti za določbe o upravnih kaznih.

57.

Od odgovora na to vprašanje bo po njegovem mnenju odvisna uporaba načela retroaktivnosti in melius, ki je značilno za poznejše kaznovalne določbe, v skladu s katerimi je zadevna oseba deležna ugodnejše obravnave. Udejanjenje tega načela je razvidno v členu 2(2) Uredbe št. 2988/95 in členu 49(1), zadnji stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. ( 37 )

58.

Ker menim, da se člen 49(6) Uredbe št. 2419/2001 ne uporabi, se mi zdi, da na to vprašanje ni treba odgovoriti. Spodnji preudarki so torej podani le podredno.

59.

Tu je treba spet omeniti sodno prakso iz sodbe Taricco in drugi, ( 38 ) dopolnjeno s prakso iz sodbe M.A.S. in M.B. ( 39 ) V zadnjenavedeni sodbi je Sodišče odgovor oblikovalo upoštevajoč to, da je predložitveno sodišče poudarilo „materialno naravo pravil o zastaranju, določenih v italijanskem pravnem redu, ki pomeni, da morajo biti ta pravila v času storitve očitanih kaznivih dejanj razumno predvidljiva za posameznike, ne da bi jih bilo mogoče retroaktivno spremeniti in peius“. ( 40 )

60.

V sodbi M.A.S in M.B. je bilo ugotovljeno, da je treba upoštevati, ali se v skladu z določbami države sodišča, ki mora uporabiti pravo Unije, „zahteve po predvidljivosti, natančnosti in prepovedi retroaktivnosti, ki so sestavni del načela zakonitosti v kazenskem pravu, […] uporabljajo tudi za ureditev zastaranja v zvezi s kaznivimi dejanji […]“. ( 41 )

61.

Predložitveno sodišče je potrdilo, da v nemškem pravu zastaranje ne sodi v okvir materialnega, temveč procesnega prava, zaradi česar se za določbe, s katerimi je urejeno, načelo prepovedi retroaktivnosti (torej tudi retroaktivnosti in melius) ne uporabi. V predložitvenem sklepu je potrjeno, da načelo zakonitosti kazni ne zadeva pravil o rokih zastaranja. ( 42 )

62.

Če je tako, potem ni nujno, da se namesto določb, ki so ob času storitve dejanj določale daljše zastaralne roke, vselej uporabijo določbe, s katerimi so za zastaranje kršitev ali upravnih kazni določeni krajši roki. Še več, kot sem že navedel, ( 43 ) ni ovir za to, da se zastaralni roki za tovrstne kršitve, ki še niso zastarale, celo podaljšajo, kot je Sodišče dopustilo v sodbi Glencore Céréales France. ( 44 )

63.

Kmetijska zbornica z drugega vidika, ki je bliže posebnim okoliščinam spora, navaja, da znesek kazni, dolgovan v skladu z lex posterior (člen 32 Uredbe št. 2419/2001), ni bil manjši od tega, ki izhaja iz uporabe določbe, na podlagi katere je bil R. Westphal kaznovan (člen 9 Uredbe št. 3887/92).

64.

Načelo retroaktivne uporabe ugodnejše kaznovalne določbe se uporabi, če se z določbo prava Unije kazen iz druge prejšnje določbe a posteriori spremeni tako, da se zmanjša, vendar je bil v obravnavani zadevi znesek, izračunan v skladu s prvo določbo, enak temu, izračunanemu v skladu z drugo.

65.

Da bi se lahko uporabila retroaktivnost in melius, bi moralo priti do „spremembe presoje zakonodajalca Skupnosti glede primernosti kazni v razmerju do resnosti zadevne nepravilnosti“. ( 45 ) Posledica te spremembe presoje bi bila, da je znesek kazni v skladu z novo določbo manjši od tega, ki izhaja iz uporabe predhodne določbe. ( 46 ) Zdi se, da v obravnavani zadevi to ni podano.

66.

Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti, ali se retroaktivni učinek pravila o zastaranju iz odstavka 5 člena 49 Uredbe št. 2419/2001 lahko po analogiji uporabi za odstavek 6 tega člena.

67.

Tako kot pri drugem se mi tudi pri tretjem vprašanju zdi, da nanj ni treba odgovoriti, saj sklicevanje na člen 49(6) Uredbe št. 2419/2001 ni koristno za reševanje tega spora. Vendar se bom, čeprav zgolj podredno, opredelil tudi o tem vprašanju.

68.

Predpostavka za znižanja in izključitve, omenjene v členu 49(6) Uredbe št. 2419/2001, je posredovanje pristojnega organa, ki jih je odredil. Kot sem že navedel, to dejstvo izključuje neukrepanje uprave v obdobju desetih ali štirih let, ki sta zastaralna roka, ki sta v členu 49(5) te uredbe določena za obveznosti vračila, katerega plačilo se od upravičenca ni zahtevalo.

69.

Menim, da je zakonodajalec odločitev leta 2004, da Uredbi št. 2419/2001 doda člen 52a in retroaktivnost (novih) zastaralnih rokov dopusti le za primere iz odstavka 5, ne pa tudi za te iz odstavka 6 člena 49 te uredbe, sprejel zato, ker je hotel med enim in drugim primerom, ki si nista podobna, razločevati, ne pa ju izenačiti.

70.

Poleg tega je zastaralni rok, ki je za primere, v katerih je tožeča stranka ravnala v dobri veri, določen v členu 49(5), drugi pododstavek, Uredbe št. 2419/2001, enak temu iz člena 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95, ki ga je v sektorju pomoči, ki so predmet te zadeve, pravzaprav nadomestil.

71.

Na podlagi navedenega sklepam, da je želel zakonodajalec z retroaktivno uporabo zastaralnih rokov, kakršno je določil (člen 52a Uredbe št. 2419/2001), zastaralni rok za obveznosti vračila v vseh primerih namerno napačnih prijav (zahtevkov), vključno s temi za tržna leta pred letom 2002, namenoma podaljšati na deset let, za dobroverne prijave pa ohraniti štiriletni zastaralni rok.

72.

Poleg tega dobra ali slaba vera zadevnega prosilca – konkretno za zastaranje – potem ko uprava posreduje in z ustrezno odločbo ugotovi znesek, ki ga je treba vrniti zaradi znižanja in/ali izključitve – ni upoštevna.

73.

Skratka, niso izpolnjeni pogoji za to, da se retroaktivna uporaba pravila o zastaranju iz člena 49(5) v povezavi s členom 52a Uredbe št. 2419/2001 razširi tudi na člen 49(6) te uredbe.

74.

Glede na zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Bundesverwaltungsgericht (vrhovno upravno sodišče, Nemčija)), odgovori tako:

V položaju, kakršen je ta iz spora v glavni stvari, v katerem je bila kmetu, ki je vložil zahtevke za pomoč, v katerih je prijavil površino, ki je presegala to, ki jo je naknadno ugotovil pristojni organ, naložena kazen, je treba člen 49 Uredbe Komisije (ES) št. 2419/2001 z dne 11. decembra 2001 o podrobnih pravilih za uporabo integriranega upravnega in kontrolnega sistema za nekatere programe pomoči Skupnosti, vzpostavljenega z Uredbo Sveta (EGS) št. 3508/92, razlagati tako: