EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62018CC0260

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca G. Pitruzzelle, predstavljeni 14. maja 2019.
Kamil Dziubak in Justyna Dziubak proti Raiffeisen Bank International AG.
Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Okręgowy w Warszawie.
Predhodno odločanje – Direktiva 93/13/EGS – Potrošniške pogodbe – Nepošteni pogoji – Hipotekarni kredit z indeksno klavzulo, vezan na tujo valuto – Pogoj glede določitve menjalnega tečaja med valutami – Učinki ugotovitve nepoštenosti pogoja – Možnost sodišča, da nepoštene pogoje odpravi s splošnimi določbami civilnega prava – Presoja interesa potrošnika – Nadaljnji obstoj pogodbe brez nepoštenih pogojev.
Zadeva C-260/18.

Court reports – general ; Court reports – general

ECLI identifier: ECLI:EU:C:2019:405

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

GIOVANNIJA PITRUZZELLE,

predstavljeni 14. maja 2019 ( 1 )

Zadeva C‑260/18

Kamil Dziubak,

Justyna Dziubak

proti

Raiffeisen Bank International AG s sedežem na Dunaju, ki svojo dejavnost na Poljskem opravlja prek enote imenovane Raiffeisen Bank International AG Oddział w Polsce, nekdanja Raiffeisen Bank Polska SA s sedežem v Varšavi

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska))

„Predhodno odločanje – Direktiva 93/13/EGS – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Pogodbe v tuji valuti – Pogoj, ki se nanaša na določitev menjalnega tečaja – Učinki ugotovitve nepoštenosti zadevnega pogoja – Možnost sodišča, da pogodbo dopolni s splošnimi določbami nacionalnega prava – Presoja interesa potrošnikov – Ohranitev veljavnosti pogodbe brez nepoštenih pogojev“

I. Pravni okvir

A.   Pravo Unije

1.

Člen 3(1) Direktive 93/13/EGS ( 2 ) določa:

„Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega [nepoštenega], če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank“.

2.

Člen 4 Direktive 93/13 določa:

„1.   Brez poseganja v člen 7 je treba nedovoljenost [nepoštenost] pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen.

2.   Ocena nedovoljenosti [nepoštenosti] pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku“.

3.

Člen 6(1) Direktive 93/13 določa:

„Države članice določijo, da nedovoljeni [nepošteni] pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev“.

4.

Člen 7 Direktive 93/13 določa:

„1. Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki“.

B.   Poljsko pravo

5.

Člen 56 Ustawa z 23 kwietnia 1964 r. Kodeks cywilny (zakon z dne 23. aprila 1964, civilni zakonik; Dz. U. 2007, pozicija 459, kakor je bil spremenjen; v nadaljevanju: civilni zakonik) določa:

„Pravni posel nima samo učinkov, ki so izraženi v njem samem, temveč tudi tiste, ki izhajajo iz zakona, načel življenja v družbi in poslovnih običajev“.

6.

Člen 3531 civilnega zakonika določa:

„Pogodbene stranke lahko svoje pravno razmerje oblikujejo po lastni volji, če njegova vsebina ali namen ni v nasprotju z značilnostmi (naravo) razmerja, zakonom ali načeli življenja v družbi“.

7.

Člen 354 civilnega zakonika določa:

„1.   Dolžnik mora svojo obveznost izpolniti v skladu z njeno vsebino ter na način, ki ustreza njenemu družbeno‑ekonomskemu namenu in načelom življenja v družbi, če na zadevnem področju obstaja določen poslovni običaj, pa tudi na način, ki ustreza temu poslovnemu običaju.

2.   Na enak način mora tudi upnik sodelovati pri izpolnitvi obveznosti“.

II. Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

8.

Stranki v postopku v glavni stvari sta kot potrošnika 14. novembra 2008 sklenili pogodbo o hipotekarnem kreditu za obdobje 480 mesecev. V skladu s pogodbo je banka kreditojemalcema odobrila kredit, izražen v poljski valuti (PLN), vendar z indeksno klavzulo vezan na tujo valuto, v tem primeru švicarski frank (CHF).

9.

Načela vezave kredita na tujo valuto so bila urejena s pravilnikom za hipotekarne kredite, ki ga uporablja banka in ki je bil sestavni del pogodbe.

10.

V členu 7(4) pravilnika za hipotekarne kredite je bilo v bistvu določeno, da se kredit v PLN izplača po menjalnem tečaju, ki ni nižji od nakupnega tečaja za tujo valuto (CHF) v skladu z razpredelnico, ki velja v času izplačila kredita. Stanje dolga iz naslova kredita, podano v tuji valuti, naj bi se izračunalo po menjalnem tečaju, ki je veljal v času izplačila kredita.

11.

Poleg tega je bilo v skladu s členom 9(2) pravilnika za hipotekarne kredite določeno, da so obroki kredita, ki jih je treba plačati, izraženi v CHF in da se na dan zapadlosti zadevnega obroka kredita knjižijo v breme bančnega računa v PLN na podlagi prodajnega tečaja v skladu z razpredelnico, ki velja v banki ob koncu delovnega dne pred datumom zapadlosti zadevnega obroka kredita.

12.

Obrestna mera kredita je bila določena kot spremenljiva ter sestavljena iz referenčne obrestne mere LIBOR 3M (CHF) in fiksne bančne marže.

13.

Kreditojemalca sta pri predložitvenem sodišču vložila tožbo, s katero sta primarno predlagala ugotovitev neveljavnosti kreditne pogodbe zaradi domnevne nepoštenosti pogojev, povezanih z mehanizmom vezave, opisanim v točkah 11 in 12. Kreditojemalca sta zlasti zatrjevala nezakonitost zadevnih pogojev, saj naj bi ti banki omogočali enostransko in poljubno določanje menjalnih tečajev. Tako naj bi banka enostransko določila preostali znesek kredita, izražen v tuji valuti, in rezultat preračuna obroka kredita, izraženega v tuji valuti, v poljsko valuto.

14.

Če bi bilo za te pogoje ugotovljeno, da so nepošteni, naj zadevnega menjalnega tečaja ne bi bilo mogoče določiti, kar bi moralo posledično povzročiti ničnost celotne pogodbe.

15.

Podredno sta kreditojemalca predlagala, naj se pogodba izvrši brez nepoštenih pogojev na podlagi zneska kredita, izraženega v poljski valuti, in pogodbeno dogovorjene obrestne mere, sestavljene iz variabilne obrestne mere LIBOR in fiksne bančne marže.

16.

Banka je zanikala, da pogodbeni pogoji niso pošteni, in podredno trdila, da bi stranke tudi po morebitni izločitvi teh pogojev zavezovale druge pogodbene določbe.

17.

Po trditvah banke bi se bilo treba v primeru neobstoja dispozitivne določbe, ki bi urejala način določanja menjalnega tečaja, za razlago pogodbe po odpravi nepoštenih pogojev ravnati po splošnih načelih, ki izhajajo iz členov 56, 65 in 354 poljskega civilnega zakonika, ter zlasti po načelih, ki urejajo razlago izjav volje, in poslovnih običajih.

18.

Predložitveno sodišče meni, da pogoji, ki jih vsebuje obravnavana pogodba, za kreditojemalca niso zavezujoči, ker niso pošteni. Prav tako navaja, da po odpravi zadevnih pogojev ne bi bilo mogoče določiti menjalnega tečaja in tako izvršiti pogodbe.

19.

V teh okoliščinah je Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.

Ali člena 1(2) in 6(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih [nepoštenih] pogojih v potrošniških pogodbah dopuščata trditev, v skladu s katero pravnih praznin v pogodbi, kadar ugotovitev nepoštenosti nekaterih pogodbenih pogojev, ki urejajo, kako naj stranke izpolnijo obveznosti (njihovo višino), povzroči neveljavnost celotne pogodbe, ki ni ugodna za potrošnika, ni mogoče zapolniti z uporabo dispozitivne določbe, ki neposredno nadomešča nepošten pogoj, temveč z uporabo določb nacionalnega prava, ki učinke, izražene v pravnem razmerju, določajo tudi v skladu z načeli pravičnosti (načeli življenja v družbi) ali poslovnih običajev?

2.

Ali je treba posledice neveljavnosti celotne pogodbe za potrošnika po potrebi presoditi glede na okoliščine, ki so obstajale ob njeni sklenitvi, ali glede na okoliščine, ki obstajajo v času nastanka spora med strankami v zvezi z veljavnostjo zadevnega pogoja (sklicevanja potrošnika na nepoštenost tega pogoja), in kakšen pomen je treba pripisati stališču, ki ga potrošnik zastopa v takšnem sporu?

3.

Ali je mogoče ohraniti pogoje, ki niso pošteni v smislu Direktive 93/13/EGS, če bi bila njihova ohranitev v času odločanja o sporu za potrošnika objektivno ugodna?

4.

Ali je ob upoštevanju člena 6(1) Direktive 93/13/EGS dopustno, da ugotovitev nepoštenosti pogodbenih pogojev, ki urejajo višino obveznosti in kako naj jo stranke izpolnijo, povzroči, da pravno razmerje, kot se na podlagi pogodbe izoblikuje po črtanju nepoštenih pogojev, ne ustreza več volji strank v zvezi z glavno dajatvijo? Ali se lahko, zlasti kljub ugotovitvi nepoštenosti pogodbenega pogoja, druge določbe, ki se ne štejejo za nepoštene ter ki urejajo glavno pogodbeno obveznost potrošnika in so v skladu s (pogodbenim) dogovorom strank vsebinsko neločljivo povezane s pogojem, ki ga potrošnik izpodbija, uporabljajo še naprej?“

III. Pravna analiza

A.   Direktiva 93/13 in ugotovitev nepoštenosti pogojev v zvezi z veljavnim menjalnim tečajem

20.

Obravnavana zadeva je del sodne prakse, ( 3 ) ki jo je Sodišče oblikovalo na področju nepoštenih pogodbenih pogojev, zlasti pa v zvezi z učinki ugotovitve nepoštenosti pogoja, ki v pogodbah za najem kredita, ki je vezan na tujo valuto in ga je treba povrniti v nacionalni valuti, ureja „tečajno razliko“. ( 4 )

21.

Najemanje tovrstnih kreditov, vezanih na tujo valuto, je bilo v številnih državah zelo razširjeno, in sicer zaradi nižje obrestne mere, ki se je uporabljala za tuje valute v primerjavi z nacionalno valuto države, v kateri je bil sklenjen posel.

22.

Sistema varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo 93/13, temelji na predpostavki, kot je Sodišče ( 5 ) v sodni praksi večkrat poudarilo, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju tako glede dogovarjanja, in posledično svoje pogajalske sposobnosti, kot tudi glede ravni obveščenosti. ( 6 )

23.

Zato je glavni cilj obravnavane direktive ponovna vzpostavitev ravnotežja med položajem potrošnika in položajem prodajalca ali ponudnika.

24.

Člen 6(1) Direktive določa, da nepošteni pogoji „niso zavezujoči za potrošnika“. Ta določba pomeni „zavezujočo določbo, katere namen je formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, zamenjati z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki vzpostavi enakost“. ( 7 )

25.

Zato mora nacionalno sodišče, če ima na voljo potrebne dejanske in pravne elemente, ( 8 ) po uradni dolžnosti preučiti morebitno nepoštenost pogodbenega pogoja in posredovati, da bi odpravilo takšno neravnotežje in tako zagotovilo polni učinek varstva, ki se uresničuje z Direktivo 93/13.

26.

Neravnotežje med strankami je treba namreč odpraviti s pozitivnim posredovanjem zunaj kroga pogodbenih strank, ( 9 ) ki ga upravičuje javni interes, na katerem temelji varstvo, ki ga potrošnikom zagotavlja Direktiva. ( 10 )

27.

Dolgoročnejši cilj obravnavane direktive, ki izhaja iz člena 6 v povezavi s členom 7 Direktive 93/13, je preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah, in sicer tako, da se vzpostavi odvračilni učinek za prodajalce ali ponudnike „s preprosto neuporabo takih nepoštenih pogojev“. ( 11 )

28.

Če torej nacionalno sodišče ugotovi obstoj nepoštenega pogodbenega pogoja, mora zavrniti njegovo uporabo, saj, kot je pojasnilo Sodišče, člen 6(1), ki državam članicam priznava avtonomijo glede opredelitve pravnih ureditev, ki se uporabljajo glede nepoštenih pogojev, vseeno nalaga, da določijo, da ti pogoji „niso zavezujoči za potrošnike“. ( 12 )

29.

Iz tega izhaja, da mora nacionalno sodišče, ki ugotovi nepoštenost pogodbenega pogoja, ugotoviti vse posledice, ki lahko v skladu z nacionalnim pravom iz tega izhajajo, zato da navedeni pogoj ne bi imel zavezujočih učinkov za potrošnika, razen če ta odpravi navedenega pogoja nasprotuje. ( 13 )

30.

Drugi del povedi člena 6(1) in besedilo enaindvajsete uvodne izjave ( 14 ) poleg tega določata, da pogodba še naprej „zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev“. ( 15 )

31.

Nacionalno sodišče torej ni pristojno za poseganje v vsebino pogodbenega pogoja, za katerega ugotovi, da ni pošten. Člen 6(1) Direktive 93/13 je treba torej razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu pravnemu pravilu, ki nacionalnemu sodišču dovoljuje, da to pogodbo prilagodi tako, da spremeni vsebino tega pogoja. ( 16 )

32.

Takšen ukrep bi lahko namreč ogrozil uresničitev dolgoročnega cilja Direktive oziroma odvračanje prodajalcev ali ponudnikov od uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev, ( 17 ) kot je bilo že navedeno v točki 27. Prodajalci ali ponudniki bi namreč še naprej skušali uporabljati te pogoje, saj bi vedeli, da lahko nacionalno sodišče, tudi če ugotovi njihovo nepoštenost, pogodbo v potrebnem obsegu dopolni.

33.

Edino izjemo od tega pravila je Sodišče oblikovalo v sodni praksi, ki izhaja iz sodbe Kásler, ( 18 ) v kateri je opredelilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi bil poseg nacionalnega sodišča v obliki dopolnitve pogodbe upravičen.

34.

Sodišče je zlasti potrdilo, da je nadomestitev nepoštenega pogoja z dispozitivno nacionalno določbo mogoča, če sta izpolnjena naslednja pogoja: prvič, neuporaba pogoja, ki je bil ugotovljen za nepoštenega, bi v skladu z nacionalnim pravom pomenila ničnost celotne pogodbe, in drugič, ničnost celotne pogodbe bi za potrošnika pomenila izredno škodljive posledice. ( 19 )

35.

Člen 6(1) Direktive 93/13 torej ne nasprotuje temu, da nacionalno sodišče – v položajih, v katerih ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja nacionalno sodišče zavezuje k temu, da ugotovi ničnost celotne pogodbe in tako potrošnika izpostavi posebej škodljivim posledicam, tako da bi bil ta zaradi tega kaznovan – ob uporabi načel pogodbenega prava odpravi nepošteni pogoj in ga nadomesti z dispozitivno določbo nacionalnega prava. ( 20 )

36.

Posledica ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe bi načeloma bila takojšnja izterljivost preostanka dolgovanega zneska kredita, katerega višina bi lahko presegla finančno zmožnost potrošnika, tako da bi bil kaznovan slednji, in ne kreditodajalec, ki zato ne bi bil odvrnjen od vključitve takih pogojev v pogodbe, ki jih ponuja. ( 21 )

37.

Takšna izjema od pravila, ki nacionalnemu sodišču preprečuje, da bi pogodbo v primeru razveljavite nepoštenega pogodbenega pogoja dopolnilo, je povsem utemeljena z vidika cilja Direktive 93/13, katere namen je, kot je bilo že navedeno, da se formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, zamenja z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost, ne pa, da se razveljavijo vse pogodbe, ki vsebujejo nepoštene pogoje. ( 22 )

38.

Zaradi logičnih in sistematičnih razlogov menim, da je treba k preučevanju vprašanj za predhodno odločanje pristopiti tako, da se najprej obravnava četrto, nato drugo in tretje, nazadnje pa še prvo vprašanje za predhodno odločanje. Če bi se namreč v odgovoru na četrto vprašanje za predhodno odločanje ugotovilo, da lahko pogodba obstaja tudi brez nepoštenega pogodbenega pogoja, bi preostala vprašanja postala povečini brezpredmetna, saj predpostavljajo ničnost celotne pogodbe. Poleg tega bi bilo mogoče presojati možnost za nadomestitev nepoštenega pogodbenega pogoja na način, predlagan v prvem vprašanju za predhodno odločanje, le če bi se ugotovilo, da bi ničnost celotne pogodbe imela neugodne posledice za potrošnika, kot se predpostavlja v drugem vprašanju za predhodno odločanje, s katerim se Sodišče sprašuje po nekaterih vidikih, povezanih z neveljavnostjo celotne pogodbe. Nazadnje, do težave, ki izhaja iz tretjega vprašanja za predhodno odločanje in je povezano z možnostjo ohranitve nepoštenega pogodbenega pogoja, lahko pride, le če se izkaže, da nista mogoča ne ohranitev pogodbe ne nadomestitev nepoštenega pogodbenega pogoja.

B.   Četrto vprašanje za predhodno odločanje

39.

S četrtim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu prosi Sodišče za razlago člena 6(1) v delu, v katerem določa, da „pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev“. Predložitveno sodišče zlasti sprašuje, ali je mogoče pogodbo ohraniti v veljavi po črtanju nepoštenega pogoja, ki je vsebinsko neločljivo povezan z drugimi pogoji, ki opredeljujejo glavno pogodbeno obveznost.

40.

V tem primeru bi bila namreč pogodba, ki bi nastala po črtanju nepoštenih pogojev, vsebinsko drugačna od pogodbe, o kateri so se stranke dogovorile, in ne bi ustrezala njihovi prvotni volji.

41.

Če pogodbeni pogoj, ki ureja „tečajno razliko“, ne bi bil pošten in ga potemtakem ne bi bilo mogoče uporabiti, bi to povzročilo spremembo vrste pogodbe, in sicer iz pogodbe, ki je vezana na CHF in za katero se uporablja obrestna mera za to valuto, v pogodbo, vezano na PLN, pri čemer pa bi se zanjo še naprej uporabljala nižja obrestna mera, ki velja za CHF.

42.

O možnosti, da pogodba stranke še naprej zavezuje na podlagi enakih pogojev, če je v skladu s pravili nacionalnega prava kontinuiteta pogodbe pravno mogoča, ( 23 ) mora presoditi nacionalno sodišče.

43.

Sodišče je namreč že odločilo, ( 24 ) da mora presoja, ki jo je treba opraviti tako pri ugotavljanju nepoštenosti pogodbenega pogoja kot tudi pri določitvi učinkov, ki nastanejo zaradi takšne ugotovitve nepoštenosti – da bi se tako zagotovil polni učinek Direktive – temeljiti na nacionalnem pravu.

44.

Kot je razvidno iz spisa in iz vprašanja predložitvenega sodišča, so predmet spora in očitkov o nepoštenosti tisti pogodbeni pogoji, ki se nanašajo na tečajno razliko.

45.

Jasno je, da je takšna presoja v zvezi z opredelitvijo pogodbenega pogoja, ki je predmet izpodbijanja in za katerega se morda kasneje ugotovi, da ni pošten, zgolj predhodna, saj člen 4(2) Direktive 93/13 sodiščem preprečuje, da bi presojala nepoštenost pogojev, ki se nanašajo na opredelitev glavnega predmeta pogodbe, če so ti sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku.

46.

Zato mora nacionalno sodišče najprej ugotoviti, ali sporni pogodbeni pogoj spada v okvir opredelitve glavnega predmeta pogodbe, in v primeru pritrdilnega odgovora oceniti, ali je sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku. Sodišče lahko namreč presoja o nepoštenosti zadevnega pogodbenega pogoja, le če je rezultat zgoraj navedene ocene negativen in če sodišče torej ugotovi, da je pogodbeni pogoj, ki je del opredelitve glavnega predmeta pogodbe, sestavljen v nejasnem in nerazumljivem jeziku. ( 25 )

47.

Nato mora nacionalno sodišče oceniti učinke takšne ugotovitve nepoštenosti pogoja, da bi preverilo, ali lahko pogodba tudi brez takšnega pogoja ostane zavezujoča. Če pogoj ustreza pojmu glavnega predmeta pogodbe, je manj verjetno, da bo nadaljnji obstoj pogodbe v skladu s pravili nacionalnega prava pravno mogoč; vsekakor pa gre za presojo, ki jo lahko opravi le predložitveno sodišče.

48.

Nacionalno sodišče mora v skladu z nacionalnim pravom in ob upoštevanju prava Unije presoditi, ali je kontinuiteta pogodbe pravno mogoča ( 26 ) brez nepoštenega pogoja.

49.

Po mnenju Sodišča „je običajna posledica vključitve nepoštenega pogoja v pogodbo neučinkovitost samo tega pogodbenega pogoja, medtem ko ostane pogodba v ostalem delu, ko je torej iz nje izločeno neravnotežje v škodo potrošnika, še naprej veljavna in zavezujoča za obe stranki. Od tega splošnega pravila je mogoče odstopiti le takrat, kadar pogodba objektivno ne more obstajati brez nepoštenega pogoja“. ( 27 )

50.

Kot je navedeno v sodni praksi Sodišča, „[je treba glede] meril, ki omogočajo presojo, ali pogodba lahko naprej dejansko obstaja brez nepoštenih pogojev, […] poudariti, da se na podlagi besedila člena 6(1) Direktive 93/13 in zahtev v zvezi s pravno varnostjo gospodarskih dejavnosti odobrava nepristranski pristop pri razlagi te določbe“. Interes sopogodbenikov tako „ne sme biti odločilno merilo pri presoji o nadaljnji usodi pogodbe“. ( 28 )

51.

Takšen nepristranski pristop je v skladu s cilji Direktive v zvezi s ponovno vzpostavitvijo ravnotežja med strankami z odpravo nepoštenih pogodbenih pogojev, ne pa z razveljavitvijo vseh pogodb z nepoštenimi pogoji.

52.

Cilj Direktive namreč ni niti popolna razveljavitev pogodbe, ki vsebuje nekatere pogoje, za katere je bilo ugotovljeno, da niso pošteni, niti ohranitev takšne pogodbe za vsako ceno, še manj pa njena ohranitev zato, ker je ta ugodnejša za eno od strank.

53.

Direktiva je bolj kot temu namenjena vzpostavitvi ravnovesja med pogodbenimi strankami ( 29 ) in zagotovitvi odvračilnega učinka za prodajalce ali ponudnike v prihodnje.

54.

Zato je besedilo člena 6(1) te direktive nevtralno, kar zadeva možnosti za razveljavitev ali ohranitev veljavnosti pogodbe po črtanju nepoštenih pogodbenih pogojev, nacionalno sodišče pa mora na podlagi nacionalnega prava in ob upoštevanju zgoraj navedenih splošnih meril opraviti tako presojo v zvezi z opredelitvijo pogodbenega pogoja kot pogoja, ki se nanaša na opredelitev glavnega predmeta pogodbe, kot tudi presojo v zvezi z ohranitvijo veljavnosti pogodbe po črtanju nepoštenih pogodbenih pogojev.

C.   Drugo vprašanje za predhodno odločanje

55.

Drugo vprašanje za predhodno odločanje ima dva dela. Sodišče je najprej pozvano, naj se izreče v zvezi s tem, kdaj je treba presojati o posledicah ničnosti celotne pogodbe, nato pa, naj določi, kakšno težo je treba pripisati volji potrošnika.

56.

Čeprav člen 4(1) obravnavane direktive določa, da je treba nepoštenost pogodbenega pogoja oceniti „ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe“, ( 30 ) pa Direktiva izrecno ne določa, kdaj je treba opraviti presojo o posledicah ugotovitve nepoštenosti pogodbenega pogoja.

57.

Zato mora nacionalno sodišče, kot je bilo že navedeno, na podlagi nacionalnega prava izpeljati vse posledice, ki jih povzroči ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja.

58.

Nacionalno sodišče mora torej v skladu z nacionalnim pravom presoditi, ali je nadaljnji obstoj pogodbe po črtanju nepoštenih pogojev pravno mogoč, in obenem določiti, kdaj je treba na podlagi nacionalnega prava opraviti presojo učinkov, nastalih zaradi ugotovitve nepoštenosti pogoja.

59.

Vendar menim, da je ob neobstoju izrecnih določb v zvezi s tem vprašanjem, ki bi izhajale iz nacionalnega prava, mogoče izpostaviti dva razloga, iz katerih bi bilo treba o učinkih ugotovitve nepoštenosti pogodbenih pogojev ter o posledicah morebitne ničnosti celotne pogodbe – in morebitni možnosti, da sodišče to pogodbo dopolni – presojati v času odločanja o sporu.

60.

Prvič, s sistematičnega vidika je zaradi celovitega doseganja glavnih ciljev Direktive, ki je, kot je bilo že navedeno, namenjena vzpostavitvi dejanskega ravnotežja med strankami, nujno, da se pri presoji učinkov odprave nepoštenih pogodbenih pogojev upoštevajo konkreten in trenuten položaj oziroma okoliščine, ki obstajajo v času, ko nacionalno sodišče odloča o sporu. V tem času se lahko namreč skupek interesov pogodbenih strank razlikuje od tistega v času sklepanja pogodbe.

61.

Drugič, presoja takšnih učinkov v času odločanja o sporu je v skladu tudi z ugotovitvami Sodišča v zadevi Kásler. ( 31 )

62.

Sodišče je namreč navedlo, da je pogoj, na podlagi katerega lahko nacionalno sodišče pogodbo – v zvezi s katero bi bilo treba v skladu z nacionalnim pravom po odpravi nepoštenih pogojev ugotoviti ničnost v celoti – dopolni z nadomestitvijo nepoštenega pogoja z dispozitivno določbo, izpolnjen, le če bi bila ugotovitev ničnosti pogodbe za potrošnika „izredno škodljiva“. ( 32 )

63.

To pomeni, da mora nacionalno sodišče upoštevati tiste interese potrošnika, ki obstajajo v času spora, ne pa interesov, na podlagi katerih se je potrošnik odločil za sklenitev pogodbe.

64.

V zvezi z drugim delom drugega vprašanja za predhodno odločanje je treba navesti, da bi bilo treba zaradi presoje pomena, ki naj se pripiše volji potrošnika glede izbire med razveljavitvijo celotne pogodbe in njeno dopolnitvijo, preučiti ugotovitve Sodišča v zadevi Kásler, zlasti v zvezi s cilji, ki se uresničujejo z obravnavano direktivo.

65.

Člen 6(1) te direktive namreč, kot je bilo že navedeno, nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče, če ugotovi nepoštenost pogoja v pogodbi, ki jo je prodajalec ali ponudnik sklenil s potrošnikom, navedeno pogodbo prilagodi tako, da spremeni vsebino tega pogoja. ( 33 )

66.

Edini primer, v katerem je dopustno posredovanje sodišča, so izjemne okoliščine, v katerih bi, če „nepoštenega pogoja ne bi bilo dovoljeno nadomestiti z dispozitivno določbo in bi moral sodnik ugotoviti ničnost celotne pogodbe, […] to za potrošnika lahko pomenilo izredno škodljive posledice, tako da bi bil lahko ogrožen odvračalni učinek ugotovitve ničnosti pogodbe“. ( 34 )

67.

V zvezi s tem menim, da se lahko upravičeno sklepa, da drugi pogoj, ki se zahteva na podlagi sodbe Kásler, ne bi bil izpolnjen, če bi potrošnik, ki bi mu nacionalno sodišče naložilo, naj zaradi črtanja nepoštenih pogojev izbere med razveljavitvijo celotne pogodbe in dopolnitvijo te pogodbe z drugo določbo, da bi se tako ohranila veljavnost pogodbe, izrazil svojo voljo in se odločil za odpravo pogodbe v celoti. To bi namreč pomenilo, da sodišče zaradi zavestnega in večkratnega izraza volje potrošnika ne bi moglo ugotoviti, da je razveljavitev celotne pogodbe zanj izredno škodljiva.

68.

Za zaključek obravnave drugega vprašanja za predhodno odločanje naj ponovim, da mora nacionalno sodišče na podlagi nacionalnega prava presoditi, kdaj je treba presojati učinke ugotovitve nepoštenosti pogodbenega pogoja, pri tem pa ob neobstoju izrecnih zakonskih določb upoštevati, da je treba to presojo opraviti ob upoštevanju tistih interesov potrošnika, ki obstajajo v času spora. Prav tako je treba ugotoviti, da volja potrošnika prevlada nad uresničevanjem sistema varstva, kot je ta, ki zaradi ohranitve veljavnosti pogodbe brez pogoja, ki šteje za nepoštenega, omogoča njegovo nadomestitev.

D.   Prvo vprašanje za predhodno odločanje

69.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje Sodišče sprašuje, ali je mogoče po tem, ko je bila ugotovljena nepoštenost nekaterih pogodbenih pogojev, pogodbo dopolniti z nacionalnimi določbami, ki določajo, da se vsebina pravnega razmerja lahko dopolni z načeli pravičnosti ali poslovnih običajev.

70.

Predložitveno sodišče obenem sprašuje Sodišče, ali je pogodbo mogoče dopolniti z določbami, ki niso dispozitivne, ampak vsebujejo splošne pogoje, ki se nanašajo na načela življenja v družbi.

71.

Da bi se odgovorilo na to vprašanje, menim, prvič, da bi moralo nacionalno sodišče preveriti, ali splošne določbe, ki jih je opredelilo kot instrument, s katerim bi se morebiti lahko dopolnila pogodba po odpravi pogojev, za katere je bilo ugotovljeno, da niso pošteni, spadajo v kategorijo pogojev, „ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih“, ( 35 ) ki „veljajo med pogodbenima strankama, če ni bilo dogovorjeno drugače“. ( 36 )

72.

Za te pogoje v skladu z Direktivo velja domneva poštenosti, ki izhaja iz dejstva, da temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih. Zato je treba domnevati, da je nacionalni zakonodajalec vzpostavil ravnovesje med pravicami in obveznostmi strank nekaterih pogodb. ( 37 )

73.

V obravnavani zadevi je, kot je razvidno iz spisa, mogoče sklepati, da zakonodajalec splošnih določb, ki jih je navedlo predložitveno sodišče in se nanašajo na splošne običaje, ni presojal z vidika ravnovesja med pravicami in obveznostmi strank, zaradi česar se zdi, da domneva poštenosti, ki se zahteva v skladu z Direktivo, zanje ne velja.

74.

V tem primeru bi vključitev pogodbenega pogoja, ki temelji na tovrstnih splošnih določbah, pomenila „kreativen“ ukrep, ki bi lahko spremenil ravnovesje interesov, ki so jih želele doseči pogodbene stranke, in pretirano omejil njihovo pogodbeno svobodo.

75.

Drugič, glede na ugotovitve, predstavljene v točkah od 31 do 37, menim, da položaja, ki ga je opisalo predložitveno sodišče, ni mogoče enačiti s primerom iz sodbe Kásler, ki glede na to, da predstavlja izjemo, ne dopušča široke razlage.

76.

Logika, na kateri temelji izjema, ki možnost posredovanja sodišča omejuje le na pogoje, ki temeljijo na dispozitivnih zakonskih določbah, je v skladu s členom 1(2) in trinajsto uvodno izjavo obravnavane direktive, kot je bilo že navedeno v točki 71.

77.

Izjema, ki izhaja iz sodbe Kásler, zaradi preprečevanja pretirano neugodnih posledic za potrošnika, ki bi nastale zaradi razveljavitve celotne pogodbe, sodišču dovoljuje, da pogodbo prilagodi, vendar se mora pri tem omejiti na nadomestitev nepoštenega pogoja s pogojem, ki temelji na dispozitivni zakonski določbi, pri tem pa ne dopušča nikakršnega manevrskega prostora za morebitno drugačno ali „kreativno“ razlago.

78.

Ravno nasprotno, če bi moralo sodišče takšen splošen pogoj uporabiti, bi moralo presoditi tudi vsebino tega splošnega pogoja in njegovo uporabo v okviru pogodbe.

79.

Takšen položaj pa bi bil v nasprotju s splošnim pravilom, na katero je Sodišče večkrat opozorilo in v skladu s katerim morajo nacionalna sodišča zavrniti uporabo nepoštenega pogoja, ne smejo pa spremeniti njegove vsebine.

80.

Glede na zgoraj navedene preudarke je treba ugotoviti, da člena 1(2) in 6(1) Direktive 93/13 nasprotujeta temu, da bi nacionalno sodišče pogodbo, ki vsebuje nepošten pogodbeni pogoj, dopolnilo s splošnimi nacionalnimi določbami, ki niso dispozitivne določbe.

E.   Tretje vprašanje za predhodno odločanje

81.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje Sodišče sprašuje, ali bi bilo mogoče pogodbeni pogoj ohraniti v veljavi, če bi bila njegova ohranitev za potrošnika ugodnejša.

82.

Ta možnost nastopi, le če nacionalno sodišče v skladu z nacionalnim pravom in ob upoštevanju prava Unije ugotovi, da nadaljnji obstoj pogodbe po odpravi pogoja, za katerega je bilo ugotovljeno, da ni pošten, ni pravno mogoč in da nadomestitev nepoštenega pogoja pod pogoji, ki jih je Sodišče opredelilo v sodni praksi, ki izhaja iz sodbe Kásler, ni mogoča.

83.

Člen 6(1) Direktive 93/13 izrecno določa, da nepošteni pogoji za potrošnika niso zavezujoči, ustaljena sodna praksa Sodišča pa ne dopušča odstopanja od te predpostavke. ( 38 )

84.

Edina izjema od navedenega pravila je bila priznana v zadevi Pannon, ( 39 ) v kateri je bilo potrjeno, da pogoj, ki šteje za nepoštenega, potrošnika na njegovo izrecno zahtevo še naprej zavezuje.

85.

Zato je treba ugotoviti, kot je Sodišče potrdilo v sodni praksi, da mora biti vloga nacionalnega sodišča omejena na ugotavljanje nepoštenosti pogodbenega pogoja in obveznost obveščanja potrošnika o posledicah takšne ugotovitve, vključno z informacijo, da zadevni pogoj ni več zavezujoč.

86.

Iz tega sledi, da ta pogoj v skladu s členom 6(1) potrošnika več ne zavezuje, razen če potrošnik, potem ko ga je nacionalno sodišče ustrezno obvestilo, da pogoj ni zavezujoč, svobodno in zavestno soglaša s pogojem ter izrazi namen, da ne bo uveljavljal dejstva, da tak pogoj ni pošten in zavezujoč. ( 40 )

87.

Če pa potrošnik svoje volje izrecno ne izrazi, sodišče nepoštenega pogodbenega pogoja ne more ohraniti v veljavi niti če ugotovi, da bi bila takšna rešitev po presoji sodišča ugodnejša za potrošnika.

88.

Poleg tega potrošnik v obravnavani zadevi izrecno nasprotuje ohranitvi nepoštenega pogoja, zaradi česar izjeme, ki jo opredeljuje sodna praksa, ki izhaja iz sodbe Pannon, ni mogoče uporabiti.

IV. Predlog

89.

Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je predložilo Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi), odgovori:

1.

Člena 1(2) in 6(1) Direktive 93/13 nasprotujeta temu, da bi nacionalno sodišče – pri presoji nepoštenih pogodbenih pogojev, ki urejajo načine za izpolnitev obveznosti in njihovo višino ter povzročijo neveljavnost pogodbe, ki ni ugodna za potrošnika – pogodbo dopolnilo s splošnimi nacionalnimi določbami, ki določajo, da se vsebina pravnega razmerja lahko dopolni z učinki, ki izhajajo iz načel pravičnosti ali poslovnih običajev in ki potemtakem nimajo lastnosti dispozitivnih določb.

2.

Nacionalno sodišče mora na podlagi nacionalnega prava presoditi, kdaj je treba presojati učinke ugotovitve nepoštenosti pogodbenega pogoja, pri tem pa ob neobstoju izrecnih zakonskih določb upoštevati, da je treba to presojo opraviti ob upoštevanju tistih interesov potrošnika, ki obstajajo v času spora. Dalje, volja potrošnika, ki meni, da ugotovitev ničnosti celotne pogodbe sama po sebi ni škodljiva, prevlada nad uresničevanjem sistema varstva, kot je ta, ki omogoča nadomestitev nepoštenega pogoja in posledično ohranitev veljavnosti pogodbe.

3.

Direktiva 93/13/EGS nasprotuje ohranitvi nepoštenih pogojev, ki so v času odločanja o sporu objektivno ugodni za potrošnika, razen če ta izrecno ne izrazi svoje volje v zvezi s tem.

4.

Nacionalno sodišče mora na podlagi nacionalnega prava in v skladu s pravom Unije presoditi, ali je mogoče pogodbeni pogoj opredeliti kot nepošten in ali se ta pogoj nanaša na opredelitev glavnega predmeta pogodbe, da bi lahko odločalo o morebitni ohranitvi pogodbe po črtanju nepoštenih pogodbenih pogojev.


( 1 ) Jezik izvirnika: italijanščina.

( 2 ) Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15 zvezek 2, str. 288).

( 3 ) Glej sodbe z dne 20. septembra 2017, Andriciuc in drugi (C‑186/16, EU:C:2017:703); z dne 31. maja 2018, Sziber (C‑483/16, EU:C:2018:367); z dne 20. septembra 2018, OTP Bank in OTP Faktoring (C‑51/17, EU:C:2018:750); z dne 14. marca 2019, Dunai (C‑118/17, EU:C:2019:207), in z dne 26. marca 2019, Abanca Corporación Bancaria (C‑70/17, EU:C:2019:250). Glej tudi zadeve GT (C‑38/17), Bankia (C‑92/16) in Banco Bilbao (C‑167/16), v zvezi s katerimi postopek pred Sodiščem še poteka.

( 4 ) Ta izraz se nanaša na pogoj, ki je sestavni del pogodbe o kreditu, vezanem na tujo valuto, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ki ni bil posamično dogovorjen in ki ureja način za določitev zneska, ki ga kreditojemalec dolguje v tuji valuti. V zvezi s tem glej sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi Dunai (C‑118/17, EU:C:2018:921, točka 32).

( 5 ) Glej zlasti sodbe z dne 27. junija 2000, Océano Grupo Editorial in Salvat Editores (od C‑240/98 do C‑244/98, EU:C:2000:346, točka 25); z dne 26. oktobra 2006, Mostaza Claro (C‑168/05, EU:C:2006:675, točka 25); z dne 14. marca 2013, Aziz (C‑415/11, EU:C:2013:164, točka 44), in z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito (C‑618/10, EU:C:2012:349, točka 39).

( 6 ) Sodba z dne 26. marca 2019, Abanca Corporación Bancaria (C‑70/17, EU:C:2019:250, točka 49).

( 7 ) Sodbi z dne 14. marca 2013, Aziz (C‑415/11, EU:C:2013:164, točka 45), in z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito (C‑618/10, EU:C:2012:349, točka 40 in navedena sodna praksa).

( 8 ) Opozoriti je treba, da medtem ko je Sodišče nacionalnemu sodišču prvotno priznavalo možnost, da po uradni dolžnosti preuči nepoštenost pogoja z vidika uresničevanja cilja, določenega v členu 6 Direktive, ki je preprečiti, da bi potrošnika zavezoval nepošten pogoj (glej zlasti sodbe z dne 26. oktobra 2006, Mostaza Claro (C‑168/05, EU:C:2006:675, točki 27 in 28); z dne 27. junija 2000, Océano Grupo Editorial in Salvat Editores (od C‑240/98 do C‑244/98, EU:C:2000:346, točki 26 in 28), in z dne 21. novembra 2002, Cofidis (C‑473/00, EU:C:2002:705, točke od 32 do 34)), je od sodbe z dne 4. junija 2009, Pannon GSM (C‑243/08, EU:C:2009:350, točka 32), nacionalnemu sodišču naložena „obveznost, da po uradni dolžnosti preuči to vprašanje“; v zvezi s tem glej zlasti sodbe z dne 9. novembra 2010, VB Pénzügyi Lízing (C‑137/08, EU:C:2010:659, točka 44); z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito (C‑618/10, EU:C:2012:349, točka 44); z dne 30. maja 2013, Asbeek Brusse in de Man Garabito (C‑488/11, EU:C:2013:341, točke 40, 41 in 44), in z dne 7. avgusta 2018, Banco Santander in Escobedo Cortés (C‑96/16 in C‑94/17, EU:C:2018:643, točka 53).

( 9 ) Sodba z dne 26. oktobra 2006, Mostaza Claro (C‑168/05, EU:C:2006:675, točka 26).

( 10 ) Sodba z dne 26. oktobra 2006, Mostaza Claro (C‑168/05, EU:C:2006:675, točka 38).

( 11 ) Sodba z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito (C‑618/10, EU:C:2012:349, točka 69).

( 12 ) Sodba z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito (C‑618/10, EU:C:2012:349, točka 62).

( 13 ) Sodbe z dne 26. marca 2019, Abanca Corporación Bancaria (C‑70/17, EU:C:2019:250, točka 52); z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito (C‑618/10, EU:C:2012:349, točki 63 in 65), in z dne 4. junija 2009, Pannon GSM (C‑243/08, EU:C:2009:350, točka 35). Splošneje glej sodbi z dne 6. oktobra 2009, Asturcom Telecomunicaciones (C‑40/08, EU:C:2009:615, točka 58), in z dne 15. marca 2012, Pereničová in Perenič (C‑453/10, EU:C:2012:144, točka 30), ter sklep z dne 16. novembra 2010, Pohotovosť (C‑76/10, EU:C:2010:685, točka 62).

( 14 ) V enaindvajseti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno, da „[…] morajo države članice zagotoviti, da se nedovoljeni [nepošteni] pogoji ne uporabljajo v pogodbah, ki jih s potrošniki sklene prodajalec ali ponudnik, in če se taki pogoji vendarle uporabijo, da niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev“.

( 15 ) Člen 6(1) Direktive 93/13.

( 16 ) Sodbe z dne 26. marca 2019, Abanca Corporación Bancaria (C‑70/17, EU:C:2019:250, točka 53); z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito (C‑618/10, EU:C:2012:349, točka 73), in z dne 30. aprila 2014, Kásler in Káslerné Rábai (C‑26/13, EU:C:2014:282, točka 77).

( 17 ) Sodbi z dne 26. marca 2019, Abanca Corporación Bancaria (C‑70/17, EU:C:2019:250, točka 54), in z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito (C‑618/10, EU:C:2012:349, točki 69 in 70), ter sklep z dne 16. novembra 2010, Pohotovosť (C‑76/10, EU:C:2010:685, točka 41 in navedena sodna praksa).

( 18 ) Sodba z dne 30. aprila 2014, Kásler in Káslerné Rábai (C‑26/13, EU:C:2014:282).

( 19 ) Sodba z dne 30. aprila 2014, Kásler in Káslerné Rábai (C‑26/13, EU:C:2014:282, točka 83).

( 20 ) Sodba z dne 26. marca 2019, Abanca Corporación Bancaria (C‑70/17, EU:C:2019:250, točka 56).

( 21 ) Sodba z dne 26. marca 2019, Abanca Corporación Bancaria (C‑70/17, EU:C:2019:250, točka 58).

( 22 ) Sodba z dne 26. marca 2019, Abanca Corporación Bancaria (C‑70/17, EU:C:2019:250, točka 57).

( 23 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2017, Banco Primus (C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 71 in navedena sodna praksa).

( 24 ) Glej sodno prakso, navedeno v opombi 13.

( 25 ) Glej v tem smislu sodbe z dne 23. aprila 2015, Van Hove (C‑96/14, EU:C:2015:262, točke od 37 do 39); z dne 3. junija 2010, Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid (C‑484/08, EU:C:2010:309, točka 32), in z dne 30. aprila 2014, Kásler in Káslerné Rábai (CC‑26/13, EU:C:2014:282, točka 41 in navedena sodna praksa).

( 26 ) Sodba z dne 26. januarja 2017, Banco Primus (C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 71 in navedena sodna praksa). V istem smislu nazadnje sodba z dne 26. marca 2019, Abanca Corporación Bancaria (C‑70/17, EU:C:2019:250, točka 63).

( 27 ) Sklepni predlogi generalnega pravobranilca A. Tizzana v zadevi Ynos (C‑302/04, EU:C:2005:576, točka 79).

( 28 ) Sodba z dne 15. marca 2012, Pereničová in Perenič (C‑453/10, EU:C:2012:144, točka 32).

( 29 ) Sodba z dne 15. marca 2012, Pereničová in Perenič (C‑453/10, EU:C:2012:144, točka 31).

( 30 ) Sodbe z dne 4. junija 2009, Pannon GSM (C‑243/08, EU:C:2009:350, točka 32); z dne 9. novembra 2010, VB Pénzügyi Lízing (C‑137/08, EU:C:2010:659, točka 42); z dne 14. marca 2013, Aziz (C‑415/11, EU:C:2013:164, točka 71); z dne 26. januarja 2017, Banco Primus (C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 61), in z dne 20. septembra 2017, Andriciuc in drugi (C‑186/16, EU:C:2017:703, točka 36), ter sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevah Abanca Corporación Bancaria in Bankia (C‑70/17 in C‑179/17, EU:C:2018:724, točka 70).

( 31 ) Sodba z dne 30. aprila 2014, Kásler in Káslerné Rábai (C‑26/13, EU:C:2014:282).

( 32 ) Sodba z dne 30. aprila 2014, Kásler in Káslerné Rábai (C‑26/13, EU:C:2014:282, točka 83).

( 33 ) Sodbe z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito (C‑618/10, EU:C:2012:349, točka 73); z dne 30. aprila 2014, Käsler in Káslerné Rabai (C‑26/13, EU:C:2014:282, točka 77), in z dne 26. marca 2019, Abanca Corporación Bancaria (C‑70/17, EU:C:2019:250, točka 53).

( 34 ) Sodba z dne 30. aprila 2014, Kásler in Káslerné Rábai (C‑26/13, EU:C:2014:282, točka 83).

( 35 ) Člen 1(2) in trinajsta uvodna izjava Direktive 93/13.

( 36 ) Trinajsta uvodna izjava Direktive 93/13.

( 37 ) Sodba z dne 20. septembra 2018, OTP Bank in OTP Faktoring (C‑51/17, EU:C:2018:750, točki 52 in 53).

( 38 ) Sodba z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito (C‑618/10, EU:C:2012:349, točka 62).

( 39 ) Sodba z dne 4. junija 2009, Pannon GSM (C‑243/08, EU:C:2009:350, točka 33), v kateri je navedeno, da „pa nacionalnemu sodišču pri izpolnjevanju te obveznosti na podlagi Direktive ni treba izključiti uporabe zadevnega pogoja, če potrošnik po opozorilu sodišča ne uveljavlja dejstva, da je ta pogoj nepošten in neobvezujoč“. V tem smislu sodba z dne 26. marca 2019, Abanca Corporación Bancaria (C‑70/17, EU:C:2019:250, točka 52), in sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevah Abanca Corporación Bancaria in Bankia (C‑70/17 in C‑179/17, EU:C:2018:724, točka 135).

( 40 ) V tem smislu sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevah Abanca Corporación Bancaria in Bankia (C‑70/17 in C‑179/17, EU:C:2018:724, točka 136).

Top