1. 

Kreditne institucije morajo prispevati k financiranju nacionalnih shem, ki so v vseh državah članicah vzpostavljene za pokrivanje stroškov sanacije in reševanja finančnega sektorja. Prispevati morajo tudi v enotni sklad za reševanje (v nadaljevanju: ESR), ki je vzporedna shema, vzpostavljena na evropski ravni.

2. 

Ti obvezni prispevki, ki so ključni za delovanje nacionalnih sistemov za sanacijo in reševanje finančnih institucij in enotnega mehanizma za reševanje (v nadaljevanju: EMR), so bili urejeni z Direktivo 2014/59/EU ( 2 ), pri čemer se razlikuje med rednimi predhodnimi prispevki in izrednimi naknadnimi prispevki.

3. 

Na podlagi zadevnih vprašanj za predhodno odločanje se bo Sodišče lahko prvič opredelilo glede pravil, ki se uporabljajo za pobiranje enih in drugih prispevkov. V okviru odgovora bo poleg tega mogoče rešiti tudi težave, ki se v Italiji v zvezi s prispevki za leto 2015 pojavljajo zaradi zamude pri prenosu Direktive 2014/59 in začetka veljavnosti Delegirane uredbe (EU) 2015/63 ( 3 ).

4.

Člen 100 določa:

„1.   Države članice vzpostavijo eno ali več shem financiranja, da se zagotovi, da lahko organ za reševanje učinkovito uporablja instrumente za reševanje in izvaja pooblastila.

[…]

3.   Države članice zagotovijo, da imajo sheme financiranja ustrezna finančna sredstva.

4.   Za namene iz odstavka 3 imajo sheme financiranja zlasti pooblastilo za:

5.   Vsaka država članica, razen v primerih iz odstavka 6, vzpostavi nacionalne sheme financiranja prek sklada, katerega uporabo lahko sproži njen organ za reševanje, in sicer za namene iz člena 101(1).

[…]“

5.

Člen 102 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da do 31. decembra 2024 razpoložljiva finančna sredstva njihovih shem financiranja dosežejo vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na njihovem ozemlju.

2.   V začetnem obdobju iz odstavka 1 se prispevki za sheme financiranja, zbrani v skladu s členom 103, časovno razporedijo kar se da enakomerno, dokler ni dosežena ciljna raven, a z ustreznim upoštevanjem faze v poslovnem ciklu in možnega vpliva procikličnih prispevkov na finančni položaj institucij, ki plačujejo prispevke.

[…]“

6.

Člen 103 („Predhodni prispevki“) določa:

„1.   Da bi se dosegla ciljna raven, določena v členu 102, države članice zagotovijo, da se prispevki od institucij, vključno s podružnicami v Uniji, z dovoljenjem na njihovem ozemlju pobirajo vsaj enkrat letno.

2.   Prispevek vsake institucije je sorazmeren deležu njenih obveznosti (brez kapitala), od katerega se odštejejo krite vloge, glede na skupne obveznosti (brez kapitala), od katerih se odštejejo krite vloge vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju države članice.

Prispevki se prilagodijo sorazmerno glede na profil tveganja institucij v skladu z merili, sprejetimi na podlagi odstavka 7.

[…]“

7.

Člen 104 („Izredni naknadni prispevki“) v odstavku 1 določa:

„Če razpoložljiva finančna sredstva ne zadoščajo za pokrivanje izgub, stroškov ali drugih izdatkov, ki nastanejo pri uporabi shem financiranja, države članice zagotovijo, da se od institucij z dovoljenjem na njihovem ozemlju poberejo izredni naknadni prispevki za kritje dodatnih zneskov. Ti izredni naknadni prispevki se med institucijami razporedijo v skladu s pravili iz člena 103(2).

Izredni naknadni prispevki ne presežejo zneska trikratnih letnih prispevkov, določenih v skladu s členom 103.“

8.

Člen 4 („Določitev letnih prispevkov“) določa:

„1.   Organi za reševanje določijo letne prispevke, ki jih morajo plačati posamezne institucije, sorazmerno glede na njihov profil tveganja na podlagi informacij, ki jih zagotovi institucija v skladu s členom 14, ter z uporabo metodologije, določene v tem oddelku.

2.   Organ za reševanje določi letni prispevek iz odstavka 1 na podlagi letne ciljne ravni sheme za financiranje reševanja, pri čemer upošteva ciljno raven, ki mora biti dosežena do 31. decembra 2024 v skladu z odstavkom 1 člena 102 Direktive 2014/59/EU ter na podlagi povprečnega zneska kritih vlog v preteklem letu, izračunanega četrtletno, vseh institucij z dovoljenjem na njegovem ozemlju.“

9.

Člen 12 („Institucije, ki se na novo nadzorujejo ali se jim spremeni status“) določa:

„1.   Če se institucija na novo nadzoruje samo določen del prispevnega obdobja, se delni prispevek določi z uporabo metodologije iz oddelka 3 pri znesku njenega letnega prispevka, izračunanem v naslednjem prispevnem obdobju, glede na število celih mesecev prispevnega obdobja, v katerih je institucija pod nadzorom.

2.   Sprememba statusa institucije, vključno z majhno institucijo, v prispevnem obdobju ne vpliva na letni prispevek, ki ga je treba plačati v zadevnem letu.“

10.

Člen 13(1) določa:

„Organ za reševanje uradno obvesti vsako institucijo iz člena 2 o svoji odločitvi glede letnega prispevka, ki ga mora posamezna institucija vsako leto plačati[,] najpozneje do 1. maja.“

11.

Člen 14(1) določa:

„Institucije organu za reševanje predložijo najnovejše potrjene letne računovodske izkaze, ki so na voljo pred 31. decembrom v letu pred prispevnim obdobjem, skupaj z mnenjem, ki ga predloži zakoniti revizor ali revizijsko podjetje v skladu s členom 32 Direktive 2013/34/EU […].“

12.

Prehodne določbe Delegirane uredbe 2015/63 so urejene v njenem členu 20, v katerega odstavkih 1, 2 in 3 je določeno:

„1.   […] Z odstopanjem od člena 13(1) organi za reševanje v zvezi s prispevki, ki jih je treba plačati leta 2015, uradno obvestijo vsako institucijo o svoji odločitvi o določitvi letnega prispevka, ki ga morajo institucije plačati najpozneje do 30. novembra 2015.

2.   Z odstopanjem od člena 13(4) in v zvezi s prispevki, ki jih je treba plačati leta 2015, se znesek, ki ga je treba plačati v skladu z odločitvijo iz člena 13(3), plača do 31. decembra 2015.

3.   Z odstopanjem od člena 14(4) in v zvezi z informacijami, ki jih je treba zagotoviti organu za reševanje leta 2015, se informacije iz navedenega odstavka zagotovijo najpozneje do 1. septembra 2015.“

13.

Člen 21, drugi odstavek, določa, da se ta uredba „[u]porablja […] od 1. januarja 2015“.

14.

Direktiva 2014/59 je bila v italijansko pravo prenesena z zakonsko uredbo št. 180/2015, ki je začela veljati na dan objave v uradnem listu, torej 16. novembra 2015.

15.

Člen 2(1) določa:

„1.   Ta uredba se uporablja za te institucije:

16.

Člen 3(1) določa:

„Banca d'Italia v razmerju do institucij iz člena 2, ki imajo sedež v Italiji, naloge in pooblastila iz te uredbe izvaja kot organ za reševanje, razen če ni določeno drugače. V primerih, opredeljenih s to uredbo, izvaja svoje naloge in pooblastila v zvezi s podružnicami, ki jih imajo v Italiji banke s sedeži zunaj Unije.“

17.

V zakonski uredbi št. 180/2015 je določeno:

18.

Banca d'Italia je z odločbo z dne 22. septembra 2015 ustanovila Unità di risoluzione e gestione della crisi (enota za reševanje in krizno upravljanje), ( 5 ) prek katere izvaja svoje naloge nacionalnega organa za reševanje. Z odločbo z dne 18. novembra 2015 ( 6 ) je ustanovila nacionalni sklad za reševanje bank.

19.

Družba State Street Bank International GmbH (v nadaljevanju: SSB International) je nemška kreditna institucija, ki je do 5. julija 2015 v Italiji poslovala prek italijanske banke State Street Bank SpA (v nadaljevanju: SSB Italia).

20.

Družba SSB International od 6. julija 2015 po pripojitvi družbe SSB Italia svoje dejavnosti na italijanskem ozemlju na podlagi svobode ustanavljanja izvaja prek ene same podružnice, imenovane State Street Bank International GmbH – Succursale Italia.

21.

Banca d'Italia je 22. novembra 2015 v zvezi s štirimi bankami, za katere je pristojna ( 7 ), začela postopek reševanja, katerega strošek je znašal skoraj 3.700 milijonov EUR.

22.

Banca d'Italia je za pokritje tega stroška določila redne prispevke za leto 2015 (približno 588 milijonov EUR) in se odločila, da bo zahtevala tudi plačilo izrednih prispevkov. Te je določila v zakonsko določenem najvišjem znesku, ki je znašal trikratno vrednost rednih prispevkov (1.763 milijonov EUR). ( 8 )

23.

Z obvestilom št. 0445827/16 z dne 1. aprila, naslovljenim „Contribuzione 2015 al Fondo Nazionale di Risoluzione (Prispevek v nacionalni sklad za reševanje za leto 2015)“, je Banca d'Italia od družbe SSB International zahtevala plačilo 5.102.425 EUR, in sicer 1.275.606 EUR iz naslova rednega prispevka za leto 2015 in 3.826.819 EUR iz naslova izrednega prispevka.

24.

Družba SSB International je pri Tribunale Amministrativo Regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija) predlagala, naj se obvestilo Banca d'Italia št. 0445827/16 in drugi akti, ki so z njim povezani, razglasijo za nične.

25.

Družba SSB International meni, da Banca d'Italia ni bila pristojna za to, da bi od nje zahtevala kakršen koli prispevek za leto 2015, ker je bil ob izdaji spornih zahtev zanjo pristojen nemški organ za reševanje. Zato ni spadala med „banke s sedežem v Italiji“, še toliko manj pa med „italijanske podružnice bank s sedežem zunaj Skupnosti“ v smislu členov 82 in 83 zakonske uredbe št. 180/2015.

26.

Družba SSB International prav tako trdi, da so določbe zakonske uredbe št. 180/2015, na katere se je Banca d'Italia sklicevala za sprejetje svojih ukrepov, začele veljati šele 16. novembra 2015. Družba SSB Italia je tedaj že prenehala poslovati kot banka s sedežem v Italiji, tako da se zakonska uredba zanjo ni več uporabljala. Še več, v Italiji je do ustanovitve nacionalnega sklada za reševanje in začetka delovanja celotnega sistema, vzpostavljenega z Direktivo 2014/59/EU, prišlo šele po združitvi družbe SSB Italia z njeno matično družbo (SSB International) in torej po tem, ko je tožeča stranka v Italiji prenehala delovati kot samostojna banka nacionalnega prava.

27.

Podredno družba SSB International trdi, da Banca d'Italia od nje ne more zahtevati plačila celotnega letnega rednega prispevka, temveč kvečjemu plačilo sorazmernega dela tega prispevka za mesece, ko je družba SSB Italia še poslovala. ( 9 ) Tako po njenem mnenju izhaja iz analogne uporabe člena 12(1) Delegirane uredbe 2015/63, v smislu, da institucija, ki med letom preneha, po tem ni več pod nadzorom nacionalnega organa za reševanje in mora prispevek plačati le za obdobje, v katerem je še obstajala.

28.

Banca d'Italia te trditve prereka in zagovarja ustreznost svojega ravnanja. Po njenem mnenju je bila družba SSB Italia 1. januarja 2015 del italijanskega bančnega sistema, zaradi česar se lahko od nje utemeljeno zahteva plačilo ustreznih rednih in izrednih prispevkov. Spremembe v pravni osebnosti te finančne institucije, do katerih je prišlo pozneje, naj ne bi bile upoštevne.

29.

Meni, da nemški organ za reševanje dejansko ni mogel upoštevati niti pripojitve družbe SSB Italia s strani družbe SSB International niti posledičnega povečanja zadnjenavedene institucije, saj so z računovodskega vidika učinki združitve postali očitni šele z objavo zaključne bilance za leto 2015, ki pa je bila na voljo šele pozneje. Zato naj bi bilo tveganje dvojnega obdavčenja/plačevanja prispevkov izključeno.

30.

Banca d'Italia meni, da s časovnega vidika:

31.

Glede na te navzkrižne trditve je Tribunale Amministrativo Regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija) Sodišču postavilo ta vprašanja:

32.

Pisna stališča so predložile družba SSB International, Banca d'Italia, Komisija ter italijanska in španska vlada. Vse so se udeležile obravnave, opravljene 10. aprila 2019.

33.

Pred opredelitvijo o vprašanjih za predhodno odločanje se mi zdi primerno na kratko pojasniti osnovne značilnosti financiranja shem za sanacijo in reševanje bank.

34.

V odzivu na gospodarsko krizo leta 2008 so države euroobmočja vzpostavile bančno unijo in na institucije Unije prenesle pristojnosti v zvezi z bonitetnim nadzorom ter sanacijo in reševanjem finančnih institucij. Pred tem postopkom prenosa pristojnosti je bila za vse države članice Unije izvedena harmonizacija zakonodaje (tako imenovani enotni pravilnik).

35.

Čeprav enotni sistem jamstva za vloge še ni izoblikovan, pa že delujeta druga stebra bančne unije, torej enotni mehanizem nadzora (v nadaljevanju: EMN) in EMR. Pred tem so bili sprejeti predpisi, s katerimi se je na ravni Unije opravila harmonizacija na področju bonitetnega nadzora in reševanja bank.

36.

Harmonizacija na področju sanacije in reševanja bank je bila izvedena z Direktivo 2014/59, ki se je začela uporabljati 1. januarja 2015. V državah euroobmočja je bilo po vzpostavitvi EMN, ki je bil uveden 1. januarja 2015, s sprejetjem Uredbe (EU) št. 806/2014 ( 10 ) od 1. januarja 2016 omogočeno delovanje EMR.

37.

V Direktivi 2014/59 so določena pravila in postopki, na podlagi katerih stroške sanacije in reševanja kreditnih institucij zaradi izognitve reševanj v breme nacionalnih proračunov nosi celoten finančni sektor.

38.

Učinkovitost instrumentov za reševanje je pogosto odvisna od razpoložljivosti kratkoročnega financiranja. Zato je bila v Direktivi 2014/59 določena (člen 99) vzpostavitev enotnega evropskega sistema za: (i) nacionalne sheme financiranja (členi od 100 do 105), (ii) izposojanje med nacionalnimi shemami financiranja (člen 106) in (iii) vzajemnost nacionalnih shem financiranja v primeru reševanja skupine (člen 107).

39.

Vsaka država članica je morala vzpostaviti lastno nacionalno shemo financiranja in zanjo zagotoviti finančna sredstva, ki jih nadzoruje njen organ za reševanje in so namenjena zagotovitvi učinkovite uporabe instrumentov za reševanje. ( 11 )

40.

Nacionalni skladi za reševanje se polnijo s tremi vrstami sredstev: ( 12 )

41.

V členu 102(1) Direktive 2014/59 je vnaprej določen znesek rednih prispevkov. Države članice bi morale zagotoviti, da v obdobju od datuma začetka veljavnosti navedene direktive (1. januar 2015) do 31. decembra 2024„razpoložljiva finančna sredstva njihovih shem financiranja dosežejo vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na njihovem ozemlju“. ( 13 )

42.

Redni prispevki bi se morali pobirati vsaj enkrat letno, odražati pa bi morali tako velikost finančne institucije kot stopnjo tveganja njenih dejavnosti. ( 14 ) V Delegirani uredbi 2015/63 so podrobno opisani elementi njihovega izračuna in postopek zanj.

43.

Če redni prispevki ne zadoščajo za kritje eventualnosti iz člena 104(1) Direktive 2014/59, lahko države članice na podlagi te določbe od kreditnih institucij s sedežem na svojem ozemlju poberejo izredne ali naknadne prispevke.

44.

Izredni naknadni prispevki ne morejo presegati trikratnega zneska letnih rednih prispevkov. Izračunajo in upravljajo se podobno kot redni prispevki.

45.

Direktiva 2014/59 in Delegirana uredba 2015/63 se za vse države članice Unije uporabljata od 1. januarja 2015. V 19 državah euroobmočja, ki sodelujejo v bančni uniji (med katerimi je Italija), pa se je uporaba teh dveh predpisov prepletla z začetkom delovanja EMR 1. januarja 2016.

46.

Z Uredbo o EMR je bila namreč od 1. januarja 2016:

47.

ESR je torej shema za financiranje EMR. Postopoma (v obdobju osmih let, od leta 2016 do leta 2024) naj bi nadomestil nacionalne sklade, kar zadeva reševanje finančnih institucij, ki so vključene v EMN in EMR. Nacionalni skladi se bodo uporabljali le še za manj pomembne institucije držav članic, ki so del bančne unije. ( 15 )

48.

ESR je v členih od 67 do 79 Uredbe št. 806/2014 urejen na način, ki je skoraj vzporeden temu, ki je v Direktivi 2014/59 določen za nacionalne sklade za reševanje. Tako je v primeru njegovih prihodkov ( 16 ), njegovih sredstev ( 17 ) ter metodologije za izračun rednih in izrednih prispevkov ( 18 ).

49.

Posebnost ESR je postopna vzajemnost njegovih sredstev, ki je določena v Uredbi št. 806/2014 in uveljavljena v okviru medvladnega sporazuma med državami članicami Unije, ki sodelujejo v bančni uniji („Sporazum o prenosu in vzajemnosti prispevkov v okviru enotnega sklada za reševanje“, sklenjen 21. maja 2014 v Bruslju). ( 19 )

50.

ESR se polni s finančnimi sredstvi, ki jih zberejo nacionalni skladi za reševanje. ( 20 ) Na začetku je bil sestavljen iz „nacionalnih razdelkov“, ki se bodo v prehodnem obdobju osmih let postopno združevali. Vloženi prihodki so bili v prvem letu vzajemni v 40 %, v drugem letu še v 20 %, v preostalih šestih letih pa se bo njihova vzajemnost v enakih deležih povečevala, dokler nacionalni razdelki ne bodo prenehali obstajati.

51.

Člen 3(3) in (5) sporazuma z dne 21. maja 2014 določa:

52.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali gre v skladu s členom 12(2) Delegirane uredbe 2015/63 pri poslu po pravu družb, v okviru katerega je kreditna institucija, ki je bila dotlej pod nadzorom nacionalnega organa za reševanje, pripojena (združitev s pripojitvijo) k matični družbi s sedežem v drugi državi članici, za „spremembo statusa“.

53.

Vprašanje je smiselno, če se upošteva, da v skladu z besedilom navedenega člena „[s]prememba statusa institucije […] v prispevnem obdobju ne vpliva na letni prispevek, ki ga je treba plačati v zadevnem letu“. Razjasniti je treba zlasti to, ali mora v okoliščinah, kakršne so te iz spora v glavni stvari, institucija plačati celoten prispevek za zadevno leto ali le sorazmeren delež (to je delež, ki ustreza številu mesecev, ko je bila pod nadzorom organa za reševanje prve države članice).

54.

Družba SSB International meni, da je treba navedeni pojem razlagati ozko, tako da se ne nanaša na združitev s pripojitvijo, ampak le na spremembe velikosti finančnih institucij. Komisija, Banca d'Italia ter španska in italijanska vlada pa predlagajo široko razlago, v skladu s katero bi „sprememba statusa“ kot avtonomen pojem prava Unije zajemala čezmejne združitve s pripojitvijo. Zato naj bi se uporabil za pripojitev družbe SSB Italia k družbi SSB International.

55.

Strinjam se z zadnjenavedenim stališčem.

56.

S členom 12(2) Delegirane uredbe 2015/63 se zahteva, da se ta v vseh državah članicah uporablja enotno. Pojem „sprememba stanja“ ali „sprememba statusa“ ( 22 ) institucije, ki je uporabljen v tej določbi, je treba razlagati kot avtonomen pojem prava Unije, zlasti ker v določbi ni nobenega napotila na nacionalno zakonodajo.

57.

V skladu z razlagalno metodo, ki jo v sodni praksi običajno uporablja Sodišče, ( 23 ) bom uporabil merila jezikovne, sistematične in teleološke razlage.

58.

Z jezikovnega vidika do „spremembe statusa“ finančne institucije pride, če se njen pravni ali dejanski položaj spremeni tako, da lahko to načeloma vpliva na uporabo Direktive 2014/59 in Delegirane uredbe 2015/63.

59.

Za tako spremembo se seveda šteje tudi sprememba velikosti, na katero se implicitno namiguje z izrazom „vključno z majhno institucijo“, ki je dodan besedilu določbe. Vendar je to le ena od več oblik spremembe statusa, in ne edina.

60.

Direktiva 2014/59 in Delegirana uredba 2015/63 (zlasti njen člen 10) določata poenostavljena in ugodnejša pravila za izračun rednih prispevkov, ki jih morajo plačati majhne institucije. ( 24 ) Na podlagi tega ni mogoče sklepati, da so v skladu s členom 12(2) Delegirane uredbe (EU) 2015/63 neupoštevne edino te spremembe statusa, ki se nanašajo na spremembe velikosti finančnih institucij, katerih namen bi bila pridobitev prednosti, ki izhajajo iz ugodnejše ureditve določanja prispevkov.

61.

Z Delegirano uredbo 2015/63 (in Izvedbeno uredbo 2015/81 za institucije, za katere velja EMR) se sicer res skušajo preprečiti spremembe finančnih institucij, katerih namen je umetno zmanjšanje njihove velikosti, da bi lahko uveljavljale uporabo poenostavljenega sistema za izračun rednih prispevkov.

62.

Vendar spremembe statusa finančnih institucij, ki so navedene v členu 12(2) Delegirane uredbe 2015/63, glede na formulacijo te določbe niso omejene na zmanjšanje velikosti ali obsega teh institucij. S semantičnega vidika je s spornim izrazom mogoče zajeti tudi druge primere.

63.

Na podlagi jezikovne razlage člena 12(2) Delegirane uredbe 2015/63 je prav tako mogoče zavrniti redukcionistično trditev družbe SSB International, v skladu s katero se spremembe statusa nanašajo le na spremembe podjetniške strukture ali velikosti finančne institucije, če ta še naprej deluje na ozemlju države in je zato vključena v nacionalni mehanizem za reševanje.

64.

Na podlagi te trditve se čezmejne združitve s pripojitvijo ( 25 ) ne bi štele za spremembe statusa, ker v členu 12(2) Delegirane uredbe 2015/63 niso omenjene. Poleg tega – kot bom pojasnil spodaj – je ta trditev v nasprotju z logiko Direktive 2014/59, s katero se vzpostavlja medsebojno povezan evropski sistem shem financiranja reševanja bank. ( 26 )

65.

S vidika sistematike je treba upoštevati, da je bil z Uredbo št. 806/2014 uveden enotni sklad za reševanje, v katerega se postopoma združujejo nacionalni skladi za reševanje držav, ki so vključene v bančno unijo. V tem okviru se pravzaprav niti ne bi moglo govoriti o čezmejnih združitvah s pripojitvijo, saj znesek rednih prispevkov določi EOR, nacionalni skladi pa ga poberejo in vplačajo v ESR.

66.

Zato so v okviru Direktive 2014/59 in drugih predpisov na tem področju s pojmom „sprememba statusa“ zajete tudi čezmejne združitve s pripojitvijo, ki zaradi tega ne vplivajo na izračun rednih prispevkov.

67.

Kot namreč razloguje Komisija, člen 12 Delegirane uredbe 2015/63:

68.

Pri razlagi člena 12(2) Delegirane uredbe 2015/63 je treba dosledno upoštevati cilja, ki sta neločljivo povezana z vzpostavitvijo nacionalnih skladov za reševanje, in sicer: (a) potrebo po stabilnosti pri izračunavanju rednih prispevkov ter (b) postopno združevanje in centralizacijo teh skladov.

69.

Člena 102 in 103(1) Direktive 2014/59 ter člen 4 Delegirane uredbe 2015/63 določajo letno pobiranje ( 27 ) rednih prispevkov, da bi sredstva shem financiranja postopoma (do 31. decembra 2024) dosegla vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju držav članic.

70.

Za doseganje tega namena mora nacionalni organ za reševanje določiti zneske rednih prispevkov glede na položaj finančnih institucij na dan 1. januarja vsakega prispevnega leta. Za to morajo na podlagi člena 14(1) Delegirane uredbe 2015/63 te institucije organu za reševanje predložiti najnovejše potrjene letne računovodske izkaze, ki so na voljo pred 31. decembrom v letu pred prispevnim obdobjem, skupaj z mnenjem, ki ga izda zakoniti revizor ali revizijsko podjetje. ( 28 )

71.

Kot je razvidno, se izračun rednih prispevkov opravi na podlagi „fotografije“ stanja finančnih institucij, za katere je pristojen nacionalni organ, na dan 1. januarja vsakega leta, kakor izhaja iz finančnih podatkov, s katerimi te institucije razpolagajo.

72.

Stabilnost pri izračunavanju je nujna, če naj se redni prispevki postopoma povečujejo in nazadnje dosežejo 1 % vlog v letu 2024. Če bi morali organi za reševanje upoštevati spremembe pravnega in finančnega položaja institucij, do katerih pride med letom, bi bilo raven, določeno z Direktivo 2014/59, težko doseči.

73.

Zato člen 12(2) Delegirane uredbe 2015/63 kot splošno pravilo določa, da spremembe statusa institucij, do katerih pride med letom, ne vplivajo na izračun rednih prispevkov. Kot je pravilno poudarila Komisija, je s tem pravilom potrjeno, da v skladu z Delegirano uredbo 2015/63 ni mogoč ponoven izračun rednih letnih prispevkov, ob upoštevanju sprememb, ki so se v zvezi z institucijami zgodile v tem obdobju.

74.

Cilj Direktive 2014/59 in Uredbe o EMR je postopno združevanje in centralizacija nacionalnih skladov za reševanje. Temu namenu bolj ustreza taka razlaga pojma „sprememba statusa“, v skladu s katero so z njim zajete čezmejne združitve s pripojitvijo, ki zaradi tega nimajo vpliva na izračun rednih prispevkov.

75.

V državah euroobmočja se je vzpostavitev nacionalnih skladov za reševanje leta 2015 (izvedena na podlagi Direktive 2014/59 in Delegirane uredbe 2015/63) prepletla z uvajanjem – od leta 2016 – EMR in ESR. ( 29 ) V tem okviru je razlikovanje med nacionalnimi in čezmejnimi združitvami s pripojitvijo za namene plačila rednih prispevkov vse manj smiselno.

76.

Uvedba EMR je pomenila nastanek enotnega in centraliziranega sistema reševanja za pomembne finančne institucije. Ta sistem temelji na enotnem skladu (ESR, ki ga nadzoruje EOR); ta sicer še vedno deluje prek nacionalnih razdelkov, ki pa bodo do leta 2024 postopoma postajali vzajemni. Zato se lahko zavrne trditev družbe SSB International, ki se nanaša na strogo ločevanje med nacionalnimi skladi za reševanje, ( 30 ) saj je ni mogoče utemeljiti niti za prehodno obdobje leta 2015.

77.

Vendar se mi zdi, da tudi ob sprejetju tega strogega ločevanja spremembe statusa, do katerih pride zaradi čezmejne združitve s pripojitvijo, ne bi bile upoštevne za izračun rednih prispevkov. Ker člen 12(2) Delegirane uredbe 2015/63 velja tako za organ države prevzete institucije (v tem primeru Italije) kot za organ države prevzemne institucije (Nemčije), do dvojne naložitve prispevkov ne more priti: družba SBB International v italijanski sklad za reševanje letni prispevek za leto 2015 plača za družbo SBB Italia, ne da bi se zaradi tega povečal njen prispevek, ki ga mora za leto 2015 vplačati v ustrezen nemški sklad (v zvezi s sredstvi in tveganji njene odvisne družbe, ki jo je pripojila 5. julija 2015).

78.

V primerih združitev s pripojitvijo, ki se izvedejo med letom, mora prevzemna institucija plačati celoten letni prispevek v nacionalni sklad za reševanje države sedeža prevzete družbe. Kot sem že pojasnil, je treba za izračun prispevka upoštevati stanje na dan 1. januarja prispevnega leta, tako da so zanj vse poznejše spremembe statusa, vključno s čezmejnimi združitvami s pripojitvijo, neupoštevne.

79.

Edina izjema od tega splošnega pravila, določenega v členu 12(2) Delegirane uredbe 2015/63, je ta iz odstavka 1 navedenega člena: plačilo delnega prispevka prorrata temporis za novoustanovljene institucije. Rešitev, določena posebej za ta primer, se ne sme razširiti do te mere, da se okrni splošno pravilo (v skladu s katerim spremembe statusa niso upoštevne).

80.

Zahtevi po zmanjšanju letnega prispevka torej ni mogoče ugoditi, saj sprememba statusa finančne institucije za izračun tega prispevka s pravnega vidika ni upoštevna. Uporaba po analogiji, ki jo predlaga družba SSB International, zato ni dopustna.

81.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, če povzamem, ali v primeru čezmejne združitve s pripojitvijo za izredne prispevke veljajo ista pravila kot za redne.

82.

Odgovori, ki so jih predlagale udeleženke, ki so predložile stališča, se diametralno razlikujejo:

83.

V skladu s členom 104(1) Direktive 2014/59 nacionalni organi za reševanje izredne naknadne prispevke poberejo, „če razpoložljiva finančna sredstva ne zadoščajo za pokrivanje izgub, stroškov ali drugih izdatkov, ki nastanejo pri uporabi shem financiranja“.

84.

Navedeni člen določa, da se izredni prispevki med institucije razporedijo v skladu s pravili iz člena 103(2), pri čemer ne smejo presegati zneska trikratnih letnih prispevkov. Poleg tega se v skladu s členom 104(2) Direktive 2014/59 člen 103, od (4) do (8), uporabi tudi za izredne prispevke.

85.

Menim, da sklicevanja iz člena 104 Direktive 2014/59 na pravno ureditev rednih prispevkov ne pomenijo, da gre pri izrednih prispevkih za preris rednih prispevkov. Če je metodologija za izračun slednjih enaka metodologiji za izračun prvih, ki je opredeljena v Delegirani uredbi 2015/63, pa je zgornja meja oziroma najvišja vrednost drugačna, saj lahko višina izrednih prispevkov doseže trikratni znesek letnih rednih prispevkov. Člen 104(3) prav tako določa možnost, da se plačilo izrednih prispevkov v celoti ali delno odloži, ( 31 ) kar pri rednih prispevkih ni omenjeno. Še pomembnejše pa je to, da se razlikujejo tudi trenutek in razlogi za pobiranje enih in drugih prispevkov.

86.

Organi za reševanje izredne prispevke določijo, če morajo izvesti posle, zaradi katerih se zmanjša vrednost nacionalnega sklada, tako da so za doseganje ravni sredstev, določene letno, potrebni dodatni prihodki. Izredni prispevki so zato nepredvidljivi, torej jih ni mogoče načrtovati kot redne prispevke, ki se za koledarsko prispevno leto poberejo ob upoštevanju položaja institucij na dan 1. januarja danega leta.

87.

Znesek izrednih prispevkov je torej odvisen od tega, ali je treba glede na sredstva, ki so bila porabljena v okviru konkretnih ukrepov reševanja, nacionalni sklad za reševanje refinancirati. ( 32 ) Trenutek njihove določitve je po sami naravi teh prispevkov negotov, saj je odvisen od datuma ukrepov reševanja, zaradi katerih nastane v skladu primanjkljaj.

88.

Glede na to, da izrednih prispevkov ni mogoče predvideti in načrtovati, enako kot Komisija menim, da se lahko zahtevajo le od institucij, ki na datum sprejetja ustrezne odločitve spadajo v pristojnost nacionalnega sklada za reševanje.

89.

Načeloma so institucije, ki so v finančnem sistemu države dejavne ob naložitvi izrednih prispevkov, te, ki so ustvarile tveganje, zaradi katerega je bilo treba te prispevke določiti (torej tveganje, ki je bilo vzrok za postopke reševanja, v katerih so bila porabljena sredstva sklada). Institucije, ki so v letu, v katerem so bili določeni izredni prispevki, prenehale biti v pristojnosti organa za reševanje, so imele na splošno manjši vpliv na nastanek tveganja, zaradi katerega so bili začeti postopki reševanja.

90.

Ta razlaga je skladna z besedilom člena 12(2) Delegirane uredbe 2015/63, ki se nanaša le na to, da sprememba statusa nima učinka na redne prispevke, medtem ko izredni prispevki niso omenjeni. ( 33 ) Zato instituciji, ki se z matično institucijo v drugi državi članici združi, preden organ za reševanje naloži plačilo izrednih prispevkov, teh prispevkov v državi, v kateri ni več prisotna, ni treba plačati.

91.

Posledično mora prevzemna institucija plačati izredne prispevke, ki jih je določil sklad za reševanje njene države sedeža, pri čemer mora pri njihovem izračunu upoštevati sredstva prevzete institucije, ne da bi bila v zvezi s tem upravičena do plačila prorrata temporis, ki je v členu 12(1) Delegirane uredbe 2015/63 določen za institucije, ki vstopijo v finančni sistem te države. S tem se preprečijo ravnanja, s katerimi bi se s spremembo statusa skušalo izogniti plačilu izrednih prispevkov.

92.

Sprememba statusa institucije torej vpliva na pobiranje izrednih prispevkov, ki se opravi na podlagi „fotografije“ bančnega sektorja na dan določitve teh prispevkov, tako da jih morajo plačati institucije, ki so na ta datum pod nadzorom organa za reševanje.

93.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je treba razlago pojma „sprememba statusa“ iz člena 12(2) Delegirane uredbe 2015/63 uporabiti v položaju, v katerem je do združitve in naknadnega prenehanja institucije prišlo v trenutku leta 2015, v katerem v Italiji nacionalni organ za reševanje in nacionalni sklad še nista bila formalno ustanovljena in izračun prispevkov še ni bil narejen.

94.

Za odgovor na to vprašanje je treba analizirati prehodno ureditev, ki je v Direktivi 2014/59 in Delegirani uredbi 2015/63 določena v zvezi z uvedbo, izračunavanjem in pobiranjem rednih prispevkov za leto 2015.

95.

Udeleženke postopka tudi v zvezi s tem zastopajo razhajajoča stališča:

96.

Člen 130(1) Direktive 2014/59 določa, da države članice zakone in druge predpise, ki so potrebni za uskladitev s to direktivo, sprejmejo ter objavijo do 31. decembra 2014, uporabljajo pa jih od 1. januarja 2015.

97.

Ni sporno, da je Italija to direktivo v nacionalno zakonodajo prenesla z zamudo. Predpis za prenos (zakonska uredba št. 180/2015) je začel veljati 16. novembra 2015; Banca d'Italia je kot nacionalni organ za reševanje sklad za reševanje ustanovila šele 18. novembra 2015, plačilo rednih oziroma izrednih prispevkov pa je od finančnih institucij (tudi od družbe SSB International) zahtevala 23. oziroma 26. novembra 2015.

98.

Delegirana uredba 2015/63 je začela veljati 6. februarja 2015, čeprav je njen člen 21, drugi odstavek, določal, da se „uporablja […] od 1. januarja 2015“. Ta uredba, ki je ni bilo treba prenesti v italijanski pravni red, je bila zato v veljavi, ko je prišlo do združitve s pripojitvijo, katere predmet je bila družba SSB Italia.

99.

Zaradi zamude pri sprejetju Direktive 2014/59 ( 34 ) in Delegirane uredbe 2015/63 so razlogi smotrnosti narekovali, da se v to uredbo vključijo prehodne določbe, na podlagi katerih je bilo omogočeno pobiranje rednih prispevkov za leto 2015. Ti ukrepi so določeni v členu 20(1), (2), (3) in (4) Delegirane uredbe 2015/63, iz katerih je v zvezi z dejanskim stanjem spora mogoče izpeljati te ugotovitve:

100.

V členu 20 Delegirane uredbe 2015/63 ni nobene prehodne ali razveljavitvene določbe v zvezi z izračunom rednih prispevkov. To v skladu z merili Sodišča v zvezi s prehodnimi določbami pomeni, ( 35 ) da je bilo treba leta 2015 ta izračun izvesti v skladu s splošnim načinom, določenim z Direktivo 2014/59 in natančno opredeljenim z Delegirano uredbo 2015/63.

101.

Referenčni datum za izračun rednih prispevkov je 1. januar zadevnega leta, spremembe statusa institucij, do katerih je prišlo v tem letu, pa v zvezi s tem niso upoštevne.

102.

Zato se je na podlagi Delegirane uredbe 2015/63 plačilo rednih prispevkov za leto 2015 lahko zahtevalo od vseh institucij, ki so imele 1. januarja 2015 sedež v Italiji. V tem okviru je prenehanje institucije, ki je bilo posledica čezmejne združitve s pripojitvijo, neupoštevno.

103.

Treba je upoštevati, da se redni prispevki določajo na letni ravni in da je bilo njihovo pobiranje od – vključno – leta 2015 dalje v bistvenem opredeljeno z Direktivo 2014/59. V Delegirani uredbi 2015/63 so bile določene zgoraj omenjene prehodne določbe, na podlagi katerih je bilo omogočeno, da se leta 2015 prispevki poberejo ob poznejših datumih. Čeprav je italijanska država Direktivo 2014/59 prenesla z zamudo, pa je nacionalni izvedbeni predpis (zakonska uredba št. 180/2015) sprejela dovolj zgodaj, da je lahko spoštovala roke, ki so v zvezi s pobiranjem prispevkov določeni v členu 20 Delegirane uredbe 2015/63.

104.

Zato menim, da ne gre za primer retroaktivne uporabe zakonske uredbe št. 180/2015, kot je trdila družba SSB. Gre za uporabo prehodnih določb za pobiranje letnih prispevkov za leto 2015, ki so v členu 20 Delegirane uredbe 2015/63 določene zaradi izvajanja Direktive 2014/59, s katero so bili že prej urejeni bistveni elementi teh prispevkov.

105.

Zato se mi zdi, da ni treba analizirati, ali se je Delegirana uredba 2015/63 uporabljala in neposredno učinkovala (tudi v Italiji) od 1. januarja 2015. Vendar bom to vprašanje za primer, da si ga bo Sodišče postavilo, vseeno preučil.

106.

Družba SSB International trdi, da se Delegirana uredba v državi članici ni mogla neposredno uporabljati, ko direktiva, katere izvedbi je bila namenjena, še ni bila prenesena v notranji pravni red te države. Delegirane uredbe 2015/63 naj torej za družbo SSB Italia ne bi bilo mogoče uporabiti, ker je bila Direktiva 2014/59 v italijansko zakonodajo prenesena 16. novembra 2015, torej na datum, ko družba SSB Italia, ki je bila 6. julija 2015 pripojena družbi SSB International, ni več obstajala.

107.

S tem razlogovanjem se ne strinjam. Res je, da Sodišče na splošno ne dopušča obrnjenega vertikalnega neposrednega učinka direktiv. ( 36 ) Vendar je treba to pravilo v zadevi, kakršna je obravnavana, prilagoditi, saj je bilo v členu 103(7) in (8) ( 37 ) Direktive 2014/59, ki je osnovni predpis, Komisiji dano pooblastilo, na podlagi katerega je sprejela delegirani predpis (Delegirana uredba 2015/63), da bi:

108.

Menim, da z Delegirano uredbo 2015/63 pri določitvi rokov običajnega postopka pobiranja letnih rednih prispevkov ni bil presežen okvir pooblastila iz akta, v katerem je bilo podeljeno ( 38 ). Ta okvir s to uredbo v razmerju do osnovnega zakonodajnega akta prav tako ni bil presežen s tem, da so bile v členu 20 predpisane določbe, ki se uporabljajo v letu 2015. Kot sem že opozoril, so bile te prehodne določbe zaradi skrajšanega roka za prenos Direktive 2014/59 in zamud pri njenem prenosu v pravne rede držav članic nujne za omogočenje pobiranja rednih prispevkov v letu 2015.

109.

Delegirana uredba 2015/63 se je torej v italijanskem pravnem redu neposredno uporabljala od 1. januarja 2015 in je po začetku veljavnosti od tega datuma sama po sebi lahko ustvarjala pravne učinke.

110.

Ne bi bilo logično, če bi bilo učinkovanje Delegirane uredbe 2015/63 (ki je po mojem mnenju samozadostna, tako da se lahko uporablja neposredno) odvisno od tega, ali je bila Direktiva 2014/59 prenesena v notranji pravni red. Če bi bilo tako, bi katera koli država članica neposredno uporabo delegirane uredbe lahko nevtralizirala in odložila že s tem, da bi zakasnila prenos osnovne direktive v nacionalno zakonodajo. Kot sta poudarila Komisija in Banca d'Italia, bi ta zakasnitev škodila enotni uporabi delegirane uredbe, ki bi se v nekaterih državah članicah začela uporabljati prej, v drugih pa pozneje.

111.

Zamuda bi prav tako negativno vplivala na enotnost financiranja nacionalnih skladov za reševanje in posledično tudi ESR. Če se Delegirana uredba 2015/63 v Italiji ne bi uporabljala od 1. januarja 2015, bi lahko italijanski sklad za reševanje zbral le majhen delež rednih prispevkov za leto 2015 (ta, ki se nanaša na obdobje po 16. novembru 2015, ko je začel veljati nacionalni predpis za prenos). Poleg tega v tem položaju italijanski sklad za reševanje v ESR leta 2016 ne bi vplačal sorazmernega deleža, ki bi ga glede na velikost italijanskih finančnih institucij moral.

112.

Zato so se na podlagi prehodnih določb iz člena 20 Delegirane uredbe 2015/63 predhodni prispevki za leto 2015 lahko zahtevali od finančne institucije, za katero je bil nacionalni organ za reševanje del tega leta pristojen, pozneje pa zaradi čezmejne združitve s pripojitvijo ne več. Določbe Delegirane uredbe 2015/63 o predhodnih prispevkih so se v Italiji leta 2015 neposredno uporabljale, ne glede to, kdaj je bila Direktiva 2014/59 prenesena v notranji pravni red.

113.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj Tribunale Amministrativo Regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija) odgovori tako:

Člen 12(2) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/63 z dne 21. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta je treba, kar zadeva predhodne prispevke v sheme za financiranje reševanja, ob upoštevanju navedene direktive razlagati tako: