1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) (v nadaljevanju: predložitveno sodišče), se nanaša na pristojnosti organov za poravnavo sporov v skladu s členom 41 Direktive 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES ( 2 ). Predložitveno sodišče se v bistvu sprašuje o tem, od kdaj lahko učinkuje popravni ukrep, ki ga je predlagal organ za poravnavo sporov za rešitev spora, ki spada v okvir Direktive 2009/73. Ali se lahko sklep organa za poravnavo sporov o popravnem ukrepu uporablja za celotno pogodbeno obdobje, na katero se nanaša spor, ali je treba to obdobje skrajšati?

2.

To vprašanje se postavlja v okoliščinah dolgotrajne neskladnosti pogodbe med družbo GRDF kot operaterjem distribucijskega sistema in družbo Direct énergie kot dobaviteljem z Direktivo 2009/73. Do tega je prišlo, ker je pogodba omogočala, da stroške neplačanih dolgov končnih odjemalcev nosi dobavitelj, družba Direct énergie, čeprav bi jih moral nositi operater distribucijskega sistema, družba GRDF. Odgovor na vprašanje za predhodno odločanje je tako potreben za določitev obsega finančnih posledic za družbo GDRF v pogodbenih razmerjih z družbo Direct énergie, ki izhajajo iz te nepravilnosti. Do tega pride v posebnem okviru tako imenovanih enotnih pogodb za dobavo in distribucijo zemeljskega plina, ki se v Franciji sklepajo s potrošniki in poslovnimi strankami z majhnim obsegom poslovanja.

3.

V uvodnih izjavah 3, 6, 25, 30, 33 in 48 Direktive 2009/73 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

4.

Člen 32 Direktive 2009/73 je naslovljen „Dostop tretjih strani do sistema“. V odstavku 1 določa:

„Države članice poskrbijo, da se za vse upravičene odjemalce, skupaj z dobavnimi podjetji, uvede sistem dostopa tretjih strank do prenosnega in distribucijskega sistema ter sistema za UZP na podlagi objavljenih tarif, ki se izvaja objektivno in nediskriminatorno med uporabniki sistema. Države članice zagotovijo, da te tarife ali metodologije za njihov izračun pred začetkom njihove veljavnosti v skladu s členom 41 potrdi regulativni organ iz člena 39(1) in da se te tarife – in metodologije za njihov izračun, če se potrditev nanaša samo nanje – objavijo pred začetkom njihove veljavnosti.“

5.

Člen 40 Direktive 2009/73 je naslovljen „Splošni cilji regulativnega organa“. Ta člen določa:

„Pri opravljanju regulativnih nalog, določenih v tej direktivi, regulativni organ v okviru svojih nalog in pooblastil, opredeljenih v členu 41, ter po potrebi v tesnem posvetovanju z drugimi ustreznimi nacionalnimi organi, tudi z organi, pristojnimi za konkurenco, in brez poseganja v njihove pristojnosti sprejme vse razumne ukrepe za doseganje naslednjih ciljev:

[…]

[…]“

6.

Člen 41 je naslovljen „Naloge in pooblastila regulativnega organa“. Ta člen določa:

„1.   Regulativni organ ima naslednje naloge:

4.   Države članice zagotovijo, da se regulativni organi pooblastijo za učinkovito in hitro izvajanje nalog iz odstavkov 1, 3 in 6. V ta namen ima regulativni organi vsaj naslednja pooblastila:

[…]

10.   Regulativni organi so pristojni za to, da od operaterjev prenosnih, skladiščnih sistemov, sistemov za UPZ [UZP ] in distribucijskih sistemov po potrebi zahtevajo, da spremenijo pogoje, vključno s tarifami ali metodologijami iz tega člena, da zagotovijo njihovo sorazmernost in nediskriminatorno uporabo. […]

11.   Stranka, ki se želi pritožiti zoper operaterja prenosnega, skladiščnega sistema, sistema za UZP ali distribucijskega sistema v zvezi z njegovimi obveznostmi po tej direktivi, lahko pošlje pritožbo regulativnemu organu, ki v vlogi organa za poravnavo sporov v dveh mesecih po prejemu pritožbe sprejme svojo odločitev. Ta rok se lahko podaljša za dva meseca, če regulativni organi zahtevajo dodatne informacije. Ta podaljšan rok se lahko dodatno podaljša s soglasjem pritožnika. Odločitev regulativnega organa je zavezujoča, dokler se ne ovrže s pritožbo.

[…]“

7.

V Uredbi (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o pogojih za dostop do prenosnih omrežij zemeljskega plina in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1775/2005 ( 3 ) člen 13(1) določa:

„Tarife ali metodologije za izračun tarif, ki jih uporabljajo operaterji prenosnih sistemov in so v skladu s členom 41(6) Direktive 2009/73/ES potrjene s strani regulativnih organov, ter tarife, objavljene v skladu s členom 32(1) navedene direktive, so pregledne, upoštevajo potrebo po celovitosti sistema in njenem izboljšanju ter odražajo dejansko nastale stroške, kolikor ti stroški ustrezajo stroškom učinkovitega in strukturno primerljivega operaterja omrežja ter so pregledni, hkrati pa vključujejo ustrezno donosnost naložb, in po potrebi upoštevajo primerjalno analizo tarif s strani regulativnih organov. Tarife ali metodologije za izračun tarif se uporabljajo na nediskriminatoren način. Države članice lahko določijo, da je tarife mogoče določiti z na trgu temelječimi mehanizmi, na primer z dražbami, pod pogojem, da takšno ureditev in nastale prihodke odobri regulativni organ. Tarife ali metodologije za izračun tarif spodbujajo učinkovito trgovanje s plinom in konkurenco, istočasno pa preprečujejo navzkrižno subvencioniranje med uporabniki omrežij in zagotavljajo spodbude za naložbe ter vzdržujejo ali vzpostavljajo medobratovalnost prenosnih omrežji. Tarife za uporabnike omrežja so nediskriminatorne in se določijo ločeno glede na vsako vstopno točko v prenosni sistem ali izstopno točko iz prenosnega sistema. Mehanizme za razporeditev stroškov in metodologijo za določitev stopenj v zvezi z vstopnimi in izstopnimi točkami potrdijo nacionalni regulativni organi. Države članice do 3. septembra 2011 zagotovijo, da se po izteku prehodnega obdobja omrežnine ne obračunavajo na podlagi pogodbenih poti.“

8.

Po navedbah predložitvenega sodišča člen L 134-20 Code de l’énérgie (energetski zakonik) v različici, ki se je uporabljala v upoštevnem obdobju, določa:

„Sklep odbora, ki je lahko dopolnjen z denarnimi kaznimi, je obrazložen ter določa tehnične in finančne pogoje reševanja spora, v katerih sta po potrebi zagotovljena dostop do omrežij, gradenj in objektov, navedenih v členu L. 134-19, ali njihova uporaba. Če je to potrebno za rešitev spora, lahko odbor določi objektivne, pregledne, nediskriminatorne in sorazmerne pogoje dostopa do navedenih omrežij, gradenj in objektov ali pogoje njihove uporabe.“ ( 4 )

9.

Prednici družbe Direct énergie, druge nasprotne stranke v postopku v glavni stvari, sta 21. junija 2005 in 21. novembra 2008 sklenili pogodbi o transportu zemeljskega plina po francoskem distribucijskem omrežju. Pogodbi sta bili sklenjeni z družbo GRDF kot operaterjem distribucijskega omrežja, ki je vložnica kasacijske pritožbe v postopku v glavni stvari.

10.

Družba Direct énergie je 22. julija 2013 odbor za reševanje sporov in sankcije (v nadaljevanju: odbor Cordis), ki je organ za poravnavo sporov iz člena 41(11) Direktive 2009/73 pri Commission de régulation de l’énergie (regulativna komisija za energetiko; v nadaljevanju: CRE), francoskem izvršilnem organu na podlagi členov 40 in 41 Direktive 2009/73, zaprosila, naj sprejme sklep. Ta sklep se je nanašal na finančna bremena, ki jih je ta družba nosila od začetka veljavnosti obeh navedenih pogodb in ki bi jih morala nositi družba GRDF (glej točki 1 in 2 zgoraj). V ta postopek je bila vključena tudi družba Eni Gas & Power France, prva nasprotna stranka v postopku s kasacijsko pritožbo.

11.

Odbor Cordis je izdal sklep 19. septembra 2014. V skladu s predložitveno odločbo je morala družba GRDF na podlagi tega sklepa družbi Direct énergie v šestih mesecih od vročitve sklepa predložiti novo pogodbo o transportu zemeljskega plina po distribucijskem omrežju, ki je skladna z načelom, da dobavitelj, to je družba Direct énergie, ne more biti odgovoren za neplačilo zneskov, ki jih družbi GRDF dolguje končni odjemalec. To naj bi veljalo za celotno pogodbeno obdobje.

12.

Družbi Direct énergie in Eni Gas & Power France sta ta sklep izpodbijali pri cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu, Francija). To je navedeni sklep 2. junija 2016 potrdilo in med drugim dodalo, da:

13.

Družba GDRF je zoper to sodbo vložila kasacijsko pritožbo pri predložitvenem sodišču, pri čemer je ugovarjala odreditvi, s katero naj bi odbor Cordis po njenem mnenju pridobil pooblastila za sprejemanje sklepov z retroaktivnim učinkom, zaradi česar bi lahko retroaktivno spreminjal pogodbene pogoje. Družba Direct énergie to izpodbija, in sicer predvsem na podlagi zahteve po učinkovitosti prava Unije. Predložitveno sodišče ugotavlja, da je načelo pravne varnosti zajeto v sodbi Sodišča z dne 13. marca 2008, Vereniging Nationaal Overlegorgaan Sociale Werkvoorziening in drugi ( 5 ), in da ima to načelo lahko prednost pred učinkovitostjo prava Unije.

14.

V teh okoliščinah je predložitveno sodišče v predhodno odločanje predložilo naslednje vprašanje:

„Ali je treba Direktivo 2009/73 […] in zlasti njen člen 41(11) razlagati tako, da se z njima zahteva, da je regulativni organ, ki rešuje spor, pristojen za sprejetje sklepa, ki se uporablja za celotno obdobje spora, o katerem odloča, ne glede na datum nastanka spora med strankami, pri čemer se ta organ s sklepom, ki učinkuje med celotnim trajanjem pogodbenega obdobja, odzove na neskladnost pogodbe z določbami Direktive?“

15.

Sodišču so pisna stališča predložile družbe GRDF, Direct énergie in Eni Gas & Power, francoska vlada ter Evropska komisija. Vse so se udeležile obravnave 6. marca 2019.

16.

Družba GDRF meni, da molk evropskega zakonodajalca kaže na željo, da se organom, kot je odbor Cordis, ne omogoči sprejemanje sklepov z retroaktivnim učinkom. ( 6 ) Trdi tudi, da je časovni učinek sklepov organizacij, kot je odbor Cordis, vprašanje nacionalne procesne avtonomije. ( 7 )

17.

Ker naj v pravu države članice ne bi bilo pravila, ki bi se uporabljalo ratione temporis za postopek v glavni stvari, ( 8 ) naj bi bilo treba morebitno retroaktivnost sklepov odbora Cordis analizirati v skladu z načeli učinkovitosti in enakovrednosti, prepovedi retroaktivnosti, pravne varnosti in legitimnih pričakovanj. Nobeno od njih naj ne bi podpiralo retroaktivnosti sklepov odbora Cordis. Družba GRDF tudi trdi, da so sklepi odbora Cordis upravni, in ne sodni.

18.

Družba GRDF meni, da časovni učinek sklepov odbora Cordis, ki ga podpira, ustreza načelu enakovrednosti. Dalje trdi, da je treba načelo učinkovitosti razlagati ob upoštevanju člena 34(3) Direktive 2009/73, ki poudarja hitro reševanje sporov. Neobstoj retroaktivnega učinka sklepov odbora Cordis naj tega ne bi ogrožal. ( 9 )

19.

V zvezi z načeloma pravne varnosti in legitimnih pričakovanj družba GRDF med drugim trdi, da se načelo prepovedi retroaktivnosti upravnih sklepov uporablja, kadar organi držav članic sprejemajo upravne sklepe, ki spadajo na področje uporabe prava Unije. ( 10 ) V skladu z načeloma pravne varnosti in legitimnih pričakovanj morajo biti pravila jasna in natančna, ( 11 ) njihova uporaba pa predvidljiva, pri čemer popravni ukrepi z retroaktivnim učinkom s tem oziroma z varstvom potrošnikov niso združljivi.

20.

Družba GDRF meni, da bi priznanje retroaktivnega učinka sklepom odbora Cordis povzročilo dvom o pravni stabilnosti sektorja zemeljskega plina, kar bi imelo finančne posledice, zaradi česar bi morala družba GDRF zvišati ceno svojih storitev, to pa bi vplivalo na končno ceno zemeljskega plina, ki ga plača odjemalec.

21.

Družba Eni Gas & Power France trdi, da vloga odbora Cordis ne more biti bistveno drugačna od vloge sodišča, saj je njegova vloga zagotoviti varstvo, ki je bolj učinkovito in hitrejše od varstva, ki ga daje sodišče. Načelo učinkovitosti naj bi imelo status bistvene določbe prava Unije, ( 12 ) tako da naj bi se z notranjimi postopki države članice zagotavljalo, da imajo sklepi odbora Cordis poln pravni učinek. Trdi tudi, da ne gre za kršitev načela enakovrednosti, medtem ko je načelo pravne varnosti samo po sebi prožno in ne zagotavlja brezpogojnega jamstva, da se dani pravni položaj ne bo spremenil. S pravom Evropske unije naj bi se tako zahtevalo, da mora biti organ za poravnavo sporov pristojen za izdajo sklepa, ki zajema celotno obdobje nepravilnosti.

22.

Družba Direct énergie se strinja, da če sklepi odbora Cordis ne bi učinkovali od datuma nezakonitih pogodbenih zavez, bi se stranke v sporih sistematično raje odločale za sodišča, pri katerih je takšno pravno sredstvo na voljo, to pa bi povzročilo asimetrijo pravnih sredstev in neskladnost s ciljem hitrih sredstev iz Direktive 2009/73. ( 13 ) Direktivi 2009/73 naj bi bil tako odvzet polni učinek, družba Direct énergie pa v zvezi s tem poziva Sodišče, naj po analogiji uporabi sodno prakso, razvito na področju varstva potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji, in pravila o enakem obravnavanju. ( 14 )

23.

Družba Direct énergie trdi tudi, da bi morali imeti nacionalni regulativni organi v skladu z Direktivo 2009/73 široka pooblastila, ki so natančneje določena v členu 41(4)(d).

24.

Družba Direct énergie opozarja, da se je na načelo pravne varnosti mogoče sklicevati le, če je upravni akt v očitnem nasprotju s pravom Unije, tudi če je postal pravnomočen. ( 15 ) Dodaja, da bi s preprečitvijo retroaktivnega učinka sklepov odbora Cordis potrdili prakse, ki so v nasprotju s pravom Unije, zavrača pa tudi trditve družbe GRDF o destabilizaciji trga. ( 16 ) Neskladna pogodbena načela se zaradi primarnosti prava Unije ter zahteve po učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih pravnih sredstvih ne smejo uporabljati.

25.

Družba Direct énergie nazadnje trdi, da je sklicevanje predložitvenega sodišča na sodbo Vereniging Nationaal Overlegorgaan Sociale Werkvoorziening in drugi ( 17 ) zmotno.

26.

Francoska vlada poudarja, da se postopek v glavni stvari nanaša samo na tako imenovane enotne pogodbe, s katerimi so gospodinjstva kot odjemalci sklenila eno samo pogodbo za dobavo in distribucijo plina. Dobavitelji, kot sta družbi Direct énergie in Eni Gas & Power France, naj bi sklenili pogodbe o transportu po distribucijskem omrežju s podjetjem GRDF, da bi nato sklepali enotne pogodbe s potrošniki. Zneske, ki jih v okviru teh pogodb prejmejo za distribucijo, naj bi morali posredovati družbi GRDF. Zato naj bi stroške računov, ki jih odjemalci niso plačali, nosili družbi Direct énergie in Eni Gas & Power France kot dobavitelja, in ne družba GRDF kot operater distribucijskega sistema. Takšen naj bi bil okvir spora.

27.

Francoska vlada Sodišče poziva, naj vprašanje za predhodno odločanje preoblikuje, in zlasti ugovarja delu, v katerem se sprašuje, ali je odbor Cordis v skladu s pravom Unije „pristojen za sprejetje sklepa, ki se uporablja za celotno obdobje spora“. Če bo odgovor na to nikalen, naj predložitvenemu sodišču ne bi bil zagotovljen koristen odgovor, saj Sodišče ne bo obravnavalo vprašanja, ali je takšna časovna veljavnost v skladu s pravom Unije dovoljena, ne da bi jo slednje nalagalo. ( 18 ) Zato predlaga preoblikovanje vprašanja za predhodno odločanje tako, da se bo glasilo, ali pravo Unije nasprotuje temu, da se takšni sklepi nanašajo na časovno obdobje, ki zajema celotno pogodbeno obdobje, ki je predmet spora.

28.

Francoska vlada trdi, da bi moral biti odgovor na tako preoblikovano vprašanje nikalen zaradi polnega učinka Direktive 2009/73 in načela učinkovitosti. Vendar pa naj bi bil odvisen od spoštovanja načel pravne varnosti in sorazmernosti ter temeljnih pravic iz Listine EU o temeljnih pravicah, o čemer mora odločiti predložitveno sodišče.

29.

Francoska vlada meni, da mora biti odgovor v primeru, da vprašanje ne bo preoblikovano, nikalen. Ker časovni učinki niso predmet harmonizacije, naj bi spadali v polje proste presoje držav članic na podlagi njihovega manevrskega prostora v zvezi z izvajanjem direktiv v skladu s členom 288 PDEU in na področje nacionalne postopkovne avtonomije, pri kateri je treba upoštevati načeli enakovrednosti in učinkovitosti ter druga splošna načela prava Unije. Francoska vlada se med drugim sklicuje na sodbo Sodišča na področju prava o DDV ( 19 ) in sodbo na področju vračila neupravičeno izplačanih zneskov, ( 20 ) da bi ponazorila, kako se lahko načelo pravne varnosti uporabi za omejitev časovnih učinkov. Vendar morajo način za uskladitev teh načel poiskati države članice. ( 21 ) Predložitveno sodišče je tisto, ki presodi o skladnosti z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti. ( 22 )

30.

Komisija opozarja, da so organi, kot je odbor Cordis, neodvisni upravni organi s pooblastili in nalogami, ki so zelo podobni, kot jih imajo organi, pristojni za konkurenco. Kadar organi, kot je odbor Cordis, sprejemajo sklepe na podlagi člena 41(1) Direktive 2009/73, naj bi morala biti učinkovitost njihovih sklepov primerljiva z odločitvami sodišča, zlasti kar zadeva njihovo uporabo ratione temporis. Načeloma naj bi takšni sklepi začeli učinkovati ex tunc, vendar lahko zakonodajalec ali sodišče od tega odstopa na podlagi tega, da je časovna omejitev potrebna zaradi uravnoteženja zahtev po učinkovitosti in primarnosti prava s pravno varnostjo in legitimnimi pričakovanji.

31.

Torej naj bi se zaradi načel lojalnega sodelovanja, učinkovitosti in primarnosti prava Unije odpravile vse nezakonite posledice pogodbe, katere pogoji niso skladni z zahtevami iz Direktive 2009/73. Kljub temu naj bi samo Sodišče omejilo časovni učinek svojih sodb zaradi zahteve po pravni varnosti. Vendar naj bi to naredilo izjemoma, ( 23 ) omejitev pa naj bi morala biti stroga in utemeljena z nujnimi razlogi pravne varnosti, pri čemer se upoštevajo vsi javni in zasebni interesi. ( 24 ) Upoštevno naj bi bilo tudi ohranjanje pravic. ( 25 )

32.

Nazadnje se Komisija sklicuje na sodbo o tarifah za energijo in pogodbenih razmerjih, vzpostavljenih pred sodnim postopkom. Sodišče naj bi v njej zavrnilo prilagoditev časovnih učinkov svoje sodbe. ( 26 ) Komisija meni, da v postopku v glavni stvari ne obstaja tveganje, ki bi upravičilo omejitev časovnih učinkov. Regulativni organ, kot je odbor Cordis, naj bi torej moral imeti pristojnost za sprejemanje sklepov, ki se uporabljajo za celotno obdobje spora, ne glede na datum nastanka spora med strankami. To naj bi bilo v skladu z duhom in cilji Direktive 2009/73. Če bi bil učinek sklepov regulativnih organov, kot je odbor Cordis, časovno omejen, naj bi se njihova učinkovitost pri zagotavljanju dobrega delovanja trga in razvoja konkurenčnega trga za zemeljski plin močno zmanjšala.

33.

Na začetku ugotavljam, da v predložitveni odločbi ni podrobno pojasnjeno, zakaj je katera koli navedena določba Direktive 2009/73 upoštevna za rešitev spora o glavni stvari med strankami, razen določba o popravnih ukrepih. Če povzamem, gre za vprašanji, ali bi moral breme neplačanih računov končnih odjemalcev na podlagi tako imenovanih enotnih pogodb za distribucijo in dobavo plina nositi operater distribucijskega sistema ali dobavitelj zemeljskega plina ter kako je treba ukrepati, ko se ugotovi, da bi moral to breme nositi operater distribucijskega sistema, in ne dobavitelj. Širše gledano, gre za spor o storitvah upravljanja odnosov s strankami in o plačilu operaterja distribucijskega sistema dobaviteljem za opravljanje teh storitev.

34.

Pri tem nastane težava, saj člen 41(11) Direktive 2009/73 določa, da „[s]tranka, ki se želi pritožiti zoper operaterja prenosnega, skladiščnega sistema, sistema za UZP ali distribucijskega sistema v zvezi z njegovimi obveznostmi po tej direktivi, lahko pošlje pritožbo regulativnemu organu“ (moj poudarek). Določbo o popravnih ukrepih bo moralo razložiti Sodišče, ko bo ugotovljeno, da je upoštevna za domnevno vsebinsko kršitev zadevne direktive, ( 27 ) saj Evropska unija nima splošne pristojnosti v zvezi z ukrepi, ki ne spadajo na področja, glede katerih ima stvarno pristojnost. Splošneje, predložitveno sodišče mora razložiti povezavo med določbami prava Unije, na katere se sklicujejo stranke, ter obravnavanim sporom in predmetom tega spora. ( 28 )

35.

Ustna stališča v zvezi s tem je mogoče povzeti tako.

36.

Družba GRDF je trdila, da je storitev, za katero gre v sporu, storitev upravljanja odnosov s strankami za končne odjemalce, ki jo distributer zagotavlja v imenu operaterja distribucijskega sistema, vendar da ta posebna storitev v Direktivi 2009/73 sploh ni urejena. Namesto tega naj bi jo urejajo francosko pravo, zato postopek v glavni stvari ne spada na stvarno področje uporabe Direktive 2009/73.

37.

Družba Eni Gas & Power France je poudarila, da Direktiva 2009/73 določa skupna pravila glede distribucije in dobave plina. Sklicevala se je na člen 1 Direktive 2009/73, v katerem sta opredeljena vsebina in področje uporabe, ter trdila, da je storitev, zajeta v postopku v glavni stvari, pobiranje tarife za dostop do distribucijskega omrežja in upravljanje odnosov s strankami s strani dobavitelja za operaterja distribucijskih sistemov. Plačilo, dolgovano za to storitev, je v osredju spora. Zato je trdila, da spor spada na področje uporabe Direktive 2009/73, ker gre za dostop do omrežja ter odnose v zvezi z distribucijo in dobavo.

38.

Družba Direct énergie je trdila, da je obveznost operaterja distribucijskih sistemov v skladu z Direktivo 2009/73 zagotoviti dostop do omrežja v skladu s členom 32 te direktive, pri čemer dostop ne sme biti diskriminatoren, izjeme pa so določene v členu 35. Družba Direct énergie je trdila, da če operater distribucijskega sistema zavzame stališče, da bo zavrnil dostop dobavitelju, če ta zanj ne bo opravljal storitev, to pomeni zavrnitev dostopa na podlagi Direktive 2009/73. Sklicevala se je tudi na obveznosti regulativnega organa iz člena 40, zlasti v zvezi z ohranjanjem konkurence.

39.

Francija je s svojimi ustnimi stališči podala pojasnila. Agent Francije je navedel, da storitve upravljanja odnosov s strankami, ki jih v Franciji opravljajo dobavitelji v imenu operaterjev distribucijskih omrežij, kot je družba GRDF, pomenijo način dostopa do omrežja, ki ga je francoska zakonodaja uvedla za izvajanje člena 32 Direktive 2009/73 o dostopu tretjih oseb do prenosnega in distribucijskega sistema, in sicer s sistemom enotnih pogodb, ki ga vključuje, s čimer se zagotavlja spoštovanje pravice odjemalcev do svobodne izbire dobavitelja iz uvodne izjave 3 Direktive 2009/73.

40.

Komisija se je sklicevala na dejstvo, da postopek v glavni stvari poteka med dvema dobaviteljema plina in se nanaša na storitve distribucije, pri čemer je družba GRDF sama operater distribucijskega sistema, zato naj bi se Direktiva 2009/73 uporabljala.

41.

Ugotovil sem, da postopek v glavni stvari spada na področje uporabe Direktive 2009/73, ker zgoraj povzeta ustna stališča zagotavljajo potrebno povezavo med sporom o glavni stvari med strankami ter Direktivo 2009/73. ( 29 ) Pri tem sem upošteval cilje Direktive 2009/73 (glej točko 3 zgoraj), njeno področje uporabe, ( 30 ) kot je opredeljeno v členu 1, ter to, da je v predložitveni odločbi na več mestih navedeno, da je pojem „distribucija“ iz člena 2(5) Direktive 2009/73 upošteven v postopku v glavni stvari, čeprav vprašanje v zvezi s tem ni bilo zastavljeno. V sporu gre predvsem za tarife, ki se uporabljajo za storitve, ki jih zagotavlja dobavitelj, ki deluje kot posrednik za operaterja distribucijskih sistemov. Spor se torej nanaša na določanje tarif in na dostop do omrežja, ki spadata na stvarno področje uporabe Direktive 2009/73, in na razmerje med to določbo in členom 41(11).

42.

Obenem se ne strinjam s trditvami Francije v zvezi s tem, da je treba vprašanje za predhodno odločanje preoblikovati. Dejstvo, da je v predložitveni odločbi v zvezi s pooblastili regulativnega organa glede časovnega učinka njegovega sklepa uporabljena zavezujoča besedna zveza „zahteva [se], da je regulativni organ […] pristojen“ oziroma v izvirni različici „ils commandent qu’une autorité de regulation […] ait le pouvoir“, Sodišču ne preprečuje, da bi podalo bolj dodelan odgovor.

43.

Nazadnje se ne strinjam s trditvami družbe GRDF, da postopek v glavni stvari zadeva retroaktivno uporabo prava EU s strani odbora Cordis.

44.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča razlaga posameznega pravila prava Unije, ki jo Sodišče poda pri izvrševanju pristojnosti na podlagi člena 267 PDEU, po potrebi pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg tega pravila, kot ga je treba ali bi ga bilo treba razumeti in uporabljati od začetka njegove veljave. Iz tega izhaja, da sodišča takó razlagano pravilo lahko uporabijo – in ga tudi morajo uporabiti – tudi za pravna razmerja, ki so nastala in so bila vzpostavljena, preden je bila izrečena sodba v zvezi s predlogom za sprejetje predhodne odločbe, če so sicer izpolnjeni pogoji za predložitev spora o uporabi omenjenega pravila pristojnim sodiščem. ( 31 )

45.

Sodišče je odločilo, da se Direktiva 2009/73 uporablja ratione temporis od 3. marca 2011, ko se je izteklo obdobje, dovoljeno za prenos v skladu s členom 54 Direktive 2009/73. ( 32 ) Vsaka razlaga člena 41(11) Direktive 2009/73, ki jo je podalo Sodišče, se torej mora uporabljati od tega dne (3. marca 2011). Pooblastila odbora Cordis kot organa, odgovornega za poravnavo sporov v skladu s členom 41(11), glede popravnih ukrepov morajo nujno segati nazaj do tega datuma in zanje mora veljati nacionalna postopkovna avtonomija, pri kateri je treba upoštevati načeli učinkovitosti in enakovrednosti, skupaj z besedilom člena 41(11) Direktive 2009/73, v skladu s katerim je treba odločitev sprejeti najpozneje v štirih mesecih po prejemu pritožbe.

46.

Toda ali se je mogoče opreti na člen 41(11) Direktive 2009/73 pri utemeljitvi pooblastila odbora Cordis, da sprejema popravne ukrepe, ki bi veljali za obdobje pred 3. marcem 2011? To je pomembno, saj sta bili pogodbi iz postopka v glavni stvari sklenjeni 21. junija 2005 in 21. novembra 2008.

47.

Na to vprašanje je treba odgovoriti z razlago upoštevnih pogojev predhodne direktive, to je Direktive 2003/55/ES, in ugotoviti, ali ima odbor Cordis v skladu s francoskim pravom vlogo organa za poravnavo sporov za namene Direktive 2003/55, o čemer mora odločiti sodišče države članice. Z Direktivo 2009/73, v zvezi s katero je predložitveno sodišče zaprosilo za razlago, pa ni mogoče utemeljiti sprejemanja popravnih ukrepov s strani odbora Cordis, ki bi veljali za obdobje pred 3. marcem 2011.

48.

Niti predložitvena odločba niti pisna stališča ne vsebujejo informacij o razmerju med odborom Cordis in Direktivo 2003/55. Zavedam se, da je bilo v sodbi Sodišča ugotovljeno, da člen 41 Direktive 2009/73 v bistvu povzema vsebino člena 25 Direktive 2003/55, ( 33 ) vendar se ta direktiva z upoštevnih vidikov pomembno razlikuje od Direktive 2009/73.

49.

Prvič, v Direktivi 2003/55 ni uvodne izjave, ki bi bila podobna uvodni izjavi 33 ter v njej navedeni zahtevi po učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih popravnih ukrepih (glej točke od 54 in 57 spodaj). Drugič, prav tako v njej ni določbe, ki bi bila podobna členu 41(17) Direktive 2009/73. Člen 41(17) določa, da „[d]ržave članice zagotovijo ustrezne mehanizme na nacionalni ravni, v okviru katerih se lahko stranka, ki jo zadeva odločitev regulativnega organa, pritoži organu, ki je neodvisen od vpletenih strank in katere koli vlade“. Tretjič, v pripravljalnih delih Direktive 2009/73 je navedeno, da je eden od ciljev nove direktive okrepitev pristojnosti regulativnih organov, vključno z dodatno pristojnostjo za naložitev odvračilnih sankcij, iz česar naj bi bilo razvidno, da so sankcije različne od tistih, ki se zahtevajo z Direktivo 2003/55. ( 34 ) Torej vprašanje za predhodno odločanje v delu, ki zadeva obdobja pred 3. marcem 2009, ni dopustno. ( 35 )

50.

Zdaj bom odgovoril na vprašanje za predhodno odločanje na podlagi te premise, pri čemer se bom skliceval samo na Direktivo 2009/73, to je edini akt, na katerega je napoteno v vprašanju.

51.

Ugotovil sem, da je imela Komisija pri odločanju o odgovoru na vprašanje za predhodno odločanje prav, ko se ga je lotila z oceno odgovornosti odbora Cordis kot neodvisnega organa z obveznostmi sankcioniranja v skladu s pravom Unije. Iz uveljavljenega načela prava Unije namreč sledi, da „primarnost[…] prava Unije ne le sodiščem, ampak vsem organom države članice nalaga, da zagotovijo polni učinek pravnih pravil Unije“. ( 36 ) Kar zadeva širino te obveznosti, je eden od generalnih pravobranilcev nedavno njen obseg opisal tako:

„[…] [I]z ustaljene sodne prakse izhaja, da se dolžnost takojšnje uporabe prava Unije enako uporablja za nacionalna sodišča in za upravne organe. Oboji so pri izvajanju svoje pristojnosti dolžni zagotoviti polni učinek določb prava Unije, ne da bi morali zahtevati ali čakati predhodno odpravo katere koli neskladne določbe nacionalne zakonodaje po zakonodajni poti ali kakšnem drugem ustavnem postopku. Nazadnje, zagotovitev polnega učinka določbam prava Unije vključuje uporabo vseh načel uporabe prava Unije na nacionalni ravni, na primer načel primarnosti, neposrednega učinka ali skladne razlage.“ ( 37 )

52.

V dosedanji sodni praksi so bili organi držav članic pozvani, naj pri izvajanju svojih izvršilnih pooblastil v okviru svoje obveznosti zagotoviti polni učinek prava Unije ne uporabljajo nacionalne zakonodaje, ki je v nasprotju s pravom Unije. ( 38 ) Iz tega izhaja, da mora za organe držav članic, ki imajo posebne obveznosti glede popravnih ukrepov, kot je odbor Cordis, veljati ustaljena obveznost, da v dobri veri izvršujejo pravo Unije, ki je zdaj zajeta v členih 4(3) in 19(1) PEU, vsaj v zvezi z določbami, kot je člen 41(11) Direktive 2009/73, ( 39 ) ter obveznost glede popravnih ukrepov, ki jo prvonavedena vsebuje (glej točke od 54 do 57 spodaj). Sodišče je namreč nedavno odločalo o sporu glede področja uporabe določbe o popravnih ukrepih iz Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu ( 40 ) ter omejitvah pooblastil komisije, ustanovljene za zagotavljanje izvrševanja enakega obravnavanja, v skladu s pravom države članice. ( 41 )

53.

Sodišče je v sodbi Minister for Justice and Equality in Commissioner of the Garda Síochána menilo, da če je bila komisija ustanovljena kot alternativa sodiščem pri zagotavljanju izvrševanja enakega obravnavanja v skladu z Direktivo 2000/78, bi bilo „protislovno, če bi se lahko posamezniki na določbe prava Unije na določenem področju sklicevali pred organom, ki mu je bila z nacionalnim pravom dodeljena pristojnost za obravnavanje sporov na tem področju, hkrati pa ta organ ne bi imel obveznosti, da te določbe uporabi, tako da zavrne uporabo tistih določb nacionalnega prava, ki z njimi niso v skladu“. ( 42 )

54.

Odbor Cordis je nesporno organ za poravnavo sporov, ki ga je francoska vlada ustanovila za izpolnjevanje obveznosti iz člena 41(11) Direktive 2009/73. Prav tako ni sporno, da je, enako kot v zadevi Minister for Justice and Equality in Commissioner of the Garda Síochána, na voljo nadomestni način ukrepanja, in sicer pravna sredstva pred rednimi sodišči (glej člen 41(15) Direktive 2009/73 in člen 41(17)). Torej, kot se v zadevi Minister for Justice and Equality in Commissioner for Garda Síochána pooblastila komisije v primerjavi s pooblastili rednih sodišč niso smela zmanjšati, menim, da če bi se popravni ukrepi, za sprejem katerih je pristojen odbor Cordis, začasno zmanjšali v primerjavi z ukrepi, ki so jih sprejela francoska sodišča, bi to stranke v sporih odvračalo od uporabe postopkov odbora Cordis in oviralo uresničevanje cilja Direktive 2009/73 v zvezi z razpoložljivostjo hitrih sredstev, kot trdita družbi Direct énergie in Eni Gas & Power France. ( 43 )

55.

Ukrepi, ki jih mora sprejeti odbor Cordis, morajo torej veljati za celotno obdobje od 3. marca 2011. Ne glede na to pa spada vprašanje, katere konkretne sankcije morajo biti na voljo, na področje nacionalne postopkovne avtonomije, pri čemer je treba upoštevati načeli učinkovitosti in enakovrednosti ter določbe o ukrepih iz Direktive 2009/73.

56.

Dalje, čeprav se uvodna izjava 33 in člen 41(4) Direktive 2009/73 sklicujeta samo na energetske regulatorje in sodišča kot nosilce pooblastil za nalaganje „učinkovit[ih], sorazmern[ih] in odvračiln[ih] kazni“, spadajo organi za poravnavo sporov v skladu z besedilom člena 41(11) med regulativne organe. Odbor Cordis in francoska sodišča se morajo v skladu s francoskim pravom ob ustreznem upoštevanju besedila in ciljev Direktive 2009/73 odločiti, kaj vključujejo takšni učinkoviti, sorazmerni in odvračilni ukrepi za obdobje, ki sega nazaj do 3. marca 2011, saj v Direktivi 2009/73 merila za oceno tega niso določena. ( 44 ) To na primer pomeni, da lahko francoska sodišča in odbor Cordis spreminjanje pogodb iz leta 2005 in 2008 z dodatki štejejo za nesorazmerno ( 45 ) glede na obseg ciljev Direktive 2009/73 (glej točko 3 zgoraj), ki segajo od zagotavljanja ustrezne izbire potrošnikom do enakega dostopa do omrežja, kar je cilj zagovarjanja celovitosti sistema in odraz dejansko nastalih stroškov (glej točko 7 zgoraj v zvezi z Uredbo št. 7165/2009) ter glede na posledice, ki naj bi jih po mnenju družbe GRDF to imelo za stabilnost sektorja zemeljskega plina (glej točko 20 zgoraj).

57.

Vendar pa to ni vprašanje, ki je bilo predloženo Sodišču. Vprašanje se nanaša na časovno veljavnost učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih ukrepov, ki jih mora odbor Cordis v skladu z Direktivo 2009/73 sprejemati v določenem obdobju.

58.

Zgornja analiza torej zadostuje za odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, saj je to omejeno na pooblastila, ki jih je treba dodeliti odboru Cordis v skladu z Direktivo 2009/73. Zaradi celovitosti dodajam naslednje.

59.

Sodišču je bilo predloženo veliko gradiva v zvezi z načeloma pravne varnosti in legitimnih pričakovanj, ki nedvomno zavezujejo države članice pri izvajanju prava Unije. ( 46 ) Ti načeli sta za postopek v glavni stvari očitno upoštevni le v delu, ki ga navajam v nadaljevanju.

60.

V zvezi z načelom pravne varnosti to gradivo utemeljuje uporabo razumnih nacionalnih časovnih omejitev za sprožanje postopkov, ki dejansko prevladajo nad zahtevo po polnem učinku direktiv za obdobja pred izdajo sodbe Sodišča o njihovi razlagi, če te časovne omejitve ustrezajo načeloma enakovrednosti in učinkovitosti ter ne spadajo med omejeno število izjem. ( 47 ) Če se torej nacionalne časovne omejitve za sprožanje postopkov upoštevajo, lahko samo Sodišče, ne francoska sodišča ali odbor Cordis, časovni učinek Direktive 2009/73 prilagodi tako, da izvzame obdobja od 3. marca 2011 do danes. ( 48 )

61.

Vendar je Sodišče v okviru konkurenčnega prava v zvezi s kaznimi, ki jih lahko naložijo organi držav članic, pristojni za konkurenco, razsodilo, da obveznost nacionalnih organov v zvezi z neuporabo protikonkurenčnega prava držav članic v skladu z načelom pravne varnosti „zadevnega podjetja ne sme izpostaviti nobenim kazenskim ali upravnim sankcijam za preteklo ravnanje, kadar je takšno ravnanje zahtevalo zadevno pravo“ (moj poudarek). ( 49 ) Če bi takšne okoliščine nastale pri francoskih sodiščih ali odboru Cordis, bi bilo treba uporabiti isto pravilo v korist družbe GRDF.

62.

V zvezi z načelom legitimnih pričakovanj ne vidim upoštevnosti tega pravila za ukrepe, za sprejemanje katerih je v skladu s pravom Unije glede na dejansko stanje iz postopka v glavni stvari pooblaščen odbor Cordis, saj je v sodni praksi Sodišča uveljavljeno, da se nacionalno sodišče, ki odloča v sporu med posamezniki, ne sme opreti na navedeno načelo, da bi še naprej uporabljalo pravilo nacionalnega prava, ki je v nasprotju s splošnimi načeli, določenimi v direktivah. ( 50 ) V tem primeru je obveznost odbora Cordis, da sprejme učinkovite, sorazmerne in odvračilne ukrepe, določena v Direktivi.

63.

Nazadnje se strinjam s stališči družbe Direct énergie glede tega, da ima sodba Vereniging Nationaal Overlegorgaan Sociale Werkvoorziening in drugi ( 51 ) le omejeno vrednost z vidika razrešitve spora iz postopka v glavni stvari. Navedena zadeva se nanaša na razveljavitev in povračilo finančne pomoči Unije ter omejeno vlogo, ki jo lahko imata načeli legitimnih pričakovanj in pravne varnosti v primerjavi z zahtevo po učinkovitosti predpisov Unije, ki delujejo v tem posebnem okviru.

64.

Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev predlagam, da se na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija), odgovori:

Direktivo 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES, zlasti njen člen 41(11), je treba razlagati tako, da se z njima zahteva, da je regulativni organ, ki rešuje spor, pristojen za sprejetje sklepa, ki se uporablja za celotno obdobje, ki je zajeto z Direktivo 2009/73, to je od 3. marca 2011, ne glede na datum začetka veljavnosti zadevnih pogodb.