1. 

V tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe se ponovno pojavljajo vprašanja glede evropskega naloga za prijetje (ENP) po razlagi Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ ( 2 ), ki jo je Sodišče podalo v sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru ( 3 ).

2. 

Predložitveno sodišče želi od Sodišča dobiti dodatna pojasnila o sodni praksi iz te sodbe, zlasti za primer, v katerem lahko (morebitne) kršitve prepovedi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v zaporih v odreditveni državi ENP odpravijo njeni lastni pravosodni organi.

3.

Člen 4 določa:

„Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.“

4.

V uvodnih izjavah 5, 6, 8, 10 in 12 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

5.

Člen 1 določa:

„1.   Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.

2.   Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.

3.   Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [EU].“

6.

Člen 5 določa:

„Za izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki jo izvede izvršitveni pravosodni organ, lahko po zakonu izvršitvene države članice veljajo naslednji pogoji:

[…]

7.

Člen 6 določa:

„1.   Odreditveni pravosodni organ je pravosodni organ odreditvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za odreditev evropskega naloga za prijetje.

2.   Izvršitveni pravosodni organ je pravosodni organ izvršitvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za izvršitev evropskega naloga za prijetje.

3.   Vsaka država članica obvesti Generalni sekretariat Sveta, kateri sodni organ je pristojen po njenem pravu.“

8.

Člen 7 določa:

„1.   Vsaka država članica lahko imenuje centralni organ ali, kadar tako določa njen pravni sistem, več centralnih organov za pomoč pristojnim pravosodnim organom.

2.   Država članica lahko, kadar je to potrebno zaradi notranje organiziranosti njenega pravosodnega sistema, sklene, da bo(do) njen(i) centralni organ(i) odgovorni za administrativno pošiljanje in prejemanje evropskih nalogov za prijetje in za vso s tem povezano uradno korespondenco.

Država članica, ki želi izkoristiti možnosti iz tega člena, pošlje Generalnemu sekretariatu Sveta podatke o imenovanem centralnem organu ali organih. Te navedbe so zavezujoče za vse organe odreditvene države članice.“

9.

Člen 15 določa:

„1.   Izvršitveni pravosodni organ odloči, v časovnih rokih in pod pogoji, opredeljenimi v tem okvirnem sklepu, ali bo predal prijeto osebo.

2.   Če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da podatki, ki mu jih je poslala odreditvena država članica, ne zadostujejo za odločitev o predaji, zahteva, da se mu nujno pošljejo potrebne dodatne informacije, zlasti v zvezi s členi 3 do 5 in členom 8, in lahko določi rok za njihovo sprejetje, pri tem pa mora upoštevati časovne roke določene v členu 17.

3.   Odreditveni pravosodni organ lahko izvršitvenemu pravosodnemu organu kadar koli pošlje kakršen koli dodaten koristen podatek.“

10.

Okvirni sklep je bil v nemški pravni sistem prenesen s spremenjenimi členi od 78 do 83(k) ( 5 ) IRG.

11.

Na podlagi člena 29(1) IRG, Hanseatisches Oberlandesgericht in Bremen (višje deželno sodišče za civilne in kazenske zadeve v Bremnu, Nemčija) odloči o dopustnosti predaje, če se obdolženec z njo ne strinja.

12.

Člen 73 IRG določa:

„Če ni podana nobena prošnja v tem smislu, sta medsebojna pravna pomoč in izmenjava informacij nezakoniti, če bi kršili temeljna načela nemškega pravnega reda. V primeru prošnje na podlagi delov osem, devet in deset je medsebojna pravna pomoč nezakonita, če bi kršila načela iz člena 6 [PEU].“

13.

Nyiregyházai járásbíróság (okrožno sodišče v Nyiregyházi, Madžarska) je 31. oktobra 2017 izdalo ENP za izvršitev kazni enega leta in osmih mesecev zapora, naložene osebi ML, madžarskemu državljanu, kot storilki kaznivih dejanj poškodb, škode, goljufije in tatvine, v sodbi, izrečeni (v odsotnosti) 14. septembra 2017.

14.

To madžarsko sodišče je pred tem, 2. avgusta 2017, izdalo drugi ENP za predajo osebe ML, da bi ji lahko sodilo za dejanja, ki so kasneje privedla do njene obsodbe.

15.

Amtsgericht Bremen (okrajno sodišče v Bremnu, Nemčija) je 12. decembra 2017 odredilo prijetje osebe ML. Vendar je bila oseba ML zaradi izvršitve prvega ENP že priprta od 23. novembra istega leta.

16.

Hanseatisches Oberlandesgericht in Bremen (višje deželno sodišče za civilne in kazenske zadeve v Bremnu) je z odločbo z dne 19. decembra 2017 preklicalo prijetje, ki je bilo izvedeno v skladu s prvim ENP, in odredilo prijetje osebe ML v skladu z ENP z dne 31. oktobra 2017.

17.

Oseba ML je svoji predaji madžarskim organom nasprotovala in predlagala, naj se pri Sodišču vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe. Predložitveno sodišče je pred sprejetjem odločitve o predaji zahtevalo dodatna pojasnila.

18.

V okviru prvega ENP je madžarsko ministrstvo za pravosodje Hanseatisches Oberlandesgericht in Bremen (višje deželno sodišče za civilne in kazenske zadeve v Bremnu) že obvestilo glede lokacij, na katerih naj bi bila oseba ML pridržana, in zagotovilo, da naj nikakor ne bi bila deležna nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

19.

Na podlagi teh podatkov je sodišče, pristojno za izvršitev, z odločbo z dne 9. januarja 2018 ugotovilo, da pridržanje osebe ML v enem od centrov, ki jih navaja madžarsko ministrstvo za pravosodje, ne povzroča težav. Vendar je imelo pomisleke glede razmer v drugih centrih, ki jih je ministrstvo navedlo kot možne lokacije za pridržanje, zato je v skladu z načeli o izvrševanju kazni, ki jih je Svet Evrope sprejel leta 2006 ( 6 ), in v skladu s Standardnimi minimalnimi pravili OZN za ravnanje z zaporniki ( 7 ) na madžarske organe naslovilo vrsto vprašanj. ( 8 )

20.

V odgovoru madžarskega ministrstva za pravosodje z dne 12. januarja 2018 je bilo navedeno, da od 25. oktobra 2016 veljajo zakoni, ki zapornikom zagotavljajo možnost pritožbe zoper razmere v zaporu.

21.

Te podatke je madžarsko ministrstvo za pravosodje 1. februarja 2018 dopolnilo s podatkom, da naj bi obdolžena oseba zaradi morebitnih nepredvidenih okoliščin ostala od enega do treh tednov v zaporu v Budimpešti. V tem obdobju naj bi se sprejeli še neopredeljeni ukrepi glede izvršitve predaje.

22.

Izvršitveno sodišče je 12. februarja 2018 zaprosilo za nekaj podrobnosti glede razmer v zaporu v Budimpešti. Vprašalo je tudi, v katerih zavodih za prestajanje kazni zapora bi bila oseba ML lahko zaprta in kako bi lahko preverilo dejanske razmere v teh zaporih. Madžarske oblasti na to prošnjo v roku, ki ga je določilo izvršitveno sodišče (28. februar 2018), niso odgovorile. ( 9 )

23.

Nemško javno tožilstvo se je strinjalo z izvršitvijo ENP, ki ji oseba ML nasprotuje. V teh okoliščinah je Hanseatisches Oberlandesgericht in Bremen (višje deželno sodišče za civilne in kazenske zadeve v Bremnu) vložilo ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, za katerega prosi, naj se obravnava po nujnem postopku:

24.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 27. marca 2018, pri čemer je bilo odločeno, da se bo obravnaval po nujnem postopku predhodnega odločanja.

25.

Pisna stališča so predložili oseba ML, madžarska in nemška vlada ter Komisija, ki so skupaj z nemškim državnim tožilstvom ter belgijsko, dansko, irsko, špansko, nizozemsko in romunsko vlado prisostvovali na javni obravnavi, ki je potekala 14. junija 2018.

26.

V sodbi Aranyosi, v kateri je bilo odgovorjeno na vprašanje za prehodno odločanje, ki ga postavlja isto predložitveno sodišče kot v obravnavanem primeru, je Sodišče odločilo, da je treba člene 1(3), 5 in 6(1) Okvirnega sklepa razlagati tako, da mora „izvršitveni pravosodni organ, če obstajajo objektivni, zanesljivi, natančni in ustrezno posodobljeni podatki, ki potrjujejo obstoj bodisi sistemskih bodisi splošnih pomanjkljivosti, bodisi glede nekaterih skupin oseb bodisi glede nekaterih zaporov, kar zadeva razmere v zaporu v odreditveni državi članici, konkretno in natančno preveriti, ali obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo v primeru predaje navedeni državi članici oseba, za katero je izdan evropski nalog za prijetje zaradi uvedbe kazenskega postopka ali izvršitve kazni zapora, zaradi razmer v zaporu v tej državi članici podvržena dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah“. ( 10 )

27.

„V ta namen“, se nadaljuje sodba, „mora zahtevati predložitev dodatnih informacij od odreditvenega pravosodnega organa, ki mora – potem ko po potrebi zaprosi za pomoč centralni organ ali enega od centralnih organov odreditvene države članice […] – te informacije sporočiti v roku, določenem v tej zahtevi. Izvršitveni pravosodni organ mora odločitev o predaji zadevne osebe odložiti, dokler ne pridobi dodatnih informacij, ki omogočajo izključitev take nevarnosti. Če obstoja te nevarnosti ni mogoče izključiti v razumnem roku, mora ta organ odločiti, ali je treba postopek predaje ustaviti.“ ( 11 )

28.

Hanseatisches Oberlandesgericht in Bremen (višje deželno sodišče za civilne in kazenske zadeve v Bremnu) je leta 2016 Sodišče zaprosilo, naj pojasni svojo sodno prakso, in mu pri tem postavilo številna dodatna vprašanja. Vendar odgovora ni dobilo, ker je bil ENP umaknjen, še preden bi Sodišče o zadevi lahko odločilo, zaradi česar je bil zadevni postopek predhodnega odločanja ustavljen. ( 12 )

29.

Tokrat (tretjič) predložitveno sodišče zlasti prosi, naj Sodišče razloži člene 1(3), 5 in 6(1) Okvirnega sklepa v povezavi s členom 4 Listine, in sicer v okviru „postopka, ki ga zahteva Sodišče […] v svoji sodbi, izrečeni v zadevah Aranyosi in Căldăraru […], za preučitev razmer v zaporu v odreditveni državi članici s strani izvršitvenih pravosodnih organov“. ( 13 )

30.

Pred analizo postavljenih vprašanj za predhodno odločanje je treba opozoriti, da je cilj Okvirnega sklepa nadomestiti tradicionalni sistem izročitve, za katerega je značilen močen politični element priložnosti, s sistemom predaje med pravosodnimi organi, ki temelji na načelu medsebojnega priznavanja in na visoki stopnji zaupanja med državami članicami. ( 14 )

31.

Načelo medsebojnega priznavanja, „ki je ‚temeljni kamen‘ pravosodnega sodelovanja, na podlagi člena 1(2) Okvirnega sklepa pomeni, da so države članice načeloma zavezane k izvršitvi evropskega naloga za prijetje“. ( 15 ) Obenem to načelo „temelji na vzajemnem zaupanju držav članic glede tega, da lahko njihovi pravni redi zagotavljajo enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, priznanih na ravni Unije, zlasti z Listino“. ( 16 )

32.

Načeli medsebojnega priznavanja in vzajemnega zaupanja sta bistvenega pomena za pravo Unije, saj – kot je pojasnilo Sodišče v sodbi Aranyosi s sklicevanjem na mnenje 2/13 ( 17 ) – „omogočata vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja“, in sicer, „natančneje, ker načelo vzajemnega zaupanja zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice od vsake države zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom“. ( 18 )

33.

Zato izvršitveni pravosodni organ, razen v primerih obvezne neizvršitve, ki so taksativno našteti v členu 3 Okvirnega sklepa, in v primerih fakultativne neizvršitve, navedenih v členih 4 in 4a, načeloma mora izvršiti ENP, ne da bi lahko zanj določil drugačne pogoje od tistih, ki so našteti v členu 5 Okvirnega sklepa.

34.

Zato je, „medtem ko je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo, zavrnitev izvršitve določena kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko“. ( 19 )

35.

Zakonodajalec Unije je določil, da se izvajanje mehanizma ENP „lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena [2 PEU] ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) [PEU] s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe“. ( 20 )

36.

Vendar pa iz sodbe Aranyosi izhaja, da poleg položaja, ki ga navajam (torej, poleg tega, da je Svet na podlagi člena 7 PEU uradno ugotovil hudo in vztrajno kršitev vrednot in pravic, ki so predpisane v členu 2 PEU), pravo Unije izjemoma dopušča neizvršitev ENP tudi v drugih posameznih primerih. Analiza drugega, tretjega in četrtega vprašanja za predhodno odločanje bo omogočila določiti obseg uporabe te izjeme.

37.

Hanseatisches Oberlandesgericht in Bremen (višje deželno sodišče za civilne in kazenske zadeve v Bremnu) svoje prvo vprašanje postavlja v okviru zelo natančnih dejanskih okoliščin: kadar imajo izvršitveni pravosodni organi „dokaze o obstoju sistemskih ali splošnih pomanjkljivostih glede razmer v zaporu v odreditveni državi članici, ki se nanašajo bodisi na nekatere skupine oseb bodisi na nekatere zapore“.

38.

V teh okoliščinah se predložitveno sodišče sprašuje, „kakšen pomen imajo možnosti pravnega varstva, ki jih odreditvena država članica nudi pridržani osebi glede razmer v zaporu“.

39.

Menim, da bi v skladu s takšnim pristopom predložitveno sodišče lahko samo našlo odgovor, ki ga zahteva od Sodišča. Če bi bile „možnosti za pravno varstvo, [ki jih nudi] odreditvena država članica“, zadostne za izključitev nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne bi bilo mogoče govoriti o „obstoju sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti“.

40.

Po mojem mnenju stanje, kot ga odraža predložitveno sodišče, ni povsem enako tistemu, na podlagi katerega je bila sprejeta sodba Aranyosi:

– Takrat (2015) je bilo na podlagi razpoložljivih podatkov prepričano, da so obstajali resni indici, da bi bil P. Aranyosi lahko podvržen takim razmeram v zaporu, ki nasprotujejo členu 3 Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) in členu 6 PEU, zlasti zaradi prenatrpanosti centrov za pridržanje. ( 21 )

– Zdaj (2018) so se razmere spremenile, zato je predložitveno sodišče prav z namenom, da posodobi ( 22 ) svoje elemente presoje in potrdi ali spremeni prepričanje, ki si ga je izoblikovalo v preteklosti, madžarske oblasti zaprosilo za dodatne informacije. Ob upoštevanju prejetih podatkov meni, da je treba upoštevati nov pomemben dejavnik, in sicer uvedbo sredstev za obrambo, ki jih odreditvena država ob postavitvi vprašanja za predhodno odločanje, ki je bilo obravnavano v sodbi Aranyosi, ni imela. ( 23 )

41.

(Novi) podatki, ki so jih madžarski organi poslali predložitvenemu sodišču, kažejo, da so bile 25. oktobra 2016 sprejete nekatere zakonske določbe, ki zadevnim osebam dajejo možnost, da se pritožijo glede razmer v zaporu. Iz predložitvenega sklepa je razvidno, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) potrdilo, da ni nobenih indicev, da taki ukrepi ne bi zagotavljali resničnih možnosti za izboljšanje razmer v zaporih, skladnih s prepovedjo nečloveškega in ponižujočega ravnanja. ( 24 )

42.

Tako v skladu s sodbo ESČP z dne 14. novembra 2017 ( 25 ), ki jo navaja predložitveno sodišče, „ni nobenega dokaza, da [novi ukrepi, ki jih je sprejel madžarski zakonodajalec,] ne ponujajo realnih možnosti za izboljšanje neustreznih razmer v zaporih in zapornikom ne morejo zagotavljati dejanske možnosti za uskladitev teh pogojev z zahtevami iz člena 3 Konvencije“, ( 26 ) pri čemer je izrecno zagotovljen sodni nadzor nad ravnanjem organa za izvrševanje kazenskih sankcij. ( 27 )

43.

To, da v madžarski zakonodaji od leta 2016 obstaja pritožbeni mehanizem, ki zapornikom omogoča, da zaprosijo za varstvo pravosodnega organa zaradi neprimernih razmer v zaporu, bi moralo zadostovati (seveda, če ta mehanizem deluje primerno) za odpravo sistemskih in splošnih pomanjkljivosti v nacionalnih zavodih za prestajanje kazni zapora v smislu zagotovila, da zaporniki ne bodo izpostavljeni nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Medsebojno zaupanje, ki je, kot sem že navedel, temelj sistema ENP in s tem tudi raison d’être medsebojnega priznavanja sodnih odločb, govori temu v prid.

44.

Vendar je mogoče, da je nova zakonodaja zgolj bolj simbolična kot učinkovita, tako da ne bi zagotavljala zadostnega varstva. Če je tako, bi moral izvršitveni pravosodni organ zaradi „absolutnosti pravice, zagotovljene s členom 4 Listine“, ( 28 ) zagotoviti njeno varstvo vselej, ko „razpolaga z elementi, ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja pridržanih oseb v odreditveni državi članici“. ( 29 )

45.

Za oceno dejanske vzpostavitve tega varstvenega mehanizma opozarjam, da lahko v skladu s sodbo Aranyosi „objektivni, zanesljivi, natančni in ustrezno posodobljeni podatki o razmerah v zaporu v odreditveni državi članici […] izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov“. ( 30 )

46.

Vendar podatki, zbrani v tej zadevi, kažejo, da je madžarski zakonodajalec uvedel pravna sredstva, ki niso le teoretična ali neizvedljiva, ampak je z njimi mogoče sprožiti učinkovite praktične posledice.

47.

Tako je to, na prvem mestu, razumelo ESČP, ko je navedlo, da nova pravila niso le mrtva črka na papirju, ampak učinkovito zagotavljajo varstvo pred nečloveškim in ponižujočim ravnanjem.

48.

Na drugem mestu, Odbor ministrov Sveta Evrope je v svojem sklepu iz junija 2017 ( 31 ) pohvalil prizadevanja madžarskih organov za rešitev problema prenatrpanosti zaporov in navedel, da so uvedeni ukrepi očitno že prinesli prve rezultate in da pričakuje, da bodo ti in drugi ukrepi, ki se lahko sprejmejo v prihodnosti, nacionalnim organom pomagali pri izvajanju konkretnih in učinkovitih ukrepov za reševanje tega problema. ( 32 )

49.

Predložitveno sodišče priznava, da bi bil glede na stališče ESČP „izvršitveni pravosodni organ lahko prisiljen priznati, da nove možnosti pravnega varstva […] izključujejo resnično nevarnost, da bi obdolžena oseba bila izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju glede pogojev njenega priprtja“. ( 33 ) Meni pa tudi, da to sodišče ne izključuje popolnoma nevarnosti, da bi obdolžena oseba trpela nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj si je ESČP pridržalo pravico, da se izreče glede možnih kršitev člena 3 EKČP, če bi se notranja pravna sredstva izkazala za neučinkovita. ( 34 )

50.

V resnici ta pripravljenost, ki jo je izkazalo ESČP, za obravnavo zahtevkov, ki bi jih lahko vložile obdolžene osebe, ki s svojimi pravnimi sredstvi pri nacionalnih sodiščih niso uspele, ni izraz splošnega in načelnega nezaupanja v nacionalni sistem jamstev. Nasprotno, prej gre za opomin, da je zoper nacionalne sodne odločbe, ki ne odpravijo konkretnih kršitev pravic, zagotovljenih z EKČP, še vedno mogoče vložiti tožbo pred samim ESČP. ( 35 )

51.

Prav v tem primeru je ESČP izjavilo, da bi moral C. Domján – kot tudi „kdor koli drug v njegovem položaju“ – uporabiti sredstva, ki so bila na Madžarskem uvedena z reformo leta 2016, preden bi se obrnil na ESČP. ( 36 ) Tako implicitno priznava potencial teh sredstev za varstvo EKČP, ne da bi se bilo treba zateči k izredni pravni poti, ki jo po definiciji predstavlja ESČP. ( 37 )

52.

Res je, opozarja ESČP, da lahko kasneje spremeni svoje stališče „glede potencialne učinkovitosti zadevnih nacionalnih pravnih sredstev, če praksa nacionalnih organov na dolgi rok pokaže, da je zapornikom onemogočena premestitev in/ali nadomestilo iz formalnih razlogov, da so nacionalni postopki predolgi ali da nacionalna sodna praksa ni v skladu z zahtevami Konvencije“. ( 38 ) Dokler pa do take spremembe ne pride, je treba domnevati, da so sredstva, ki so bila uvedena leta 2016, učinkovita.

53.

Če so se torej razmere v zaporih ugodno razvijale v zgoraj opisanem smislu, če obstaja notranji predpis, ki zagotavlja učinkovito sodno varstvo zapornikov pred možnimi kršitvami člena 4 Listine glede razmer v zaporu, in če je ta ureditev učinkovita, in ne zgolj formalnost, potem ni več mogoče predvidevati, da obstajajo „objektivni, zanesljivi in natančni podatki […], ki bi dokazovali obstoj sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti, ki zadevajo bodisi nekatere skupine oseb bodisi nekatere zapore“.

54.

Menim, da je ta rešitev še najbolj skladna s sodbo Aranyosi, z osnovnimi načeli Okvirnega sklepa in z ustreznim spoštovanjem pravosodnih organov vsake države (v obravnavanem primeru Madžarske), ki jim ni mogoče neutemeljeno pripisati suma, da gre pri njihovi izdaji ENP za prikrito splošno kršitev člena 4 Listine. Sistem kazenskega sodelovanja na podlagi vzajemnega zaupanja ne more preživeti, če sodišča države sprejemnice obravnavajo zahteve predložitvene države, kot da bi ta imela nižjo občutljivost za zagotovitev temeljnih pravic od njih.

55.

Prejetje ENP nikakor ne more pomeniti, da bi sodišče, pristojno za izvršitev, lahko presojalo o kakovosti celotnega zaporniškega sistema v predložitveni državi ali da bi o njej lahko sodilo glede na svoje nacionalno pravo. Edini parameter nadzora je lahko le člen 4 Listine. Gre za minimalno, toda absolutno jamstvo, ki omogoča učinkovito pravno varstvo, ki lahko zagotovi resnično in učinkovito zaščito pred mučenjem in nečloveškim ali ponižujočim ravnanjem.

56.

ESČP je ugotovilo, da novi sistem pravnih sredstev lahko zagotovi tako zaščito, to pa je po mojem mnenju najbolj pomemben element pri ocenjevanju splošne situacije (prvi korak dvojnega preizkusa Aranyosi) glede pogojev pridržanja v državi izdaje ENP. Skoraj bi bilo mogoče reči, da gre za odločilen dejavnik za tako oceno.

57.

Ker pa gre ne nazadnje za jamstvo absolutne pravice, ki ji je že po sami naravi treba prej zagotoviti preventivno varstvo kot restorativno, menim, da bi bil lahko kljub primernosti sam obstoj učinkovitega sistema pravnih sredstev nezadosten, če bi izvršitveni sodni organ utemeljeno dvomil o tem, ali bi zahtevana oseba v konkretnem primeru lahko utrpela takojšnje nečloveško in ponižujoče ravnanje, ne glede na to, ali bo odreditvena država kasneje to kršitev sodno odpravila z učinkovitimi pravnimi sredstvi.

58.

Ko gre torej za položaj, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je bil posebni pravni režim, ki zagotavlja učinkovitost prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja med priprtjem v odreditveni državi, uveden šele nedavno in je zato mogoče, da ta režim še ni dosegel svoje polne učinkovitosti, in sicer do te mere, da je nevarnost za kršitev izjemna, bi bilo torej upravičeno, če bi se izvršitveni pravosodni organ zanimal glede pogojev, v katerih se bo izvajalo priprtje zahtevane osebe (drugi korak preizkusa Aranyosi).

59.

Predpostavka, na kateri temeljijo ta vprašanja za predhodno odločanje, je, da obstaja resna nevarnost kršitve člena 4 Listine, če predložitveno sodišče ugodi izvršitvi ENP.

60.

Vendar je Sodišče v zadevi Aranyosi odločilo, da ne zadostuje presoja te nevarnosti, ( 39 ) ampak „ko je obstoj te nevarnosti ugotovljen, mora izvršitveni pravosodni organ še konkretno in natančno presoditi, ali obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo zadevna oseba tej nevarnosti podvržena zaradi razmer v zaporu, ki jih je mogoče predvideti v odreditveni državi članici“. ( 40 )

61.

Zato je bistveno, da mora izvršitveno sodišče poleg dokazanih (splošnih) sistemskih pomanjkljivosti v centrih za pridržanje v odreditveni državi članici preveriti tudi, „ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo ta oseba po predaji odreditveni državi članici podvržena dejanski nevarnosti, da bo v tej državi članici podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju […]“. ( 41 )

62.

Predložitveno sodišče se je držalo tega merila, ko je želelo preveriti, v katerih pogojih bi bila pridržana oseba ML, zaradi česar je zaprosilo za nekatere dopolnilne informacije. ( 42 ) Vendar ponavljam, da bi se to preverjanje moralo omejiti na objektivne in razumne podatke, ki se lahko zberejo glede konkretnih in posamičnih razmer, ki bi vplivale na to osebo. Na tej stopnji torej ne bi smelo preiskovati tega, kakšne so splošne razmere v zavodih za prestajanje kazni zapora v odreditveni državi.

63.

Predložitveno sodišče sprašuje, ali lahko v primeru, v katerem ima dokaze o sistemskih ali splošnih napakah v vseh ali le v nekaterih centrih za pridržanje, izključi nevarnost, ki jo to predstavlja za zahtevano osebo, če je odreditvena država ponudila „splošno zagotovilo“, da ta oseba ne bo podvržena takemu ravnanju. ( 43 )

64.

Kot priznava samo predložitveno sodišče, Okvirni sklep takega jamstva ne določa. Prav tako ne daje podlage za njegovo zahtevo. ( 44 ) V postopku v glavni stvari je sporna izvršitev konkretnega ENP, ne pa kakovost celotnega sistema za izvrševanje kazni v odreditveni državi, zato menim, da če se njeni organi zavežejo ( 45 ) k temu, da konkretni pogoji za pridržanje ne bodo pomenili dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, potem izvršilni pravosodni organ tej zavezi ne sme pripisati manjše teže, kot si jo zasluži. Gre za formalno sprejeto zavezo, saj bi jo zahtevana oseba v primeru kršitve lahko uveljavljala pri pravosodnih organih odreditvene države.

65.

Najprej se pojavi vprašanje, katere informacije lahko za ta namen uporabi sodišče, pristojno za izvršbo, in še zlasti, od katerega organa jih lahko pridobi ali prejme.

66.

Člen 6(1) Okvirnega sporazuma določa, da se mora izvršitveni pravosodni organ praviloma povezati s sodiščem, ki je izdalo ENP. Vzajemno priznavanje se ustvari prav prek dialoga inter pares, ki ga vzpostavlja navedeni člen, in sicer med odreditvenim pravosodnim organom, ki izda ENP, in izvršitvenim pravosodnim organom oziroma organom, ki prejme ENP in ga mora izvršiti. ( 46 )

67.

V skladu s členom 7(1) Okvirnega sklepa lahko države članice določijo enega ali več osrednjih organov „za pomoč pristojnim pravosodnim organom“, ki jim je v skladu z odstavkom 2 tega člena treba zaupati tudi „administrativno pošiljanje in prejemanje evropskih nalogov za prijetje in vso s tem povezano uradno korespondenco“. ( 47 )

68.

To vprašanje je pomembno, saj predložitveno sodišče dvomi o tem, ali lahko za presojo razmer zaprtja osebe ML na Madžarskem upošteva informacije, za katere ni mogoče preveriti, ali jih podaja sam odreditveni pravosodni organ, ali pa jih je ta le zahteval. ( 48 )

69.

Iz predložitvenega sklepa je razvidno, da je te informacije posredovalo madžarsko ministrstvo za pravosodje, ne da bi pojasnilo, ali so bile posredovane neposredno ali pa s posredovanjem odreditvenega pravosodnega organa. V tem drugem primeru bi šlo, logično, za pomembne podatke pri izvršbi ENP, seveda pod pogojem, da njegova pravna vrednost izhaja iz dejstva, da ga je potrdilo in zajamčilo sodišče, ki ga je izdalo.

70.

Odreditveni in izvršitveni pravosodni organi so edini, ki imajo aktivno vlogo pri obravnavi ENP. Izvršitveni organ mora podati svoje zahteve za pojasnila odreditvenemu organu, ki je na te zahteve dolžan odgovoriti. ( 49 ) Sodišče ima glavno vlogo ne glede na povsem pomožno funkcijo, ki jo lahko imajo centralni organi, ki jih imenujejo države članice v skladu s členom 7 Okvirnega sklepa. ( 50 )

71.

Zato mora izvršitveni pravosodni organ upoštevati informacije, ki mu jih je priskrbel odreditveni organ, ali tiste, ki jih je prejel in mu jih posredoval odreditveni pravosodni organ s pomočjo centralnega organa (ali več centralnih organov) odreditvene države.

72.

Ta razlaga seveda ne posega v to, da izvršitveni pravosodni organ prav tako lahko zbere vse možne informacije za ugotovitev obstoja „objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih podatkov“, ( 51 ) ki lahko dokažejo dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

73.

Te druge informacije lahko prejme med notranjim postopkom za izdajo ENP, in sicer na pobudo zahtevane osebe ali javnega tožilstva, ki v Nemčiji deluje kot izvršitveni pravosodni organ. ( 52 ) Seveda so informacije, pridobljene s tem postopkom, popolnoma prepuščene prosti presoji organa, ki jih je zahteval, ( 53 ) zato pa informacij, ki jih poda odreditveno sodišče – bodisi neposredno bodisi s posredovanjem svojega organa – ni treba preverjati dlje od njihovega izvora, saj mora glede vsebine načeloma veljati zaupanje, ki je temelj vzajemnega priznavanja.

74.

Glede na predložitveni sklep predložitveno sodišče ni prejelo vseh zahtevanih informacij v roku, ki ga je določilo. ( 54 ) Zato je treba preučiti, kakšne posledice ima lahko to (opustitveno) ravnanje pravosodnega organa, ki je nalog izdal.

75.

Preden lahko zavzamem stališče glede teh posledic, je treba navesti, da je treba zahtevo za informacije omejiti le na tiste, ki so nujno potrebne v vsakem posameznem primeru. Cilj zahtevanih informacij je, da se preveri, ali obstaja dejanska nevarnost, da bo zahtevana oseba podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Ta zahteva se ne bi smela razširiti na druga vprašanja, celo znotraj področja za izvršitev sankcij, ki niso strogo povezana s tem specifičnim tveganjem in se nanašajo le na višjo ali nižjo stopnjo udobja v zaporih.

76.

Vendar pa izmed številnih vprašanj odreditvenega sodišča nekatera res niso pomembna za oceno nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tako je med drugim v primeru vprašanj glede možnosti kajenja, glede tega, kdo zapornikom pere perilo, in glede tega, ali so na oknih celic postavljene rešetke ali prečke, ( 55 ) kar po mojem mnenju presega okvir nujno potrebnega za oceno, ali taka nevarnost obstaja.

77.

Po mojem mnenju tudi ni nujno, da se zaprošene informacije nanašajo na vse centre za pridržanje v odreditveni državi članici, ampak zgolj na tiste, kjer bo zahtevana oseba zaprta.

78.

Glede tega vprašanja se strinjam s Komisijo ( 56 ) in menim – enako kot nemška vlada, ( 57 ) s katero se je na glavni obravnavi strinjala večina vlad, ki so sodelovale v postopku – da bi bilo treba pristop omejiti na predvidljive učinke predaje, ki jih je izvršitvena država članica lahko poznala ali bi jih morala poznati v času, ko se ta predaja izvaja. Menim, da je to smiselno in je poleg tega v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z odgovornostjo države izvršiteljice. ( 58 )

79.

S tega vidika predvidljivo obsega tako center za pridržanje, v katerem bo zahtevana oseba pridržana neposredno po predaji, kot tudi zapor, kamor bo odpeljana za nadaljnje pridržanje. ( 59 ) Drugi centri, v katere bi bila lahko v prihodnosti premeščena za izvršitev kazni odvzema prostosti, ( 60 ) so zunaj področja predvidljivih učinkov, ki jih mora država izvršiteljica poznati.

80.

Če bi bile informacije, ki jih je sodišče zahtevalo, ne pa tudi prejelo, pomembne za izključitev možnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, potem bi moralo sodišče, ki je izdalo ENP, že zaradi dolžnosti lojalnega sodelovanja in upravljanja lastnih interesov izvršitvenemu pravosodnemu organu predati vse informacije, ki jih ta zahteva.

81.

Če ima izvršitveni pravosodni organ zaradi neposredovanja dodatnih informacij še vedno dvome, kadar so te informacije, ponavljam, nujno potrebne za oblikovanje njegovega mnenja, potem lahko ta odloži svojo končno odločitev. Lahko jo torej odloži, ne pa zavrne, saj iz sodne prakse v zadevi Aranyosi ne sledi nujno, da bi moral izvršitveni pravosodni organ v primeru obstoja nevarnosti kršitve člena 4 Listine, ki ni več splošna in abstraktna, ampak konkretna in osebna, predajo zahtevane osebe zavrniti.

82.

Sodišče je namreč navedlo, da če izvršitveni pravosodni organ ob upoštevanju informacij ugotovi, da „v zvezi z osebo, za katero je izdan evropski nalog za prijetje, obstaja dejanska nevarnost nečloveškega ali nehumanega ravnanja, […] je treba izvršitev tega naloga odložiti, ni pa je mogoče opustiti“. ( 61 )

83.

V tem primeru je pomembno zlasti, da se zahtevani osebi zagotovi pravica do svobode (člen 6 Listine), če je ta pridržana na podlagi ENP. ( 62 ) Vendar ukrepi, ki so sprejeti v korist pravice do svobode, ne morejo škodovati izvršitvi ENP, dokler o njem ne obstaja dokončna odločitev. ( 63 )

84.

Sodišče dodaja, da „če obstoja te nevarnosti (nečloveškega ali ponižujočega ravnanja) ni mogoče izključiti v razumnem roku, mora ta organ odločiti, ali je treba postopek predaje ustaviti“. ( 64 ) Tako razumem, da se postopek ne konča samodejno po ugotovitvi te nevarnosti, ampak si izvršitveni pravosodni organ lahko vzame čas, da odloči o tem, ali je postopek končan. Menim, da z uporabo izraza „ustavi postopek predaje“, in ne „zavrne izvršitev ali ne izvrši ENP“, Sodišče na nek način prenese odgovornost za nadaljevanje postopka na odreditveni pravosodni organ, ki se ni odzval na zahtevo po dodatnih informacijah.

85.

Kadar obstoja nevarnosti ni bilo mogoče izključiti, ker sodišče, ki je izdalo ENP, ni odgovorilo na zahtevo po informacijah, ki jo je podalo izvršitveno sodišče, se to lahko obrne na prvi pravosodni organ z navedbo, da v teh pogojih ne bo nadaljevalo postopka predaje.

86.

Skratka, izvršitveni pravosodni organ mora na podlagi razpoložljivih informacij oceniti, preden odloči o ustavitvi postopka za predajo, ali je mogoče izključiti nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja: (a) v centru za pridržanje, v katerem bi bila obdolžena oseba po navedbah madžarskih organov pridržana takoj po predaji; in (b) v tistem centru, kamor bi bila predvidoma premeščena na prestajanje kazni, ki je bila zahtevana.

87.

Vendar taka presoja ne sme presegati tistega, kar je nujno potrebno za izključitev nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ki je ni mogoče preprosto izenačiti z razmerami večjega ali manjšega udobja v zaporu.

88.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Hanseatisches Oberlandesgericht in Bremen (višje deželno sodišče za civilne in kazenske zadeve v Bremnu, Nemčija), odgovori:

Člene 1(3), 5 in 6(1) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, v povezavi s členom 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako: