1.

Agatha Christie v svojem romanu „Umor na Orient ekspresu“, objavljenem leta 1934, ni načela vprašanja o točnem kraju, kjer je bil umor zagrešen. Vse, kar izvemo, je, da se je umor zgodil na vlaku Orient ekspres na progi Simplon, ki med Istanbulom in Calaisom prečka več držav, in to v določenem trenutku, pred ali po tem, ko se je vlak ustavil v tedanji Jugoslaviji. Vendar bralec ne prejme odgovora na vprašanje, v kateri državi se je umor zgodil. To vprašanje, ki bi bilo ključnega pomena za poznejši kazenski postopek, da bi se ugotovilo, katero kazensko pravo se uporablja, jasno ni bilo področje preiskave Hercula Poirota. In seveda je bilo zaradi hitrosti dogajanja in razburljivosti zgodbe gotovo zanemarljivo. Za Agatho Christie geografija ni bila pomembna.

2.

Vprašanje, ki je v središču obravnavanega predloga za sprejetje predhodne odločbe in ga postavlja Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija), je sicer manj osupljivo, toda pomembnejše za delovanje notranjega trga in svobodo opravljanja storitev: ali se določbe „direktive o napotenih delavcih“, tj. Direktive 96/71/ES ( 2 ), uporabljajo v primerih, v katerih mednarodni vlak na svoji poti iz Budimpešte v München prečka Avstrijo, zaradi česar bi, tako kot na Orient ekspresu, vsako prečkanje meje imelo pravne posledice? Ne sicer za opredelitev umora, zagotovo pa za uporabo delovnega in z delom povezanega kazenskega prava.

3.

V teh sklepnih predlogih bom zagovarjal stališče, da primer, kakršen je v postopku v glavni stvari, ne spada na področje uporabe Direktive 96/71/ES. Tudi v obravnavni zadevi geografija namreč ni pomembna.

4.

Člen 1 Direktive 96/71, naslovljen „Področje uporabe“ določa:

5.

„1. Ta direktiva se uporablja za podjetja s sedežem v kateri od držav članic, ki v okviru čezmejnega opravljanja storitev napotijo delavce v skladu s členom 3 na ozemlje katere od držav članic.

6.

2. Ta direktiva se ne uporablja za posadke podjetij trgovske mornarice.

7.

3. Ta direktiva se uporablja, kolikor podjetja iz odstavka 1 uporabljajo katerega od naslednjih čezmejnih ukrepov:

8.

(a) napotijo delavce na ozemlje katere od držav članic na lasten račun in pod lastnim vodstvom na podlagi pogodbe, sklenjene med podjetjem, ki je delavce napotilo in pogodbenico, kateri so storitve namenjene, pod pogojem, da v času napotitve obstaja delovno razmerje med podjetjem, ki delavca napoti in delavcem; ali

9.

(b) napotijo delavce v ustanovo ali podjetje, ki je v lasti skupine na ozemlju katere od držav članic, pod pogojem, da v času napotitve obstaja delovno razmerje med podjetjem, ki delavca napoti in delavcem; ali

10.

(c) kot podjetje ali agencija za začasno zaposlovanje posredujejo delo delavca podjetju uporabniku, s sedežem ali dejavnem na ozemlju katere od držav članic, pod pogojem, da v času napotitve obstaja delovno razmerje med podjetjem ali agencijo za začasno zaposlovanje in delavcem.

11.

4. Podjetja, s sedežem v državi, ki ni članica, ne smejo biti obravnavana bolj ugodno kot podjetja, s sedežem v kateri od držav članic.“

12.

Člen 2 Direktive 96/71, naslovljen „Opredelitev“, določa:

13.

„1. Za namene te direktive pomeni ,napoteni delavec‘ delavca, ki za omejen čas opravlja delo na ozemlju države članice, ki ni država, v kateri običajno dela.

14.

2. Za namene te direktive je opredelitev delavca tista, ki se uporablja v zakonodaji države članice, na katere ozemlje je delavec napoten.“

15.

Člen 3 Direktive 96/71, naslovljen „Določbe in pogoji za zaposlitev“ v odstavku 1 določa:

16.

„Države članice poskrbijo, da ne glede na to, katera zakonodaja se uporablja za delovno razmerje, podjetja iz člena 1(1) zagotovijo delavcem, ki so napoteni na njihovo ozemlje, pogoje za delo in zaposlitev v zvezi z naslednjimi zadevami, ki so urejene v državi članici, v kateri se opravlja delo:

17.

– z zakonom ali drugim predpisom in/ali

18.

– s kolektivnimi pogodbami ali arbitražnimi odločbami, razglašenimi za splošno veljavne v smislu odstavka 8, kolikor zadevajo dejavnosti, omenjene v Prilogi:

19.

(a) maksimalni delovni čas in minimalni počitek;

20.

(b) minimalni plačani letni dopust;

21.

(c) minimalne urne postavke, tudi za nadurno delo; ta točka se ne uporablja za programe dodatnega kolektivnega pokojninskega zavarovanja;

22.

(d) pogoje za posredovanje dela delavcev, zlasti kadar gre za delavce, ki jih zagotovijo podjetja za začasno zaposlovanje;

23.

(e) zdravje, varnost in higiena pri delu;

24.

(f) varnostni ukrepi glede pogojev za delo in zaposlitev za noseče ženske ali ženske, ki so pred kratkim rodile, za otroke in mlade;

25.

(g) enako obravnavanje moških in žensk in druge določbe o nediskriminiranju.

26.

V tej direktivi je koncept minimalnih urnih postavk iz odstavka 1 točke (c) opredeljen z nacionalno zakonodajo in/ali prakso države članice na katere ozemlje je delavec napoten.“

27.

Člen 7b Arbeitsvertragsrechts-Anpassungsgesetz (zakon o prilagoditvi prava delovnih pogodb) ( 3 ) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: AVRAG), obravnava pravice zaposlenih v razmerju do tujih delodajalcev s sedežem v državi članici Evropske unije ali Evropskega gospodarskega prostora. Člen v bistvu določa, da delavec, ki ga na delo v Avstrijo napoti delodajalec, ki ima svoj statutarni sedež v državi članici Evropske unije ali Evropskega gospodarskega prostora, ki ni Avstrija, ima v času napotitve ter brez poseganja v zakone in predpise, ki se uporabljajo za delovno razmerje, samodejno pravico vsaj do obveznega minimalnega plačila, določenega s predpisom ali kolektivno pogodbo, ki ga morajo na delovnem mestu plačati primerljivim delavcem primerljivi delodajalci. Poleg tega se oseba s statutarnim sedežem v državi članici Evropske unije ali Evropskega gospodarskega prostora, ki ni Avstrija, šteje za delodajalca v zvezi z delavci, ki so mu dani na voljo in ki so napoteni v Avstrijo z namenom opravljanja dela. Delodajalci morajo vsaj en teden pred začetkom zadevnega dela prijaviti uporabo delavcev, napotenih na delo v Avstrijo. Taka prijava se predloži za vsako napotitev posebej in vsebuje naslednje informacije: (i) ime, naslov in dovoljenje za obratovanje ali dejavnost delodajalca, (ii) celotno obdobje napotitve, pa tudi začetek in predvideno trajanje zaposlitve različnih delavcev v Avstriji, običajni delovni čas in pogoje na delovnem mestu, dogovorjene za različne delavce, (iii) znesek plačila, ki pripada posameznim delavcem v skladu z avstrijskimi pravnimi določbami in začetek delovnega razmerja pri delodajalcu, (iv) kraj (točen naslov) zaposlitve v Avstriji (tudi druga delovna mesta v Avstriji) ter (v) vrsto dela in zaposlitve napotenega delavca ob upoštevanju upoštevne avstrijske kolektivne pogodbe. Če za napotene delavce ne velja obveznost plačevanja socialnih prispevkov v Avstriji, morajo delodajalci imeti pripravljene dokumente v zvezi s prijavo delavca v sistem socialne varnosti (potrdilo o socialni varnosti E 101 v skladu z Uredbo (EGS) št. 1408/71, ( 4 ) potrdilo o socialni varnosti A1 v skladu z Uredbo (ES) št. 883/04), ( 5 ) pa tudi kopijo prijave napotitve na mestu opravljanja dela (ali na delovnem mestu) na nacionalnem ozemlju), ali pa službam organa, zadolženim za pobiranje prispevkov, omogočiti neposreden dostop do njih v elektronski obliki.

28.

Glede obveznosti zagotavljanja listin v zvezi s plačami člen 7d AVRAG določa, da morajo imeti delodajalci v obdobju trajanja zaposlitve na mestu opravljanja dela v nemškem jeziku pripravljene zlasti pogodbo o zaposlitvi ali zaposlitveni list, plačilni list, dokazilo o izplačanih plačah ali bančnih nakazilih, obračune plač, evidence prisotnosti na delu, evidence o opravljenih delovnih urah ter dokumente v zvezi z razvrstitvijo v plačni razred za to, da se lahko preveri, ali napoteni delavec za čas trajanja zaposlitve prejme plačo, ki mu pripada v skladu s pravnimi določbami.

29.

Družba Henry am Zug Hungary Kft. (v nadaljevanju: Henry am Zug) s sedežem v Budimpešti (Madžarska) je med letoma 2012 in 2016 napotila delavce z madžarskim državljanstvom, ki ji jih je v večini primerov posredovalo drugo madžarsko podjetje, na delo v Avstrijo (postrežba, priprava in prodaja hrane in pijače) na vlakih avstrijskih zveznih železnic (Österreichische Bundesbahnen, v nadaljevanju: ÖBB)).

30.

Z izpodbijanimi odločbami o prekrških, izdanimi M. Dobersbergerju, revidentu kot poslovodji družbe Henry am Zug, je bilo ugotovljeno, da družba Henry am Zug kot delodajalka v smislu člena 7b AVRAG pri nadzoru, opravljenem 28. januarja 2016 na glavni železniški postaji na Dunaju (Hauptbahnhof Wien), v nasprotju s to določbo (i) ni vsaj en teden pred začetkom opravljanja dela v Avstriji prijavila navedene zaposlitve napotenih delavcev pristojnemu avstrijskemu organu, (ii) na mestu opravljanja dela v državi ni imela pripravljenih dokumentov o prijavi delavcev v socialno zavarovanje, in (iii) na navedenem mestu opravljanja dela ni imela pripravljenih pogodb o zaposlitvi, dokazil o izplačanih plačah in dokumentov o razvrstitvi v plačne razrede v nemškem jeziku.

31.

Naročilo za opravljanje navedenih storitev je družba ÖBB oddala družbi D. GmbH (podjetje s sedežem v Avstriji), ta pa je naročilo prek podizvajalskih razmerij oziroma podizvajalske verige (prek še ene družbe s sedežem v Avstriji) posredovala naprej družbi Henry am Zug. Družba Henry am Zug je storitve z madžarskimi delavci opravljala na vlakih družbe ÖBB, ki so vozili v Salzburg ali München in katerih začetna ali končna železniška postaja je bila vedno Budimpešta, vmesni postanek pa so imeli na glavni železniški postaji na Dunaju (Hauptbahnhof Wien).

32.

Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija) meni, da je uspeh revizije odvisen od razlage določb Direktive 96/71/ES in člena 56 PDEU. Z odločbo z dne 15. decembra 2017, ki je na Sodišče prispela 9. januarja 2018, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

33.

Pisna stališča so predložili M. Dobersberger, avstrijska, češka, nemška, francoska, madžarska in poljska vlada ter Evropska komisija. Te stranke razen francoske in poljske vlade so bile zastopane na obravnavi 12. marca 2019.

34.

V obravnavani zadevi se postavljajo vprašanja o Direktivi 96/71/ES, ki so temeljna: v kolikšnem obsegu se direktiva uporablja za podjetje v primeru, ko napoteni delavec izpolnjuje svoje obveznosti na vlaku, ki vozi iz države izvora in se vrača vanjo, torej na vlaku, ki ga delavec v prenesenem pomenu nikoli ne zapusti?

35.

Francoska vlada izpodbija dopustnost prvih treh vprašanj, ki so nam bila predložena v predhodno odločanje, in v bistvu zatrjuje, da Direktiva 96/71/ES ne ureja nadzornih ukrepov, ki jih izvajajo nacionalni organi za zagotavljanje skladnosti z delovnimi pogoji in pogoji za zaposlitev. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo v zadevi De Clercq in drugi. ( 6 )

36.

Praviloma so predlogi za sprejetje predhodne odločbe dopustni in le v zelo redkih in izjemnih primerih Sodišče nanje ne odgovori. ( 7 ) Za take predloge velja domneva upoštevnosti. ( 8 ) Sodišče je tako v „izjemnih okoliščinah“ ( 9 ), kakor jih sámo označuje, odklonilo odgovor na vprašanja v hipotetičnih zadevah, v katerih postavljena vprašanja niso bila pomembna za rešitev spora oziroma ko vprašanja ali dejstva niso bila dovolj jasna. ( 10 )

37.

Obravnavana zadeva ne spada v nobeno od teh kategorij. Poleg tega, kakor je pravilno poudarila nemška vlada na glavni obravnavi, je šlo pri zadevi De Clercq in drugi ( 11 ) za nadzorne ukrepe, medtem ko vprašanja od prvega do tretjega v obravnavnem postopku obravnavajo širše vprašanje o uporabi Direktive 96/71/ES za primere, kakršen je v postopku v glavni stvari.

38.

Vsa vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, so zato dopustna.

39.

Preden začnem obravnavati štiri vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, se mi zdi v uvodnih pripombah koristno spomniti na nekaj bistvenih značilnosti Direktive 96/71/ES, na katerih bo temeljila analiza v nadaljevanju.

40.

Obstaja temeljno nasprotje med svoboščinami notranjega trga, zlasti med svobodo opravljanja storitev na podlagi člena 56 PDEU ter Direktivo 96/71/ES, ki, čeprav sta ga Sodišče v svoji sodni praksi in zakonodajalec navidezno premostila, kljub vsemu povzroča določena trenja.

41.

Notranji trg, ki odvisno od perspektive pomeni sredstvo ali konec evropskega procesa povezovanja, je tako temeljnega pomena za pravni red Unije, da je postal samoumeven in ni nič drugega kot osrednje organizacijsko načelo Pogodb. ( 12 ) Praviloma gospodarski subjekti delujejo bodisi na podlagi usklajenih standardov ( 13 ) bodisi, če takih standardov ni, v skladu s svojimi lokalnimi standardi. V tem drugem primeru se uporablja logika države izvora in to je za gospodarski subjekt praviloma dovolj, da izpolnjuje lokalne predpise. To gospodarskim subjektom omogoča konkurenco pod enakimi pogoji na celotnem notranjem trgu.

42.

Logika, ki jo zasleduje Direktiva 96/71, je v bistvu popolnoma drugačna, saj je njen namen ublažiti nekatere (običajne) posledice uporabe svobode opravljanja storitev: v zvezi z določenimi vidiki delovnega prava se ne uporablja načelo države izvora, temveč načelo namembne države. To povzroča logični pravni razkorak med členom 56 PDEU ( 14 ) in Direktivo 96/71/ES.

43.

Ker uvodne izjave direktive kažejo trojni cilj, ki je spodbujanje čezmejnega opravljanja storitev ( 15 ) ob obstoju lojalne konkurence ( 16 ) in varovanje spoštovanja pravic delavcev ( 17 ), je treba opozoriti, da so si ti trije omenjeni cilji dejansko diametralno nasprotni. ( 18 ) Zagotavljanje spoštovanja pravic delavcev ne spodbuja čezmejnega opravljanja storitev, temveč ga omejuje, in v tem okviru pomeni utemeljeni razlog (tj. nujni razlog v splošnem interesu) za to.

44.

Zato sem prepričan, da je dosledneje obravnavati Direktivo 96/71/ES kot ukrep, namen katerega je uskladiti nasprotujoča si cilja svobode opravljanja storitev in varstva pravic delavcev.

45.

Toda o katerih delavcih je govora? Delavci države izvora izvajalca storitve, poslani v namembno državo, kjer se opravlja storitev, ali delavci namembne države? Če vzamemo direktivo dobesedno, gre zagotovo za delavce države izvora. ( 19 ) Osnovni namen katere koli oblike napotitve je zato naslednji: delavec ne bi smel osebno utrpeti nobene izgube prihodka ali druge izgube, povezane z delom, v primerjavi z lokalnim delavcem. Življenjski stroški so morda višji kot v državi članici, iz katere so delavci napoteni. Načelo namembne države se torej uporablja za to, da bi se ublažila morebitna diskriminacija.

46.

Zdaj pa za trenutek naredimo korak nazaj in si predstavljajmo, da usklajevanja ni, tj. da ni Direktive 96/71/ES in da država članica (A) želi za delavce druge države članice (B), napotene v okviru svobode opravljanja storitev v to državo članico (A), uporabiti svojo delovnopravno zakonodajo. Seveda bi to pomenilo omejevanje svobode opravljanja storitev. Kako bi bila taka omejitev upravičena? S sklicevanjem na pravice delavcev države članice (B)?

47.

V takem primeru bi lahko trdili, da bi si težko predstavljali, da bi se država članica (A) lahko sklicevala na nujni razlog v zvezi z varstvom delavcev države članice (B). Upravičeno bi lahko postavili vprašanje, ali je država članica (A) tista, ki – v okviru napotitve kot dela svobode opravljanja storitev delodajalca – ve, kaj je najbolje za delavce države članice (B). Zdi se, da bi tak pristop lahko označili za pokroviteljski, če ne že kar aroganten. Poleg tega gre za občutljivo vprašanje pristojnosti: lahko bi načeloma trdili, da bi morala biti država članica (A) zmožna varovati le delavce, ki so običajno zaposleni prav v tej državi članici, medtem ko tisti, ki so zaposleni v drugi državi članici (B) in – v okviru izvajanja svobode opravljanja storitev njihovega delodajalca – napoteni v državo članico (A), načeloma ne bi smeli biti tisti, ki jih lahko varuje ta država članica. ( 20 )

48.

Seveda pa bi trdil, da je take pomisleke mogoče odpraviti in da poleg tega obstaja dolgoletna sodna praksa o tem, da lahko država članica omeji svobodo opravljanja storitev, da bi zaščitila delavce države članice, iz katere so napoteni na delo. Sodišče je v zvezi s primeri tako pred rokom za prenos Direktive 96/71/ES ( 21 ) kot tudi po njem menilo, da lahko „varstvo delavcev“, ( 22 )„splošni interes zagotavljanja socialne varnosti delavcem“ ( 23 ) ali „socialno varstvo delavcev v gradbeništvu“ ( 24 ) upravičijo omejitve temeljnih svoboščin, kar kaže na to, da gre za delavce države članice izvora/iz katere so napoteni na delo in ne za delavce države članice gostiteljice.

49.

Paradigma se je spremenila v zadevi Laval un Partneri, ( 25 ) v kateri je Sodišče menilo, da „je varstvo delavcev države gostiteljice pred morebitnim socialnim dampingom tak nujni razlog v splošnem interesu v smislu sodne prakse Sodišča, da načelno lahko utemelji omejitev ene od temeljnih svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo“. ( 26 ) Razen dejstva, da Sodišče ni nadalje opredelilo ali specificiralo, kaj je mišljeno s „socialnim dampingom“, je ta zadeva upoštevanja vredna iz treh razlogov. Prvič, glede vsebine, Sodišče s pojmom „socialni damping“ v sodno prakso uvaja nov nujni razlog v splošnem interesu. To je seveda načeloma povsem mogoče, saj nujni interesi niso izčrpno našteti in Sodišče lahko poišče nove, da bi ostalo v koraku z družbenim razvojem. Drugič, ta na novo ugotovljeni nujni razlog v splošnem interesu je po naravi gospodarski, zaradi česar je v nasprotju z dolgoletno sodno prakso Sodišča, da povsem gospodarski cilji ne morejo pomeniti razlogov javnega interesa, ki bi lahko upravičili omejitev temeljne svoboščine. ( 27 ) Dejansko je preprečevanje „socialnega dampinga“ bolj podobno gospodarskemu razlogu za utemeljitev ohranitve socialnega miru – ki ga Sodišče ni priznalo kot nujni razlog v splošnem interesu. ( 28 ) Tretjič, glede metodologije, Sodišče ni izrecno navedlo, da „socialni damping“ pomeni odslej nov nujni razlog v splošnem interesu. Nasprotno, Sodišče je ta novi nujni razlog v zvezi z državo članico gostiteljico izpeljalo iz obstoječe sodne prakse o varstvu delavcev iz države članice napotitve. Vendar sta „socialni damping“ in varstvo delavcev iz države članice napotitve dve popolnoma različni zadevi.

50.

Rad bi poudaril, da v celoti razumem in podpiram potrebo po varstvu delavcev v okviru svobode opravljanja storitev ter tega nikakor ne bi postavljal pod vprašaj. Nasprotno, pojem „socialni damping“ je treba obravnavati pazljivo in ga razlagati ozko. Na notranjem trgu, za katerega je značilen prosti pretok blaga, storitev in proizvodnih dejavnikov, že sama po sebi obstaja nevarnost, da postane „socialni damping“ bolj političen kot pa pravni pojem, in to političen pojem, ki se po navadi uporablja v gospodarstvih z dobro razvito infrastrukturo. Dejansko obstaja nevarnost enostranskega upoštevanja predvsem vidika države (članice) gostiteljice. ( 29 ) Povedano naravnost, to, kar je za nekatere „socialni damping“, ni za druge nič manj in nič več kot „zaposlitev“.

51.

Če se torej pojem „socialni damping“ uporablja preširoko, to ne bi pomenilo nič drugega kot zaščito domače industrije pred cenejšo konkurenco iz druge države članice, zaščito, ki v skladu s pravom Unije običajno ne sme obstajati. ( 30 ) Kot nakazuje pojem „damping“, zagotovo obstaja negativna namera izločitve konkurence – in ne le pridobitev koristi na podlagi boljših pogojev. Vendar zahteve po preprečevanju „socialnega dampinga“ ni mogoče uveljavljati proti izvajalcu storitve, ki možnosti, ki mu jih ponuja notranji trg, preprosto obrne sebi v gospodarsko korist – in v korist svoje stranke, prejemnika storitev. ( 31 ) Navsezadnje notranji trg temelji na načelu primerjalne prednosti. ( 32 )

52.

Če se vrnemo k Direktivi 96/71/ES – če je njen zastavljeni cilj varovanje napotenih delavcev, tj. delavcev države članice izvora, bi trdil, da to drži le deloma, kajti direktiva je namenjena tudi preprečevanju „socialnega dampinga“.

53.

Na podlagi člena 58(1) PDEU je svobodno opravljanje prevoznih storitev urejeno v določbah (Pogodbe) naslova o prevozu, tj. dela III, naslova VI, Pogodbe DEU. ( 33 ) Tu je standardna pravna podlaga za izvajanje prometne politike Unije, ki vključuje svobodno opravljanje prevoznih storitev, člen 91 PDEU. ( 34 ) Drugje sem izpostavil, da je pravna posledica člena 58(1) PDEU ta, da za opravljanje storitev na področju prevoza ni neposrednega učinka določb Pogodbe, ( 35 ) to pa je daljnosežna pravna posledica, saj gospodarskim subjektom odvzame pravico, da se pred nacionalnimi sodišči sklicujejo na člen 56 PDEU in naslednje. ( 36 ) V skladu s Pogodbo DEU je treba uporabo načel svobodnega opravljanja storitev uresničiti z uvedbo skupne prometne politike. ( 37 ) Ko bo sprejeta, bo treba harmonizacijske ukrepe seveda razlagati ob upoštevanju člena 56 PDEU. ( 38 )

54.

Ob upoštevanju tega bi mislil, da bi moralo usklajevanje prevoznih storitev, čeprav kot del širšega ukrepa usklajevanja, temeljiti na členu 91 PDEU.

55.

Pa vendar, Direktiva 96/71/ES temelji le na členih 53(1) in 62 PDEU, ne pa tudi na členu 91 PDEU. Enako velja za Direktivo 2014/67/EU. ( 39 ) Logičen sklep bi bil, da ti direktivi ne usklajujeta storitev na področju prevoza. Mimogrede, Direktiva 2006/123/ES, t. i. Direktiva o storitvah, ki ima enako pravno podlago kot direktivi 96/71/ES in 2014/67, izrecno izključuje storitve na področju prevoza. ( 40 ) Opozoriti moram, da je to tako iz pravkar navedenega razloga: zdi se, da člen 53(1) in člen 62 PDEU ne zajemata storitev na področju prevoza.

56.

A zdi se, da je zakonodajalec EU zavzel drugačno stališče. Za začetek, Direktiva 96/71/ES izrecno izključuje „posadke podjetij trgovske mornarice“ s področja uporabe direktive. ( 41 ) K tej določbi se bom vrnil spodaj, lahko pa že tu navedem, da če so izključena podjetja trgovske mornarice, je vsaj načeloma mišljeno, da zakonodajalec vključuje druge storitve na področju prevoza. Podobno se Direktiva 2014/67/EU sistematično sklicuje na „mobilne delavce v prometnem sektorju“. ( 42 )

57.

Kakor koli že, medtem ko lahko samo ugibamo, zakaj člen 91 PDEU ni bil vključen kot pravna podlaga za sprejetje Direktive 96/71/ES ( 43 ), se za storitve na področju prevoza na splošno ne šteje, da ne spadajo na področje uporabe Direktive 96/71. V teh sklepnih predlogih tega ne nameravam izpodbijati. ( 44 ) Dejansko se zdi, da velja pravna misel, da so storitve na področju prevoza načeloma zajete v direktivi.

58.

Glede obravnavanih posebnih storitev bi kljub vsemu že na tem mestu rad preučil, ali te pomenijo „storitve na področju prevoza“ ali ne.

59.

Kot sem že navedel zgoraj, je na podlagi člena 58(1) PDEU svobodno opravljanje prevoznih storitev urejeno v določbah (Pogodbe) naslova o prevozu, tj. dela III, naslova VI, Pogodbe DEU. ( 45 )

60.

Jasno, storitve postrežbe in čiščenja na vlaku ne pomenijo prevozne storitve v smislu prevažanja ljudi ali predmetov s točke A na točko B. ( 46 ) A kot je navedlo Sodišče, „storitve na področju prevoza“ zajemajo „ne le fizično dejanje premikanja oseb ali blaga z enega kraja na drugega z vozilom, zrakoplovom ali vodnim plovilom, temveč tudi vse storitve, ki so s takim dejanjem neločljivo povezane“. ( 47 ) V tem smislu je Sodišče denimo dejavnost tehničnega pregleda opredelilo kot „storitve na področju prevoza“, ( 48 ) ker „je tak pregled predpogoj, nujen za opravljanje glavne dejavnosti, ki je prevoz“. ( 49 )

61.

Kakor razumem sodno prakso Sodišča, kaže na to, da se storitve, ki so po sami naravi (dejanski ali pravni) conditio sine qua non za prevozno dejavnost, štejejo za storitve na področju prevoza.

62.

Tega pa ni mogoče reči za zadevne storitve. Zadevne storitve, ki se opravljajo kot storitve na vlaku, so neodvisne od prevoza. Ljudje jedo in pijejo kjer koli, tudi na vlakih. Prostori morajo biti čisti tudi vlaki. Oskrba potnikov s hrano in pijačo ter čiščenje vlakov sta povsem pomožni storitvi prevoza. Ali, povedano naravnost, opravljanje prevoza ni pogojeno s strežbo pijač na vlaku in čiščenjem vlaka. Če že, potem obratno. Skratka, golo dejstvo, da se hrana in pijača strežeta na prevoznem sredstvu ter da se to prevozno sredstvo čisti, še ne pomeni, da imamo opravka s „storitvijo na področju prevoza“.

63.

S prvim vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali področje uporabe Direktive 96/71/ES, predvsem člen 1(3)(a), zajema storitve, kakršne so oskrba potnikov s hrano in pijačo, postrežba na vlaku ali storitve čiščenja, ki jih opravijo delavci storitvenega podjetja s sedežem v državi članici, iz katere so delavci napoteni, za namene izpolnjevanja pogodbe, sklenjene s prevoznikom v železniškem prometu s sedežem v državi članici gostiteljici, če se te storitve opravljajo na mednarodnih vlakih, ki vozijo tudi skozi državo članico gostiteljico.

64.

Stališča intervenientk lahko združimo v tri kategorije.

65.

V skladu s prvo tezo, ki jo zagovarjajo M. Dobersberger ter madžarska, poljska in češka vlada, storitve postrežbe ali čiščenja na vlakih ne spadajo na področje uporabe Direktive 96/71/ES. Nasprotno stališče so predložile avstrijska, francoska in nemška vlada. Tretjič, Komisija meni, da se Direktiva 96/71/ES z izjemo njenih določb o minimalnih urnih postavkah in minimalnem plačanem letnem dopustu, vsebovanih v členu 3(1)(b) in (c) te direktive, uporablja za opravljanje storitev, kakršne se obravnavajo v postopku v glavni stvari.

66.

Člen 1(1) Direktive 96/71/ES določa, da se uporablja za podjetja s sedežem v kateri od držav članic, ki v okviru čezmejnega opravljanja storitev napotijo delavce v skladu s členom 3 na ozemlje katere od držav članic. V členu 1(3)(a) Direktive 96/71/ES je dodano, da se direktiva uporablja v obsegu, v katerem podjetja iz člena 1 napotijo delavce na ozemlje katere od držav članic na lasten račun in pod lastnim vodstvom na podlagi pogodbe, sklenjene med podjetjem, ki je delavce napotilo[,] in pogodbenico, kateri so storitve namenjene, pod pogojem, da v času napotitve obstaja delovno razmerje med podjetjem, ki delavca napoti[,] in delavcem.

67.

Za prvo vprašanje je ključnega pomena odgovor, ali so delavci napoteni „na ozemlje“ države članice, tj. ozemlje Republike Avstrije.

68.

Opozoriti moram, da na podlagi besedila člena 1 Direktive 96/71/ES rešitev obravnavanega problema ni jasna. Seveda so zadevni delavci med prečkanjem Avstrije pravno in fizično na ozemlju te države članice in so načeloma pod jurisdikcijo te države članice. Ker pa v glavnem fizično vlaka ne zapustijo in se vračajo v svojo državo izvora, se težko strinjam z mnenjem, da so dejansko napoteni „na ozemlje“ Avstrije. Če že, potem so napoteni „na ozemlje“ vlaka, ki v tem primeru prečka Avstrijo.

69.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba za razlago določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je, zlasti zgodovino nastanka te ureditve. ( 50 )

70.

Zlasti avstrijska vlada je zatrjevala, da obravnavane storitve v postopku v glavni stvari spadajo na področje uporabe Direktive 96/71/ES, ker se v skladu s členom 1(2) Direktiva ne uporablja za posadke podjetij trgovske mornarice. Ker Direktiva 96/71/ES izrecno izvzema ta posebni sektor dejavnosti iz svojega področja uporabe, se mora nasprotno uporabljati za vse druge.

71.

Na take trditve bi se oprl le, če bi zgodovina nastanka člena 1(2) Direktive 96/71/ES vsebovala pojasnila glede tega. A žal jih ne, tudi zgodovina nastanka v zvezi s tem ni jasna.

72.

Dejansko je člen 1(2) Direktive 96/71/ES, ki ni bil predstavljen niti v prvotnem predlogu Komisije ( 51 ) niti v mnenju Parlamenta na prvi obravnavi, dodal Svet v svojem skupnem stališču ( 52 ) o spremenjenem predlogu Komisije ( 53 ) in je ostal v besedilu, ki ga je predlagal Svet, do sprejetja direktive. Nobenega jasnega dokaza ni o tem, da bi morala biti ta izjema izčrpna v smislu, da bi izključila vse druge morebitne izjeme. ( 54 )

73.

M. Dobersberger trdi, da njegovo stališče, v skladu s katerim obravnavana zadeva ne spada na področje uporabe Direktive 96/71/ES, potrjuje odstopanje, določeno v dodatku k zapisniku 1948. zasedanja Sveta, ki je potekalo 24. septembra 1996 v Bruslju (9916/96 ADD 1). V skladu s tem dodatkom delavec, ki po navadi opravlja dejavnost na ozemlju dveh ali več držav članic in ki je član mobilnega osebja podjetij, ki so za svoj račun dejavna v mednarodnem potniškem ali tovornem prevozu po železnici, cesti, zraku ali vodi, ne bi spadal na področje uporabe člena 1(3)(a) Direktive 96/71/ES. V takem primeru ne bi šlo za napotitev. M. Dobersberger je prepričan, da je to izjemo mogoče razumeti le v pomenu, da ta izjema ne zajema le osebja prevoznega podjetja, temveč tudi osebje storitvenega podjetja, ki opravlja različne storitve na istem prevoznem sredstvu, in da je zato to osebje izključeno s področja uporabe Direktive 96/71/ES.

74.

Jasno je, da zapisnik zasedanja Sveta ni normativnega značaja. Kljub temu je koristen kažipot namena in naziranja zakonodajalca in za razlago besedil, ki jih je sprejel. In glede tega mi je situacija tako jasna, da lahko izpeljem dvoje: prvič, s področja uporabe direktive ni mogoče izključiti le posadk podjetij trgovske mornarice, in drugič, mobilni delavci v smislu delavcev, ki svoje naloge izvajajo na prevoznem sredstvu, ne spadajo povsem v logiko direktive.

75.

Dalje, avstrijska vlada opozarja na člen 9(1)(b) Direktive 2014/67/EU, ki v okviru upravnih zahtev in nadzornih ukrepov, potrebnih za zagotavljanje učinkovitega spremljanja skladnosti z obveznostmi iz Direktive 2014/67/EU in Direktive 96/71/ES, državam članicam omogoča, da uvedejo obveznost hrambe ali dajanja na razpolago dokumentov za mobilne delavce v prometnem sektorju. Na podlagi tega avstrijska vlada sklepa, da čezmejni železniški promet ni izključen s področja uporabe Direktive 96/71/ES.

76.

Če to trditev obravnavam ločeno, me ne prepriča. Nikjer namreč ni podrobno navedeno, kaj pomeni „mobilni delavec v prometnem sektorju“ ali do kam ta pojem sega. To je vprašanje razlage. Torej dejstvo, da je mogoče v zvezi z mobilnimi delavci v prometnem sektorju izvajalcem storitev naložiti določene upravne zahteve, ne pove ničesar o tem, ali situacija, ki je tako specifična kot v obravnavani zadevi, spada na področje uporabe Direktive 96/71/ES ali ne. Z drugimi besedami, to, ali obravnavana zadeva spada na področje uporabe Direktive 96/71/ES, je vprašanje razlage, na katero člen 9(1)(b) Direktive 2014/67 ne daje kategoričnega odgovora.

77.

Ključ za razumevanje in odgovor na prvo vprašanje se skriva v spoznanju, da situacija „zelo mobilnih delavcev“, izraz, ki ga je v svojih stališčih uporabila češka vlada, ne spada v logiko Direktive 96/71/ES. Situacija zelo mobilnih delavcev, kot so v obravnavani zadevi, je bistveno drugačna od situacije drugih mobilnih delavcev.

78.

Tisto, po čemer se taki zelo mobilni delavci razlikujejo od drugih mobilnih delavcev, je, da je njihovo delovno mesto v resnici neupoštevno. Ni pomembno, ali se prevozno sredstvo, na katerem izvajajo svoje naloge, v določenem trenutku nahaja na Madžarskem, v Avstriji ali Nemčiji. Povedano drugače, celotna logika države izvora (ali države, iz katere je delavec napoten na delo) in namembne države se v takem primeru ne uporablja, ker namembne države ni: vlak ima odhod iz Budimpešte. In se vrača v Budimpešto. Če že, potem je namembna država sama Madžarska. Država izvora in namembna država sovpadata. Ne razumem, po čem se situacija delavcev v obravnavani zadevi razlikuje od situacije tistih, ki delajo na primer na tramvaju v Budimpešti.

79.

V tem okviru bi rad spomnil, da je v skladu s členom 2(1) Direktive 96/71/ES „napoteni delavec“ delavec, ki za omejen čas opravlja delo na ozemlju države članice, ki ni država, v kateri običajno dela.

80.

Na obravnavi je zlasti madžarska vlada zagovarjala stališče, da v okoliščinah, kakršne so v obravnavani zadevi, sploh ni mogoče ugotoviti, v kateri državi članici delavec običajno dela glede na to, da je situacija na mednarodnem vlaku tako posebna iz razlogov, opisanih zgoraj. Sam ne bi podal tako daljnosežne ugotovitve. Kakor razumem, je kraj običajnega dela Madžarska. Tu in od tu zadevni delavci začnejo opravljati svoje delo, natovarjajo vlake, vodijo evidence zalog in tako dalje. Ključno je, da je tu njihovo (ekonomsko) središče življenja. Tu plačujejo stroške svoje nastanitve in kupujejo živila. Zato zanje veljajo izključno življenjski stroški na Madžarskem. Njihova začasna prisotnost v Avstriji med delovnikom ne vpliva na njihove življenjske stroške.

81.

Posledično celoten ratio Direktive 96/71/ES odpade, ta direktiva preprosto ne bi smela biti upoštevna.

82.

Nazadnje, na kratko bi se rad dotaknil trditve Komisije, v skladu s katero se direktiva načeloma uporablja, da pa zaradi posebnosti, ki izhajajo iz zelo mobilnega značaja čezmejnih storitev, obravnavanih v postopku v glavni stvari, in tudi zaradi njihove nezadostne povezanosti z ozemljem države članice „gostiteljice“ uporaba minimalnih urnih postavk in pravil o minimalni dolžini plačanega letnega dopusta ni upravičena. Komisija to izpelje iz člena 56 PDEU, glede na katerega poskuša razlagati direktivo.

83.

S takim pristopom se ne strinjam.

84.

Glede na naravni razkorak med členom 56 PDEU in Direktivo 96/71/ES, opisan zgoraj, razlaganje te direktive glede na svobodo opravljanja storitev zadeve prej zaplete kot razreši. V skrajnem primeru bi taka à la carte uporaba Direktive 96/71/ES glede na člen 56 PDEU lahko pripeljala do tega, da se ne bi uporabljale nobene določbe direktive. To bi spodkopalo pravno varnost, ker je bila direktiva sprejeta prav zato, da bi skrbno predpisala tisto, kar je in ni dovoljeno v okviru napotitve delavcev.

85.

Moj predlagani odgovor na prvo vprašanje se zato glasi, da člen 1(3) Direktive 96/71 ne zajema storitev, kakršne so oskrba potnikov s hrano in pijačo, postrežba na vlaku ali storitve čiščenja, ki jih opravijo delavci storitvenega podjetja s sedežem v državi članici, iz katere so delavci napoteni, za namene izpolnjevanja pogodbe, sklenjene s prevoznikom v železniškem prometu s sedežem v državi članici gostiteljici, kadar se te storitve opravljajo na mednarodnih vlakih, ki vozijo tudi skozi državo članico gostiteljico.

86.

Glede na to, da se določbe Direktive 96/71/ES ne uporabljajo v primeru, kakršen je v postopku v glavni stvari, sta drugo in tretje vprašanje hipotetični ter Sodišču nanju ni treba odgovoriti – razen če bi Sodišče seveda v zvezi s prvim vprašanjem prišlo do drugačnega sklepa in menilo, da se Direktiva 96/71/ES uporablja za obravnavano zadevo. V takem primeru je treba preučiti določbe Direktive, ki so predmet drugega in tretjega vprašanja.

87.

Tema drugega in tretjega vprašanja je podobna, ker obe vprašanji zadevata podizvajalske verige in strukturo pogodbenih razmerij v različnih fazah napotitve delavcev.

88.

Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali člen 1(3)(a) Direktive 96/71/ES zajema primer, ko storitveno podjetje s sedežem v državi članici, iz katere so delavci napoteni, storitve ne opravlja za namene izpolnjevanja pogodbe, sklenjene s podjetjem s sedežem v državi članici gostiteljici, ki ima na koncu od storitev korist (prejemnik storitev), ampak za namene izpolnjevanja pogodbe z drugim podjetjem s sedežem v državi članici gostiteljici, ki je v pogodbenem razmerju (podizvajalska veriga) s prevoznikom v železniškem prometu.

89.

To vprašanje je treba obravnavati ob upoštevanju nacionalne zakonodaje, s katero je prenesena Direktiva 96/71/ES. Predložitveno sodišče želi posredno ugotoviti, ali je bila direktiva pravilno prenesena v avstrijsko zakonodajo.

90.

Na tej točki je zlasti upoštevna dikcija „na podlagi pogodbe, sklenjene med podjetjem, ki je delavce napotilo, in pogodbenico, kateri so storitve namenjene“.

91.

Kot je bilo opisano zgoraj, med družbo ÖBB in družbo Henry am Zug pogodba dejansko ni sklenjena, temveč ti podjetji povezuje veriga treh pogodb: obstaja pogodba, sklenjena med družbama ÖBB in D. (s sedežem v Avstriji), za naročilo storitev postrežbe na vlakih, priprave in prodaje hrane in pijače na vlakih družbe ÖBB, ki ga je družba D. prek podizvajalskih razmerij prek družbe H. (še ene družbe s sedežem v Avstriji) posredovala naprej družbi Henry am Zug (s sedežem na Madžarskem).

92.

Vprašanje se glasi, ali ta veriga podizvajalskih razmerij povzroča, da člen 1(3)(a) Direktive 96/71/ES ne zajema obravnavane zadeve.

93.

Mislim, da ne.

94.

V skladu s predložitvenim sodiščem imajo vsa podjetja, vključena v podizvajalsko verigo, sedež v Avstriji, državi, kamor so delavci napoteni. Zato ne more biti pomembno, ali je družba ÖBB, na vlakih katere delavci opravljajo svoje storitve, ali katero drugo podjetje, ki je dejavno v Avstriji, sklenilo pogodbo z družbo Henry am Zug. V vsakem primeru napotitev poteka na podlagi pogodbe, sklenjene med družbo Henry am Zug, podjetjem, ki je delavce napotilo, in prejemnikom storitev, dejavnim v državi članici gostiteljici.

95.

To, ali sta družba ÖBB in družba Henry am Zug neposredno povezani z eno pogodbo ali z verigo pogodb, je eno in isto. Za namene člena 1(3)(a) je med njima sklenjena pogodba.

96.

S tretjim vprašanjem želi predložitveno sodišče v bistvu ugotoviti, ali člen 1(3)(a) Direktive 96/71/ES zajema tudi primer, v katerem storitveno podjetje s sedežem v državi članici, iz katere so delavci napoteni, za opravljanje storitev ne uporabi lastnih delavcev, ampak delavce drugega podjetja, katerih delo mu je bilo posredovano še v državi članici, iz katere so delavci napoteni.

97.

Tudi to vprašanje je treba obravnavati ob upoštevanju nacionalne zakonodaje, s katero je prenesena Direktiva 96/71/ES. Predložitveno sodišče želi ponovno posredno ugotoviti, ali je bila direktiva pravilno prenesena v avstrijsko zakonodajo.

98.

Tokrat gre za razlago dikcije, „da v času napotitve obstaja delovno razmerje med podjetjem, ki delavca napoti, in delavcem“, glede katere želi predložitveno sodišče pojasnila.

99.

Kot je bilo opisano zgoraj, družba Henry am Zug deloma uporablja lastne delavce in deloma delavce druge družbe. Predložitveno sodišče meni, da člen 1(3)(c) Direktive 96/71/ES tega ne zajema zaradi pomanjkanja čezmejnega elementa. Dejansko je to posredovanje potekalo na Madžarskem. ( 55 )

100.

Res je, da se zdi besedilo člena 1(3)(a) Direktive 96/71/ES jasno, ko nesporno določa („pod pogojem“) ( 56 ), „da v času napotitve obstaja delovno razmerje med podjetjem, ki delavca napoti, in delavcem“. To bi kazalo na razlago, v skladu s katero tisti delavci, ki niso neposredno zaposleni v sami družbi Henry am Zug, ne bi spadali na področje uporabe člena 1(3)(a) Direktive 96/71/ES. ( 57 )

101.

Naj se besedilo te določbe zdi še tako jasno, bi Sodišču vsekakor predlagal, naj gre preko tega besedila. Menim, da ne more biti dvoma o uporabi Direktive 96/71/ES, in to iz naslednjih razlogov.

102.

Ob upoštevanju vsebine in namena Direktive 96/71/ES je za uresničevanje svobode opravljanja storitev nepomembno, ali podjetje s sedežem v eni državi članici samo napotuje delavce v drugo državo članico ali pa to poteka posredno s posredovanjem delavcev drugemu podjetju. V obeh primerih gre za opravljanje čezmejne storitve, ki spada na področje uporabe člena 56 PDEU. Področje uporabe Direktive 96/71/ES bi bilo zato treba razlagati tako, da zajema vse dejavnosti začasne napotitve, za katero velja svoboda opravljanja storitev. Kot smo videli zgoraj, je zastavljeni cilj Direktive 96/71/ES med drugim zagotoviti „pošteno“ ravnovesje med svobodo opravljanja storitev podjetij, ki napotujejo delavce, na eni strani in socialnim varstvom napotenih delavcev na drugi strani. V zvezi z zahtevo, da se napotenim delavcem omogoči, da v državi gostiteljici uživajo pravice na podlagi minimalnega sklopa jasno opredeljenih pravil o varstvu, ni upoštevno, ali delavca v državo gostiteljico napoti neposredno njegov delodajalec ali podjetje, v katero je bil napoten. ( 58 )

103.

Zato predlagam, naj se na tretje vprašanje odgovori, da člen 1(3)(a) Direktive 96/71/ES obsega tudi primer, da storitveno podjetje s sedežem v državi članici, iz katere so delavci napoteni, za opravljanje storitev ne uporabi lastnih delavcev, ampak delavce drugega podjetja, katerih delo mu je bilo posredovano še v državi članici, iz katere so delavci napoteni.

104.

S četrtim vprašanjem želi predložitveno sodišče ugotoviti, ali člen 56 PDEU nasprotuje nacionalni določbi, ki za podjetja, ki zaradi opravljanja storitve napotijo delavce na ozemlje druge države članice, določa obvezno upoštevanje pogojev za delo in zaposlitev v smislu člena 3(1) direktive in spremljevalnih obveznosti (kot je zlasti obveznost, da se glede čezmejne napotitve delavcev poda prijava organu države članice gostiteljice, in obveznosti glede razpolaganja z dokumenti o višini plačila in o prijavi teh delavcev v socialno zavarovanje) tudi za tiste primere, v katerih

105.

To vprašanje je bilo postavljeno „ne glede“ na to, kakšni bodo odgovori na prva tri vprašanja. Moja analiza prvega vprašanja me je pripeljala do zaključka, da se Direktiva 96/71/ES v tej zadevi ne uporablja. Presojo četrtega vprašanja bom zato ustrezno omejil na možnost, da se Direktiva 96/71/ES ne uporablja.

106.

Preden se lotim preučevanja člena 56 PDEU, bi rad razjasnil, da je merilo za pregled dejansko člen 56 PDEU in ne Direktiva 2006/123/ES.

107.

V skladu s členom 1(6) Direktive 2006/123/ES „[t]a direktiva ne vpliva na delovno pravo, to je katero koli zakonsko ali pogodbeno določbo v zvezi z zaposlitvenimi pogoji, delovnimi pogoji, vključno z varnostjo in zdravjem pri delu ter razmerjem med delodajalci in delojemalci, ki jo države članice uporabljajo v skladu z nacionalno zakonodajo, ki mora biti usklajena z zakonodajo [Unije]“.

108.

Kot je menilo Sodišče, člen 1(6) Direktive 2006/123/ES „ne razlikuje med materialnimi pravili delovnega prava na eni strani ter pravili v zvezi z ukrepi za zagotavljanje spoštovanja teh materialnih pravil in tistimi za zagotavljanje učinkovitosti sankcij, ki se naložijo v primeru nespoštovanja teh pravil, na drugi strani“. ( 59 )

109.

Glede na to menim, da tu ne more biti dvoma o tem, da je zadevni ukrep zajet s to določbo, zato ne spada na področje uporabe Direktive 2006/123/ES. ( 60 )

110.

Dobro je znano, da člen 56 PDEU ne zahteva samo odprave vsakršne diskriminacije ponudnika storitev s sedežem v drugi državi članici zaradi njegovega državljanstva, ampak tudi odpravo vsakršne omejitve, tudi če se ta uporablja brez razlikovanja za nacionalne ponudnike in ponudnike iz drugih držav članic, če prepoveduje, ovira ali zmanjšuje privlačnost dejavnosti ponudnika s sedežem v drugi državi članici, v kateri ta zakonito opravlja podobne storitve. ( 61 )

111.

Zahtevati od podjetja, naj ravna v skladu z avstrijskimi zadevnimi ukrepi, bi nedvomno pomenilo omejevanje svobode opravljanja storitev v skladu s to opredelitvijo. Privlačnost dejavnosti družbe Henry am Zug je dejansko zmanjšana v primerjavi z njenimi dejavnostmi na Madžarskem.

112.

V zvezi s tem je treba poudariti, da v skladu z ugotovitvami Sodišča naslednji nacionalni ukrepi pomenijo omejevanje v skladu s členom 56 PDEU: nacionalni ukrepi, ki od ponudnikov storitev s sedežem v drugi državi članici zahtevajo, naj pridobijo delovna dovoljenja za napotitev svojega osebja, ki so državljani tretjih držav ter ki zakonito prebivajo in delajo v tisti drugi državi članici, ( 62 ) vizumske obveznosti in predhodni nadzor nad državljani tretjih držav v okviru napotitve ( 63 ) in specifično avstrijski ukrep, zaradi katerega mora podjetje v drugi državi članici za napotitev delavcev, ki so državljani tretjih držav, pridobiti t. i. „potrdilo o napotitvi v EU“. ( 64 ) Nobena od treh navedenih zadev ne spada na področje uporabe Direktive 96/71/ES glede na to, da napotitev državljanov tretjih držav v okviru čezmejnega opravljanja storitev ni bila usklajena na ravni Unije. ( 65 )

113.

Toda v skladu s to isto ustaljeno sodno prakso je lahko taka nacionalna zakonodaja upravičena, če gre za nujni razlog ( 66 ) v splošnem interesu (tj. obstaja opravičljivi razlog) in ta interes ni že varovan s pravili, ki veljajo za ponudnika storitev v državi članici, kjer ima sedež, in če je ta ureditev primerna za zagotovitev uresničitve zadevnega cilja ter če ne presega tistega, kar je potrebno za dosego tega cilja (tj. je sorazmerna). ( 67 )

114.

Nujne razloge v splošnem interesu, na katere se je sklicevala Republika Avstrija, da bi utemeljila zaostrovanje nadzora nad plačami in obveznost poročanja o napotitvah in razpolaganje s potrdili o socialni varnosti ali listinami v zvezi s plačami, tj. varstvo delavcev, ( 68 ) preprečevanje nelojalne konkurence ( 69 ) in boj proti goljufijam, je Sodišče kot take v svoji sodni praksi priznalo.

115.

Kot je dejansko jasno iz zadev, kot so Seco in Desquenne & Giral, ( 70 ) Rush Portuguesa, ( 71 ) Guiot ( 72 ) ter Arblade in drugi, ( 73 ) lahko države članice ob neharmonizaciji izvajalce storitev, ki zaposlujejo delavce za namene opravljanja storitev, zavežejo denimo k plačilu minimalnega nadomestila takim delavcem, ki se uporablja v državi članici gostiteljici, tudi če ti delavci svojo dejavnost opravljajo le začasno na ozemlju države članice gostiteljice in ne glede na državo, v kateri ima delodajalec sedež. ( 74 ) Države članice taka pravila lahko tudi uveljavljajo.

116.

Glede na mojo analizo v okviru prvega vprašanja taka sodna praksa dejansko privede do tega, da so izvajalci storitev in njihovi zaposleni zavezani k začasni ustanovitvi in prebivanju v državi članici gostiteljici. S tem pa sta svoboda opravljanja storitev skupaj z načelom države izvora precej omejena.

117.

Kakor koli že, če bi morali v zvezi z obravnavano zadevo in v skladu z zgoraj omenjeno sodno prakso sprejeti, da obstajajo tehtni nujni razlogi v splošnem interesu, na katere se lahko sklicuje Republika Avstrija, se postavlja vprašanje, ali so sprejeti ukrepi sorazmerni za izpolnjevanje zastavljenih ciljev. Presojo sorazmernosti v končni fazi izvede predložitveno sodišče.

118.

Vendar se mi na podlagi razpoložljivih informacij zdi, da obravnavani ukrepi niso utemeljeni na podlagi člena 56 PDEU.

119.

Tako kot vprašanje predložitvenega sodišča je tu treba razlikovati med pogoji za delo in zaposlitev delavcev in med spremljevalnimi obveznostmi.

120.

Prvič, v zvezi s pogoji za delo in zaposlitev, tj. določbami v zvezi s plačilom ( 75 ), dopustom in tako naprej, se mi zdi, da jih je težko upravičiti prav zaradi manjkajoče povezave z ozemljem Avstrije.

121.

Posledično ves ratio spremljevalnih obveznosti odpade in jih je torej težko utemeljiti. Obravnavani avstrijski zakon nalaga delodajalcu celo vrsto obveznosti. Medtem ko bi se z zahtevo po razpolaganju z dokumenti v zvezi s prijavo delavca v sistem socialne varnosti strinjal, domnevam, da so problematične naslednje obveznosti: obveznost delodajalcev, da morajo vsaj en teden pred začetkom zadevnega dela prijaviti zaposlitev delavcev, napotenih na delo v Avstrijo (prva obveznost), in obveznost delodajalcev, da morajo imeti v obdobju trajanja zaposlitve na mestu opravljanja dela v nemškem jeziku pripravljene zlasti (i) pogodbo o zaposlitvi ali zaposlitveni list in plačilni list, (ii) dokazilo o izplačanih plačah ali bančnih nakazilih, obračune plač, evidence prisotnosti na delu, evidence o opravljenih delovnih urah ter dokumente v zvezi z razvrstitvijo v plačni razred za to, da se lahko preveri, ali napoteni delavec za čas trajanja zaposlitve prejme plačo, ki mu pripada v skladu s pravnimi določbami (druga obveznost).

122.

V zvezi s prvo obveznostjo ne razumem, zakaj bi morali delodajalci teden dni vnaprej priglasiti, kdo je napoten, v zvezi z drugo obveznostjo pa tega, da če so lahko zadevni delavci zaposleni v skladu z madžarskimi pogoji za delo in zaposlitev, niso avstrijski organi tisti, ki preverjajo, ali so bili ti pogoji za delo in zaposlitev spoštovani.

123.

Posledično predlagam, naj se na četrto vprašanje odgovori, da člen 56 PDEU nasprotuje nacionalnemu ukrepu, kakršen se obravnava v postopku v glavni stvari, ki napotitev delavcev pogojuje z izpolnjevanjem spremljevalnih obveznosti.

124.

Zato Sodišču predlagam, naj na vprašanja za prehodno odločanje, ki jih je predložilo Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija), odgovori:

Člen 1(3) Direktive 96/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev ne zajema storitev, kakršne so oskrba potnikov s hrano in pijačo, postrežba na vlaku ali storitve čiščenja, ki jih opravijo delavci storitvenega podjetja s sedežem v državi članici, iz katere so delavci napoteni, za namene izpolnjevanja pogodbe, sklenjene s prevoznikom v železniškem prometu s sedežem v državi članici gostiteljici, če se te storitve opravljajo na mednarodnih vlakih, ki vozijo tudi skozi državo članico gostiteljico.

Člen 56 PDEU nasprotuje nacionalni določbi, ki za podjetja, ki zaradi opravljanja storitve napotijo delavce na ozemlje druge države članice, določa obvezno upoštevanje pogojev za delo in zaposlitev v smislu člena 3(1) direktive in spremljevalnih obveznosti (kot je zlasti obveznost, da se glede čezmejne napotitve delavcev poda prijava organu države članice gostiteljice, in obveznosti glede razpolaganja z dokumenti o višini plačila in o prijavi teh delavcev v socialno zavarovanje) tudi za tiste primere, v katerih