Tožba, vložena 10. marca 2017 – Republika Poljska/Evropski parlament in Svet Evropske unije

(Zadeva C-128/17)

(2017/C 151/31)

Jezik postopka: poljščina

Stranki

Tožeča stranka: Republika Poljska (zastopnik: B. Majczyna, agent)

Toženi stranki: Evropski parlament in Svet Evropske unije

Predlog tožeče stranke

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Republika Poljska zoper izpodbijano Direktivo navaja te tožbene razloge:

1.   Kršitev načela lojalnega sodelovanja (člen 4(3) PEU).

Toženi instituciji sta delo v zvezi s sprejetjem izpodbijane direktive opravili nepregledno, pri čemer sta države članice obravnavali neenako in le nekaterim državam članicam naložili dodatne obveznosti zmanjšanja, ki nimajo podlage v merilu stroškovne učinkovitosti in načelih, sprejetih glede metodologije razdelitve obveznosti. To, da so bile Poljski (in še dvema državama članicama), preden je bil dosežen dokončni dogovor z Evropskim parlamentom, naložene nove vrednosti zmanjšanj emisij zaradi uresničitve zelo ambicioznega skupnega obsega zmanjšanja, je pomenilo, da je bila Poljska dejansko izključena iz odločilnih pogajanj, v katerih je bilo odločeno o končni obliki državnih obveznosti glede zmanjšanja emisij za leto 2030 in naslednja leta.

Poleg tega sta toženi instituciji Poljski odvzeli možnost učinkovitega preverjanja podatkov o Poljski, ki naj bi bili podlaga za določitev nacionalnih obveznosti v zvezi z zmanjšanjem emisij za leto 2030 in naslednja leta, in s tem kršili pravico Poljske do upoštevanja njenega stališča.

2.   Kršitev načel javnosti in preglednosti (čl. 15 PDEU) ter nezadostna obrazložitev (čl. 296 PDEU).

Republika Poljska trdi, da niso bila na voljo niti niso bila objavljena temeljna načela, na podlagi katerih so bile določene nacionalne obveznosti v zvezi z manjšanjem emisij za leto 2030 in naslednja leta. Ni informacij o domnevah glede tehnološke strukture posameznih sektorjev, na katere so bile oprte napovedi glede emisij v letu 2030. Neobstoj navedenih informacij pa onemogoča preverjanje utemeljenosti napovedi emisij, kot so bile določene za leto 2030. Poleg tega ni jasno, po kakšni formuli je bil izračunan splošni zdravstveni cilj, ki se nanaša na zmanjšanje smrtnosti v Uniji z vidika obveznosti zmanjšanja emisij za celotno Unijo in za posamezne države članice.

Zato razlogovanje institucij, ki sta sprejeli direktivo, glede zgoraj navedenih obveznosti zmanjšanja ni bilo predstavljeno jasno in enoznačno.

3.   Kršitev obveznosti izvedbe ustrezne analize vplivov izpodbijane direktive na posamezne države članice in predložitve zadostne ocene vplivov njene uveljavitve

Republika Poljska trdi, da ocena posledic, ki jo je pripravila Komisija, ni zadostna zaradi pričakovanega daljnosežnega vpliva obveznosti zmanjšanja emisij za leto 2030 in naslednja leta na gospodarstvo in družbo v državah članicah.

V oceni posledic je navedena povezava med uresničitvijo ciljev direktive in strukturnimi spremembami, katerih cilj je znižanje deleža premoga kot goriva v energetskem in stanovanjskem sektorju. Vendar ocena posledic ne vsebuje posebne analize tega, ali bo predviden vpliv izpolnitve obveznosti na izbiro države članice med različnimi viri energije in na splošno strukturo njene preskrbe z energijo znaten. To pa je bistveno, ker bi potrditev pomembnega vpliva pomenila, bi moral zakonodajalec Unije izpodbijano direktivo sprejeti na drugi pravni podlagi, in sicer na podlagi člena 192(2) PDEU, namesto na podlagi člena 192(1) PDEU.

4.   Kršitev načela sorazmernosti (člen 5(4) PEU).

Toženi instituciji nista upoštevali velikih družbeno-gospodarskih stroškov, ki jih izpolnitev obveznosti v zvezi z zmanjševanjem emisij posameznih onesnaževal za leto 2030 in naslednja leta povzroča na Poljskem. Zaradi tega ima lahko to, da Poljska za leto 2030 in naslednja leta izpolni obveznosti zmanjšanj, velike negativne družbeno-gospodarske posledice. Stroški, nastali zaradi izpolnjevanja teh obveznosti, se lahko izkažejo za nesorazmerne glede na pričakovane učinke.

Določitev tako visokih nacionalnih obveznosti glede zmanjšanja obveznosti za leto 2030 in naslednja leta v direktivi očitno ni bilo nujno za uresničitev ciljev, določenih v direktivi.

5.   Kršitev načela enakosti med državami članicami (člen 4(2) PEU) in načela trajnostnega razvoja (člen 191(3), četrta alineja, v povezavi s členom 2 PDEU).

Obveznosti zmanjšanja emisij v obdobju za obdobje do leta 2030, ki so naložene posameznim državam članicam, ne upoštevajo raznolikosti gospodarskih položajev, tehničnih pogojev in družbenih pogojev držav članic, med katerimi so potrebe po naložbah v različnih regijah Unije. Pri določitvi obveznosti znižanja je bila uporabljena enotna metoda ne glede na dejanski in raznolik gospodarski in družbeni položaj posameznih držav članic.

Poleg tega toženi instituciji s tem, da sta določili nacionalne obveznosti glede zmanjšanj emisij posameznih držav članic za leto 2030 in naslednja leta, verjetno nista ustrezno upoštevali čezmejnega priliva pomembnih količin onesnaževal s področji v neposredni soseščini Unije v nekaterih državah članicah, kar ima lahko za posledico neenako obravnavanje držav članic, ki mejijo na tretje države članice, v primerjavi z državami, katerih težave pritoka onesnaževal iz območji zunaj Unije ne zadevajo.

(1)  UL L 344, str. 1.