–

za družbo Ellinika Nafpigeia AE S. Andriopoulos in D. Zerdelis, dikigoroi,

–

za P. Anagnostopoulosa in 89 drugih zaposlenih, Syllogos Ergazomenon Nafpigeion Skaramagka, I TRIAINA in Panellinia Omospondia Ergatoÿpallilon Metallou (POEM) V. Pittas, dikigoros,

–

za D. Karampinis M. Michalopoulos, dikigoros,

–

za K. Priovolos in K. Kostopoulos A. Tzellis, dikigoros,

–

za Geniki Synomospondia Ergaton Ellados (GSEE) S. Kazakou, dikigoros,

–

za grško vlado S. Charitaki, S. Papaioannou in E.-M. Mamouna, agentke,

–

za Evropsko komisijo M. Konstantinidis in M. Kellerbauer, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(1)(a) in (b) Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 98).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Ellinika Nafpigeia AE ter Panagiotisom Anagnostopoulosom in 89 drugimi zaposlenimi (v nadaljevanju: zadevni zaposleni) zaradi izvajanja pogodb o zaposlitvi, ki so bile prvotno sklenjene med temi strankami.

3

Z Direktivo 2001/23 je bila z učinkom z dne 11. aprila 2001 kodificirana Direktiva Sveta 77/187/EGS z dne 14. februarja 1977 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL 1977, L 61, str. 26), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 98/50/ES z dne 29. junija 1998 (UL 1998, L 201, str. 88). Ker so se vsi dogodki, ki so upoštevni za prenos iz postopka v glavni stvari, zgodili po 11. aprilu 2001, se v sporu o glavni stvari ratione temporis uporabi Direktiva 2001/23.

4

V uvodnih izjavah 3 in 8 Direktive 2001/23 je navedeno:

[…]

5

Člen 1(1)(a) in (b) te direktive določa:

6

Člen 2(1)(a) in (b) navedene direktive določa:

„V tej direktivi:

7

Člen 3(1), prvi pododstavek, Direktive 2001/23 določa:

„Pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz na dan prenosa obstoječe pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, se na podlagi takega prenosa prenesejo na pridobitelja.“

8

Člen 4(1) in (2) te direktive določa:

„1.   Prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata sam po sebi odsvojitelju ali pridobitelju ne daje podlage za odpuščanje. Ta določba ne preprečuje morebitnega odpuščanja iz ekonomskih, tehničnih ali organizacijskih razlogov, zaradi katerih so potrebne kadrovske spremembe.

[…]

2.   Če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca, se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja.“

9

Člen 5(1) navedene direktive določa:

„Če države članice ne določijo drugače, se člena 3 in 4 ne uporabljata za prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata, če je odsvojitelj v stečajnem ali temu podobnem postopku zaradi plačilne nesposobnosti, ki je bil začet z namenom likvidacije premoženja odsvojitelja in je pod nadzorom pristojnega organa oblasti (ki je lahko tudi stečajni upravitelj, ki ga je pooblastil pristojni organ oblasti).“

10

V skladu s členom 2(1)(a) in (c) Proedrikó Diátagma 178/2002: Métra schetiká me tin prostasía ton dikaiomáton ton ergazoménon se períptosi metavívasis epicheiríseon, enkatastáseon í tmimáton enkatastáseon í epicheiríseon, se symmórfosi pros tin Odigía 98/50/EK tou Symvoulíou (uredba predsednika republike št. 178/2002 o ukrepih v zvezi z varstvom pravic delavcev v primeru prenosov podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov za uskladitev z Direktivo 98/50/ES) (FEK A’ 162/12.7.2002, v nadaljevanju: uredba predsednika 178/2002) se določbe te uredbe uporabljajo za vsak prenos ali združitev podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov na podlagi pogodbe ali zakona, ki pomeni spremembo delodajalca in ki se lahko nanaša na javne ali zasebne subjekte, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, s pridobitnim ali nepridobitnim namenom.

11

V členu 2(1)(b) te uredbe je „prenos“ opredeljen kot prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, torej organiziranega skupka virov, cilj katerega je opravljati gospodarsko dejavnost, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska.

12

V členu 3(1)(a) in (b) navedene uredbe je izraz „odsvojitelj“ opredeljen kot vsaka fizična ali pravna oseba, ki zaradi prenosa v zgoraj navedenem smislu preneha biti delodajalec v podjetju, obratu ali delu podjetja ali obrata, izraz „pridobitelj“ pa kot vsaka fizična ali pravna oseba, ki zaradi prenosa postane delodajalec v podjetju, obratu ali delu podjetja ali obrata.

13

V skladu s členom 4(1), prvi pododstavek, uredbe predsednika 178/2002 se vse obstoječe pravice in obveznosti, ki jih je imel odsvojitelj v skladu s pogodbo ali delovnim razmerjem, prenesejo na pridobitelja z datumom prenosa.

14

Člen 4(1), drugi pododstavek, te uredbe določa, da je odsvojitelj po prenosu še naprej solidarno in v celoti odgovoren skupaj s pridobiteljem za obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe ali delovnega razmerja, do datuma, na katerega pridobitelj prevzame svoje funkcije.

15

Iz člena 4(2) navedene uredbe izhaja, da pridobitelj po prenosu še naprej ohranja delovne pogoje, ki so že določeni v kolektivni pogodbi, arbitražni odločbi, predpisu ali individualni pogodbi o zaposlitvi.

16

Člen 5(1), prvi pododstavek, uredbe predsednika republike št. 178/2002 določa, da prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata sam po sebi ne daje podlage za odpuščanje delavcev. Vendar je v skladu z določbami člena 5(1), drugi pododstavek, navedene uredbe dovoljeno odpuščanje, ki se izkaže za potrebno iz gospodarskih, tehničnih ali organizacijskih razlogov, ki zahtevajo kadrovske spremembe, če se pri tem spoštujejo določbe v zvezi z odpuščanjem. Vendar člen 5(2) navedene uredbe določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca.

17

V skladu s členom 6(1) uredbe predsednika republike št. 178/2002 posledice prenosa iz členov 4 in 5 te uredbe ne nastanejo, če je zoper odsvojitelja uveden stečajni postopek ali drug podoben postopek.

18

Družba Ellinika Nafpigeia je zadevne delavce zaposlila pred približno 30 leti na podlagi pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas za delo v svojih obratih v Skaramagkasu (Grčija).

19

Navedena družba je bila javno podjetje od leta 1985 in je bila privatizirana leta 2002, do 30. septembra 2008 pa ji je bilo prepovedano zmanjšati število zaposlenih.

20

Družba Ellinika Nafpigeia je med privatizacijo opravljala štiri vrste dejavnosti, in sicer izdelavo vojaških in trgovskih plovil, popravilo plovil, izdelavo in popravilo podmornic ter izdelavo in popravilo železniških vozil. Te vrste dejavnosti so bile dodeljene štirim „oddelkom“, in sicer oddelku za površinska plovila, oddelku za popravila, oddelku za podmornice in oddelku za železniška vozila. Poleg teh oddelkov je organizacijska struktura družbe Ellinika Nafpigeia zajemala tudi štiri proizvodne „pododdelke“, in sicer valjarno, obrat za proizvodnjo cevi, mizarstvo in delavnico. Sodelovanje teh proizvodnih „pododdelkov“ je bilo nujno za izvedbo del, ki so bila začeta v okviru vsake od zgoraj navedenih dejavnosti, organiziranih v oddelkih.

21

Družba Ellinika Nafpigeia je za sektor železniških vozil kmalu po privatizaciji ustanovila odvisno družbo Etaireia Trochaiou Ylikou Ellados ΑΕ (v nadaljevanju: ETYE), da bi nanjo prenesla izvajajoče se sporazume o programu, ki so se nanašali na gradnjo in dobavo različnih vrst železniških vozil. Družbi Ellinika Nafpigeia in ETYE sta 28. septembra 2006 v skladu s pogoji, določenimi v predložitveni odločbi, sklenili več pogodb, da bi „oddelek za železniška vozila“ družbe Ellinika Nafpigeia od 1. oktobra 2006 deloval v okviru samostojne družbe ETYE.

22

Predmet teh pogodb je bil med drugim oddajanje zemljišča družbe Ellinika Nafpigeia v poslovni najem, prodaja in izročitev premičnin družbe Ellinika Nafpigeia družbi ETYE, zagotavljanje administrativnih storitev družbe Ellinika Nafpigeia družbi ETYE ter prenos izvedbe prekinjenih del, ki so bila dogovorjena v treh sporazumih o programu, iz družbe Ellinika Nafpigeia na družbo ETYE.

23

Družbi Ellinika Nafpigeia in ETYE sta leta 2007 sklenili še druge pogodbe, predmet katerih je bila med drugim napotitev zaposlenih družbe ETYE v družbo Ellinika Nafpigeia, prenos izvedbe prekinjenih del, ki so bila dogovorjena v sporazumu o programu, iz družbe Ellinika Nafpigeia na družbo ETYE ter zagotavljanje storitev družbe ETYE družbi Ellinika Nafpigeia.

24

Družbi Ellinika Nafpigeia in ETYE sta 28. septembra 2007 sklenili okvirni sporazum o tem, da bo zadnjenavedena družba 30. septembra 2008 likvidirana. Dogovorjeno je bilo tudi, da bo družba Ellinika Nafpigeia krila stroške likvidacije v višini, ki ustreza oceni stroškov odpusta 160 zaposlenih družbe ETYE. Vendar je bil s spremembo navedenega okvirnega sporazuma z dne 10. septembra 2008 načrtovani datum te likvidacije odložen.

25

Vse delnice družbe ETYE so 1. oktobra 2007 postale last ΙΝΤΕΙ Industriebeteiligungsgesellschaft mbH (ΙΝΤΕΙ) in Industriegesellschaft Waggonbau Ammendorf mbH (ΙGWA), ki je skupina nemških družb z omejeno odgovornostjo.

26

Z obvestilom z dne 8. oktobra 2007 so bili vsi zadevni delavci obveščeni, da je bila družba ETYE prenesena na to skupino družb. Podjetniška kolektivna pogodba o pogojih plačila in dela za vse zaposlene družbe ETYE je bila sklenjena 13. maja 2008.

27

Polymeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v Atenah, Grčija) je leta 2010 razglasilo likvidacijo družbe ETYE.

28

Zadevni zaposleni so 1. junija 2009 pri Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah, Grčija) vložili tožbo, s katero so predlagali, naj sodišče ugotovi, da so na podlagi pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas še naprej v razmerju z družbo Ellinika Nafpigeia, da jim mora družba Ellinika Nafpigeia izplačati plače, določene z zakonom, med drugim za celotno obdobje veljavnosti pogodb o zaposlitvi, ter da mora družba Ellinika Nafpigeia za odpoved pogodb vsakemu zaposlenemu izplačati odpravnino, določeno z zakonom.

29

Ker je sodišče, pri katerem je bila vložena tožba, tej tožbi ugodilo, je družba Ellinika Nafpigeia vložila pritožbo pri Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah, Grčija). Navedeno sodišče je potrdilo sodbo, izdano na prvi stopnji, saj je med drugim ugotovilo, da družba ETYE ni bila nikoli samostojna organizacijska enota. Na prvem mestu je ugotovilo, da družba ETYE ni bila samostojna proizvodna enota, ker je bil prispevek štirih proizvodnih pododdelkov družbe Ellinika Nafpigeia nujen za proizvodnjo in popravilo železniških vozil, ter da družba ETYE, če bi družba Ellinika Nafpigeia prenehala opravljati dejavnost, ne bi mogla graditi in popravljati železniške opreme. Na drugem mestu je ugotovilo, da družba ETYE ni imela svoje administrativne podpore, saj ji je to podporo zagotavljala družba Ellinika Nafpigeia, in na tretjem mestu, da družba ETYE ni bila finančno samostojna, saj ji je finančno upravljanje zagotavljala družba Ellinika Nafpigeia. Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah) je na podlagi tega ugotovilo, da ni bil izveden prenos podjetja, obrata ali delov obrata ter da je bila zato družba Ellinika Nafpigeia še naprej delodajalka zadevnih zaposlenih.

30

Družba Ellinika Nafpigeia je zoper to odločbo 29. avgusta 2013 vložila kasacijsko pritožbo pri Areios Pagos (kasacijsko sodišče, Grčija). Znotraj senata navedenega sodišča, ki odloča o zadevi, ni enotnega stališča glede obsega pojma „gospodarska enota“ iz člena 1 Direktive 2001/23.

31

Po mnenju treh članov tega senata namreč družba ETYE ni mogla opravljati dejavnosti, za katero je bila odgovorna, ker pred zadevnim prenosom ni imela potrebne materialne in tehnične infrastrukture ter ker oddelek za železniška vozila, ki naj bi bil nanjo prenesen, ni mogel delovati brez podpore proizvodnih pododdelkov družbe Ellinika Nafpigeia ter njenih administrativnih in finančnih služb. To stališče naj bi potrjeval majhen obseg opravljene dejavnosti družbe ETYE, kar je privedlo do njenega stečaja. Navedeno naj bi potrjevalo tudi stališče zadevnih zaposlenih, da sta bila namen zadevnega prenosa prenehanje dejavnosti gradnje in popravila tirnih vozil družbe Ellinika Nafpigeia ter odprava delovnih mest, vezanih na to dejavnost, ne da bi ta družba nosila negativne finančne posledice.

32

Dva člana senata, ki odloča o zadevi, pa menita, da je bila prenesena enota pred zadevnim prenosom in po njem dovolj samostojna, da je lahko opravljala svojo gospodarsko dejavnost. V primeru prenosa manj pomembne enote naj bi bilo namreč mogoče sestavne elemente pojma „gospodarska enota“ razumeti manj strogo kot v primeru prenosa celotnega podjetja ali glavne dejavnosti. Dejstvo, da je odsvojitelj podpiral pridobitelja, ki je bil odvisna družba, pri opravljanju prevzete dejavnosti, naj ne bi izključevalo obstoja prenosa, ker je treba pri razlagi pojma „prenos“ upoštevati sodobne oblike „podjetniških dejavnosti“, ki lahko med drugim vključujejo blago in storitve tretjih. Nazadnje, namen odsvojitelja in pridobitelja, da likvidirata podjetje, naj ne bi bil indic, ki izključuje obstoj prenosa, ampak element, na podlagi katerega je glede na okoliščine in ob upoštevanju nacionalne zakonodaje mogoče ugotoviti, da so bili pogodbeni pogoji enostransko spremenjeni in da je delodajalec, ki je odsvojitelj, to pogodbo kršil.

33

V teh okoliščinah je Areios Pagos (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

34

Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2001/23, zlasti njen člen 1(1)(a) in (b), razlagati tako, da se uporabi za prenos proizvodne enote, kadar na eni strani odsvojitelj ali pridobitelj ali oba skupaj ravnata v skladu s ciljem, da bo pridobitelj nadaljeval gospodarsko dejavnost, ki jo opravlja odsvojitelj, vendar tudi v skladu s ciljem, da bo pridobitelj pozneje po likvidaciji prenehal obstajati, in na drugi strani zadevna enota ni povsem samostojna, ker nima zmogljivosti za doseganje svojega gospodarskega cilja brez uporabe proizvodnih dejavnikov tretjih oseb.

35

Najprej je treba poudariti, da je iz člena 1(1)(a) Direktive 2001/23 razvidno, da se ta direktiva uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve.

36

Poleg navedenih pogojev mora prenos izpolnjevati tudi pogoje, določene v členu 1(1)(b) te direktive, in sicer se mora nanašati na gospodarsko enoto, ki ohrani svojo identiteto, ki pomeni organiziran skupek virov, cilj katerega je nadaljevanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska.

37

Za koristen odgovor predložitvenemu sodišču je treba na prvem mestu odgovoriti na vprašanje, ali se Direktiva 2001/23 in zlasti njen člen 1(1)(b) lahko uporabi v okoliščinah, v katerih odsvojitelj ali pridobitelj ali oba skupaj načrtujeta ne zgolj, da bo pridobitelj nadaljeval dejavnost prenesene enote, ampak tudi, da bo pozneje likvidiran. Samo če je odgovor pritrdilen, je treba namreč na drugem mestu odgovoriti na vprašanje, ali prenesena enota, kot je ta iz postopka v glavni stvari, lahko spada na področje uporabe člena 1(1)(a) in (b) Direktive 2001/23.

38

Najprej, čeprav člen 1(1)(b) Direktive 2001/23 res določa, da je treba prenos opraviti s „[ciljem nadaljevanja opravljanja] gospodarske dejavnosti“, iz tega besedila ni razvidno niti to, da mora biti takšno nadaljevanje dejavnosti časovno neomejeno, niti to, da odsvojitelj ali pridobitelj ali oba skupaj tudi ne smeta načrtovati, da se pridobitelj po tem, ko je nadaljeval opravljanje zadevne dejavnosti, likvidira.

39

Iz nobene določbe Direktive 2001/23 torej ne izhaja, da je zakonodajalec Unije za uporabo navedene direktive določil pogoj neomejenega trajanja pridobitelja po določenem roku.

40

Dalje, opozoriti je treba, da bi bila razlaga, v skladu s katero bi bil prenos, kot je ta iz postopka v glavni stvari, izključen iz področja uporabe Direktive 2001/23, v nasprotju z glavnim ciljem te direktive.

41

Namen Direktive 2001/23 je namreč zagotoviti kontinuiteto delovnih razmerij v okviru gospodarske enote, ne glede na spremembo lastništva (sodba z dne 6. marca 2014, Amatori in drugi, C‑458/12, EU:C:2014:124, točka 51 in navedena sodna praksa).

42

Ker je bil prenos iz postopka v glavni stvari očitno izveden med drugim s ciljem nadaljevanja gospodarske dejavnosti, je treba torej v obravnavanem primeru zagotoviti nadaljevanje delovnih razmerij, ki ga jamči Direktiva 2001/23.

43

Nazadnje, ta razlaga je podprta s členom 5(1) Direktive 2001/23, ki je del okvira, v katerega se uvršča člen 1(1)(b) te direktive.

44

V skladu s členom 5(1) Direktive 2001/23 se njena člena 3 in 4 namreč načeloma ne uporabljata, kadar je odsvojitelj v stečajnem ali temu podobnem postopku zaradi plačilne nesposobnosti, ki je bil začet z namenom likvidacije premoženja odsvojitelja.

45

Iz tega sledi, da varstvo delavcev, ki ga zagotavljata člena 3 in 4 Direktive 2001/23, preneha le, če je odsvojitelj na datum prenosa v takem postopku.

46

Vendar v postopku v glavni stvari na eni strani ni sporno, da odsvojitelj ni v takšnem postopku, in na drugi strani, da je prenehanje prenesene gospodarske dejavnosti načrtovano šele za prihodnost v okviru likvidacije pridobitelja.

47

Iz tega sledi, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, delavci, ki jih prenos zadeva, ne morejo biti prikrajšani za varstvo, ki jim je zagotovljeno v skladu s členoma 3 in 4 Direktive 2001/23.

48

Iz navedenega izhaja, da se Direktiva 2001/23 in zlasti njen člen 1(1)(b) načeloma lahko uporabi v okoliščinah, v katerih odsvojitelj ali pridobitelj ali oba skupaj načrtujeta ne zgolj, da bo pridobitelj nadaljeval dejavnost prenesene enote, ampak tudi, da bo pozneje likvidiran.

49

Vendar ima predložitveno sodišče, kot je razvidno iz točke 31 te sodbe, pomisleke glede tega, ali nista v postopku, ki ga obravnava, odsvojitelj ali pridobitelj ali oba skupaj prenos izvedla zaradi zaobidenja, da bi tako prikrila resnični namen, ki je olajšanje likvidacije prenesene enote, na da bi se prevzele finančne posledice te likvidacije.

50

V zvezi s tem je treba spomniti na splošno načelo prava Unije, v skladu s katerim uporabe predpisov Unije ni mogoče razširiti tako, da bi zajemala transakcije, ki se izvedejo z namenom goljufije ali zlorabe ugodnosti, ki jih določa pravo Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2019, N Luxembourg 1 in drugi, C‑115/16, C‑118/16, C‑119/16 in C‑299/16, EU:C:2019:134, točke od 96 do 97 in navedena sodna praksa).

51

Iz tega izhaja, da je treba ugodnost določb prava Unije zavrniti, kadar se te ne uveljavljajo zaradi uresničitve cilja teh določb, temveč s ciljem, da se pridobi ugodnost iz prava Unije, čeprav so pogoji za upravičenost do te ugodnosti izpolnjeni le formalno (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2019, N Luxembourg 1 in drugi, C‑115/16, C‑118/16, C‑119/16 in C‑299/16, EU:C:2019:134, točka 98).

52

Sodišče mora predložitvenemu sodišču podati koristne ugotovitve, na podlagi katerih lahko to preveri, ali odsvojitelj in pridobitelj spoštujeta načelo, navedeno v točki 50 te sodbe.

53

V zvezi s tem, čeprav je v členu 1(1)(b) Direktive 2001/23 določeno, da je njena uporaba pogojena s tem, da se mora gospodarska dejavnost prenesene enote po prenosu nadaljevati, zgolj na podlagi nadaljevanja te dejavnosti ni mogoče ugotoviti, da je navedeni pogoj izpolnjen.

54

Sodišče je namreč razsodilo, da se Direktiva 2001/23 uporabi, če prenos pridobitelju omogoča stabilno nadaljevanje dejavnosti ali nekaterih dejavnosti odsvojitelja (glej v tem smislu sodbo z dne 2. decembra 1999, Allen in drugi, C‑234/98, EU:C:1999:594, točka 37 in navedena sodna praksa).

55

Zahtevo stabilnosti, ki jo je določilo Sodišče, je treba razumeti tako, da se nanaša na skladno celoto proizvodnih dejavnikov, med katerimi so opredmetena ali neopredmetena sredstva in potrebno osebje, ki omogočajo, da prenesena enota nadaljuje gospodarsko dejavnost (glej v tem smislu sodbo z dne 19. septembra 1995, Rygaard, C‑48/94, EU:C:1995:290, točka 21).

56

Celota proizvodnih dejavnikov, ki od trenutka prenosa ustvarja neuravnovešenost vhodnih in izhodnih elementov v proizvodnji, ki lahko vodi do oslabitve prenesene dejavnosti in postopoma, vendar neizogibno do njenega prenehanja, pa se ne šteje zgolj za neskladno z zahtevo stabilnosti, ampak lahko med drugim kaže na to, da je bil namen zadevnih gospodarskih subjektov nepošten, ker so se hoteli izogniti negativnim finančnim posledicam prihodnje likvidacije prenesene enote, ki bi jih običajno moral nositi odsvojitelj in ki jih pridobitelj ne zmore kriti.

57

To bi lahko bilo tako tudi, če bi bila dejavnost prenesenega subjekta omejena na dokončanje nekaterih posebnih pogodb ali programov, ne da bi bila v okviru podjetja pridobitelja vzpostavljena organizirana celota elementov, kot so omenjeni v točki 55 te sodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 19. septembra 1995, Rygaard, C‑48/94, EU:C:1995:290, točke od 20 do 22).

58

Naloga predložitvenega sodišča je, da na podlagi navedenih meril preveri, ali v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, zadevna odsvojitelj in pridobitelj spoštujeta splošno načelo prava Unije, navedeno v točki 50 te sodbe, ter zato lahko uživata ugodnosti, ki jih Direktiva 2001/23 določa za prenos podjetja.

59

Na drugem mestu je treba, kot je navedeno v točki 37 te sodbe, preveriti, ali se člen 1(1)(a) in (b) Direktive 2001/23 lahko uporabi za prenos subjekta, kakršen je ta v postopku v glavni stvari.

60

Da bi prenos spadal na področje uporabe navedene direktive, se mora nanašati na del podjetja odsvojitelja, ki je gospodarska enota, ki vključuje skupek oseb in sredstev, ki omogočajo opravljanje gospodarske dejavnosti v okviru posebnega cilja, ter ki je dovolj strukturirana in samostojna (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2007, Jouini in drugi, C‑458/05, EU:C:2007:512, točka 31 in navedena sodna praksa).

61

Za ta namen mora zadevna enota med drugim ohraniti svojo identiteto po prenosu (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2009, Klarenberg, C‑466/07, EU:C:2009:85, točka 39).

62

Glede na to, da identiteto gospodarske enote sestavlja neločljiva pluralnost elementov, kot so zaposleno osebje, okvir, v katerem deluje, organizacija njenega dela, načini upravljanja in v ustreznih okoliščinah primera tudi proizvodna sredstva, ki jih ima na voljo (sodba z dne 20. julija 2017, Pitreta Ricardo, C‑416/16, EU:C:2017:574, točka 43 in navedena sodna praksa), je med elementi, ki sestavljajo to identiteto, vsekakor tudi funkcionalna samostojnost.

63

V skladu s členom 1(1)(b) Direktive 2001/23 mora biti funkcionalna samostojnost take enote, ker je del identitete te enote, ohranjena po prenosu.

64

Poleg tega ni nujno, da je navedena samostojnost popolna. Iz besedila člena 1(1)(a) Direktive 2001/23 namreč jasno izhaja, da se ta direktiva uporabi ne le za prenos podjetja, ampak tudi za prenos dela podjetja.

65

Proizvodne enote podjetja, kot je ta iz postopka v glavni stvari, katere dejavnost se je pred prenosom opravljala znotraj tega podjetja in katere samostojnost znotraj tega podjetja je bila torej omejena, zato ni mogoče samodejno izključiti iz področja uporabe Direktive 2001/23.

66

V obravnavanem primeru iz predložitvene odločbe izhaja, da je mogoče, da prenesena proizvodna enota ni imela kapacitet za uresničitev gospodarskega cilja brez uporabe proizvodnih dejavnikov tretje osebe.

67

Mogoče je namreč, da deli podjetja, čeprav se samostojnost celote podjetja razteza tudi nanje, nimajo samostojnosti, ki je potrebna za vzpostavitev lastnih razmerij z zunanjimi subjekti.

68

Sodišče je v podobnih okoliščinah med drugim odločilo, da bi razlaga člena 1(1)(b) Direktive 2001/23, ki bi s področja uporabe te direktive izključevala položaj, v katerem opredmetena sredstva, ki so nujno potrebna za opravljanje prenesene dejavnosti, nikoli niso prenehala biti last odsvojitelja, okrnila polni učinek navedene direktive (glej sodbo z dne 7. avgusta 2018, Colino Sigüenza, C‑472/16, EU:C:2018:646, točka 39 in navedena sodna praksa).

69

Vendar ker je bila, kot je razvidno iz točke 21 te sodbe, proizvodna enota, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki jo je ustanovil „oddelek za železniška vozila“ družbe Ellinika Nafpigeia, prenesena na družbo ETYE, ki je hčerinska družba prvonavedene družbe, ni več mogoče šteti, da ima ta enota samostojnost obvladujoče družbe. Za ohranitev samostojnosti enote, ki je bila odcepljena, kot je ta iz postopka v glavni stvari, mora ta enota po prenosu zato imeti zadostna jamstva za dostop do zadevnih proizvodnih dejavnikov tretje osebe, tako da ni odvisna od gospodarskih odločitev, ki jih ta tretja oseba sprejme enostransko.

70

Ta jamstva so med drugim lahko konvencije ali pogodbe, sklenjene med preneseno enoto in zadevno tretjo osebo, s katerimi so določeni natančni in obvezni pogoji, pod katerimi se zagotovi dostop do proizvodnih dejavnikov te tretje osebe.

71

Končno bo moralo predložitveno sodišče z vidika elementov, navedenih v točkah 69 in 70 te sodbe, ter ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin zadevne transakcije preveriti, ali ima prenesena proizvodna enota zadostna jamstva, ki ji zagotavljajo dostop do proizvodnih dejavnikov tretjih oseb.

72

V teh okoliščinah je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2001/23 ter zlasti njen člen 1(1)(a) in (b) razlagati tako, da se uporabi za prenos proizvodne enote, kadar na eni strani odsvojitelj ali pridobitelj ali oba skupaj ravnata v skladu s ciljem, da bo pridobitelj nadaljeval gospodarsko dejavnost, ki jo opravlja odsvojitelj, vendar tudi v skladu s ciljem, da bo pridobitelj pozneje po likvidaciji prenehal obstajati, in na drugi strani zadevna enota ni povsem samostojna, ker nima zmogljivosti za doseganje svojega gospodarskega cilja brez uporabe proizvodnih dejavnikov tretjih oseb, če – kar mora preveriti predložitveno sodišče – je na eni strani spoštovano splošno načelo prava Unije, v skladu s katerim odsvojitelj in pridobitelj ne smeta skušati z goljufijo ali zlorabo izkoristiti ugodnosti, do katerih bi lahko bila upravičena na podlagi Direktive 2001/23, in ima na drugi strani zadevna proizvodna enota zadostna jamstva, ki ji zagotavljajo dostop do zadevnih proizvodnih dejavnikov tretje osebe, tako da ni odvisna od gospodarskih odločitev, ki jih ta tretja oseba sprejme enostransko.

73

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Direktivo Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov ter zlasti njen člen 1(1)(a) in (b) je treba razlagati tako, da se uporabi za prenos proizvodne enote, kadar na eni strani odsvojitelj ali pridobitelj ali oba skupaj ravnata v skladu s ciljem, da bo pridobitelj nadaljeval gospodarsko dejavnost, ki jo opravlja odsvojitelj, vendar tudi v skladu s ciljem, da bo pridobitelj pozneje po likvidaciji prenehal obstajati, in na drugi strani zadevna enota ni povsem samostojna, ker nima zmogljivosti za doseganje svojega gospodarskega cilja brez uporabe proizvodnih dejavnikov tretjih oseb, če – kar mora preveriti predložitveno sodišče – je na eni strani spoštovano splošno načelo prava Unije, v skladu s katerim odsvojitelj in pridobitelj ne smeta skušati z goljufijo ali zlorabo izkoristiti ugodnosti, do katerih bi lahko bila upravičena na podlagi Direktive 2001/23, in ima na drugi strani zadevna proizvodna enota zadostna jamstva, ki ji zagotavljajo dostop do zadevnih proizvodnih dejavnikov tretje osebe, tako da ni odvisna od gospodarskih odločitev, ki jih ta tretja oseba sprejme enostransko.