1.

Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni, Litva) je s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe Sodišču predložilo vprašanji v zvezi z razlago Direktive 2010/13/EU, imenovane „Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah“ ( 2 ).

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Baltic Media Alliance Ltd. (v nadaljevanju: BMA) in Lietuvos radijo ir televizijos komisija (litovska komisija za radio in televizijo, v nadaljevanju: LRTK) v zvezi z odločbo tega organa o začasni obveznosti izdajateljev, ki televizijske kanale distribuirajo litovskim uporabnikom, da kanal NTV Mir Lithuania razširjajo samo v okviru plačljivih paketov. Ta odločba, ki je zdaj umaknjena, je bila sprejeta po tem, ko je bilo ugotovljeno, da program tega kanala vsebuje gradivo, ki spodbuja sovraštvo na podlagi narodnosti.

3.

Predložitveno sodišče se sprašuje o združljivosti zadevne odločbe s členom 3(1) in (2) Direktive 2010/13. V skladu z navedeno določbo lahko država članica sprejemnica televizijskega programa iz druge države članice zaradi razloga, kot je spodbujanje sovraštva, omeji prenos tega programa samo, kadar so izpolnjeni določeni pogoji. Litovski zakonodajalec je to določbo prenesel tako, da komisiji LRTK ni treba uporabiti teh pogojev pri naložitvi obveznosti, da se določen kanal razširja samo v okviru plačljivih paketov. Komisija LRTK torej v postopku v glavni stvari ni upoštevala navedenih pogojev.

4.

V teh sklepnih predlogih bom pojasnil, zakaj po mojem mnenju tak nacionalni ukrep, katerega predmet so podrobna pravila o distribuciji televizijskega kanala in katerega učinek ni omejitev njegovega sprejema ali prenosa v pravem pomenu besede, ne spada na področje uporabe člena 3(1) in (2) Direktive 2010/13.

5.

Člen 3(1) in (2) Direktive 2010/13 določa:

„1.   Države članice zagotovijo svobodo sprejemanja avdiovizualnih medijskih storitev iz drugih držav članic in ne omejujejo njihovega prenašanja na svojem ozemlju zaradi razlogov, ki sodijo na področja, ki jih usklajuje ta direktiva.

2.   Glede razširjanja televizijskih programov, je državam članicam dovoljeno začasno odstopanje od odstavka 1, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

Evropska komisija mora v dveh mesecih po tem, ko jo država članica obvesti o sprejetih ukrepih, odločiti, ali so ti ukrepi skladni s pravom Unije. Če Komisija odloči, da niso, mora država članica nemudoma opustiti zadevne ukrepe.“

6.

V skladu s členom 6 navedene direktive države članice s primernimi sredstvi zagotovijo, da avdiovizualne medijske storitve, ki jih opravljajo ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo, ne vsebujejo spodbujanja nestrpnosti na podlagi rase, spola, vere ali narodnosti.

7.

S členom 19(1), točka 3, Lietuvos Respublikos visuomenės informavimo įstatymas (litovski zakon o obveščanju javnosti) z dne 2. julija 2006 (Valstybės žinios, 2006-07-27, št. 82-3254) (v nadaljevanju: zakon o obveščanju javnosti) je prenesen člen 6 Direktive 2010/13. V tej določbi v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, je navedeno:

„V medijih je prepovedano razširjati informacije,

[…]

8.

Člen 33(11) in (12) navedenega zakona v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:

„11.   Izdajatelji, ki prenašajo televizijske kanale, in druge osebe, ki litovskim uporabnikom zagotavljajo storitve distribucije televizijskih kanalov ali programskih vsebin prek spleta v obliki paketov kanalov, ki se prenašajo ali distribuirajo prek spleta, morajo upoštevati pravila o sestavi paketov, ki jih je sprejela [komisija LRTK], ter zagotavljati pravico potrošnikov do nepristranskega obveščanja, raznolikosti mnenj, kultur in jezikov ter ustreznega varstva mladoletnikov pred škodljivimi učinki javnega obveščanja. Televizijski kanali, na katerih so bile objavljene informacije, ki so v skladu s členom 19(1)(3) [zakona o obveščanju javnosti] prepovedane, se lahko v 12 mesecih od datuma sprejetja odločbe iz odstavka 12, točka 1, tega člena prenašajo ali distribuirajo prek spleta le v plačljivih paketih, za katere se v tem primeru ne smejo prejemati nikakršne subvencije, podpora ali ugodnost, pri čemer njihova cena ne sme biti nižja od stroškov, ki nastanejo ponudniku storitve za nakup, prenos ali distribucijo kanalov, ki so del teh paketov, prek spleta.

12.   Kadar [komisija LRTK] ugotovi, da so bile na televizijskem kanalu, ki se prenaša ali distribuira prek spleta iz držav članic Evropske unije, držav Evropskega gospodarskega prostora in drugih evropskih držav, ki so ratificirale Konvencijo Sveta Evrope o čezmejni televiziji, ali v programskih vsebinah tega kanala objavljene, prenesene ali razširjene informacije, za katere velja prepoved razširjanja iz člena 19(1), točke 1, 2 in 3, [zakona o obveščanju javnosti]:

9.

Člen 3(1) in (2) Direktive 2010/13 je bil prenesen s členom 341(1) in (3) zakona o obveščanju javnosti. Odstavek 1 tega zadnjega člena določa, da je v Republiki Litvi zagotovljena svoboda sprejemanja avdiovizualnih medijskih storitev, ki zlasti izvirajo iz držav članic. Odstavek 3 navedenega člena določa, da je mogoče navedeno svoboščino „začasno razveljaviti“, če so izpolnjeni štirje pogoji, ki ustrezajo tistim iz navedenega člena 3(2).

10.

BMA, družba, registrirana v Združenem kraljestvu, ima dovoljenje za distribucijo televizijskega kanala NTV Mir Lithuania, ki ga je izdal organ navedene države članice, pristojen na področju telekomunikacij, in sicer Office of Communications (urad za komuniciranje, v nadaljevanju: OFCOM).

11.

Komisija LRTK je 18. maja 2016 v skladu s členom 33(11) in (12), točka 1, zakona o obveščanju javnosti sprejela odločbo, s katero je bilo izdajateljem, ki prek kabla prenašajo televizijske kanale, in drugim osebam, ki litovskim uporabnikom zagotavljajo storitve distribucije takih kanalov prek spleta, naloženo, da lahko v 12 mesecih od začetka veljavnosti navedene odločbe kanal NTV Mir Lithuania distribuirajo samo v okviru plačljivih paketov (ali, če takih paketov ne ponujajo, za doplačilo, ki ne more biti vključeno v ceno osnovnega paketa). Ta odločba je temeljila na dejstvu, da je program, distribuiran 15. aprila 2016 na zadevnem kanalu, naslovljen „Ypatingas įvykis. Tyrimas“ („Poseben dogodek: Preiskava“), vseboval informacije, ki spodbujajo sovraštvo na podlagi narodnosti in ki so prepovedane v skladu s členom 19(1), točka 3, navedenega zakona.

12.

Komisija LRTK je 22. junija 2016 sprejela novo odločbo o spremembi prvotne odločbe. Odpravila je obveznost, da se kanal NTV Mir Lithuania distribuira samo v plačljivih paketih, in se odločila začeti postopek za začasno prekinitev navedenega kanala, kot je določena v členu 341(3) zakona o obveščanju javnosti. V tem okviru je navedeni organ obvestil družbo BMA o kršitvi, ki jo je ugotovil v svoji prvotni odločbi, in o ukrepih, ki jih namerava sprejeti v primeru ponovitve take kršitve. Komisija LRTK je o zadevni kršitvi obvestila tudi urad OFCOM.

13.

Družba BMA je istega dne na Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni) vložila predlog za razglasitev ničnosti odločbe komisije LRTK z dne 18. maja 2016. V tem okviru je družba BMA med drugim trdila, da je bila navedena odločba sprejeta v nasprotju s členom 3(2) Direktive 2010/13. Po mnenju navedene družbe je bil s sporno odločbo omejen prenos televizijskega kanala iz države članice. Razlogi, ki utemeljujejo to omejitev, in postopek za sprejetje navedene odločbe naj bi torej morali biti v skladu z navedeno določbo. Vendar naj ne bi bilo tako.

14.

V teh okoliščinah je Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

15.

Predložitvena odločba z dne 27. oktobra 2017 je v sodno tajništvo Sodišča prispela 3. novembra 2017. Družba BMA, komisija LRTK, litovska vlada in Evropska komisija so Sodišču predložile pisna stališča. Iste stranke, razen LRTK, so bile zastopane na obravnavi, ki je potekala 28. novembra 2018.

16.

Komisija LRTK in litovska vlada izpodbijata dopustnost vprašanj za predhodno odločanje in v tem okviru navajata dva argumenta.

17.

Na prvem mestu trdita, da sta ti vprašanji hipotetični. Ker je namreč komisija LRTK na isti dan, ko je družba BMA vložila predlog na predložitveno sodišče, spremenila odločbo z dne 18. maja 2016, odpravila obveznost, da se kanal NTV Mir Lithuania distribuira samo v okviru plačljivih paketov, in začela postopek za začasno prekinitev v skladu s členom 3(2) Direktive 2010/13, naj bi spor o glavni stvari postal brezpredmeten. Družba BMA naj ne bi imela več pravnega interesa za vložitev tožbe na navedenem sodišču, ker naj ji izid njene tožbe ne bi mogel zagotoviti koristi.

18.

V zvezi s tem naj spomnim, da se v okviru postopka iz člena 267 PDEU domneva upoštevnost vprašanj v zvezi z razlago prava Unije, ki jih je postavilo nacionalno sodišče v normativnem in dejanskem okviru, ki ga to opredeli v okviru lastne odgovornosti in katerega pravilnost Sodišče ne preizkuša ( 3 ). V obravnavanem primeru po mojem mnenju trditev komisije LRTK in litovske vlade, povzeta v prejšnji točki, ne izpodbija te domneve.

19.

Predložitveno sodišče je namreč v predložitveni odločbi pojasnilo, da po njegovem mnenju predmet spora o glavni stvari še vedno obstaja. Čeprav je bila sporna odločba spremenjena, naj bi moralo navedeno sodišče še vedno odločiti o tem, ali je komisija LRTK z navedeno odločbo kršila pravice družbe BMA in ali je bila navedena odločba ob sprejetju zakonita. Odgovor Sodišča je torej očitno nujen.

20.

Poleg tega je sámo Sodišče v določenih zadevah včasih res ugotovilo, da je spor na nacionalnem sodišču postal brezpredmeten, in menilo, da so vprašanja za predhodno odločanje, ki so mu bila predložena, zato nedopustna. Vendar je bilo v navedenih zadevah zahtevam tožeče stranke v glavni stvari v celoti ugodeno po vložitvi tožbe na nacionalnem sodišču ( 4 ).

21.

Nasprotno, v zadevi v glavni stvari komisija LRTK ni ugodila predlogu družbe BMA. Kot trdi navedena družba, komisija LRTK s spremembo prvotne odločbe ni priznala domnevne nezakonitosti navedene odločbe in odpravila že doseženih učinkov. Obveznost v zvezi z distribucijo kanala NTV Mir Lithuania je veljala od 23. maja 2016 do 27. junija 2016 in je imela v tem obdobju potencialno škodljive učinke za družbo BMA ( 5 ).

22.

Družba BMA ima torej še vedno interes, da se na sodišču ugotovi, da je bila sporna odločba ob sprejetju nezakonita. Morebitna razglasitev ničnosti navedene odločbe na nacionalnem sodišču bi lahko bila podlaga za prihodnjo tožbo za povrnitev škode, ki naj bi jo ta družba utrpela ( 6 ). Kot trdi, bi poleg tega taka ugotovitev nezakonitosti preprečila, da bi komisija LRTK v prihodnosti sprejela podobno odločbo v zvezi z njo ( 7 ).

23.

Na drugem mestu litovska vlada trdi, da odločba o obveznosti, da se televizijski kanal distribuira samo v plačljivih paketih, ne spada na področje uporabe člena 3(1) in (2) Direktive 2010/13. Zahtevana razlaga prava Unije naj torej ne bi bila potrebna za rešitev spora o glavni stvari.

24.

V zvezi s tem je dovolj navesti, da se ta trditev nanaša na vsebino vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče. Pri presoji njune dopustnosti torej ni upoštevna ( 8 ).

25.

Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega menim, da sta obravnavani vprašanji za predhodno odločanje dopustni.

26.

Direktiva 2010/13 je – tako kot Direktiva 89/552/EGS ( 9 ), katero je nadomestila – namenjena vzpostavitvi „območja brez notranjih meja za avdiovizualne medijske storitve“ ( 10 ). Navedena direktiva za ta namen vsebuje dva sklopa ukrepov, ki se dopolnjujeta.

27.

Po eni strani na določenih področjih („področja, ki jih usklajuje“) določa minimalne zahteve, ki se uporabljajo za vse ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev s sedežem v državah članicah in ki so namenjene zaščiti določenih ciljev v splošnem interesu ter oblikovanja avdiovizualnih vsebin v Uniji. Te zahteve zajemajo člen 6 Direktive 2010/13, ki prepoveduje razširjanje programov, ki spodbujajo sovraštvo na podlagi rase, spola, vere ali narodnosti ( 11 ).

28.

Po drugi strani Direktiva 2010/13 določa načelo „države izvora“. V skladu s členom 2(1) navedene direktive mora ponudnik avdiovizualnih medijskih storitev, ki spadajo v okvir pristojnosti države članice, načeloma upoštevati samo pravila te članice ( 12 ). Ta država članica mora preverjati, ali zadevni ponudnik spoštuje njeno pravo in minimalne zahteve iz navedene direktive. Temu ustrezno morajo druge države članice v skladu s členom 3(1) te iste direktive načeloma zagotoviti svobodo sprejemanja in ne smejo omejiti prenosa na svojem ozemlju (obveznosti, ki ju bom skupaj imenoval „svoboda sprejemanja in prenašanja“) za storitve, ki jih dovoli prva država, zaradi razlogov, ki spadajo na usklajena področja – med katerimi je, naj spomnim, prepoved spodbujanja sovraštva. Člen 3(2) Direktive 2010/13 kljub temu določa možnost odstopanja od te svoboščine, če so pri tem izpolnjeni vsebinski in postopkovni pogoji, h katerim se bom še vrnil ( 13 ).

29.

Litovski zakonodajalec je člen 3(1) in (2) Direktive 2010/13 prenesel s členom 341(1) in (3) zakona o obveščanju javnosti. Navedena določba torej določa obveznost litovskega regulativnega organa na avdiovizualnem področju – komisije LRTK – da kadar v televizijskem programu ugotavlja obstoj informacij, s katerimi se zlasti spodbuja sovraštvo, začne postopek za začasno prekinitev sprejemanja ali prenašanja zadevnega kanala ob izpolnjevanju pogojev, ki ustrezajo tistim iz člena 3(2) navedene direktive.

30.

Vendar člen 33(11) in (12), točka 1, zakona o obveščanju javnosti komisiji LRTK nalaga tudi, da v primeru razširjanja programa, s katerim se spodbuja sovraštvo, nemudoma (in ne glede na te pogoje) sprejme ukrep, v skladu s katerim lahko izdajatelji, ki distribuirajo televizijske kanale litovskim uporabnikom, 12 mesecev zadevni kanal distribuirajo ali prenašajo prek spleta samo v okviru plačljivih paketov ( 14 ). V skladu s pojasnili litovske vlade je namen tega začasnega ukrepa zagotoviti hiter odziv v primeru razširjanja prepovedanega gradiva med čakanjem na začetek in izid postopka za začasno prekinitev.

31.

Komisija LRTK je z odločbo z dne 18. maja 2016 sprejela tak ukrep v zvezi s kanalom NTV Mir Lithuania, ker je eden od programov, distribuiran na tem kanalu, spodbujal sovraštvo na podlagi narodnosti ( 15 ). Ta zadeva se ne nanaša na vsebino navedene odločbe. Predložitveno sodišče se med drugim ne sprašuje o tem, ali vsebina tega programa pomeni spodbujanje sovraštva v smislu člena 6 Direktive 2010/13 ( 16 ).

32.

Nasprotno, predložitveno sodišče s prvim vprašanjem želi izvedeti, ali bi morala komisija LRTK ob sprejetju sporne odločbe upoštevati pogoje iz člena 3(2) Direktive 2010/13. Če je tako, želi z drugim vprašanjem izvedeti, kakšne morajo biti posledice tega za zakonitosti navedene odločbe.

33.

S tema vprašanjem je torej Sodišče pozvano, naj pojasni ukrepe iz člena 3(1) in (2) Direktive 2010/13. Vprašanji temeljita na predpostavki, da je kanal NTV Mir Lithuania avdiovizualna medijska storitev, ki jo zagotavlja družba BMA in zato spada na področje uporabe navedene določbe. To predpostavko na Sodišču izpodbijata komisija LRTK in litovska vlada. Pri njunem ugovoru se postavlja vprašanje medijskih storitev, za katere velja svoboda sprejemanja in prenašanja iz člena 3(1) navedene direktive. Da bi zagotovil vse vidike odgovora, ki so lahko koristni za predložitveno sodišče pri reševanju spora o glavni stvari, bom najprej obravnaval navedeno problematiko (2). Nato se bom lotil prvega vprašanja in pojasnil, zakaj ukrep, kakršen je predviden v členu 33(11) in (12), točka 1, zakona o obveščanju javnosti, po mojem mnenju ne spada na področje uporabe navedenega člena 3(1) in (2)(3). Nazadnje bom podredno preučil drugo vprašanje in predstavil razloge, zakaj navedeni ukrep – če se predpostavlja, da spada na področje uporabe tega člena 3(1) in (2) – ne more biti sprejet, ne da bi bili izpolnjeni pogoji iz navedene določbe (4).

34.

Na Sodišču sta bili obravnavani dve uvodni vprašanji v zvezi s problematiko avdiovizualnih medijskih storitev, za katere velja svoboda sprejemanja in prenašanja: na eni strani vprašanje, ali za kanal, kot je NTV Mir Lithuania, velja ta svoboda, čeprav so po navedbah komisije LRTK in litovske vlade programi tega kanala pripravljeni v tretji državi (a); na drugi strani vprašanje, ali za navedeni kanal velja navedena svoboda, čeprav naj bi se predvajal izključno na ozemlju Republike Litve (b).

35.

Za avdiovizualne medijske storitve, vključno s televizijskimi programskimi vsebinami, velja načelo svobode sprejemanja in prenašanja iz člena 3(1) Direktive 2010/13 samo, če spadajo na ozemeljsko področje uporabe navedene direktive. Za to ne zadostuje, da so distribuirani v (vsaj eni) državi članici ( 17 ), temveč morajo tudi „izvirati“ iz ene od njih. Če ni tako, lahko država članica sprejemnica načeloma prosto ureja sprejemanje in prenos teh storitev na svojem ozemlju ( 18 ).

36.

V skladu s členom 2(1) Direktive 2010/13 avdiovizualna medijska storitev „izvira“ iz države članice, če ponudnik te storitve (če gre za televizijsko programsko vsebino, je v navedeni direktivi uporabljen izraz „izdajatelj televizijskega programa“) ( 19 ) spada v okvir pristojnosti ene od njih. V skladu s členom 2(2) navedene direktive gre za tak primer (1), če ima zadevni izdajatelj televizijskega programa sedež na ozemlju države članice (pod pogoji iz odstavka 3 navedenega člena) ali (2) če navedeni izdajatelj uporablja satelitsko zmogljivost države članice ali navzgornjo povezavo ( 20 ) na ozemlju ene od njih (na podlagi odstavka 4 navedenega člena).

37.

V obravnavanem primeru litovska vlada v bistvu trdi, da je izdajatelj televizijskega programa, ki zagotavlja programe kanala NTV Mir Lithuania, izdajatelj s sedežem v Rusiji, medtem ko družba BMA (ki ima, naj spomnim, sedež v Združenem kraljestvu) le distribuira ta kanal v Litvi. V zvezi s tem ugotavljam, da je javno znano, da je NTV ruski kanal, ki ga zagotavlja družba Oao Telekompania NTV, in da je NTV Mir (NTV Svet) mednarodna različica tega kanala, ki se prenaša prek satelita. V tem okviru je NTV Mir Lithuania po informacijah, ki jih je predložila družba BMA na obravnavi, različica tega kanala, namenjena litovski javnosti ( 21 ). Trditev litovske vlade torej razumem tako, da so programi kanala NTV Mir Lithuania družbe BMA pretežno prenašanje kanala NTV brez sprememb.

38.

Za ustrezno razumevanje pomena te trditve je treba opozoriti na nekaj stvari. V predpisih Unije se razlikuje med ponujanjem avdiovizualnih vsebin in prenosom teh vsebin. V tem okviru operaterji, ki le prenašajo vsebine s tem, da jih na primer distribuirajo javnosti, ne zagotavljajo „avdiovizualnih medijskih storitev“ v smislu Direktive 2010/13, temveč „elektronske komunikacijske storitve“, ki spadajo zlasti na področje Direktive 2002/21/ES ( 22 ). V skladu z opredelitvami iz teh dveh direktiv ( 23 ) je odločilno merilo za razlikovanje med ponudniki medijskih storitev in operaterji, ki ponujajo le distribucijsko storitev, prevzemanje „uredniške odgovornosti“ za distribuirano vsebino. V skladu s členom 1(1)(c) Direktive 2010/13 ta pojem na področju razširjanja televizijskega programa pomeni „izvrševanje učinkovitega nadzora tako nad izborom programov kakor tudi njihovo organizacijo kot nad časovnim sporedom“. Skratka, za namen uporabe pravil Direktive 2010/13 je odločilen odgovor na vprašanje, ali družba BMA izvaja tak nadzor nad kanalom NTV Mir Lithuania ali ga le distribuira ( 24 ).

39.

V zvezi s tem je litovska vlada na obravnavi zatrdila, da se uredniške odločitve v zvezi s programi kanala NTV Mir Lithuania sprejemajo v Rusiji. Navedeni programi so pripravljeni v tej tretji državi. Družba BMA naj ne bi imela vpliva na njihovo vsebino. Družba BMA pa je zatrjevala, da se o vsebini kanala NTV Mir Lithuania odloča v Združenem kraljestvu. Zadevna oseba naj tega kanala ne bi le distribuirala, temveč naj bi bila tudi njegova avtorica, kar naj bi bilo razvidno tudi iz dovoljenja, ki ji ga je izdal urad OFCOM.

40.

Vprašanje, kdo prevzema uredniško odgovornost za sporni kanal, je okoliščina, za razjasnitev katere je edino pristojno predložitveno sodišče. Dejstvo, da je urad OFCOM izdal dovoljenje družbi BMA, naj bi kazalo na to, da gre za to družbo. Vendar po mojem mnenju to dovoljenje ne more biti odločilno. Navedenemu sodišču bi moralo biti vseeno omogočeno, da preveri, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo Direktive 2010/13 ( 25 ). To je zahtevna naloga. Zgoraj omenjena opredelitev uredniške odgovornosti je še posebej ohlapna in, kolikor vem, se Sodišče še ni izreklo o tem pojmu. Zdi se mi torej koristno predstaviti nekatere pomembne vidike razlage.

41.

V zvezi s tem iz te iste opredelitve izhaja, da operater prevzame uredniško odgovornost za televizijski kanal, kadar izvaja „učinkovit nadzor“, katerega namen sta hkrati „izbor“ programov navedenega kanala (kar ob običajnem razumevanju tega izraza pomeni odločitev o vključitvi ali nevključitvi nekega programa) in „organizacija“ navedenih programov v njegovem časovnem sporedu. Ta nadzor bi se torej moral nanašati na vsebino kanala kot celote in ne na vsak program posamično. Dejstvo, da družba BMA ne pripravlja programov, distribuiranih na kanalu NTV Mir Lithuania, torej v tem okviru ni odločilno.

42.

Kar po drugi strani zadeva naravo tega „učinkovitega nadzora“, poudarjam, da Direktiva 2010/13 ne daje nobenega odgovora. V uvodni izjavi 25 te direktive je navedeno samo, da lahko države članice ta pojem pojasnijo v svoji zakonodaji za prenos. Kljub temu je po mojem mnenju pri uporabi načela države izvora treba opredeliti eno državo članico, pristojno za vsakega ponudnika avdiovizualnih medijskih storitev, in torej, kolikor je mogoče, enega samega operaterja, ki prevzame uredniško odgovornost za vsebino. V teh okoliščinah bi, če bi državam članicam prepustili skrb za opredelitev navedenega pojma, nastalo tveganje – zlasti pozitivne – kolizije pristojnosti ( 26 ). Ker člen 1(1)(c) navedene direktive ne napotuje izrecno na pravo držav članic in da se zagotovi enotna uporaba navedene direktive v Uniji, menim, da je treba pojem „učinkovit nadzor“ razlagati avtonomno.

43.

Glede na besedilo in cilje Direktive 2010/13 (ki so, naj spomnim, regulirati ponudnike avdiovizualnih vsebin v nasprotju z operaterji, ki jih le prenašajo) se mi zdi, da ta učinkovit nadzor pomeni obstoj pristojnosti za dokončno odločanje o avdiovizualni ponudbi kot taki ( 27 ). Konkretno gre v zadevi v glavni stvari za ugotovitev, kdo sprejema odločitve o časovnih sporedih kanala NTV Mir Lithuania.

44.

Okoliščina (ki jo mora preveriti predložitveno sodišče), da gre pri kanalu NTV Mir Lithuania pretežno za prenos in extenso kanala NTV, bi lahko kazala na to, da družba BMA ne prevzema uredniške odgovornosti za ta kanal. Vendar je na podlagi tega težko podati dokončno ugotovitev. Ta bi bila odvisna od tega, ali navedena družba sama izbira in organizira tako prenašane programe NTV. Vsekakor se mi zdi, da je za prevzemanje take odgovornosti za televizijski kanal treba imeti na voljo določene materialne in človeške vire. Okoliščina, ali družba BMA zaposluje ali ne dovolj oseb, odgovornih za vodenje, zbiranje, ocenjevanje, obravnavanje ali vrednotenje programov kanala, je po mojem mnenju dober pokazatelj tega ( 28 ).

45.

Če predpostavljamo, da je družba BMA dejansko operater, ki prevzema to uredniško odgovornosti, čeprav je ta družba formalno registrirana v Združenem kraljestvu, bi moralo predložitveno sodišče preveriti tudi, kje se v praksi sprejemajo uredniške odločitve glede NTV Mir Lithuania ( 29 ). Niti tu ne gre za enostavno vprašanje. Predpostavljam, da bi se bilo treba navezati na kraj, kjer običajno delajo zaposleni v navedeni družbi, ki so pristojni za sprejemanje odločitev o časovnih sporedih navedenega kanala. To preverjanje je pomembno, ker je zakonodajalec Unije v Direktivo 2010/13 vključil določbo, katere namen je očitno preprečevati, da bi se v Uniji ustanavljale družbe „poštni nabiralniki“: če bi se, kot trdi litovska vlada, te uredniške odločitve dejansko sprejemale v Rusiji, bi se za družbo BMA štelo, da ima sedež v Združenem kraljestvu v skladu s členom 2(3)(c) navedene direktive, samo če bi pomemben del njenih zaposlenih, ki se ukvarjajo z dejavnostmi avdiovizualnih medijskih storitev, delal v tej državi članici.

46.

Tudi če se ob koncu te preučitve izkaže, da uredniške odgovornosti za kanal NTV Mir Lithuania ne prevzema družba BMA, temveč ruska družba, navedena v točki 37 teh sklepnih predlogov, in/ali da se uredniške odločitve sprejemajo v Rusiji ter da ni izpolnjen pogoj v zvezi s številom zaposlenih iz člena 2(3)(c) Direktive 2010/13, analize še ne bi bilo konec. Preučiti bi bilo treba tudi navezne okoliščine iz člena 2(4) navedene direktive, ki se nanašajo na uporabo satelita ali navzgornjo povezavo ( 30 ).

47.

Čeprav je družba BMA registrirana v Združenem kraljestvu, je na obravnavi navedla, da je kanal NTV Mir Lithuania namenjen izključno litovski javnosti ( 31 ). Sodišče je stranki spraševalo o tem, ali ta okoliščina zbuja dvom glede uporabe načela svobode sprejemanja in prenašanja iz člena 3(1) Direktive 2010/13. Na kratko je torej treba obravnavati to problematiko.

48.

Direktiva 2010/13 temelji na svobodi ustanavljanja. Ponudnik medijskih storitev se torej lahko prosto ustanovi v državi članici po lastni izbiri, čeprav v tej državi ne ponuja storitev ( 32 ). Vendar ta svoboda, skupaj z načelom države izvora, pomeni tveganje zlorabe. Tak ponudnik, ki vsebino namenja določeni državi članici, bi se lahko namreč ustanovil v drugi državi članici samo zato, da bi se izognil uporabi strožje ureditve v prvi državi ali učinkovitejšemu in aktivnejšemu nadzoru te vsebine, ki jo izvaja regulativni organ te države na avdiovizualnem področju ( 33 ).

49.

V skladu s sodno prakso Sodišča, sprejeto v zvezi s členom 56 PDEU, lahko država članica za takega nacionalnega operaterja šteje izdajatelja televizijskega programa, ki se ustanovi v drugi državi članici, da bi tam opravljal storitve, namenjene za ozemlje prve države članice, in se z zlorabo izognil obveznostim, ki izhajajo iz njene zakonodaje ( 34 ).

50.

V obravnavanem primeru litovska vlada trdi, da se je družba BMA ustanovila v Združenem kraljestvu, da bi zaobšla litovsko zakonodajo ( 35 ). Ali se lahko torej Republika Litva sklicuje na to sodno prakso, da družbo BMA enači z nacionalnim izdajateljem televizijskega programa in to družbo ureja podobno kot tega izdajatelja? Nikakor. Država članica sprejemnica tudi v primeru zaobitja njene zakonodaje ne more biti v skladu z Direktivo 2010/13 kar takoj razrešena spoštovanja svobode sprejemanja in prenašanja. Zakonodajalec Unije je, nasprotno, kodificiral navedeno sodno prakso z določitvijo posebnega postopka iz člena 4, od (2) do (5), navedene direktive ( 36 ). Ni sporno, da ga Republika Litva v zvezi s kanalom NTV Mir Lithuania ni uporabila. Zato se s tem postopkom ne bom dodatno ukvarjal.

51.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali se člen 3(1) in (2) Direktive 2010/13 uporablja samo za primere, ko država članica sprejemnica namerava začasno prekiniti sprejemanje ali prenašanje avdiovizualnih medijskih storitev, ki izvirajo iz druge države članice, ali tudi za vse druge ukrepe, ki jih sprejme prva država, da bi na drugačen način omejila sprejemanje ali prenos navedene storitve. Navedeno sodišče želi v bistvu izvedeti, ali ukrep iz člena 33(11) in (12), točka 1, zakona o obveščanju javnosti, in sicer obveznost izdajateljev, ki distribuirajo televizijske kanale litovskim uporabnikom, da določen kanal 12 mesecev distribuirajo ali prenašajo prek spleta samo v okviru plačljivih paketov, spada na področje navedene določbe.

52.

Naj spomnim, da v skladu s členom 3(1) Direktive 2010/13 države članice „zagotovijo svobodo sprejemanja avdiovizualnih medijskih storitev iz drugih držav članic in ne omejujejo njihovega prenašanja“ na svojem ozemlju zaradi razlogov, ki spadajo na področja, usklajena z navedeno direktivo. Med njimi je tudi spodbujanje sovraštva iz člena 6 navedene direktive. Vendar v zvezi z razširjanjem televizijskih programov člen 3(2) navedene direktive državi članici sprejemnici dovoljuje „začasno odstopanje od odstavka 1“, če so izpolnjeni vsebinski ( 37 ) in postopkovni pogoji ( 38 ).

53.

Po mnenju komisije LRTK in litovske vlade se te določbe nanašajo samo na primere, kadar država članica namerava začasno prekiniti sprejemanje ali prenos televizijskih programskih vsebin, ki izvirajo iz druge države članice. Ukrep, kakršen je predviden v členu 33(11) in (12), točka 1, zakona o obveščanju javnosti, naj ne bi spadal na področje uporabe teh določb. Družba BMA in Komisija menita nasprotno. Predložitveno sodišče se nagiba k enakemu mnenju kot zadnjenavedeni.

54.

Zgolj na podlagi besedila člena 3(1) in (2) Direktive 2010/13 ni mogoče odgovoriti na postavljeno vprašanje. V prvem odstavku so navedene obveznosti države članice sprejemnice („zagotoviti svobodo sprejemanja“ in ne „omejiti njihovega prenašanja“ zaradi razlogov, ki spadajo na usklajena področja), v drugem odstavku pa je abstraktno omenjeno „odstopanje“ od teh obveznosti. Vendar je iz tega težko razbrati več informacij v zvezi s tako predvidenimi ukrepi. Zlasti na podlagi tega besedila samega po sebi ni mogoče razumeti, kaj ta „svoboda sprejemanja“ pomeni. Poleg tega ima lahko izraz „omejiti“ v vsakdanjem jeziku širok razpon pomenov, vse od popolnega blokiranja do manjšega oviranja.

55.

Zato je treba besedilo člena 3(1) in (2) Direktive 2010/13 preučiti glede na nastanek navedene določbe ter glede na sobesedilo in cilje navedene direktive ( 39 ).

56.

Glede nastanka navedene določbe naj spomnim, da je člen 2(2) Direktive 89/552 najprej v prvotni različici v prvem stavku določal načelo svobode sprejemanja in prenašanja, v drugem stavku pa pogoje, pod katerimi lahko država članica sprejemnica „začasno prekine prenašanje televizijskih oddaj“. Navedena določba je torej predvidevala možnost, da ta država članica začasno prekine prenos take programske vsebine na svojem ozemlju.

57.

Področje uporabe navedenega člena 2(2) se je kljub temu znašlo v središču medijsko odmevne afere, ki se je nanašala zlasti na to, ali lahko država članica sprejemnica prekine ne samo (kabelski) prenos programske vsebine na svojem ozemlju, temveč tudi njeno neposredno sprejemanje (prek satelita) ( 40 ). Zakonodajalec Unije je v odziv na to afero s sprejetjem Direktive 97/36 ( 41 ) zamenjal navedeno določbo z novim členom 2a, ki vsebuje besedilo, ohranjeno v členu 3(2) Direktive 2010/13, v skladu s katerim je državi članici sprejemnici dovoljeno „začasno odstopanje“ od svobode sprejemanja in prenašanja, če so izpolnjeni tam določeni pogoji. Namen te terminološke spremembe je bil torej v bistvu, kolikor vem, razjasniti, da lahko navedena država članica ukrepa tako proti sprejemanju kot tudi proti prenašanju programske vsebine na svojem ozemlju. Nasprotno, nič ne kaže na to, da se je želel zakonodajalec Unije ukvarjati z naravo zadevnih ukrepov ( 42 ). Poleg tega je v uvodni izjavi 36 Direktive 2010/13 še vedno, tako kot v petnajsti uvodni izjavi Direktive 89/552 pred njo, omenjena „začasna prekinitev prenosa“ v državi članici sprejemnici ( 43 ).

58.

V zvezi s sobesedilom, v okvir katerega spada člen 3(1) in (2) Direktive 2010/13, ter cilji navedene direktive družba BMA v bistvu trdi, da navedena direktiva uresničuje svobodo opravljanja medijskih storitev. Pojem odstopanja od svobode sprejemanja in prenašanja bi bilo torej treba razumeti enako kot pojem omejevanja v smislu člena 56 PDEU. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari opozarja, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča zadnjenavedeni pojem nanaša na ukrepe, ki prepovedujejo, ovirajo ali zmanjšujejo privlačnost uresničevanja svobode opravljanja storitev ( 44 ). V obravnavanem primeru naj bi ukrep iz člena 33(11) in (12), točka 1, zakona o obveščanju javnosti prizadel tako uporabnike kot ponudnika zadevnega kanala. Uporabniki naj bi se morali za nadaljnje gledanje tega kanala naročiti tako na osnovni paket kot tudi na plačljivi paket. Število uporabnikov kanala naj bi se torej zmanjšalo, kar naj bi negativno vplivalo na njegovo donosnost. Ta ukrep naj bi torej pomenil tako omejitev in naj bi s tem pomenil odstopanje od svobode sprejemanja in prenašanja v smislu navedenega člena 3(1) in (2). Komisija se v bistvu strinja s to analizo.

59.

Menim, da ta pristop ni ustrezen. Res je sicer, da Direktiva 2010/13 na področju avdiovizualnih medijskih storitev uresničuje svobodo opravljanja storitev, zagotovljeno v členu 56 PDEU ( 45 ). Vendar vzpostavitev „območja brez notranjih meja“ ( 46 ) za medijske storitve precej presega vprašanja ekonomskih svoboščin prostega pretoka. Ne gre za storitve, kot so druge. Zlasti razširjanje televizijskih programov ima temeljni pomen za demokracijo, kulturo in izobraževanje v državah članicah. Zato ima lahko to razširjanje pomemben vpliv na prebivalstvo teh držav ( 47 ). Javni interesi v zvezi z razširjanjem televizijskih programskih vsebin so številni.

60.

V tem okviru je usklajevanje, ki ga uresničuje Direktiva 2010/13, omejenega obsega. Namen navedene direktive in, natančneje, njenega člena 3(1) in (2) ni odpraviti vse ovire za distribucijo kanalov izdajatelja televizijskih programov ali njihovo donosnost. V skladu s sodno prakso Sodišča je svoboda sprejemanja in prenašanja izraz tega, da država članica sprejemnica prizna nalogo nadzora države članice izvora glede vsebine televizijskih programov, ki jih ponujajo izdajatelji televizijskih programov, za katere je pristojna. Povedano drugače, ta svoboda tem izdajateljem zagotavlja, da se lahko programske vsebine, ki jih je „odobrila“ država članica izvora, načeloma zakonito distribuirajo na ozemlju vseh držav članic.

61.

V tem smislu člen 3(1) in (2) Direktive 2010/13 nasprotuje temu, da bi država članica sprejemnica zaradi razlogov, ki spadajo na področja, ki jih usklajuje navedena direktiva (varstvo manjšin, spodbujanje sovraštva itd.), opravila dodatni nadzor vsebin, distribuiranih na njenem ozemlju, s tem, da bi zanje določila sistem predhodne odobritve. Navedena določba nasprotuje tudi temu, da bi država članica sprejemnica zaradi takih razlogov preprosto prepovedala prenos takih vsebin ( 48 ). S sprejetjem podobnih ukrepov država članica sprejemnica odstopa od svobode sprejemanja in prenašanja.

62.

Nasprotno pa se navedena določba ne uporablja za ukrepe, ki jih lahko sprejme država članica sprejemnica v zvezi s televizijsko programsko vsebino ter ki izhajajo iz ureditev, katerih predmet ni razširjanje televizijskih programov samo po sebi in katerih učinek ni – čeprav uresničujejo cilje na teh usklajenih področjih – omejitev prenosa (ali sprejemanja) te programske vsebine na njenem ozemlju „v pravem pomenu besede“ ( 49 ).

63.

Sodba Mesopotamia Broadcast in Roj TV ( 50 ) je dober primer tega. V zadevi, v kateri je bila izrečena navedena sodba, so nemški organi družbama Mesopotamia Broadcast in Roj TV, ki spadata v pristojnost Danske, prepovedali dejavnost na nemškem ozemlju zaradi razlogov v zvezi s spodbujanjem sovraštva na podlagi nemške ureditve o združenjih. V praksi so bile tako v Nemčiji prepovedane vse dejavnosti tega izdajatelja televizijskega programa (kot so produkcija programskih vsebin, javne projekcije, dejavnosti podpore itd.). Sodišče je menilo, da lahko glede na to, da so v Direktivi 89/552 le kot primere našteta področja, ki spadajo pod javni red, dobre običaje ali javno varnost, ti organi svobodno uporabljajo podobno ureditev (katere predmet ni razširjanje televizijskih programov kot tako) za dejavnosti družb Mesopotamia Broadcast in Roj TV, če njen učinek ni tak, da omejuje prenašanja v pravem pomenu besede programskih vsebin Roj TV.

64.

Glede na zgoraj navedeno sodno prakso Sodišča se mi zdi, da ukrep, kakršen je določen v členu 33(11) in (12), točka 1, zakona o obveščanju javnosti, ne spada na področje uporabe navedenega člena 3(1) in (2) Direktive 2010/13.

65.

Predmet navedene ureditve namreč po eni strani ni razširjanje televizijskih programov (niti ponujanje medijskih storitev na splošno). Kot je bilo opozorjeno v točki 38 teh sklepnih predlogov, se v pravou Unije razlikuje med ponujanjem vsebin, ki pomeni uredniško odgovornost, in njihovo distribucijo. Kot je navedeno v členu 33(11) zakona o obveščanju javnosti, se ukrep, ki ga določa navedena ureditev, nanaša na izdajatelje, ki litovskim uporabnikom ponujajo te programske vsebine v paketih kanalov. Ne nanaša se na vsebino televizijskih programov, temveč na njihovo distribucijo. Navedena ureditev v bistvu nalaga zahteve glede sestave teh paketov. Ponujanje takih paketov uporabnikom, ki ne pomeni izvajanja uredniške odgovornosti za distribuirane kanale, ne spada na področje uporabe Direktive 2010/13 ( 51 ), kot upravičeno poudarja komisija LRTK.

66.

Po drugi strani se po mojem mnenju ne more šteti, da je učinek ukrepa iz člena 33(11) in (12), točka 1, zakona o obveščanju javnosti omejitev prenosa (ali sprejemanja) zadevnega kanala v pravem pomenu besede. Po mojem mnenju je namreč to mogoče upoštevno preizkusiti tako, da se ugotovi, ali je mogoče kljub ukrepu, ki ga je sprejela država članica sprejemnica, zadevno televizijsko programsko vsebino še vedno zakonito distribuirati in je še vedno zakonito dostopna uporabnikom na njenem ozemlju ( 52 ). V tem smislu država članica sprejemnica omeji sprejemanje ali prenos v pravem pomenu besede, če prekine prenos kanala prek kabelskega omrežja ali prepove prodajo dekoderja, ki je nujno potreben za gledanje kanala, prejetega prek satelita ( 53 ). Kanala ni več mogoče zakonito prenašati in televizijski gledalec, ki to želi, ne more zakonito gledati zadevnega kanala.

67.

Nasprotno je po mojem mnenju povsem nekaj drugega položaj, ko država članica z določenimi podrobnimi pravili uredi distribucijo televizijskih programskih vsebin. Država članica sprejemnica lahko od distributerjev televizijskih kanalov zahteva, da svojo ponudbo oblikujejo tako, da so na primer pornografski kanali vključeni le v posebne pakete, za katere veljajo posebni pogoji ( 54 ), omeji oglaševanje tovrstnih kanalov ali prepove njihovo gledanje na javnih mestih. Seveda je s temi podrobnimi pravili dostop do teh kanalov nekoliko omejen. To je tudi njihov namen. Vendar navedena podrobna pravila o distribuciji po mojem mnenju ne omejujejo sprejemanja ali prenašanja zadevnih kanalov v pravem pomenu besede. Distributerji lahko te kanale še vedno prosto sprejemajo, jih vključijo v svojo ponudbo in jih prenašajo. Uporabniki lahko zakonito dostopajo do teh kanalov. V obravnavanem primeru so lahko litovski televizijski gledalci še vedno zakonito gledali kanal NTV Mir Lituanie, če so se naročili na ustrezni paket.

68.

Seveda navedena podrobna pravila o distribuciji členu 3(1) in (2) Direktive 2010/13 ne smejo odvzeti polnega učinka. Tako bi bilo, če bi se z njimi dajala prednost razširjanju nacionalnih programskih vsebin ali če bi bila tako obsežna, da bi to v praksi otežilo distribucijo in dostopnost programske vsebine iz druge države članice. Vendar v tem primeru ni tako ( 55 ).

69.

Nasprotna razlaga, ki bi načeloma pomenila prepoved državi članici sprejemnici, da zaradi razlogov, kot je varstvo mladoletnikov ali prepoved spodbujanja sovraštva, določi pravila o distribuciji avdiovizualnih medijskih storitev, bi presegala logiko delitve pristojnosti med državo članico izvora in državo članico sprejemnico. Način, na katerega distributerji oblikujejo svoje ponudbe paketov za uporabnike v drugi državi, je vprašanje, ki ga hipotetično ne more nadzorovati prva država.

70.

Tu je treba opozoriti še na drugo okoliščino. Vsem je jasno, da so pogoji iz člena 3(2) Direktive 2010/13 ( 56 ) posebej zahtevni. Ta zahtevnost je po mojem mnenju upravičena glede na resnost poseganja v prosti pretok avdiovizualnih medijskih storitev, ki ga pomeni prekinitev take storitve. Izhajajo iz vzpostavitve abstraktnega ravnotežja med svobodo sprejemanja in prenašanja na eni strani, ki konkretizira svobodo izražanja in svobodo opravljanja storitev, ter določenimi javnimi interesi držav članic na drugi strani. Zaradi te resnosti so potrebni strogi pogoji ( 57 ). Nasprotno, kot je poudarila komisija LRTK, ima obveznost, da se določen kanal prenese v plačljiv paket, veliko bolj omejen vpliv na distribucijo tega kanala kot prekinitev. Bilo bi nesorazmerno in neustrezno, če bi za tak ukrep uporabili enake pogoje.

71.

Razlage, ki jo predlagam, po mojem mnenju ne izpodbija trditev družbe BMA, da bi bilo treba člen 3(2) Direktive 2010/13 kot odstopanje od svobode sprejemanja in prenašanja iz člena 3(1) navedene direktive razlagati ozko ( 58 ).

72.

Kot sem že navedel, namreč svoboda sprejemanja in prenašanja izdajateljem televizijskega programa zagotavlja, da se lahko programske vsebine, ki jih je odobrila država članica izvora, načeloma zakonito distribuirajo na ozemlju vseh držav članic. Namen te svobode po mojem mnenju ni odpraviti vse ovire za distribucijo kanalov izdajatelja televizijskih programov ali za njihovo donosnost, kot so podrobna pravila o distribuciji. Sodišču torej ne predlagam, naj odstopanje razlaga široko, temveč naj samemu načelu pripiše ustrezen obseg.

73.

Poleg tega poudarjam, da je ukrep, obravnavan v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Mesopotamia Broadcast in Roj TV ( 59 ), ki je pomenil popolno prepoved dejavnosti, lahko precej bolj oviral dejavnost zadevnega izdajatelja televizijskega programa kot pravilo o sestavi paketov, obravnavano v tej zadevi. V navedeni zadevi je nemška vlada storila vse, kar je bilo tehnično mogoče, da bi družbi Roj TV preprečila razširjanje gradiva, ki je spodbujalo sovraštvo. Po mojem mnenju bi bilo torej paradoksno obsoditi obveznost iz člena 33(11) in (12), točka 1, zakona o obveščanju javnosti glede na to, da je bil ukrep, obravnavan v navedeni sodbi, odobren. S prvo se uresničujejo podobni interesi kot so tisti, na katerih temelji drugi, vendar z manjšo intenzivnostjo.

74.

Poleg tega razlaga, ki jo predlagam, ne pomeni, da se dajo državi članici sprejemnici proste roke. Čeprav po mojem mnenju ukrep, kot je določen v členu 33(11) in (12), točka 1, zakona o obveščanju javnosti, ne spada na področje uporabe člena 3(1) in (2) Direktive 2010/13, vseeno spada na področje uporabe člena 56 PDEU ( 60 ). Kot sem že navedel, lahko ta ukrep pomeni omejitev svobode opravljanja storitev. Vendar je lahko ta omejitev upravičena.

75.

Zadevni ukrep namreč ne pomeni nobene neposredne ali posredne diskriminacije v korist nacionalnih vsebin in uresničuje cilj v splošnem interesu. Po mojem mnenju uspešno prestane tudi preizkus sorazmernosti ( 61 ). Litovski organi niso kar prepovedali dostopa do kanala NTV Mir Lithuania, temveč so samo omejili njegove uporabnike. Ker je v tem okviru ponujanje avdiovizualnih medijskih storitev neločljivo povezano s svobodo izražanja, mora biti zadevna nacionalna ureditev, da bi bila združljiva s svobodo opravljanja storitev, skladna tudi s temeljnimi pravicami, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče ( 62 ), zlasti s členom 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Ampak tudi tu svoboda izražanja ni absolutna pravica in preizkusa upravičenosti in sorazmernosti bi se morala iziti v korist litovskih organov ( 63 ).

76.

Pri tem ne bi smeli prezreti ozadja obravnavane zadeve. Po informacijah, ki sta jih predložili komisija LRTK in litovska vlada, je bil člen 33(11) in (12), točka 1, zakona o obveščanju javnosti sprejet za zaščito litovskega informacijskega prostora in zagotovitev hitrega odziva ( 64 ) na rusko propagando v okviru informacijske vojne, ki poteka v baltskih državah zaradi njihovega geopolitičnega položaja. Institucije Unije so že same ugotovile, da se baltske države spopadajo z razširjanjem lažnih informacij v medijih, ki so ciljno usmerjene na njihove rusko govoreče manjšine za očrnitev teh držav, spodkopavanje evropskega političnega dialoga na podlagi demokratičnih vrednot, človekovih pravic in pravne države ter na splošno ošibitev političnega, gospodarskega in socialnega položaja teh držav ( 65 ). Glede na posebej velik vpliv televizije na oblikovanje javnega mnenja se zdi odziv litovskega zakonodajalca povsem razumen.

77.

Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega Sodišču predlagam, naj odgovori, da je treba člen 3(1) in (2) Direktive 2010/13 razlagati tako, da ukrep, ki ga sprejme država članica sprejemnica televizijskega kanala, ki izvira iz druge države članice, in ki pomeni obveznost izdajateljev, ki distribuirajo televizijske kanale uporabnikom prve države, da zadevni kanal distribuirajo ali prenašajo samo v okviru plačljivih paketov ali za doplačilo, ne spada na področje uporabe navedene določbe.

78.

Če se predpostavlja, da bi bilo treba v nasprotju z mojim predlogom člen 3(1) in (2) Direktive 2010/13 razlagati tako, da se uporablja za ukrep, kot je določen v členu 33(11) in (12), točka 1, zakona o obveščanju javnosti, predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je mogoče v skladu s pravom Unije ta ukrep sprejeti, če niso izpolnjeni pogoji iz navedenega člena 3(2).

79.

Po mojem mnenju bi bilo težko izpodbijati to, da mora v okviru sistematike Direktive 2010/13 država članica sprejemnica, ki namerava proti avdiovizualni medijski storitvi, ki izvira iz druge države članice, sprejeti ukrep, ki spada na področje uporabe člena 3(1) in (2) navedene direktive, izpolnjevati pogoje, določene v navedenem odstavku 2 ( 66 ).

80.

Res je sicer, da Direktiva 2010/13, kot izhaja iz njenega člena 4(1), določa minimalne zahteve. Države članice lahko torej določijo podrobnejša ali strožja pravila od tistih iz navedene direktive. Vendar je ta možnost državam članicam dopuščena samo v zvezi z izdajatelji televizijskih programov, ki so v njihovi pristojnosti. Povedano drugače, država članica prenosa lahko presega zahteve navedene direktive, država članica sprejemnica pa ne ( 67 ).

81.

Treba je še ugotoviti, ali se lahko država članica sprejemnica sklicuje na primarno pravo, da utemelji sprejetje ukrepa, s katerim se ne spoštujejo pogoji iz člena 3(2) Direktive 2010/13. V zvezi s tem naj spomnim, da člen 52 PDEU določa utemeljitve, ki se med drugim nanašajo na javni red in javno varnost, na katere se lahko sklicujejo države članice, za svobodo opravljanja storitev pa se uporabljajo na podlagi sklicevanja v členu 62 PDEU. Poudarjam, da Sodišče še ni zavzelo stališča glede tega vprašanja ( 68 ).

82.

Po mojem mnenju, kot je na obravnavi trdila Komisija, če se predpostavlja, da ukrep spada na področje uporabe člena 3(1) in (2) Direktive 2010/13, in če ta ukrep temelji na razlogu, ki spada na področja, ki jih usklajuje navedena direktiva, se država članica sprejemnica ne more sklicevati na primarno pravo, da bi presegla tisto, kar navedena določba dovoljuje.

83.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je možnost držav članic, da se sklicujejo na utemeljitve iz Pogodbe DEU, namreč dopuščena samo, če pravila, ki se uporabljajo, niso usklajena ( 69 ). Ukrep, ki ga prepoveduje direktiva, ki uresničuje prosti pretok storitev, ne more biti utemeljen na podlagi primarnega prava. Sodišče meni, da lahko zakonodajalec Unije, kadar sprejme akt sekundarnega prava, s katerim je konkretiziran prosti pretok, ki ga zagotavlja Pogodba DEU ( 70 ), omeji možnost sklicevanja na te utemeljitve ( 71 ).

84.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki ju je postavilo Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni, Litva), odgovori:

Člen 3(1) in (2) Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) je treba razlagati tako, da ukrep, ki ga sprejme država članica sprejemnica televizijskega kanala, ki izvira iz druge države članice, in ki pomeni obveznost izdajateljev, ki distribuirajo televizijske kanale uporabnikom prve države, da zadevni kanal distribuirajo ali prenašajo samo v okviru plačljivih paketov ali za doplačilo, ne spada na področje uporabe navedene določbe.