2

Pritožnik, HG, uradnik Evropske komisije, s pritožbo, vloženo na podlagi člena 9 Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije, predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, s katero je Sodišče za uslužbence zavrnilo njegovo tožbo, s katero je najprej, primarno, predlagal, naj se razglasi ničnost odločbe Komisije z dne 10. februarja 2015, s katero sta mu bila naložena disciplinski ukrep odloga napredovanja v višji plačilni razred za obdobje 18 mesecev in povrnitev škode, ki naj bi jo zaradi njega utrpela Komisija, v višini 108.596,35 EUR (v nadaljevanju: sporna odločba), in po potrebi razglasi ničnost odločbe o zavrnitvi njegove pritožbe zoper sporno odločbo, dalje, podredno, naj se zniža finančna kazen iz te odločbe, ter, nazadnje, naj se Komisiji naloži povrnitev nepremoženjske škode in škode zaradi domnevne okrnitve ugleda, ocenjenih na 20.000 EUR, in plačilo stroškov postopka.

[…]

39

Prva sodba o pritožbi, s katero je bila izpodbijana sodba razveljavljena zaradi nepravilne sestave Sodišča za uslužbence, ki je odločalo, je bila izdana po tem postopku, vendar jo je Sodišče prav tako razveljavilo, kot je predstavljeno v točkah 1 in 3 zgoraj, pritožba pa je bila vrnjena v razsojanje Splošnemu sodišču. Zato je bila zadeva, ki je bila Splošnemu sodišču vrnjena v razsojanje na podlagi prve sodbe o pritožbi, da bi odločilo o tožbi, ki jo je pritožnik vložil pri Sodišču za uslužbence (T‑440/18 RENV), končana z odločbo sodnega tajništva z dne 26. marca 2020.

[…]

45

Stranki sta na obravnavi 17. junija 2021 ustno podali stališča in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča. Ustni del postopka je bil končan istega dne.

46

Pritožnik Splošnemu sodišču predlaga, naj:

47

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

83

Pritožnik v točki 11 pritožbe najprej navaja, da je Sodišče za uslužbence, ko je preučevalo njegove trditve o „neobstoju resničnosti zatrjevanih kršitev dolžnosti lojalnosti“, v točki 151 izpodbijane sodbe presodilo, da je obveznost lojalnosti uradnika Unije do Unije splošno in objektivno zavezujoča, zato razlogi, iz katerih je pritožnik kršil to obveznost, niso pomembni, tudi če bi bili dokazani. Vendar pa bi po mnenju pritožnika OI, kadar uporabi člen 22 Kadrovskih predpisov, ki je lahko podlaga za finančno odgovornost uradnika do Unije zaradi hujših kršitev, ki jih je storil pri opravljanju svojih nalog ali v povezavi z njihovim opravljanjem, moral upoštevati morebitne olajševalne okoliščine, ki lahko izhajajo iz razlogov, ki pojasnjujejo neizpolnitev obveznosti tega uradnika. Sicer naj bi bilo kršeno načelo sorazmernosti. S tem, da je Sodišče za uslužbence odločilo, da razlogi, ki pojasnjujejo njegovo ravnanje, niso pomembni, naj bi torej napačno uporabilo pravo tako z vidika člena 22 Kadrovskih predpisov kot z vidika načela sorazmernosti.

[…]

86

Člen 22, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov določa, da mora „[u]radnik […] v celoti ali delno popraviti škodo, ki jo utrpi Unija, če je pri opravljanju svojih nalog ali v povezavi z njihovim opravljanjem zagrešil hujšo kršitev“.

[…]

90

Člen 11, prvi odstavek, prvi stavek, Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim „[u]radnik pri opravljanju svojih nalog in pri svojem ravnanju postopa izključno v skladu z interesi Unije“, določa dolžnost lojalnosti uradnikov Unije do nje. Ta dolžnost je izrecno omenjena v nadaljevanju istega odstavka, to je v tretjem stavku, ki določa, da uradnik dodeljene naloge opravlja objektivno, nepristransko in v skladu s svojo dolžnostjo biti lojalen do Unije. Ta dolžnost je izrecno omenjena tudi v členu 17a Kadrovskih predpisov v zvezi z mejami svobode izražanja uradnikov. Podrobna pravila spoštovanja dolžnosti lojalnosti so glede na nekatere vidike ali nekatere okoliščine pojasnjena v več določbah Kadrovskih predpisov, kot so členi 12, 12b ali 17a.

[…]

93

Postavlja se torej vprašanje, ali se morajo razlogi, iz katerih lahko uradnik ravna v celoti ali delno v skladu z drugimi interesi, in ne interesi Unije, ali celo ravna v nasprotju s temi interesi, na primer, želja škoditi, korupcija, brezbrižnost, politična motivacija, želja pridobiti korist ali jo zagotoviti drugim, nepremostljiv zunanji pritisk, osebna nuja, upoštevati pri presoji, ali je tako ravnanje izraz nelojalnosti do Unije ali ne.

94

Sodišče za uslužbence je v točki 151 izpodbijane sodbe odgovorilo nikalno, pri čemer se je oprlo na sodbo z dne 23. oktobra 2013, Gomes Moreira/ECDC (F‑80/11, EU:F:2013:159). V tej sodbi je bilo v točkah 65 in 66 v bistvu odločeno, da ugotovitev neizpolnjevanja več obveznosti iz Kadrovskih predpisov, s katerimi se med drugim zagotavlja lojalnost uradnikov, ni odvisna od okoliščine, da je zadevni uradnik Uniji povzročil škodo ali da so bile zaradi njegovega ravnanja podane pritožbe. Ta presoja se je opirala na precedens iz sodne prakse (sodba z dne 3. julija 2001, E/Komisija, T‑24/98 in T‑241/99, EU:T:2001:175, točka 76), v katerem je bilo odločeno, da ni nujno, da je zadevni uradnik poskušal osebno imeti koristi od svojega ravnanja ali da je s tem ravnanjem povzročil škodo instituciji, da se ugotovi neizpolnjevanje več obveznosti istega reda. V drugi zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. marca 1998, Tzoanos/Komisija (T‑74/96, EU:T:1998:58, točka 66), tudi navedena kot precedens iz sodne prakse v sodbi z dne 3. julija 2001, E/Komisija (T‑24/98 in T‑241/99, EU:T:2001:175), je bilo v zvezi z možnim neizpolnjevanjem obveznosti uradnika, da zaprosi za dovoljenje za opravljanje zunanje dejavnosti – obveznosti, ki je zajeta z obveznostjo lojalnosti in je splošna – odločeno, da je za presojo obstoja takega neizpolnjevanja obveznosti odveč vedeti, ali je ta dejavnost glede na naloge, ki jih opravlja ta uradnik, lahko povzročila navzkrižje interesov.

95

V nasprotju s tem, kar je presodilo Sodišče za uslužbence, iz takih precedensov ne izhaja, da se razlogi, iz katerih se je uradnik odločil za ravnanje, s katerim je kršil nekatere od svojih obveznosti do Unije, nikakor ne smejo upoštevati pri ugotavljanju, ali je bil nelojalen do Unije.

96

Čeprav nekatere okoliščine po naravi v zvezi s tem res niso pomembne, kot velja za okoliščine, ugotovljene v sodbah, navedenih v točki 94 zgoraj, je vprašanje, ali je bilo ravnanje nelojalno, odvisno prav od okoliščin, v katere je bilo umeščeno. Na primer, uradnik lahko verjame, da pri opravljanju svojih nalog ravna v interesu Unije, vendar v resnici ravna proti tem interesom, ker je posebej zapleten in nov položaj pretežek zanj, kar ni nujno izraz pomanjkanja njegove lojalnosti, tudi če je v nekem trenutku pozabil na interese Unije. Uradnik lahko zaradi resne osebne težave začasno zanemari interese Unije pri svojem ravnanju, ne da bi se mu glede na okoliščine lahko vedno očitalo, da je zato nelojalen. Nasprotno pa, če uradnik trdi, da ni upošteval interesov Unije, ker je bil položaj zanj pretežek, ali da je interese Unije zanemaril zaradi resnih osebnih težav, za presojo njegove lojalnosti do Unije ni nepomembno vedeti, ali je nadrejenim povedal za svoje težave in kako je ravnal v teh okoliščinah.

97

Presoja lojalnosti osebe je tako presoja njenega ravnanja do subjekta ali osebe, do katere je dolžna biti lojalna glede na okoliščine. Člen 11, prvi odstavek, prvi stavek, Kadrovskih predpisov, ki določa, da mora „[u]radnik pri opravljanju svojih nalog in pri svojem ravnanju postopa[ti] izključno v skladu z interesi Unije“, v zvezi s tem predpisuje splošno ravnanje, ki izraža lojalnost do Unije, vendar ne pomeni absolutne opredelitve te lojalnosti, ki odpravlja upoštevanje okoliščin, v katerih je treba presojati to lojalnost, zahtevano na podlagi člena 11, prvi odstavek, tretji stavek, Kadrovskih predpisov, v katerem je omenjena obveznost uradnikov Unije, da svoje naloge opravljajo „v skladu s svojo dolžnostjo biti lojalen do Unije“.

98

V zvezi s tem se v sodbah, na katere se je Sodišče za uslužbence v točki 151 izpodbijane sodbe neposredno ali posredno oprlo, presoja, v skladu s katero so različne obveznosti iz Kadrovskih predpisov v bistvu splošno in objektivno zavezujoče, nanaša na te obveznosti v pravem pomenu, vendar ne pomeni, da je treba s splošnejšega vidika lojalnost oziroma nelojalnost uradnika Unije presojati neodvisno od okoliščin, v katerih se je odločil za dano ravnanje, in razlogov, iz katerih je tako ravnal. Sodišče za uslužbence je torej napačno uporabilo pravo s tem, da je odločilo, da razlogi za ravnanje pritožnika niso pomembni za ugotovitev, da je kršil dolžnost lojalnosti.

99

Poleg tega pritožnik pravilno trdi, da mora OI, da v okviru uporabe člena 22 Kadrovskih predpisov opredeli ravnanje uradnika kot hujšo kršitev obveznosti, upoštevati okoliščine in ne sme zgolj ugotoviti, da zadevni uradnik ni upošteval pravil, ki veljajo zanj, oziroma, drugače povedano, ne sme se zadovoljiti z ugotovitvijo, da ni izpolnil nekaterih svojih obveznosti.

[…]

102

Sodišče, ki odloča o glavni stvari, se lahko v okviru nadzora zakonitosti, da bi zavrnilo pritožbene razloge ali trditve pritožnika, opre na ugotovitve, presoje ali opredelitve, upoštevane v izpodbijanem aktu, če so te zakonite, ter poleg tega obrazloži zavrnitev teh pritožbenih razlogov in trditev z lastnimi pravnimi ugotovitvami (glej v tem smislu sklep z dne 27. septembra 2004, UER/M6 in drugi, C‑470/02 P, neobjavljen, EU:C:2004:565, točki 69 in 70, in sodbo z dne 21. septembra 2010, Švedska in drugi/API in Komisija, C‑514/07 P, C‑528/07 P in C‑532/07 P, EU:C:2010:541, točka 65). Nasprotno pa v okviru nadzora zakonitosti sodišče, ki odloča o glavni stvari, presoje ali obrazložitve avtorja izpodbijanega akta ne more nadomestiti s svojo presojo ali obrazložitvijo, da bi utemeljilo ta akt (glej v tem smislu sodbi z dne 27. januarja 2000, DIR International Film in drugi/Komisija, C‑164/98 P, EU:C:2000:48, točka 38, in z dne 24. januarja 2013, Frucona Košice/Komisija, C‑73/11 P, EU:C:2013:32, točki 88 in 89). Kadar pa izvaja svojo neomejeno pristojnost, kot na primer na podlagi člena 91(1) Kadrovskih predpisov v sporih finančne narave med Unijo in njenimi uradniki ter zlasti na podlagi člena 22, tretji odstavek, Kadrovskih predpisov v sporih v zvezi s finančno odgovornostjo uradnikov do Unije, lahko sodišče, ki odloča o glavni stvari, sámo upošteva vse okoliščine zadeve in torej v zvezi s tem poda svojo presojo ali obrazložitev, da utemelji plačilo določenega zneska ene stranke drugi (glej v tem smislu sodbi z dne 27. oktobra 1987, Houyoux in Guery/Komisija, 176/86 in 177/86, EU:C:1987:461, točka 16, in z dne 20. maja 2010, Gogos/Komisija, C‑583/08 P, EU:C:2010:287, točka 44 in navedena sodna praksa).

103

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je Sodišče za uslužbence s tem, da je v točki 159 izpodbijane sodbe navedlo, da je položaj pritožnika nezakonit od septembra 2008, povzelo presojo, ki je bila v sporni odločbi navedena v točkah 22 in 37 obrazložitve. Namen ponovitve te presoje, kot je razvidno iz točke 160 izpodbijane sodbe, pa je samo zavrniti trditve pritožnika o oceni škode, ki jo je lahko povzročil Uniji in katere vsakršen obstoj je izpodbijal do septembra 2009, ne pa – v nasprotju s tem, kar trdi pritožnik – potrditi, da so bili pogoji za uporabo člena 22 Kadrovskih predpisov izpolnjeni od septembra 2008. S tem Sodišče za uslužbence torej ni niti ravnanje pritožnika med septembrom 2008 in decembrom 2008 opredelilo kot hujšo kršitev obveznosti niti sicer ni dalo vedeti, da je OI ugotovil hujšo kršitev obveznosti za obdobje, ki se je začelo septembra 2008, ter torej ni izkrivilo spisa v zvezi s tem, kot tudi trdi pritožnik v točki 14 pritožbe.

104

Poleg tega je Sodišče za uslužbence s tem, da je v točki 159 izpodbijane sodbe navedlo, da je bila delegaciji od januarja 2009 odvzeta možnost uporabe službenega stanovanja pritožnika za nove namene, res dodalo – celo ob upoštevanju odločbe o zavrnitvi pritožbe pritožnika – razlog glede na sporno odločbo, v kateri je bilo zgolj navedeno, da je škoda posledica tega, da je Unija prevzela stroške neupravičenega najema družinskega stanovanja, ki je bilo dano na voljo pritožniku. Vendar se s tem dodatnim razlogom, ki ga je navedlo Sodišče za uslužbence, trdi le, da ravnanje pritožnika ni omogočilo zmanjšanja škode, ugotovljene v sporni odločbi, ni pa z njim ugotovljena dodatna škoda. Dalje, ta presoja lahko spada v okvir izvajanja neomejene pristojnosti Sodišča za uslužbence v zvezi s finančno odgovornostjo pritožnika, to je pristojnosti, za izvajanje katere ga je ta sicer zaprosil. Zato napačna uporaba prava, ker naj bi Sodišče za uslužbence v točki 159 izpodbijane sodbe ugotovilo hipotetično novo škodo, za katero ni mogoče uveljavljati finančne odgovornosti pritožnika, ni dokazana. Ugotoviti je treba tudi, da z dodatnim razlogom, ki ga je navedlo Sodišče za uslužbence, ni mogoče razkriti izkrivljanja spisa, kot je opredeljeno v točki 67 zgoraj.

105

Pritožnik nato v točkah od 21 do 23 pritožbe meni, da je Sodišče za uslužbence pri preučitvi njegovih trditev o „kršitvi petletnega zastaralnega roka ali razumnega roka“ napačno uporabilo pravo s tem, da je presodilo, da se petletni zastaralni rok iz člena 85, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, ki se uveljavlja v tožbi, ne uporablja za njegov položaj.

[…]

107

Sodišče za uslužbence je v točkah 167 in 168 izpodbijane sodbe ob opiranju na sodbo z dne 27. januarja 2016, DF/Komisija, (T‑782/14 P, EU:T:2016:29, točka 54), poudarilo, da se člen 85 Kadrovskih predpisov nanaša na zneske, ki jih je uradnik prejel neupravičeno, ter da v obravnavani zadevi pritožnik od institucije ni prejel nobenega zneska, ampak ji je povzročil finančno škodo, in da zneski, ki jih je institucija plačala najemodajalcu, niso bili neupravičeni.

[…]

109

Z vsebinskega vidika je treba poudariti, da iz sodbe z dne 27. januarja 2016, DF/Komisija (T‑782/14 P, EU:T:2016:29), na katero se je sklicevalo Sodišče za uslužbence in ki je omenjena v točki 107 zgoraj, ni mogoče sklepati, da se člen 85 Kadrovskih predpisov ne uporablja za položaj, v katerem je bila dodeljena ugodnost v naravi. Splošno sodišče je namreč v točki 54 te sodbe, izdane v zadevi, v kateri je uradnik pritožnik, od katerega se je zahtevalo vračilo neupravičenega dodatka, trdil, da ne more dobiti nazaj dela, ki ga je prenesel na nekdanjo ženo v okviru preživnine, presodilo le, da se člen 85 Kadrovskih predpisov nanaša samo na finančno razmerje med uradnikom, ki je prejel nepravilna plačila, in zadevno institucijo ter da pri tem niso pomembne morebitne posledice povračila za uradnika, kar se tiče drugih oseb, ki so lahko neposredno ali posredno prejemale nepravilna plačila, ki jih izterja ta institucija, saj ta vprašanja ureja zasebno pravo. Zato se navedena sodba ne opredeljuje do vprašanja, ali se ugodnost v naravi, kot je zagotovitev službenega stanovanja, lahko šteje za del finančnega razmerja med uradnikom in njegovo institucijo ter je lahko predmet tožbe za vračilo neupravičeno izplačanih zneskov. Poleg tega nič ne nasprotuje temu, da je neupravičena ugodnost v naravi, ki je enakovredna posrednemu izplačilu zneska, predmet vračila. Brez tega institucije ne bi nikoli mogle doseči vračila teh neupravičeno dodeljenih ugodnosti, razen če ne bi začele postopka iz člena 22 Kadrovskih predpisov in dokazale hujšo kršitev obveznosti zadevnih uradnikov, kar ne bi bilo primerno v določenih okoliščinah in bi pripeljalo do neenakega obravnavanja uradnikov, ki so neupravičeno ugodnost prejeli v obliki neposrednega izplačila denarnega zneska, in uradnikov, ki so neupravičeno ugodnost prejeli v obliki ugodnosti v naravi. Tako je Sodišče za uslužbence s tem, da je presodilo, da se pritožnik ne more sklicevati na člen 85 Kadrovskih predpisov, ker od svoje institucije ni neposredno prejel nobenega zneska, napačno uporabilo pravo.

110

Če pa je iz obrazložitve sodbe sodišča, ki odloča o glavni stvari, razvidna kršitev prava Unije, izrek te sodbe pa je utemeljen z drugimi pravnimi razlogi, je treba pritožbo zavrniti. Isti pristop velja za analizo, ki jo sodišče, ki odloča o glavni stvari, opravi v zvezi s pritožbenim razlogom ali delom pritožbenega razloga, obravnavanim ločeno (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 1992, Lestelle/Komisija, C‑30/91 P, EU:C:1992:252, točke od 27 do 29).

111

V obravnavani zadevi je Sodišče za uslužbence v točki 167 izpodbijane sodbe tudi opozorilo, da je pritožnik s svojim ravnanjem povzročil finančno škodo svoji instituciji. S tem opozorilom se poudarja, da OI finančne odgovornosti pritožnika ni dokazal na podlagi člena 85 Kadrovskih predpisov o izterjavi neupravičenih plačil na osnovi ugotovitve neupravičene ugodnosti, ampak jo je dokazal na podlagi člena 22 Kadrovskih predpisov o povračilu škode, nastale Uniji zaradi hujših kršitev obveznosti uradnikov pri opravljanju njihovih nalog ali v povezavi z opravljanjem teh nalog, na osnovi ugotovitve škode, povzročene Uniji zaradi hujše kršitve obveznosti pritožnika.

112

Poudariti je treba, da se pogoji za uporabo člena 85 in člena 22 Kadrovskih predpisov precej razlikujejo, enako tudi njun okvir. Odločba o vračilu neupravičenih plačil v skladu s členom 85 Kadrovskih predpisov predpostavlja samo, da se dokaže, da je bil znesek ali enakovredna ugodnost nepravilno zagotovljena zadevnemu uradniku in da je ta vedel za to nepravilnost ali da je bila tako očitna, da je moral vedeti zanjo, medtem ko odločba, s katero se nalaga obveznost povrnitve škode na podlagi člena 22 Kadrovskih predpisov, predpostavlja, da se dokaže hujša kršitev obveznosti uradnika, zaradi katere je ta škoda nastala. Odločba o vračilu neupravičenih plačil se lahko sprejme po tem, ko se po potrebi zberejo dejanske okoliščine ali pripombe zadevnega uradnika, takoj ko so dokazani pogoji za uporabo člena 85 Kadrovskih predpisov, medtem ko se odločba, s katero se nalaga obveznost povrnitve škode na podlagi člena 22 Kadrovskih predpisov, v skladu z drugim odstavkom te določbe lahko sprejme šele takrat, ko so izpolnjene formalnosti v zvezi z disciplinskim postopkom, to je ob upoštevanju potrebe po opredelitvi hujše kršitve, načeloma po preiskavi, postopku pred disciplinsko komisijo in končni kontradiktorni fazi z OI, kot je določeno v Prilogi IX h Kadrovskim predpisom. Te razlike v naravi ter vsebinskih pogojih in pogojih za sprejetje zadevnih odločb utemeljujejo možnost OI, da glede na okoliščine ukrepa v skladu s členom 22 Kadrovskih predpisov, čeprav bi lahko ukrepal na podlagi člena 85 Kadrovskih predpisov, tudi če pravila ali načela v zvezi z roki v teh primerih niso enaka, kar je sicer lahko utemeljeno tudi s temi razlikami.

113

Ob upoštevanju razlogov, navedenih v točkah 111 in 112 zgoraj, je Sodišče za uslužbence pravilno zavrnilo posebno pravilo o zastaranju iz člena 85 Kadrovskih predpisov, na katero se je skliceval pritožnik.

114

Pritožnik nato v točkah 24 in 25 pritožbe meni, da je Sodišče za uslužbence pri preučitvi njegovih trditev o „kršitvi petletnega zastaralnega roka ali razumnega roka“ prav tako napačno uporabilo pravo s tem, da je zavrnilo podredne trditve iz tožbe, v skladu s katerimi je treba, če se petletni zastaralni rok iz člena 85, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov ne uporablja, upoštevati – „tudi kot parameter razumnega roka“ za uporabo člena 22 Kadrovskih predpisov – petletni zastaralni rok, določen v členu 81 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL 2012, L 298, str. 1).

[…]

127

Poudariti je treba, da sta se v obravnavani zadevi tako pritožnik kot Sodišče za uslužbence zmotila glede področja uporabe zakonodaje s tem, da sta se sklicevala v točki 130 tožbe na določbe člena 81 Uredbe št. 966/2012 za uveljavljanje zastaranja ali neupoštevanja razumnega roka oziroma v točki 170 izpodbijane sodbe na določbe člena 93(2) Delegirane uredbe št. 1268/2012, sprejete za uporabo prvonavedenih določb, za uveljavljanje prekinitve navedenega roka.

128

V Uredbi št. 966/2012, ki je bila ob sprejetju sporne odločbe uredba, s katero so bila določena finančna pravila, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, je člen 81 namreč del poglavja „Prihodki“ ter v istem poglavju sledi členom 78, 79 in 80, ki določajo načela, po katerih se terjatve ugotovijo, odobrijo oziroma izterjajo. Ta člen 81 med drugim v odstavku 1 določa, da brez poseganja v posebne določbe, ki v obravnavani zadevi niso upoštevne, za upravičenosti Unije do tretjih oseb velja zastaralni rok petih let, v odstavku 2 pa, da se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v zvezi s podrobnimi pravili o zastaralnem roku. Člen 80 Delegirane uredbe št. 1268/2012, sprejet za uporabo člena 78 Uredbe št. 966/2012, v odstavku 3 določa, da odredbodajalec, ki je ugotovil terjatev, o tem obvesti dolžnika z opominom, v katerem mora biti naveden rok za plačilo, od katerega se bodo obračunavale zamudne obresti, če dolg ne bo plačan. Člen 93 Delegirane uredbe št. 1268/2012, sprejet za uporabo člena 81 Uredbe št. 966/2012, med drugim v odstavku 1 določa, da zastaralni rok za upravičenosti Unije do tretjih oseb začne teči po izteku tega plačilnega roka, v odstavku 2 pa, da se ta rok prekine s kakršnim koli aktom institucije ali države članice v imenu institucije, s katerim naj bi se izterjala terjatev in o katerem je obveščena tretja oseba.

129

Iz tega izhaja, da se glede na stanje prava, ki se uporablja za to zadevo, zastaralni rok, na katerega se sklicuje pritožnik in ki temelji na členu 81 Uredbe št. 966/2012, lahko nanaša le na fazo, ki sledi ugotovitvi terjatve in se, natančneje, začne z rokom za plačilo, navedenim v opominu, poslanem tretji osebi dolžniku, in ga torej ni mogoče uveljavljati za prejšnje faze, ki so pripeljale do ugotovitve terjatve (glej po analogiji sodbo z dne 14. junija 2016, Marchiani/Parlament, C‑566/14 P, EU:C:2016:437, točke od 86 do 89). V obravnavani zadevi pa se pritožniku zdi pretiran čas, ki je pretekel med dogodki, zaradi katerih je nastala terjatev, in trenutkom, ko je bila ta terjatev dokazana v sporni odločbi, torej še pred samo ugotovitvijo te terjatve v smislu člena 78 Uredbe št. 966/2012. Zato se petletni zastaralni rok iz člena 81 Uredbe št. 966/2012 bodisi z neposredno uporabo bodisi kot parameter razumnega roka ne more uporabiti v korist pritožnika.

130

Sodišče za uslužbence je zato napačno navedlo določbe člena 93(2) Delegirane uredbe št. 1268/2012, ki so določbe za uporabo člena 81 Uredbe št. 966/2012, v odgovor na trditve pritožnika v zvezi z zastaralnim rokom, ki temeljijo na zadnjenavedenem členu. Vendar je ugotovitev, do katere je prišlo Sodišče za uslužbence in v skladu s katero terjatev v zvezi z zadevnimi najemninami ni zastarala na podlagi pravil, ki izhajajo iz finančnih predpisov, vseeno utemeljena iz pravnih razlogov, navedenih v točki 129 zgoraj.

131

V teh okoliščinah je treba ob upoštevanju preudarkov, izraženih v točki 110 zgoraj v zvezi z možnostjo, da pritožbeno sodišče nadomesti pravne razloge, in dejstva, da pritožnik v pritožbi ni navedel drugih trditev, s katerimi bi grajal analizo, ki jo je Sodišče za uslužbence opravilo glede tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev petletnega zastaralnega roka ali razumnega roka, zavrniti pritožbeni razlog, ki se nanaša na napačno uporabo prava v zvezi s finančno odgovornostjo pritožnika, v delu, ki se nanaša na uporabo člena 81 Uredbe št. 966/2012.

[…]

156

Pritožnik v točki 28 pritožbe najprej izpodbija načelno presojo v točki 70 izpodbijane sodbe, pri čemer trdi, da se očitki proti uradniku med postopkom ne smejo spreminjati, tako da se prilagodijo njegovim odgovorom, ne da bi se omilili, ampak da bi se za vsako ceno ohranil disciplinski postopek proti njemu. Ta način delovanja naj zadevnemu uradniku ne bi omogočal pravočasne obrambe. Sodišče za uslužbence naj bi torej napačno uporabilo pravo.

[…]

159

Glede trditev v pritožbi, navedenih v točki 156 zgoraj v zvezi z načelno presojo, citirano na koncu točke 155 zgoraj, je iz Priloge IX h Kadrovskim predpisom o disciplinskem postopku razvidno, da ta sledi fazi preiskave, ki jo opravi OLAF ali OI, ki ima lahko za to posebno službo, kot je IDOC pri Komisiji. Šele po izteku te faze preiskave, kot je določeno v členu 3 te priloge, se po potrebi začne disciplinski postopek, in sicer ob posvetovanju z disciplinsko komisijo ali brez tega posvetovanja, odvisno od stopnje predvidene kazni. Zato je v primeru posvetovanja z disciplinsko komisijo v poročilu OI, priloženem sklepu o predložitvi zadeve tej komisiji, opredeljena zatrjevana kršitev obveznosti zadevnega uradnika, kot je potrjeno v členu 12(1) te priloge, v skladu s katerim morajo biti v tem poročilu „jasno navedena dejstva v zvezi z obtožbo in, kadar je to primerno, okoliščine, v katerih so se pojavila, vključno z vsemi oteževalnimi ali olajševalnimi okoliščinami“. Glede na kršitev, opredeljeno v tem poročilu, poslanem zadevnemu uradniku na podlagi člena 12(2) te priloge, bosta njegovo ravnanje presojala disciplinska komisija in OI, tudi z vidika dodatnih dokazov, predloženih med disciplinskim postopkom, in glede na to kršitev bo temu uradniku po potrebi naložena kazen. Glede na isto kršitev, ki mu jo po preiskavi očita OI, bo zadevni uradnik lahko dalje uveljavljal svojo pravico do obrambe v skladu s pravili, določenimi v členih od 12 do 22 te priloge, med drugim tako, da se bo seznanil s celotnim spisom ter predstavil pisna in ustna stališča disciplinski komisiji, ko bo ta izdala svoje mnenje, pa še OI. Zato morebitne prilagoditve vsebine kršitve v fazi preiskave, v kateri službe, pristojne za preiskavo, to začnejo na podlagi možne kršitve, ne morejo pomeniti kršitve pravice do obrambe, kot je pravilno presodilo Sodišče za uslužbence, in sicer tudi če je ob upoštevanju opravljenih poizvedovanj kršitev, ugotovljena ob koncu preiskave, večja ali hujša od prvotno opredeljene morebitne kršitve. V zvezi s tem člena 1 in 2 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, ki se nanašata na fazo preiskave, določata, da kadar se pokaže možna vpletenost uradnika v zadevo, je ta o tem obveščen, če to ne škoduje preiskavi. To nikakor ne določa obveznosti, da je treba možno kršitev razjasniti ob samem začetku preiskovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 15. maja 1997, N/Komisija, T‑273/94, EU:T:1997:71, točka 79). Napačna uporaba prava, ki se v pritožbi zatrjuje v zvezi s točko 70 izpodbijane sodbe, torej ni dokazana.

[…]

162

Vendar razlogi, omenjeni v točki 161 zgoraj, niso pravno zadostni za zavrnitev graje pritožnika o tem, da v spisu, ki ga je OI poslal disciplinski komisiji, in v njegovem osebnem spisu, do katerega je imel dostop, ni naveden rezultat pripravljalnega ukrepa, ki ga je IDOC opravil v zvezi z obstojem tega pravila o nedodelitvi službenega stanovanja v okoliščinah, s katerimi naj bi bil soočen pritožnik.

163

V zvezi s tem je treba poudariti, da je bil ta pripravljalni ukrep dejansko izveden, kot je razvidno iz odločbe o zavrnitvi pritožbe pritožnika, ki jo je OI sprejel 10. septembra 2015 in v kateri je navedeno, da „v komunikaciji z ESZD ni bilo mogoče zanesljivo potrditi obstoja takega pravila in prakse v ESZD“ ter da „obstoj takega pravila ni dokazan“. Sam pritožnik v pritožbi zoper sporno odločbo navaja podobno pojasnilo, kot so ga predstavniki OI dali na sestanku disciplinske komisije. Člen 13(1) Priloge IX h Kadrovskim predpisom pa določa, da ima zadevni uradnik, potem ko disciplinska komisija prejme poročilo OI, pravico pridobiti svoj celotni osebni spis in kopirati vse za postopek pomembne dokumente. Namen te določbe je zagotoviti spoštovanje pravice do obrambe, ko je končana faza preiskave. Spomniti je treba, da je upoštevanje pravice do obrambe v vseh postopkih, ki lahko pripeljejo do kazni, temeljno načelo prava Unije, ki ga je treba upoštevati tudi takrat, kadar gre za postopek upravne narave (sodba z dne 13. februarja 1979, Hoffmann‑La Roche/Komisija, 85/76, EU:C:1979:36, točka 9). Poleg tega je bilo odločeno, da mora imeti zadevni uradnik v okviru disciplinskega postopka možnost opredeliti se do vsakega dokumenta, ki ga institucija namerava uporabiti proti njemu, razen če ta dokument nazadnje ni odločilen za zakonitost odločbe, sprejete ob koncu tega postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 3. julija 2001, E/Komisija, T‑24/98 in T‑241/99, EU:T:2001:175, točki 92 in 93). Člen 13(1) Priloge IX h Kadrovskim predpisom zdaj prispeva tudi k spoštovanju načela, določenega v členu 41(2)(b) Listine o temeljnih pravicah, ki zagotavlja pravico do dobrega upravljanja, v skladu s katero ima vsaka oseba pravico do vpogleda v svoj spis. Iz tega izhaja, da mora biti pripravljalni ukrep služb, pristojnih za preiskavo, ne glede na rezultat del spisa, ki se pošlje disciplinski komisiji in zadevni osebi. V obravnavani zadevi je treba poleg tega ugotoviti: najprej, da je OI na sestanku disciplinske komisije uporabil rezultat tega pripravljalnega ukrepa, ko je navedel, da obstoj pravila, na katero se sklicuje pritožnik, ni potrjen, in to ne da bi pritožnika pred tem seznanil s tem rezultatom v spisu; dalje, da je disciplinska komisija v točki 38 svojega mnenja v bistvu ponovila to ugotovitev; nazadnje, da je bila ta ugotovitev ponovljena tudi v odločbi o zavrnitvi pritožbe pritožnika, ki jo je OI sprejel 10. septembra 2015. Ni mogoče izključiti, da bi lahko pritožnik, če bi se lahko po predložitvi zadeve disciplinski komisiji seznanil z vsebino pripravljalnega ukrepa, ki ga je opravil IDOC – zlasti če bi se izkazalo, da je bil jedrnat in opravljen neuradno ali z malo dokumentacije – bolje utemeljil svoje trditve v zvezi s tem in, na primer, bolj prepričljivo kot v svojem sporočilu disciplinski komisiji z dne 23. septembra 2014 zahteval ponovne poizvedbe glede tega, zlasti tako, da bi zahteval kontradiktorno preiskavo, ki bi jo disciplinska komisija odredila na podlagi člena 17(1) Priloge IX h Kadrovskim predpisom.

[…]

169

Sodišče za uslužbence je s tem, da je v točki 80 izpodbijane sodbe presodilo, da so očitki pritožnika glede presoje dejanskega stanja, ki jo je opravila disciplinska komisija, brezpredmetni, namreč napačno uporabilo pravo.

170

Če disciplinski postopek vključuje posredovanje disciplinske komisije, to je ob upoštevanju določb členov 3 in 11 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, kadar OI začne disciplinski postopek in pri tem predvidi, da lahko pripelje do naložitve hujše kazni od pisnega opozorila ali opomina, je to posredovanje bistveni element postopka, ker pomeni trenutek poglobljene kontradiktorne razprave, ki jo po potrebi spremlja dodatna preiskava poleg tistih, ki so bile opravljene že prej, in ker OI nato sprejme odločitev ob upoštevanju dela disciplinske komisije, to je ob upoštevanju njenega obrazloženega mnenja, sprejetega z večino glasov, in celo ločenih mnenj, ki so jih morda izrazili nekateri od njenih članov, kot izhaja iz členov od 12 do 18 te priloge. Pritožnik v zvezi s tem pravilno poudarja, da kadar se OI oddalji od mnenja disciplinske komisije, mora podrobno pojasniti razloge za to, kot je večkrat odločilo Sodišče za uslužbence (glej v tem smislu sodbe z dne 3. junija 2015, Bedin/Komisija, F‑128/14, EU:F:2015:51, točka 29; z dne 18. junija 2015, CX/Komisija, F‑27/13, EU:F:2015:60, točki 57 in 58, in z dne 10. junija 2016, HI/Komisija, F‑133/15, EU:F:2016:127, točka 147). Zato je posredovanje disciplinske komisije, kadar ji je treba predložiti zadevo kot v tem primeru, bistvena zahteva v postopku, v katerem mora uradnik, ki je po koncu tega postopka kaznovan, načeloma imeti možnost izpodbijati mnenje, če OI proti njemu sprejme presojo dejanskega stanja, ki jo je opravila disciplinska komisija. Poleg tega je Sodišče odločilo, da je samo mnenje disciplinske komisije lahko predmet dopustnega predloga za razglasitev ničnosti (sodba z dne 29. januarja 1985, F./Komisija, 228/83, EU:C:1985:28, točka 16). V primeru tožbe, s katero se kot v tem primeru predlaga samo razglasitev ničnosti končne odločbe OI, s katero je bila naložena kazen, bi se zato samo v primeru, v katerem bi se OI v končni odločbi očitno oddaljil od – oziroma očitno ne bi upošteval – presoje disciplinske komisije ali enega od njenih članov, lahko štelo, da je tožbeni razlog ali očitek zoper to presojo brezpredmeten, ker je izpodbijani akt namreč končna odločba, in ne mnenje disciplinske komisije ali stališče nekaterih njenih članov. V drugih primerih bi bilo pretirano formalistično od pritožnika zahtevati, da svoje tožbene razloge in očitke izrazi zoper posamezne odlomke sporne odločbe, da bi izpodbijal presojo, sprejeto v okviru dela disciplinske komisije, medtem ko je OI to presojo upošteval pri sprejetju svoje odločbe.

[…]

239

Kot je bilo pojasnjeno že v točki 147 zgoraj, pritožnik disciplinski komisiji najprej v točki 59 tožbe očita, da ni odločila o tem, ali ji je bila zadeva pravilno predložena, in splošneje o postopkovnih vprašanjih, ki jih je postavil v obrambnem sporočilu, ki ji ga je poslal in je bilo omenjeno v točki 19 zgoraj.

240

V zvezi s tem je disciplinska komisija v točkah 1 in 2 mnenja v bistvu pravilno pojasnila, da ji ni treba preveriti pravilnosti postopka preiskave, ampak da mora preveriti samo pravilnost poteka preiskave pred njo. Kot je Sodišče za uslužbence poudarilo v točki 78 izpodbijane sodbe, je namreč naloga disciplinske komisije v skladu s členom 18 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, da sprejme obrazloženo mnenje o tem, ali so dejstva v zvezi z obtožbo dokazana, in o kakršni koli kazni, ki bi morala izhajati iz njih. OI, ki je pooblaščen za naložitev kazni zadevnemu uradniku, mora preveriti, ali sta bila postopek preiskave in celoten disciplinski postopek pravilna, in če je potrebno, mora sodišče, ki odloča o tožbi zoper odločbo, ki jo je sprejel OI, storiti enako. Disciplinska komisija mora kot vsak upravni ali posvetovalni organ zagotavljati pravilnost postopka, ki poteka pred njo in je ena od faz disciplinskega postopka. Poleg tega, če meni, da postopek preiskave, preden ji je bila zadeva predložena, ni bil zadosten, mora ta postopek – poleg pisnih ali ustnih izjav, ki jih pred njo podata zadevni uradnik in OI – dopolniti s svojimi vprašanji, celo s kontradiktorno preiskavo, kot je določeno v členu 17 Priloge IX h Kadrovskim predpisom. V obravnavani zadevi je disciplinska komisija v točkah 1 in 2 mnenja navedla, da nima pristojnosti, da bi obsodila morebitne nepravilnosti, ki so se zgodile v postopku, preden ji je bila zadeva predložena, vendar je zagotovila, da lahko pritožnik poda pripombe glede sporočila IDOC z dne 31. oktobra 2013, s katerim se je začela preiskava v zvezi s finančno odgovornostjo pritožnika in ki je moralo biti del spisa, poslanega disciplinski komisiji, in opozorila, da se je lahko sama z njim pravočasno seznanila. Poleg tega je treba ugotoviti, da pritožnik v tožbi disciplinski komisiji ne očita, da ni opravila dodatnih poizvedovanj v obliki vprašanj ali preiskave. Zato je treba zavrniti trditve pritožnika, navedene v točki 59 tožbe in predstavljene v točki 74 izpodbijane sodbe, s katerimi disciplinski komisiji očita, da ni odločila o nekaterih zatrjevanih postopkovnih nepravilnostih.

[…]

286

Člen 22 Kadrovskih predpisov določa, da mora uradnik Unije v celoti ali delno popraviti škodo, ki jo utrpi Unija, če je pri opravljanju svojih nalog ali v povezavi z njihovim opravljanjem zagrešil hujšo kršitev.

[…]

295

Pritožnik je vedel, da položaj, da v službenem stanovanju, katerega velikost je bila predvidena za prebivanje njegove družine in za katero je zaprosil, ne prebiva skupaj z družino, ne more trajati, tudi če ga vodja administracije pri delegaciji ni silila, naj službeno stanovanje vrne. Priznal je, med drugim na drugem zaslišanju pred uradom OLAF, da je ta vodja vztrajala, naj se mu družina pridruži v stanovanju, in ne zanika, da mora v službenem stanovanju, ki je predvideno za skupno prebivanje z družino, običajno prebivati družina. V zvezi s tem se lahko upoštevne določbe Priloge X h Kadrovskim predpisom in podrobna pravila za njihovo uporabo, skupaj z upoštevanjem interesov Unije, kar je dolžnost uradnikov v skladu s členom 11 Kadrovskih predpisov, razlagajo le tako, da uradnik, ki je zaprosil za službeno stanovanje v velikosti, primerni za potrebe njegove družine, v tem stanovanju prebiva skupaj z družino ali pove, da se mu mora odpovedati, če vztrajne težave prek razumnega roka preprečujejo, da bi se družina vselila. Za zadevnega uradnika je to vprašanje lojalnosti.

296

Če je v obravnavani zadevi težava zaradi slabo lakiranega parketa onemogočala vselitev družine, za kar bi bil torej odgovoren lastnik, bi moral pritožnik zavrniti vstop v prostore ali ustrezno ukrepati pri delegaciji, da bi ta lastnika lahko seznanila z njegovo odgovornostjo.

297

Nazadnje, tudi če je prisotnost prijatelja, ki je varoval stanovanje, lahko pomirila zaskrbljenost pritožnika, da ne bi v njegovem službenem stanovanju neprimerno prebivale tretje osebe, je bila ta dolgoročna ureditev varovanja stanovanja utemeljena le zato, ker pritožnik v njem ni stalno prebival, saj se mu družina ni pridružila.

298

Tako nobeden od razlogov, povezanih z zdravjem njegove žene in otroka, notranjo neurejenostjo stanovanja ali ravnanjem vodje administracije pri delegaciji, ne more upravičiti osebnega ravnanja pritožnika in ne more biti dokaz, da je ostal lojalen Uniji od januarja 2009, to je po prvih štirih mesecih najema, s tem, da ni predlagal, da se odpove stanovanju družinske velikosti, ki ga je dobil in obdržal za svojo korist, tudi če je izkazal določeno preglednost glede položaja pri vodji administracije pri delegaciji.

[…]

300

V tej fazi analize je treba torej sprejeti, ob upoštevanju nepotrebne porabe javnih sredstev zaradi ravnanja pritožnika in tega, da je službeno stanovanje obdržal prek razumnega roka, da je OI pravilno ugotovil, da je kršitev obveznosti pritožnika hujša, ker je od januarja 2009, to je štiri mesece od začetka najema, do konca tega najema avgusta 2010 podaljšal nezakonito uporabo svojega službenega stanovanja, ne da bi v zvezi s tem ukrepal pri delegaciji in ji ga vrnil v uporabo. Kršitev, zaradi katere se lahko uveljavlja finančna odgovornost pritožnika na podlagi člena 22 Kadrovskih predpisov, je bila torej pravilno opredeljena za to obdobje.

[…]

302

V zvezi s škodo, ki je nastala zaradi ravnanja pritožnika, je treba najprej zavrniti njegovo trditev, izraženo v točkah od 120 do 123 tožbe in temelječo na dejstvu, da najema prvo leto ni bilo mogoče odpovedati, ne da bi bilo treba vseeno plačati najemnino za celo leto, kar naj bi izključevalo vsakršno škodo za Unijo v prvem letu najema od septembra 2008 do avgusta 2009. Škoda za Unijo dejansko obstaja v celotnem obdobju, za katero je v sporni odločbi ugotovljeno, da je zanjo odgovoren pritožnik, in sicer od januarja 2009 do avgusta 2010, torej med drugim od januarja 2009 do avgusta 2009, ker je Unija v tem času plačevala družinsko službeno stanovanje uradniku, ki je v njem prebival le sam in delno med tednom, medtem ko je imel v bližini drugo družinsko stanovanje, v katerem je ostala njegova družina in kjer je sam živel delno. Poleg tega je to škodo dejansko povzročil pritožnik, ki po tem, ko je zaprosil za tako službeno stanovanje, ni končal zgoraj navedenega položaja, ker ni predlagal, da bi to stanovanje po nekaj mesecih vrnil. Kot je poudarjeno v točki 296 zgoraj, če je trajna težava zaradi slabo lakiranega parketa resnično onemogočala vselitev družine v službeno stanovanje, za kar bi bil torej odgovoren lastnik, bi moral pritožnik takoj zavrniti vstop v prostore ali ustrezno ukrepati pri delegaciji, da bi ta lastnika lahko hitro in odločno seznanila z njegovo odgovornostjo. Ta škoda je dokazana tudi do izteka najema, ker je pritožnik s tem, da službenega stanovanja ni vrnil delegaciji, Komisiji preprečil, da bi uživala to nepremičnino, čeprav je plačevala najemnino zanjo, zlasti s tem, da ji je preprečil, da bi to stanovanje uporabila drugače, kot je Sodišče za uslužbence ugotovilo v točki 159 izpodbijane sodbe, ali vsaj odpovedala najem brez pogodbene kazni od septembra 2009, kar bi lahko zmanjšalo škodo, ki jo je dejansko utrpela Unija. V zvezi s tem na podlagi dejstva, da je bilo v najemni pogodbi predvideno obdobje, v katerem najemnik ne more odpovedati pogodbe v prvem letu, razen če ni najemnina v tem obdobju vseeno plačana, v nasprotju s tem, kar trdi pritožnik, ni mogoče šteti, da v tem obdobju ni bilo škode. V tem obdobju je delegacija dejansko plačevala službeno stanovanje družinske velikosti na zahtevo pritožnika, ne da bi bilo to utemeljeno in ne da bi lahko od tega imela korist.

303

Dalje, pritožnik v točki 125 tožbe trdi, da če bi imel pravico do manjšega službenega stanovanja za samsko osebo, bi bila škoda za Unijo omejena na razliko v najemnini med družinskim službenim stanovanjem, v katerem je prebival, in takim manjšim službenim stanovanjem. To trditev bi bilo mogoče sprejeti le, če bi pritožnik med predvidenim najemom družinskega stanovanja dejansko zaprosil za službeno stanovanje za samsko osebo, ker pa tega ni storil in je to samo čista špekulacija, zlasti ker je bila njegova žena lastnica stanovanja v New Yorku, v katerem je prebivala njegova družina, je treba ugotoviti, da je v celotnem obdobju najema Unija dejansko utrpela škodo, ki ustreza celotnemu znesku najemnin, plačanih za službeno stanovanje, ki je bilo dodeljeno pritožniku, čeprav tega stanovanja ni bilo treba najeti. Ta škoda torej, kot je Komisija poudarila v sporni odločbi, zajema obdobje od januarja 2009 do avgusta 2010, za katero je bilo v točki 300 zgoraj odločeno, da je v njem pritožnik huje kršil svoje obveznosti.

[…]

307

Kot je navedeno v točkah 106 in 114 zgoraj, se pritožnik sklicuje na petletni zastaralni rok iz člena 85, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov in podredno, kot na parameter razumnega roka za uporabo člena 22 Kadrovskih predpisov, na petletni zastaralni rok iz člena 81 Uredbe št. 966/2012. Kot je bilo odločeno v točkah 113 in 129 zgoraj, se v tej zadevi ne uporablja nobena od teh dveh določb. Nobena določba prava Unija namreč ne določa roka, v katerem je treba v zvezi z zadevnimi dejstvi opraviti preiskavo in disciplinski postopek ter sprejeti odločbo, v kateri se ugotovi finančna odgovornost uradnika na podlagi člena 22 Kadrovskih predpisov. Vseeno je mogoče upoštevati, da je člen 85, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov prikaz zastaralnega roka, ki ga zakonodajalec upošteva za nekatera razmerja med Unijo in njenimi uradniki, tudi če glede na razlike med uporabo člena 22 Kadrovskih predpisov in uporabo člena 85 teh predpisov, poudarjene v točki 112 zgoraj, podobno dolgega roka, ki ga je treba upoštevati v okviru uporabe člena 22 Kadrovskih predpisov, ni mogoče prekiniti kot rok, določen v členu 85, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov.

308

Iz sodne prakse izhaja, da če zakonodajalec ni določil zastaralnega roka, zahteva po pravni varnosti pomeni, da morajo institucije Unije svoje pristojnosti izvajati v razumnem roku (glej sodbo z dne 14. junija 2016, Marchiani/Parlament, C‑566/14 P, EU:C:2016:437, točka 96 in navedena sodna praksa). Preveriti je torej treba, ali službe Komisije in OI s tem, da so opravili preiskavo, začeli disciplinski postopek in nazadnje ugotovili finančno odgovornost pritožnika za obdobje od januarja 2009 do avgusta 2010, pri izvajanju svojih pristojnosti niso upoštevali načela razumnega roka za ukrepanje.

309

Razumnost roka je treba presojati na podlagi vseh okoliščin posamezne zadeve, zlasti glede na pomen spora za zadevno osebo, zapletenost zadeve, različne stopnje postopka, ki jih je izvedla institucija Unije, in ravnanje strank med postopkom. Razumnosti roka namreč ni mogoče presojati s sklicevanjem na neko natančno zgornjo mejo, ki bi bila določena abstraktno (glej sodbo z dne 14. junija 2016, Marchiani/Parlament, C‑566/14 P, EU:C:2016:437, točki 99 in 100 ter navedena sodna praksa).

310

V obravnavani zadevi je obdobje, za katero je bila ugotovljena hujša kršitev obveznosti pritožnika, obdobje od januarja 2009 do avgusta 2010. Urad OLAF je pritožnika o tem, da je bila proti njemu uvedena preiskava zaradi uporabe službenega stanovanja, obvestil marca 2012, to je manj kot dve leti po koncu tega neprekinjenega obdobja. Po koncu faze preiskave, v kateri sta zaporedoma sodelovala OLAF in IDOC, je OI julija 2014 začel disciplinski postopek proti pritožniku in februarja 2015 sprejel sporno odločbo, v kateri je bila med drugim ugotovljena finančna odgovornost pritožnika. Ta odločba je bila potrjena septembra 2015 z zavrnitvijo pritožbe pritožnika. Glede na to zaporedje dejstev je treba šteti, da upravni organ svojih pristojnosti ni izvajal v nerazumnih rokih.

[…]

315

Pritožnik je goljufiva ravnanja enega od svojih sodelavcev v New Yorku prijavil v elektronskem sporočilu, ki ga je službi IDOC poslal 13. maja 2013 in je vsebovano v prilogi 36 k pritožbi. To sporočilo je bilo poslano, potem ko je bil pritožnik že predmet preiskave zaradi uporabe službenega stanovanja, njegov namen pa je bil predvsem vzbuditi dvom o verodostojnosti dveh obremenilnih pričevanj proti njemu, ki ju je upošteval OLAF. V teh okoliščinah je pritožnik poročal o domnevno z več vidikov nezakonitem ravnanju tega sodelavca, ki naj bi bil povezan z osebama, ki sta pričali. Iz tega sporočila je razvidno, da se je prijava pritožnika nanašala delno na dejstva, ki so jih nadrejeni v delegaciji in on sam očitno poznali že nekaj časa, in delno na dejstva, s katerimi so urad OLAF seznanile druge osebe iz delegacije, preden je pritožnik sam o njih službi IDOC poročal več mesecev po tem, ko je zanje izvedel naključno. Zato prijava pritožnika ne spada v okvir opozorila o dejstvih, na podlagi katerih je mogoče domnevati o obstoju nezakonite dejavnosti, ki jo odkrije uradnik, kot je določeno v členu 22a Kadrovskih predpisov, ampak je samo del obrambe uradnika v zvezi z njegovimi lastnimi interesi. Pritožnik se torej ne more sklicevati na status prijavitelja, ob domnevi, da bi tak status lahko veljal kot olajševalna okoliščina za dejstva, ki niso povezana z dejstvi, ki jih je prijavil, tudi če se ta izkažejo za točna.

[…]

317

Iz vsega navedenega izhaja, da ni bilo mogoče sprejeti nobenega od razlogov za razglasitev ničnosti, podanih zoper sporno odločbo, zato je treba zavrniti predloge pritožnika za razglasitev ničnosti, vključno s tistimi, ki so podani zoper odločbo o zavrnitvi njegove pritožbe. V zvezi s tem Splošno sodišče napotuje na razloge, ki jih je Sodišče za uslužbence predstavilo v točkah od 43 do 45 izpodbijane sodbe.

318

Ugotoviti je treba, da pritožnik s tem, da je v predlogih predlagal, naj sodišče izvaja svojo neomejeno pristojnost iz člena 22, tretji odstavek, Kadrovskih predpisov in zniža denarno odškodnino, ki se od njega zahteva v sporni odločbi, ni navedel posebne trditve za utemeljitev predlaganega znižanja, razen tistih, ki so bile navedene v podporo razlogom za razglasitev ničnosti. Vendar, kot je generalna pravobranilka J. Kokott poudarila v točki 60 sklepnih predlogov v zadevi Gogos/Komisija (C‑583/08 P, EU:C:2010:118), se sodišče Unije ne sme omejiti le na nadzor zakonitosti zadevnih aktov, če gre v sporu med Unijo in enim od njenih uradnikov izključno za finančnopravni vidik, ampak lahko preizkusi tudi njihovo smotrnost in torej s svojo presojo nadomesti presojo OI. V zvezi s tem člen 91(1), drugi stavek, Kadrovskih predpisov sodišču Unije v sporih finančne narave in v okviru izvajanja njegove neomejene pristojnosti omogoča, da po uradni dolžnosti ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve oceni ex æquo et bono utrpljeno škodo (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 20. maja 2010, Gogos/Komisija, C‑583/08 P, EU:C:2010:287, točka 44 in navedena sodna praksa). Poleg tega se lahko taka pristojnost izvaja tudi takrat, kadar ni bil vložen ustrezen predlog (glej v tem smislu sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Gogos/Komisija, C‑583/08 P, EU:C:2010:118, točka 61), in a fortiori takrat, kadar je bil tak predlog vložen, ne da bi bila navedena posebna utemeljitev v podporo temu predlogu. V obravnavani zadevi se je glede na zahteve po spoštovanju kontradiktornosti obsežno razpravljalo o vlogi vodje administracije pri delegaciji tako v pisanjih strank kot na obravnavi, zlasti na podlagi vprašanj, ki jih je Splošno sodišče postavilo ob tej priložnosti.

319

Iz te razprave in listin iz spisa je razvidno, da vodja administracije pri delegaciji od pritožnika ni zahtevala, naj zapusti službeno stanovanje, ampak ga je zgolj opozorila na nezakonitost njegovega položaja (glej točko 274 zgoraj). Tudi če se zaradi te okoliščine ne podvomi o obstoju hujše kršitve pritožnika, ki jo predstavlja podaljšanje nezakonite uporabe službenega stanovanja od januarja 2009 do avgusta 2010 (glej točko 300 zgoraj), kaže, da je Komisija, ker njena predstavnica na kraju samem ni dala ustrezne pobude, čeprav je bila seznanjena s položajem, prispevala k polnemu nastanku škode, ki jo je utrpela, čeprav bi lahko zmanjšala njen obseg, saj ni videti, da bi karkoli lahko preprečevalo tako pobudo, zlasti če bi bila taka, da bi se od pritožnika zahtevalo, naj izprazni službeno stanovanje, ker pogoji za njegovo uporabo niso izpolnjeni. Tako in ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve Splošno sodišče ocenjuje ex æquo et bono, da je treba odškodnino, ki jo pritožnik dolguje za škodo, nastalo Uniji, zmanjšati (glej v tem smislu sodbi z dne 7. novembra 1985, Adams/Komisija, 145/83, EU:C:1985:448, točki 53 in 54, in z dne 11. julija 2007, Schneider Electric/Komisija, T‑351/03, EU:T:2007:212, točki 332 in 334).

320

Zato je treba v skladu s členom 22 Kadrovskih predpisov odškodnino, ki jo mora pritožnik plačati za škodo, ki jo je povzročil Uniji zaradi hujše kršitve svojih obveznosti, ker ni storil ničesar, da bi od januarja 2009 vrnil službeno stanovanje, določiti na 80.000 EUR na dan izreka te sodbe, kar pomeni, da bodisi Komisija pritožniku vrne zneske, vključno z morebitnimi obrestmi, ki jih je ta že plačal in presegajo ta znesek, bodisi Komisija od pritožnika zahteva morebitna dodatna plačila do višine navedenega zneska. V obeh primerih bi bilo treba zahtevana plačila ali vračila povečati za obresti po obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka (ECB) določi za svoje operacije glavnega refinanciranja, izračunane od izreka te sodbe.

[…]

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)

razsodilo: