1

Tožeča stranka, družba Pirelli Tyre SpA, je 23. julija 2001 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena in tudi sama nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)), vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije.

2

Znamka Evropske unije, katere registracija se zahteva, je ta figurativni znak:

3

Proizvodi, za katere se je zahtevala registracija, spadajo v razred 12 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „Trde pnevmatike za vozila, gume, polni platišča in pokrovi koles, pol-pnevmatike in pnevmatike za kolesa vseh vrst vozil, kolesa vseh vrst vozil, zračnice, platišča koles, deli, dodatki in rezervni deli za kolesa vseh vrst vozil“.

4

Prijava znamke Evropske unije je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 36/2002 z dne 6. maja 2002, figurativni znak, naveden v točki 2 zgoraj, pa je bil kot znamka registriran 18. oktobra 2002 pod številko 2319176.

5

Intervenientka, družba The Yokohama Rubber Co. Ltd, je 27. septembra 2012 pri EUIPO vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti sporne znamke za proizvode „trde pnevmatike za vozila, polne gume, pol-pnevmatike in pnevmatike za kolesa vseh vrst vozil“. Ta zahteva je bila utemeljena s členom 52(1)(a) Uredbe št. 40/94 v povezavi s členom 7(1)(b) oziroma členom 7(1)(e)(ii) iste uredbe.

6

Oddelek EUIPO za izbris je sporno znamko z odločbo z dne 28. avgusta 2014 razglasil za nično za proizvode, navedene v točki 5 zgoraj, ter za „platišča koles in polna platišča za kolesa vseh vrst vozil“, ker je sporni znak sestavljen izključno iz oblike zadevnega blaga, ki je nujna za dosego tehničnega učinka v smislu člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94.

7

Tožeča stranka je na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 (postali členi od 66 do 71 Uredbe 2017/1001) pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris.

8

Peti odbor EUIPO za pritožbe je z odločbo z dne 28. aprila 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbi delno ugodil. V točki 1 izreka izpodbijane odločbe je odločbo oddelka za izbris razveljavil v delu, v katerem je ta sporno znamko razglasil za nično za „platišča in polna platišča za kolesa vseh vrst vozil“. Odbor za pritožbe je namreč ugotovil, da ti proizvodi niso bili zajeti z zahtevo za ugotovitev ničnosti in da je oddelek za izbris z razglasitvijo ničnosti prekoračil obseg te zahteve. V preostalem je odbor za pritožbe v točki 2 izreka izpodbijane odločbe odločbo oddelka za izbris potrdil in sporno znamko razglasil za nično za „trde pnevmatike za vozila, polne gume, pol-pnevmatike in pnevmatike za kolesa vseh vrst vozil“. Odbor za pritožbe je v zvezi s tem najprej ugotovil, da je bilo ob upoštevanju predloženih dokazov „očitno, da [je] znak prikaz[oval] tekalno plast pnevmatike in torej (verjetno) najpomembnejši del spornih proizvodov […], vsaj s tehničnega vidika“. Odbor za pritožbe je dalje ugotovil, da je glavna značilnost zadevne znamke utor v obliki črke „L“, ki ima naslednje lastnosti: kot približno 90°, ukrivljeni del in dva ločena dela, ki se širita iz konice. Odbor za pritožbe je nazadnje v bistvu odločil, da iz dokazov, ki jih je predložila intervenientka, izhaja, da je bil sporni znak bistven za dobro delovanje pnevmatik, ker je omogočil učinkovito trenje in zaviranje ter izboljšal udobje. Odbor za pritožbe je v točki 3 izreka izpodbijane odločbe tožeči stranki naložil, naj intervenientki plača 1700 EUR, ker pred EUIPO ni uspela.

9

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

10

EUIPO in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:

11

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri razloge. S prvim tožbenim razlogom odboru za pritožbe očita, da je svojo odločbo oprl na različico člena 7(1)(e)(ii), ki se ratione temporis ni uporabljala. Z drugim tožbenim razlogom trdi, da so bile storjene postopkovne nepravilnosti in kršena obveznost obrazložitve. S tretjim tožbenim razlogom pa zatrjuje kršitev člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94.

12

EUIPO in intervenientka v odgovorih na tožbo trdita, da tožbeni razlogi, ki jih je navedla tožeča stranka, niso utemeljeni. Trdita tudi, da je treba dokaze iz priloge 5 k tožbi, v katerih so meritve kotov različnih utorov v pnevmatikah, razglasiti za nedopustne, ker so bili prvič predloženi šele pred Splošnim sodiščem.

13

Prvi in tretji tožbeni razlog, ki ju navaja tožeča stranka, je treba preizkusiti enega za drugim.

14

Tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi uporabil člen 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 207/2009 v različici iz Uredbe (EU) 2015/2424 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 ter Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 in razveljavitvi Uredbe Komisije (ES) št. 2869/95 o pristojbinah, ki se plačujejo Uradu za harmonizacijo notranjega trga (blagovne znamke in modeli) (UL 2015, L 341, str. 21).

15

Člen 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 207/2009, kakor je bil spremenjen z Uredbo 2015/2424, določa, da se ne registrirajo znaki, „sestavljeni izključno iz oblike ali druge značilnosti blaga, ki je nujna za dosego tehničnega učinka“.

16

Tožeča stranka namreč meni, da bi bilo treba o obstoju absolutnega razloga za ničnost presoditi na podlagi določbe, ki se je uporabljala na dan vložitve zahteve za registracijo sporne znamke, in sicer člena 7(1)(e)(ii) v različici, ki izhaja iz Uredbe št. 40/94 in ki je izključevala zgolj registracijo znakov, sestavljenih izključno iz „oblike blaga“, ki je nujna za dosego tehničnega učinka.

17

V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, katera določba se je uporabljala ratione temporis pred EUIPO, nato pa presoditi, ali je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi tudi dejansko uporabil določbo, ki se je uporabljala ratione temporis.

18

V skladu z ustaljeno sodno prakso se na splošno šteje, da se procesna pravila uporabljajo na dan začetka njihove veljavnosti (glej sodbo z dne 11. decembra 2012, Komisija/Španija, C‑610/10, EU:C:2012:781, točka 45 in navedena sodna praksa), v nasprotju z materialnopravnimi pravili, ki se običajno razlagajo tako, da se nanašajo na položaje, ki so nastali pred začetkom njihove veljavnosti, samo če iz njihovega besedila, ciljev ali sistematike jasno izhaja, da jim je treba pripisati tak učinek (sodbi z dne 12. novembra 1981, Meridionale Industria Salumi in drugi, od 212/80 do 217/80, EU:C:1981:270, točka 9, in z dne 11. decembra 2008, Komisija/Freistaat Sachsen, C‑334/07 P, EU:C:2008:709, točka 44).

19

Prvič, EUIPO ne izpodbija, da je bilo treba v obravnavanem primeru uporabiti člen 7(1)(e)(ii) v različici, ki izhaja iz Uredbe št. 40/94.

20

Drugič, poudariti je treba, da je bilo z Uredbo 2015/2424 dejansko spremenjeno besedilo člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 7(1)(e)(ii) Uredbe 2017/1001), ki se nanaša na materialnopravno določbo in, natančneje, na enega od absolutnih razlogov za zavrnitev registracije znaka oziroma – v povezavi s členom 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 59(1)(a) Uredbe 2017/1001) – na enega od ničnostnih razlogov, na podlagi katerega je mogoče znamko razglasiti za nično. Vendar pa je Uredba 2015/2424 začela veljati 23. marca 2016, iz njenega besedila, ciljev in sistematike pa ne izhaja, da bi bilo treba v položajih, ki so nastali pred njenim začetkom veljavnosti, uporabiti člen 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 207/2009 v različici, ki izhaja iz Uredbe 2015/2424.

21

Iz tega sledi, da člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 207/2009 v različici, ki izhaja iz Uredbe 2015/2424, v obravnavani zadevi očitno ni mogoče uporabiti, saj je bila sporna znamka po vložitvi zahteve za registracijo 23. julija 2001 registrirana 18. oktobra 2002.

22

Na podlagi navedenega je bil odbor za pritožbe v tem primeru dolžan presoditi, ali je treba sporno znamko razglasiti za nično na podlagi člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94.

23

Odbor za pritožbe je v točki 14 izpodbijane odločbe opozoril na besedilo člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 207/2009, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2015/2424.

24

V zvezi s tem je treba poudariti, da je odbor za pritožbe – kot priznava tudi EUIPO – v izpodbijani odločbi napačno navedel besedilo člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 207/2009, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2015/2424.

25

Vendar je treba poudariti, da je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi pri natančni predstavitvi, kako je treba razlagati to določbo, večkrat navedel sodno prakso, ki se je oblikovala na podlagi člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94, ki se nanaša le na „obliko blaga“. Poleg tega je iz besedila izpodbijane odločbe razvidno, da je odbor za pritožbe svojo presojo dejanskega stanja podal ob upoštevanju pogojev iz člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94, kot se razlagajo v upoštevni sodni praksi.

26

Odbor za pritožbe v teh okoliščinah, čeprav je napačno navedel besedilo člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 207/2009 po njeni spremembi z Uredbo 2015/2424, v izpodbijani odločbi ni uporabil spremembe, ki je bila uvedena z Uredbo 2015/2424.

27

Zato je treba ugotoviti, da izpodbijana odločba temelji na določbi, ki je bila časovno uporabljiva, in sicer na členu 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94, ki določa zavrnitev registracije „znakov, sestavljenih izključno iz oblike […] blaga, ki je nujna za dosego tehničnega učinka“.

28

Prvi tožbeni razlog je treba torej zavrniti.

29

Tožeča stranka v prvem delu tretjega tožbenega razloga trdi, da sporni znak ni oblika zadevnega blaga v smislu člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94. Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da je odbor za pritožbe napačno ugotovil, da je bil izpodbijani znak sestavni del tekalne plasti pnevmatike in torej proizvodov, zajetih s sporno znamo, in sicer „trdih pnevmatik za vozila, polnih gum, pol-pnevmatik in pnevmatik za kolesa vseh vrst vozil“.

30

EUIPO poudarja, prvič, da je odbor za pritožbe do ugotovitve, da je sporni znak tekalna plast pnevmatike, ki – vsaj tehnično – pomeni (morda) najpomembnejši del spornih proizvodov, prišel na podlagi preučitve grafičnega prikaza spornega znaka, pri čemer je upošteval prijavljene proizvode, na eni strani in dokazov, ki so jih predložile stranke na drugi. Drugič, da znak spada na področje uporabe člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94, naj bi zadoščalo, da je delno sestavljen iz proizvodov, vključenih v njegovo specifikacijo. Z drugimi besedami, zgolj to, da se lahko zadevna oblika uporabi za kompleksnejši proizvod ali se vanj vključi, naj ne bi preprečevalo uporabe tega razloga za zavrnitev. Tretjič, EUIPO ugotavlja, da utor v pnevmatiki še ni proizvod, saj ne gre za element, ki ga je mogoče ločiti od pnevmatike. Zato naj bi bil sporni znak registriran za pnevmatike, ki so proizvod, v katere je vključen zadevni utor v obliki črke „L“ in na katerih naj bi imel ta utor tehnično funkcijo. Četrtič, to, kako bo javnost dojela znak, naj ne bi bil odločilni element pri uporabi razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94. Ta razlog naj bi bil utemeljen z objektivnim merilom, v skladu s katerim naj bi EUIPO poleg grafičnega prikaza lahko upošteval vse elemente, ki so koristni za ustrezno opredelitev znaka v okviru člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94. Petič, cilj člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 naj bi bil preprečiti monopolizacijo uporabnih značilnosti proizvoda. Če bi se tožeči stranki za sporni znak podelile pravice, ki izhajajo iz znamke (ker je le del pnevmatike), bi torej lahko drugim podjetjem preprečila trženje pnevmatik, v katerih bi bili isti ali podobni znaki, torej utori.

31

Intervenientka trdi, prvič, da je iz nekaterih listin iz spisa razvidno, da je predstavnik tožeče stranke opisal in torej priznal, da je sporna znamka „skica tekalne plasti“. Drugič, znamko naj bi bilo treba preučiti ob upoštevanju okoliščin obravnavanega primera, pri čemer naj EUIPO ne bi nič preprečevalo, da izvede „obratno inženirstvo“, to je, da ugotovi, kaj v resnici znamka prikazuje in s katerim elementom si želi imetnik znamke zagotoviti izključne pravice. Tretjič, trditev, da je sporna znamka oblika proizvoda ali najpomembnejši del zadevnih proizvodov, naj bi bila ob upoštevanju listin iz spisa in proizvodov, ki jih tožeča stranka dejansko trži, pravilna. Četrtič, primeri, kako tožeča stranka sporni znak uporablja kot označbo izvora, ki je brez tehnične funkcije, ki so v brošurah in katalogih navedeni v opisu nekaterih modelov pnevmatik, naj ne bi bili upoštevni.

32

Na prvem mestu je treba poudariti, da je bil predlog za delno razglasitev ničnosti, ki ga je intervenientka v obravnavani zadevi podala pred EUIPO, utemeljen s členom 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 in členom 7(1)(b) iste uredbe. Tožeča stranka je v zvezi predlogom za ugotovitev ničnosti, utemeljenim s členom 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 in torej z neobstojem razlikovalnega učinka sporne znamke, pred EUIPO trdila, da ima navedena znamka vsaj razlikovalni učinek, ki je bil v skladu s členom 7(3) Uredbe št. 40/94 pridobljen z njeno uporabo.

33

Oddelek za izbris in nato odbor za pritožbe sta ničnost razglasila na podlagi člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 in nista preizkusila morebitnega ničnostnega razloga v zvezi z neobstojem razlikovalnega učinka navedene znamke.

34

Znamke, katerih registracija se lahko iz razlogov, navedenih v členu 7(1), od (b) do (d), Uredbe št. 40/94, zavrne, lahko v skladu z odstavkom 3 te določbe razlikovalni učinek pridobijo z uporabo. Nasprotno pa znak, katerega registracija je bila zavrnjena na podlagi člena 7(1)(e) Uredbe št. 40/94, ne more nikdar pridobiti razlikovalnega učinka za namene člena 7(3). Navedeni člen 7(1)(e) tako ureja nekatere znake, ki ne morejo biti znamke, in pomeni predhodno oviro za preprečitev registracije znaka, sestavljenega izključno iz oblike proizvoda (glej po analogiji sodbo z dne 18. junija 2002, Philips, C‑299/99, EU:C:2002:377, točki 75 in 76).

35

Če preizkus znaka na podlagi člena 7(1)(e) Uredbe št. 40/94 vodi do ugotovitve, da je izpolnjeno eno od meril, navedenih v tej določbi, je ta znak zato izvzet iz preizkusa na podlagi člena 7(3) te uredbe, ker je nemožnost registracije tega znaka v tem primeru očitna. To izvzetje pojasnjuje interes, da se najprej opravi preizkus znaka na podlagi člena 7(1)(e) Uredbe št. 40/94, če bi bilo mogoče uporabiti več absolutnih razlogov za zavrnitev, določenih v odstavku 1, ne da bi bilo mogoče tako izvzetje razlagati kot določitev obveznosti, da se isti znak najprej preizkusi na podlagi člena 7(1)(e) Uredbe št. 40/94 (sodba z dne 6. oktobra 2011, Bang & Olufsen/UUNT (Upodobitev zvočnika), T‑508/08, EU:T:2011:575, točka 44).

36

Na drugem mestu je treba spomniti, da je interes, na katerem temelji člen 7(1)(e) Uredbe št. 40/94, preprečiti, da bi pravo znamk pripeljalo do tega, da bi bil nekemu podjetju podeljen monopol nad tehničnimi rešitvami ali uporabnimi značilnostmi nekega proizvoda (glej po analogiji sodbo z dne 18. junija 2002, Philips, C‑299/99, EU:C:2002:377, točka 78).

37

Pravila, ki jih je določil zakonodajalec, v tem pogledu odražajo uravnoteženje dveh dejavnikov, ki lahko vsak zase prispevata k vzpostavitvi zdravega in lojalnega sistema konkurence (sodba z dne 14. septembra 2010, Lego Juris/UUNT, C‑48/09 P, EU:C:2010:516, točka 44).

38

Z vključitvijo prepovedi v člen 7(1) Uredbe št. 40/94, da se kot znamka registrirajo znaki, ki so sestavljeni iz oblike blaga, ki je nujna za dosego tehničnega učinka, je na eni strani zagotovljeno, da podjetja prava znamk ne morejo uporabljati za to, da bi brez časovne omejitve ohranjala izključne pravice na tehničnih rešitvah (sodba z dne 14. septembra 2010, Lego Juris/UUNT, C‑48/09 P, EU:C:2010:516, točka 45).

39

Na drugi strani pa je zakonodajalec s tem, da je omejil razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 na znake, ki so sestavljeni „izključno“ iz oblike blaga, ki je „nujna“ za dosego tehničnega učinka, pravilno menil, da je vsaka oblika blaga do neke mere funkcionalna in da bi bilo zato neprimerno zavrniti registracijo oblike blaga kot znamke samo iz razloga, da ima uporabne značilnosti. Besedi „izključno“ in „nujna“ v tej določbi zagotavljata, da se zavrnejo le registracije oblik blaga, pri katerih gre zgolj za tehnično rešitev in katerih registracija kot znamke bi torej druga podjetja resnično ovirala pri uporabi te tehnične rešitve (sodba z dne 14. septembra 2010, Lego Juris/UUNT, C‑48/09 P, EU:C:2010:516, točka 48).

40

Na tretjem mestu, člen 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 je uporabljen pravilno, če organ, ki odloča o zahtevi za registracijo zadevnega tridimenzionalnega znaka kot znamke, pravilno opredeli njegove bistvene značilnosti. Izraz „bistvene značilnosti“ je treba razumeti tako, da se nanaša na najpomembnejše elemente znaka (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 2010, Lego Juris/UUNT, C‑48/09 P, EU:C:2010:516, točki 68 in 69).

41

Bistvene značilnosti je treba opredeliti v vsakem primeru posebej. Med različnimi vrstami elementov, ki jih ima lahko znak, namreč ni nobene sistematične hierarhije. Sicer pa se lahko pristojni organ pri določitvi bistvenih značilnosti znaka bodisi opre neposredno na celotni vtis, ki ga daje ta znak, bodisi najprej opravi preizkus vsakega sestavnega elementa znaka posebej (sodba z dne 14. septembra 2010, Lego Juris/UUNT, C‑48/09 P, EU:C:2010:516, točka 70).

42

Opredelitev bistvenih značilnosti tridimenzionalnega znaka zaradi morebitne uporabe razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 se zato lahko – odvisno od primera in zlasti od težavnosti znaka – opravi s preprosto vizualno analizo tega znaka ali pa je, nasprotno, treba opraviti temeljit preizkus, pri katerem se upoštevajo elementi, ki so koristni za presojo, kot so raziskave, izvedenska mnenja ali podatki, ki se nanašajo na pravice intelektualne lastnine, ki so bile predhodno dodeljene v povezavi z zadevnim proizvodom (sodba z dne 14. septembra 2010, Lego Juris/UUNT, C‑48/09 P, EU:C:2010:516, točka 71).

43

Možnost, ki jo ima pristojni organ, da upošteva elemente, ki so koristni za opredelitev bistvenih značilnosti tridimenzionalnega spornega znaka, je bila razširjena na preizkus dvodimenzionalnih znakov (glej v tem smislu sodbo z dne 6. marca 2014, Pi-Design in drugi/Yoshida Metal Industry, od C‑337/12 P do C‑340/12 P, neobjavljena, EU:C:2014:129, točka 55).

44

Na četrtem mestu je treba poudariti, da je oddelek za izbris v svoji odločbi poudaril, da je figurativni znak sicer res lahko označba trgovskega izvora, ki je na pnevmatiki, ne da bi bil prikaz tekalne plasti pnevmatike. Vendar pa je oddelek za izbris dodal, da je bilo v obravnavanem primeru težko zanikati, da je bila izpodbijana znamka realističen prikaz neke vrste tekalne plasti, ki se uporablja na resničnih pnevmatikah.

45

V točki 25 izpodbijane odločbe je odbor za pritožbe pojasnil, da v celoti podpira pristop oddelka za izbris, ki je sporni znak opredelil kot „upodobitev neke vrste tekalne plasti“. Odbor za pritožbe je namreč pojasnil, da oddelek za izbris ni imel le pravice, ampak tudi dolžnost, da upošteva dokaze, ki so jih predložile stranke, da bi ustrezno opredelil naravo znaka in tega, kar je v okviru zadevnih proizvodov upodabljal. Odbor za pritožbe je na podlagi tega sklenil, da je bilo „ob upoštevanju predloženih dokazov in zadevnih proizvodov […] očitno, da [je] znak prikaz[oval] tekalno plast pnevmatike in zato (morda) najpomembnejši del spornih proizvodov, in sicer ‚trdih pnevmatik za vozila, polnih gum, pol‑pnevmatik in pnevmatik za kolesa vseh vrst vozil‘, ki – vsaj s tehničnega vidika – spadajo v razred 12“.

46

Prvi del tretjega tožbenega razloga, ki ga je navedla tožeča stranka in ki se nanaša na to, da sporni znak ni oblika blaga v smislu člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94, je treba obravnavati ob upoštevanju teh ugotovitev.

47

Iz sodne prakse izhaja, prvič, da mora biti grafični prikaz znamke popoln, lahko dostopen in razumljiv, da je lahko predmet stalne in gotove zaznave, ki zagotavlja označbo izvora navedene znamke. Drugič, namen zahteve grafičnega prikaza je namreč zlasti opredeliti znamko kot tako, da se ugotovi natančni predmet varstva, ki se njenemu imetniku prizna z registrirano znamko (glej v tem smislu sodbo z dne 6. marca 2014, Pi-Design in drugi/Yoshida Metal Industry, od C‑337/12 P do C‑340/12 P, neobjavljena, EU:C:2014:129, točka 57 in navedena sodna praksa).

48

V obravnavanem primeru je treba na prvem mestu poudariti, da je izpodbijana znamka – glede na njen grafični prikaz – sestavljena iz figurativnega dvodimenzionalnega znaka. Če se ta znak analizira abstraktno, spominja, denimo, na obliko nagnjene hokejske palice, kot trdi tožeča stranka, ali pa na obliko nagnjene črke „L“.

49

Najprej, očitno je torej, da sporni znak, kot je bil registriran, ne prikazuje niti oblike pnevmatike niti oblike tekalne plasti pnevmatike. Dalje, iz grafičnega prikaza, ki tvori sporni znak, ne izhaja, da je namen tega znaka biti nameščen na pnevmatiki ali na tekalni plasti pnevmatike. Nazadnje, iz grafičnega prikaza spornega znaka prav tako ne izhaja, da gre za uporabno obliko, ki izpolnjuje tehnično funkcijo ali deluje kot taka. Poleg tega k spornemu znaku ob njegovi registraciji ni bil priložen nikakršen dodatni opis.

50

Na drugem mestu iz sodne prakse, navedene v točkah od 40 do 43 zgoraj, izhaja, da lahko odbor za pritožbe za opredelitev bistvenih značilnosti dvodimenzionalnega znaka, kot je sporni znak, opravi temeljit preizkus, v okviru katerega poleg grafičnega prikaza in morebitnih opisov, predloženih ob vložitvi zahteve za registracijo, upošteva tudi ustrezne elemente, na podlagi katerih je mogoče presoditi, kaj zadevni znak konkretno prikazuje.

51

V obravnavanem primeru iz grafičnega prikaza, ki tvori sporni znak, ni razviden nikakršen obris, prav tako k temu znaku ni priložen noben dodatni opis. Tožeča stranka tudi ne izpodbija, da je v nekaterih njenih modelih pnevmatik na tekalni površini utor v obliki, ki ga prikazuje sporni znak.

52

Zato EUIPO ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 40 do 43 zgoraj, ni mogoče očitati, da je v okviru presoje spornega znaka v smislu člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 upošteval naravo zadevnega znaka v okviru proizvodov, ki jih označuje sporna znamka, in da je ugotovil, da lahko ta znak prikazuje utor, podoben tistemu v pnevmatikah, ki jih trži tožeča stranka.

53

Vendar pa na podlagi okoliščine, da je na tekalni plasti nekaterih modelov pnevmatik tožeče stranke utor v obliki, ki je upodobljena s spornim znakom, ni mogoče skleniti, da sporni znak prikazuje pnevmatiko ali celotno tekalno plast pnevmatike.

54

Najprej je treba namreč poudariti, da je pnevmatika kompleksen proizvod, ki je sestavljen iz več elementov, in sicer ogrodja, ploskev, gume, bočnih delov in tekalne plasti. Dalje, kot je razvidno iz spisa EUIPO, tekalna plast pnevmatike ne sestoji samo iz posameznega utora. Tekalna plast pnevmatike je sestavljena iz več elementov, in sicer zlasti iz rebrastega dela, obodnih ali prečnih utorov ter osrednjih ali ramenskih blokov, na katerih so letvice. Nazadnje, dokazi, predloženi pred EUIPO, kažejo na to, da utor, ki ga prikazuje sporni znak, na pnevmatikah tožeče stranke ni prisoten ločeno od preostalih delov. Ta utor se ponavlja in prepleta na tekalni plasti tako, da tvori obliko, ki prikazuje prepletanje in ki se razlikuje od prvotne oblike samostojnega utora.

55

Tako je sporni znak, tudi če se upošteva dejstvo, da gre, zaradi globine, za dvodimenzionalen prikaz tridimenzionalne oblike – kot trdi tožeča stranka – le zelo majhen del, to je samostojen utor, drugega dela, in sicer tekalne plasti, ki je sestavljena iz različnih prepletenih elementov. Ta tekalna plast pa je le del, ki skupaj z drugimi, zlasti z bočnima deloma, tvori zadevne proizvode, zajete s sporno znamko, in sicer trde pnevmatike za vozila, polne gume, pol-pnevmatike in pnevmatike za kolesa vseh vrst vozil. Sporni znak torej ne prikazuje niti zadevnih proizvodov, ki jih označuje sporna znamka, niti tekalne plasti pnevmatike.

56

Iz sodne prakse, navedene v točkah od 40 do 43 zgoraj, sicer izhaja, da lahko EUIPO upošteva vse ustrezne informacije, na podlagi katerih lahko presodi o „različnih vrstah elementov, iz katerih je lahko sestavljen znak,“ oziroma o „sestavnih elementih znaka“. EUIPO torej lahko opredeli, kaj zadevna oblika dejansko prikazuje.

57

Vendar te sodne prakse ni mogoče razlagati tako, da lahko EUIPO za to, da opredeli obliko, ki jo prikazuje nek sporni znak, k tej obliki doda elemente, ki niso sestavni deli tega znaka in ki so mu torej zunanji ali tuji. Z drugimi besedami, pri opredelitvi, kaj znak dejansko prikazuje, se lahko upoštevajo dokazovanje z izvedenci in vsi upoštevni elementi, navedeni v tej sodni praksi. Vendar pa EUIPO na podlagi dokazovanja z izvedenci in vseh upoštevnih elementov spornega znaka ne more opredeliti tako, da vanj vključi značilnosti, ki jih ta znak nima oziroma z njim niso zajete.

58

Odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi ni upošteval oblike, ki jo prikazuje sporni znak, in je navedeno obliko spremenil. Tudi če se upošteva okoliščina, o kateri tožeča stranka ni razpravljala, in sicer da je na tekalni plasti nekaterih modelov pnevmatik utor v obliki, ki jo prikazuje navedeni znak, pa odbor za pritožbe ni imel pravice, da se oddalji od spornega znaka in ga opredeli kot „upodobitev tekalne plasti pnevmatike“. Z drugimi besedami, odbor za pritožbe je s tem, da je dodal elemente, ki niso sestavni del spornega znaka, in sicer na podlagi vseh elementov, iz katerih je sestavljena tekalna plast, ugotovil, da sporni znak prikazuje obliko zadevnih proizvodov, za katere je bil registriran.

59

Te presoje ne omaja trditev intervenientke, da je iz nekaterih listin iz spisa razvidno, da je predstavnik tožeče stranke že opisal in torej priznal, da je sporna znamka „prikaz tekalne plasti“.

60

Namreč, v listinah, na katere se sklicuje intervenientka in v katerih naj bi tožeča stranka priznala, da je bila sporna znamka „prikaz tekalne plasti“, so navedeni oziroma prikazani znaki, ki so drugačni kot navedena znamka. Natančneje, poudariti je treba, da je sporna znamka v prilogi 8 k stališču intervenientke, ki je bilo EUIPO predloženo 19. decembra 2013, opisana kot upodobitev kladiva (figura di mazza). Poleg tega je treba v zvezi s prilogama 9 in 10 k temu stališču ugotoviti, da so v njiju upodobljeni znaki, ki so drugačni kot sporna znamka.

61

Poleg tega je treba poudariti, da je cilj vpisa znamke v register znamk Evropske unije odboru za pritožbe omogočiti izvajanje njegovih pooblastil in zaščititi interese strank v sporu, prav tako pa tretje osebe obvestiti o natančni naravi registriranih pravic in torej določitvi predmeta priznanega varstva (glej v tem smislu sodbo z dne 21. junija 2017, M/S. Indeutsch International/EUIPO – Crafts Americana Group (Upodobitev ponavljajočih se krivulj med vzporednima črtama), T‑20/16, EU:T:2017:410, točka 46). Vendar je treba ugotoviti, da sporna znamka, če je objektivno in dejansko analizirana, ne prikazuje tekalne plasti. Upodablja kvečjemu samostojen utor v tekalni plasti.

62

Na tretjem mestu, sodne prakse, ki jo navajajo stranke, zlasti EUIPO in intervenientka, ni mogoče razlagati tako, da odboru za pritožbe dopušča, da opredeli sporni znak kot pnevmatiko ali „upodobitev tekalne plasti“.

63

Sodišče Unije je namreč v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 10. novembra 2016, Simba Toys/EUIPO (C‑30/15 P, EU:C:2016:849), odločalo o znaku, sestavljenem iz tridimenzionalne upodobitve proizvodov, označenih s sporno znamko, in sicer o tridimenzionalni sestavljanki. Poleg tega je sodišče Unije v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 14. septembra 2010, Lego Juris/UUNT (C‑48/09 P, EU:C:2010:516), odločalo o znaku, sestavljenem iz tridimenzionalne upodobitve zidaka proizvoda, označenega s sporno znamko, in sicer konstrukcijske igrače. Dalje, zadeva, v kateri je bila izdana sodba z dne 18. junija 2002, Philips (C‑299/99, EU:C:2002:377), se je nanašala na znak, sestavljen iz tridimenzionalne upodobitve nastavkov za britje proizvodov, označenih z izpodbijano znamko, in sicer električnih brivnikov. Nazadnje, zadeva, v kateri sta bili izdani sodbi z dne 6. marca 2014, Pi-Design in drugi/Yoshida Metal Industry (od C‑337/12 P do C‑340/12 P, neobjavljena, EU:C:2014:129), in z dne 11. maja 2017, Yoshida Metal Industry/UUNT (C‑421/15 P, EU:C:2017:360), se je nanašala na znak, sestavljen iz dvodimenzionalne upodobitve predmeta, opredeljenega z njegovim obrisom, in sicer ročaja proizvodov, označenih s sporno znamko (kuhinjski pripomočki, kot je nož).

64

Zato so se zadeve, navedene v točki 63 zgoraj, nanašale na znake, ki nimajo enakih značilnosti kot sporni znak. Ugotovitve, do katere je prišlo sodišče Unije v navedenih zadevah, torej ni mogoče prenesti na znak, kot je ta, ki je sporen v tej zadevi, iz katerega ni mogoče razbrati obrisa proizvodov, označenih s sporno znamko, in ki upodablja le neznaten del dela navedenih proizvodov.

65

Poleg tega je treba poudariti, da je sodišče Unije v zadevah, navedenih v točki 63 zgoraj, konkretno obliko, upodobljeno z zadevnim znakom, opredelilo na podlagi vidnih ali nevidnih značilnosti, ki pa so bile „značilne“ za zadevni znak ali so ga „tvorile“, ne pa na podlagi elementov, ki jih znak ni vseboval.

66

Iz tega sledi, da s sodno prakso, na katero se sklicujejo stranke, ni mogoče omajati presoje iz točke 58 zgoraj.

67

Na četrtem mestu je treba ugotoviti, da je presoja tega, kaj dejansko upodablja sporni znak, postopek, na podlagi katerega je mogoče najprej opredeliti njegove bistvene značilnosti in šele nato presoditi o morebitni uporabnosti navedenih bistvenih značilnosti. Vendar lahko že dejstvo, da je odbor za pritožbe v svojo presojo vključil elemente, ki niso sestavni del oblike, ki jo konkretno upodablja sporni znak, vpliva na pravilnost ugotovitve, da so izpolnjeni pogoji iz člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94. Zato splošni interes, na katerem temelji člen 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 in na katerega je opozorjeno v točki 36 zgoraj, odboru za pritožbe ne daje pooblastila, da pri uporabi te posebne določbe odstopi od oblike, ki je upodobljena s spornim znakom, in da upošteva elemente, ki niso sestavni del oblike, ki jo navedeni znak dejansko prikazuje.

68

Na petem mestu, EUIPO opozarja, da utor ni proizvod, saj ne gre za element, ki se lahko loči od pnevmatike. Na podlagi tega je sklenil, da je bil sporni znak registriran za pnevmatike, ki so izdelki, v katere je vključen zadevni utor v obliki črke „L“ in na katerih ima ta utor tehnično funkcijo.

69

Res je sicer, da področje uporabe absolutnega razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 ni omejeno le na znake, ki so izključno sestavljeni iz oblike „proizvoda“ kot takega. Kot v bistvu trdi EUIPO, je mogoče zaradi splošnega interesa, ki je podlaga za to določbo, zavrniti tudi registracijo znakov, ki so sestavljeni iz oblike dela proizvoda, ki je potreben za dosego tehničnega učinka. Za to bi šlo, če bi bila ta oblika količinsko in kakovostno pomemben del tega proizvoda.

70

Vendar je treba ugotoviti, da v obravnavani zadevi sporni znak prikazuje samostojen utor na tekalni plasti pnevmatike. Sporni znak v okviru zadevnih proizvodov torej ne upodablja tekalne plasti, saj v njem ni drugih elementov tekalne plasti, s katerimi navedeni znak tvori številne kompleksne in različne oblike vsakega posameznega utora in posameznega ločenega elementa.

71

Zato sporni znak ni sestavljen izključno iz oblike zadevnih proizvodov in tudi ne iz oblike, ki bi bila količinsko in kakovostno pomemben del navedenih proizvodov.

72

Poleg tega dokazi, ki jih je predložila intervenientka in ki jih je obravnaval odbor za pritožbe, ne dokazujejo, da je mogoče s posameznim utorom, ki je enake oblike kot utor, ki je upodobljen s spornim znakom, doseči tehnični rezultat, kot je bil ugotovljen v izpodbijani odločbi. Ti dokazi namreč kažejo, da se lahko tehnični rezultat iz izpodbijane odločbe načeloma doseže s kombinacijo in medsebojnim delovanjem različnih elementov, ki sestavljajo tekalno plast in ki se na njej ponavljajo, tako da skupaj tvorijo drugačno obliko kot ti elementi ločeno.

73

Iz tega sledi, da z registracijo izpodbijanega znaka, katerega varstvo je omejeno na obliko tega, kar upodablja, konkurentom tožeče stranke ni mogoče preprečiti proizvodnje in trženja pnevmatik, v katerih je enaka ali podobna oblika kot tista, ki jo označuje navedeni znak, saj se ta enaka ali podobna oblika kombinira z drugimi elementi tekalne plasti in s temi drugimi elementi tvori drugačno obliko vsakega posameznega elementa. Oblika, kot je upodobljena s spornim znakom, namreč na tekalni plasti pnevmatike ni nujno taka, da bi bilo z njo mogoče opredeliti navedeni znak.

74

Zato je odbor za pritožbe napačno ugotovil, da sporni znak prikazuje tekalno plast pnevmatike in da je bil navedeni znak sestavljen iz „oblike blaga“ v smislu člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94. Ker te določbe torej za sporno znamko ni bilo mogoče uporabiti, razglasitev ničnosti te znamke iz izpodbijane odločbe temelji na napačni pravni podlagi.

75

Zato je treba prvemu delu tretjega tožbenega razloga, ki ga navaja tožeča stranka, ugoditi, ne da bi bilo treba upoštevati dokaze, navedene v točki 12 zgoraj, ter ne da bi bilo treba odločiti o drugem tožbenem razlogu, navedenem v točki 11 zgoraj, in drugem delu tretjega tožbenega razloga, ki ga navaja tožeča stranka in ki se nanaša na to, da bistvene značilnosti spornega znaka niso vse izključno uporabne.

76

Ob upoštevanju vsega navedenega je treba izpodbijano odločbo razveljaviti v delu, v katerem je odbor za pritožbe v točki 2 izreka te odločbe delno potrdil odločbo oddelka za izbris, navedeno v točki 6 zgoraj, in za „trde pnevmatike za vozila, polne gume, pol-pnevmatike in pnevmatike za kolesa vseh vrst vozil“ na podlagi člena 52(1)(a) Uredbe št. 40/94 v povezavi s členom 7(1)(e)(ii) te uredbe razglasil ničnost registracije sporne znamke. Zato je treba izpodbijano odločbo razveljaviti tudi v delu, v katerem je odbor za pritožbe v točki 3 izreka te odločbe tožeči stranki kot stranki, ki v postopku pred EUIPO ni uspela, naložil, naj intervenientki plača 1700 EUR.

77

Plačilo stroškov se v skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča na predlog naloži neuspeli stranki.

78

Ker EUIPO ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške tožeče stranke.

79

Ker tožeča stranka ni predlagala, naj se intervenientki naloži plačilo stroškov, zadošča odločitev, da intervenientka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi razširjeni senat),

razsodilo: