1

Tožeča stranka, Naviera Armas, SA, je pomorska družba s sedežem na Kanarskih otokih (Španija). Ponuja komercialne storitve pomorskega prevoza potnikov in blaga med glavnimi otoki tega otočja, med tem otočjem in celinskim delom Španije ter med celinskim delom Španije in Marokom. Tožeča stranka zagotavlja zlasti pomorsko povezavo med pristaniščem mesta Las Palmas na Gran Canarii (Španija) in pristaniščem mesta Santa Cruz na Tenerifu (Španija).

2

Gran Canaria in Tenerife sta najbolj poseljena otoka kanarskega otočja, zato pomorski promet med tema otokoma pomeni velik del prometa pomorskih družb, dejavnih v tem otočju.

3

Puerto de Las Nieves (Španija) je pristanišče, ki leži na severozahodni obali Gran Canarie, nasproti Tenerifa. To pristanišče, ki je bilo nekoč ribiško pristanišče, je bilo sredi devetdesetih let prilagojeno za komercialni promet. Njegova infrastruktura omogoča sprejemanje hitrih trajektov od konca leta 1990.

4

Pomorska družba Fred Olsen, SA, ki je ena glavnih konkurentk tožeče stranke, je novembra 1993 prva prosila za dovoljenje za redni komercialni prevoz potnikov in blaga med pristaniščem Puerto de Las Nieves in pristaniščem mesta Santa Cruz na Tenerifu.

5

Generalna direkcija za trgovsko mornarico španskega ministrstva za javna dela, promet in okolje je dne 21. decembra 1994 družbo Fred Olsen pooblastila za opravljanje kabotaže med tema pristaniščema. To pooblastilo je bilo podeljeno na podlagi načela prior tempore, potior iure.

6

Družba Fred Olsen je od takrat edina pomorska družba, ki opravlja komercialni prevoz potnikov in blaga med pristaniščem Puerto de Las Nieves in pristaniščem mesta Santa Cruz na Tenerifu. Od leta 1999 ta prevoz zagotavljata dva hitra trajekta, ki se križata na sredini, pri čemer vsako od teh plovil hkrati zapusti pristanišče odhoda.

7

Družba Fred Olsen mora za uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves plačati več pristojbin, določenih s členom 115a decreto legislativo 1/1994 por el que se aprueba el texto refundido de las disposiciones legales vigentes en materia de tasas y precios públicos de la Comunidad Autónoma de Canarias (zakonska uredba 1/1994 o potrditvi prečiščene različice veljavnih zakonskih določb na področju davkov in cen za avtonomno skupnost Kanarski otoki) z dne 29. julija 1994 (BOC št. 98 z dne 10. avgusta 1994, str. 5603). Te pristojbine se nanašajo zlasti na vstop in zadrževanje ladij v pristanišču (v nadaljevanju: pristojbina T 1), privez (v nadaljevanju: pristojbina T 2), potnike (v nadaljevanju: pristojbina T 3), blago (v nadaljevanju: pristojbina T 4) ter storitve skladiščenja in uporabe prostorov ali zgradb (v nadaljevanju: pristojbina T 9).

8

Tožeča stranka je leta 1994 pri generalni direkciji Puertos Canarios (javni urad kanarskih pristanišč, v nadaljevanju: GDPC) večkrat zaprosila za možnost priveza v pristanišču Puerto de Las Nieves, najprej konvencionalnih trajektov in na podlagi prošnje, predložene 3. julija 2013, hitrih trajektov. GDPC je do izvedbe del razširitve infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves leta 2014 zavrnila obe prošnji. Te odločitve so temeljile v bistvu na omejeni zmogljivosti pristanišča Puerto de Las Nieves in na potrebi po zagotovitvi varnosti manevriranja plovil ob vstopu v to pristanišče in v njem.

9

Z istimi razlogi je GDPC upravičila zavrnitev prošnje druge pomorske družbe (Trasmediterránea) leta 2004 za privez hitrih trajektov v pristanišču Puerto de Las Nieves.

10

Tožeča stranka je 26. aprila 2013 pri Evropski Komisiji vložila pritožbo, v kateri med drugim trdi, da so španski organi z različnimi ukrepi v zvezi s pristaniščem Puerto de Las Nieves družbi Fred Olsen dodelili nezakonite državne pomoči (v nadaljevanju: pritožba).

11

V skladu s pritožbo so te pomoči izhajale, prvič, iz odločitve GDPC, da družbi Fred Olsen podeli izključno pravico do opravljanja dejavnosti komercialnega prevoza po morju iz pristanišča Puerto de Las Nieves, ne da bi izvedla pregleden in nediskriminatoren javni razpis, drugič, iz dejstva, da je bila družba Fred Olsen delno oproščena plačila nekaterih pristaniških pristojbin, in sicer pristojbin T 2 in T 9, ter tretjič, iz financiranja infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves, ki jo je za svojo izključno uporabo zgradila družba Fred Olsen, z javnimi sredstvi.

12

Nezaupna različica pritožbe je bila poslana španskim organom, ki so svoje pripombe predložili 4. julija 2013. Španski organi so 20. avgusta 2013 Komisiji poslali dodatna stališča v odgovor na zahtevo Komisije po informacijah.

13

Komisija je 22. oktobra 2013 tožeči stranki poslala dopis, ki vsebuje predhodno presojo, v skladu s katero se na prvi pogled zdi, da zadevnih ukrepov ne bi bilo mogoče opredeliti kot državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Iz dopisa, naslovljenega na tožečo stranko, je razvidno, da so španski organi, prvič, predložili dokaze o pravilnem plačilu pristaniških pristojbin s strani družbe Fred Olsen in, drugič, predložili tehnično poročilo, iz katerega je razvidna omejena zmogljivost pristanišča Puerto de Las Nieves. V tem dopisu je bila navedena tudi namera španskih organov po povečanju infrastrukture tega pristanišča.

14

Tožeča stranka je v dopisu z dne 13. decembra 2013 to predhodno presojo izpodbijala in poudarila, da mora Komisija začeti formalni postopek preiskave v smislu člena 108(2) PDEU. Komisija je te pripombe 18. februarja 2014 predložila španskim organom, ki so odgovorili 18. marca 2014.

15

Komisija je oktobra 2014 iz medijev izvedela, da je bil objavljen javni razpis za dodelitev dostopa do infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves za komercialni pomorski promet. Družba Fred Olsen je Komisiji na lastno pobudo predložila pripombe, na podlagi katerih je ta španske organe v dopisu z dne 9. decembra 2014 zaprosila za nekatere informacije in da naj jo redno obveščajo o poteku tega javnega razpisa. Španski organi so na ta dopis odgovorili 16. januarja 2015 ter nato Komisiji med februarjem in oktobrom 2015 poslali več dopisov z informacijami. Družba Fred Olsen je dvakrat v letu 2015 prav tako obvestila Komisijo o poteku javnega razpisa.

16

Glede na informacije, ki jih je prejela Komisija, je bil zadevni javni razpis objavljen 14. oktobra 2014, z namenom dodelitve dveh sklopov slotov za komercialni promet v pristanišču Puerto de Las Nieves. Ta javni razpis je bil posledica širjenja v tem pristanišču leta 2014, namenjenega temu, da v njem lahko istočasno pristaneta dva hitra trajekta. Upravni odbor GDPC je 24. novembra 2014 zavrnil pritožbo, ki jo je družba Fred Olsen vložila zoper ta javni razpis. Z odločbo z dne 3. februarja 2015 je prvi sklop dodelil družbi Fred Olsen, drugega pa tožeči stranki, saj sta le ti družbi predložili ponudbo.

17

Družba Fred Olsen je pred Tribunal Superior de Justicia de Canarias, Sala de lo Contencioso-Administrativo, Sección Primera de Santa Cruz de Tenerife (višje sodišče Canarie, senat za upravne spore, prvi oddelek v Santa Cruzu na Tenerifu, Španija) izpodbijala rezultat tega javnega razpisa, ker naj bi bila kršena pravila s področja javnih naročil. Družba Fred Olsen je vzporedno s tožbo, ki zahteva vsebinsko presojo spora, predlagala sodno zadržanje javnega razpisa. Zadržanje je bilo odobreno s sklepom z dne 27. februarja 2015 (v nadaljevanju: sklep o zadržanju z dne 27. februarja 2015), potrjenim s sklepom Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) z dne 7. julija 2016.

18

Tožeča stranka je z dopisom z dne 6. oktobra 2015 Komisiji poslala poziv k ukrepanju v smislu člena 265 PDEU. Komisija je 28. oktobra 2015 španskim organom poslala zadnjo zahtevo za informacije, na katero je bilo odgovorjeno 23. novembra istega leta.

19

Komisija je 8. decembra 2015 sprejela Sklep C(2015) 8655 final o državni pomoči SA.36628 (2015/NN) (ex 2013/CP) – Španija – Fred Olsen) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

20

V točki 42 izpodbijanega sklepa je Komisija menila, da je treba najprej skupaj preučiti prvi in tretji očitek, navedena v pritožbi, saj se z njima v bistvu očita prednost, ki naj bi jo družba Fred Olsen dobila zaradi njene izključne uporabe infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves, ne da bi bil izveden kakršen koli pregleden in nediskriminatoren javni razpis.

21

Komisija se je v zvezi s tem v točki 62 izpodbijanega sklepa oprla na štiri razloge za ugotovitev, da ta izključna uporaba nikakor ni pomenila dodelitve državne pomoči.

22

Prvič, Komisija je v točki 43 izpodbijanega sklepa navedla, da je bila sodba z dne 12. decembra 2000, Aéroports de Paris/Komisija (T‑128/98, EU:T:2000:290) razglašena tako po prvotnem razvoju pristanišča Puerto de Las Nieves za komercialni prevoz kot tudi po njegovi prilagoditvi za sprejemanje hitrih trajektov. Komisija je na podlagi tega ugotovila, da so pristojni organi v tem obdobju lahko upravičeno menili, da javno financiranje infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves ne pomeni državne pomoči in da zato ne zahteva priglasitve Komisiji.

23

Drugič, Komisija je v točki 44 izpodbijanega sklepa v bistvu navedla, da pristaniška infrastruktura za komercialni prevoz od pristanišča Puerto de Las Nieves na začetku ni bila niti načrtovana niti izdelana za posebne koristi družbe Fred Olsen ali katere koli druge pomorske družbe.

24

Tretjič, Komisija je v točki 45 izpodbijanega sklepa navedla, da tožeča stranka ni zatrjevala, da višina pristaniških pristojbin za uporabo pristanišča Puerto de Las Nieves s strani družbe Fred Olsen pomeni dodelitev državne pomoči. Komisija je iz tega sklepala, da v tem delu pritožbe ni opredeljena nobena prednost, dodeljena iz državnih sredstev, saj taka prednost ne more izhajati le iz okoliščine, da je bila družba Fred Olsen dejansko edina uporabnica pristanišča Puerto de Las Nieves.

25

Četrtič, Komisija je v točkah od 46 do 61 izpodbijanega sklepa preučila, ali je položaj, naveden v pritožbi, v skladu z njeno prakso odločanja, v skladu s katero uporabnik pristaniške infrastrukture, financirane z javnimi sredstvi, ne prejme državne pomoči, ker, prvič, upravljavec infrastrukture zaračuna uporabniku pristojbine, primerljive s tistimi v drugih primerljivih pristaniščih, in drugič, ker je dostop do te infrastrukture odprt in nediskriminatoren.

26

Komisija je prvi pogoj v zvezi z zagotovilom Kraljevine Španije, ki ga tožeča stranka ni izpodbijala, da GDPC prejema enake pristaniške pristojbine v vseh pristaniščih, ki spadajo pod njegovo pristojnost na Kanarskih otokih, štela za izpolnjen.

27

Glede drugega pogoja je Komisija razlikovala med obdobjem pred 3. julijem 2013 in po tem datumu, ko je tožeča stranka prvič uradno izrazila željo po izvajanju dejavnosti komercialnega pomorskega prometa s hitrimi trajekti iz pristanišča Puerto de Las Nieves.

28

Komisija je glede obdobja pred 3. julijem 2013 v bistvu menila, da je bilo mogoče ugotoviti, da španski organi – ker nobena pomorska družba ni izrazila svoje želje delovati v tem pristanišču s hitrimi trajekti – niso sprejeli nobenega ukrepa, na podlagi katerega bi bila izključna uporaba pristanišča pridržana družbi Fred Olsen ali ki bi bil diskriminatoren do drugih morebitnih uporabnikov. V zvezi s tem je poudarila, da sta se prošnji za dostop do infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves, ki sta ju pred tem oblikovali družba Trasmediterránea in tožeča stranka, nanašali na konvencionalne trajekte in da so španski organi dokazali, da je dostop do infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves zgolj s hitrimi trajekti upravičen iz varnostnih razlogov.

29

Komisija je v zvezi z obdobjem po 3. juliju 2013 najprej priznala, da GDPC glede na kratkost tega roka ni bila upravičena ugoditi prošnji tožeče stranke za dostop do infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves 1. septembra tega leta. Menila pa je, da je bila GDPC kot upravljavka infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves od vložitve te prošnje dalje dolžna sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev nediskriminatornega dostopa do te infrastrukture vsakemu morebitnemu uporabniku, ki upravlja s hitrimi trajekti.

30

Komisija je poleg tega menila, da je GDPC ob upoštevanju javnega naročila, razpisanega po razširitvi infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves, leta 2014, izpolnila to obveznost v razumnem roku od vložitve prošnje tožeče stranke za dostop z dne 3. julija 2013. V zvezi s tem je v točki 59 izpodbijanega sklepa pojasnila, da je bila dodelitev dveh sklopov slotov v povezavi s povečanjem zmogljivosti sprejemanja vozil na pomolu pristanišča Puerto de Las Nieves ustreznejša kot pa, da bi plovila družbe Fred Olsen zmanjšala pogostost vkrcavanja in izkrcavanja, ker bi lahko, prvič, ta družba upravičeno pričakovala ohranitev pogojev uporabe tega pristanišča in, drugič, ker bi imelo tako zmanjšanje omejene pozitivne učinke za konkurenco.

31

Komisija je v točkah od 60 do 62 izpodbijanega sklepa ugotovila, da je GDPC, ker so zahtevane pristojbine za uporabo pristanišča Puerto de Las Nieves iste kot tiste, ki se pobirajo v primerljivih pristaniščih, in da je poleg tega status quo, ki izhaja iz sklepa o zadržanju z dne 27. februarja 2015, začasni, sprejela potrebne ukrepe za zagotovitev odprtega in nediskriminatornega dostopa do tega pristanišča in da družba Fred Olsen torej ni prejela nobene državne pomoči. Poudarila pa je, da ta ugotovitev GDPC ne sme ovirati pri nadaljevanju prizadevanj, da čim hitreje drugi družbi, ki upravlja s hitrimi trajekti, omogoči ponujanje prevoznih storitev iz pristanišča Puerto de Las Nieves.

32

Komisija je glede drugega očitka, ki se nanaša na delno oprostitev plačila nekaterih pristaniških pristojbin, odobreno družbi Fred Olsen, v točki 63 izpodbijanega sklepa poudarila, da so španski organi potrdili, da so bile družbi Fred Olsen naložene vse veljavne pristaniške pristojbine in da so poleg tega dokazali, da je ta družba, vsaj od leta 2005, plačala vse dajatve, odmerjene v odločbah, naslovljenih nanjo.

33

Komisija je v točki 66 izpodbijanega sklepa, zatem ko je v bistvu opozorila, da se ni dolžna izreči o načinu, na katerega se uporabljajo pristaniške pristojbine, menila, da ni bilo dokazano, da je družba Fred Olsen imela kakršno koli korist od pristojbine T 9, ker se ta pristojbina glede na pojasnila španskih organov na enak način izračuna v vseh pristaniščih Kanarskih otokov, ki spadajo pod pristojnost GDPC.

34

Komisija je prav tako zavrnila trditev, da bi se morala pristojbina T 2 družbi Fred Olsen za uporabo premičnih klančin naložiti za obdobja 24 ur, in ne le za obdobje, ko jih dejansko uporablja. Pojasnila je namreč, da je od španskih organov prejela zadostne navedbe o tem, da GDPC pristojbino T 2 izračuna na isti način v vseh pristaniščih Kanarskih otokov, ki spadajo pod njeno pristojnost. Ker ni bilo dokazano, da je družba Fred Olsen v tem okviru prejela kakršno koli korist, je Komisija v točki 70 izpodbijanega sklepa menila, da preučitev drugih pogojev iz člena 107(1) PDEU za opredelitev ukrepa kot državne pomoči v tem primeru ni bila nujna.

35

Komisija je na podlagi vseh teh elementov v točki 71 izpodbijanega sklepa ugotovila, da zadevni ukrepi niso državne pomoči.

36

Tožeča stranka je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 17. marca 2016 vložila to tožbo.

37

Družba Fred Olsen je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 16. junija 2016, predlagala intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Komisije.

38

Predsednik drugega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 7. septembra 2016 dovolil intervencijo družbe Fred Olsen.

39

Intervenientka je intervencijsko vlogo vložila 31. oktobra 2016. Tožeča stranka je 19. decembra 2016 predložila svoja stališča glede te vloge, Komisija pa je Splošno sodišče 17. novembra 2016 obvestila, da o njej nima stališč.

40

Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bila ta zadeva dodeljena devetemu senatu, v katerem je bil določen nov sodnik poročevalec.

41

Splošno sodišče je z ukrepom procesnega vodstva, sprejetega na podlagi člena 90 njegovega poslovnika, postavilo pisna vprašanja strankam, da bi na njih odgovorile na obravnavi.

42

Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga naj:

43

Komisija in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:

44

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja en tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da Komisija ni začela formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU, kljub resnim težavam pri presoji ukrepov, navedenih v pritožbi. Ta edini tožbeni razlog temelji na treh sklopih trditev glede trajanja postopka predhodne preučitve in pogostosti izmenjave mnenj med Komisijo in Kraljevino Španijo, očitnih napak pri presoji dejstev in nazadnje napačne uporabe prava ter nezadostne obrazložitve.

45

Uvodoma je treba po navedbi upoštevne sodne prakse, ki se uporablja v tem sporu, prvič, preučiti trditve tožeče stranke v utemeljitev njenega predloga za razglasitev ničnosti, v katerem se sklicuje na resne težave, ki so se pojavile med samim postopkom predhodne preučitve, in drugič, trditve glede vsebine izpodbijanega sklepa.

46

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora Komisija, če po prvotni preučitvi v okviru postopka iz člena 108(3) PDEU ne more ugotoviti, da ukrep bodisi ni „pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU bodisi, da je združljiv s Pogodbo o DEU, če se ga opredeli kot pomoč, ali če ji ta postopek ni omogočil premagati vseh težav, ki so nastale s presojo združljivosti obravnavanega ukrepa, sprožiti postopek iz člena 108(2) PDEU, ne da bi v zvezi s tem imela diskrecijsko pravico (glej sodbo z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija, C‑487/06 P, EU:C:2008:757, točka 113 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 10. maja 2005, Italija/Komisija, C‑400/99, EU:C:2005:275, točka 48).

47

Ta obveznost je izrecno potrjena s povezanimi določbami člena 4(4) in člena 13(1) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339) (sodbi z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija, C‑487/06 P, EU:C:2008:757, točka 113, in z dne 14. septembra 2016, Trajektna luka Split/Komisija, T‑57/15, neobjavljena, EU:T:2016:470, točka 59; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 12. decembra 2006, Asociación de Estaciones de Servicio de Madrid in Federación Catalana de Estaciones de Servicio/Komisija, T‑95/03, EU:T:2006:385, točka 134 in navedena sodna praksa), ki so v bistvu povzete v členu 4(4) in členu 15(1) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU (UL 2015, L 248, str. 9), ki je začela veljati 14. oktobra 2015 in se tako uporablja na dan, ko je bil sprejet izpodbijani sklep.

48

Poleg tega je pojem resnih težav, zaradi katerih mora Komisija začeti formalni postopek preiskave, objektiven. Obstoj takih težav je treba objektivno ugotavljati na podlagi okoliščin sprejetja izpodbijanega akta in na podlagi presoj, na katere se je oprla Komisija, ob primerjanju razlogov iz sklepa z elementi, ki so bili Komisiji na voljo, ko je odločala o obstoju ali združljivosti spornih pomoči z notranjim trgom (glej v tem smislu sodbe z dne 2. aprila 2009, Bouygues in Bouygues Télécom/Komisija, C‑431/07 P, EU:C:2009:223, točka 63; z dne 18. novembra 2009, Scheucher – Fleisch in drugi/Komisija, T‑375/04, EU:T:2009:445, točka 74 in navedena sodna praksa, ter z dne 28. marca 2012, Ryanair/Komisija, T‑123/09, EU:T:2012:164, točka 77 in navedena sodna praksa).

49

Iz tega izhaja, da nadzor nad zakonitostjo, ki ga Splošno sodišče opravi nad obstojem resnih težav, presega preizkus očitne napake pri presoji (sodbi z dne 27. septembra 2011, 3F/Komisija, T‑30/03 RENV, EU:T:2011:534, točka 55, in z dne 17. marca 2015, Pollmeier Massivholz/Komisija,T‑89/09, EU:T:2015:153, točka 49 (neobjavljena)). Popoln sodni nadzor je še toliko pomembnejši, če tožeča stranka, kot v tej zadevi, nasprotuje preučitvi, ki jo je izvedla Komisija pri opredelitvi zadevnih ukrepov kot državnih pomoči, saj je ta pojem, kot je opredeljen v Pogodbi o DEU, pravni pojem in ga je treba razlagati na podlagi objektivnih elementov (sodbi z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija, C‑487/06 P, EU:C:2008:757, točka 111, in z dne 17. marca 2015, Pollmeier Massivholz/Komisija, T‑89/09, EU:T:2015:153, točka 47 (neobjavljena)).

50

Prav tako je iz sodne prakse razvidno, da nezadostna ali nepopolna preučitev, ki jo Komisija opravi v fazi predhodne preučitve, kaže na obstoj resnih težav (glej sodbo z dne 17. marca 2015Pollmeier Massivholz/Komisija, T‑89/09, EU:T:2015:153, točka 50 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).

51

Tožeča stranka mora dokazati obstoj resnih težav z dokazom, ki ga lahko izvede na podlagi sklenjenega kroga indicev, ki se nanašajo, prvič, na okoliščine in trajanje postopka predhodne preučitve ter, drugič, na vsebino izpodbijanega sklepa (sodbi z dne 3. marca 2010, Bundesverband deutscher Banken/Komisija, T‑36/06, EU:T:2010:61, točka 127, in z dne 16. septembra 2013, Colt Télécommunications France/Komisija, T‑79/10, neobjavljena, EU:T:2013:463, točka 37; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 15. marca 2001, Prayon-Rupel/Komisija, T‑73/98, EU:T:2001:94, točka 49).

52

Tožeča stranka se najprej sklicuje na dolgo trajanje postopka predhodne preučitve ter na številne izmenjave mnenj med Komisijo in Kraljevino Španijo v času postopka, da bi dokazala, da je preučitev zadevnih ukrepov povzročala resne težave.

53

Prvič, obdobje, daljše od dveh let in osmih mesecev, med vložitvijo pritožbe in sprejetjem izpodbijanega sklepa naj bi bilo pretirano dolgo glede na najdaljši rok dveh mesecev, določen za postopek predhodne preučitve v členu 4(5) Uredbe št. 659/1999 in po njeni razveljavitvi v členu 4(5) Uredbe št. 2015/1589. Tako trajanje naj bi dokazovalo zapletenost zadeve in to zato, ker je Komisija izpodbijani sklep sprejela šele potem, ko jo je opomnila tožeča stranka.

54

Drugič, tožeča stranka v bistvu trdi, da so številne izmenjave mnenj med Komisijo in Kraljevino Španijo, opisane v izpodbijanem sklepu, močno presegale to, kar bi smela zajemati predhodna preiskava na področju državnih pomoči. Taka pogostost izmenjave mnenj, ki bi jo bilo mogoče pojasniti z nesodelovanjem Kraljevine Španije, naj ne bi bila razumljiva, če pri preučitvi pritožbe ne bi obstajale resne težave. Težave, s katerimi se je soočala Komisija v postopku predhodne preučitve, naj bi bile podprte z okoliščino, da je ta iz medijev izvedela za pripravo javnega razpisa po vložitvi pritožbe in da je poleg tega ne glede na bistveno spremembo položaja in začasnost sodnega zadržanja tega javnega razpisa ugotovila neobstoj državne pomoči v izpodbijanem sklepu.

55

Komisija naj bi v okviru tega postopka sama priznala, da je namenoma zavlekla sprejetje izpodbijanega sklepa do izida tega javnega razpisa. To naj bi dokazovalo dejstvo, da je bilo po mnenju Komisije odprtje dostopa do infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves ključnega pomena za preučitev zadevnih ukrepov in da v nasprotju s trditvami, ki jih Komisija navaja zdaj, domnevni neobstoj prednosti, dodeljene iz državnih sredstev, ni štel za odločilnega.

56

Poskus Komisije, da bi trajanje postopka predhodne preučitve upravičila s številnimi trditvami tožeče stranke, ki temeljijo na več določbah Pogodbe o DEU, naj ne bi bil utemeljen. Prvič, Komisija naj bi se takoj odločila za ločeno obravnavo dela pritožbe, ki temelji na kršitvi člena 106 PDEU v povezavi s členom 102 PDEU, in dela pritožbe, ki je predmet izpodbijanega sklepa, ki temelji na kršitvi člena 107(1) PDEU. Drugič, Komisija naj bi prvi del pritožbe zavrnila že 19. julija 2013, tako da naj ta nikakor ne bi zamujala pri preučitvi zadevnih ukrepov.

57

Tožeča stranka poudarja še, da je izrazila svoje stališče o analizi spornih ukrepov le enkrat, in sicer, ko je predstavila svoje pripombe na predhodne ugotovitve Komisije, in da se ji zato zamuda v postopku predhodne preučitve nikakor ne more očitati.

58

Komisija tako kot intervenientka poudarja, da niti pogostost izmenjave mnenj z zadevno državo članico v postopku predhodne preučitve niti njeno dolgo trajanje ne kažejo nujno na obstoj resnih težav pri analizi zadevnih ukrepov. Dolgo trajanje postopka predhodne preučitve bi bilo mogoče pojasniti z delovno obremenitvijo Komisije, ki izhaja zlasti iz drugih pritožb ali ponavljajočih se zahtevkov za informacije, naslovljenih na zadevno državo članico ali tudi iz spremembe okoliščin.

59

Komisija meni, prvič, da je pri presoji trajanja postopka predhodne preučitve treba upoštevati dejstvo, da je tožečo stranko o svojih predhodnih ugotovitvah obvestila že 22. oktobra 2013 in da so te pozneje dejansko ostale nespremenjene. Drugič, zadevni položaj naj bi se med postopkom predhodne preučitve od prošnje za dostop do infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves, ki jo je tožeča stranka vložila 3. julija 2013, spremenil, izpodbijani sklep pa naj bi bil sprejet le nekaj mesecev po sklepu o zadržanju, 27. februarja 2015. Tretjič, trajanje postopka naj bi bilo mogoče razložiti zlasti z več podlagami za pritožbo tožeče stranke, ki so jo morali preučiti različni oddelki Komisije. Četrtič, številni odzivi tožeče stranke med postopkom predhodne preučitve naj bi zahtevali pogostejše izmenjave mnenj s španskimi organi za podrobno preučitev zadevnih ukrepov. Glede pogostosti izmenjave mnenj s španskimi organi, naj bi bila ta predvsem posledica tega, da je Komisija, zatem ko je izvedela za pripravo javnega razpisa, menila, da bi ji njegov izid omogočil sprejetje konkretnejšega in koristnejšega sklepa o zadevnih ukrepih. Vendar Komisija v bistvu poudarja, da niti ta sprememba okoliščin niti dejstvo, da je bil izid javnega razpisa zadržan s sklepom sodišča, nista vplivala na ugotovitev, da zadevni ukrepi ne pomenijo državnih pomoči.

60

V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da če zadevna država članica spornih državnih ukrepov ne priglasi, Komisija ni dolžna začeti postopka predhodne preučitve teh ukrepov v določenem roku. Ker pa je Komisija izključno pristojna za presojo združljivosti državne pomoči z notranjim trgom, je dolžna v interesu pravilne uporabe temeljnih pravil Pogodbe o DEU o državnih pomočeh skrbno in nepristransko preučiti pritožbo v zvezi s pomočjo, ki ni združljiva z notranjim trgom. Iz tega zlasti sledi, da Komisija ne sme neomejeno podaljševati predhodne preučitve državnih ukrepov, ki so predmet pritožbe, kadar je kot v tem primeru soglašala z začetkom take preučitve s tem, da je od zadevne države članice zahtevala informacije (sodbe z dne 10. maja 2006, Air One/Komisija, T‑395/04, EU:T:2006:123, točka 61; z dne 12. decembra 2006, Asociación de Estaciones de Servicio de Madrid in Federación Catalana de Estaciones de Servicio/Komisija, T‑95/03, EU:T:2006:385, točka 121, ter z dne 9. septembra 2009, Diputación Foral de Álava in drugi/Komisija, od T‑30/01 do T‑32/01 in od T‑86/02 do T‑88/02, EU:T:2009:314, točka 260). Edini namen te preučitve je namreč Komisiji omogočiti, da si ustvari prvo mnenje o opredelitvi ukrepov, ki so ji predloženi v presojo, in njihovi združljivosti z notranjim trgom (glej sodbo z dne 25. novembra 2014, Ryanair/Komisija, T‑512/11, neobjavljena, EU:T:2014:989, točka 68 in navedena sodna praksa).

61

Razumno trajanje postopka predhodne preučitve je treba presojati glede na okoliščine vsake posamezne zadeve in zlasti na njen okvir, na različne faze v postopku, ki jih mora Komisija upoštevati, na zapletenost zadeve in glede na pomen zadeve za različne zainteresirane stranke (glej sodbo z dne 20. septembra 2011, Regione autonoma della Sardegna in drugi/Komisija, T‑394/08, T‑408/08, T‑453/08 in T‑454/08, EU:T:2011:493, točka 99 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 27. septembra 2011, 3F/Komisija, T‑30/03 RENV, EU:T:2011:534, točka 58 in navedena sodna praksa, ter z dne 16. oktobra 2014, Portovesme/Komisija, T‑291/11, EU:T:2014:896, točka 72 in navedena sodna praksa).

62

V tej zadevi je Komisija pritožbo tožeče stranke obravnavala 26. aprila 2013 in jo je o uvodnih ugotovitvah obvestila 22. oktobra istega leta. Pri tem se je Komisija uskladila s pravilom iz točke 48 Kodeksa najboljših praks pri izvajanju postopkov za nadzor državne pomoči (UL 2009, C 136, str. 13), ki določa, da „[si bo] Komisija […] načeloma prizadevala v dvanajstih mesecih […] pritožniku poslati začeten upravni dopis, v katerem bo opredelila svoje predhodno mnenje o neprednostnih zadevah“ (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 2016, Trajektna luka Split/Komisija, T‑57/15, neobjavljena, EU:T:2016:470, točka 67).

63

Vendar je bil izpodbijani sklep sprejet 8. decembra 2015, torej več kot 31 mesecev po prejemu pritožbe in več kot dve leti po tem, ko je bila tožeča stranka obveščena o uvodnih ugotovitvah Komisije.

64

Vendar tudi ob upoštevanju pravice Komisije, da pritožbam, ki so ji bile predložene, dodeli različne stopnje prednosti (glej sodbo z dne 4. julija 2007, Bouygues in Bouygues Télécom/Komisija, T‑475/04, EU:T:2007:196, točka 158 in navedena sodna praksa), so roki, navedeni v točki 63 zgoraj, občutno presegli to, kar načeloma zajema prvi pregled ukrepov, navedenih v pritožbi. V zvezi s tem je bilo razsojeno, da lahko taka okoliščina, skupaj z drugimi dejavniki, kaže na to, da je Komisija naletela na resne težave pri presoji, kar zahteva začetek postopka v skladu s členom 108(2) PDEU (glej v tem smislu sodbe z dne 10. maja 2000, SIC/Komisija, T‑46/97, EU:T:2000:123, točka 102; z dne 27. septembra 2011, 3F/Komisija, T‑30/03 RENV, EU:T:2011:534, točka 72, in z dne 14. septembra 2016 v zadevi Trajektna luka Split/Komisija, T‑57/15, neobjavljena, EU:T:2016:470, točka 62).

65

Presoditi je treba, ali je, kot trdi Komisija, posebej dolgo trajanje postopka predhodne preučitve v tej zadevi lahko deloma posledica objektivnih okoliščin, ki niso povezane z resnimi težavami, nastalimi ob preučitvi zadevnih ukrepov.

66

Najprej je treba v zvezi z okoliščino, da se je tožeča stranka v pritožbi sklicevala na kršitev ne le člena 107 PDEU, temveč tudi členov 102 in 106 PDEU, poudariti, da bi bilo mogoče ta zadnji del pritožbe zavrniti že 19. julija 2013. Kot pravilno poudarja tožeča stranka, obravnava dela pritožbe glede domnevne kršitve členov 102 in 106 PDEU, ki jo je izvedla Komisija, torej ni mogla povzročiti nobene znatne zamude pri predhodni preučitvi ukrepov, ki naj bi bili v pritožbi opredeljeni kot državne pomoči.

67

Dalje, glede spremembe zadevnega položaja med upravnim postopkom je treba navesti, da je tožeča stranka 3. julija 2013 GDPC dejansko predložila prošnjo za odobritev priveza v pristanišču Puerto de Las Nieves, torej nekaj več kot dva meseca po vložitvi pritožbe pri Komisiji. Kot je razvidno iz točk od 23 do 27 izpodbijanega sklepa, na podlagi te prošnje ni bila izdana le zavrnitvena odločba GDPC, temveč je ta na njeni podlagi nameravala drugi pomorski družbi odobriti delovanje v pristanišču Puerto de Las Nieves za namen komercialnega prometa in v ta namen izvesti dela za ureditev tega pristanišča ter izvesti postopek javnega razpisa. Take objektivne okoliščine so nedvomno povzročile spremembo pogojev, v katerih je bila intervenientka dotlej pooblaščena za uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves. Ker so ti pogoji prav tisti del pritožbe, v katerem je navedena dodelitev državnih pomoči intervenientki, je sprememba zgoraj navedenega položaja objektivna okoliščina, ki upravičuje podaljšanje roka, potrebnega za obravnavo te pritožbe.

68

Enako velja glede tožbe intervenientke zoper javni razpis, vložene pri Tribunal Superior de Justicia de Canarias, Sala de lo Contencioso-Administrativo, Sección Primera de Santa Cruz de Tenerife (višje sodišče Canarie, senat za upravne spore, prvi oddelek v mestu Santa Cruz na Tenerifu), in sklepa o zadržanju z dne 27. februarja 2015, saj so te okoliščine, nastale po vložitvi pritožbe, povzročile stanje negotovosti o tem, ali se pogoji za uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves s strani intervenientke ohranijo ali ne.

69

Nazadnje, glede številnih izmenjav mnenj med Komisijo in španskimi organi je treba spomniti, da zgolj dejstva, da so se razprave med Komisijo in zadevno državo članico med postopkom predhodne preučitve zapletale in da je Komisija v tem okviru upravičeno zahtevala dodatne informacije glede ukrepov, ki so ji bili predloženi v pregled, samega po sebi ni mogoče šteti za dokaz, da se je ta institucija pri presoji soočila z resnimi težavami (glej sodbo z dne 27. septembra 2011, 3F/Komisija, T‑30/03 RENV, EU:T:2011:534, točka 71 in navedena sodna praksa).

70

V zvezi s tem je treba, prvič, poudariti, da je tožeča stranka podrobno prerekala predhodno presojo v dopisu, ki ga je nanjo naslovila Komisija 22. oktobra 2013 in da bi lahko na podlagi te okoliščine Komisija upravičeno želela dodatne informacije od španskih organov.

71

Drugič, sprememba zadevnega položaja v tem primeru, preučenega v točkah 67 in 68 zgoraj, je prav tako upravičevala nove izmenjave mnenj s Kraljevino Španijo v zvezi s pogoji dostopa do infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves za komercialni promet in torej podaljšanje trajanja njihove predhodne preučitve. Zato v tej zadevi še toliko bolj velja, da je intervenientka na lastno pobudo Komisiji predložila stališča, potem ko je ta španske organe zaprosila za pojasnila glede postopka javnega razpisa, in nato leta 2015 dvakrat obvestila Komisijo o poteku tega javnega razpisa (glej točko 15 zgoraj).

72

Iz zgoraj navedenega izhaja, da so bili potek postopka in sprememba zadevnega položaja ter posledične dodatne izmenjave mnenj med Komisijo in Kraljevino Španijo na eni strani ter med Komisijo in intervenientko na drugi strani, objektivne okoliščine, ki so lahko prispevale k podaljšanju trajanja predhodne preučitve ukrepov, v pritožbi opredeljenih kot državne pomoči.

73

Zato trajanje postopka predhodne preučitve samo po sebi ne nakazuje na resne težave, zaradi katerih bi morala Komisija uvesti formalni postopek preiskave v skladu s členom 108(2) PDEU.

74

Zato je treba preučiti druge trditve, ki jih tožeča stranka navaja v utemeljitev edinega tožbenega razloga in s katerimi želi dokazati, da sama vsebina izpodbijanega sklepa, vključno z delom tega sklepa, v katerem je bila obravnavana sprememba okoliščin po vložitvi pritožbe, kaže na to, da je preučitev zadevnih ukrepov povzročila resne težave, zaradi česar bi morala Komisija začeti formalni postopek preiskave.

75

Skupaj je treba obravnavati drugi in tretji del edinega tožbenega razloga, s katerima tožeča stranka trdi, da so bile v izpodbijanem sklepu storjene očitne napake pri presoji dejstev in napačna uporaba prava, pri čemer pa je treba, po oblikovanju uvodnih ugotovitev, razlikovati del izpodbijanega sklepa, v katerem so preučeni pogoji za izključno uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves s strani intervenientke (prvi in tretji očitek v pritožbi), in dela izpodbijanega sklepa, v katerem so preučeni pogoji za uporabo pristojbine T 9 za intervenientko zaradi njene zasedbe infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves (drugi očitek v pritožbi).

76

Če se kot v tem primeru tožba nanaša na utemeljenost sklepa, s katerim je v skladu s postopkom predhodne preučitve zavrnjen obstoj državne pomoči, mora Splošno sodišče v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 48 do 51 zgoraj, presoditi navedbe o vsebini izpodbijanega sklepa, da bi ugotovilo obstoj morebitnih resnih težav (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2012, CBI/Komisija, T‑137/10, EU:T:2012:584, točka 66 in navedena sodna praksa).

77

V tej zadevi je treba najprej ugotoviti, da noben element iz spisa ne kaže na to, da komercialne storitve pomorskega prevoza, ki jih ponuja intervenientka iz pristanišča Puerto de Las Nieves, vključujejo opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena. Zato se pregleda zadevnih ukrepov ne sme izvesti s sklicevanjem na sodno prakso, v skladu s katero državna intervencija, ki se obravnava kot nadomestilo, ki pomeni plačilo za storitve, ki jih je opravilo podjetje, ki prejema nadomestilo za izpolnjevanje obveznosti javne službe, tako da to podjetje v tem primeru dejansko ne pridobi nobene finančne koristi in torej to podjetje ni postavljeno v ugodnejši konkurenčni položaj v primerjavi s konkurenčnimi podjetji, ne spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU (sodbi z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C‑280/00, EU:C:2003:415, točka 87, ter z dne 6. aprila 2017, Regione autonoma della Sardegna/Komisija, T‑219/14, EU:T:2017:266, točka 91).

78

Dalje, ugotoviti je treba, da dejavnost intervenientke v pristanišču Puerto de Las Nieves, ki je predmet pritožbe, iz katere izvira obravnavani spor, vključuje uporabo pristaniške infrastrukture v javni lasti za komercialne namene. Intervenientka je torej podjetje, ki izvaja gospodarsko dejavnost, za katero velja člen 107(1) PDEU, opredeljena pa je kot vsaka dejavnost, ki vključuje ponujanje blaga ali storitev na določenem trgu (glej sodbo z dne 1. julija 2008, MOTOE, C‑49/07, EU:C:2008:376, točka 22 in navedena sodna praksa).

79

Nazadnje je treba ugotoviti – čeprav noben element, s katerim je seznanjeno Splošno sodišče, ne dopušča ugotovitve, da je tožeča stranka kadar koli po tem, ko je izvajala dejavnosti pomorskega prevoza iz pristanišča Puerto de Las Nieves, prejela koncesijo ali katero koli drugo izključno pravico za uporabo tega pristanišča za komercialni prevoz – da je bila v času sprejetja izpodbijanega sklepa od leta 1994 edina, ki je lahko uporabljala to infrastrukturo za take namene, saj je GDPC vse prošnje za odobritev priveza, ki so jih oblikovale druge družbe, tudi tožeča stranka, zavrnila do izvedbe javnega razpisa leta 2014, izid tega pa je bil predmet sklepa o zadržanju z dne 27. februarja 2015. Ta ugotovitev, ki se nanaša na uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves konkretno za komercialni prevoz oseb in blaga, ni izpodbijana s trditvijo Komisije, ponovljeno na obravnavi, da intervenientka navedenega pristanišča ni nikoli uporabljala izključno, saj je to namenjeno tudi ribolovnim dejavnostim in dejavnostim za prosti čas.

80

Tožeča stranka nasprotuje vsakemu od štirih razlogov, na katerih temelji ugotovitev iz izpodbijanega sklepa, da izključna uporaba infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves s strani intervenientke ne pomeni državne pomoči (glej točke od 21 do 31 zgoraj). Zato je treba zaporedno preučiti očitke zoper vsakega od teh razlogov za presojo, ali dopuščajo ugotovitev resnih težav pri preučitvi pogojev za izključno uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves s strani intervenientke.

81

Tožeča stranka v zvezi s prvim razlogom iz točke 43 izpodbijanega sklepa trdi, da je Komisija napačno ugotovila, da so bili kanarski organi dolžni uporabo pristaniške infrastrukture šteti za gospodarsko dejavnost šele od razglasitve sodbe z dne 12. decembra 2000, Aéroports de Paris/Komisija (T‑128/98, EU:T:2000:290). Razlaga obsega uporabe člena 107(1), ki jo je podalo Sodišče Evropske unije v tej sodbi pa naj bi imela samo deklarativno vrednost in naj bi bila poleg tega skladna s prejšnjo sodno prakso, v skladu s katero lahko javno financiranje gospodarskih dejavnosti pomeni državno pomoč. Zato naj zgolj dejstvo, da je do prilagoditve infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves komercialnemu prometu prišlo pred razglasitvijo sodbe z dne 12. decembra 2000, Aéroports de Paris/Komisija (T‑128/98, EU:T:2000:290), pristojnih organov ne bi moglo odvezati odgovornosti, da od tega trenutka dalje zagotovijo odprt in nediskriminatoren dostop do tega pristanišča, da bi preprečili, da bi njihovi pogoji uporabe pomenili dodelitev državnih pomoči. Razlogovanje Komisije nikakor ne bi moglo upravičiti dodelitve pomoči intervenientki od razglasitve te sodbe in ta naj poleg tega ne bi bila upoštevna, ker se nanaša na opredelitev gospodarske dejavnosti upravljanja infrastrukture, in ne kot v tem primeru na uporabo te infrastrukture v komercialne namene.

82

Komisija trdi, da se točka 43 izpodbijanega sklepa omejuje na ugotovitev starosti infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves in njenega postopnega prilagajanja izvajanju gospodarskih dejavnosti. Vendar bi bilo treba razlikovati med dodelitvijo izključne koncesije uporabniku in položajem, kakršen je ta v obravnavani zadevi, v katerem gospodarski subjekt uporablja le eno infrastrukturo zaradi njenih omejenih zmogljivosti. Take uporabe nikakor ni mogoče enačiti z dodelitvijo izključne pravice. Ker je do vzpostavitve in razvoja infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves prišlo pred razglasitvijo sodbe z dne 12. decembra 2000, Aéroports de Paris/Komisija (T‑128/98, EU:T:2000:290), naj sama okoliščina, da španski organi niso priglasili teh ukrepov v zvezi z infrastrukturo, ne bi povzročila nobene resne težave med postopkom predhodne preučitve.

83

V zvezi s tem, ne da bi se bilo treba izreči o utemeljenosti časovnega razlikovanja Komisije v točki 43 izpodbijanega sklepa s sklicevanjem na razglasitev sodbe z dne 12. decembra 2000, Aéroports de Paris/Komisija (T‑128/98, EU:T:2000:290), zadošča ugotovitev, kot pravilno poudarja tožeča stranka, da v tem primeru upravičenec do spornih ukrepov ni upravljavec infrastrukture kot v okoliščinah, v katerih je bila izrečena navedena sodba, temveč uporabnik navedene infrastrukture. Zato ugotovitve Komisije glede te sodbe v izpodbijanem sklepu ne morejo izključiti opredelitve zadevnih ukrepov kot državnih pomoči in tako ne omogočajo zanikanja vseh resnih težav pri preučitvi zadevnih ukrepov.

84

Tožeča stranka v zvezi z drugim razlogom iz točke 44 izpodbijanega sklepa v bistvu izpodbija ugotovitev, navedeno v njem, da infrastruktura pristanišča Puerto de Las Nieves ni bila niti vzpostavljena posebej v korist intervenientke niti ni bila njej ali kateremu koli drugemu podjetju dodeljena v času njene izgradnje. S tem naj Komisija ne bi upoštevala objektivnosti pojma državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Pomembna naj bi bila le okoliščina, da ima intervenientka monopol nad uporabo zadevne pristaniške infrastrukture in s tem očitno prednost pred konkurenti. Vsekakor naj bi bil v tej zadevi namen kanarskih organov intervenientki dati prednost očiten in naj bi kazal na obstoj pomoči, ki naj bi ji bile dodeljene. Sodna praksa naj bi namreč izključila, da stroške javne infrastrukture, ki jo uporablja posamezen gospodarski subjekt, nosi skupnost. Glede načela prior tempore, potior iure tožeča stranka trdi, da ta nikakor ne more upravičiti, da se intervenientki dodeli izključna pravica do uporabe pristanišča Puerto de Las Nieves. Neobstoj sklicevanja na to načelo v izpodbijanem sklepu naj bi bilo mogoče pojasniti z okoliščino, da je očitno v nasprotju s temeljnimi načeli, ki urejajo pravo Unije o državnih pomočeh, saj taka prednost prej kaže na dodelitev državne pomoči. Tožeča stranka v zvezi s tem zavrača analogijo Komisije z varstvom, ki ga pravo Unije zagotavlja interesom, ki jih legitimno dobijo letalske družbe glede slotov, saj primerljivo varstvo ni predvideno v sektorju pomorskega prometa.

85

Komisija trdi, da glede na razpoložljive informacije nič ne kaže na to, da je bila infrastruktura pristanišča Puerto de Las Nieves vzpostavljena posebej za pridobitev prednosti intervenientke, saj je bila ta zgolj prva, ki je to pristanišče uporabila v komercialne namene leta 1994, dokler ta ne bi dosegel največje zmogljivosti. Zavrnitev prošenj za dostop, ki so jih vložili drugi gospodarski subjekti, naj bi bilo mogoče pojasniti predvsem z vidika varnosti, in ne z željo, da se intervenientki pridrži izključna uporaba te infrastrukture. Iz sodbe z dne 14. januarja 2015, Eventech (C‑518/13, EU:C:2015:9, točka 45) pa naj bi bilo razvidno, da je taka okoliščina upoštevna za izključitev opredelitve državnih pomoči glede dajanja na voljo javne infrastrukture gospodarskim subjektom.

86

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 107(1) PDEU ne razlikuje med državnimi ukrepi glede na njihove vzroke ali cilje, temveč so opredeljeni glede na njihove učinke (sodbi z dne 19. marca 2013, Bouygues in Bouygues Télécom/Komisija in drugi in Komisija/Francija in drugi, C‑399/10 P in C‑401/10 P, EU:C:2013:175, točka 102, ter z dne 30. junija 2016, Belgija/Komisija, C‑270/15 P, EU:C:2016:489, točka 40), torej je pomoč objektiven pojem in je presoja odvisna zgolj od vprašanja, ali je z državnim ukrepom podeljena ugodnost enemu ali več določenim podjetjem (glej sodbi z dne 6. marca 2003, Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen/Komisija, T‑228/99 in T‑233/99, EU:T:2003:57, točka 180 in navedena sodna praksa, ter z dne 13. septembra 2010, Grčija in drugi/Komisija, T‑415/05, T‑416/05 in T‑423/05, EU:T:2010:386, točka 211 in navedena sodna praksa).

87

Dodelitev prednosti torej lahko krši člen 107(1) PDEU, tudi če ni izrecno zagotovljena podjetju ali več določenim podjetjem.

88

V tej zadevi iz načel, navedenih v točkah 86 in 87 zgoraj, izhaja, da tudi če bi bila ugotovitev iz točke 44 izpodbijanega sklepa, v skladu s katero infrastruktura v pristanišču Puerto de Las Nieves ni bila vzpostavljena posebej za intervenientko niti ni bila v času njene gradnje dodeljena njej ali kateremu koli drugemu podjetju, dokazana, na podlagi te ugotovitve ni mogoče izključiti, da bi lahko pogoji, v katerih je bila ta infrastruktura intervenientki dana na voljo za komercialno uporabo, pomenili dodelitev državne pomoči temu podjetju.

89

Ta ugotovitev se ni izpodbijala v točki 45 sodbe z dne 14. januarja 2015, Eventech (C‑518/13, EU:C:2015:9), ki je bila navedena v točki 44 izpodbijanega sklepa in na katero se sklicuje Komisija v svojih pisanjih. V zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba, je predložitveno sodišče Sodišče v bistvu spraševalo, ali to, da se za vzpostavitev varnega in učinkovitega sistema prevoza londonskim taksijem dovoli, da vozijo po pasovih za avtobuse na javnih cestah, ko na teh pasovih veljajo omejitve, vozilom za najem z voznikom (VNV) pa je to prepovedano, razen v primeru pobiranja ali odlaganja potnikov, ki so tako vozilo naročili vnaprej, pomeni uporabo državnih sredstev in dajanje tem taksijem selektivne gospodarske prednosti v smislu člena 107(1) PDEU.

90

Sodišče je v točki 45 sodbe z dne 14. januarja 2015, Eventech (C‑518/13, EU:C:2015:9) res poudarilo, da je iz spisa, s katerim razpolaga, nedvoumno razvidno, da pasovi za avtobuse v Londonu (Združeno kraljestvo) niso bili zgrajeni v korist kakšnega posebnega podjetja ali katere od posebnih kategorij podjetij, kot je kategorija londonskih taksijev, ali celo ponudnikov avtobusnega prevoza, in jim po izgradnji niso bili dodeljeni, ampak da so bili zgrajeni kot element londonskega cestnega omrežja in predvsem zaradi lažjega javnega prevoza z avtobusi. Vendar je Sodišče v točkah od 54 do 61 sodbe z dne 14. januarja 2015, Eventech (C‑518/13, EU:C:2015:9) predložitveno sodišče, ki je predložilo vprašanje za predhodno odločanje, pozvalo, naj preveri, ali imajo londonski taksiji selektivno gospodarsko prednost zaradi brezplačne uporabe pasov za avtobuse, katerih uporaba je prepovedana VNV. Nekateri elementi iz spisa so Sodišče vodili k ugotovitvi, da so taksiji in VNV v dovolj različnih položajih, zlasti ob upoštevanju regulativnih obveznosti, ki jih imajo taksiji, da je selektivno gospodarsko prednost v korist slednjih mogoče izključiti. V obravnavani zadevi pa med položajem tožeče stranke in intervenientke ni take razlike, čeprav je bila Komisija vsekakor dolžna preizkusiti, ali so drugi elementi, razen dejstva, da infrastruktura pristanišča Puerto de Las Nieves ni bila niti načrtovana niti vzpostavljena posebej za intervenientko, taki, da izključujejo obstoj državne pomoči v korist zadnjenavedene.

91

Tožeča stranka glede tretjega razloga iz točke 45 izpodbijanega sklepa trdi, da je v nasprotju s tem, kar je navedeno v njem, izključnost, od katere ima korist intervenientka za uporabo pristanišča Puerto de Las Nieves, sama po sebi, tudi ob predpostavki, da je to podjetje plačalo vse dolgovane zakonske pristojbine, selektivna prednost, dodeljena iz državnih sredstev. Prvič, sklicuje se na sodno prakso in Sporočilo Komisije o uporabi pravil Evropske unije o državni pomoči za nadomestilo, dodeljeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (UL 2012, C 8, str. 4) za utemeljitev trditve, da lahko dodelitev izključnih pravic na javnem dobru brez preglednega in nediskriminatornega postopka pomeni odrekanje državnim sredstvom in ustvarjanje prednosti za upravičence. Drugič, zatrjuje, da se v skladu s špansko zakonodajo na podlagi tega, da se je intervenientki dodelila pravica do izključne uporabe v okviru koncesije, predpostavlja, da slednja plača pristojbino. Ekonomska vrednost pravice do uporabe infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves, ne glede na pristaniške pristojbine, naj bi bila potrjena z zneski pristojbin, ki jih je predlagala tako tožeča stranka kot intervenientka v njunih odgovorih na javni razpis, ki ga je GDPC izvedla leta 2014.

92

Izpodbijani sklep naj bi imel torej napake, saj Komisija ni preverila, ali pristaniške pristojbine, ki jih je plačala intervenientka, pokrivajo stroške GDPC in ji zagotavljajo ustrezen dobiček, ob upoštevanju tržne vrednosti izključne uporabe zadevne infrastrukture.

93

Tožeča stranka v repliki dodaja, da je v izpodbijanem sklepu opredeljen problem dostopa do infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves za konkurente intervenientke, kar bi lahko kazalo na obstoj državne pomoči. Vendar naj bi Komisija skušala ponovno napisati ta del izpodbijanega sklepa, pri čemer naj bi sedaj trdila, da je četrti razlog, preučen v njem, dodatek k ugotovitvi, da izključne uporabe infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves s strani intervenientke ni mogoče šteti za prednost, dodeljeno iz državnih sredstev. Iz ustaljene prakse odločanja Komisije pa naj bi bilo razvidno, da morajo imeti morebitni uporabniki pristaniških infrastruktur – da člen 107(1) PDEU ne bi bil kršen – odprt in nediskriminatoren dostop do njih in za to plačati pristojbine, določene v višini, ki je primerljiva s tržno vrednostjo.

94

Poleg tega naj pritožnik, v nasprotju s predlogom Komisije, ne bi bil dolžan dokazati, da so podani vsi bistveni elementi državne pomoči, saj bi morala sama Komisija preučiti skladnost spornih ukrepov s členom 107(1) PDEU.

95

Tožeča stranka naj bi vsekakor dokazala vpletenost državnih sredstev v tej zadevi. Tako naj bi bilo, prvič, iz sodne prakse razvidno, da lahko izključna koncesija za javno infrastrukturo, izdana podjetju, pomeni odrekanje državnim sredstvom. Drugič, intervenientka naj bi imela pravico uporabljati infrastrukturo pristanišča Puerto de Las Nieves brez plačila pristojbine. Vendar tožeča stranka meni, da bi pravilno izvedena preiskava Komisiji omogočila ugotovitev, da dodelitev koncesije na podlagi javnega razpisa, ki ga načeloma določa člen 43 Ley 14/2003 de Puertos de Canarias (zakon 14/2003 o pristaniščih Kanarskih otokov) z dne 8. aprila 2003 (BOC št. 85, z dne 6. maja 2003), vključuje plačilo pristojbine. To naj bi potrjevali posebni tehnični pogoji za javni razpis, ki ga je GDPC izvedla julija 2014. Tretjič, nazadnje, Komisija naj bi napačno trdila, da so bile pristaniške pristojbine, ki jih je plačala intervenientka, določene v višini tržnih cen samo zato, ker je GDPC uporabila enake pristaniške pristojbine in izračunane na enak način v vseh pristaniščih, ki spadajo v njeno pristojnost. Točka 227 obvestila Komisije o pojmu državne pomoči po členu 107(1) PDEU (UL 2016, C 262, str. 1) naj bi res določala, da se lahko presoja merila gospodarskega subjekta, ki deluje v tržnem gospodarstvu, opravi glede na pogoje, pod katerimi primerljivi zasebni operaterji omogočajo uporabo primerljive infrastrukture v primerljivih situacijah, če je takšna primerjava mogoča. Vendar naj Komisija v izpodbijanem sklepu ne bi preučila pristojbin, ki veljajo za infrastrukture, primerljive z infrastrukturami pristanišča Puerto de Las Nieves, ali za referenco vzela pristojbin za uporabo zasebnih pristanišč. Poleg tega naj ne bi opravila analize strukture stroškov infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves, tako da naj na podlagi ničesar ne bi bilo mogoče ugotoviti, da pristaniške pristojbine, ki jih je plačala intervenientka, pokrivajo stroške uporabe in stroške amortizacije te infrastrukture.

96

Komisija v bistvu poudarja, da ne glede na morebitne napake pri presoji dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka, nič ne omogoča ugotovitve, da izključna uporaba infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves s strani intervenientke pomeni dodelitev prednosti zadnjenavedeni iz državnih sredstev. Tožeča stranka naj v pritožbi ne bi trdila, da višina pristaniških pristojbin, dolgovanih iz naslova te uporabe, pomeni dodelitev državne pomoči, tako da naj v tem delu pritožbe ne bi opredelila nobene prednosti, dodeljene iz državnih sredstev. Poleg tega naj taka prednost ne bi mogla izhajati zgolj iz okoliščine, da je bila intervenientka dejansko edina pomorska družba, uporabnica infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves.

97

Komisija se v svojih pisanjih sklicuje tudi na, prvič, točke od 113 do 122 sodbe z dne 22. januarja 2013, Salzgitter/Komisija (T‑308/00 RENV, EU:T:2013:30), in drugič, na točko 137 sodbe z dne 9. decembra 2015, Grèce et Ellinikos Chrysos/Komisija (T‑233/11 in T‑262/11, EU:T:2015:948), da bi upravičila stališče, da – ker tožeča stranka med upravnim postopkom ni nikoli zatrjevala, da so bile pristojbine, ki jih plačuje intervenientka za uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves, določene v višini, ki pomeni državno pomoč – v izpodbijanem sklepu ni bila dolžna izvesti take preučitve po uradni dolžnosti.

98

V zvezi s tem je treba najprej navesti, da se odstavki sodb, na katere se sklicuje Komisija in so navedeni v točki 97 zgoraj, nanašajo na problematiko, ki je drugačna od te, ki je predmet obravnavanega spora, in sicer na izmenjavo informacij med Komisijo in zadevno državo članico v okviru formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU, ki je privedla do sklepa, ki nekatere prednosti, dodeljene podjetju, opredeljuje kot državne pomoči, nezdružljive z notranjim trgom.

99

V zvezi s tem je res iz ustaljene sodne prakse, v katero se umeščajo sodbe, na katere se sklicuje Komisija, razvidno, da morata država članica in morebitni upravičenec do državne pomoči, če je uveden formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU, navesti trditve, s katerimi želita dokazati, da načrt pomoči ustreza izjemam, določenim na podlagi Pogodbe o DEU, saj je predmet formalnega postopka preiskave ravno seznanitev Komisije z vsemi dejstvi zadeve (glej sodbo z dne 27. septembra 2012, Wam Industriale/Komisija, T‑303/10, neobjavljena, EU:T:2012:505, točka 118 in navedena sodna praksa). Poleg tega člen 108(2) PDEU, čeprav nalaga Komisiji, da preden sprejme sklep, zbere pripombe zainteresiranih strank, tej ne prepoveduje, da v primeru, ko takih pripomb ni, ugotovi, da pomoč ni združljiva z notranjim trgom. V tem okviru je bilo odločeno, da Komisiji ni mogoče očitati, da ni upoštevala morebitnih dejstev ali pravnih elementov, ki bi ji lahko bili predstavljeni v upravnem postopku, vendar ji niso bili, saj Komisija ni dolžna po uradni dolžnosti in na podlagi domnev preverjati, katere elemente bi ji bilo mogoče predložiti (glej sodbi z dne 27. septembra 2012, Wam Industriale/Komisija, T‑303/10, neobjavljena, EU:T:2012:505, točka 119 in navedena sodna praksa, ter z dne 28. januarja 2016, Avstrija/Komisija, T‑427/12, neobjavljena, EU:T:2016:41, točka 50 in navedena sodna praksa).

100

S to sodno prakso pa je razjasnjen le potek formalnega postopka preiskave v zadevah, v katerih je bila obravnavana združljivost ukrepov pomoči, ne pojasnjuje pa, v kakšnem obsegu mora Komisija opraviti pregled v okviru postopka predhodne preučitve za opredelitev nekaterih ukrepov kot državnih pomoči, zlasti kadar je pri njej vložena pritožba.

101

V zvezi s tem je bilo odločeno, da je Komisija v določenih okoliščinah dolžna preučiti pritožbo tako, da gre prek same preučitve dejstev in pravnih elementov, s katerimi jo seznani pritožnik. Komisija je namreč dolžna v interesu pravilne uporabe temeljnih pravil Pogodbe v zvezi z državnimi pomočmi, skrbno in nepristransko preučiti pritožbo, kar lahko v nasprotju s trditvijo Komisije pomeni, da mora preučiti elemente, ki jih pritožnik ni izrecno navajal (sodbi z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 62, ter z dne 17. marca 2015, Pollmeier Massivholz/Komisija, T‑89/09, EU:T:2015:153, točka 106 (neobjavljena); glej v tem smislu tudi sodbo z dne 2. septembra 2010, Komisija/Scott, C‑290/07 P, EU:C:2010:480, točka 90).

102

Tako je iz zahteve, da Komisija skrbno in nepristransko preuči pritožbe, ki so ji predložene, in iz smisla člena 10(1) in (2) Uredbe št. 659/1999, v bistvu povzetega v členu 12(1) in (2) Uredbe 2015/1589, razvidno, da mora ta institucija, če ji je predložena pritožba, ki temelji na kršitvi člena 107(1) PDEU ter nedvoumno in natančno opredeljuje ukrepe, ki kažejo na to kršitev, skrbno preučiti, ali se lahko ti ukrepi opredelijo kot državne pomoči, po potrebi v sodelovanju z zadevno državo članico in ob upoštevanju elementov, ki jih pritožnik ni izrecno navedel. Ta rešitev se zdi še toliko bolj potrebna, ker – kot je tožeča stranka v bistvu navedla v pritožbi – pritožnik nima preiskovalnih pooblastil, ki jih ima Komisija na podlagi člena 108 PDEU in načeloma niti preiskovalnih zmogljivosti, primerljivih s tistimi, ki jih ima Komisija.

103

V tej zadevi je iz preučitve spisa razvidno, da je tožeča stranka v pritožbi med drugim trdila, da je intervenientka več let prejemala državne pomoči zaradi pogojev, v katerih ji je bilo dovoljeno izključno uporabljati infrastrukturo pristanišča Puerto de Las Nieves v komercialne namene brez kakršnega koli postopka javnega razpisa in ne da bi prispevala k financiranju te infrastrukture.

104

Tožeča stranka je natančneje glede pogoja za dodelitev prednosti v pritožbi med drugim v bistvu pojasnila, da ta izhaja iz „podelitve izključnih pravic, brez preglednega in nediskriminatornega postopka javnega razpisa, ki se nanašajo na zasedbo ali uporabo pristanišča v državni lasti (ali na izvrševanje drugih posebnih ali izključnih pravic, ki imajo ekonomsko vrednost), kar v praksi pomeni ugodnost za upravičence, ki [so imeli] prednost v primerjavi z njihovimi konkurenti“. Po tem, ko je poudarila, da je bila infrastruktura pristanišča Puerto de Las Nieves financirana iz javnih sredstev, je navedla tudi, da je iz prakse odločanja Komisije razvidno, da „če je [bil] edini cilj infrastrukture zadostiti potrebam zasebnega podjetja, [bi] jo mora[lo] to financirati“ in da je v tej zadevi „[o]prostitev teh stroškov torej tudi pomeni[la] prednost za [intervenientko]“. Iz tega je sklepala, da „je [bilo] očitno, da [zadevni] javni ukrepi (državne pomoči) pomenijo ugodnost za [intervenientko] tako, da ji dajejo prednost z oprostitvijo plačila infrastrukture za zasebno rabo, ki bi jo morala sama financirati“.

105

Poleg tega je tožeča stranka glede merila uporabe javnih sredstev v pritožbi najprej opozorila, da lahko v skladu s sodno prakso in Sporočilom Komisije o uporabi pravil Evropske unije o državni pomoči za nadomestilo, dodeljeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena „dodelitev izključnih pravic na javnem dobru, brez preglednega in nediskriminatornega postopka, […] lahko pomeni očitno odrekanje državnim sredstvom“. Nato je pojasnila zlasti, da je „javno financiranje celote ali dela kakršne koli vrste infrastrukture za zasebno rabo danega subjekta, ki odgovarja njegovim interesom in potrebam, ne da bi imela kakršen koli splošni gospodarski pomen, ustreza[lo] merilu ‚dodeljevanje javnih sredstev‘“.

106

Tožeča stranka je nazadnje poudarila, da ne more predložiti prepričljivih dokazov o obstoju in obsegu spornih državnih pomoči, saj gre bodisi za finančne podatke, ki jih imajo javni organi, bodisi za zasebne gospodarske podatke o konkurentu. Zato je Komisijo pozvala, naj na Kraljevino Španijo naslovi zahtevo za informacije in po potrebi uporabi izvršilne mehanizme, ki jih ima na voljo za zagotovitev optimalne izvedbe postopka.

107

Glede na te elemente je treba ugotoviti, da je tožeča stranka v pritožbi nedvoumno navedla, da je intervenientka prejela državne pomoči, saj tej v bistvu ni bilo treba plačati zneska, ki ustreza dejanski gospodarski vrednosti njene pravice do izključne uporabe infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves za komercialni prevoz. Iz tega v nasprotju s trditvijo Komisije sledi, da je tožeča stranka v pritožbi z zadostno stopnjo natančnosti opredelila, zakaj meni, da je intervenientka s pogoji za uporabo tega pristanišča pridobila finančno prednost iz državnih sredstev.

108

Zato je Komisija s tem, da je v točki 45 izpodbijanega sklepa menila, da tožeča stranka v pritožbi ni opredelila prednosti, dodeljene z državnimi sredstvi, zgolj zaradi tega, ker v njej ni želela izpodbijati višine pristaniških pristojbin, ki jih dolguje intervenientka za uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves za komercialni prevoz, storila napako.

109

Poleg tega glede na ugotovitev iz točke 107 zgoraj dejstvo, da tožeča stranka v upravnem postopku ni navedla, da intervenientka ni plačala predpisanih pristojbin, ki jih dolgujejo posamezni uporabniki pristaniških infrastruktur na Kanarskih otokih, ni upoštevno.

110

V teh okoliščinah mora torej Komisija v skladu z dolžnostjo skrbne in nepristranske preučitve pritožbe, ki ji je predložena, z uporabo ustreznih meril preveriti, ali je intervenientka imela prednost, dodeljeno iz državnih sredstev v smislu člena 107(1) PDEU, zaradi pogojev, v katerih je uporabljala infrastrukturo pristanišča Puerto de Las Nieves za komercialni prevoz od sredine devetdesetih let. Iz tega pa je razvidno, kot v bistvu zatrjuje tožeča stranka v trditvi iz točke 92 zgoraj, da Komisija ni preverila, ali so pristaniške pristojbine, ki jih je plačala intervenientka, pokrivale stroške GDPC in ji zagotovile ustrezen dobiček.

111

Vendar Komisija trdi, da pogoj za obstoj prednosti, dodeljene iz državnih sredstev, v tej zadevi ni izpolnjen, tako da pri preučitvi tega dela pritožbe nikakor ni bilo nobene resne težave. V zvezi s tem trdi, prvič, da je intervenientka plačala vse predpisane pristojbine za uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves in, drugič, da je GDPC te pristojbine v skladu z zahtevami iz člena 41(1) Zakona o pristaniščih Kanarskih otokov izračunala tako, da pokrivajo stroške in amortizacijo ter zagotavljajo ustrezen dobiček. Okoliščino, ki jo tožeča stranka poudarja v svojih pisanjih, da intervenientki ni bilo treba plačati pristojbine, naj bi bilo mogoče pojasniti z dejstvom, da te nikakor ni mogoče šteti za izključno koncesionarko infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves, temveč le za njeno uporabnico. Komisija dalje v bistvu trdi, da zgolj okoliščina, da ni bilo javnega razpisa, ne zadošča za ugotovitev prednosti, zagotovljene iz državnih sredstev, zlasti če država upravlja s sredstvi javne domene ali omejenimi javnimi sredstvi, kar pomeni materialno ali začasno omejitev zagotavljanja istočasnega dostopa več uporabnikom.

112

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso samo prednosti, zagotovljene neposredno ali posredno z državnimi sredstvi ali prednosti, ki so dodaten strošek za državo, štejejo za pomoči v smislu člena 107(1) PDEU (sodba z dne 12. decembra 2014, Banco Privado Português in Massa Insolvente do Banco Privado Português/Komisija, T‑487/11, EU:T:2014:1077, točka 50; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 24. januarja 1978Van Tiggele, 82/77, EU:C:1978:10, točki 24 in 25). Državnega ukrepa, ki ne zajema neposrednega ali posrednega prenosa državnih sredstev, torej ni mogoče opredeliti kot državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, čeprav izpolnjuje druge pogoje iz navedene določbe (glej sodbo z dne 12. decembra 2006, Asociación de Estaciones de Servicio de Madrid in Federación Catalana de Estaciones de Servicio/Komisija, T‑95/03, EU:T:2006:385, točka 104 in navedena sodna praksa).

113

Poleg tega lahko Komisija po koncu predhodne preučitve po potrebi zavrne pritožbo, če lahko takoj izključi opredelitev zadevnih ukrepov kot državno pomoč, po tem, ko ugotovi, da eden od bistvenih pogojev za uporabo člena 107(1) PDEU ni izpolnjen (glej v tem smislu sodbo z dne 5. aprila 2006, Deutsche Bahn/Komisija, T‑351/02, EU:T:2006:104, točka 104).

114

Vendar, prvič, zgolj okoliščina, da je lahko dobrina v javni domeni zaradi lastnih značilnosti na voljo le omejenemu številu uporabnikov, ali celo enemu samemu, ne zadošča za izključitev, da se tako dajanje na razpolago ne bi analiziralo kot selektivna prednost, zagotovljena iz državnih sredstev, tudi če ta omejitev izvira iz varnostnih vidikov.

115

Cilj člena 107(1) PDEU je namreč preprečiti, da bi prednosti, ki jih odobrijo javni organi in ki v različnih oblikah izkrivljajo ali bi lahko izkrivljale konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, škodovale trgovini med državami članicami. Pojem pomoči lahko zajema ne le pozitivne dajatve, kot so subvencije, posojila ali udeležba v kapitalu podjetij, temveč tudi ukrepe, ki v različnih oblikah zmanjšujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in so zato, ne da bi bile subvencije v ozkem pomenu besede, enake narave in imajo enake učinke (glej sodbe z dne 8. maja 2003, Italie in SIM 2 Multimedia/Komisija, C‑328/99 in C‑399/00, EU:C:2003:252, točka 35 in navedena sodna praksa; z dne 14. januarja 2015, Eventech, C‑518/13, EU:C:2015:9, točka 33 in navedena sodna praksa, ter z dne 16. julija 2015, BVVG, C‑39/14, EU:C:2015:470, točka 26 in navedena sodna praksa).

116

Poleg tega, kot je bilo opozorjeno v točki 86 zgoraj, iz člena 107(1) PDEU izhaja, da je pojem pomoči objektiven in je odvisen zgolj od odgovora na vprašanje, ali je z državnim ukrepom dodeljena ugodnost enemu ali več določenim podjetjem.

117

Tako je treba za presojo, ali državni ukrep pomeni pomoč, zlasti ugotoviti, ali je upravičeno podjetje prejelo prednost, ki je v običajnih tržnih razmerah ne bi pridobilo (sodbi z dne 11. julija 1996, SFEI in drugi, C‑39/94, EU:C:1996:285, točka 60, ter z dne 29. aprila 1999, Španija/Komisija, C‑342/96, EU:C:1999:210, točka 41; glej tudi sodbo z dne 12. junija 2014, Sarc/Komisija, T‑488/11, neobjavljena, EU:T:2014:497, točka 90 in navedena sodna praksa). Po zdaj ustaljeni sodni praksi lahko torej dobava blaga ali storitev po preferenčnih pogojih pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU (glej sodbe z dne 11. julija 1996, SFEI in drugi, C‑39/94, EU:C:1996:285, točka 59 in navedena sodna praksa; z dne 1. julija 2010, ThyssenKrupp Acciai Speciali Terni/Komisija, T‑62/08, EU:T:2010:268, točka 57 in navedena sodna praksa, ter z dne 28. februarja 2012, Land Burgenland/Komisija, T‑268/08 in T‑281/08, EU:T:2012:90, točka 47 in navedena sodna praksa).

118

Pri izvajanju merila zasebnega subjekta v tržnem gospodarstvu se primerja ravnanje javnih organov z ravnanjem, ki bi ga imel zasebni subjekt primerljive velikosti v enakih okoliščinah. V primeru, ko država dejansko ravna le kot vsak zasebni subjekt v običajnih tržnih razmerah (glej v tem smislu sodbo z dne 1. oktobra 2015, Electrabel in Dunamenti Erőmű/Komisija, C‑357/14 P, EU:C:2015:642, točka 144 in navedena sodna praksa), ne obstaja prednost, povezana z ukrepanjem države, ker bi imel lahko upravičenec načeloma enake ugodnosti zgolj na podlagi delovanja trga (glej sodbo z dne30. aprila 2014, Tisza Erőmű/Komisija, T‑468/08, neobjavljena, EU:T:2014:235, točka 85 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 28. februarja 2012, Land Burgenland/Komisija, T‑268/08 in T‑281/08, EU:T:2012:90, točka 48 in navedena sodna praksa).

119

Vendar v tej zadevi, kot je Komisija na obravnavi potrdila v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča, dejavnost, s katero GDPC upravlja infrastrukturo pristanišča Puerto de Las Nieves in jo daje na voljo uporabnici, družbi za pomorske prevoze, proti plačilu pristaniških pristojbin, pomeni „gospodarsko dejavnost“ (glej po analogiji, v zvezi z upravljanjem letališke infrastrukture, sodbi z dne 12. decembra 2000, Aéroports de Paris/Komisija, T‑128/98, EU:T:2000:290, točki 121 in 125, ter z dne 24. marca 2011, Freistaat Sachsen in Land Sachsen–Anhalt/Komisija, T‑443/08 in T‑455/08, EU:T:2011:117, točka 93). V takem primeru mora torej Komisija z merilom zasebnega vlagatelja, ki deluje v tržnem gospodarstvu, preveriti, ali je z ravnanjem GDPC intervenientka dobila prednost, ki je v običajnih konkurenčnih pogojih ne bi (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2008, Ryanair/Komisija, T‑196/04, EU:T:2008:585, točka 85).

120

Ta ugotovitev je poleg tega v skladu s točko 225 Obvestila Komisije v zvezi s pojmom „državna pomoč“ iz člena 107(1) PDEU, na podlagi katere lahko v bistvu podjetja, uporabniki javne infrastrukture, dobijo prednost, ki pomeni državno pomoč, razen če so pogoji uporabe te infrastrukture skladni s preskusom udeleženca v tržnem gospodarstvu, kar pomeni, da je infrastruktura uporabnikom dana na razpolago pod tržnimi pogoji. Ta ugotovitev je podprta tudi s točkama 226 in 228 tega obvestila, v katerih Komisija, prvič, pojasnjuje, da je obstoj take prednosti vendarle mogoče izključiti, če so nadomestila za uporabo infrastrukture določena prek preglednega in nediskriminatornega postopka javnega razpisa, in drugič, da je preskusu udeleženca v tržnem gospodarstvu mogoče zadostiti pri javnem financiranju odprtih infrastruktur, ki niso namenjene specifičnim uporabnikom, kadar uporabniki s predhodnega vidika postopno prispevajo k donosnosti projekta ali operaterja.

121

Drugič, okoliščina, ki jo poudarja Komisija, da je intervenientka lahko infrastrukturo pristanišča Puerto de Las Nieves uporabljala brez kakršne koli koncesijske pogodbe in da ji torej ni bilo treba plačati zadevne pristojbine, se nanaša le na pravno obliko, ki jo ima ta uporaba, in ne na vprašanje, ali so gospodarski pogoji navedene uporabe intervenientki omogočili prednost, ki je v običajnih tržnih pogojih ne bi prejela. V zvezi z načeli, navedenimi v točkah 116 in 117 zgoraj, zgolj ta okoliščina torej nikakor ne izključuje, da bi lahko imela intervenientka na podlagi pogojev uporabe infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves za komercialni prevoz prednost, financirano iz državnih sredstev. V tem okviru se Splošnemu sodišču ni treba izreči o trditvi tožeče stranke, da je uporaba infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves s strani intervenientke brez kakršne koli koncesijske pogodbe in tako brez plačila pristojbine, v nasprotju s členom 43 zakona o pristaniščih Kanarskih otokov, saj to vprašanje spada le v nacionalno pravo.

122

Iz istega razloga ni mogoče sprejeti trditve intervenientke, da je v bistvu z odobritvijo priveza v pristanišču Puerto de Las Nieves, ki jo ima že več kot dvajset let, in neprekinjeno uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves od takrat, pridobila subjektivno pravico do ohranitve takih pogojev uporabe. Tudi ob predpostavki, da je taka subjektivna pravica dokazana v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja v zadevnem položaju, navedena pravica namreč ne bi preprečevala ugotovitve, da je imela intervenientka na podlagi takih pogojev prednost, financirano iz državnih sredstev.

123

Tretjič, zavrniti je treba trditev Komisije, da neobstoj prednosti, zagotovljene intervenientki iz državnih sredstev, izhaja iz dejstva, da je ta plačala vse predpisane pristojbine za uporabo pristanišča Puerto de Las Nieves, da so te pristojbine enake v vseh pristaniščih, ki spadajo v pristojnost GDPC, in da so poleg tega v skladu z zakonom o pristaniščih Kanarskih otokov izračunane tako, da krijejo stroške in amortizacijo ter zagotavljajo ustrezen dobiček.

124

Iz sodne prakse, navedene v točkah od 117 do 119 zgoraj je namreč razvidno, da v okoliščinah te zadeve preučitev obstoja prednosti, zagotovljene intervenientki iz državnih sredstev zaradi pogojev, v katerih ji je bila odobrena uporaba infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves za komercialni prevoz, predvideva, da Komisija pravilno presodi, ali so bile pristaniške pristojbine, ki jih je plačala intervenientka in so podobne nadomestilom za uporabo pristanišča Puerto de Las Nieves, vsaj enake nadomestilu, ki bi ga lahko zasebni subjekt, ki deluje v običajnih gospodarskih pogojih, lahko prejel v zameno za tako dajanje na razpolago (glej v tem smislu sodbo z dne 12. junija 2014, Sarc/Komisija, T‑488/11, neobjavljena, EU:T:2014:497, točka 91 in navedena sodna praksa).

125

Vendar niti dejstvo, da je intervenientka plačala vse predpisane pristojbine, ki so ji naložene za uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves, niti okoliščina, poudarjena v točkah 47 in 62 izpodbijanega sklepa, da GDPC v vseh pristaniščih, ki spadajo pod njeno pristojnost, uporablja enake zakonske pristojbine, izračunane na enak način, ne odvezujeta Komisije dolžnosti, da opravi tako konkretno presojo.

126

Poleg tega trditev Komisije glede člena 41(1) zakona o pristaniščih Kanarskih otokov, iz katerega izhaja, da se morajo zakonske pristojbine, ki se uporabljajo za uporabnike pristanišč Kanarskih otokov, izračunati tako, da pokrivajo stroške in amortizacijo ter zagotovitev ustreznega dobička, te ne more oprostiti konkretnega preverjanja iz točke 124 zgoraj, ki ga mora zagotoviti, ob upoštevanju svoje odgovornosti za nadzor državnih pomoči, ki izhaja iz določb člena 108 PDEU. Pravilo o znesku zakonsko določenih pristojbin za uporabo pristanišč na Kanarskih otokih, zapisano v določbi nacionalnega prava, kot tako namreč ne zadostuje za ugotovitev, da zakonsko določene pristojbine, ki jih GDPC nalaga intervenientki za izključno uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves za namene komercialnega prevoza, pokrivajo vsaj nadomestilo, ki bi ga moral prejeti zasebni subjekt v običajnih tržnih pogojih, saj pomorska družba to infrastrukturo uporablja pod enakimi pogoji.

127

Torej ni dokazano, da pogoj, ki se nanaša na obstoj prednosti, zagotovljene iz državnih sredstev, v obravnavani zadevi nikakor ni izpolnjen. Ker Komisija torej ni opravila konkretne analize, navedene v točkah 117 in 124 zgoraj, je treba ugotoviti, da je pri preučitvi prvega in tretjega očitka iz pritožbe med postopkom predhodne preučitve, nastala velika pomanjkljivost. Ta pomanjkljivost v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 50 zgoraj, kaže na to, da je pri preučitvi ukrepa, izpodbijanega v okviru teh očitkov, prišlo do resne težave.

128

V nasprotju s tem, kar trdita Komisija in intervenientka, iz spisa ni razvidno, da bi tožeča stranka lahko imela korist od pogojev uporabe, podobnih tistim, ki so bili navedeni v pritožbi, v drugem pristanišču na Kanarskih otokih. Tudi, če bi bila ta okoliščina dokazana, nikakor ni mogoče, ne da bi se preučil dejanski in pravni položaj pomorskih družb, ki zagotavljajo povezavo s Tenerifom v različnih pristaniščih drugih Kanarskih otokov, na njeni podlagi zavrniti opredelitve pogojev za uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves s strani intervenientke kot državne pomoči.

129

Poleg tega s trditvijo Komisije, ki jo v svojih pisanjih navaja glede sodb z dne 14. januarja 2015, Eventech (C‑518/13, EU:C:2015:9), in z dne 4. julija 2007 v zadevi Bouygues in Bouygues Télécom/Komisija (T‑475/04, EU:T:2007:196), in na obravnavi glede sodbe z dne 12. junija 2014, Sarc/Komisiji (T‑488/11, neobjavljena, EU:T:2014:497), v skladu s katero izvedba postopka javnega razpisa ni nujna za izključitev obstoja pomoči v vseh primerih, v katerih država članica upravlja z državnimi sredstvi, ni mogoče omajati ugotovitve iz točke 127 zgoraj.

130

Glede tega namreč zadostuje ugotovitev, da ugotovitve iz točk od 112 do 128 zgoraj nikakor ne temeljijo na predpostavki, da naj bi opredelitev državne pomoči v korist intervenientke v smislu člena 107(1) PDEU izhajala iz same okoliščine, da je lahko ta sama uporabljala infrastrukturo pristanišča Puerto de Las Nieves za komercialni prevoz brez kakršnega koli javnega razpisa GDPC. Po drugi strani pa se v točkah od 112 do 128 zgoraj za ta spor uporablja ustaljena sodna praksa, navedena v točki 86 zgoraj, v skladu s katero je pojem državne pomoči odvisen zgolj od vprašanja, ali je z državnim ukrepom enemu ali več določenim podjetjem dodeljena ugodnost, financirana iz državnih sredstev.

131

Glede na to je treba pojasniti, da je zaradi okoliščine, da izključna uporaba infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves za komercialni prevoz, ki je na voljo intervenientki od sredine 90. let, ni posledica odprtega in nediskriminatornega postopka javnega razpisa, ampak načela prior tempore, potior iure, še toliko bolj nujno, da bi Komisija v obravnavanem primeru opravila konkretno presojo, navedeno v točki 124 zgoraj. Iz te okoliščine namreč izhaja, da dokler GDPC leta 2014 ni izvedla postopka javnega razpisa, ni bilo mogoče na podlagi nobenega konkurenčnega izbirnega postopka v običajnih tržnih pogojih izmeriti gospodarske vrednosti pravice za pomorsko družbo, da sama uporablja infrastrukturo pristanišča Puerto de Las Nieves za komercialni prevoz, in posledično finančnega prispevka, ki bi ga moral prav tako pridobiti subjekt, ki deluje v takšnih pogojih za tako dajanje na voljo navedene infrastrukture.

132

Nazadnje, tudi z ugotovitvijo Komisije v izpodbijanem sklepu, da naj bi si španski organi od trenutka, ko je tožeča stranka izrazila željo, da v pristanišču Puerto de Las Nieves dobi privez za hitre trajekte (četrti razlog), prizadevali, da v razumnem roku na odprti in nediskriminatorni podlagi zagotovijo dostop do infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves, ni mogoče izpodbiti ugotovitve iz točke 127 zgoraj.

133

V zvezi s tem je treba ponovno spomniti, da je pojem državne pomoči objektiven in je odvisen zgolj od vprašanja, ali je z državnim ukrepom dodeljena ugodnost enemu ali več določenim podjetjem (glej navedeno sodno prakso v točki 86 zgoraj).

134

Iz tega sledi, da nedavna prizadevanja španskih organov, na katere se sklicuje Komisija in ki imajo pomembno mesto v izpodbijanem sklepu, niso mogla kot taka izključiti tega, da bi intervenientka lahko prejela državne pomoči zaradi objektivnih okoliščin, v katerih ji je bilo dovoljeno, da sama v obdobju več let uporablja infrastrukturo pristanišča Puerto de Las Nieves za komercialni prevoz, niti, posledično, omogočiti Komisiji, da izključi vse resne težave pri preučitvi prvega in tretjega očitka v pritožbi.

135

Tožeča stranka vsekakor upravičeno trdi, da sta bili v četrtem razlogu izpodbijanega sklepa, na katerem temelji ugotovitev Komisije, da izključna uporaba infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves ni bila posledica dodelitve državne pomoči (glej točko 25 zgoraj), storjeni dve napaki pri presoji.

136

Prvič, Komisija je, kot sama priznava v svojih pisanjih, v točki 49 izpodbijanega sklepa napačno ugotovila, da nobeno konkurenčno podjetje intervenientke do prošnje, ki jo je tožeča stranka predložila 3. julija 2013, ni uradno izrazilo zanimanja za delovanje v pristanišču Puerto de Las Nieves s hitrimi trajekti.

137

Iz preučitve spisa je namreč razvidno, da je prošnjo za odobritev priveza v tem pristanišču že leta 2004 predložila družba Trasmediterránea, tretja pomorska družba, ki se je nanašala na hitri trajekt, in ne, kot je navedeno v točki 50 izpodbijanega sklepa, na konvencionalni trajekt. Kot pravilno poudarja tožeča stranka, so tehnične značilnosti plovila, za katerega je družba Trasmediterránea zaprosila za to odobritev, glede celotne dolžine in hitrosti križarke zelo podobne tistim, ki jih ima eden od hitrih trajektov, s katerimi intervenientka upravlja v pristanišču Puerto de Las Nieves.

138

Iz tega sledi, da je med vložitvijo prošnje družbe Trasmediterránea leta 2004 in izvedbo javnega razpisa s strani GDPC julija 2014 preteklo približno deset let. V teh okoliščinah ter ne glede na ugotovitve iz točk 128, 133 in 134 zgoraj je torej Komisija v točki 58 izpodbijanega sklepa v bistvu napačno ugotovila, da je GDPC v razumnem času sprejela potrebne ukrepe za zagotovitev odprtega in nediskriminatornega dostopa do infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves.

139

Te napake pri presoji dejstev nikakor ne omaja trditev Komisije iz duplike, da se je analiza iz izpodbijanega sklepa nanašala izključno na ukrepe, ki so jih španski organi sprejeli od prošnje za dostop tožeče stranke iz leta 2013, in se torej ni nanašala na vprašanje, ali je zavrnitev prošnje iz leta 2004 pomenila, da v tistem času ni bil zagotovljen odprt in nediskriminatoren dostop do pristanišča Puerto de Las Nieves. V zvezi s tem zadošča ugotovitev, da je iz točke 50 izpodbijanega sklepa nedvoumno razvidno, da je analiza zadevnega položaja pred 3. julijem 2013, ki jo je izvedla Komisija, temeljila na napačni predpostavki, da se je prošnja za dostop, ki jo je leta 2004 vložila družba Trasmediterránea, nanašala na prevoze s konvencionalnim trajektom.

140

Drugič, ugotoviti je treba, da je Komisija tudi pri presoji posledic sklepa o zadržanju z dne 27. februarja 2015 v izpodbijanem sklepu storila napako.

141

V zvezi s tem je treba na eni strani navesti, da v času sprejetja izpodbijanega sklepa, GDPC zaradi sklepa o zadržanju z dne 27. februarja 2015 intervenientki ni mogla dodeliti prve serije slotov in tožeči stranki druge serije. Posledica tega zadržanja, po svoji naravi začasnega, so bili torej nespremenjeni pogoji, v katerih je intervenientka sama uporabljala infrastrukturo pristanišča Puerto de Las Nieves, in v katerih je ta preprečevala dostop do te infrastrukture, za katerega je zaprosila tožeča stranka za namene komercialnega prevoza. S tem zadržanjem so se torej ohranili pogoji za uporabo te infrastrukture, ki jih je tožeča stranka navedla v pritožbi.

142

Na drugi strani, kot pravilno trdi tožeča stranka, začasnost tega zadržanja nikakor ni izključila, da bi izid javnega razpisa, ki ga je objavila GDPC, na koncu razveljavila nacionalna sodišča. Taka možnost se je zdela še toliko manj hipotetična, kot potrjuje obrazložitev v sklepu o zadržanju z dne 27. februarja 2015, saj je to zadržanje nujno predpostavljalo, da je nacionalno sodišče priznalo navidezno utemeljenost (fumus boni juris) vložene tožbe v glavni stvari, ki jo je intervenientka vložila zoper zadevni javni razpis.

143

Komisija se v teh okoliščinah in ne glede na morebitno opredelitev zadevnih ukrepov kot državnih pomoči ni mogla upravičeno, kot je to storila v točki 61 izpodbijanega sklepa, opreti na „samo začasnost“ sklepa o zadržanju z dne 27. februarja 2015, da bi v bistvu ugotovila, da status quo, ki je iz tega izhajal, glede pogojev za uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves s strani intervenientke, ni nasprotoval prizadevanjem GDPC za zagotovitev odprtega in nediskriminatornega dostopa do navedene infrastrukture. Nasprotno, ta okoliščina dodatno kaže na resne težave pri preučitvi navedenih pogojev glede na prepoved iz člena 107(1) PDEU.

144

Te ugotovitve ni mogoče izpodbijati s trditvijo Komisije, da bi bila tožeča stranka v bistvu upravičena v prihodnje vložiti novo pritožbo glede na vsebinski rezultat tožbe intervenientke pred Tribunal Superior de Justicia de Canarias, Sala de lo Contencioso-Administrativo, Sección Primera de Santa Cruz de Tenerife (vrhovno sodišče Canarie, oddelek za upravne spore, prvi oddelek v mestu Santa Cruz de Tenerife). V zvezi s tem zadošča ugotovitev, da ta rezultat, kakršen koli že, ne bo vplival na ugotovitev iz točke 141 zgoraj, da je bila v času sprejetja izpodbijanega sklepa posledica sklepa o zadržanju z dne 27. februarja 2015 ohranitev pogojev za uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves s strani intervenientke, grajanih v prvem in tretjem očitku iz pritožbe.

145

Glede na zgoraj navedeno in ne da bi bilo treba odločiti o drugih trditvah, s katerimi tožeča stranka izpodbija preučitev pogojev za izključno uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves s strani intervenientke, ki jo je izvedla Komisija, je treba ugotoviti, da neobstoj konkretne presoje – s strani Komisije – vprašanja, ali so pristaniške pristojbine, ki jih je intervenientka plačala v zameno za izključno uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves za komercialni prevoz, ustrezale nadomestilu, ki bi ga lahko za tako uporabo prejel zasebni vlagatelj v običajnih tržnih pogojih, ter da posebej dolgo trajanje postopka predhodne preučitve, zaradi katerega je poleg tega prišlo do preprečitve izvršitve izida javnega razpisa, ki ga je leta 2014 izvedla GDPC, zaradi katerega je bil sprejet sklep o zadržanju z dne 27. februarja 2015, kažeta na to, da je preučitev izključne uporabe infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves glede na prepoved iz člena 107(1) PDEU povzročala resne težave.

146

Tako iz sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točkah 46 in 47 zgoraj, izhaja, da je bila Komisija glede na te težave dolžna začeti formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU, da bi presodila, ali je intervenientka s to izključno uporabo prejela državno pomoč.

147

Iz tega sledi, da je treba edinemu tožbenemu razlogu ugoditi v delu, v katerem je usmerjen zoper del izpodbijanega sklepa, v katerem je Komisija, ne da bi sprožila formalni postopek preiskave, ugotovila, da s pogoji za izključno uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves za komercialni prevoz s strani intervenientke, ki jih je tožeča stranka navedla v okviru prvega in tretjega očitka iz pritožbe, intervenientki ni bila dodeljena nobena državna pomoč. Zato je treba izpodbijani sklep v tem delu razglasiti za ničen.

148

Tožeča stranka trdi, da je Komisija storila napako, ker ni ugotovila, da je intervenientka več kot 20 let prejemala državne pomoči v obliki delne oprostitve plačila pristojbine T 9, kar pomeni odrekanje javnim sredstvom.

149

Tožeča stranka najprej trdi, da bi morala osnova za izračun pristojbine T 9 v skladu z zakonodajo, ki se uporablja, ustrezati celotnemu območju pristanišča, ki ga izključno zaseda intervenientka, in ne le površini zemljišča, kjer so nameščene klančine za pristajanje. Intervenientka naj bi namreč izključno zasedala celotno infrastrukturo pristanišča Puerto de Las Nieves, ki spada v javno domeno, saj je to območje zaprto in njegov dostop nadzorujejo uslužbenci intervenientke. Tožeča stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da se Komisija, ker je pristaniška zakonodaja podobna na celotnem španskem ozemlju, da bi izključila obstoj državne pomoči, ne more omejiti na ugotovitev, da se pristojbina T 9 na enak način pobira v vseh pristaniščih Kanarskih otokov. Vsekakor naj bi bil položaj pristanišča Puerto de Las Nieves poseben, saj je to edino pristanišče na Kanarskih otokih, ki ga izključno uporablja družba za pomorski promet brez koncesije in, posledično, ne da bi ji bilo treba plačati pristojbino, in da naj bi bila intervenientka poleg tega edini gospodarski subjekt v tem otočju, ki je za izključno uporabo svojih plovil namestila nepremične klančine, ki zavzemajo celotno območje za manevriranje. Ta položaj se na primer bistveno razlikuje od položaja pristanišča Morro Jable (Španija), v katerem deluje tožeča stranka in na katerega se sklicuje Komisija v okviru te tožbe.

150

Podredno, tožeča stranka prereka pojasnila, ki so jih španski organi podali v upravnem postopku in jih je Komisija sprejela, v skladu s katerimi je bila površina, kjer so nameščene nepremične klančine, že pokrita s pristojbinami T 2, T 3 in T 4 ter je torej ne bi bilo treba upoštevati tudi za izračun pristojbine T 9. Po eni strani naj bi bila pristojbina T 2 naložena izključno za površino pristajalne obale, ki ne zajema območja za manevriranje in drugih storitvenih območij, kjer so klančine intervenientke. Po drugi strani naj bi bilo mogoče, da klančine intervenientke pokrivajo del območja za manevriranje ali storitvenega območja, ki ni pokrito s pristojbinama T 3 in T 4, naloženima za uporabo vode pristanišča in bazenov, kopenski dostop, prometne poti, območja manipulacije, pomorske postaje in policijske storitve. Tožeča stranka v stališčih o intervencijski vlogi dodaja, da so pristojbine za T 2, T 3 in T 4 dolgovane le med trenutkom, ko plovilo vpluje v pristanišče, in trenutkom, ko ga osebe in blago zapustijo, medtem ko se pristojbina T 9 obračuna za dajanje na voljo pristaniškega prostora v času, ki ga želi zadevni gospodarski subjekt.

151

Komisija izpodbija trditve tožeče stranke. Prvič, trdi, da je intervenientka plačala pristojbino T 9 za vse površine, ki jih uporablja izključno, in pristojbine T 2, T 3 in T 4 za uporabo zemljišč in povezanih objektov na pristajalni obali. Drugič, navaja, da je sama tožeča stranka izključno uporabljala pristanišče Morro Jable več kot petnajst let, ne da bi bila zavezana plačati pristojbino T 9 za celotno površino pristanišča, temveč le za uporabo nekaterih prostorov, kot so pisarne, skladišča ali druge naprave, ki zahtevajo zasebno rabo tal. Tretjič, Komisija ob podpori intervenientke v bistvu poudarja, da tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve iz izpodbijanega sklepa, da je bila pristojbina T 9 pravilno naložena intervenientki, ob izključitvi uporabe površine pristanišča, namenjene uporabi klančine za pristajanje, ki pripadajo intervenientki. Kakršna koli drugačna ugotovitev bi namreč povzročila znatno prekrivanje te pristojbine in vrste drugih pristaniških pristojbin, kar bi povzročilo dvojno naložitev, ker so španski organi tudi v upravnem postopku potrdili, da metoda za izračun pristojbin T 2, T 3, T 4 in T 9 ne pomeni nobenega odrekanja državnim sredstvom. Intervenientka na tem mestu dodaja, da že samo ime pristojbine T 9 („Skladiščenje, prostori in stavbe“) nakazuje na to, da prostor, kjer je klančina, ki jo uporablja, ni bil predmet te pristojbine, medtem ko ta prostor spada pod pojme „privezovanje“, „pristaniške vode in bazeni“ ter „pristaniške vode in bazeni, nabrežja in drugo, ter območja za manipulacijo“, ki spadajo pod opis – v zakonski uredbi št. 1/1994 – dogodkov, na podlagi katerih se naložijo pristojbine T 2, T 3 in T 4. Nazadnje, Komisija opozarja na ugotovitev iz izpodbijanega sklepa, da se ni prerekalo, da je bila pristojbina T 9 naložena na enak način v vseh pristaniščih, ki spadajo pod pristojnost GDPC, katere pristanišča uporablja en sam gospodarski subjekt. Komisija pa glede na vse informacije, ki so na voljo, trdi, da je lahko upravičeno sklepala, da to, da intervenientka ni prejela nobene ugodnosti v primerjavi z drugimi podjetji za pomorski promet, in zato menila, da nobena resna težava v zvezi s tem ni zahtevala začetka formalnega postopka preiskave.

152

Najprej je treba poudariti, da tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve iz točke 63 izpodbijanega sklepa, v skladu s katero je intervenientka vsaj od leta 2005 plačala vse pristojbine, ki ji jih je naložila GDPC za njeno uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves za komercialni pomorski promet.

153

Poleg tega je treba opozoriti, da se je drugi očitek v pritožbi nanašal tako na pristojbino T 2 kot tudi na pristojbino T 9 in da sta bili obe pristojbini preučeni v ločenih delih izpodbijanega sklepa, v njegovih točkah od 63 do 70 (glej točke od 32 do 34 zgoraj). V okviru te tožbe pa tožeča stranka ta del izpodbijanega sklepa izpodbija le v delu, ki se nanaša na pristojbino T 9.

154

Tožeča stranka je z drugim očitkom, navedenim v pritožbi, trdila zlasti, da je bila intervenientka številna leta delno oproščena plačila pristojbine T 9. Tako je v bistvu trdila, da bi moralo biti intervenientki v skladu s členom 115a zakonske uredbe št. 1/1994 naloženo plačilo te pristojbine ne le za površino, ki jo uporablja za lastne klančine, temveč širše za izključno uporabo skoraj celotne površine pristanišča Puerto de Las Nieves.

155

Za razliko od prvega in tretjega očitka, ki se nanašata na kršitev člena 107(1) PDEU, se ta del pritožbe torej ne nanaša na pridobitev koristi intervenientke, ki kot taka izhaja iz ekonomske vrednosti uporabe infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves, temveč posebej izpodbija zlasti prednost, ki naj bi jo pridobila intervenientka zaradi oprostitve dela pristojbine T 9, ki bi ji morala biti naložena na podlagi španske zakonodaje, ki se uporablja. Komisija je v točki 66 izpodbijanega sklepa, potem ko je v bistvu opozorila, da ni dolžna presoditi, kako se uporabljajo pristaniške pristojbine in v okviru katerih obdavčljivih dogodkov, to trditev zavrnila, ker je iz pojasnil španskih organov razvidno, da GDPC pristojbino T 9 na enak način pobira v vseh pristaniščih, ki spadajo v njeno pristojnost. Na podlagi predhodne preučitve naj torej ne bi bilo mogoče opredeliti nobene selektivne prednosti za intervenientko, ki bi izhajala iz domnevne delne oprostitve te pristojbine.

156

V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo biti za to, da se nacionalni ukrep opredeli kot „državna pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU, izpolnjeni vsi pogoji, navedeni v nadaljevanju. Prvič, iti mora za državni ukrep ali ukrep iz državnih sredstev. Drugič, ta ukrep mora biti tak, da lahko prizadene trgovino med državami članicami. Tretjič, njegovemu upravičencu mora zagotoviti selektivno prednost. Četrtič, izkrivljati mora konkurenco ali bi jo lahko izkrivljal (glej sodbo z dne 21. decembra 2016, Komisija/World Duty Free Group SA in drugi, C‑20/15 P in C‑21/15 P, EU:C:2016:981, točka 53 in navedena sodna praksa).

157

Glede pogoja v zvezi s selektivnostjo prednosti, ki je sestavni del pojma „državna pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU, je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je treba pri presoji tega pogoja ugotoviti, ali je v okviru dane pravne ureditve zadevni nacionalni ukrep take vrste, da omogoča prednost „nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodnjam“ v primerjavi z drugimi, ki so glede na cilj, ki se uresničuje z zadevno ureditvijo, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju ter so tako deležni drugačnega obravnavanja, ki ga je v bistvu mogoče opredeliti kot diskriminacijo (glej sodbo z dne 21. decembra 2016, Komisija/World Duty Free Group SA in drugi, C‑20/15 P in C‑21/15 P, EU:C:2016:981, točka 54 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 14. januarja 2015, Eventech, C‑518/13, EU:C:2015:9, točka 55 in navedena sodna praksa).

158

Kar natančneje zadeva nacionalne ukrepe, s katerimi se podeljuje davčna ugodnost, je treba opozoriti, da tovrstni ukrep, ki čeprav ne zajema prenosa državnih sredstev, upravičence postavlja v ugodnejši finančni položaj kot druge davčne zavezance, upravičencem lahko daje selektivno prednost in zato pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. Davčna ugodnost, ki izvira iz splošnega ukrepa, ki se brez razlikovanja uporablja za vse gospodarske subjekte, pa, nasprotno, ne pomeni take državne pomoči v smislu te določbe (glej sodbo z dne 21. decembra 2016, Komisija/World Duty Free Group SA in drugi, C‑20/15 P in C‑21/15 P, EU:C:2016:981, točka 56 in navedena sodna praksa).

159

V obravnavani zadevi je namreč zadevni ukrep po mnenju tožeče stranke pomenil delno in individualno oprostitev pristojbine T 9, od katere naj bi imela korist intervenientka, ker ji GDPC ni nikoli, odkar navedena intervenientka uporablja infrastrukturo pristanišča Puerto de Las Nieves, ni naložila pristojbine T 9, ki za osnovo določa vso ali skoraj celotno površino te infrastrukture.

160

Vendar pa nobena trditev tožeče stranke ne more omajati ugotovitve Komisije v izpodbijanem sklepu, da v bistvu tožeča stranka ni predložila nobenega elementa, ki bi dokazoval, da je način izračuna pristojbine T 9, naložene intervenientki, tej zagotovil kakršno koli selektivno prednost v smislu sodne prakse, navedene v točki 157 zgoraj.

161

Najprej, tožeča stranka trdi, da je bilo, ker je pristaniška zakonodaja podobna v celotni Španiji, običajno teritorialno področje, ki bi ga bilo treba uporabiti za primerjavo, področje te države, in ne področje zgolj Kanarskih otokov. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka s to trditvijo ne navaja nobenega konkretnega elementa, s katerim bi dokazala, da so pravila za izračun pristojbine T 9, ki se uporabljajo za intervenientko, tej zagotovila prednost v primerjavi z drugimi pomorskimi družbami, za katere velja ista pristojbina in ki so glede na njo v primerljivem dejanskem in pravnem položaju kot intervenientka.

162

Dalje, trditev, ki se nanaša na to, da naj bi bila intervenientka edina pomorska družba na Kanarskih otokih, katere klančine za dostop so pritrjene na tla in zasedajo celotno manevrsko območje in naj bi v ta namen sama delovala v pristanišču brez koncesije ter v skladu s katero naj bi bila oprostitev pristojbine T 9 utemeljena le, če bi pomorska družba, koncesionarka, plačala pristojbino za zasedbo, ni mogoče sprejeti.

163

Ugotoviti je namreč treba, da, poleg tega, da ta trditev ni podprta z nobenim dokazom, temelji na primerjavi položaja intervenientke v pristanišču Puerto de Las Nieves s položajem pomorskih družb, ki so v podobnem dejanskem in pravnem položaju, ki z vidika pristojbine T 9 ni primerljiv z njenim. S to trditvijo torej tudi ni mogoče v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 157 zgoraj, dokazati, da so pravila za izračun pristojbine T 9, ki se uporabljajo za intervenientko, tej zagotovila selektivno prednost v primerjavi z drugimi družbami, ki so glede na njo v primerljivem dejanskem in pravnem položaju.

164

Nazadnje, iz istega razloga je treba zavrniti tudi, prvič, trditev tožeče stranke, ki se nanaša na to, da položaj pomorskih družb, ki opravljajo dejavnosti v drugih pristaniščih Kanarskih otokov in spadajo pod pristojnost GDPC, ni primerljiv s položajem uporabe infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves s strani intervenientke, ker te družbe delujejo po sistemu konkurence in si z drugimi družbami delijo uporabo javne infrastrukture, kot so premične klančine, in podredno, drugič, trditev, navedeno v točki 150 zgoraj, s katero tožeča stranka prereka, da je površina nepremičnih klančin že zajeta s pristojbinami T 2, T 3 in T 4 in se je zato ne bi smelo upoštevati tudi pri izračunu pristojbine T 9.

165

V teh okoliščinah tožeča stranka, ki mora dokazati obstoj resnih težav (glej točko 51 zgoraj), torej ni navedla elementov, s katerimi bi lahko dokazala, da je pri preučitvi drugega očitka, navedenega v pritožbi glede kršitve člena 107(1) PDEU, prišlo do takih težav, zaradi katerih bi morala Komisija začeti formalni postopek preiskave.

166

Zato je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti dela izpodbijanega sklepa, ki ga je mogoče ločiti od dela, preučenega v točkah od 80 do 147 zgoraj, v katerem je Komisija, ne da bi sprožila formalni postopek preiskave, v bistvu ugotovila, da izračun pristojbine T 9, ki ga je opravila GDPC glede intervenientke, tej ni zagotovil nobene državne pomoči in zato zavrnila drugi očitek iz pritožbe tožeče stranke.

167

Glede na vse zgoraj navedeno je treba tožbi ugoditi v delu, ki se nanaša na razglasitev ničnosti dela izpodbijanega sklepa, v katerem je Komisija, ne da bi sprožila formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU, ugotovila, da na podlagi pogojev za izključno uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves za komercialni prevoz s strani intervenientke, ki jih je tožeča stranka navedla v okviru prvega in tretjega očitka v pritožbi, intervenientki ni bila dodeljena nobena državna pomoč. V preostalem je treba tožbo zavrniti.

168

Če vsaka stranka uspe samo deloma, lahko Splošno sodišče v skladu s členom 134(3) Poslovnika odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške. Ker je bilo tožbi delno ugodeno, je treba na podlagi pravične presoje okoliščin v tej zadevi odločiti, da tožeča stranka nosi četrtino svojih stroškov, preostanek njenih stroškov nosi Komisija, poleg tega pa Komisija in intervenientka nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je,

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)

razsodilo:

Dejansko stanje

Pomorski trgovski promet iz pristanišča Puerto de Las Nieves (Gran Canaria)

Upravni postopek in spreminjanje zadevnega položaja v navedenem postopku

Izpodbijani sklep

Postopek in predlogi strank

Pravo

Uvodne ugotovitve

Trditve glede postopka predhodne preučitve

Trditve v zvezi z vsebino izpodbijanega sklepa

Uvodne ugotovitve

Preučitev pogojev za izključno uporabo infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves s strani intervenientke (prvi in tretji očitek v pritožbi)

– Očitki zoper prvi razlog v zvezi s sodbo z dne 12. decembra 2000, Aéroports de Paris/Komisija (T‑128/98, EU:T:2000:290)

– Očitki zoper drugi razlog v zvezi z okoliščino, da infrastruktura pristanišča Puerto de Las Nieves ni bila načrtovana niti vzpostavljena posebej za intervenientko ali katero koli drugo pomorsko družbo

– Očitki zoper tretji in četrti razlog glede obsega trditve tožeče stranke v pritožbi in glede meril za opredelitev državne pomoči v korist uporabnika pristaniške infrastrukture, financirane z javnimi sredstvi

Preučitev pristojbine T 9, naložene intervenientki zaradi zasedbe infrastrukture pristanišča Puerto de Las Nieves, ki jo je izvedla Komisija (drugi očitek v pritožbi)

Ugotovitve o celotni tožbi

Stroški