18.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 260/15

1.

Ali člena 2 ter 6(1) in (3) Direktive 2012/13/EU (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 nasprotujeta nacionalni zakonodaji države članice, po kateri mora obdolženec v kazenskem postopku, ki v tej državi članici nima prebivališča, za vročitev kaznovalnega naloga, ki je bil izdan zoper njega, določiti pooblaščenca za vročitve, čeprav obdolženec zaradi tega nima na voljo celotnega roka, predpisanega za vložitev ugovora zoper kaznovalni nalog, in tudi nima naslova, na katerega bi mu bilo mogoče vročiti kaznovalni nalog, in mu določitev pooblaščenca za vročitve z navedbo njegovega imena in naslova omogoča, da pooblaščenca za vročitve seznani, kam se mu lahko pošlje kaznovalni nalog s potrdilom o vročitvi.

2.

Ali člena 2(1) ter 6(1) in (3) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 nasprotujeta nacionalni zakonodaji države članice, po kateri mora obdolženec v kazenskem postopku, ki v tej državi članici nima prebivališča, za vročitev kaznovalnega naloga, ki je bil izdan zoper njega, določiti pooblaščenca za vročitve, in za začetek teka roka za vložitev ugovora šteje že vročitev pooblaščencu za vročitve, če lahko obdolženec v primeru tako izračunane zamude roka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, pri čemer se lahko sklicuje na to, da mu je bil kaznovalni nalog posredovan in je po tem pravočasno vložil ugovor, če lahko torej z vrnitvijo v prejšnje stanje naknadno uveljavlja neskrajšan rok za vložitev ugovora, čeprav je z zakonom določeno, da se v primeru zamude roka kaznovalni nalog praviloma izvrši.