1.

Ali lahko organi države članice v zvezi s prosilcem za mednarodno zaščito sprejmejo „predčasno odločitev o predaji“, to je odločitev, ki odreja njegovo predajo v državo članico, ki so jo ti organi opredelili kot odgovorno za obravnavanje njegove prošnje na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju: Uredba Dublin III), ( 2 ) in o njej prosilca obvestijo, preden se ta država članica, na katero so navedeni organi ustrezno naslovili zahtevo, strinja s sprejemom ali ponovnim sprejemom zadevne osebe?

2.

To je vsebina vprašanja za predhodno odločanje, ki ga je tribunal administratif de Lille (upravno sodišče v Lillu, Francija) Sodišču postavilo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki je predmet obravnavane zadeve. Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Adilom Hassanom, iraškim državljanom, in préfet du Pas-de Calais (prefekt departmaja Pas-de-Calais, Francija) v zvezi z veljavnostjo odločitve, s katero je ta prefekt odredil predajo A. Hassana v Nemčijo.

3.

Predmet Uredbe Dublin III je v skladu z njenim členom 1 določiti merila in mehanizme za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljnjem besedilu: odgovorna država članica). Ta merila so določena v členih od 8 do 15 poglavja III navedene uredbe, v skladu s členom 7(1) te uredbe pa se morajo uporabljati po vrstnem redu, v katerem so navedena. Člen 3(2) navedene uredbe določa, da je, kadar na podlagi meril iz te uredbe ni mogoče določiti nobene odgovorne države članice, za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna prva država članica, v kateri je bila prošnja vložena.

4.

V poglavju V Uredbe Dublin III so določene obveznosti odgovorne države članice. Člen 18(1)(b) v tem poglavju določa, da je ta država članica zavezana „pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 [navedene uredbe] ponovno sprejeti prosilca ( 3 ), katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje“. Odgovorna država članica mora v skladu s členom 18(2) te uredbe tudi obravnavati ali dokončati obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je predložil prosilec.

5.

Člen 20(5), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III določa, da „[p]rosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice“.

6.

Člen 24(1) navedene uredbe določa, da kadar država članica, na ozemlju katere oseba iz člena 18(1)(b), (c) ali (d) prebiva brez dokumenta za prebivanje in v kateri ni bila vložena nova prošnja za mednarodno zaščito (v nadaljevanju: država članica, ki poda zahtevo), meni, da je v skladu s členom 20(5) in členom 18(1)(b), (c) ali (d) te uredbe za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, lahko zahteva, da zadevno osebo ponovno sprejme ta druga država članica.

7.

V skladu s členom 25(1) Uredbe Dublin III država članica, na katero je zahteva naslovljena, ustrezno preveri in sprejme odločbo o zahtevi čim prej in v nobenem primeru ne pozneje od enega meseca od datuma prejetja zahteve. Če zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema Eurodac, na katerega se nanaša Uredba (EU) št. 603/2013, ( 4 ) se ta rok skrajša na dva tedna. Člen 25(2) Uredbe Dublin III določa, da je opustitev ukrepanja v roku enega meseca oziroma dveh tednov, navedenih v členu 25(1) navedene uredbe, enakovredna sprejetju zahteve in da je posledica tega obveznost ponovnega sprejema zadevne osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod.

8.

Člen 26 Uredbe Dublin III, naslovljen „Postopkovni zaščitni ukrepi“, je v delu IV poglavja VI te uredbe. Pod naslovom „Obvestilo glede odločitve o predaji“ ta člen v odstavkih 1 in 2, prvi pododstavek, določa:

„1.   Kadar se država članica, na katero je naslovljena zahteva, strinja, da bo sprejela ali ponovno sprejela prosilca ali drugo osebo iz člena 18(1)(c) ali (d), država članica, ki daje zahtevo, uradno obvesti zadevno osebo o odločitvi o njeni predaji v odgovorno državo članico in kjer je ustrezno, o odločitvi, da njene prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala. […]

2.   Odločitev iz odstavka 1 vsebuje tudi informacije o razpoložljivih pravnih sredstvih, vključno s pravico zaprositi za odložilni učinek, kadar je to ustrezno, in o rokih, ki veljajo za vložitev takih pravnih sredstev in za izvedbo predaje in po potrebi informacije o kraju, kamor mora zadevna oseba priti, in datumu, ko mora tja priti, če ta oseba v odgovorno državo članico potuje z lastnimi sredstvi.“

9.

V skladu s členom 27(1) in (2) Uredbe Dublin III ima naslovnik odločitve o predaji pravico do učinkovitega pravnega sredstva v razumnem roku v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem.

10.

Člen 28(2) Uredbe Dublin III, vključen v del V poglavja VI navedene uredbe in naslovljen „Pridržanje za namen predaje“, določa:

„Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.“

11.

Člen L. 742‑1 code de l’entrée et du séjour des étrangers et du droit d’asile (zakonik o vstopu in prebivanju tujcev ter pravici do azila, v nadaljevanju: Ceseda) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:

„Kadar upravni organ meni, da je za obravnavanje prošnje za azil pristojna druga država, ki jo namerava zaprositi, ima tujec pravico ostati na francoskem ozemlju do konca postopka določitve države, odgovorne za obravnavanje njegove prošnje, in po potrebi do svoje dejanske predaje tej državi. […]“

12.

Člen L. 742‑3 Ceseda določa:

„Ob upoštevanju drugega odstavka člena L. 742‑1 je lahko tujec, katerega prošnjo za azil mora obravnavati druga država, predan državi, odgovorni za to obravnavo.

Vsaka odločitev o predaji se sprejme z obrazloženo pisno odločbo upravnega organa.

Zadevna oseba je uradno obveščena o tej odločitvi. V njej se navedejo pravna sredstva in roki zanje ter pravica, da obvesti ali da obvestiti svoj konzulat, svetovalca ali katero koli osebo, ki jo izbere. Kadar zadevni osebi ne pomaga svetovalec, se ji glavni elementi odločitve pošljejo v jeziku, ki ga razume ali za katerega se razumno domneva, da ga razume.“

13.

Na podlagi določb člena L. 742‑4(I) Ceseda je rok, v katerem mora sodnik, ki ga imenuje predsednik upravnega sodišča, odločiti o zakonitosti odločitve o predaji v državo članico, odgovorno na podlagi Uredbe Dublin III, 15 dni, vendar neupoštevanje tega roka ne povzroči ničnosti. Pritožba, vložena zoper to odločitev, ima odložilni učinek.

14.

Člen L. 551‑1, ki se nanaša na omejitev gibanja, v prvem odstavku določa, da lahko upravni organ v primerih iz člena L. 561‑2(I), točke od (1) do (7), Ceseda, kadar so izpolnjeni določeni pogoji, tujcu za 48 ur omeji gibanje v prostorih, ki ne spadajo pod upravo za izvrševanje kazenskih sankcij. V skladu s členom L. 561‑2(I)(1) Ceseda lahko upravni organ sprejme odločitev o hišnem priporu za tujca, ki ne more takoj zapustiti francoskega ozemlja, vendar njegova odstranitev ostaja razumen ukrep, če je v zvezi s tem tujcem sprejeta „odločitev o predaji na podlagi člena L. 742‑3 [Ceseda]“. Člen L. 742‑5 Ceseda določa, da se člen L. 551‑1 uporablja za tujca, v zvezi s katerim je bila sprejeta odločitev o predaji, „od obvestila o tej odločitvi“.

15.

A. Hassana, rojenega 5. januarja 1991 v Sindžarju (Irak), je 26. novembra 2016 prijela zračna enota mejne policije departmaja Pas-de-Calais (Francija), ko se je nahajal na območju z omejenim dostopom do terminala pristanišča v mestu Calais (Francija). Poizvedba v podatkovni zbirki Eurodac je pokazala, da so mu nemški organi 7. novembra in 14. decembra 2015 odvzeli prstne odtise kot prosilcu za azil. ( 5 )

16.

Prefekt departmaja Pas-de-Calais je po navedenem prijetju in poizvedbi v podatkovni zbirki Eurodac še isti dan nemškim organom poslal zahtevo za ponovni sprejem. Istočasno je odločil o predaji A. Hassana Nemčiji in omejitvi njegovega gibanja.

17.

A. Hassan, ki je bil o tej odločitvi obveščen še isti dan, je, prvič, pred juge des libertés et de la détention (sodnik, pristojen za odreditev pripora) pri tribunal de grande instance de Lille (drugostopenjsko sodišče v Lillu, Francija) izpodbijal svojo omejitev gibanja in, drugič, pri predložitvenem sodišču predlagal razveljavitev odločitve z dne 26. novembra 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba iz postopka v glavni stvari) ( 6 ) v delu, v katerem je odrejena njegova predaja v Nemčijo.

18.

Sodnik, pristojen za odreditev pripora, pri tribunal de grande instance de Lille (drugostopenjsko sodišče v Lillu) je s sodno odločbo z dne 29. novembra 2016 odredil odpravo ukrepa omejitve gibanja zoper A. Hassana.

19.

A. Hassan v okviru tožbe za razveljavitev trdi, da je med drugim izpodbijana odločba iz postopka o glavni stvari v nasprotju z določbami člena 26 Uredbe Dublin III, ker je bila odločitev sprejeta in je bil o njej uradno obveščen, še preden je država članica, na katero je zahteva naslovljena, v tem primeru Zvezna republika Nemčija, izrecno ali implicitno odgovorila na zahtevo francoskih organov. Prefekt departmaja Pas-de-Calais v obrambo trdi, da niti člen 26 Uredbe Dublin III niti člen L. 742‑3 Ceseda ne nasprotujeta temu, da že ob omejitvi gibanja sprejme odločitev o predaji in o njej uradno obvesti zadevno osebo, ki lahko uveljavlja pravna sredstva, ki jih ima na voljo v skladu s členom 27 navedene uredbe. Trdi, da se predaja v vsakem primeru lahko opravi šele, ko se država članica, na katero je zahteva naslovljena, strinja, da bo sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo.

20.

Predložitveno sodišče ugotavlja, da v izpodbijani odločbi iz postopka v glavni stvari kot pravna podlaga za odreditev omejitve gibanja A. Hassana ni bil uporabljen člen 28 Uredbe Dublin III, temveč sta bila uporabljena člena L. 551‑1 in L. 561‑2 Ceseda, ter da je prefekt departmaja Pas-de-Calais menil, da mora glede na veljavno nacionalno pravo za omejitev gibanja A. Hassana nujno prej sprejeti odločitev o predaji, ne da bi počakal na odgovor države članice, na katero je naslovil zahtevo. Tak postopek naj bi ustrezal praksi, ki je razširjena pri pristojnih francoskih organih.

21.

To sodišče poudarja še, da obstaja različna sodna praksa o veljavnosti take prakse. Medtem ko so nekatera upravna sodišča, ki so odločala o zakonitosti predčasnih odločb o predaji, te razveljavila zaradi kršitve člena 26 Uredbe Dublin III, ( 7 ) so druga menila, da ta člen ne nasprotuje temu, da francoski organi sprejmejo odločitev in o njej uradno obvestijo zadevno osebo, preden država članica, na katero je zahteva naslovljena, odgovori na zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem, ki so jo podali ti organi. ( 8 )

22.

Predložitveno sodišče nazadnje ugotavlja, da čeprav se tako v skladu z jezikovno kot s teleološko razlago člena 26 Uredbe Dublin III šteje, da lahko organi države članice, ki poda zahtevo, sprejmejo odločitev o predaji in o njej uradno obvestijo zadevno osebe šele po tem, ko se država članica, na katero je zahteva naslovljena, izrecno ali implicitno strinja s to zahtevo, sprejetje take odločitve in obvestilo zadevne osebe o tej odločitvi zadevni osebi ne preprečuje učinkovitega izpodbijanja navedene odločitve pred pristojnim sodiščem v skladu s tem, kar določa člen 27 navedene uredbe. Ugotavlja, da ta odločitev vsekakor ne bo mogla biti izvršena, preden država članica, na katero je zahteva naslovljena, ne odgovori, in bo razveljavljena, če bo ta država članica nasprotovala sprejemu ali ponovnemu sprejemu prosilca.

23.

V predložitveni odločbi je navedeno, da A. Hassan v Franciji ni vložil prošnje za azil.

24.

V teh okoliščinah je tribunal administratif de Lille (upravno sodišče v Lillu) prekinilo odločanje o tožbi A. Hassana in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali določbe člena 26 Uredbe [Dublin III] nasprotujejo temu, da pristojni organi države članice, ki je drugi državi članici, ki jo šteje za odgovorno državo na podlagi meril iz Uredbe, predložila zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki je vložila prošnjo za mednarodno zaščito, o kateri še ni bilo dokončno odločeno, ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) [navedene u]redbe, sprejmejo odločitev o predaji in o njej uradno obvestijo zadevno osebo, preden se država, na katero je zahteva naslovljena, strinja z navedenim sprejemom ali ponovnim sprejemom?“

25.

Pisna stališča so predložile Francoska republika, Madžarska in Evropska komisija.

26.

Preden bom začel analizirati vprašanje za predhodno odločanje, moram navesti dve pojasnili o dejanskem in pravnem okviru postopka v glavni stvari.

27.

Na prvem mestu ugotavljam, da čeprav je v bazi Eurodac A. Hassan naveden kot prosilec za azil v Nemčiji, se ob branju spisa iz postopka v glavni stvari, vloženega v sodnem tajništvu Sodišča, zdi, da postopek za to, da bi se zadevna oseba formalno obravnavala kot prosilec za azil v tej državi članici, ni bil končan. ( 9 )

28.

V členu 20(2) Uredbe Dublin III je resda določeno zelo široko merilo za določitev trenutka, od katerega se prošnja za mednarodno zaščito šteje za vloženo v državi članici, za potrebe uporabe člena 20(1) te uredbe. ( 10 ) Tako je v ta namen dovolj, da „obrazec, ki ga predloži prosilec, ali poročilo, ki ga pripravi pristojni organ, prispe do pristojnega organa zadevne države članice“. Poleg tega se lahko v primeru A. Hassana resnično domneva, da so ti pogoji izpolnjeni, tudi če v Nemčiji ni vložil formalne prošnje za azil, ( 11 ) predvsem ob upoštevanju dejstva, da je bil v bazi Eurodac opredeljen kot prosilec za azil v tej državi članici. ( 12 ) To ne spremeni dejstva, da ni niti v predložitveni odločbi niti v izpodbijani odločbi iz postopka v glavni stvari navedeno, na kateri točki člena 18(1) Uredbe Dublin III je temeljila zahteva, ki je bila Zvezni republiki Nemčiji poslana v zvezi s ponovnim sprejemom A. Hassana. ( 13 )

29.

V teh okoliščinah in ob upoštevanju dejstva, da predložitveno sodišče ne dvomi, da se Uredba Dublin III uporablja za primer A. Hassana, in da Sodišču ni postavilo vprašanja v zvezi s tem, bom za potrebe teh sklepnih predlogov domneval, da položaj A. Hassana spada pod člen 18(1)(b) Uredbe Dublin III (prosilec, katerega prošnja se obravnava in ki je brez dokumenta za prebivanje na ozemlju druge države članice) in da so francoski organi Zvezni republiki Nemčiji podali zahtevo za ponovni sprejem na podlagi člena 24 te uredbe (predložitev zahteve za ponovni sprejem, če v državi članici, ki poda zahtevo, ni bila vložena nova prošnja).

30.

Na drugem mestu opozarjam, da je po vložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki je predmet obravnavane zadeve, cour d’appel de Douai (višje sodišče v Douaiju, Francija), pri katerem je bila vložena pritožba zoper sodbo tribunal administratif de Lille (upravno sodišče v Lillu), s katero je bila razveljavljena predčasna odločitev o predaji, ki jo je prefekt departmaja Pas-de-Calais sprejel v okoliščinah, ki so podobne okoliščinam v postopku v glavni stvari, postavilo več vprašanj Conseil d’État (državni svet, Francija), ki so se med drugim nanašala na zakonitost te vrste odločitev z vidika členov L. 742‑2 in L. 742‑3 Ceseda. Conseil d’État (državni svet) je 19. julija 2017 izdalo mnenje ( 14 ), v katerem je v zvezi s tem odločilo, da je odločitev o predaji prosilca za azil v odgovorno državo članico „mogoče sprejeti in a fortiori o njej uradno obvestiti zadevno osebo šele po tem, ko se država, na katero je zahteva naslovljena, strinja s sprejemom“. Z odločitvijo Conseil d’État (državni svet) bi se torej morala končati upravna praksa, ki je predmet postopka v glavni stvari, ( 15 ) in razlike v sodni praksi, ki jih omenja predložitveno sodišče.

31.

Navesti je treba še zadnjo uvodno opombo, pri kateri pa ne upoštevam okoliščin iz postopka v glavni stvari.

32.

Če bi bila sprejeta reforma Dublinskega sistema, ki jo Komisija načrtuje v predlogu uredbe o spremembi Uredbe Dublin III, ( 16 ) bi vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo tribunal administratif de Lille (upravno sodišče v Lillu), izgubilo pomen, kar zadeva postopke za ponovni sprejem. Člen 26 tega predloga namreč predvideva preoblikovanje zahtev za ponovni sprejem v „preprosta uradna obvestila o ponovnem sprejemu“, ki ne zahtevajo odgovora države članice, na katero je zahteva naslovljena, temveč samo potrdilo o prejemu. S členom 27 tega predloga se posledično spreminja člen 26(1) Uredbe Dublin III, katerega besedilo sicer v preostalem delu ostaja vsebinsko nespremenjeno, saj njegov obseg omejuje samo na postopke za sprejem. Nasprotno pa v zvezi s postopki za ponovni sprejem člen 27(2) navedenega predloga določa, da „država članica, v kateri je zadevna oseba prisotna, nemudoma v pisni obliki uradno obvesti zadevno osebo o odločitvi o predaji v odgovorno državo članico“.

33.

Tribunal administratif de Lille (upravno sodišče v Lillu) s svojim vprašanjem za predhodno odločanje Sodišče v bistvu sprašuje, ali člen 26(1) Uredbe Dublin III nasprotuje temu, da pristojni organ države članice sprejme odločitev o predaji prosilca za mednarodno zaščito v državo članico, za katero meni, da je odgovorna za obravnavo njegove prošnje na podlagi določb Uredbe Dublin III, in o njej obvesti zadevno osebo, preden se zadnjenavedena država izrecno ali implicitno strinja s sprejemom ali ponovnim sprejemom navedenega prosilca.

34.

Vse zadevne osebe, ki so pri Sodišču vložile stališča, menijo, da je treba na podlagi jezikovne razlage člena 26(1), prvi stavek, Uredbe Dublin III sklepati, da je lahko zadevna oseba o odločitvi o predaji v odgovorno državo članico obveščena šele, ko se je ta država izrecno ali implicitno strinjala s sprejemom ali ponovnim sprejemom te osebe.

35.

Sem istega mnenja. Besedilo te določbe je jasno. V skoraj vseh jezikovnih različicah uporaba veznika, ki uvaja pogojno oziroma časovno podredje, ( 17 ) nedvoumno izraža določitev natančnega postopkovnega in kronološkega vrstnega reda med sprejetjem zahteve s strani države članice, na katero je zahteva naslovljena, na eni strani in obveščanjem zadevne osebe o odločitvi o predaji na drugi. Država članica, ki poda zahtevo, izvede tako obveščanje le, če (in torej nujno potem ko) je odgovorna država članica ugodila zahtevi za sprejem ali ponovni sprejem ali če se je rok za tak odgovor iztekel, kar pomeni implicitno strinjanje z zahtevo.

36.

Besedilo člena 26(1), prvi stavek, Uredbe Dublin III sicer izraža namen zakonodajalca Unije, kot je razviden iz pripravljalnih dokumentov za to uredbo. Tako je bila v prvotnem predlogu Komisije glede prenovitve Uredbe Dublin II, ( 18 ) ki je pripeljal do sprejetja Uredbe Dublin III ( 19 ) (v nadaljevanju: predlog uredbe Komisije), omenjena zahteva, da se „nadalje pojasn[i]“ postopek obveščanja zadevne osebe o odločitvi o predaji. V spremnem dokumentu k temu predlogu, ki so ga pripravile službe Komisije, je bilo navedeno, da se morajo nadaljnja pojasnila nanašati na „rok, obliko in vsebino tega obveščanja“. ( 20 ) V skladu s temi navedbami je bil v členu 25(1) navedenega predloga opredeljen enoten postopek obveščanja – veljaven tako v postopku za sprejem prosilca za mednarodno zaščito kot v postopku za ponovni sprejem ( 21 ) – katerega predmet je bila „odločitev o predaji“ zadevne osebe v odgovorno državo članico. ( 22 ) Ta člen je bil pravzaprav napisan z enakim besedilom kot člen 26(1), prvi stavek, Uredbe Dublin III in je bil v zakonodajnem postopku deležen samo manjših sprememb. ( 23 )

37.

Čeprav besedilo člena 26(1), prvi stavek, Uredbe Dublin III ni dvoumno, Komisija v pisnem stališču Sodišču predlaga, naj na vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da ta določba ne nasprotuje sprejetju predčasne odločitve o predaji in obveščanju o tej odločitvi. Taka rešitev je po mojem mnenju skladna z glavnim ciljem Uredbe Dublin III – ki naj bi bil uvesti učinkovito metodo za hitro določanje odgovorne države članice, kar bi preprečevalo sekundarna gibanja prosilcev za azil – in ne pomeni kršitve pravic zadevnih oseb.

38.

V zvezi s tem takoj opozarjam, da čeprav Sodišču ni bilo predloženo vprašanje o razlagi te določbe, je v novejši sodbi, izdani po koncu pisnega dela postopka v zadevi, ki je predmet teh sklepnih predlogov, priznalo, da se v skladu s členom 26(1) Uredbe Dublin III zadevno osebo lahko uradno obvesti o odločitvi o predaji šele po tem, ko se je država članica, na katero je bila zahteva naslovljena, strinjala, da jo bo sprejela ali ponovno sprejela. ( 24 ) Zdi se torej, da je Sodišče že zavrnilo razlago, ki jo predlaga Komisija.

39.

Neodvisno od tega me ta razlaga nikakor ne prepriča, in sicer najprej z metodološkega vidika.

40.

Seveda je res, da je treba, kot opozarja Komisija, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, temveč tudi sobesedilo, s katerim se pojavlja, in cilje, ki naj bi jih dosegli s pravili, katerih del je. ( 25 ) Vendar dvomim, da je s sistematičnimi ali teleološkimi argumenti tej določbi mogoče dati pomen, ki je radikalno drugačen, če ne nasproten tistemu, ki izhaja iz njenega jasnega besedila, in to tudi kadar bi tako dejanje hipotetično moralo privesti do rezultata, skladnega s cilji akta, katerega del je navedena določba.

41.

Dalje in v nasprotju s trditvami Komisije menim, da sistematična in teleološka analiza potrjuje razlago, ki izhaja iz nedvoumnega besedila člena 26(1), prvi stavek, Uredbe Dublin III.

42.

Na prvem mestu, čeprav je iz člena 20(5) Uredbe Dublin III razvidno, da se postopek določanja odgovorne države članice konča šele s predajo prosilca v to državo, so v poglavju VI, dela II in III, te uredbe določeni postopki, ki se uporabljajo za „zahteve za sprejem“ in „zahteve za ponovni sprejem“ ter so videti kot faze, ki so del navedenega postopka določanja. Ti postopki pa se začnejo z vložitvijo – s strani države članice, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito (člen 21 navedene uredbe), ali države članice, v kateri je oseba iz člena 18(1)(b), (c) ali (d) te uredbe vložila novo prošnjo za mednarodno zaščito (člen 23 te uredbe) ali na ozemlju katere je ta oseba (člen 24 te uredbe) – zahteve za sprejem ali ponovni sprejem pri državi članici, ki se šteje za odgovorno, in končajo samo z izrecnim ali implicitnim odgovorom te države. Šele ko so ti postopki končani, je mogoče začeti zadnjo fazo postopka določanja odgovorne države članice, in sicer predajo zadevne osebe (člen 29 te uredbe), ki se ne more začeti pred končno odločitvijo o pritožbi zoper odločbo o predaji ali o vlogi za njen ponovni pregled, če obstaja odložilni učinek. Del IV istega poglavja VI Uredbe Dublin III, ki vsebuje člen 26, je za deli, ki se nanašajo na zgoraj opisane postopke, in pred delom VI. V sistemu tega poglavja sta obvestilo glede odločitve o predaji (člen 26 navedene uredbe) in uveljavljanje pravnih sredstev (člen 27 navedene uredbe) (morebitni) fazi postopka določanja odgovorne države članice, ki se zgodita le, kadar in če se postopki, opisani v delih II in III istega poglavja, končajo z izrecnim ali implicitnim strinjanjem države članice, na katero je zahteva naslovljena.

43.

Na drugem mestu tako sistematično razlago potrjuje analiza izrazov, ki jih je uporabil zakonodajalec Unije. Medtem ko je v členih 22 in 25 Uredbe Dublin III uporabljen izraz „država članica, na katero je zahteva naslovljena“ za označitev države članice, ki ji je bila poslana zahteva za sprejem ali ponovni sprejem, na katero še ni bilo odgovorjeno, je v členu 26 navedene uredbe uporabljen izraz „odgovorna država članica“ za označitev države članice, v katero je načrtovana predaja zadevne osebe. Ta terminološka razlika očitno označuje prehod na poznejšo fazo postopka določanja odgovorne države članice glede na faze, opisane v poglavju VI, dela II in III, Uredbe Dublin III, ta prehod pa se zgodi, ko se država članica, na katero je zahteva naslovljena, strinja, da bo sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo.

44.

Na tretjem mestu ugotavljam, da člen 26(2), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III določa, da odločitev o predaji iz odstavka 1 tega člena vsebuje tudi informacije „o rokih, ki veljajo […] za izvedbo predaje[,] in po potrebi informacije o kraju, kamor mora zadevna oseba priti, in datumu, ko mora tja priti, če ta oseba v odgovorno državo članico potuje z lastnimi sredstvi“. Ker so take informacije odvisne, prvič, od datuma, ko se je država članica, na katero je zahteva naslovljena, implicitno ali izrecno strinjala s sprejemom ali ponovnim sprejemom zadevne osebe, in drugič, od vsebine tega odgovora (kadar je izrecen), pojasnilo v členu 26(2), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III potrjuje razlago odstavka 1 tega člena, v skladu s katero je zadevna oseba o odločitvi o predaji obveščena šele, ko je država članica, ki poda zahtevo, prejela soglasje države članice, na katero je zahteva naslovljena.

45.

Na četrtem mestu člen 27(3) Uredbe Dublin III določa, da države članice sprejmejo eno od treh možnosti, določenih v točkah od (a) do (c) te določbe, da bodisi zagotovijo avtomatični odložilni učinek pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega pregleda te odločitve bodisi dajo zadevni osebi možnost zahtevati odlog izvršitve take odločitve. Odstavek 4 tega člena določa možnost, da države članice določijo, da se lahko pristojni organi po uradni dolžnosti odločijo za tak odlog. Te določbe pa predpostavljajo, da je odločitev o predaji takoj izvršljiva, kar ne velja za predčasno odločitev o predaji. ( 26 )

46.

Na petem mestu, čeprav dejstvo, da je zadevna oseba o odločitvi o predaji obveščena, preden se država članica, na katero je zahteva naslovljena, strinja z njenim sprejemom ali ponovnim sprejemom, tej osebi ne preprečuje, da zoper to odločitev vloži pritožbo (ali zahteva njen ponovni pregled) na podlagi člena 27(1) Uredbe Dublin III, se je vseeno treba vprašati, ali ne bi bil zaradi take okoliščine omejen obseg te pritožbe, kot je natančneje opredeljen v uvodni izjavi 19 navedene uredbe, v skladu s katero mora navedena pritožba omogočiti nadzor pravilne uporabe te uredbe. ( 27 )

47.

V zvezi s tem je treba poudariti, da je Sodišče posvarilo pred ozko razlago obsega pravice do pravnega sredstva, določene v členu 27(1) Uredbe Dublin III. Taka razlaga bi namreč lahko nasprotovala uresničevanju cilja izboljšati zaščito, ki se prosilcem priznava po Dublinskem sistemu, določenega v uvodni izjavi 9 navedene uredbe. ( 28 ) S tem, da bi bila zadevni osebi naložena obveznost, da vloži pritožbo zoper odločitev, ki ne bi vsebovala vseh elementov, na podlagi katerih je mogoče preveriti, ali so bile določbe Uredbe Dublin III pravilno uporabljene, da bi se lahko izvršila predaja, bi se dejansko zmanjšal obseg njene pravice do pravnega sredstva.

48.

Natančneje, če bi morali v nasprotju z jasnim besedilom člena 26(1), prvi stavek, Uredbe Dublin III ugotoviti, da pojem „odločitev o predaji“ za namene uporabe te določbe vključuje predčasne odločitve o predaji, bi to pomenilo, da obveznost obveščanja, naložena državi članici, ki poda zahtevo, ne velja nujno za elemente, kot je datum ali vsebina odgovora, ki ga da država članica, na katero je zahteva naslovljena, kadar je ta odgovor izrecen. Taki elementi torej lahko nikoli ne bi bili sporočeni zadevni osebi. V tem primeru, kot v primeru, ko se obveščanje o teh elementih opravi po sprejetju odločitve o pritožbi ali ponovnem pregledu – kar bi se lahko zgodilo pogosto zaradi zelo kratkih rokov za te vrste postopkov – zadevna oseba ne bi imela nobene možnosti niti za izpodbijanje informacij – ki bi bile eventualno navedene v odgovoru države članice, na katero je bila zahteva naslovljena – v zvezi z razlogi, iz katerih je ugodila zahtevi za sprejem ali ponovni sprejem, ( 29 ) niti za preverjanje, ali se njena predaja – če odložilni učinek ne bi obstajal – izvršuje ob upoštevanju določb Uredbe Dublin III. Nazadnje, zadevna oseba prav tako ne bi mogla preveriti, ali je njena predaja izvršena v rokih, ki so glede na posamezni primer določeni v členu 28(3), tretji pododstavek, ali členu 29(1), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III, ( 30 ) in torej ali država članica, v katero je predana, ostaja odgovorna za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito z vidika pravila, določenega v členu 28(3), četrti pododstavek, oziroma členu 29(2) navedene uredbe. Sodišče pa je, čeprav v okoliščinah, drugačnih od tistih v postopku v glavni stvari, v sodbi z dne 25. oktobra 2017, Shiri (C‑201/16, EU:C:2017:805, točka 44), odločilo, da mora prosilec za mednarodno zaščito imeti na voljo učinkovito in hitro pravno sredstvo, ki mu omogoča, da se lahko sklicuje na iztek šestmesečnega roka, kot je opredeljen v členu 29(1) in (2) Uredbe Dublin III. ( 31 ) Taka pravica pa v zgoraj opisanih okoliščinah ne more biti zagotovljena.

49.

Na šestem mestu, čeprav bi bilo, kot poudarja Komisija, to, da se državi članici, ki poda zahtevo, dovoli, da zadevno osebo obvesti o odločitvi o predaji, ne da bi počakala na odgovor države članice, na katero je zahteva naslovljena, nedvomno skladno s ciljem hitrega obravnavanja prošenj za azil, omenjenim v uvodni izjavi 5 Uredbe Dublin III, naj spomnim, da je Sodišče v okviru Uredbe Dublin II že odločilo, da zakonodajalec Unije ni želel ogroziti sodnega varstva prosilcev za azil zaradi take zahteve po hitri obravnavi. ( 32 ) Ta ugotovitev po mnenju Sodišča velja še toliko bolj, kar zadeva Uredbo Dublin III, ker je zakonodajalec Unije s to uredbo občutno povečal postopkovna jamstva, ki so na voljo prosilcem za azil v okviru Dublinskega sistema. ( 33 ) Poleg tega je treba poudariti, da bi v skladu s členoma 22 in 25 Uredbe Dublin III obveznost počakati na izrecno ali implicitno strinjanje države članice, na katero je zahteva naslovljena, kvečjemu povzročila zamudo pri obveščanju o odločitvi o predaji, ki bi trajala dva meseca v primeru zahteve za sprejem in en mesec v primeru zahteve za ponovni sprejem.

50.

Ob upoštevanju vseh zgoraj predstavljenih razlogov menim, da je treba člen 26(1), prvi stavek, Uredbe Dublin III razlagati tako, da državi članici, ki poda zahtevo, prepoveduje, da zadevno osebo obvesti o odločitvi o predaji v državo članico, na katero je zahteva naslovljena, preden se ta izrecno ali implicitno ne strinja s tako predajo.

51.

S tem, da je izključena možnost take „predčasne odločitve“, vprašanje, ali se odločitev o predaji lahko sprejme, preden se država članica, na katero je zahteva naslovljena, s tem strinja, nujno izgubi vsakršen praktični interes. Ker lahko roki za vložitev pritožbe iz člena 27(1) Uredbe Dublin III tečejo šele od trenutka, ko je bila zadevna oseba obveščena o tej odločitvi, njeno „predčasno“ sprejetje ne bi pomenilo nobenega bistvenega skrajšanja trajanja postopka za sprejem ali ponovni sprejem in bi zato ostalo nevtralno, kar zadeva cilj hitrega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito, ki ga je poudarila Komisija.

52.

Ugotavljam skratka, da čeprav se člen 26(1) Uredbe Dublin III izrecno nanaša samo na obveščanje o odločitvi o predaji, in ne na njeno sprejetje, je v členu 5(2)(b) in (3) Uredbe Dublin III člen 26(1) te uredbe uporabljen kot določba, na podlagi katere se sprejme odločitev o predaji prosilca v odgovorno državo članico. ( 34 ) Na podlagi sistematičnih argumentov, ki so vsebinsko enaki tistim, ki so bili predstavljeni v točkah od 42 do 45 teh sklepnih predlogov, pa je treba zavrniti razlago te določbe, v skladu s katero bi bilo državam članicam dovoljeno, da odločijo o predaji, preden se država članica, na katero je zahteva naslovljena, strinja s sprejemom ali ponovnim sprejemom zadevne osebe. Nasprotno pa ti argumenti vodijo do ugotovitve, da preden se država članica, na katero je zahteva naslovljena, ne strinja s sprejemom ali ponovnim sprejemom zadevne osebe, niso izpolnjeni vsi elementi, potrebni za to, da lahko država članica, ki poda zahtevo, sprejme odločitev o predaji v prvonavedeno državo članico v skladu s postopki, določenimi v Uredbi Dublin III.

53.

Zato menim, da člen 26(1) Uredbe Dublin III ne dovoljuje niti obveščanja o odločitvi o predaji v državo članico, na katero je zahteva naslovljena, niti sprejetja take odločitve, preden se ta država implicitno ali izrecno ne strinja s sprejemom ali ponovnim sprejemom zadevne osebe.

54.

Preden zaključim, moram v zvezi z razlogi, na katerih temelji praksa francoskih organov, ki sprejemajo predčasne odločitve o predaji, pojasniti, da člen 28 Uredbe Dublin III ne nasprotuje temu, da se zadevni osebi omeji gibanje, preden se sprejme odločitev o njeni predaji, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki so v tej določbi določeni za tak ukrep. ( 35 ) Prepoved ukrepov omejitve gibanja pred sprejetjem odločitve o predaji torej izhaja zgolj iz francoskega prava, in ne iz prava Unije. ( 36 )

55.

Na podlagi zgoraj navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je postavilo tribunal administratif de Lille (upravno sodišče v Lillu, Francija), odgovori:

Člen 26(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva nasprotuje temu, da država članica, ki je na državo članico, ki jo šteje za odgovorno za tako obravnavanje, naslovila zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem na podlagi členov 21, 23 in 24 te uredbe, sprejme odločitev o predaji zadevne osebe v državo članico, na katero je zahteva naslovljena, in to osebo obvesti o tej odločitvi, preden se zadnjenavedena država ne strinja s sprejemom ali ponovnim sprejemom te osebe.