1.

Pritožnica Bundesverband Souvenir – Geschenke – Ehrenpreise eV (v nadaljevanju: BSGE) v pritožbi predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča z dne 5. julija 2016, Bundesverband Souvenir – Geschenke – Ehrenpreise/EUIPO – Freistaat Bayern (NEUSCHWANSTEIN) (T‑167/15, neobjavljena, EU:T:2016:391), s katero je to sodišče zavrnilo njeno tožbo za razveljavitev odločbe petega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 22. januarja 2015 (zadeva R 28/2014‑5) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbo BSGE in Freistaat Bayern (svobodna dežela Bavarska, Nemčija) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba).

2.

Svobodna dežela Bavarska je 22. julija 2011 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL 2009, L 78, str. 1) pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila prijavo za registracijo besednega znaka „NEUSCHWANSTEIN“ (v nadaljevanju: sporna blagovna znamka) kot blagovne znamke Evropske unije.

3.

Poimenovanje „NEUSCHWANSTEIN“ napotuje na sloviti grad Neuschwanstein v občini Schwangau (Nemčija), ki je zdaj v lasti svobodne dežele Bavarske in je bil zgrajen, vendar nedokončan, med letoma 1869 in 1886, v času vladavine kralja Ludvika II. Bavarskega.

4.

Proizvodi in storitve, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razrede 3, 8, od 14 do 16, 18, 21, 25, 28, 30, od 32 do 36, 38 in 44 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen (v nadaljevanju: Nicejski aranžma).

5.

Prijava blagovne znamke EU je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 166/2011 z dne 2. septembra 2011, blagovna znamka pa je bila registrirana 12. decembra 2011 pod številko 10144392.

6.

BSGE je 10. februarja 2012 zoper sporno blagovno znamko za vse proizvode in storitve iz točke 4 teh sklepnih predlogov vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti na podlagi člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 7(1)(b) in (c) te uredbe.

7.

Oddelek za izbris pri EUIPO je 21. oktobra 2013 zahtevo za ugotovitev ničnosti zavrnil z ugotovitvijo, da sporne blagovne znamke ne sestavljajo niti podatki, ki lahko označujejo geografski izvor, niti druge lastnosti, ki so značilne za zadevne proizvode in storitve, ter da zato člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 ni bil kršen. Poleg tega je menil, da ima zadevna blagovna znamka razlikovalni učinek za zadevne proizvode in storitve, in da zato prav tako ni bil kršen člen 7(1)(b) te uredbe. Nazadnje je menil, da BSGE ni dokazala, da je bila prijava za registracijo sporne blagovne znamke vložena v slabi veri, zato ni bil kršen člen 52(1)(b) navedene uredbe.

8.

BSGE je 20. decembra 2013 na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris.

9.

Peti odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 22. januarja 2015 (v nadaljevanju: sporna odločba) potrdil odločbo oddelka za izbris in zavrnil pritožbo. Zlasti je menil, da sporna blagovna znamka ne označuje geografskega izvora v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 in da ni brez zahtevanega razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) te uredbe. Poleg tega je menil, da ni bilo mogoče dokazati slabe vere svobodne dežele Bavarske v smislu člena 52(1)(b) navedene uredbe.

10.

BSGE je 2. aprila 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razveljavitev odločbe petega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 22. januarja 2015.

11.

V utemeljitev tožbe je navedla tri tožbene razloge, ki so se nanašali na kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, kršitev člena 7(1)(c) te uredbe in kršitev člena 52(1)(b) navedene uredbe.

12.

Splošno sodišče je najprej preučilo drugi tožbeni razlog, s katerim je BSGE trdila, da je peti odbor za pritožbe pri EUIPO kršil člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, ker je menil, da sporna blagovna znamka ni opisna označba zadevnih proizvodov in storitev. Ta tožbeni razlog je zavrnilo s tem, da je v točki 27 izpodbijane sodbe v bistvu presodilo, da grad Neuschwanstein, ker je predvsem muzejski kraj, kot tak ni kraj proizvodnje proizvodov ali opravljanja storitev, tako da sporna blagovna znamka ne more označevati geografskega izvora proizvodov in storitev, ki jih zajema.

13.

Splošno sodišče je zavrnilo tudi prvi tožbeni razlog, s katerim je BSGE trdila, da je peti odbor za pritožbe pri EUIPO kršil člen 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, ker je menil, da sporna blagovna znamka ni brez razlikovalnega učinka. V zvezi s tem je v točkah 41 in 42 izpodbijane sodbe v bistvu presodilo, da so zadevni proizvodi in storitve proizvodi široke potrošnje in storitve za vsakdanje potrebe, ki se razlikujejo od spominkov in drugih storitev, povezanih s turistično dejavnostjo, že samo zaradi svojega poimenovanja ter da je besedni element, ki sestavlja sporno blagovno znamko, domišljijsko ime brez opisne povezave s proizvodi in storitvami, ki se tržijo ali ponujajo.

14.

Splošno sodišče je nazadnje zavrnilo tretji tožbeni razlog, s katerim je BSGE trdila, da je peti odbor za pritožbe pri EUIPO kršil člen 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009, ker je menil, da slabe vere svobodne dežele Bavarske ni bilo mogoče dokazati. V zvezi s tem je v točki 55 izpodbijane sodbe med drugim presodilo, da BSGE ni predložila dokazov, s katerimi bi bilo mogoče dokazati objektivne okoliščine, v katerih naj bi svobodna dežela Bavarska vedela, da BSGE ali druge tretje osebe tržijo nekatere od zadevnih proizvodov in storitev.

15.

Zato je Splošno sodišče tožbo v celoti zavrnilo.

16.

BSGE v pritožbi Sodišču predlaga, naj:

17.

EUIPO Sodišču predlaga, naj zavrne pritožbo in BSGE naloži plačilo stroškov.

18.

Svobodna dežela Bavarska Sodišču predlaga, naj zavrne pritožbo in BSGE naloži plačilo stroškov, vključno z njenimi stroški.

19.

Na obravnavi 29. novembra 2017 so bili BSGE, EUIPO in Freistaat Bayern naprošeni, naj se pri svojih ustnih navedbah osredotočijo na drugi del prvega pritožbenega razloga in prvi del drugega pritožbenega razloga.

20.

V skladu s prošnjo Sodišča se ti sklepni predlogi osredotočajo na drugi del prvega pritožbenega razloga in prvi del drugega pritožbenega razloga.

21.

BSGE z drugim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da ni upoštevalo splošnega interesa, na katerem temelji člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, in sodne prakse, ki izhaja zlasti iz sodbe z dne 4. maja 1999, Windsurfing Chiemsee (C‑108/97 in C‑109/97, EU:C:1999:230), ko je v točki 27 izpodbijane sodbe presodilo, da grad Neuschwanstein kot tak ni kraj proizvodnje proizvodov ali opravljanja storitev, tako da sporna blagovna znamka ne more označevati geografskega izvora proizvodov in storitev, ki jih zajema.

22.

Po mnenju BSGE je grad Neuschwanstein mogoče geografsko locirati, zato bi lahko znak „NEUSCHWANSTEIN“ označeval geografski izvor v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, ker se na tem kraju tržijo proizvodi in storitve, ki jih zajema sporna blagovna znamka.

23.

EUIPO in svobodna dežela Bavarska se strinjata z analizo Splošnega sodišča v točki 27 izpodbijane sodbe.

24.

Po mnenju EUIPO iz listin iz spisa ni razvidno, da se sporna blagovna znamka uporablja za trženje posebnih spominkov in ponujanje posebnih storitev, zaradi česar bi upoštevna javnost lahko menila, da gre za označbo geografskega izvora. Meni, da so proizvodi in storitve, zajeti s sporno blagovno znamko, namenjeni za široko potrošnjo, da nimajo posebnih lastnosti in lahko postanejo spominki, samo če so opremljeni z znakom „NEUSCHWANSTEIN“.

25.

Svobodna dežela Bavarska meni, da se člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 lahko uporablja kot temelj za izključitev imen predmetov, ki jih je mogoče geografsko locirati, iz registracije kot blagovne znamke Evropske unije, vendar samo če je zadevni znak objektivno opisen za proizvode in storitve, za katere se zahteva registracija, kar ne velja za proizvode in storitve, ki jih zajema sporna blagovna znamka.

26.

Svobodna dežela Bavarska namreč meni, da prijetni občutki ali pozitivne asociacije, ki bi jih sporna blagovna znamka lahko vzbudila pri upoštevni javnosti, ter kraj trženja proizvodov in storitev, ki jih zajema znamka, ne morejo zadostovati za ugotovitev, da je znak „NEUSCHWANSTEIN“ označba geografskega izvora v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009.

27.

Člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 preprečuje registracijo blagovnih znamk Evropske unije, ki jih sestavljajo izključno znaki ali označbe, ki lahko v gospodarskem prometu med drugim označujejo geografski izvor proizvodov ali opravljanja storitev, za katere se zahteva ta registracija.

28.

V skladu z ustaljeno sodno prakso se „[t]ako […] s členom 7(1)(c) [Uredbe št. 207/2009] uresničuje cilj splošnega interesa, v skladu s katerim lahko znake ali označbe, s katerimi se opisuje skupina proizvodov ali storitev, za katere se zahteva registracija, prosto uporabljajo vsi, vključno kot kolektivne znamke ali kot del sestavljenih ali grafičnih znamk. Ta določba zato preprečuje, da bi bili taki znaki ali označbe zaradi svoje registracije kot znamka pridržani le enemu podjetju“. ( 2 )

29.

Kar zadeva natančneje znake ali označbe, ki lahko označujejo geografski izvor, zlasti geografska imena, je Sodišče odločilo, da „je ohranitev njihove razpoložljivosti v splošnem interesu zlasti zaradi njihove sposobnosti, da poleg tega, da razkrijejo morebitno kakovost in druge lastnosti zadevnih kategorij proizvodov, tudi različno vplivajo na želje potrošnikov, na primer tako, da proizvode povezujejo z določenim krajem, ki lahko zbuja pozitivne občutke“. ( 3 )

30.

Z opiranjem na ta preudarek o splošnem interesu je Sodišče odločilo, da je treba preveriti, ali geografsko ime označuje kraj, ki ga zainteresirani krogi trenutno ali potencialno povezujejo s kategorijo zadevnih proizvodov ali storitev, in če je tako, je treba registracijo tega imena kot blagovne znamke Evropske unije zavrniti. ( 4 )

31.

Zahteva, da taka povezava obstaja ali da jo je mogoče vzpostaviti med zadevnim proizvodom ali storitvijo in geografskim imenom, izhaja namreč iz pojma „geografski izvor“. V tem smislu se za zavrnitev registracije geografskega imena kot blagovne znamke Evropske unije zahteva, da lahko to ime označuje izvor, to je, da obstaja povezava med proizvodom ali storitvijo in geografskim imenom, ( 5 ) ker geografsko ime samo po sebi ne izkazuje samodejno takega izvora. Generalni pravobranilec G. Cosmas je navedel zelo nazoren primer, da nihče ne bi mogel verjeti, da nalivna peresa „Mont Blanc“ izvirajo z istoimenske gore. ( 6 )

32.

Vendar, kot je menilo Sodišče, obstoj take povezave med proizvodom in geografskim krajem ni odvisen samo od kraja, kjer je ta proizvod bil ali bi lahko bil izdelan, temveč je lahko odvisen tudi od drugih naveznih okoliščin, kot je kraj, kjer je bil ta proizvod zasnovan in oblikovan. ( 7 )

33.

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 27 izpodbijane sodbe presodilo, da grad Neuschwanstein ni geografski kraj, temveč muzejski kraj, katerega glavna naloga je ohranjanje dediščine, in ne proizvodnja ali trženje spominkov ali opravljanje storitev. Poleg tega je Splošno sodišče menilo, da grad Neuschwanstein ni znan po svojih spominkih, ki se ne proizvajajo znotraj obzidja gradu, temveč se tam samo tržijo v turistične namene. Posledično je Splošno sodišče odločilo, da znak „NEUSCHWANSTEIN“ ne more označevati geografskega izvora v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009.

34.

Splošno sodišče je v tej točki sodbe res navedlo vrsto ugotovitev glede dejanskega stanja, ki jih v pritožbi ni mogoče izpodbijati, razen v primeru izkrivljanja dejstev, česar pa BSGE ne zatrjuje.

35.

Vendar je pravno opredelitev nekaterih dejstev, med drugim to, ali znak „NEUSCHWANSTEIN“ označuje geografski izvor, mogoče preučiti v okviru te pritožbe.

36.

Po mojem mnenju vprašanje, ali je grad Neuschwanstein, kot zatrjuje BSGE, geografski kraj ali ne in ali je tako slaven, da ima pri upoštevni javnosti ime „Neuschwanstein“ prednost pred imenom kraja, kjer stoji grad (in sicer občino Schwangau), ni odločilno. Nasprotno, pomembno je, da se znaki ali označbe, ki sestavljajo blagovno znamko Evropske unije, lahko uporabljajo za označevanje geografskega izvora proizvodov ali storitev, ki jih zajema ta znamka.

37.

Prav iz tega razloga BSGE Splošnemu sodišču očita, da kraja trženja spominkov ni upoštevalo kot navezno okoliščino, ki bi lahko pomenila povezavo med temi proizvodi in znakom „NEUSCHWANSTEIN“ ter tako označevala geografski izvor v smislu točke 36 sodbe z dne 4. maja 1999, Windsurfing Chiemsee (C‑108/97 in C‑109/97, EU:C:1999:230).

38.

S tem očitkom se ne strinjam iz naslednjih razlogov.

39.

Najprej je treba spomniti, da s pravnega vidika med proizvodi, ki jih zajema sporna blagovna znamka, ni spominkov, temveč so med njimi proizvodi iz razredov, navedenih v točki 3 izpodbijane sodbe, na primer majice, noži, vilice, krožniki, čajniki itd. V skladu z Nicejskim aranžmajem namreč ne obstaja razred, naslovljen „spominki“, ker če bi obstajal, bi bil tako raznolik, da ne bi mogel označevati neke posebne kategorije proizvodov. Poleg tega so spominki kot predmeti, ki spominjajo na neko osebo, kraj ali dogodek, predmeti, ki vzbujajo čustvo. Človeška čustva pa ne morejo biti zajeta z blagovno znamko Evropske unije, ker niso proizvodi ali storitve v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009. Iz tega razloga in v nasprotju s tem, kar zatrjuje BSGE, v tej pritožbi ne gre za geografski izvor spominkov, temveč za geografski izvor proizvodov široke potrošnje.

40.

Kar zadeva kraj trženja kot navezno okoliščino med proizvodom in geografskim krajem, iz besedila točke 36 sodbe z dne 4. maja 1999, Windsurfing Chiemsee (C‑108/97 in C‑109/97, EU:C:1999:230), izhaja, da Sodišče naveznih okoliščin ni omejilo na kraj proizvodnje zadevnih proizvodov, ker je menilo, da „ni mogoče izključiti, da je povezava med kategorijo proizvodov in geografskim krajem odvisna od drugih naveznih okoliščin, na primer od dejstva, da je bil proizvod v zadevnem geografskem kraju zasnovan in oblikovan“.

41.

Vendar to ne pomeni nujno, da se kraj trženja lahko uporablja kot navezna okoliščina med zadevnim proizvodom ali storitvijo in zadevnim krajem, in to tudi pri spominkih. Kot BSGE priznava v točki 28 svoje pritožbe, je popolnoma mogoče, da se spominek, na katerem je sporna blagovna znamka, prodaja zunaj okolice gradu Neuschwanstein. Zaradi obstoja te možnosti je trditev, da kraj trženja spominka, na katerem je sporna blagovna znamka, ni nujno navezna okoliščina, ki povezuje ta spominek z gradom Neuschwanstein, prepričljivejša.

42.

Nazadnje, kraj trženja ne more izkazovati geografskega izvora, ker kraj prodaje proizvoda ne opisuje njegovih značilnosti, kakovosti ali drugih lastnosti ( 8 ) in zato upoštevna javnost ne more s proizvodom povezovati značilnosti, kakovosti ali drugih lastnosti na podlagi dejstva, da je bil kupljen v določenem geografskem kraju. Nasprotno pa upoštevna javnost lahko vzpostavi tako povezavo med proizvodom in geografskim krajem njegove proizvodnje ali zasnove in oblikovanja, kadar meni, da bo proizvod imel značilnosti, kakovost in druge lastnosti (zlasti tehniko, tradicijo, obrtniško spretnost), pri čemer šteje, da je bil proizveden ali zasnovan in oblikovan v določenem geografskem kraju. Na primer, upoštevna javnost limoškemu porcelanu pripisuje določeno kakovost, tako da v zvezi z izdelki iz porcelana znak „Limoges“ opisuje geografski izvor.

43.

V obravnavani zadevi BSGE ne zatrjuje, da upoštevna javnost proizvodom in storitvam, ki jih zajema sporna blagovna znamka, pripisuje ali bi lahko pripisovala značilnosti, kakovost ali druge lastnosti na podlagi dejstva, da so bili trženi znotraj obzidja gradu Neuschwanstein. Kot je Splošno sodišče presodilo v točki 27 izpodbijane sodbe, namreč „grad Neuschwanstein ni znan po spominkih, ki jih prodaja, ali po storitvah, ki jih ponuja“.

44.

Iz teh razlogov menim, da Splošno sodišče s tem, da je v točki 27 izpodbijane sodbe odločilo, da sporna blagovna znamka ne more označevati geografskega izvora proizvodov in storitev, ki jih zajema, ni napačno uporabilo prava pri razlagi in uporabi člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009. Posledično je treba drugi del prvega pritožbenega razloga zavrniti.

45.

BSGE s prvim delom drugega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah 41 in 42 izpodbijane sodbe odločilo, da ima sporna blagovna znamka razlikovalni učinek, kršilo člen 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, ker zgolj namestitev znaka „NEUSCHWANSTEIN“ na spominke ne more biti dovolj, da se razlikuje med proizvodi in storitvami, ki jih zajema sporna blagovna znamka, ter tistimi, ki se prodajajo in opravljajo v okolici gradu Neuschwanstein.

46.

Poleg tega BSGE trdi, da je Splošno sodišče uporabilo krožno razlogovanje, ker je v točki 41 izpodbijane sodbe navedlo, da znak „NEUSCHWANSTEIN“ označuje ne samo grad kot muzejski kraj, temveč tudi samo sporno blagovno znamko. Enako velja za točko 42 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče menilo, da sporna blagovna znamka omogoča, da se pod to znamko tržijo proizvodi in opravljajo storitve, katerih kakovost bi lahko svobodna dežela Bavarska nadzirala, čeprav to ni indic razlikovalnega učinka znaka „NEUSCHWANSTEIN“, temveč posledica registracije tega znaka kot blagovne znamke Evropske unije. Tako naj bi Splošno sodišče prehitro odločilo o vprašanju, ali je navedeni znak lahko blagovna znamka Evropske unije ali ne.

47.

EUIPO in svobodna dežela Bavarska menita, da prvi del drugega pritožbenega razloga ni dopusten, ker se z njim ne postavlja pravno vprašanje in je njegov namen doseči pri Sodišču novo presojo razlikovalnega učinka znaka „NEUSCHWANSTEIN“. EUIPO poudarja, da je v poslovnem svetu običajno, da muzeji, družbe, ki upravljajo kulturne kraje ali turistične ali kulturne lokacije, tržijo proizvode pod svojim imenom, pri čemer se ta poimenovanja uporabljajo kot blagovne znamke.

48.

Podredno svobodna dežela Bavarska trdi, da prvi del drugega pritožbenega razloga ni utemeljen. Splošno sodišče naj bi namreč ugotovilo, da so zainteresirani krogi seznanjeni s tem, da so turistične atrakcije in muzeji podjetja, ki ne zagotavljajo samo kulturnega razvedrila, temveč dandanes tudi proizvajajo in tržijo proizvode pod imenom svoje ustanove, s čimer dopolnjujejo svojo glavno storitev. Prav tako naj bi Splošno sodišče v točki 43 izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da upoštevna javnost sporne blagovne znamke ne zaznava samo kot sklicevanje na grad, temveč vsaj tudi kot „označbo trgovskega izvora zadevnih proizvodov in storitev“.

49.

Kot EUIPO in svobodna dežela Bavarska menim, da BSGE Splošnemu sodišču očita, da je razlikovalni učinek znaka „NEUSCHWANSTEIN“ obrazložilo s tem, da ta znak označuje ne le grad kot muzej, temveč tudi samo sporno blagovno znamko, zato poskuša pri Sodišču doseči novo presojo navedenega znaka, ki po njenem mnenju nima razlikovalnega učinka in ga upoštevna javnost ne bi smela zaznavati kot referenco na grad. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, ( 9 ) taka trditev ne more biti predmet pritožbe, razen v primeru izkrivljanja dejstev in dokazov, kar pa se v tej zadevi ne zatrjuje.

50.

Nasprotno pa BSGE, ker Splošnemu sodišču očita, da ni zadostno obrazložilo ugotovitve, da ima sporna blagovna znamka razlikovalni učinek, postavlja pravno vprašanje, ki se v okviru pritožbe sme uveljavljati. ( 10 )

51.

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora obrazložitev sodbe jasno in nedvoumno izražati razlogovanje Splošnega sodišča, tako da se lahko zainteresirane stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe, Sodišče pa opravi sodni nadzor. ( 11 )

52.

Po mojem mnenju točke od 41 do 43 izpodbijane sodbe niso nezadostno obrazložene iz naslednjih razlogov.

53.

V točki 41 izpodbijane sodbe je v bistvu navedeno, da so proizvodi in storitve, zajeti s sporno blagovno znamko, proizvodi široke potrošnje in storitve za vsakdanje potrebe, ki se razlikujejo od spominkov in drugih storitev, povezanih s turistično dejavnostjo, že samo zaradi svojega poimenovanja, ker to označuje ne samo grad kot muzejski kraj, temveč tudi sporno blagovno znamko. V zvezi s proizvodi in storitvami, zajetimi s to znamko, je Splošno sodišče presodilo, da se zadevni proizvodi ne proizvajajo znotraj obzidja gradu Neuschwanstein, temveč se tam samo tržijo, in da zadevne storitve niso vse ponujene in situ.

54.

Opis zadevnih proizvodov in storitev kot proizvodov in storitev za široko potrošnjo in vsakdanje potrebe, ki se razlikujejo od drugih proizvodov (spominkov) in storitev, povezanih s turistično dejavnostjo, že samo zaradi svojega poimenovanja, pomeni ugotovitev dejanskega stanja, ki je BSGE ne more izpodbijati v pritožbi, razen v primeru izkrivljanja, na kar pa se ne sklicuje. Enako velja za ugotovitev, da proizvodi, zajeti s sporno blagovno znamko, niso bili proizvedeni znotraj obzidja gradu Neuschwanstein, temveč so se v njem tržili, ter da storitve, zajete s sporno blagovno znamko, niso bile vse ponujene in situ.

55.

V nasprotju s tem, kar zatrjuje BSGE, razlogovanje Splošnega sodišča, da je znak „NEUSCHWANSTEIN“ hkrati sporna blagovna znamka in ime gradu, kjer se tržijo proizvodi in storitve, zajeti s to znamko, ni krožno.

56.

Če znak „NEUSCHWANSTEIN“ kot v obravnavani zadevi ne opisuje geografskega izvora proizvodov in storitev, zajetih s to znamko, a priori namreč nič ne prepoveduje, da svobodna dežela Bavarska kot blagovno znamko Evropske unije registrira ime muzejskega kraja, katerega lastnica je. V tem primeru je normalno, da sta ime tega kraja in blagovna znamka enaka.

57.

Dalje, v točki 42 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče presodilo, da znak „NEUSCHWANSTEIN“ ne opisuje proizvodov in storitev, zajetih s sporno blagovno znamko, pri čemer se je oprlo na dejstvo, da je zadevne proizvode in storitve samo zato, ker je na njih sporna blagovna znamka, mogoče razlikovati od proizvodov in storitev drugih podjetij.

58.

Najprej, kot sem omenil v točki 39 teh sklepnih predlogov, Nicejski aranžma ne pozna razredov proizvodov ali storitev, ki se imenujejo „spominki“. Zato je Splošno sodišče upravičeno preučilo vprašanje, ali znak „NEUSCHWANSTEIN“ opisuje z znamko zajete proizvode in storitve, namenjene za široko potrošnjo in vsakdanje potrebe, in ne spominke.

59.

V skladu z ustaljeno sodno prakso blagovna znamka Evropske unije ne more biti opisna, temveč mora biti „sposobna identificirati izdelek, za katerega se zahteva registracija, kot da izhaja iz določenega podjetja, in torej omogočiti razlikovanje tega izdelka od izdelkov drugih podjetij“. ( 12 )

60.

Splošno sodišče je pravilno presodilo, da je znak „NEUSCHWANSTEIN“ domišljijsko ime, ki pomeni „nova labodja skala“, zato ne more opisovati proizvodov in storitev, zajetih s sporno blagovno znamko, ker ne opisuje njihovih lastnosti, kot bi jih na primer opisoval besedni znak „ecoDoor“ v primeru energetsko učinkovitih proizvodov. ( 13 )

61.

V obravnavani zadevi je edina povezava, ki bi po mnenju BSGE lahko obstajala med znakom „NEUSCHWANSTEIN“ ter proizvodi in storitvami, zajetimi s sporno blagovno znamko, kraj njihovega trženja v okolici istoimenskega gradu. Kot pa sem pojasnil v točki 42 teh sklepnih predlogov, kraj trženja ni lastnost proizvodov in storitev, zajetih s sporno blagovno znamko. ( 14 )

62.

Torej se lahko preprosto sledi razlogovanju Splošnega sodišča, v skladu s katerim samo namestitev neopisnega znaka „NEUSCHWANSTEIN“ (ki ga zainteresirani krogi ne povezujejo z zadevnimi proizvodi in storitvami, razen kar zadeva kraj njihovega trženja znotraj obzidja istoimenskega gradu) upoštevni javnosti omogoča, da zadevne proizvode in storitve razlikuje od proizvodov in storitev drugih podjetij.

63.

Splošno sodišče je v točki 43 izpodbijane sodbe zavrnilo trditve BSGE in petega odbora za pritožbe pri EUIPO, v skladu s katerimi je znak „NEUSCHWANSTEIN“ oglaševalsko sredstvo oziroma slogan. Nasprotno pa je ugotovilo, da upoštevni javnosti omogoča, da razlikuje trgovski izvor proizvodov in storitev, zajetih s sporno blagovno znamko, in da se sklicuje na obisk gradu. Ta dvojna naloga je namreč neizogibna posledica odločitve lastnika muzejskega kraja, da registrira ime tega kraja kot blagovno znamko Evropske unije, kar nikakor ni prepovedano. V tem smislu je Splošno sodišče potrdilo razlikovalni učinek znaka „NEUSCHWANSTEIN“, ker upoštevni javnosti omogoča, da proizvode in storitve, zajete s sporno blagovno znamko, povezuje s svobodno deželo Bavarsko.

64.

Iz teh razlogov menim, da je treba prvi del drugega pritožbenega razloga zavrniti.

65.

Iz teh razlogov in ne da bi to vplivalo na preučitev drugih pritožbenih razlogov, Sodišču predlagam, naj drugi del prvega pritožbenega razloga in prvi del drugega pritožbenega razloga zavrne.