EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62015CC0238

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Watheleta, predstavljeni 2. junija 2016.

Digital reports (Court Reports - general)

ECLI identifier: ECLI:EU:C:2016:389

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MELCHIORJA WATHELETA,

predstavljeni 2. junija 2016 ( 1 )

Zadeva C‑238/15

Maria do Céu Bragança Linares Verruga,

Jacinto Manuel Sousa Verruga,

André Angelo Linares Verruga

proti

Ministre de l’Enseignement supérieur et de la Recherche

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal administratif du Grand-Duché de Luxembourg (upravno sodišče Velikega vojvodstva Luksemburg (Luksemburg))

„Predlog za sprejetje predhodne odločbe — Prosto gibanje oseb — Enako obravnavanje — Socialne ugodnosti — Uredba (EU) št. 492/2011 — Člen 7(2) — Finančna pomoč za visokošolski študij — Pogoj — Neprekinjenost dela — Posredna diskriminacija — Utemeljitve“

I – Uvod: uvodna opomba o paradoksalnem položaju

1.

Finančne pomoči za visokošolski študij in pogoji za njihovo dodelitev so se v sodni praksi že velikokrat obravnavali. To je znova osrednja tema tega predloga za sprejetje predhodne odločbe.

2.

Vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Tribunal administratif du Grand-Duché de Luxembourg (upravno sodišče Velikega vojvodstva Luksemburg), se namreč nanaša na nacionalno zakonodajo, po kateri se dodelitev finančne pomoči za visokošolski študij študentom, ki ne prebivajo na ozemlju zadevne države članice, pogojuje s tem, da so ti študentje otroci delavcev, ki so bili v času vložitve prošnje za finančno pomoč zaposleni v tej državi članici ali pa so tam opravljali svojo poklicno dejavnost neprekinjeno vsaj pet let.

3.

V vse konkurenčnejšem svetu je usposabljanje mladih prednostna naloga za Evropsko unijo in države članice. ( 2 ) V svetu, v katerem se kažejo meje prevladujočega gospodarskega modela, so postale proračunske omejitve del vsakdanjika.

4.

Prosto gibanje je vse od začetka „evropskega projekta“ ena od temeljnih svoboščin. Njegov pomen je bil še poudarjen s priznanjem in nato razvojem evropskega državljanstva, od katerega imajo seveda koristi tudi študentje.

5.

Prav to prosto gibanje je sedaj postavljeno pod vprašaj in omajano. Nova ponazoritev tega stanja so predpisi, ki urejajo dodeljevanje finančnih pomoči za visokošolski študij. Kakšne so danes – na razpotju med ohranitvijo priznavanja enakosti, ki bo zelo verjetno povzročila zmanjšanje zneskov, dodeljenih posameznim upravičencem, na eni strani ter erozijo te enakosti, povezano z možnostjo ohranitve večjih pomoči, v tem primeru za spodbuditev izobraževanja in usposabljanja manjšega števila državljanov, na drugi strani – zahteve prava Unije?

6.

Konec koncev se namreč postavlja prav to vprašanje.

II – Pravni okvir

A – Pravo Unije

1. Uredba (EU) št. 492/2011

7.

Predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe prosi za razlago člena 7(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti, ( 3 ) kakor je bila spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004. ( 4 )

8.

Vendar je bila ta uredba z učinkom od 15. junija 2011 razveljavljena in nadomeščena z Uredbo (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji. ( 5 )

9.

Člen 41, drugi odstavek, te uredbe določa, da se sklicevanja na Uredbo št. 1612/68 upoštevajo kot sklicevanja na Uredbo št. 492/2011. Naj k temu še dodam, da odstavka 1 in 2 člena 7 nista bila spremenjena. Zato se bom skliceval le na Uredbo št. 492/2011.

10.

Člen 7 te uredbe določa:

„1.   Delavec, ki je državljan države članice, na ozemlju drugih držav članic zaradi njegovega državljanstva ne sme biti obravnavan drugače kot domači delavci v zvezi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, predvsem glede plačila, odpustitve in, če postane brezposeln, glede vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve.

2.   Delavec uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.

[…]“

2. Direktiva 2004/38/ES

11.

Člen 24 Direktive 2004/38 določa:

„1.   Ob upoštevanju posebnih določb, ki so izrecno predvidene v Pogodbi in sekundarni zakonodaji, bi morali vsi državljani Unije, ki na podlagi te direktive prebivajo na ozemlju države članice gostiteljice, uživati enako obravnavanje kot državljani te države članice v okviru Pogodbe. Uživanje te pravice se razširi na družinske člane, ki niso državljani države članice in ki imajo pravico do prebivanja ali do stalnega prebivanja.

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 država članica gostiteljica ni dolžna podeliti pravice do socialne pomoči v prvih treh mesecih prebivanja ali, kjer ustreza, v daljšem obdobju, predvidenem v členu 14(4)(b), niti ni dolžna, pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivališča, dodeliti pomoči za vzdrževanje v času študija, vključno s poklicnim usposabljanjem, ki obsega študentske pomoči ali študentska posojila, drugim osebam, razen delavcem, samozaposlenim osebam, osebam, ki ohranijo takšen status in članom njihovih družin.“

B – Luksemburško pravo

12.

Zakon z dne 22. junija 2000 o državni finančni pomoči za visokošolski študij (Loi du 22 juin 2000 concernant l’aide financière de l’État pour études supérieures) je bil spremenjen z zakonom z dne 26. julija 2010 (Mémorial A 2010, str. 2040) (v nadaljevanju: zakon z dne 22. junija 2000). Člen 2 zakona z dne 22. junija 2000 je določal:

„Upravičenci do finančne pomoči

Do državne finančne pomoči za visokošolski študij so upravičeni študentje, ki so sprejeti na visokošolski študij in ki izpolnjujejo enega od teh pogojev:

(a)

so luksemburški državljani ali družinski člani luksemburškega državljana in imajo stalno prebivališče v Velikem vojvodstvu Luksemburg ali

(b)

so državljani druge države članice Evropske unije ali druge države članice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru [z dne 2. maja 1992 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 52, str. 3)] ali Švicarske konfederacije in prebivajo v Velikem vojvodstvu Luksemburg v skladu s poglavjem 2 spremenjenega zakona z dne 29. avgusta 2008 o prostem gibanju oseb in priseljevanju kot zaposleni delavci, samozaposlene osebe, kot osebe, ki so ohranile ta status, kot družinski člani osebe, ki spada v eno od navedenih kategorij, ali kot osebe, ki so pridobile pravico do stalnega prebivanja […]

[…]“

13.

Po izreku sodbe z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411), je bil s členom 1(1) zakona z dne 19. julija 2013 (Mémorial A 2013, str. 3214) v zakon z dne 22. junija 2000 vstavljen člen 2a, ki se glasi:

„Študent, ki ne prebiva v Velikem vojvodstvu Luksemburg, lahko prav tako prejema finančno pomoč za visokošolski študij, če je otrok delavca ali samozaposlene osebe, ki je luksemburški državljan ali državljan Evropske unije ali druge države podpisnice Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru ali Švicarske konfederacije in je v Luksemburgu zaposlen ali pa tam opravlja svojo dejavnost, ter če je bil ta delavec, ko je študent vložil prošnjo za finančno pomoč za visokošolski študij, v Luksemburgu zaposlen ali pa je tam opravljal svojo poklicno dejavnost nepretrgano vsaj pet let. Zaposlitev v Luksemburgu mora biti enakovredna vsaj polovici običajnega obsega dela, kot je določen v podjetju na podlagi zakona ali, po potrebi, veljavne kolektivne pogodbe. Samozaposlena oseba mora biti na podlagi člena 1(4) Code de la sécurité sociale [zakonik o socialni varnosti] pet let pred vložitvijo prošnje za finančno pomoč za visokošolski študij neprekinjeno obvezno zavarovana v Velikem vojvodstvu Luksemburg.“

14.

Vendar je bil zakon z dne 22. junija 2000, kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 19. junija 2013, kmalu razveljavljen z zakonom z dne 24. julija 2014 o državni finančni pomoči za visokošolski študij (Loi du 24 juillet 2014 concernant l’aide financière de l’État pour études supérieures, Mémorial A 2014, str. 2188).

15.

Odtlej člen 3 zadnjenavedenega zakona določa:

„Do državne finančne pomoči za visokošolski študij so upravičeni študentje in učenci, opredeljeni v členu 2, v nadaljevanju: ‚študent‘, ki izpolnjujejo enega od teh pogojev:

[…]

5.

za študente, ki ne prebivajo v Velikem vojvodstvu Luksemburg:

(a)

so delavci, ki so luksemburški državljani ali državljani Evropske unije ali druge države podpisnice Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru ali Švicarske konfederacije in so v času vložitve prošnje za finančno pomoč za visokošolski študij v Velikem vojvodstvu Luksemburg zaposleni ali pa tam opravljajo svojo dejavnost, ali

(b)

so otroci delavca, ki je luksemburški državljan ali državljan Evropske unije ali druge države podpisnice Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru ali Švicarske konfederacije in ki je v času, ko študent vloži prošnjo za finančno pomoč za visokošolski študij, v Velikem vojvodstvu Luksemburg zaposlen ali pa tam opravlja svojo dejavnost, če ta delavec še naprej prispeva k vzdrževanju študenta ter je bil v času, ko je študent vložil prošnjo za finančno pomoč za visokošolski študij, v Velikem vojvodstvu Luksemburg zaposlen ali pa je tam opravljal svojo dejavnost vsaj pet let v sedemletnem referenčnem obdobju, ki se izračuna retroaktivno od datuma vložitve prošnje za pridobitev finančne pomoči za visokošolski študij, ali, z odstopanjem, če je oseba, ki ima še naprej status delavca, v času prenehanja svoje dejavnosti izpolnila zgoraj določeno merilo petih let od sedmih.“

III – Dejansko stanje iz spora o glavni stvari

16.

André Angelo Linares Verruga s starši, Mario do Céu Bragança Linares Verruga in Jacintom Manuelom Souso Verrugo, prebiva v Longwyju (Francija).

17.

M. do Céu Bragança Linares Verruga od 15. maja 2004 dela v Velikem vojvodstvu Luksemburg kot zaposlena oseba, in sicer s samo eno prekinitvijo od 1. novembra 2011 do 15. januarja 2012. J. M. Sousa Verruga je v tej državi članici delal kot zaposlena oseba od 1. aprila 2004 do 30. septembra 2011 in od 4. decembra 2013 do 6. januarja 2014. Od 1. februarja 2014 tam dela kot samozaposlena oseba.

18.

A. A. Linares Verruga, študent, vpisan na univerzo v Liègeu (Belgija), je luksemburško državo zaprosil za dodelitev finančne pomoči za visokošolski študij za zimski semester študijskega leta 2013/2014.

19.

Minister je z odločbo z dne 28. novembra 2013 to prošnjo za finančno pomoč zavrnil z obrazložitvijo, da niso izpolnjeni pogoji, določeni s členom 2a zakona z dne 22. junija 2000, kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 19. julija 2013.

20.

A. A. Linares Verruga in njegovi starši (v nadaljevanju: družina Verruga) so 23. decembra 2013 vložili pritožbo zoper to odločbo. Minister je z odločbo z dne 14. januarja 2014 ta ugovor zavrnil.

21.

A. A. Linares Verruga je luksemburško državo zaprosil tudi za dodelitev finančne pomoči za visokošolski študij za poletni semester študijskega leta 2013/2014. Minister je z odločbo z dne 24. marca 2014 tudi to prošnjo za finančno pomoč zavrnil iz enakih razlogov, kot jih je navedel v odločbi z dne 28. novembra 2013.

22.

Družina Verruga je 15. aprila 2014 pri Tribunal administratif du Grand-Duché de Luxembourg vložila tožbo za spremembo ali odpravo odločb ministra z dne 28. novembra 2013, 14. januarja 2014 in 24. marca 2014. Odločeno je bilo, da je ta tožba dopustna v delu, ki se nanaša na razglasitev ničnosti navedenih odločb.

23.

Družina Verruga je pred tem sodiščem primarno trdila, da je državna finančna pomoč za visokošolski študij družinski prejemek v smislu Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, ( 6 ) kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 1244/2010 z dne 9. decembra 2010, ( 7 ) do katere je upravičen vsak delavec. Podredno je družina Verruga trdila, da je ta pomoč socialna ugodnost v smislu člena 7(2) Uredbe št. 492/2011, zato se za njeno dodelitev uporablja načelo enakega obravnavanja iz te določbe.

IV – Predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek pred Sodiščem

24.

Tribunal administratif du Grand-Duché de Luxembourg je ob upoštevanju sodbe z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411), menilo, da je financiranje študija, ki ga država članica odobri otrokom delavcev, za delavca migranta socialna ugodnost v smislu člena 7(2) Uredbe št. 492/2011, zato se za spor iz postopka v glavni stvari uporablja ta določba.

25.

V tem okviru se predložitveno sodišče sprašuje, ali pogoj iz člena 2a zakona z dne 22. junija 2000, kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 19. julija 2013, – ki določa, da mora biti študent, ki zaprosi za finančno pomoč za visokošolski študij in ki ne prebiva v Luksemburgu, otrok zaposlene ali samozaposlene osebe, ki je državljan Luksemburga ali Unije, ter dodelitev te pomoči pogojuje s tem, da je bil ta delavec v času vložitve prošnje za pomoč v Luksemburgu zaposlen ali je tam opravljal svojo dejavnost neprekinjeno vsaj pet let – ni pretiran.

26.

Tribunal administratif du Grand-Duché de Luxembourg je zato z odločbo z dne 20. maja 2015, ki jo je Sodišče prejelo 22. maja 2015, prekinilo odločanje in Sodišču na podlagi člena 267 PDEU v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

27.

Pisna stališča so predložile družina Verruga, luksemburška in danska vlada ter Evropska komisija. Poleg tega so vse predstavile svoja stališča na obravnavi 14. aprila 2016. Na tej obravnavi je predstavila svoja stališča še norveška vlada, ki ni predložila pisnih stališč.

V – Analiza

A – Razvoj sodne prakse: ali bi se lahko reklo, da je prosto gibanje „delavca “ postalo utopija?

1. Razlikovanje med „delavci“ in „delovno neaktivnimi osebami“

28.

Prosto gibanje delavcev je zagotovljeno s členom 45 PDEU. Prosto gibanje vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji. ( 8 )

29.

Sodišče je izoblikovalo ustaljeno opredelitev pojma „delavec“ v smislu člena 45 PDEU. Za delavca je treba šteti „vsako osebo, ki opravlja resnično in učinkovito dejavnost, z izjemo tako očitno omejenih dejavnosti, da jih je mogoče šteti za postranske in pomožne. Značilnost delovnega razmerja je v skladu s to sodno prakso okoliščina, da določena oseba določen čas v korist in pod vodstvom druge osebe opravi dela, za katera v zameno prejme plačilo“. ( 9 )

30.

Po mnenju Sodišča je člen 7(2) Uredbe št. 492/2011 le „poseben izraz načela enakega obravnavanja iz člena 45(2) PDEU na posebnem področju dodelitve socialnih ugodnosti“, ( 10 ) zato se uporablja tudi za čezmejne delavce.

31.

Drugačna razlaga bi bila namreč v nasprotju z besedilom Uredbe št. 492/2011, saj je v njeni uvodni izjavi 5 izrecno navedeno, da bi morali pravico do prostega gibanja „brez diskriminacije uživati stalni, sezonski in obmejni delavci ter tisti, ki s svojim delom opravljajo storitve“, ( 11 ) člen 7 pa brez pridržkov napotuje na „delavca, ki je državljan države članice“. ( 12 )

32.

Sodišče je na podlagi tega sklenilo, da država članica „ne sme pogojevati odobritve socialne ugodnosti v smislu člena 7(2) Uredbe [št. 492/2011] s pogojem, da morajo upravičenci prebivati na njenem ozemlju“. ( 13 )

33.

Sodišče je prav tako nedvoumno zavrnilo pogojevanje dodelitve socialne ugodnosti z najkrajšim trajanjem poklicne dejavnosti, in sicer zaradi „skupnostne“ narave pojma „delavec“. V skladu s to sodno prakso, ki je bila izoblikovana zlasti v zvezi s pomočjo za vzdrževanje in usposabljanje zaradi nadaljevanja visokošolskega študija, države članice „dodelitve socialnih ugodnosti iz člena 7(2) Uredbe [št. 492/2011] ne morejo enostransko pogojevati z nekim obdobjem poklicne dejavnosti“. ( 14 )

34.

Vzporedno se je razvila tudi sodna praksa v zvezi z državljani držav članic, ki so izkoristili pravico do prostega gibanja, ne da bi bili delovno aktivni. Sodišče je državam članicam priznalo možnost, da pred dodelitvijo socialnih ugodnosti zadevni osebi zahtevajo dokaz o določeni stopnji vključitve v državo članico gostiteljico, ( 15 ) kar izhaja zlasti iz sodb z dne 11. julija 2002, D’Hoop (C‑224/98, EU:C:2002:432), in z dne 15. marca 2005, Bidar (C‑209/03, EU:C:2005:169). To vez je bilo mogoče dokazati z dejansko (predhodno) vezjo s trgom dela države članice gostiteljice ali z obdobjem prebivanja v tej državi.

35.

Torej je bilo vzpostavljeno jasno in natančno razlikovanje med delovno aktivnimi in preostalimi državljani Unije. Prvi so bili vse od prvega dne dela v državi članici gostiteljici obravnavani popolnoma enako kot državljani te države. Nasprotno pa je bil v zvezi z drugimi sprejemljiv nekoliko prilagojen pristop glede enakosti, ki je temeljil na trajanju prebivanja v državi članici gostiteljici in dejanski vključitvi v družbo te države. ( 16 )

2. Zahteva po zadostni vključitvi delavcev

36.

Vendar je Sodišče sredi prvega desetletja tega tisočletja to jasno razlikovanje zabrisalo, ko je v svojo sodno prakso v zvezi z delavci uvedlo koncept zadostne vključitve ali dejanske vezi z državo članico gostiteljico. ( 17 )

37.

Sodišče je sicer opozorilo na upoštevnost člena 7 Uredbe št. 492/2011 za obmejne delavce, ( 18 ) vendar je hkrati dopustilo, da lahko države članice dodelitev socialne ugodnosti pogojujejo z obstojem zadostne navezne okoliščine z zadevno državo članico. ( 19 ) Tako je bilo odločeno, da je lahko to, da delavec nerezident v državi članici gostiteljici ne opravlja dovolj velike poklicne dejavnosti, „dopustna utemeljitev za nepodelitev obravnavane socialne ugodnosti“. ( 20 )

38.

Vendar je bil s sodbo z dne 14. junija 2012, Komisija/Nizozemska (C‑542/09, EU:C:2012:346), položaj dodatno razjasnjen. V tej sodbi je Sodišče države članice namreč opozorilo, da „[č]eprav možnost, ki jo Sodišče priznava državam članicam, da ob upoštevanju določenih pogojev od državljanov drugih držav članic za pridobitev socialnih ugodnosti – kakršne so finančne pomoči za izobraževanje – zahtevajo določeno stopnjo integracije v njihovo družbo, ni omejena na položaje, v katerih so zadevni prosilci pomoči delovno neaktivni državljani, pa bi bila zahteva po izpolnitvi pogoja prebivanja […] zaradi dokaza zahtevane integracije v zvezi z delavci migranti in obmejnimi delavci načeloma neustrezna“. ( 21 )

39.

V zvezi z njimi je namreč navedlo, da je „vstop na trg dela neke države članice načeloma zadostna integracijska vez z družbo te države, ki tem omogoča, da se tam zanje uporablja načelo enakega obravnavanja kot za nacionalne delavce glede socialnih ugodnosti“. ( 22 )

3. Nujnost ozke razlage zahteve po zadostni vključitvi delavcev

40.

Ta zgodovinski pregled sodne prakse Sodišča v zvezi z razlago člena 7(2) Uredbe št. 492/2011 mora privesti do ozke razlage možnosti, da se dodelitev socialne ugodnosti delavcu migrantu ali obmejnemu delavcu pogojuje z dokazom o njegovi zadostni vključitvi v državo članico gostiteljico.

41.

Besedila, ki jih je sprejel zakonodajalec Unije na podlagi člena 45 PDEU, potrjujejo to stališče.

42.

Najprej, načelo prepovedi diskriminacije pri dodeljevanju socialnih ugodnosti med delavci migranti ali obmejnimi delavci in domačimi delavci je potrjeno v členu 7(2) Uredbe št. 492/2011.

43.

Ta določba je tako v skladu s členom 288, drugi odstavek, PDEU v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah. Te torej pri izvajanju člena 7(2) Uredbe št. 492/2011 načeloma nimajo nobenega manevrskega prostora. ( 23 )

44.

Dalje, obstoj razlikovanja med delavci migranti in njihovimi družinskimi člani na eni strani ter državljani Unije, ki zaprosijo za pomoči, čeprav niso delovno aktivni, na drugi strani izhaja iz člena 24 Direktive 2004/38.

45.

Namreč, „[č]eprav bi v skladu z odstavkom 1 te določbe morali vsi državljani Unije, ki prebivajo na ozemlju države članice gostiteljice, uživati enako obravnavanje ‚v okviru Pogodbe‘, pa je v odstavku 2 pojasnjeno, da lahko država članica drugim osebam, razen delavcem, samozaposlenim osebam, osebam, ki ohranijo takšen status, in članom njihovih družin, omeji dodelitev pomoči za vzdrževanje v obliki štipendij ali posojil študentom, ki niso pridobili pravice do stalnega prebivališča“. ( 24 )

B – Vprašanje za predhodno odločanje

46.

Kot sem že navedel v predstavitvi pravnega okvira, je bila luksemburška zakonodaja o državni finančni pomoči za visokošolski študij dvakrat spremenjena po izreku sodbe z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411). Torej pri odgovoru na vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, ne moremo mimo te sodbe.

1. Razvoj luksemburške zakonodaje o državni finančni pomoči za visokošolski študij

47.

Na podlagi zakona z dne 22. junija 2000 se je dodelitev državne finančne pomoči za visokošolski študij pogojevala s stalnim prebivališčem ali prebivanjem študenta na luksemburškem ozemlju.

48.

Po izreku sodbe z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411), je zakon z dne 19. julija 2013spremenil zakon z dne 22. junija 2000, tako da je razširil upravičenost do državne finančne pomoči na študenta, ki ne prebiva v Luksemburgu, če je „otrok delavca ali samozaposlene osebe, ki je luksemburški državljan ali državljan Evropske unije […] in je v Luksemburgu zaposlen ali pa tam opravlja svojo dejavnost, ter če je bil ta delavec, ko je študent vložil prošnjo za finančno pomoč za visokošolski študij, v Luksemburgu zaposlen ali pa je tam opravljal svojo dejavnost nepretrgano vsaj pet let“. ( 25 )

49.

Vendar je bil ta zakon kmalu razveljavljen z zakonom z dne 24. julija 2014, ki določa, da pogoj glede dela enega od staršev študenta nerezidenta pomeni, da je ta „v času, ko je študent vložil prošnjo za finančno pomoč za visokošolski študij, […] [delal] vsaj pet let v sedemletnem referenčnem obdobju, ki se izračuna retroaktivno od datuma vložitve prošnje za pridobitev finančne pomoči za visokošolski študij“. ( 26 )

2. Sodba Giersch in drugi

50.

Več pripomb Sodišča iz sodbe z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411), ostaja upoštevnih tudi po spremembi zakonodaje leta 2013.

51.

Na prvem mestu, „financiranje študija, ki ga otrokom delavcev plačuje država članica, za delavca migranta[, ki otroka še naprej vzdržuje,] pomeni socialno ugodnost v smislu […] člena 7(2) [Uredbe št. 492/2011]“. ( 27 )

52.

Na drugem mestu, družinski člani delavca migranta so posredno upravičeni do enakega obravnavanja, ki se temu delavcu priznava na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 492/2011. „Ker dodelitev financiranja študija otroku delavca migranta za delavca migranta pomeni socialno ugodnost, se lahko otrok sam sklicuje na to določbo za pridobitev tega financiranja, če je v skladu z nacionalnim pravom to dodeljeno neposredno študentu“. ( 28 )

53.

Na tretjem mestu, zahteva po pogoju glede prebivališča na luksemburškem ozemlju, kot je bila določena z določbo, obravnavano v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411), bi lahko škodovala predvsem državljanom držav članic, ki niso državljani države članice gostiteljice, saj nerezidenti najpogosteje niso državljani te države. ( 29 )„Neenakost obravnavanja, ki je posledica tega, da morajo študenti, otroci obmejnih delavcev, izpolniti pogoj prebivanja, pomeni zato posredno diskriminacijo in je načeloma prepovedana, razen če je objektivno utemeljena.“ ( 30 ) Zato mora biti primerna za zagotovitev uresničitve legitimnega cilja in ne sme presegati tega, kar je potrebno za dosego tega cilja. ( 31 )

54.

Na četrtem mestu, „z dejavnostmi države članice, katerih cilj je zagotoviti višjo raven izobraženosti rezidentov in spodbuditi razvoj svojega gospodarstva, [se] poskuša doseči legitimen cilj, ki bi lahko upravičil posredno diskriminacijo na podlagi državljanstva“. ( 32 )

3. Obstoj morebitne objektivno utemeljene diskriminacije

a) Obstoj diskriminacije

55.

Člen 2a zakona z dne 22. junija 2000, kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 19. julija 2013, določa, da lahko „[š]tudent, ki ne prebiva v Velikem vojvodstvu Luksemburg, […] prav tako prejema finančno pomoč za visokošolski študij, če je otrok delavca ali samozaposlene osebe, ki je luksemburški državljan ali državljan Evropske unije […], ter če je bil ta delavec, ko je študent vložil prošnjo za finančno pomoč za visokošolski študij, v Luksemburgu zaposlen ali pa je tam opravljal svojo dejavnost nepretrgano vsaj pet let“. ( 33 )

56.

Čeprav se torej ta pogoj brez razlikovanja uporablja za luksemburške državljane in državljane drugih držav članic, je to enako kot pri predpisih iz zadeve, v kateri je bila izrečena sodba z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411), še vedno razlikovanje na podlagi prebivališča.

57.

Nacionalna zakonodaja, kot se uporablja v sporu iz postopka v glavni stvari, dodelitev finančne pomoči za visokošolski študij študentom, ki ne prebivajo na luksemburškem ozemlju, pogojuje s tem, da so otroci delavcev, ki so bili v času vložitve prošnje za finančno pomoč zaposleni v tej državi članici ali so tam opravljali svojo poklicno dejavnost neprekinjeno vsaj pet let.

58.

Ta pogoj ni določen za študente, ki prebivajo na luksemburškem ozemlju, pri čemer ta država članica navaja, da je cilj navedenih predpisov spodbuditi povečanje deleža rezidentov, ki so visokošolsko izobraženi.

59.

Zdi se mi očitno, da lahko tako razlikovanje bolj škoduje državljanom drugih držav članic, saj – kot je ugotovilo Sodišče v sodbi z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 44) – nerezidenti najpogosteje niso državljani zadevne države. Zato menim, da je to posredna diskriminacija na podlagi državljanstva, ki jo je mogoče dopustiti, le če je objektivno utemeljena.

b) Obstoj legitimnega cilja

60.

Luksemburška vlada v pisnih stališčih trdi, da je cilj, zastavljen z novim luksemburškim mehanizmom, enak „socialnemu“ cilju, navedenemu v podporo upoštevni zakonodaji iz zadeve, v kateri je bila izrečena sodba z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411).

61.

Zdi se, da tej trditvi ni mogoče oporekati. Iz obrazložitve osnutka zakona št. 6585, ( 34 ) na katerem temelji zakon z dne 19. julija 2013, namreč izhaja, da je bil namen spremembe ureditve finančnih pomoči luksemburške države za višješolski študij zgolj „upoštevati posledice“ sodbe z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411).

62.

Ta cilj, to je precejšnje povečanje deleža rezidentov Luksemburga, ki so visokošolsko izobraženi, ( 35 ) je Sodišče priznalo kot cilj v splošnem interesu, priznan na ravni Unije. ( 36 )

63.

Sodišče je namreč menilo, da se z dejavnostmi države članice, katerih cilj je zagotoviti višjo raven izobraženosti rezidentov in spodbuditi razvoj svojega gospodarstva, poskuša doseči legitimen cilj, ki bi lahko upravičil posredno diskriminacijo na podlagi državljanstva. ( 37 )

64.

V takih okoliščinah menim, da ni treba znova podvomiti o tem cilju, spornih predpisih in njegovi legitimnosti.

c) Ustreznost pogoja glede najkrajšega trajanja in neprekinjenosti dela

65.

Še enkrat bi bilo treba opozoriti, da so se delavci migranti in obmejni delavci, ker so vstopili na trg dela države članice, načeloma dovolj vključili v družbo te države članice, kar jim omogoča, da se, kar zadeva socialne pravice, tam zanje uporablja načelo enakega obravnavanja glede na nacionalne (domače) delavce in delavce rezidente. ( 38 )

66.

Vključitev se kaže predvsem v tem, da delavci migranti z davki in socialnimi prispevki, ki jih plačujejo v državi članici gostiteljici, ker tam opravljajo dejavnost kot zaposlene osebe, prispevajo k financiranju socialnih politik te države. Torej morajo imeti od njih koristi pod enakimi pogoji kot domači delavci. ( 39 )

67.

Sodišče je sicer res dopustilo nekatere razloge, s katerimi je mogoče utemeljiti predpise, ki vzpostavljajo razlikovanje med rezidenti in nerezidenti, ki opravljajo poklicno dejavnost v zadevni državi članici, glede na stopnjo njihove vključitve v družbo te države ali njihovo navezno okoliščino z njo. ( 40 )

68.

Vendar ponavljam, da sem glede tega razvoja sodne prakse zadržan. ( 41 )„Pri delavcih migrantih in obmejnih delavcih je [namreč] vstop na trg dela neke države članice načeloma zadostna integracijska vez z družbo te države, ki tem omogoča, da se tam zanje uporablja načelo enakega obravnavanja kot za nacionalne delavce glede socialnih ugodnosti.“ ( 42 ) Zahteva v zvezi z dokazom o posebni vključitvi za te osebe je torej izjema od pravila in jo je treba zato uporabljati ozko.

69.

Na nek način obstaja domneva vključitve delavca migranta ali obmejnega delavca v državo članico, v kateri dela ter v korist katere plačuje davke in socialne prispevke, ki pripomorejo k financiranju socialnih politik te države. ( 43 )

70.

Čeprav torej lahko „prizna[m], da je mogoče domnevati, da je verjetnost nastanitve v Luksemburgu in vstopa na luksemburški trg dela po končanem visokošolskem študiju, čeprav je ta potekal v tujini, večja glede študentov, ki prebivajo v Luksemburgu ob začetku visokošolskega študija, kot pa glede študentov nerezidentov“, ( 44 ) sem bolj zadržan glede vpliva, ki ga ima lahko na to trajanje dela enega od študentovih staršev na ozemlju države članice gostiteljice.

71.

Poleg tega je Sodišče v svoji prvotni sodni praksi odločno zavrnilo možnost, da bi se dodelitev socialne ugodnosti pogojevala z najkrajšim trajanjem poklicne dejavnosti. ( 45 )

72.

Zato se strinjam s Komisijo, ki meni, da se pogoj v zvezi z zadostno vključitvijo enega od staršev študenta na trg dela v državi članici gostiteljici ne zdi povezan z zastavljenim ciljem, to je precejšnjim povečanjem deleža rezidentov Velikega vojvodstva Luksemburg, ki so visokošolsko izobraženi. ( 46 )

73.

Vendar se zdi, da je pogoj v zvezi s trajanjem dela enega od študentovih staršev na ozemlju države članice gostiteljice predlagalo Sodišče, pa čeprav le kot primer. Sodišče je namreč pri preučitvi potrebnosti pogoja glede prebivališča, ki se je uporabljal v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411), menilo, da se zdi mogoče, da bi zadostna povezanost med študentom in Velikim vojvodstvom Luksemburg, iz katere bi se lahko sklepalo na obstoj razumne verjetnosti, da se bodo upravičenci do pomoči znova naselili v Luksemburgu in da bodo tako na voljo trgu dela te države, izhajala „tudi iz dejstva, da ta študent sam ali s starši prebiva v [sosednji] državi članici […] in da njegovi starši že dalj časa delajo v Luksemburgu in živijo v bližini te države članice“. ( 47 )

74.

Ta pristop je v nasprotju s tradicionalnim pristopom Sodišča k vprašanju mobilnosti študentov. Vprašati se je namreč treba, ali ni Sodišče v sodbi z dne 25. oktobra 2012, Prete (C‑367/11, EU:C:2012:668) upravičeno menilo, da je treba zavrniti utemeljitev belgijske vlade v zvezi s tem, da je oseba, ki prebiva blizu meje z državo članico, v kateri se je izobraževala, po naravi bolj nagnjena k vstopu na trg dela te države, zato je zanjo podana navezna okoliščina s to državo? ( 48 ) In to zato, ker „znanje, ki ga študent pridobi v okviru svojega visokošolskega študija, študenta načeloma ne veže na posamezni geografski trg delovne sile“. ( 49 )

75.

Zdi se mi, da je resničnost študentov bližje tej ugotovitvi. Zato ob upoštevanju te ugotovitve in zgoraj navedenih pripomb menim, da pogoj glede najkrajšega trajanja dela enega od študentovih staršev in neprekinjenosti tega dela ni primeren za uresničitev zastavljenega cilja.

76.

Vendar moram hkrati priznati, da je Sodišče de facto in de jure dopustilo, da je lahko to, da starši dalj časa delajo v državi članici, ki dodeljuje pomoč, za katero je bilo zaprošeno, ustrezen dokaz dejanske stopnje povezanosti z družbo ali trgom dela te države.

77.

Torej bom za primer, da bi Sodišče potrdilo to analizo, podredno preučil potrebnost pogoja glede najkrajšega trajanja dela in njegove neprekinjenosti.

d) Potrebnost pogoja glede najkrajšega trajanja dela in njegove neprekinjenosti

78.

Če naj se pogoj glede najkrajšega trajanja dela in njegove neprekinjenosti v času vložitve prošnje za finančno pomoč sklada s pravom Unije, ne sme preseči tistega, kar je potrebno za uresničitev zastavljenega cilja.

79.

Položaj, ki je povzročil spor iz postopka v glavni stvari, je nazoren. A. A. Linaresu Verrugi je bila namreč finančna pomoč zavrnjena, čeprav sta oba od njegovih staršev neprekinjeno delala v Luksemburgu več kot pet let z zgolj nekaj kratkimi prekinitvami v petih letih pred vložitvijo prošnje za finančno pomoč.

80.

Možnost odstopanja od stroge uporabe načela enakega obravnavanja pri dodeljevanju socialnih ugodnosti delavcem migrantom in obmejnim delavcem, kot je ponovljena v členu 7(2) Uredbe št. 492/2011, pa mora biti omejena in jo je treba razlagati ozko.

81.

Zdi se mi, da pravilo, kot ga določa zakonodaja iz postopka v glavni stvari, s katero se dodelitev finančne pomoči za visokošolski študij na splošno pogojuje s tem, da je delo neprekinjeno trajalo najmanj pet let, ne da bi imeli pristojni organi pri tem polje proste presoje pri preučitvi položaja prosilca, presega tisto, kar je potrebno za uresničitev legitimnega cilja, to je prizadevanja za povečanje števila oseb z visokošolsko izobrazbo v populaciji rezidentov, da bi tako spodbudili razvoj nacionalnega gospodarstva. ( 50 )

82.

Zdi se mi, da iz sodne prakse izhaja, da je tako pravilo presplošno in preveč izključno. In sicer zato, ker „[n]eupravičeno privilegira en element, ki ne predstavlja nujno resnične in dejanske stopnje povezave med prosilcem pomoči […] in geografskim trgom dela, izključujoč vse druge reprezentativne elemente“. ( 51 ) S tem torej presega tisto, kar je potrebno za uresničitev zastavljenega cilja.

83.

Ne zdi se mi, da bi lahko to ugotovitev omajali s sklicevanjem na podobnost s členom 16(1) Direktive 2004/38, kot to predlaga luksemburška vlada. Sodišče sicer v točki 80 sodbe z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411), res napotuje na to določbo. Vendar pri tem zgolj ponazarja pogoj glede trajanja, za katerega je Sodišče menilo, da bi ga bilo mogoče postaviti, da bi se „preprečila nevarnost pojava ‚turizma študijskih štipendij‘“. ( 52 ) Zlasti pa je tudi Sodišče poudarilo, da je bil ta pogoj postavljen „v drugem kontekstu“. ( 53 )

84.

Člen 16 Direktive 2004/38 namreč določa pogoj glede najkrajšega neprekinjenega prebivanja, da se odobri pravica do stalnega prebivališča osebam, ki so se za daljši čas naselile v državi članici gostiteljici. Vendar take utemeljitve že po naravi ni mogoče uporabiti za položaj obmejnih delavcev.

85.

Nič primernejše ni sklicevanje na člen 24 Direktive 2004/38. Nasprotno, kot sem že navedel zgoraj, je na podlagi člena 24(2) te direktive možnost odstopanja od načela enakega obravnavanja izrecno pridržana za druge osebe, razen delavcev, samozaposlenih oseb, oseb, ki ohranijo takšen status, ali članov njihovih družin.

VI – Predlog

86.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo tribunal administratif du Grand-Duché de Luxembourg (Luksemburg), odgovori:

Člen 7(2) Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji je treba razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, kot je tista iz postopka v glavni stvari, ki dodelitev finančne pomoči za visokošolski študij pogojuje z najmanj petletnim neprekinjenim delom študentovih staršev v času vložitve prošnje za finančno pomoč in uvaja različno obravnavanje – ki pomeni posredno diskriminacijo – oseb, ki prebivajo v zadevni državi članici, in tistih, ki ne prebivajo v tej državi članici, so pa otroci obmejnih delavcev, ki opravljajo dejavnost v navedeni državi članici.


( 1 )   Jezik izvirnika: francoščina.

( 2 )   Glej v zvezi s tem sporočilo Komisije in sklepe Sveta Evropske unije, ki jih je navedel generalni pravobranilec P. Mengozzi v sklepnih predlogih v zadevi Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:70, točke od 42 do 44).

( 3 )   UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 15.

( 4 )   UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46.

( 5 )   UL 2011, L 141, str. 1.

( 6 )   UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72.

( 7 )   UL 2010, L 338, str. 35.

( 8 )   Čeprav se sporna zakonodaja uporablja za zaposlene in samozaposlene osebe, se predlog za sprejetje predhodne odločbe osredotoča na člen 7(2) Uredbe št. 492/2011. Zato so se razprave nanašale le na položaj „zaposlenih oseb“. Vendar menim, da se lahko utemeljitve, ki jih bom navedel, smiselno uporabljajo tudi za položaj samozaposlenih oseb. Načelo enakega obravnavanja domačih delavcev in državljanov drugih držav članic (zlasti kar zadeva dodelitev socialnih ugodnosti) se namreč uporablja tudi za samozaposlene osebe (glej v tem smislu sodbo z dne 14. januarja 1988, Komisija/Italija (63/86, EU:C:1988:9, točke od 12 do 16)). Glej tudi Barnard, C., The Substantive Law of the EU. The Four Freedoms, 4. izdaja, Oxford University Press, 2013, str. 313.

( 9 )   Glej sodbo z dne 7. septembra 2004, Trojani (C‑456/02, EU:C:2004:488, točka 15). Zahteva po opravljanju resnične in učinkovite dejavnosti ter njena posledica, to je izključitev postranskih in pomožnih dejavnosti, se je v sodni praksi Sodišča pojavila že zelo zgodaj (glej v tem smislu sodbo z dne 23. marca 1982, Levin (53/81, EU:C:1982:105, točka 17)).

( 10 )   Glej sodbo z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 35). Glej tudi sodbo z dne 11. septembra 2007, Hendrix (C‑287/05, EU:C:2007:494, točka 53).

( 11 )   Moj poudarek.

( 12 )   Glej v tem smislu v zvezi z Uredbo št. 1612/68 (katere četrta uvodna izjava je bila enaka uvodni izjavi 5 Uredbe št. 492/2011) sodbi z dne 27. novembra 1997, Meints (C‑57/96, EU:C:1997:564, točka 50) in z dne 8. junija 1999, Meeusen (C‑337/97, EU:C:1999:284, točka 21).

( 13 )   Glej sodbo z dne 27. novembra 1997, Meints (C‑57/96, EU:C:1997:564, točka 51 in točka 3 izreka). Glej tudi sodbo z dne 8. junija 1999, Meeusen (C‑337/97, EU:C:1999:284, točka 21 in točka 2 izreka).

( 14 )   Glej sodbo z dne 21. junija 1988, Lair (39/86, EU:C:1988:322, točka 42). Glej tudi sodbo z dne 6. junija 1985, Frascogna (157/84, EU:C:1985:243, točka 25), ki je bila izrečena tri leta prej v zvezi s prošnjo za poseben starostni dodatek.

( 15 )   Glej v zvezi s tem Pataut, E., „La détermination du lien d’intégration des citoyens européens“, RTD Eur., 2012, str. 623 in naslednje.

( 16 )   Glej v tem smislu Barnard, C., „Case C‑209/03, R (on the application of Danny Bidar) v. London Borough of Ealing, Secretary of State for Education and Skills, judgment of the Court (Grand Chamber) 15 March 2005, not yet reported“, CML Rev., 42, 2005, str. 1465–1489, zlasti str. 1488.

( 17 )   Glej v tem smislu O’Leary, S., „The curious case of frontier workers and study finance: Giersch“, CML Rev., 51, 2014, str. 601–622, zlasti str. 609. Glej tudi komentar D. Martina, ki je v zvezi s sodbo z dne 18. julija 2007, Hartmann (C‑212/05, EU:C:2007:437), zapisal: „Not only the acceptance of a social policy cause of justification in the field of free movement is a reversal of a consistent case-law“ (Martin, D., „Comments on Jia v. Migrationsverket (Case C‑1/05 of 9 January 2007), Hartmann v. Freistaat Bayern (Case C‑213/05 of 18 July 2007) and Hendrix v. Raad van Bestuur van het Uitvoeringsinstituut Werknemersverzekeringen (Case C‑287/05 of 11 September 2007)“, European Journal of Migration and Law, 9, 2007, str. 457–471, zlasti str. 467; moj poudarek).

( 18 )   Glej v tem smislu sodbe z dne 18. julija 2007, Hartmann (C‑212/05, EU:C:2007:437, točka 24), Geven (C‑213/05, EU:C:2007:438, točka 15), z dne 14. junija 2012, Komisija/Nizozemska (C‑542/09, EU:C:2012:346, točka 33) in z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 37).

( 19 )   Glej v tem smislu Cavallini, J., „Subordonner l’octroi d’une allocation à une condition de résidence peut caractériser une discrimination indirecte“, JCP/La Semaine Juridique – Édition sociale, št. 40, 2007, str. 32–34.

( 20 )   Sodbi z dne 18. julija 2007, Hartmann (C‑212/05, EU:C:2007:437, točka 36) in Geven (C‑213/05, EU:C:2007:438, točka 26).

( 21 )   Sodba z dne 14. junija 2012, Komisija/Nizozemska (C‑542/09, EU:C:2012:346, točka 63). Moj poudarek. Nacionalni zakon iz te zadeve je financiranje visokošolskega študija zunaj zadevne države članice pogojeval s tem, da je študent živel na ozemlju te države vsaj tri leta v šestletnem obdobju pred svojim vpisom.

( 22 )   Sodba z dne 14. junija 2012, Komisija/Nizozemska (C‑542/09, EU:C:2012:346, točka 65).

( 23 )   Glej v tem smislu Martin, D., „Comments on Jia v. Migrationsverket (Case C‑1/05 of 9 January 2007), Hartmann v. Freistaat Bayern (Case C‑213/05 of 18 July 2007) and Hendrix v. Raad van Bestuur van het Uitvoeringsinstituut Werknemersverzekeringen (Case C‑287/05 of 11 September 2007)“, European Journal of Migration and Law, 9, 2007, str. 457–471, zlasti str. 467.

( 24 )   Sodba z dne 14. junija 2012, Komisija/Nizozemska (C‑542/09, EU:C:2012:346, točka 64). Moj poudarek.

( 25 )   Člen 2a zakona z dne 22. junija 2000, vstavljen s členom 1(1) zakona z dne 19. julija 2013.

( 26 )   Člen 3 zakona z dne 24. julija 2014 o državni finančni pomoči za visokošolski študij. Ta zakon se v tej zadevi ne izpodbija.

( 27 )   Sodba z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 39).

( 28 )   Sodba z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 40 in navedena sodna praksa).

( 29 )   Glej v tem smislu sodbo z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 44).

( 30 )   Sodba z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 46).

( 31 )   Glej v tem smislu sodbo z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 46 in navedena sodna praksa).

( 32 )   Sodba z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 56).

( 33 )   Moj poudarek.

( 34 )   Osnutek zakona št. 6585 o spremembi zakona z dne 22. junija 2000 o državni finančni pomoči za visokošolski študij (dokument 6585 z dne 5. julija 2013, str. 2, ki je na voljo na spletnem mestu poslanske zbornice Velikega vojvodstva Luksemburg na tej povezavi: http://www.chd.lu/wps/portal/public/RoleEtendu?action=doDocpaDetails&id=6585#).

( 35 )   Sodba z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 48).

( 36 )   Sodba z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 53).

( 37 )   Sodba z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 56 in izrek).

( 38 )   Glej v tem smislu sodbi z dne 14. junija 2012, Komisija/Nizozemska (C‑542/09, EU:C:2012:346, točka 65) in z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 63).

( 39 )   Glej v tem smislu sodbi z dne 14. junija 2012, Komisija/Nizozemska (C‑542/09, EU:C:2012:346, točka 66) in z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 63).

( 40 )   Glej v zvezi s tem pojasnila iz naslova A teh sklepnih predlogov.

( 41 )   Glej točko 40 teh sklepnih predlogov.

( 42 )   Sodba z dne 14. junija 2012, Komisija/Nizozemska (C‑542/09, EU:C:2012:346, točka 65). Moj poudarek.

( 43 )   Glej v tem smislu O’Leary, S., „The curious case of frontier workers and study finance: Giersch“, CML Rev., 51, 2014, str. 601–622, zlasti str. 610.

( 44 )   Sodba z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 67).

( 45 )   Glej v tem smislu sodbi z dne 21. junija 1988, Lair (39/86, EU:C:1988:322, točka 42) in z dne 6. junija 1985, Frascogna (157/84, EU:C:1985:243, točka 25).

( 46 )   Glej pisna stališča Komisije (točka 44). Primera, ki ju je Komisija navedla na obravnavi 14. aprila 2016, sta v zvezi s tem precej nazorna. Na podlagi sporne zakonodaje bi bil litovski otrok, čigar oče je prav tako državljan Litve, ki bi prebival in delal v Luksemburgu šele en mesec, načeloma upravičen do finančne pomoči za visokošolski študij. Nasprotno pa otrok čezmejnega belgijskega delavca, ki v Luksemburgu dela več kot 15 let, vendar s prekinitvijo v zadnjih petih letih, ne bi bil upravičen do te pomoči, tudi če bi ta otrok v tej državi opravil celotno šolanje. Pogoj glede neprekinjenega dela bi se enako uporabljal tudi za otroka čezmejnega belgijskega delavca, ki bi od nekdaj živel z drugim roditeljem na Cipru – in se torej po študiju verjetno ne bi nameraval naseliti v Luksemburgu – ter za otroka belgijskega čezmejnega delavca, ki bi s tem delavcem živel v Belgiji in bi svoje celotno šolanje opravil v Luksemburgu.

( 47 )   Sodba z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 78). Priznanje tega elementa utemeljitve je tudi v izreku te sodbe, v katerem je navedeno: „Čeprav je cilj povečati delež visokošolsko izobraženih rezidentov, da bi se spodbudil razvoj gospodarstva te države članice, legitimen cilj, ki lahko upraviči tako različno obravnavanje, in čeprav je pogoj prebivališča, kakršnega določa nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari, primeren za zagotovitev dosega navedenega cilja, tak pogoj vseeno presega to, kar je nujno potrebno za dosego tega cilja, saj onemogoča upoštevanje drugih dejavnikov, ki lahko predstavljajo dejansko stopnjo povezanosti med prosilcem za navedeno finančno pomoč in družbo ali trgom dela zadevne države članice, kot je dejstvo, da je eden od staršev, ki še naprej preživlja študenta, obmejni delavec, ki ima v tej državi članici trajnejšo zaposlitev in je tam že delal precejšnje obdobje“ (moj poudarek).

( 48 )   Točka 45 te sodbe.

( 49 )   Sodba z dne 25. oktobra 2012, Prete (C‑367/11, EU:C:2012:668, točka 45). Glej tudi sodbo z dne 15. marca 2005, Bidar (C‑209/03, EU:C:2005:169, točka 58).

( 50 )   V zvezi s tem menim, da sprememba, vnesena z zakonom z dne 24. julija 2014 o državni finančni pomoči za visokošolski študij, po kateri se petletno trajanje dela odslej izračuna v referenčnem sedemletnem obdobju, še vedno ne izpolnjuje zahteve po sorazmernosti. Sodišče je namreč v sodbi z dne 14. junija 2012, Komisija/Nizozemska (C‑542/09, EU:C:2012:346), menilo, da je nizozemska zakonodaja v nasprotju s pravom Unije. Nacionalni zakon iz te zadeve pa je bil celo manj strog od luksemburškega, saj je financiranje visokošolskega študija zunaj ozemlja zadevne države članice pogojeval s tem, da je študent živel na tem ozemlju vsaj tri leta v šestletnem obdobju pred svojim vpisom.

( 51 )   Sodba z dne 11. julija 2002, D’Hoop (C‑224/98, EU:C:2002:432, točka 39). Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 18. julija 2013, Prinz in Seeberger (C‑523/11 in C‑585/11, EU:C:2013:524, točka 37 in navedena sodna praksa).

( 52 )   Sodba z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 80).

( 53 )   Sodba z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi (C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 80).

Top