EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62014TJ0691

Sodba Splošnega sodišča (deveti razširjeni senat) z dne 12. decembra 2018 (odlomki).
Servier SAS in drugi proti Evropski komisiji.
Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Zloraba prevladujočega položaja – Trg perindoprila, to je zdravila, namenjenega zdravljenju srčno‑žilnih bolezni, v originalni in generičnih različicah – Sklep o ugotovitvi kršitve členov 101 in 102 PDEU – Načelo nepristranskosti – Posvetovanje s Svetovalnim odborom za omejevalna ravnanja in prevladujoče položaje – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Kratkost roka za vložitev tožbe glede na dolžino izpodbijanega sklepa – Sporazumi o poravnavi patentnih sporov – Sporazumi o licenci – Sporazumi o pridobitvi tehnologije – Sporazum o izključni nabavi – Potencialna konkurenca – Omejevanje konkurence zaradi cilja – Omejevanje konkurence zaradi posledice – Uskladitev konkurenčnega prava in patentnega prava – Opredelitev sporazumov kot ločenih kršitev ali kot enotne kršitve – Opredelitev upoštevnega trga na ravni molekule zadevnega zdravila – Globe – Kumulacija glob na podlagi členov 101 in 102 PDEU – Načelo zakonitosti v kazenskem pravu – Vrednost prodaje – Načini določanja v primeru kumulativnih kršitev na istih trgih.
Zadeva T-691/14.

ECLI identifier: ECLI:EU:T:2018:922

 SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti razširjeni senat)

z dne 12. decembra 2018 ( *1 )

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Zloraba prevladujočega položaja – Trg perindoprila, to je zdravila, namenjenega zdravljenju srčno‑žilnih bolezni, v originalni in generičnih različicah – Sklep o ugotovitvi kršitve členov 101 in 102 PDEU – Načelo nepristranskosti – Posvetovanje s Svetovalnim odborom za omejevalna ravnanja in prevladujoče položaje – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Kratkost roka za vložitev tožbe glede na dolžino izpodbijanega sklepa – Sporazumi o poravnavi patentnih sporov – Sporazumi o licenci – Sporazumi o pridobitvi tehnologije – Sporazum o izključni nabavi – Potencialna konkurenca – Omejevanje konkurence zaradi cilja – Omejevanje konkurence zaradi posledice – Uskladitev konkurenčnega prava in patentnega prava – Opredelitev sporazumov kot ločenih kršitev ali kot enotne kršitve – Opredelitev upoštevnega trga na ravni molekule zadevnega zdravila – Globe – Kumulacija glob na podlagi členov 101 in 102 PDEU – Načelo zakonitosti v kazenskem pravu – Vrednost prodaje – Načini določanja v primeru kumulativnih kršitev na istih trgih“

V zadevi T‑691/14,

Servier SAS s sedežem v Suresnesu (Francija),

Servier Laboratories Ltd s sedežem v Wexhamu (Združeno kraljestvo),

Les Laboratoires Servier SAS s sedežem v Suresnesu,

ki so jih sprva zastopali I. S. Forrester, QC, J. Killick, barrister, O. de Juvigny, avocat, in M. Utges Manley, solicitor, nato J. Killick, O. de Juvigny, M. Utges Manley, J. Jourdan in T. Reymond, avocats,

tožeče stranke,

ob sodelovanju

Evropske zveze farmacevtske industrije in združenj (EFPIA) s sedežem v Ženevi (Švica), ki jo zastopajo F. Carlin, barrister, N. Niejahr in C. Paillard, avocats,

intervenientka,

proti

Evropski komisiji, ki so jo sprva zastopali T. Christoforou, B. Mongin, C. Vollrath, F. Castilla Contreras in T. Vecchi, nato T. Christoforou, B. Mongin, C. Vollrath, F. Castilla Contreras in J. Norris‑Usher, agenti,

tožena stranka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za, primarno, razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2014) 4955 final z dne 9. julija 2014 v zvezi s postopkom na podlagi členov 101 in 102 PDEU (Zadeva AT.39612 – Perindopril (Servier)) v delu, v katerem se nanaša na tožeče stranke, in za, podredno, znižanje zneska globe, ki jim je bila naložena s tem sklepom,

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat),

v sestavi S. Gervasoni (poročevalec), predsednik, E. Bieliūnas, L. Madise, R. da Silva Passos, sodniki, in K. Kowalik‑Bańczyk, sodnica,

sodna tajnica: G. Predonzani, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave, ki je potekala od 6. do 9. junija 2017,

izreka naslednjo

Sodbo ( 1 )

I. Dejansko stanje

A. Tožeče stranke

1

Skupina Servier, ki jo med drugim tvorijo njena matična družba Servier SAS s sedežem v Franciji ter družbi Laboratoires Servier SAS in Servier Laboratories Ltd (v nadaljevanju posamično ali skupaj: Servier ali tožeče stranke), združuje farmacevtske družbe na svetovni ravni. Izključni nadzor nad upravljanjem matične družbe skupine ima Stichting FIRS, neprofitna fundacija nizozemskega prava.

B. Perindopril in patenti zanj

1.   Perindopril

2

Družba Servier je razvila perindopril, zdravilo, ki se uporablja v kardiovaskularni medicini ter je namenjeno predvsem zdravljenju povišanega krvnega tlaka in srčnega popuščanja z mehanizmom za zaviranje delovanja angiotenzinske konvertaze (angiotensin‑converting enzyme; v nadaljevanju: ACE).

3

Učinkovina perindoprila, to je biološko aktivna kemijska snov, ki ustvarja želene terapevtske učinke, nastopa v obliki soli. Prvotno uporabljena sol je bil erbumin (oziroma terc‑butilamin), ki je bil zaradi postopka, ki ga je družba Servier uporabljala za njegovo sintezo, v kristalni obliki.

2.   Patent za molekulo

4

Patent za molekulo perindopril (patent EP0049658: v nadaljevanju: patent 658) je bil pri Evropskem patentnem uradu (EPU) prijavljen 29. septembra 1981. Patent 658 bi moral poteči 29. septembra 2001, vendar je bilo varstvo, podeljeno z njim, v več državah članicah Evropske Unije, med drugim v Združenem kraljestvu, razširjeno do 22. junija 2003, kot je omogočala Uredba Sveta (EGS) št. 1768/92 z dne 18. junija 1992 o uvedbi dodatnega varstvenega certifikata za zdravila (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 11, str. 200). V Franciji je bilo varstvo, podeljeno s patentom 658, razširjeno do 22. marca 2005, v Italiji pa do 13. februarja 2009.

3.   Sekundarni patenti

5

Družba Servier je poleg tega leta 1988 pri EPU prijavila več patentov za postopke proizvodnje molekule perindopril, ki so potekli 16. septembra 2008, in sicer je šlo za patente EP0308339, EP0308340, EP0308341 in EP0309324 (v nadaljevanju: patent 339, patent 340, patent 341 in patent 324).

6

Družba Servier je leta 2001 pri EPU prijavila nove patente za erbumin in postopke njegove proizvodnje, med katerimi so bili patent EP1294689 (imenovan „patent beta“; v nadaljevanju: patent 689), patent EP1296948 (imenovan „patent gama“; v nadaljevanju: patent 948) in patent EP1296947 (imenovan „patent alfa“; v nadaljevanju: patent 947).

7

Patent 947, ki se je nanašal na alfa kristalno obliko erbumina in na postopek njene priprave, je bil prijavljen 6. julija 2001, EPU pa ga je podelil 4. februarja 2004.

8

Družba Servier je vložila tudi nacionalne patentne prijave v več državah članicah Unije, preden so bile te pogodbenice Konvencije o podeljevanju evropskih patentov, ki je bila podpisana v Münchnu 5. oktobra 1973 in je začela veljati 7. oktobra 1977 (v nadaljevanju: EPK). Patentne prijave, ki so ustrezale patentu 947, je vložila na primer v Bolgariji (BG 107532), Češki republiki (PV2003‑357), Estoniji (P200300001), na Madžarskem (HU225340), Poljskem (P348492) in Slovaškem (PP0149‑2003). Vse zadevne patentne prijave so imele isti datum vložitve, to je 6. julij 2001. Patenti so bili podeljeni 16. maja 2006 v Bolgariji, 17. avgusta 2006 na Madžarskem, 23. januarja 2007 v Češki republiki, 23. aprila 2007 na Slovaškem in 24. marca 2010 na Poljskem.

4.   Perindopril druge generacije

9

Družba Servier je leta 2002 začela razvijati perindopril druge generacije, ki je proizveden iz druge soli, ne iz erbumina, in sicer iz arginina. Ta perindopril arginin je moral vključevati izboljšave v smislu roka uporabnosti, ki se je podaljšal z dveh na tri leta, stabilnosti, ki je omogočala eno samo vrsto ovojnine za vse klimatske pasove, in shranjevanja, ki ni zahtevalo nobenih posebnih pogojev.

10

Družba Servier je evropsko patentno prijavo za perindopril arginin (patent EP1354873B; v nadaljevanju: patent 873) vložila 17. februarja 2003. Patent 873 je bil podeljen 17. julija 2004, za datum poteka pa je bil določen 17. februar 2023. Dajanje perindopril arginina na trge Unije se je začelo leta 2006.

C. Spori v zvezi s perindoprilom

1.   Spori pred EPU

11

Deset družb proizvajalk generičnih zdravil, med katerimi so bile družba Niche Generics Ltd (v nadaljevanju: Niche), družba Krka Tovarna Zdravil d. d. (v nadaljevanju: Krka), družba Lupin Ltd in družba Norton Healthcare Ltd, sicer hčerinska družba družbe Ivax Europe (v nadaljevanju: Ivax), ki se je pozneje združila z družbo Teva Pharmaceuticals Ltd (v nadaljevanju posamično ali skupaj z drugimi družbami skupine Teva: Teva), je leta 2004 pri EPU vložilo ugovore zoper patent 947, da bi dosegle njegovo popolno razveljavitev, pri čemer so se sklicevale na razloge, ki so se nanašali na neobstoj novosti in inventivne ravni ter na nezadostnost razkritja izuma.

12

Po manjših spremembah prvotnih patentnih zahtevkov družbe Servier je oddelek za ugovore pri EPU 27. julija 2006 potrdil veljavnost patenta 947 (v nadaljevanju: odločba EPU z dne 27. julija 2006). Zoper to odločbo je sedem družb vložilo pritožbe. Družba Niche je 9. februarja 2005 odstopila od postopka ugovora, družba Krka je isto storila 11. januarja 2007, družba Lupin pa 5. februarja 2007. Tehnični pritožbeni senat pri EPU je z odločbo z dne 6. maja 2009 razveljavil odločbo EPU z dne 27. julija 2006 in razveljavil patent 947. Prošnja za presojo, ki jo je družba Servier vložila zoper to odločbo, je bila 19. marca 2010 zavrnjena.

13

Družba Niche je 11. avgusta 2004 pri EPU vložila tudi ugovor zoper patent 948, vendar je 14. februarja 2005 odstopila od postopka.

14

Družba Teva je 13. aprila 2005 vložila ugovor zoper patent 873. Oddelek za ugovore je zavrnil ta ugovor z obrazložitvijo, da družba Teva ni dokazala nezadostne inventivne ravni tega patenta. Družba Teva je 22. decembra 2008 vložila pritožbo zoper to odločbo, nato pa je 8. maja 2012 pritožbo umaknila.

2.   Spori pred nacionalnimi sodišči

15

Veljavnost patenta 947 so družbe proizvajalke generičnih zdravil izpodbijale tudi pred sodišči nekaterih držav članic, zlasti na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu.

a)   Spor med družbo Servier ter družbama Niche in Matrix

16

Družba Servier je v Združenem kraljestvu 25. junija 2004 pri High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče, Združeno kraljestvo) zoper družbo Niche vložila tožbo zaradi kršitve njenih patentov 339, 340 in 341, ker je zadnjenavedena družba v Združenem kraljestvu vložila vloge za dovoljenja za promet (DZP) za generično različico perindoprila, ki jo je razvila v partnerstvu z družbo Matrix Laboratories Ltd (v nadaljevanju: Matrix) na podlagi sporazuma, sklenjenega 26. marca 2001 (v nadaljevanju: sporazum Niche‑Matrix). Družba Niche je 9. julija 2004 družbi Servier vročila nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti patenta 947.

17

Obravnava pred High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) v zvezi z utemeljenostjo zatrjevanja kršitve je bila nazadnje razpisana za 7. in 8. februar 2005, vendar je trajala le pol dneva zaradi poravnave, ki sta jo družbi Servier in Niche sklenili 8. februarja 2005 in s katero je bil spor med tema strankama končan.

18

Družba Matrix je od družbe Niche dobivala obvestila o poteku tega sodnega postopka in je v njem tudi sodelovala, ko je pred High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) podala izpovedbe v korist družbe Niche. Poleg tega je družba Servier družbi Matrix 7. februarja 2005 poslala formalno opozorilo, v katerem ji je očitala kršitev patentov 339, 340 in 341 ter ji zagrozila z vložitvijo tožbe zaradi kršitve.

19

Družba Servier je poleg tega jeseni leta 2004 začela načrtovati prevzem družbe Niche. V ta namen je naročila skrbni pregled, katerega prva faza je bila končana 10. januarja 2005, to je na dan, ko je predložila predhodno nezavezujočo ponudbo za pridobitev kapitala družbe Niche za znesek, ki bi znašal od 15 do 45 milijonov britanskih funtov (GBP). Po drugi fazi skrbnega pregleda, ki je bila izvedena 21. januarja 2005, je družba Servier 31. januarja 2005 družbo Niche ustno obvestila, da je ne želi več prevzeti.

b)   Spora med družbo Servier ter družbama Ivax in Teva

20

Družba Ivax je v Združenem kraljestvu 9. avgusta 2005 pred High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) predlagala ugotovitev ničnosti patenta 947. Vendar sta družbi Servier in Ivax oktobra 2005 sklenili prekiniti postopek do sprejetja končne odločbe v postopku ugovora pred EPU. Družba Servier se je v zameno družbi Ivax, pridobiteljem njenih licenc in njenim strankam zavezala, da v obdobju prekinitve in v Združenem kraljestvu ne bo začenjala sodnih postopkov, ne bo zahtevala vračila dobičkov ali finančnega nadomestila, razen razumne licenčnine, zaradi katere koli kršitve patenta 947 in ne bo skušala doseči sodne prepovedi ali izročitve izdelkov. Družba Servier se je zavezala tudi, da bo v postopku pred EPU ravnala skrbno in da po končanju tega postopka ne bo skušala doseči izdaje začasne odredbe v okviru tožbe zaradi kršitve.

21

Na Nizozemskem je Pharmachemie BV, hčerinska družba družbe Teva, 15. avgusta 2007 pri Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu, Nizozemska) vložila tožbo za ugotovitev ničnosti patenta 947, kot je bil potrjen na Nizozemskem, zaradi neobstoja novosti in inventivne ravni ter zaradi njegove neponovljivosti. Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu) je 11. junija 2008 ugodilo tej tožbi. Družba Servier se je 7. oktobra 2008 pritožila zoper to sodbo, vendar nato ni vložila nobenega povzetka razlogov.

c)   Spori med družbo Servier in družbo Krka

22

Družba Servier je na Madžarskem 30. maja 2006 vložila predlog za izdajo začasne odredbe, da bi dosegla prepoved trženja generične različice perindoprila, ki jo je v promet dajala družba Krka, zaradi kršitve patenta 947. Ta predlog je bil septembra 2006 zavrnjen.

23

V Združenem kraljestvu je družba Servier 28. julija 2006 pri High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) zoper družbo Krka vložila tožbo zaradi kršitve patenta 340. 2. avgusta 2006 je zoper družbo Krka vložila še tožbo zaradi kršitve patenta 947 in predlog za izdajo začasne odredbe. Družba Krka je 1. septembra 2006 vložila nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti patenta 947, 8. septembra 2006 pa še drugo nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti patenta 340. High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) je 3. oktobra 2006 ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila družba Servier, in zavrnilo predlog za uporabo sumarnega postopka (motion of summary judgment), ki ga je 1. septembra 2006 vložila družba Krka, da bi dosegla ugotovitev ničnosti patenta 947. Potem ko sta stranki sklenili poravnavo, je bil 1. decembra 2006 postopek, ki je potekal, ustavljen, začasna odredba pa je bila razveljavljena.

d)   Spor med družbo Servier in družbo Lupin

24

Družba Lupin je 18. oktobra 2006 pri High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) vložila tožbo za ugotovitev ničnosti patenta 947, kot je bil potrjen v Združenem kraljestvu, in za ugotovitev nekršitve navedenega patenta z generično različico perindoprila, ki jo je nameravala tržiti v tej državi.

e)   Spora med družbo Servier in družbo Apotex

25

Družba Servier je v Združenem kraljestvu 1. avgusta 2006 pri High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) zoper družbo Apotex Inc. vložila tožbo zaradi kršitve patenta 947, ker je zadnjenavedena družba 28. julija 2006 na trg dala generično različico perindoprila. Družba Apotex je vložila nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti tega patenta. 8. avgusta 2006 je bila izdana začasna odredba, s katero je bilo družbi Apotex prepovedano uvažati, ponujati za prodajo ali prodajati perindopril. High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) je 6. julija 2007 odločilo, da je patent 947 ničen zaradi neobstoja novosti in inventivne ravni v primerjavi s patentom 341. Začasna odredba je bila posledično nemudoma razveljavljena in družba Apotex je lahko znova začela prodajati svojo generično različico perindoprila na trgu Združenega kraljestva. Court of Appeal (England & Wales) (Civil division) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek), Združeno kraljestvo) je 9. maja 2008 zavrnilo pritožbo, ki jo je družba Servier vložila zoper sodbo High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče).

26

High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) je 9. oktobra 2008 družbi Apotex prisodilo odškodnino v znesku 17,5 milijona GBP zaradi izgube prometa, ki jo je utrpela med izvajanjem začasne odredbe. Vendar je High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) 29. marca 2011 družbi Apotex odredilo, naj ta znesek vrne družbi Servier, na podlagi načela ex turpi causa, ker je bila molekula perindopril varovana s kanadskim patentom do leta 2018 in je družba Apotex svoje zdravilo proizvajala in prodajala v Kanadi. Court of Appeal (England & Wales) (Civil division) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek)) pa je razveljavilo to odločitev s sodbo z dne 3. maja 2012. Supreme Court of the United Kingdom (vrhovno sodišče Združenega kraljestva) je 29. oktobra 2014 zavrnilo pravno sredstvo, ki ga je družba Servier vložila zoper sodbo Court of Appeal (England & Wales) (Civil division) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek)).

27

Na Nizozemskem je Katwijk Farma BV, hčerinska družba družbe Apotex, 13. novembra 2007 pri Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu) vložila tožbo za ugotovitev ničnosti patenta 947, kot je bil potrjen na Nizozemskem. Družba Servier je 7. decembra 2007 zoper družbo Katwijk Farma vložila predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu) 30. januarja 2008 zavrnilo. Potem ko je Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu) 11. junija 2008 v okviru tožbe, ki jo je vložila družba Pharmachemie, ugotovilo ničnost patenta 947 za Nizozemsko, sta družbi Servier in Katwijk Farma odstopili od tekočih postopkov.

D. Poravnave patentnih sporov

28

Družba Servier je sklenila več sporazumov o patentni poravnavi z več družbami proizvajalkami generičnih zdravil, s katerimi je bila v patentnih sporih. Vendar ni sklenila poravnave z družbo Apotex.

1.   Sporazumi, ki jih je družba Servier sklenila z družbama Niche in Unichem ter z družbo Matrix

29

Družba Servier je 8. februarja 2005 sklenila dva sporazuma o poravnavi, enega z družbo Niche in njeno matično družbo Unichem Laboratories Ltd (v nadaljevanju: Unichem) ter drugega z družbo Matrix. Istega dne je družba Niche sklenila pogodbo o licenci in dobavi z družbo Biogaran, hčerinsko družbo v stoodstotni lasti družbe Laboratoires Servier.

30

Sporazum, ki ga je družba Servier sklenila z družbama Niche in Unichem (v nadaljevanju: sporazum Niche), je zajemal vse države, v katerih so obstajali patenti 339, 340, 341 in 947 (člen 3).

31

Družbi Niche in Unichem sta se s sporazumom Niche zavezali, da ne bosta proizvajali, dajali proizvajati, hranili, uvažali, dobavljali, ponujali dobave ali posedovali generičnega perindoprila, proizvedenega po postopku, ki ga je razvila družba Niche in ki ga je družba Servier štela za kršitev patentov 339, 340 in 341, kot so bili potrjeni v Združenem kraljestvu, po bistveno podobnem postopku ali katerem koli drugem postopku, ki bi lahko pomenil kršitev patentov 339, 340 in 341 (v nadaljevanju: sporni postopek), do lokalnega poteka teh patentov (člen 3). Vendar je sporazum Niche določal, da bosta lahko po poteku teh patentov prosto tržili perindopril, proizveden po spornem postopku, brez kršenja teh patentov (člena 4 in 6). Poleg tega je morala družba Niche preklicati, odpovedati ali do datuma poteka patentov prekiniti vse svoje že sklenjene pogodbe v zvezi s perindoprilom, proizvedenim po spornem postopku, in v zvezi z vlogami za DZP s tem perindoprilom (člen 11). Družbi Niche in Unichem sta se zavezali tudi, da ne bosta vložili nobene vloge za DZP s perindoprilom, proizvedenim po spornem postopku, in da ne bosta pomagali pridobiti takega DZP nobeni tretji osebi (člen 10). Nazadnje, navedeni družbi sta se morali odreči vsakršni tožbi za ugotovitev ničnosti ali za ugotovitev nekršitve v zvezi s patenti 339, 340, 341, 947, 689 in 948, dokler ti ne potečejo, razen zaradi obrambe v okviru tožbe zaradi kršitve patenta (člen 8). Družba Niche je poleg tega privolila v umik svojih ugovorov zoper patenta 947 in 948 pred EPU (člen 7).

32

V zameno se je družba Servier zavezala, prvič, da zoper družbo Niche ali njene stranke in družbo Unichem ne bo vložila tožbe zaradi kršitve na podlagi patentov 339, 340, 341 in 947 v zvezi s katero koli domnevno kršitvijo, ki bi se zgodila pred sklenitvijo sporazuma Niche (člen 5), in drugič, da bo družbama Niche in Unichem plačala 11,8 milijona GBP v dveh obrokih (člen 13). Ta znesek je predstavljal nadomestilo za zaveze družb Niche in Unichem ter za „znatne stroške in morebitne obveznosti, ki bi lahko nastali družbama Niche in Unichem zaradi opustitve njunega programa za razvoj perindoprila, proizvedenega po [spornem] postopku“.

33

Poleg tega je družba Niche 8. februarja 2005 sklenila pogodbo o licenci in dobavi z družbo Biogaran (v nadaljevanju: sporazum Biogaran), ki se je nanašala na prenos, prvič, vseh informacij in podatkov, ki jih je imela družba Niche v zvezi s tremi zdravili in ki so bili potrebni za pridobitev DZP, in drugič, njenega francoskega DZP za eno od teh zdravil. V zameno je morala družba Biogaran družbi Niche plačati znesek 2,5 milijona GBP, ki ni bil vračljiv, niti če družba Biogaran ne bi pridobila zadevnih DZP. Poleg tega je morala družba Biogaran, ko bi pridobila svoja DZP, zadevne izdelke naročati pri družbi Niche. Če DZP ne bi bila pridobljena v 18 mesecih od datuma začetka veljavnosti sporazuma, je ta moral samodejno prenehati (člen 14.4), ne da bi imela katera koli od strank pravico do odškodnine (člen 14.5).

34

Sporazum, ki ga je družba Servier sklenila z družbo Matrix (v nadaljevanju: sporazum Matrix), je zajemal vse države, v katerih so obstajali patenti 339, 340, 341 in 947, razen države, ki ni bila članica Evropskega gospodarskega prostora (EGP) (razdelek 1(1)(xiii) sporazuma Matrix).

35

Družba Matrix se je s sporazumom Matrix zavezala, da ne bo proizvajala, dajala proizvajati, hranila, uvažala, dobavljala, ponujala dobave ali posedovala perindoprila, proizvedenega po spornem postopku, do lokalnega poteka teh patentov (člena 1 in 2). Vendar je sporazum določal, da bo družba Matrix lahko po poteku teh patentov prosto tržila perindopril, proizveden po spornem postopku, brez kršenja navedenih patentov (člen 4). Poleg tega je morala družba Matrix najpozneje 30. junija 2005 preklicati, odpovedati ali do datuma poteka patentov prekiniti vse svoje že sklenjene pogodbe v zvezi s perindoprilom, proizvedenim po spornem postopku, in v zvezi z vlogami za DZP s tem perindoprilom (člena 7 in 8). Zavezala se je tudi, da ne bo vložila nobene vloge za DZP s perindoprilom, proizvedenim po spornem postopku, in da ne bo pomagala pridobiti takega DZP nobeni tretji osebi (člen 6). Nazadnje, družba Matrix se je morala odreči vsakršni tožbi za ugotovitev ničnosti ali za ugotovitev nekršitve v zvezi s patenti 339, 340, 341, 947, 689 in 948, dokler ti ne potečejo, razen zaradi obrambe v okviru tožbe zaradi kršitve patenta (člen 5).

36

V zameno se je družba Servier zavezala, prvič, da zoper družbo Matrix ne bo vložila tožbe zaradi kršitve na podlagi patentov 339, 340, 341 in 947 v zvezi s katero koli domnevno kršitvijo, ki bi se zgodila pred sklenitvijo sporazuma Matrix (člen 3), in drugič, da bo družbi Matrix plačala 11,8 milijona GBP v dveh obrokih (člen 9). Ta znesek je predstavljal nadomestilo za zaveze družbe Matrix ter za „znatne stroške in morebitne obveznosti, ki bi lahko nastali družbi Matrix zaradi opustitve njenega programa za razvoj perindoprila, proizvedenega po [spornem] postopku“.

2.   Sporazum, ki ga je družba Servier sklenila z družbo Teva

37

Družba Servier je 13. junija 2006 z družbo Teva sklenila sporazum o poravnavi in izključni nabavi (v nadaljevanju: sporazum Teva). Perindopril, na katerega se je nanašal sporazum Teva, je bil perindopril erbumin (člen 1.12).

38

V skladu z določbami glede poravnave se je družba Teva zavezala, da bo uničila ves perindopril v svoji lasti ali pod svojim nadzorom, ki je bil namenjen za prodajo v Združenem kraljestvu (člen 2.2). Družba Teva poleg tega v Združenem kraljestvu ni smela proizvajati, dajati proizvajati, hraniti, uvažati, dobavljati, ponujati dobave ali posedovati generičnega perindoprila, ki bi bil bodisi proizveden po postopku, ki ga je razvila ta družba in ki ga je družba Servier štela za kršitev patentov 947 in od 339 do 341, kot so bili potrjeni v Združenem kraljestvu, bodisi bi pomenil kršitev teh patentov, in sicer do odpovedi ali poteka sporazuma Teva oziroma do poteka navedenih patentov (člen 2.3). Poleg tega se je družba Teva zavezala, da med trajanjem sporazuma Teva v Združenem kraljestvu ne bo izpodbijala zgoraj omenjenih patentov, ne da bi ji bilo prepovedano nadaljevati postopek ugovora zoper sporne patente pred EPU (člen 2.4).

39

V zameno za zaveze družbe Teva se je družba Servier zavezala, da se bo odpovedala vsem zahtevkom do družbe Teva v zvezi z morebitno kršitvijo spornih patentov v Združenem kraljestvu, ki bi nastopila pred začetkom veljavnosti sporazuma Teva (člen 2.1).

40

V skladu z določbami glede obveznosti izključne nabave se je družba Teva zavezala, da se bo med trajanjem sporazuma Teva za vse svoje potrebe po generičnem perindoprilu, namenjenem distribuciji v Združenem kraljestvu, oskrbovala izključno pri družbi Servier (člena 3.1 in 1.14). Če družba Servier družbi Teva ne bi dobavila generičnega perindoprila, zadnjenavedena ni imela pravice do pravnega sredstva ali do odpovedi, imela pa je pravico do plačila pavšalne odškodnine v višini 500.000 GBP mesečno (člena 1.8 in 3.8.3).

41

V skladu s splošnimi določbami sporazuma Teva je bil ta sklenjen za obdobje treh let in ga je bilo mogoče podaljšati za dodatno obdobje dveh let (člena 8.1 in 8.2). Poleg tega je morala ob podpisu sporazuma Teva družba Servier družbi Teva ob predložitvi „primernega računa“ plačati 5 milijonov GBP kot „prispevek k stroškom, nastalim družbi Teva pri pripravah na sklenitev tega sporazuma, kar [je] vključ[evalo], vendar ni [bilo] omejeno na stroške, povezane z odpovedjo njenih obstoječih pogodb o dobavi za Združeno kraljestvo“ (člen 10).

42

Družbi Servier in Teva sta 23. februarja 2007 sklenili aneks k sporazumu Teva (v nadaljevanju: aneks k sporazumu Teva), ki je potrjeval dejansko izvajanje obveznosti izključne nabave z določanjem datuma, ko bo lahko družba Teva začela distribuirati generični perindopril, ki ga bo dobavila družba Servier. Predvideno je bilo, da ta datum ali določi enostransko družba Servier, ali ustreza datumu razveljavitve ali poteka patenta 947, ali se ujema z datumom, ko bo družba Apotex v Združenem kraljestvu začela distribuirati generični perindopril po rešitvi spora med njo in družbo Servier.

3.   Sporazumi, ki jih je družba Servier sklenila z družbo Krka

43

Družba Servier je 27. oktobra 2006 z družbo Krka sklenila sporazum o poravnavi in sporazum o licenci, ki je bil dopolnjen z aneksom, sklenjenim 2. novembra 2006.

44

V sporazumu o poravnavi, sklenjenem z družbo Krka, je določeno, da patent 947 zajema tudi enakovredne nacionalne patente (priloga B).

45

V skladu s sporazumom o poravnavi, sklenjenim z družbo Krka in veljavnim do poteka ali ugotovitve ničnosti oziroma razveljavitve patentov 947 ali 340, se je družba Krka zavezala, da se bo odpovedala vsem obstoječim zahtevkom zoper patent 947 po vsem svetu in zoper patent 340 v Združenem kraljestvu ter da v prihodnje nikjer na svetu ne bo izpodbijala nobenega od teh dveh patentov (člen I(ii)). Poleg tega je bilo družbi Krka in njenim hčerinskim družbam v času veljavnosti patenta 947 in v državi, v kateri je bil ta še vedno veljaven, prepovedano dati na trg ali tržiti generično različico perindoprila, ki bi pomenila kršitev tega patenta, brez izrecnega dovoljenja družbe Servier (člen V). Prav tako družba Krka brez izrecnega dovoljenja družbe Servier ni smela dobavljati generične različice perindoprila, ki bi pomenila kršitev patenta 947, nobeni tretji osebi (člen V(2)). V zameno je morala družba Servier po vsem svetu odstopiti od tekočih postopkov zoper družbo Krka, ki so temeljili na kršitvi patentov 947 in 340, vključno s postopki na podlagi njenih predlogov za izdajo začasne odredbe (člen I(i)).

46

V skladu s sporazumom o licenci, sklenjenim z družbo Krka za obdobje, ki se je ujemalo z veljavnostjo patenta 947 (člen 5), je družba Servier družbi Krka podelila „izključno“ in nepreklicno licenco patenta 947 za uporabo, proizvodnjo, prodajo, ponujanje za prodajo, promocijo in uvoz lastnih izdelkov, ki vsebujejo alfa kristalno obliko erbumina (člen 2), v Češki republiki, Latviji, Litvi, na Madžarskem, Poljskem, v Sloveniji in na Slovaškem (člen 1). V zameno je morala družba Krka družbi Servier plačevati licenčnino v višini 3 % neto vrednosti svojih prodaj na vseh teh ozemljih (člen 3). Družbi Servier je bilo dovoljeno v istih državah neposredno ali posredno uporabljati (to je za eno od svojih hčerinskih družb ali za eno samo tretjo osebo na posamezno državo) patent 947 (člen 2).

47

Poleg tega je družba Servier 5. januarja 2007 z družbo Krka sklenila sporazum o prenosu in licenci.

48

V skladu s sporazumom o prenosu in licenci je družba Krka na družbo Servier prenesla dve patentni prijavi, eno za postopek sinteze perindoprila (WO 2005113500) in drugo za pripravo pripravkov perindoprila (WO 2005094793) (člen 1). Tehnologija, varovana s tema patentnima prijavama, se je uporabljala za proizvodnjo perindoprila družbe Krka.

49

Družba Krka se je zavezala, da ne bo izpodbijala veljavnosti patentov, ki bosta podeljena na podlagi zadevnih prijav (člen 3).

50

V zameno za ta prenos je družba Servier družbi Krka plačala po 15 milijonov EUR za vsako od zadevnih prijav (člen 2).

51

Poleg tega je družba Servier družbi Krka podelila neizključno, nepreklicno in neprenosljivo licenco, za katero ni bilo treba plačevati licenčnin in ki ni vključevala pravice do podeljevanja podlicenc (razen svojim hčerinskim družbam), za zadevni prijavi ali za iz njiju izhajajoča patenta, ne da bi bila ta licenca časovno in ozemeljsko omejena, niti glede tega, kako se lahko uporablja (člen 4).

4.   Sporazum, ki ga je družba Servier sklenila z družbo Lupin

52

Družba Servier je 30. januarja 2007 sklenila sporazum o poravnavi z družbo Lupin (v nadaljevanju: sporazum Lupin).

53

Stranki sta se tako odločili končati spore, ki so potekali med njima v zvezi s perindoprilom (členi 1.1, 1.2 in 1.4).

54

Poleg tega se je družba Lupin zavezala, da ne bo v nobeni državi, razen v državi, ki ni bila članica EGP, neposredno ali posredno poskušala doseči razveljavitve ali ugotovitve ničnosti patenta 947 ali katerega koli patenta, ki so ga imele družba Servier ali njene hčerinske družbe in s katerim je bil varovan perindopril, ali ga izpodbijati ter da prav tako ne bo pri tem pomagala ali tega naročila nobeni tretji osebi (člen 1.3). Družba Lupin in njene hčerinske družbe poleg tega v nobeni državi, razen v državi, ki ni bila članica EGP, niso smele prodajati ali ponujati za prodajo nobenega farmacevtskega izdelka, ki bi kot učinkovino vseboval „perindopril[‑]erbumin […] in katero koli njegovo sol“ (člen 1.6). Vendar je bilo družbi Lupin dovoljeno tržiti izdelke, ki ji jih je dobavila družba Servier, ali svoj lastni perindopril v državah, v katerih je bila v prometu generična različica perindoprila, ki jo je odobrila družba Servier, ali v primeru poteka vseh upoštevnih patentov družbe Servier ali v državah, v katerih je tretja oseba dala v promet generično različico perindoprila in v katerih družba Servier ni vložila nobenega predloga za izdajo začasne odredbe, da bi dosegla prepoved prodaje tega perindoprila (člena 1.6 in 4.1).

55

Družbi Servier in Lupin sta v okviru sporazuma Lupin sklenili tudi sporazum o prenosu pravic intelektualne lastnine in sporazum o licenci.

56

Družba Servier je namreč odkupila tri patentne prijave za postopke v zvezi s perindoprilom, ki jih je vložila družba Lupin:

prijavo W02004/075889 (EP1603558 B1), ki se je nanašala na nov postopek priprave perindoprila in njegovih soli, za 20 milijonov EUR;

prijavo W02006/097941 (EP1861367 A), ki se je nanašala na nov, izboljšan postopek prečiščevanja perindoprila, za 10 milijonov EUR;

prijavo W02005/037788 (EP1675827 A1), ki se je nanašala na nov postopek priprave „kristalnega perindopril erbumina“, za 10 milijonov EUR.

57

Poleg tega je družba Servier družbi Lupin za te tri patentne prijave podelila neizključno, neprenosljivo, neodplačno, trajno in nepreklicno licenco, ki ni mogla biti predmet podlicenc, za proizvodnjo perindoprila v državah, ki so jih zajemale zadevne prijave (člen 3.1).

58

Nazadnje, v sporazumu Lupin je bilo predvideno, da bosta stranki v štirih tednih sklenili pogodbo o dobavi, ki pa ni bila sklenjena.

E. Pridobitev omogočitvenih tehnologij

59

Tožeče stranke so 3. septembra 2001 z družbo Rolabo, SL sklenile sporazum o prodaji patentne prijave, ki jo je ta vložila 24. julija 2001 ter se je nanašala na učinkovino perindoprila in na kemijsko dokumentacijo za učinkovino perindoprila, v zameno za znesek 10 milijonov ameriških dolarjev (USD).

60

Tožeče stranke so 9. novembra 2004 z družbo Azad Pharmaceutical Ingredients AG (v nadaljevanju: Azad) sklenile sporazum o prenosu patentne prijave, ki jo je ta vložila za novi polimorfni obliki perindoprila, delta in epsilon, ter strokovnega znanja za ves svet v zameno za znesek 13.374.243 EUR.

61

Tožeče stranke so 15. oktobra 2007 z družbo Sandoz AG sklenile punktacijo (heads of agreement), v kateri je bilo predvideno, da bodo pridobile tehnologijo za proizvodnjo učinkovine perindoprila, ki jo je razvila družba Sandoz, če se za to tehnologijo izkaže, da ni varovana s patenti in da gre za industrijsko uspešen vir konkurence, v zameno za znesek, ki bi lahko presegel 50 milijonov USD. Pogajanja so se nadaljevala do julija 2008, vendar na koncu ni bil sprejet noben sporazum.

F. Sektorska preiskava

62

Komisija Evropskih skupnosti je 15. januarja 2008 sklenila začeti preiskavo farmacevtskega sektorja na podlagi določb člena 17 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205), da bi opredelila, prvič, vzroke za upad inovacij v navedenem sektorju, ki se merijo s številom novih zdravil, danih na trg, in drugič, razloge za odlog pri vstopu nekaterih generičnih zdravil na trg.

63

Komisija je 28. novembra 2008 objavila predhodno poročilo o rezultatih svoje preiskave, ki mu je sledilo javno posvetovanje. 8. julija 2009 je sprejela sporočilo, katerega predmet je bil povzetek njenega poročila o preiskavi farmacevtskega sektorja. Komisija je v tem sporočilu med drugim navedla, da je treba še naprej spremljati poravnave patentnih sporov, sklenjene med družbami proizvajalkami originalnih zdravil in družbami proizvajalkami generičnih zdravil, da bi se bolje razumelo, kako se ti sporazumi izkoriščajo, in da bi se opredelili sporazumi, ki povzročajo odlog pri vstopu generičnih zdravil na trg v škodo potrošnikov Unije in ki lahko pomenijo kršitve pravil o konkurenci. Komisija je nato izdala šest letnih poročil v zvezi s spremljanjem sporazumov o patentni poravnavi.

G. Upravni postopek in izpodbijani sklep

64

Komisija je 24. novembra 2008 opravila nenapovedane preglede, med drugim v prostorih družbe Servier. Januarja 2009 je več družbam, med katerimi je bila družba Servier, poslala zahteve po informacijah. Komisija je 2. julija 2009 sprejela odločbo o začetku postopka.

65

Komisija je avgusta 2009, nato pa od decembra 2009 do maja 2012 družbi Servier poslala nove zahteve po informacijah. Ker ta ni odgovorila na nekatere dele zahtev po informacijah z dne 7. februarja in 11. aprila 2011 v zvezi s sporazumom Biogaran, je Komisija sprejela odločbo na podlagi določb člena 18(3) Uredbe št. 1/2003. Družba Servier je 7. novembra 2011 predložila zahtevane informacije.

66

Med letoma 2009 in 2012 je bila družba Servier povabljena k sodelovanju na več sestankih o stanju zadeve.

67

Komisija je 27. julija 2012 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga je poslala več družbam, tudi družbi Servier, ki je nanj odgovorila 14. januarja 2013.

68

Po zaslišanju zadevnih družb 15., 16., 17. in 18. aprila 2013 so bili organizirani novi sestanki o stanju zadeve, družbi Servier pa so bile poslane nove zahteve po informacijah.

69

Komisija je 18. decembra 2013 družbi Servier odobrila dostop do dokazov, ki so bili zbrani oziroma nadalje razkriti po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, in poslala dopis o dejstvih, na katerega je družba Servier odgovorila 31. januarja 2014. Pooblaščenec za zaslišanje je končno poročilo predložil 7. julija 2014.

70

Komisija je 9. julija 2014 sprejela Sklep C(2014) 4955 final v zvezi s postopkom na podlagi členov 101 in 102 PDEU (Zadeva AT.39612 – Perindopril (Servier)) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), ki je bil tožečim strankam vročen 11. julija 2014.

71

Komisija je presodila, da so tožeče stranke na eni strani kršile člen 101 PDEU, ker so sodelovale v petih sporazumih o patentni poravnavi, sklenjenih v zameno za obrnjeno plačilo (členi od 1 do 5 izpodbijanega sklepa), in na drugi člen 102 PDEU, ker so s pridobitvijo tehnologije in temi petimi sporazumi o poravnavi oblikovale in izvajale izključevalno strategijo, ki je zajemala trg pripravkov perindoprila v Franciji, na Nizozemskem, Poljskem in v Združenem kraljestvu ter trg tehnologije za proizvodnjo učinkovine perindoprila (člen 6 izpodbijanega sklepa).

72

Komisija je za kršitve člena 101 PDEU tožečim strankam naložila te globe v skupnem znesku 289.727.200 EUR (člen 7, od (1) do (5), izpodbijanega sklepa):

iz naslova sporazuma Niche: 131.532.600 EUR, skupno in solidarno z družbo Biogaran;

iz naslova sporazuma Matrix: 79.121.700 EUR;

iz naslova sporazuma Teva: 4.309.000 EUR;

iz naslova sporazumov, sklenjenih z družbo Krka: 37.661.800 EUR;

iz naslova sporazuma Lupin: 37.102.100 EUR.

73

Komisija je za kršitev člena 102 PDEU tožečim strankam naložila globo v višini 41.270.000 EUR (člen 7(6) izpodbijanega sklepa).

II. Postopek in predlogi strank

74

Tožeče stranke so 21. septembra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile to tožbo.

75

Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

razglasi popolno ali delno ničnost členov od 1 do 8 izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se nanašajo nanje;

podredno, odpravi globe, ki so jim bile naložene, ali bistveno zniža njihove zneske;

jim prizna korist morebitne razglasitve popolne ali delne ničnosti izpodbijanega sklepa v okviru tožb, ki so jih vložili družba Biogaran in drugi naslovniki tega sklepa;

Komisiji naloži plačilo stroškov.

76

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

tožbo zavrne;

tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

77

Evropska zveza farmacevtske industrije in združenj (EFPIA) (v nadaljevanju: EFPIA ali intervenientka) je 2. februarja 2015 vložila predlog za intervencijo v sporu v podporo predlogom tožečih strank.

78

Tožeče stranke in Komisija so predlagale, naj se v razmerju do zveze EFPIA zaupno obravnavajo nekateri elementi, vsebovani v tožbi, odgovoru na tožbo, repliki, dupliki, odgovoru na nekatere ukrepe procesnega vodstva, stališču glede tega odgovora in stališču tožečih strank glede intervencijske vloge.

79

Predsednik drugega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 14. oktobra 2015 zvezi EFPIA dovolil intervenirati v tem postopku v podporo predlogom tožečih strank. Ker zveza EFPIA ni nasprotovala predlogom za zaupno obravnavo, Splošno sodišče ni odločilo o njihovi utemeljenosti.

80

Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

razglasi ničnost izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se nanaša na tožeče stranke;

Komisiji naloži plačilo stroškov intervenientke.

81

Komisija je bila v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89(3)(a) in (d) Poslovnika Splošnega sodišča pozvana, naj pisno odgovori na vprašanja in predloži dokumente, ki so se nanašali zlasti na posvetovanje s Svetovalnim odborom za omejevalna ravnanja in prevladujoče položaje, izračun zneska globe ter podatke o sporazumih, sklenjenih z družbo Krka, ki so bili v izpodbijanem sklepu obravnavani kot zaupni. Svoje odgovore je posredovala v rokih, ki so ji bili postavljeni.

82

Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v deveti senat, zato je bila ta zadeva dodeljena temu senatu.

83

Splošno sodišče je na predlog devetega senata na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo dodeli razširjenemu senatu.

84

Splošno sodišče je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89(3)(a) Poslovnika strankam postavilo pisna vprašanja s pozivom, naj nanje odgovorijo na obravnavi.

85

Splošno sodišče je 24. februarja 2017 stranke povabilo, naj se na podlagi člena 89(3)(e) Poslovnika udeležijo neformalnega sestanka s predsednikom devetega razširjenega senata Splošnega sodišča in sodnikom poročevalcem, na katerem bodo predstavljena podrobna pravila v zvezi s potekom obravnave in zaupno obravnavo nekaterih podatkov. Tožeče stranke in Komisija so se udeležile tega sestanka, ki je bil organiziran na Splošnem sodišču 3. maja 2017.

86

Stranke so na obravnavi, ki je potekala od 6. do 9. junija 2017, podale ustne navedbe ter odgovorile na pisna in ustna vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče.

III. Pravo

A. Dopustnost

1.   Dopustnost tretjega predloga

a)   Trditve strank

[…]

b)   Presoja Splošnega sodišča

89

V skladu z ustaljeno sodno prakso so pogoji za dopustnost tožbe procesne predpostavke javnega reda, na katere sodišče Unije lahko in mora paziti po uradni dolžnosti (sodbi z dne 21. marca 2002, Joynson/Komisija, T‑231/99, EU:T:2002:84, točka 154, in z dne 14. decembra 2005, Honeywell/Komisija, T‑209/01, EU:T:2005:455, točka 53). Zato tudi če Komisija dopustnosti tretjega predloga tožečih strank ni izpodbijala v svojih pisanjih, temveč šele na obravnavi v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča, mora Splošno sodišče njegovo dopustnost preizkusiti po uradni dolžnosti.

90

V skladu s členom 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se na podlagi člena 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, ter členom 44(1)(c) in (d) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991, ki se je uporabljal ob vložitvi tožbe, je treba v vsaki tožbi navesti predmet spora, tožbene predloge in kratek povzetek tožbenih razlogov. Cilj te zahteve je pridobiti dovolj jasne in natančne navedbe, da se lahko tožena stranka učinkovito brani, sodišče Unije pa opravi sodni nadzor, po potrebi brez dodatnih podpornih informacij (sodbe z dne 29. junija 1995, ICI/Komisija, T‑37/91, EU:T:1995:119, točka 42; z dne 24. februarja 2000, ADT Projekt/Komisija, T‑145/98, EU:T:2000:54, točka 66, in z dne 16. marca 2004, Danske Busvognmænd/Komisija, T‑157/01, EU:T:2004:76, točka 45). Kot je na obravnavi navedla Komisija, te zahteve tako ne izpolnjuje splošno sklicevanje v tožbi na razloge in trditve, ki se navajajo v utemeljitev tožbe, vložene v okviru povezane zadeve (sodba z dne 24. marca 2011, Legris Industries/Komisija, T‑376/06, neobjavljena, EU:T:2011:107, točka 32).

91

Vendar je treba opozoriti, da je sodišče Unije dopustilo, da se razlogi, ki niso izrecno navedeni v tožbi, lahko štejejo za veljavno navedene s sklicevanjem na tožbene razloge, uveljavljane v drugi zadevi, če se je tožeča stranka sklicevala na svoja pisanja v drugi zadevi (glej sodbo z dne 14. decembra 2005, Honeywell/Komisija, T‑209/01, EU:T:2005:455, točki 61 in 62 ter navedena sodna praksa). Ti primeri so zajemali položaje, v katerih je šlo za iste stranke, pa tudi iste agente in odvetnike, ki so te stranke zastopali. Nasprotno pa je Splošno sodišče presodilo, da bi se, če bi se priznala dopustnost tožbenih razlogov, ki niso izrecno navedeni v tožbi, zato ker jih je navedla tretja stranka v drugi zadevi, na katero bi se napotilo v tožbi, dovolilo obidenje obveznih zahtev iz člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 44(1) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 (glej v tem smislu sodbe z dne 14. decembra 2005, Honeywell/Komisija, T‑209/01, EU:T:2005:455, točki 63 in 64; z dne 27. septembra 2012, Dura Vermeer Infra/Komisija, T‑352/06, neobjavljena, EU:T:2012:483, točki 25 in 26; z dne 27. septembra 2012, Koninklijke BAM Groep/Komisija, T‑355/06, neobjavljena, EU:T:2012:486, točki 26 in 27, in z dne 27. septembra 2012, Heijmans/Komisija, T‑360/06, neobjavljena, EU:T:2012:490, točki 25 in 26). Nazadnje je treba spomniti, da je vsaka stranka izključno odgovorna za vsebino procesnih aktov, ki jih vloži, kar je pravilo, ki je določeno predvsem v členu 43(1) Poslovnika z dne 2. maja 1991 (glej v tem smislu sodbi z dne 29. junija 1995, ICI/Komisija, T‑37/91, EU:T:1995:119, točka 46, in z dne 14. decembra 2005, Honeywell/Komisija, T‑209/01, EU:T:2005:455, točka 66). V obravnavanem primeru pa ni sporno, da se želijo tožeče stranke sklicevati na morebitno razglasitev ničnosti, ki bi jo dosegle tretje stranke, in da posledično ne stranke ne njihovi zastopniki niso isti.

92

Poleg tega je treba spomniti, da je treba odločbo, sprejeto na področju konkurence v zvezi z več podjetji, čeprav je oblikovana in objavljena kot ena sama odločba, analizirati kot skupek več posamičnih odločb, v katerih je glede vsakega od podjetij, na katera so naslovljene, ugotovljena kršitev ali kršitve, ki se mu očitajo, in v katerih mu je, odvisno od primera, naložena globa (glej v tem smislu sodbi z dne 14. septembra 1999, Komisija/AssiDomän Kraft Products in drugi, C‑310/97 P, EU:C:1999:407, točka 49, in z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točka 100). Sodišče je presodilo, da če se naslovnik odločbe odloči vložiti ničnostno tožbo, sodišče Unije odloča le o delih odločbe, ki se nanašajo na naslovnika, medtem ko deli, ki se nanašajo na druge naslovnike, niso predmet spora, o katerem razsoja sodišče Unije (sodbe z dne 14. septembra 1999, Komisija/AssiDomän Kraft Products in drugi, C‑310/97 P, EU:C:1999:407, točka 53; z dne 29. marca 2011, ArcelorMittal Luxembourg/Komisija in Komisija/ArcelorMittal Luxembourg in drugi, C‑201/09 P in C‑216/09 P, EU:C:2011:190, točka 142, in z dne 11. julija 2013, Team Relocations in drugi/Komisija, C‑444/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:464, točka 66). Zato je Sodišče menilo, da razlog iz ničnostne sodbe načeloma ne more veljati za osebe, ki niso bile stranke v postopku in v zvezi s katerimi s sodbo ni bilo mogoče o čemer koli odločiti (sodba z dne 14. septembra 1999, Komisija/AssiDomän Kraft Products in drugi, C‑310/97 P, EU:C:1999:407, točka 55). Tako razglasitev ničnosti posamične odločbe učinkuje erga omnes in velja za vse, vendar zaradi nje nimajo vsi koristi, drugače kot pri razglasitvi ničnosti splošnega akta (glej sodbo z dne 15. julija 2015, Emesa‑Trefilería in Industrias Galycas/Komisija, T‑406/10, EU:T:2015:499, točka 126 in navedena sodna praksa).

93

Sodišče je vseeno omililo to načelo v sodbi z dne 22. januarja 2013, Komisija/Tomkins (C‑286/11 P, EU:C:2013:29, točke od 43 do 49), v kateri je menilo, da če je odgovornost matične družbe izpeljana le iz odgovornosti njene hčerinske družbe ter sta matična in hčerinska družba vzporedno vložili tožbi z enakim predmetom, Splošno sodišče ni odločalo ultra petita s tem, da je upoštevalo izid tožbe, ki jo je vložila hčerinska družba, da je razglasilo sporno odločbo za nično za zadevno obdobje glede matične družbe, čeprav ta ni izpodbijala obstoja kršitve za celotno obdobje, ki ga je izpodbijala njena hčerinska družba. Vendar je Sodišče presodilo, da je za to, da bi bilo mogoče tako rešitev uporabiti za globo, naloženo matični družbi, katere odgovornost je izpeljana le iz odgovornosti njene hčerinske družbe, potrebno, da so podane posebne okoliščine, zlasti da sta družbi navedli tožbene razloge „z enakim predmetom“ in da tožeča matična družba zatrjuje take okoliščine (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2013, Team Relocations/Komisija, C‑444/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:464, točka 66).

94

Toda Sodišče ni opredelilo tega pojma „enak predmet“ in je razvilo svoje stališče glede vprašanja, ali so posebne okoliščine, kot so bile obravnavane v sodbi z dne 22. januarja 2013, Komisija/Tomkins (C‑286/11 P, EU:C:2013:29), del javnega reda in mora sodišče nanje paziti po uradni dolžnosti. Tako je to rešitev najprej uporabilo, ko sta dve družbi izpodbijali trajanje kršitve in je bil najmanj del izpodbijanega obdobja isti (sodba z dne 22. januarja 2013, Komisija/Tomkins, C‑286/11 P, EU:C:2013:29, točki 43 in 44). Potrdilo pa je tudi sodbo Splošnega sodišča, ki je ravnalo enako, ko je hčerinska družba dosegla znižanje zneska globe, ki ji je bila naložena, na podlagi nepravilnega upoštevanja njenega sodelovanja v okviru prizanesljivosti, pri čemer je Sodišče presodilo, da je matična družba v tej zadevi podredno predlagala znižanje zneska globe, naložene njeni hčerinski družbi in solidarno njej sami, ter da je „bil namen [nekaterih njenih tožbenih razlogov] med drugim utemeljiti odobritev takega znižanja“ (sodba z dne 26. septembra 2013, Alliance One International/Komisija, C‑679/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:606, točke od 103 do 107). Nazadnje, Sodišče je v sodbi z dne 17. septembra 2015, Total/Komisija (C‑597/13 P, EU:C:2015:613, točke od 31 do 42), razveljavilo sodbo Splošnega sodišča, ker to v sodbi v zvezi z matično družbo ni upoštevalo znižanja zneska globe, ki je bilo priznano njeni hčerinski družbi v drugi sodbi, izrečeni istega dne, zaradi metode, ki jo je Komisija uporabila pri izračunu zneska globe za določitev množitelja, ki je ustrezal trajanju kršitve. Vendar matična družba ni niti navedla takega tožbenega razloga (izpodbijala pa je trajanje kršitve) niti ni Splošnemu sodišču predlagala, naj bo deležna znižanja zneska globe, ki ji je bila naložena, če bi njena hčerinska družba dosegla tako znižanje.

95

V obravnavanem primeru je Biogaran, hčerinska družba družbe Servier, prav tako vložila tožbo (zadeva, v kateri je bila izrečena sodba z današnjega dne, Biogaran/Komisija (T‑677/14)) zoper člene 1, 7 in 8 izpodbijanega sklepa. Vendar se okoliščine obravnavane zadeve, kot je Komisija opozorila na obravnavi, razlikujejo od tistih, ki so bile podane v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba z dne 22. januarja 2013, Komisija/Tomkins (C‑286/11 P, EU:C:2013:29), in v poznejši sodni praksi, zlasti po tem, da odgovornost tožečih strank ni izpeljana le iz odgovornosti njihove hčerinske družbe Biogaran (točke od 3006 do 3013 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Poleg tega, ker je bila tožba, ki jo je družba Biogaran vložila v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba z današnjega dne, Biogaran/Komisija (T‑677/14), z navedeno sodbo zavrnjena, predlog tožečih strank, naj se jim prizna korist ničnosti, razglašene v prid družbe Biogaran, nikakor ne more uspeti.

96

Tožeče stranke trdijo tudi, da bi jim morala biti priznana korist morebitne razglasitve ničnosti, ki bi jo dosegli drugi naslovniki izpodbijanega sklepa, „da se prepreči vsakršno različno obravnavanje pravno in dejansko enakih položajev“. Uporabo tega pristopa naj bi narekovala tako načelo enakega obravnavanja kot tudi „splošna dolžnost doslednosti“.

97

V zvezi s tem je treba spomniti, da je načelo enakosti splošno načelo prava Unije, ki je opredeljeno v členih 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter ki zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če tako obravnavanje ni objektivno upravičeno (glej sodbo z dne 14. septembra 2010, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals/Komisija in drugi, C‑550/07 P, EU:C:2010:512, točki 54 in 55 ter navedena sodna praksa). Odločbo, sprejeto na področju konkurence v zvezi z več podjetji, čeprav je sestavljena in objavljena kot ena sama odločba, pa je treba analizirati kot skupek več posamičnih odločb, v katerih je glede vsakega od podjetij, na katera so naslovljene, ugotovljena kršitev ali kršitve, ki se mu očitajo, in v katerih mu je, odvisno od primera, naložena globa (glej točko 92 zgoraj). Ta podjetja so torej a priori in brez izjeme v različnih položajih. Zato načelo enakosti sodišču Unije ne omogoča, da odstopi od postopkovnih pravil, ki urejajo dopustnost tožbenih predlogov, tako da podjetju, ki je naslovnik odločbe v konkurenčnem pravu, prizna korist razglasitve ničnosti odločbe, ki jo je dosegel drug naslovnik navedene odločbe, na podlagi tožbenih razlogov, ki jih je uveljavljal samo zadnjenavedeni naslovnik.

98

Poleg tega obveznost Splošnega sodišča, da obrazloži svoje sodbe, ne more segati tako daleč, da bi moralo utemeljiti rešitev, sprejeto v eni zadevi, glede na rešitev, uporabljeno v drugi zadevi, v kateri je odločalo, tudi če bi se ta nanašala na isto odločbo (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2013, Team Relocations/Komisija, C‑444/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:464, točka 66).

99

Iz navedenega izhaja, da tretji predlog tožečih strank, naj se jim prizna korist morebitne razglasitve ničnosti, ki bi jo dosegli drugi naslovniki izpodbijanega sklepa, na podlagi tožbenih razlogov, ki so jih ti navedli, ni dopusten. Tudi ob predpostavki, da je ta tožbeni predlog dopusten, ga je treba poleg tega zavrniti kot neutemeljenega, ker tožeče stranke, kot je razvidno iz točk od 92 do 98 zgoraj, ne morejo v svojo korist utemeljeno uveljavljati rešitve, sprejete v korist drugih naslovnikov izpodbijanega sklepa.

2.   Dopustnost nekaterih prilog k tožbi

a)   Trditve strank

[…]

b)   Presoja Splošnega sodišča

102

Komisija primarno trdi, da prilogi A 2 in A 3 k tožbi nista dopustni na podlagi načela iura novit curia. Prilog, ki imajo le dokazno in pomožno funkcijo, naj namreč ne bi bilo mogoče uporabiti za izpostavitev ali poglobitev vprašanja prava Unije, za katero naj bi bilo pristojno izključno Splošno sodišče. Komisija se sklicuje na sodbi z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT (C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 53), in z dne 20. marca 2013, El Corte Inglés/UUNT – Chez Gerard (CLUB GOURMET) (T‑571/11, EU:T:2013:145, točka 35), v skladu s katerima se načelo iura novit curia uporablja samo za pravo Unije, in ne za nacionalno pravo. Spomniti je treba, da to načelo pomeni, da je za določitev pomena zakona pristojno samo sodišče, ne pa stranke. V sodni praksi je bilo to načelo uporabljeno za poudarek, da sodišče, čeprav mora odločiti samo o predlogu strank, katerih naloga je omejiti okvir spora, ne more biti zavezano upoštevati samo trditve, ki so jih stranke navedle v podporo svojim predlogom, saj bi sicer moralo svojo odločitev morebiti opreti na napačne pravne ugotovitve (sklepa z dne 27. septembra 2004, UER/M6 in drugi, C‑470/02 P, neobjavljen, EU:C:2004:565, točka 69, in z dne 13. junija 2006, Mancini/Komisija, C‑172/05 P, EU:C:2006:393, točka 41; sodbi z dne 21. septembra 2010, Švedska in drugi/API in Komisija, C‑514/07 P, C‑528/07 P in C‑532/07 P, EU:C:2010:541, točka 65, in z dne 8. julija 2010, Komisija/Putterie‑De‑Beukelaer, T‑160/08 P, EU:T:2010:294, točka 65). Poleg tega v skladu s tem načelom opredelitev pomena zakona ne spada na področje uporabe načela prostega razpolaganja strank v sporu, zato sodišče Unije strankam ni dolžno razkriti razlage, ki jo namerava podati, da bi jim omogočilo o tem zavzeti stališče (glej sodbo z dne 5. oktobra 2009, Komisija/Roodhuijzen, T‑58/08 P, EU:T:2009:385, točka 36 in navedena sodna praksa), če spoštuje obveznost strankam omogočiti, da poznajo dejanske in pravne okoliščine, ki imajo odločilen vpliv na izid postopka, ter lahko o njih kontradiktorno razpravljajo (sodba z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 56). Vendar pa to načelo ne more pomeniti, da priloge k tožbi, ki se nanašajo na razlago prava Unije, niso dopustne.

103

Poleg tega se nedopustnost, ki jo poudarja Komisija, zdi utemeljena s tem, da zadevni prilogi vsebujeta mnenji, ki sta ju v prid tožečih strank pripravila sir F. Jacobs in ga. F. Macken kot odvetnika, katerih status nekdanjih članov Sodišča Evropske unije je splošno znan, in da se tožeče stranke sklicujejo na zadnjenavedeni status. Ko je bilo Komisiji na obravnavi postavljeno vprašanje, ali se je z izpodbijanjem dopustnosti tako izraženih pravnih mnenj nameravala sklicevati na to, da sta nekdanja člana Sodišča kršila obveznosti, ki zanju izhajajo iz Kodeksa ravnanja članov Sodišča Evropske unije (UL 2007, C 223, str. 1), zlasti iz člena 6 tega kodeksa ravnanja, ki se nanaša na dolžnost članov po prenehanju opravljanja funkcije, je Komisija odgovorila, da to ni bil njen namen. Splošno sodišče je to zabeležilo v zapisniku o obravnavi.

104

Komisija podredno trdi, da je pravno mnenje, priloženo tožbi, v skladu s sodno prakso dopustno le za podkrepitev in dopolnitev bistvenih elementov, ki jih mora vsebovati tožba, če so upoštevni odlomki iz priloženih listin v tožbi opredeljeni in če ta vsebuje sklice nanje. V obravnavanem primeru pa naj bi – glede nekaterih tožbenih razlogov – besedil in trditev, navedenih v prilogah A 2 in A 3 k tožbi, vsebovali bistvo utemeljitve ali celo vso utemeljitev tožečih strank.

105

V zvezi s tem je treba spomniti, da je treba v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 90, na podlagi člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 44(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991, ki se je uporabljal ob vložitvi tožbe, v vsaki tožbi navesti predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov ter da je za dopustnost tožbe nujno, da iz besedila tožbe izhajajo oziroma so v njem vsaj povzeti, vendar koherentno in razumljivo, bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih tožba temelji.

106

Čeprav je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na odlomke iz dokumentov, ki so ji priloženi, pa splošno sklicevanje na druga pisanja, tudi če so priložena tožbi, ne more nadomestiti pomanjkanja bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti na podlagi zgoraj navedenih določb zajeti v tožbi. Poleg tega Splošno sodišče ni dolžno v prilogah iskati ter prepoznavati razlogov in trditev, ki bi jih lahko štelo za podlago za tožbo, ker imajo priloge le dokazno in pomožno funkcijo (glej sodbo z dne 17. septembra 2007, Microsoft/Komisija, T‑201/04, EU:T:2007:289, točka 94 in navedena sodna praksa). Splošno sodišče lahko prilogi A 2 in A 3 k tožbi v obravnavanem primeru upošteva, samo če podpirata ali dopolnjujeta tožbene razloge ali trditve, ki so jih tožeče stranke izrecno navedle v besedilu tožbe, in če lahko Splošno sodišče natančno ugotovi, kateri vsebovani elementi podpirajo ali dopolnjujejo navedene tožbene razloge ali trditve (sodba z dne 17. septembra 2007, Microsoft/Komisija, T‑201/04, EU:T:2007:289, točka 99).

107

Natančneje, glede Priloge A 2 k tožbi je treba ugotoviti, da je v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, bistvo utemeljitve tožečih strank navedeno v besedilu tožbe ter da elementi, navedeni v tej prilogi, zgolj glede posebnih vprašanj podpirajo in dopolnjujejo razloge in trditve, ki so vsebovani v besedilu tožbe in jih Splošno sodišče zlahka opredeli.

108

Tožeče stranke so tako v točki 103 tožbe ugotovile, da se v izpodbijanem sklepu priznava, da imajo poravnave patentnih sporov med konkurenti na splošno legitimen cilj in da nekatere države članice spodbujajo dostop do poravnav. V točki 24 Priloge A 2 k tožbi, na katero se sklicuje točka 103 tožbe, je poleg tega navedeno, da so poravnave sporov v velikem javnem interesu, da številni nacionalni pravni sistemi spodbujajo ali celo zahtevajo prizadevanje za poravnavo, preden je mogoče vložiti tožbo pri sodišču, ter da je izpodbijani sklep, ker pomeni omejitev pravice do sporazumne rešitve spora, v nasprotju s to politiko in pripelje do tega, da so strankam in sodiščem naloženi nepotrebni stroški. Ker so tožeče stranke v točki 24 Priloge A 2 k tožbi tako podale trditve, ki so omejene na podkrepitev ali dopolnitev elementov, ki so bili izrecno navedeni v besedilu tožbe, so te trditve dopustne.

109

V zvezi s točkama 29 in 818 tožbe, glede katerih Komisija trdi, da se tožeče stranke samo sklicujejo na mnenje sira F. Jacobsa, je treba ugotoviti, da so tožeče stranke v točkah od 816 do 822 tožbe natančno pojasnile razloge za to, da jim Komisija po njihovem mnenju ni mogla naložiti globe zaradi novosti in nepredvidljivosti njenega stališča, ter da točki 70 in 76 Priloge A 2 k tožbi v zvezi s tem ne vsebujeta novih trditev ali preudarkov.

110

V zvezi s točko 147 tožbe, v kateri tožeče stranke navajajo, da je pristop, ki ga predlagajo, da se opredelijo sporazumi o poravnavi, ki so v nasprotju z določbami člena 101 PDEU, v skladu s stališčem, sprejetim v sodbi Supreme Court of the United States z dne 17. junija 2013, Federal Trade Commission proti Actavis (570 U. S. (2013); v nadaljevanju: sodba Actavis), je treba ugotoviti, da se ta točka prek opombe 153 sklicuje na točki 32 in 33 Priloge A 2. S točko 32 te priloge pa so tožeče stranke le podprle to trditev in v točki 33 zgolj zatrjujejo, da obsega sodbe Actavis ni mogoče omejiti na nacionalni okvir, ki v pravu Unije ni znan, in da je stališče Supreme Court of the United States (vrhovno sodišče Združenih držav, ZDA) vredno posebne pozornosti zaradi slovesa tega sodišča in njegovih izkušenj s konkurenčnim pravom. Zato so te trditve dopustne.

111

V zvezi s Prilogo A 3 k tožbi je treba ugotoviti, kot navaja Komisija, da tožeče stranke v točki 11 tožbe sicer trdijo, da stališče Komisije glede pravic intelektualne lastnine ni nevtralno, vendar pa se samo sklicujejo na točke 8, 15, 31, 34 in 41 Priloge A 3 k tožbi, v katerih F. Macken podaja trditve, ki se nanašajo na nujnost razlikovanja med različnimi področji intelektualne lastnine, na to, da podelitev monopola nad patenti pomeni nadomestilo za razkritje izuma javnosti, na Komisijino napačno uporabo pojma „tržna ekskluzivnost“ v izpodbijanem sklepu in na njeno nepravilno razlago EPK. Zato te trditve niso dopustne, razen tiste, ki se nanaša na to, da podelitev monopola nad patenti pomeni nadomestilo za razkritje izuma javnosti. V točki 67 tožbe tožeče stranke namreč namigujejo na to, da je Komisija „popolnoma prezrla ta bistveni vidik patentov, ki ga pomeni njihova objava za namene razširjanja izumov“.

112

Tožeče stranke v točki 68 tožbe tudi zatrjujejo, da je Komisija pristransko citirala ugotovitve sodnika Court of Appeal (England & Wales) (Civil division) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek)) v sodbi z dne 9. maja 2008, s katero je bila zavrnjena pritožba, ki jo je družba Servier vložila zoper sodbo High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče), in Komisiji očitajo, da v zvezi s tem ni upoštevala poročila profesorja S., ki so ga priložile svojemu odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Poleg tega se sklicujejo na točke od 113 do 117 Priloge A 3 k tožbi. V teh točkah pa se F. Macken ne omejuje na dopolnitev ali izpopolnitev teh trditev, temveč v njih navaja trditve, ki se nanašajo na to, da je Komisija napačno uporabila dokaze, na podlagi katerih je lahko ugotovila, da patent 947 ni veljaven. Tako podaja trditve, namenjene izpodbijanju razlage, ki jo je Komisija sprejela glede izjave direktorice za patente pri tožeči stranki, omenjene v točkah 127 in 185 obrazložitve izpodbijanega sklepa, izjave pravnega svetovalca družbe Krka, omenjene v točki 883 obrazložitve tega sklepa, in izjave direktorja prodaje za Zahodno Evropo pri družbi Krka, omenjene v točki 895 obrazložitve navedenega sklepa. Posledično te trditve niso dopustne.

113

Glede točke 76 tožbe je treba prav tako ugotoviti – kot poudarja Komisija – da so tožeče stranke v opombi 79 tožbe sicer omenile, da je pošiljanje opominov legitimno, vendar pa so se za pojasnitev razlogov, na podlagi katerih so lahko ugotovile, da je to pošiljanje legitimno, zgolj sklicevale na točke od 58 do 67 Priloge A 3 k tožbi. Trditve, ki so bile v zvezi s tem podane v Prilogi A 3 k tožbi, torej niso dopustne.

114

V točki 103 tožbe so tožeče stranke ugotovile le, da se v izpodbijanem sklepu priznava, da imajo poravnave patentnih sporov med konkurenti na splošno legitimen cilj in da nekatere države članice spodbujajo dostop do poravnav. Nasprotno pa v točkah od 50 do 54 Priloge A 3 k tožbi, na katere se sklicuje točka 103 tožbe (opomba 113), Komisiji očitajo, da ni zadostno ocenila praks poravnave, ki se uporabljajo po svetu in ki so podrobno predstavljene.

115

Glede točke 46 replike tožeče stranke trdijo, da je ideja, da je bolje, de se vsak spor konča s sodbo, „v nasprotju s sodobnimi premisleki glede sodnega postopka“, pri čemer se sklicujejo na točko 112 Priloge A 3 k tožbi, v kateri je navedeno, da je pristop Komisije v nasprotju z Direktivo 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. marca 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2008, L 136, str. 3). Ker te trditve niso omejene na podkrepitev ali dopolnitev elementov, ki so bili izrecno navedeni v besedilu tožbe, niso dopustne.

116

Nazadnje, tožeče stranke so v točki 262 tožbe navedle, da je bistveno, da se družbo Teva uvrsti med prve družbe proizvajalke generičnih zdravil, ki so vstopile na trg v Združenem kraljestvu, pri čemer so se sklicevale na točko 90 Priloge A 3 k tožbi. V nasprotju s tem, kar trdi Komisija, pa so tožeče stranke v tej točki Priloge A 3 k tožbi samo podprle in dopolnile to trditev, ko so navedle razloge, iz katerih bi družba proizvajalka generičnih zdravil imela interes za vstop na trg, le če bi bila med prvimi vstopajočimi. Zato so trditve, podane v zvezi s tem v Prilogi A 3 k tožbi, dopustne.

B. Utemeljenost

1.   Kršitev načela nepristranskosti in pravice do dobrega upravljanja

a)   Trditve strank

[…]

b)   Presoja Splošnega sodišča

119

V uvodu je treba opozoriti, da je med jamstvi, zagotovljenimi s pravnim redom Unije v upravnih postopkih, zlasti načelo dobrega upravljanja, ki ga določa člen 41 Listine o temeljnih pravicah in ki zajema obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente posamezne zadeve (sodbi z dne 30. septembra 2003, Atlantic Container Line in drugi/Komisija, T‑191/98 in od T‑212/98 do T‑214/98, EU:T:2003:245, točka 404, in z dne 27. septembra 2012, Shell Petroleum in drugi/Komisija, T‑343/06, EU:T:2012:478, točka 170). Ta zahteva nepristranskosti zajema subjektivno nepristranskost v smislu, da nobeden od članov zadevne institucije, ki vodi postopek v zadevi, ne sme biti pristranski in ne sme imeti osebnih predsodkov, ter objektivno pristranskost v smislu, da mora institucija zagotoviti primerna jamstva, da se v zvezi s tem izključi vsak upravičen dvom (glej sodbo z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija, C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točka 155 in navedena sodna praksa). Spomniti je treba tudi, da Komisije ni mogoče šteti za „sodišče“ v smislu člena 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), in da je torej člen 41 Listine o temeljnih pravicah, in ne njen člen 47, tisti, ki ureja upravni postopek za kartele, ki jih obravnava Komisija (glej sodbo z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija, C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točka 154 in navedena sodna praksa).

120

Tožeče stranke se opirajo na dve sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Prvič, tožeče stranke se sklicujejo na sodbo ESČP z dne 25. marca 2008, Vitan proti Romuniji (CE:ECHR:2008:0325JUD004208402), ki se je nanašala na domnevo nedolžnosti, določeno v členu 6(2) EKČP, in v kateri je ESČP ugotovilo kršitev te določbe, ker je državni tožilec, odgovoren za kazensko preiskavo proti pritožniku, med tiskovno konferenco potrdil, da je pritožnik kriv trgovanja z vplivom, čeprav njegova krivda še ni bila zakonito dokazana, in ker ni „ublažil svojih besed oziroma pazil, da bi jih umestil v okvir tekočega postopka zoper pritožnika“ (točki 70 in 71). V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso ESČP domnevo nedolžnosti lahko krši ne le sodnik ali sodišče, ampak jo lahko kršijo tudi drugi javni organi, da je treba poudariti, kako pomembna je izbira besed državnih uslužbencev pri izjavah, ki jih dajejo, preden je osebi sojeno in je spoznana za krivo kaznivega dejanja, ter da je za uporabo člena 6(2) EKČP pomemben dejanski smisel zadevnih izjav, ne pa njihova dobesedna oblika (glej sodbo ESČP z dne 15. marca 2011, Begu proti Romuniji, CE:ECHR:2011:0315JUD002044802, točka 126 in navedena sodna praksa). Kljub temu ESČP priznava, da glede na člen 10 EKČP, s katerim je varovana svoboda izražanja, člen 6(2) EKČP organom ne more preprečiti, da javnost obveščajo o tekočih kazenskih preiskavah, vendar zahteva, da to storijo z vso diskretnostjo in zadržanostjo, ki ju narekuje spoštovanje domneve nedolžnosti (sodba ESČP z dne 10. februarja 1995, Allenet de Ribemont proti Franciji, CE:ECHR:1995:0210JUD001517589, točka 38).

121

Drugič, tožeče stranke se sklicujejo na sodbo ESČP z dne 16. septembra 1999, Buscemi proti Italiji (CE:ECHR:1999:0916JUD002956995), v kateri je ESČP ugotovilo kršitev člena 6(1) EKČP in pravice vsakogar do tega, da v zvezi z njim pravično odloča neodvisno in nepristransko sodišče, ker je predsednik sodišča javno uporabil izraze, ki so nakazovali nenaklonjenost pritožnikovemu primeru, preden je predsedoval sodnemu organu, ki je moralo odločiti o njegovi zadevi (točki 68 in 69). Poleg tega je ESČP v navedeni sodbi opozorilo, da morajo sodni organi, ko so pozvani k odločanju, uporabljati kar največjo diskretnost, da zagotovijo svojo podobo nepristranskih sodišč, in da jih mora ta diskretnost odvračati od uporabe medijev, tudi v primeru odzivanja na provokacije (točka 67). Vendar je treba spomniti, da Komisije v skladu s sodno prakso Unije ni mogoče opredeliti kot „sodišče“ v smislu člena 6 EKČP (glej točko 119 zgoraj).

122

Tožeče stranke poleg tega navajajo sodbo z dne 8. julija 2008, Franchet in Byk/Komisija (T‑48/05, EU:T:2008:257, točke od 210 do 219), v kateri je Splošno sodišče v okviru odškodninske tožbe ugotovilo, da je Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) kršil načeli domneve nedolžnosti in dobrega upravljanja ter svojo obveznost spoštovanja zaupnosti s tem, da je sprožil razkritje občutljivih elementov tekoče preiskave v tisku in nakazal, da sta tožeči stranki morda zagrešili „veliko organizirano krajo sredstev [Unije]“ (točka 216).

123

Splošno sodišče je poleg tega že zagotovilo pojasnila glede obveznosti nepristranskosti in spoštovanja načela dobrega upravljanja, h kateri je Komisija zavezana v zadevah konkurenčnega prava. Tako je Splošno sodišče v sodbi z dne 20. marca 2002, ABB Asea Brown Boveri/Komisija (T‑31/99, EU:T:2002:77, točke od 99 do 107), zavrnilo tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela dobrega upravljanja v primeru, v katerem je bila tožeča stranka med svojim zaslišanjem pred Komisijo deležna poniževalne pripombe v zvezi z njenim ugledom in vrste pristranskih vprašanj o dejstvih, ki jih ni več izpodbijala, od uradnika Komisije, odgovornega za zadevo, v kateri je bila sprejeta izpodbijana odločba, in v katerem je isti uradnik med konferenco o vprašanjih konkurenčnega prava, ki je potekala pred sprejetjem odločbe Komisije, izrekel navedbo, s katero je diskreditiral dejavnosti tožeče stranke. Čeprav je namreč Splošno sodišče priznalo, da te pripombe kažejo neprimerno vedenje in izražanje člana skupine, odgovorne za zadevo, ter spomnilo, da se je generalni direktor Generalnega direktorata (GD) Komisije za konkurenco po pripombi, izrečeni na konferenci, tožeči stranki opravičil, je presodilo, da te pripombe niso take, da bi vzbudile dvom glede ravni skrbnosti in nepristranskosti, s katero je Komisija vodila svojo preiskavo o zadevni kršitvi, ter da obžalovanja vredno vedenje člana skupine, odgovorne za zadevo, samo po sebi ne vpliva na zakonitost odločbe, ki jo je sprejel kolegij članov Komisije.

124

Glede okoliščine, da Komisija hkrati preiskuje in kaznuje kršitve pravil o konkurenci, je Sodišče odločilo, da to samo po sebi ni v nasprotju s členom 6 EKČP, kot ga je razložilo ESČP (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Schindler Holding in drugi/Komisija, C‑501/11 P, EU:C:2013:522, točki 33 in 34), Splošno sodišče pa je menilo, da to ne pomeni kršitve zahteve nepristranskosti (glej v tem smislu sodbo z dne 27. junija 2012, Bolloré/Komisija, T‑372/10, EU:T:2012:325, točke od 65 do 67). Vendar neločenost preiskovalnih in kaznovalnih nalog znotraj služb Komisije vključuje posebno odgovornost za člane te institucije, zlasti za člana Komisije, pristojnega za konkurenco, in sicer, da se izogibajo vsakršni pristranskosti pri preiskovanju in vodenju postopkov zaradi kršitev, ker imajo pristojnost, da ob koncu teh postopkov zadevna podjetja kaznujejo.

125

Splošno sodišče je tudi presodilo, da zagotovitev Komisije, da je odločena, da udeležencem protikonkurenčnih kartelov ne bo dovolila, da bi se iz postopkovnih razlogov izognili sankcijam na podlagi prava Unije, ne pomeni kršitve načela nepristranskosti, temveč je samo potrditev jasne volje, ki je popolnoma združljiva s poslanstvom Komisije, da v vsakem primeru posebej odpravi ugotovljene postopkovne nepravilnosti, da se ne bi oslabila učinkovitost konkurenčnega prava Unije (sodba z dne 27. junija 2012, Bolloré/Komisija, T‑372/10, EU:T:2012:325, točki 73 in 74).

126

Poleg tega je treba spomniti, da je sodišče Unije zavrnitev tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev pravice do poštenega sojenja oziroma načela dobrega upravljanja zaradi javno izraženih stališč Komisije ali katerega od njenih uslužbencev med upravnim postopkom, že utemeljilo s tem, da na podlagi nobenega elementa iz spisa ni bilo mogoče domnevati, da izpodbijana odločba ne bi bila sprejeta ali bi imela drugačno vsebino, če sporna stališča ne bi bila izražena (glej v tem smislu sodbi z dne 16. decembra 1975, Suiker Unie in drugi/Komisija, od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, EU:C:1975:174, točka 91, in z dne 7. julija 1994, Dunlop Slazenger/Komisija, T‑43/92, EU:T:1994:79, točka 29). V skladu s sodno prakso mora tako tožeča stranka predložiti vsaj indice v podporo takemu sklepanju (sodba z dne 15. marca 2006, BASF/Komisija, T‑15/02, EU:T:2006:74, točka 606).

127

Spomniti je treba tudi, da delovanje Komisije ureja načelo kolegialnosti, ki izhaja iz člena 250 PDEU in temelji na enakosti članov Komisije pri odločanju ter zlasti pomeni, prvič, da se odločitve sprejemajo skupaj, in drugič, da imajo vsi člani kolegija skupno politično odgovornost za vse sprejete odločitve. Tako je zlasti pri aktih, ki so izrecno opredeljeni kot odločbe in jih mora Komisija sprejeti v zvezi s podjetji, da bi se upoštevala konkurenčna pravila, in katerih namen je ugotoviti kršitev teh pravil, izdati odredbe tem podjetjem in jim naložiti denarne kazni. Ker izrek in obrazložitev odločbe tvorita nedeljivo celoto, je v skladu z načelom kolegialnosti le kolegij pristojen hkrati sprejeti oba (sodba z dne 27. septembra 2012, Heijmans Infrastructuur/Komisija, T‑359/06, neobjavljena, EU:T:2012:489, točki 126 in 127). Poleg tega je Splošno sodišče na področju državnih pomoči presodilo, da je mnenje, ki ga o tekočem postopku izrazi član Komisije, pristojen za vprašanja konkurence, če je to mnenje strogo osebno in zadržano, mogoče pripisati samo temu članu in ne prejudicira stališča, ki ga bo kolegij članov Komisije sprejel ob koncu postopka (sodba z dne 8. julija 1999, Vlaamse Televisie Maatschappij/Komisija, T‑266/97, EU:T:1999:144, točki 49 in 54). Prav tako ni mogoče domnevati, da je svoboda članov Komisije pri odločanju odvisna od neprimernega občutka solidarnosti do kolega, ki je zadolžen za konkurenco (sodba z dne 15. marca 2006, BASF/Komisija, T‑15/02, EU:T:2006:74, točka 610).

128

Glede objektivne nepristranskosti, ki se nanaša na dejstvo, da mora institucija zagotoviti primerna jamstva, da se izključi vsak upravičen dvom, je treba navesti, da je Komisija, kot je ta pojasnila na obravnavi v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča, sprejela več internih besedil, ki ji nalagajo upoštevanje nekaterih pravil pri javnem komuniciranju. Natančneje, kodeks ravnanja komisarjev (C(2011) 2904), sprejet leta 2011, v členu 1.7 določa, da člani Komisije na podlagi načela kolegialnosti ne podajajo nobenih pripomb, ki bi vzbudile dvom o odločitvi Komisije, in tudi ne smejo razkrivati, o čem se je razpravljalo na sejah Komisije. Poleg tega je v določbah Priloge k Sklepu Komisije 2000/633/ES, ESPJ, Euratom z dne 17. oktobra 2000 o spremembi njenega poslovnika (UL 2000, L 267, str. 63), naslovljene „Kodeks ravnanja za osebje Evropske komisije v stikih z javnostmi“, navedeno, da „[k]akovost storitev pomeni, da morata biti Komisija in njeno osebje prijazna, objektivna in nepristranska“, v točki 2 te priloge, ki se nanaša na objektivnost in nepristranskost, pa je določeno, da mora „[o]sebje […] vselej ravnati objektivno in nepristransko ter v interesu [Unije] in za javno korist“ ter da mora „[r]avnati […] neodvisno, v okviru politike, ki jo je določila Komisija, in njegovo vedenje ne sme nikoli biti podrejeno osebnim ali nacionalnim interesom oziroma političnemu pritisku“. Tudi GD za konkurenco v kodeksu etike in integritete, sprejetem 28. junija 2010, svojemu osebju glede svobode izražanja priporoča, naj se izogiba vsakršnemu razpravljanju o zadevah, v zvezi s katerimi Komisija ni sprejela uradnega stališča, in glede stikov z mediji, naj se izogiba komentiranju zadev, ki so še predmet preiskave in v zvezi s katerimi Komisija ni sprejela uradnega stališča.

129

Tožeče stranke trdijo, da je Varuh človekovih pravic že ugotovil primer slabega upravljanja v zvezi z istim članom Komisije, pristojnim za konkurenco, kot je ta, ki je bil na položaju ob sprejetju izpodbijanega sklepa, ker je ta član Komisije tako kot v obravnavani zadevi javno podal izjave, iz katerih je bilo mogoče sklepati, da je že prišel do sklepa, še preden je bila končana preiskava.

130

V zvezi s tem je treba spomniti, da ugotovitve Varuha človekovih pravic o obstoju „dejanja slabega upravljanja“ sodišča Unije ne zavezujejo in so lahko zgolj indic, da je zadevna institucija kršila načelo dobrega upravljanja. Postopek pred Varuhom človekovih pravic, ki ni pristojen za sprejemanje zavezujočih odločitev, je za državljane Unije namreč alternativno zunajsodno sredstvo glede na vložitev tožbe pri sodišču Unije, ki ustreza posebnim merilom in nima nujno istega cilja, kot ga ima sodno varstvo (sodba z dne 25. oktobra 2007, Komninou in drugi/Komisija, C‑167/06 P, neobjavljena, EU:C:2007:633, točka 44). A fortiori za sodišče Unije ne morejo biti zavezujoče razlage prava Unije, ki jih poda Varuh človekovih pravic.

131

Glede subjektivne nepristranskosti, ki se nanaša na dejstvo, da nobeden od članov zadevne institucije, ki vodi postopek v zadevi, ne sme biti pristranski in ne sme imeti osebnih predsodkov, tožeče stranke v obravnavanem primeru dvema članoma Komisije, ki sta bila zaporedoma pristojna za konkurenco, to sta N. Kroes in J. Almunia, očitajo, da sta med upravnim postopkom trikrat javno podala izjave glede rezultatov preiskave, ki se je nanašala nanje. Kot so tožeče stranke poudarile na obravnavi, sta ta člana Komisije ob sprejetju izpodbijanega sklepa še vedno zasedala funkcije v tej instituciji, sodelovala pri njegovem sprejetju in bila v različnih obdobjih neposredno pristojna za preiskavo zadeve. Poleg tega je J. Almunia podpisal izpodbijani sklep.

132

Prvič, iz spisa je razvidno, da je N. Kroes med tiskovno konferenco, katere predmet je bila predstavitev ugotovitev poročila o preiskavi farmacevtskega sektorja, navedla, da „[p]oročilo žal potrjuje, da obstajajo v farmacevtskem sektorju težave s konkurenco“, da so „prakse podjetij pri tem pomemben dejavnik“ ter da je „[v] poročilu […] zlasti ugotovljeno, da si proizvajalci originalnih zdravil dejavno prizadevajo za odlog vstopa generičnih zdravil na njihove trge“ (govor, objavljen na spletišču GD za konkurenco). Po navedbah tožečih strank je N. Kroes poleg tega dodala, da je „[n]a splošno […] namreč mogoče sklepati, da je v deželi nekaj gnilega“ (odlomek s spletišča spletnega časopisa EU Observer). Komisija v dupliki trdi, da je šlo pri teh besedah zgolj za navajanje novinarja in da članek potrjuje, da se je izraz „gnilega“ nanašal na sektorsko preiskavo, in ne na tožeče stranke. Med isto tiskovno konferenco je ista članica Komisije, pristojna za konkurenco, v ločenem delu, naslovljenem „Zadeve v zvezi s konkurenco in nadzor“, omenila začetek postopka proti tožečim strankam in nekaterim družbam proizvajalkam generičnih zdravil, pri čemer je natančneje navedla, da „[g]re za domnevne kršitve pravil Pogodbe [DEU] o omejevalnih poslovnih praksah (člen [101 PDEU]) in hkrati njenih pravil o zlorabi prevladujočega položaja na trgu (člen [102 PDEU])“, da bodo „[v] okviru te zadeve […] preučeni sporazumi, sklenjeni med družbo Servier in nekaterimi družbami proizvajalkami generičnih zdravil“, ter da so „[t]i sporazumi […] vplivali na vstop konkurenčnih generičnih različic perindoprila, prvovrstnega zdravila za boj proti srčnim boleznim in povišanemu krvnemu tlaku“. Članica Komisije, pristojna za konkurenco, je torej razlikovala med rezultati sektorske preiskave in odločbo o začetku postopka proti tožečim strankam. V zvezi z zadnjenavedenim postopkom je članica Komisije, pristojna za konkurenco, pazila, da je pojasnila, da gre za morebitne kršitve pravil o konkurenci. Zgolj okoliščine, da je v naslednjem stavku omenila, da so zadevni sporazumi vplivali na vstop generičnih zdravil na trg, same po sebi glede na okvir, na katerega je opozorila v prejšnjem stavku, ni mogoče razumeti tako, da je menila, da gre za kršitev pravil o konkurenci. Članica Komisije, pristojna za konkurenco, je na tej tiskovni konferenci tako le obvestila javnost o tekoči preiskavi z diskretnostjo in zadržanostjo, ki ju narekuje spoštovanje domneve nedolžnosti.

133

Drugič, J. Almunia je 8. oktobra 2012 v govoru, s katerim je v Evropskem parlamentu predstavil delovni program Komisije v zvezi s politiko konkurence za obdobje 2013–2014, med drugim omenil postopek v zvezi s spornimi sporazumi, pri čemer je navedel, da sta „[v] farmacevtskem sektorju […] družbi […] in Servier prejeli […] očitke [Komisije] pred poletjem“, da je „[z]askrbljen[…] […], da sta ti družbi zlorabljali svoje patente za oviranje dostopa cenejših generičnih zdravil do trga“, ter da „[u]pa[…], da bodo odločbe, ki bodo sprejete – po možnosti v letu 2013 – pripeljale do sprememb sedanjih praks nekaterih akterjev v sektorju, ki niso najboljše“ (govor, objavljen na spletišču GD za konkurenco). Vendar član Komisije z navedbo, da je Komisija v obravnavani zadevi in še eni zadevi tožečim strankam in drugim podjetjem poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ter da bodo odločbe sprejete v letu 2013, ni kršil svoje obveznosti nepristranskosti in je zgolj obvestil Parlament o tekoči preiskavi z diskretnostjo in zadržanostjo, ki ju narekuje spoštovanje domneve nedolžnosti. Spomniti je namreč treba na predhodno naravo obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, katerega naloga v skladu s predpisi Unije je, da se podjetjem zagotovijo vsi elemente, ki jih potrebujejo za svojo učinkovito obrambo, preden Komisija izda končno odločbo (glej sodbo z dne 27. septembra 2012, Koninklijke Wegenbouw Stevin/Komisija, T‑357/06, EU:T:2012:488, točka 43 in navedena sodna praksa). Čeprav lahko končna odločba Komisije v skladu s členom 27(1) Uredbe št. 1/2003 temelji samo na očitkih, glede katerih so se imele stranke priložnost izjaviti, pa ni potrebno, da so v njej povzeti vsi elementi, ki so bili omenjeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, zlasti če se ugotovi, da ti elementi niso zadostni. Tako je za obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah značilno, da je začasno in da lahko presoja, ki jo pozneje opravi Komisija na podlagi pripomb, ki so jih v odgovor posredovale stranke, in drugih ugotovitev o dejstvih, pripelje do drugačnih ugotovitev (sodba z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 63). Poleg tega po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, s katerim Komisija v prvi analizi presodi, da je bila storjena kršitev, ni več nujno, da mora biti dolžnost zadržanosti člana Komisije, pristojnega za konkurenco, tako obsežna, saj lahko ta v javnih izjavah z vso previdnostjo, zahtevano v zvezi z začasno presojo, poroča o tem, kar se v tej fazi postopka očita podjetju.

134

Nazadnje, tretjič, iz spisa je razvidno, da naj bi J. Almunia 12. aprila 2013 v govoru pred ameriško odvetniško zbornico v Washingtonu, katerega prepis je bil objavljen v medijih, navedel, da bo „Komisija […] v prihodnjih mesecih odločila o zakonitosti sporazumov, ki so bili sklenjeni med farmacevtskimi družbami z namenom doseči odlog vstopa cenejših generičnih zdravil na trg“, in da „bodo rezultati sektorske preiskave preoblikovani v odločbe v zadevah […] in Servier“ (odlomek s spletišča MLex). Poudariti je treba, da so v tem članku besede člana Komisije navedene le posredno. Poleg tega je te besede tudi ob predpostavki, da jih je član Komisije, pristojen za konkurenco, dejansko izrekel, mogoče razlagati le v smislu, da je obstajala možnost sprejetja odločbe v tej zadevi (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 8. julija 1999, Vlaamse Televisie Maatschappij/Komisija, T‑266/97, EU:T:1999:144, točka 53). Posledično je član Komisije, pristojen za konkurenco, le obvestil javnost o tekoči preiskavi z diskretnostjo in zadržanostjo, ki ju narekuje spoštovanje domneve nedolžnosti. Vsekakor je treba spomniti, da so bile te besede le mnenje, ki ga je o tekočem postopku izrazil član Komisije, pristojen za konkurenco, ter ki ga je mogoče pripisati samo temu članu in ki ni vplivalo na stališče, ki ga je kolegij članov Komisije sprejel ob koncu postopka (glej točko 127 zgoraj).

135

Zato ni treba preučiti trditve tožečih strank, da bi bil izpodbijani sklep drugačen, če ne bi bilo teh izjav članov Komisije.

136

Tožeče stranke v utemeljitev tega tožbenega razloga poleg tega članu Komisije, pristojnemu za konkurenco, in njegovemu kabinetu očitajo, da nista bila navzoča na večini zaslišanja. Vendar z okoliščino, ki so jo na obravnavi poudarile tožeče stranke, da se J. Almunia ni udeležil njihovega zaslišanja pred Komisijo in da ga je tam zastopal član njegovega kabineta, ni mogoče dokazati, da je bila odločitev o naložitvi sankcije načeloma sprejeta že pred tem zaslišanjem. Prav tako nobeden od predpisov ne določa, da je udeležba člana Komisije ali člana njegovega kabineta na zaslišanju obvezna. Sodišče Unije pa meni, da se z načelom dobrega upravljanja ne more spremeniti v obveznost to, česar zakonodajalec ni že prej določil kot obveznost (glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 2012, Koninklijke Wegenbouw Stevin/Komisija, T‑357/06, EU:T:2012:488, točka 242).

137

Tožeče stranke Komisiji tudi očitajo, da ni upoštevala dokaznih pravil in standardov, ki se uporabljajo, pri čemer se sklicujejo na več točk obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jih izpodbijajo v drugih tožbenih razlogih (izkrivljanje dejstev, napaka pri pravnem merilu, ki se uporablja za opredelitev kršitve zaradi cilja, preširoka razlaga pojma potencialne konkurence itd.). V repliki trdijo, da je namen teh primerov dokazati pristranskost, ki jo je vključevala preiskava. Kot zatrjuje Komisija, pa se te trditve tožečih strank prekrivajo z vprašanjem, ali so dejanske ugotovitve v izpodbijanem sklepu ustrezno podprte z dokazi, ki jih je predložila Komisija, in ali je ta institucija pri svoji analizi napačno uporabila pravo (glej v tem smislu sodbo z dne 24. oktobra 1991, Atochem/Komisija, T‑3/89, EU:T:1991:58, točka 39). Zato bodo te trditve preučene pozneje v okviru vsebinskih razlogov. Vsekakor je treba ugotoviti, da te trditve temeljijo zgolj na navedbah in da z njimi ni mogoče dokazati, da je Komisija dejansko prejudicirala izid upravnega postopka ali pristransko izvedla preiskavo (glej v tem smislu sodbo z dne 6. julija 2000, Volkswagen/Komisija, T‑62/98, EU:T:2000:180, točka 272).

138

Tožeče stranke nazadnje trdijo, da to, da interni odbor GD za konkurenco ni izvedel medsebojnega strokovnega pregleda zadeve, kaže na pristranskost izpodbijanega sklepa in utemeljuje razglasitev njegove ničnosti zaradi kršitve načela domneve nedolžnosti in člena 41 Listine o temeljnih pravicah. Vendar je treba poudariti, da nobeden od predpisov ali internih pravil Komisije tej instituciji ne nalaga, da organizira, da interni odbor opravi medsebojen strokovni pregled vseh zadev, in spomniti, da se z načelom dobrega upravljanja ne more spremeniti v obveznost to, česar zakonodajalec ni že prej določil kot obveznost (glej točko 136 zgoraj). Res je, da je bil leta 2004 v GD za konkurenco uveden sistem medsebojnega strokovnega pregledovanja. Vendar iz dokumenta, ki ga je Komisija objavila septembra 2011 in ima naslov „Postopek za uporabo členov 101 in 102 PDEU: ključni akterji ter sistem nadzora in ravnotežja“, izhaja, da generalni direktor GD za konkurenco v dogovoru s članom Komisije, pristojnim za konkurenco, določi zadeve, v katerih se organizira ta interni odbor, da odločba o organizaciji takega odbora in njegova sestava nista javni ter da medsebojni strokovni pregled zadeve nikakor ne vključuje strank, ki so predmet postopka, ali katerih koli drugih tretjih oseb. Organizacija takega medsebojnega strokovnega pregleda se torej od GD za konkurenco ne zahteva v vseh zadevah, tako da Komisiji ni mogoče očitati, da ga v obravnavani zadevi ni organizirala.

139

Zato je treba tožbeni razlog zavrniti.

2.   Neobstoj učinkovitega posvetovanja s Svetovalnim odborom za omejevalna ravnanja in prevladujoče položaje

a)   Trditve strank

[…]

b)   Presoja Splošnega sodišča

142

Člen 14 Uredbe št. 1/2003, ki je del poglavja IV v zvezi s sodelovanjem med Komisijo na eni strani ter organi, pristojnimi za konkurenco v državah članicah, in nacionalnimi sodišči na drugi, v odstavku 1 določa, da se „Komisija […] posvetuje s Svetovalnim odborom za omejevalna ravnanja in prevladujoče položaje, preden sprejme katero koli odločbo na podlagi členov 7, 8, 9, 10, 23, člena 24(2) in člena 29(1)“ te uredbe. Člen 14(2) Uredbe št. 1/2003 določa, da „[z]a razpravo o posameznih primerih sestavljajo Svetovalni odbor predstavniki organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah“. V členu 14(3) Uredbe št. 1/2003 je pojasnjeno, da Svetovalni odbor da pisno mnenje o predhodnem osnutku odločbe Komisije, v členu 14(5) te uredbe pa, da „Komisija kar najbolj upošteva mnenje Svetovalnega odbora“, pri čemer ga „obvešča o tem, na kakšen način je bilo njegovo mnenje upoštevano“. Poleg tega je treba „[n]a zahtevo ene ali več članic […] utemeljiti stališča, ki so navedena v mnenju“ (člen 14(3) Uredbe št. 1/2003). V točki 58 Obvestila Komisije o sodelovanju v okviru mreže organov, pristojnih za konkurenco (UL 2004, C 101, str. 43; v nadaljevanju: Obvestilo o sodelovanju v okviru mreže organov, pristojnih za konkurenco) je poleg tega določeno, da je „Svetovalni odbor […] forum, v katerem strokovnjaki iz različnih organov, pristojnih za konkurenco, razpravljajo o posameznih zadevah in splošnih vprašanjih v zvezi s konkurenčnim pravom [Unije]“.

143

Na postopkovni ravni člen 14(3) Uredbe št. 1/2003 določa, da posvetovanje s Svetovalnim odborom „lahko poteka na zasedanju, ki ga skliče in vodi Komisija, vendar ne prej kakor v 14 dneh po obvestilu o sklicu, ki so mu priloženi predstavitev dejanskega stanja, podatki o najpomembnejših dokumentih in predhodni osnutek odločbe“. „Kadar Komisija pošlje obvestilo o sklicu razprave [zasedanja], ki naj bo v roku, krajšem od zgoraj navedenega, lahko razprava [zasedanje] poteka na predlagani dan le, če temu ne nasprotuje nobena od držav članic.“ V točki 66 Obvestila o sodelovanju v okviru mreže organov, pristojnih za konkurenco je tudi pojasnjeno, da „Uredba Sveta določa možnost, da države članice dajo soglasje za določitev krajšega roka med pošiljanjem obvestila o sklicu in zasedanjem“. Člen 14(3) Uredbe št. 1/2003 poleg tega določa, da lahko Svetovalni odbor „[s]voje mnenje […] da tudi, če nekateri člani niso prisotni in niso zastopani“. Nazadnje, člen 14(4) Uredbe št. 1/2003 določa, da „[r]azprava [posvetovanje] lahko poteka tudi v obliki pisnega postopka“, da pa „Komisija na zahtevo katere koli države članice skliče zasedanje“. V skladu s to določbo „[p]ri pisnem postopku Komisija določi rok najmanj 14 dni, do katerega morajo države članice dati svoje pripombe, ki se razpošljejo vsem drugim državam članicam“.

144

V dokumentu z naslovom „Določbe o načinu dela Svetovalnega odbora“ z dne 19. decembra 2008, ki ga je Komisija predložila 6. novembra 2015 na podlagi ukrepa procesnega vodstva, so pojasnjene različne faze pred posvetovanjem s Svetovalnim odborom, zlasti faze, ki nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, omogočajo, da se seznanjajo s primerom, medtem ko preiskava zadeve napreduje.

145

Prvič, v zvezi s tem je treba spomniti, da iz določb člena 11(2) Uredbe št. 1/2003 izhaja, da „Komisija organom, pristojnim za konkurenco v državah članicah, pošlje kopije vseh najpomembnejših dokumentov, ki jih zbere in so v zvezi z uporabo členov 7, 8, 9, 10 in člena 29(1)“ navedene uredbe, ter da „Komisija priskrbi organu, pristojnemu za konkurenco v državi članici, na njegovo zahtevo kopijo drugih obstoječih dokumentov, ki so potrebni za oceno primera“. Poleg tega člen 11(6) Uredbe št. 1/2003 določa, da „[k]o Komisija začne postopek za izdajo odločbe iz poglavja III, razbremeni organe, pristojne za konkurenco v državah članicah, uporabe členov [101 in 102 PDEU]“, ter da „[č]e organ, pristojen za konkurenco v državi članici, že obravnava primer, Komisija sproži svoje postopke šele po posvetovanju z nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco“. Na podlagi teh določb Komisija nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, pošlje – takoj po tem, ko jih vroči zadevnemu podjetju oziroma jih prejme – začetno odločbo o začetku postopka, obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, naslovljeno na to podjetje, odgovor navedenega podjetja na ta dokument in druge najpomembnejše dokumente v zvezi z zadevo (glej točki 6 in 7 Določb o načinu dela Svetovalnega odbora).

146

Drugič, v točkah od 33 do 36 Določb o načinu dela Svetovalnega odbora je določeno, da za vsako zadevo, v kateri Komisija naslovi obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah na podjetje, ta institucija v 45 dneh po tem, ko pošlje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zadevnim strankam, imenuje enega od nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, za poročevalca v zadevi (v nadaljevanju: NOPK poročevalec), in sicer po izmeničnem vrstnem redu, ki se ujema s šestmesečnimi predsedstvi Sveta Evropske unije, razen če zaradi objektivnosti ni treba izbrati drugega nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, v tem primeru pa lahko Komisija – če prvi nacionalni organ, pristojen za konkurenco, s tem soglaša – izbere naslednji organ na tem seznamu šestmesečnih predsedstev (točke 28, 33 in 34). NOPK poročevalec, ki je odgovoren za to, da drugim nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, pomaga razumeti zadevo in jih obvešča o glavnih fazah preiskave zadeve, zato tesno sodeluje s Komisijo (točki 40 in 42). V Določbah o načinu dela Svetovalnega odbora je NOPK poročevalcu tudi priporočeno, da najmanj pet dni pred zasedanjem Svetovalnega odbora razpošlje seznam glavnih vprašanj v zvezi z zadevo (točka 44(i)) ter da na začetku zasedanja Svetovalnega odbora predstavi zadevo in njen pomen (točka 44(ii)).

147

Tretjič, kot določa člen 11(1) Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81), „Komisija da strankam, na katere naslovi ugotovitve o možnih kršitvah, možnost zaslišanja pred posvetovanjem s Svetovalnim odborom iz člena 14(1) Uredbe […] št. 1/2003“. Poleg tega člen 14(3) Uredbe št. 773/2004 določa, da „Komisija povabi organe držav članic, ki so pristojni za konkurenco, da se udeležijo ustnega zaslišanja“, in da „[p]rav tako lahko povabi uradnike in javne uslužbence drugih organov držav članic“. V točki 12 Določb o načinu dela Svetovalnega odbora je natančneje navedeno, da je udeležba nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, na zaslišanju koristna za učinkovito delovanje Svetovalnega odbora. Vendar z nobeno določbo ni določeno, da ima NOPK poročevalec na zaslišanju posebno vlogo.

148

V skladu s sodno prakso glede ustreznih določb Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prva uredba o izvajanju členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3), ki jo je nasledila Uredba št. 1/2003, je posvetovanje s Svetovalnim oborom bistvena postopkovna zahteva, katere kršitev vpliva na zakonitost končne odločbe Komisije, če je ugotovljeno, da zaradi neupoštevanja pravil o posvetovanju Svetovalni odbor ni mogel izdati mnenja ob poznavanju vseh dejstev. Vsebino in bistveno oziroma nebistveno naravo obveznosti, izhajajočih iz določb, ki urejajo posvetovanje s Svetovalnim odborom, je tako treba presojati v vsakem primeru posebej glede na ta cilj, ki je temu odboru omogočiti, da svoje svetovalne naloge opravi ob poznavanju vseh dejstev (glej v tem smislu sodbi z dne 10. julija 1991, RTE/Komisija, T‑69/89, EU:T:1991:39, točki 21 in 23, in z dne 15. marca 2000, Cimenteries CBR in drugi/Komisija, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, EU:T:2000:77, točka 742).

149

V zvezi s tem je bilo glede dokumentov, ki jih je treba poslati Svetovalnemu odboru, presojeno, da posvetovanje sicer spada v okvir sodelovanja med Komisijo in državami članicami ter da njegov namen ni izvedba kontradiktornega postopka v zvezi z zadevnimi podjetji, vendar mora biti Svetovalni odbor popolnoma objektivno obveščen zlasti o stališčih in glavnih trditvah, ki so jih izrazila zadevna podjetja v svojih pripombah o vseh očitkih, ki jih je proti njim Komisija izpostavila ob koncu preiskave. Tako tudi zapisnik o zaslišanju načeloma spada med najpomembnejše dokumente v smislu člena 10(5) Uredbe št. 17 in ga je treba torej poslati Svetovalnemu odboru ob njegovem sklicu. Vendar je pošiljanje zapisnika o zaslišanju bistvena postopkovna zahteva, le če se v danem primeru to pošiljanje izkaže za nujno, da se Svetovalnemu odboru omogoči, da izda mnenje ob poznavanju vseh dejstev, torej ne da bi bil z netočnostmi in izpusti zaveden v zmoto glede nekega bistvenega vprašanja. To ne velja, ko zapisnik o zaslišanju ne vsebuje pomembnih elementov za presojo, ki bi bili novi glede na pisne odgovore zadevnega podjetja na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, priložene obvestilu o sklicu Svetovalnega odbora. V takem primeru namreč to, da Komisija ob sklicu Svetovalnega odbora temu ni poslala zapisnika o zaslišanju, ne posega v pravico zadevnega podjetja do obrambe in nima nobenega vpliva na izid postopka posvetovanja. Taka opustitev zato ne more povzročiti neveljavnosti celotnega upravnega postopka in s tem dvomov o zakonitosti končne odločbe (sodba z dne 10. julija 1991, RTE/Komisija,T‑69/89, EU:T:1991:39, točke od 21 do 23).

150

Poleg tega je bilo odločeno, da to, da Komisija Svetovalnemu odboru ne sporoči natančnega zneska predlagane globe, ni kršitev bistvene postopkovne zahteve posvetovanja s tem odborom, če so mu bili predloženi vsi elementi, ki so potrebni za pripravo mnenja glede glob. Svetovalni odbor je treba obveščati le o merilih, ki bodo uporabljena za naložitev globe (glej v tem smislu sodbo z dne 15. marca 2000, Cimenteries CBR in drugi/Komisija, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, EU:T:2000:77, točki 747 in 748). V točki 23 Določb o načinu dela Svetovalnega odbora je tako opozorjeno na potrebo po zagotovitvi zaupnosti izmenjav znotraj tega odbora, zlasti glede zneska globe. V točki 24 teh določb je v zvezi z določitvijo zneska globe predvideno, da Komisija na zasedanju Svetovalnega odbora razdeli dokument, v katerem je pojasnjena uporabljena metoda izračuna z natančnim sklicevanjem na Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2; v nadaljevanju: Smernice o načinu določanja glob), da lahko člani Svetovalnega odbora zaprosijo za dodaten čas za preučitev tega dokumenta in da se ob koncu zasedanja navedeni dokumenti vrnejo Komisiji.

151

V obravnavanem primeru tožeče stranke na prvem mestu trdijo, da Komisija ni izvedla učinkovitega posvetovanja s Svetovalnim odborom, ker ni poslala dela predhodnega osnutka sklepa, ki se je nanašal na globe, in odgovorov podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ker je bil rok, v katerem je bil predhodni osnutek izpodbijanega sklepa poslan njegovim članom, prekratek, ker je povzetek predhodnega osnutka sklepa, poslan nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, vključeval opustitve in ker mnenje Svetovalnega odbora ni bilo zadostno obrazloženo. Te različne trditve je treba preučiti glede na listine iz spisa in zlasti glede na pojasnila o dejstvih, ki jih je Komisija predložila 6. novembra 2015 v odgovor na zgoraj omenjeni ukrep procesnega vodstva in na obravnavi.

152

Glede trditve tožečih strank, da del predhodnega osnutka sklepa, ki se je nanašal na globe, ni bil poslan, so jo tožeče stranke na obravnavi umaknile, kar je bilo zabeleženo v zapisniku o obravnavi. Čeprav so tožeče stranke na obravnavi vseeno trdile, da nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, ob zasedanjih Svetovalnega odbora ni bila sporočena metoda izračuna zneska globe, ta očitek ni podprt z dejstvi, ker je iz spisa razvidno, da je Komisija nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, 3. julija 2014 poslala poglavje 10 v zvezi z globami, v katerem so bili pojasnjeni glavni elementi te metode, skupaj z opominom glede obvestila o sklicu drugega zasedanja Svetovalnega odbora 7. julija 2014. V tem okviru je treba poudariti, da so bili nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, že prej, 23. julija 2013, poslani odgovori podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, 19. decembra 2013 jim je bil poslan dopis o dejstvih, 13. februarja 2014 pa so jim bili poslani odgovori podjetij na ta dopis. Nazadnje, Komisija jim je 20. maja 2014 poslala dopis o dejstvih, ki se je nanašal na pripis odgovornosti za kršitve, ter odgovore družb Mylan, Niche in Unichem na ta dopis.

153

Glede roka, v katerem je bil poslan predhodni osnutek sklepa, je iz spisa razvidno, da je Komisija nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco v državah članicah, ta predhodni osnutek sklepa poslala v treh fazah: poglavja od 1 do 4 so jim bila poslana 12. junija 2014 skupaj z obvestilom o sklicu prvega zasedanja Svetovalnega odbora 30. junija 2014, poglavja od 5 do 9 so jim bila poslana 20. junija 2014 skupaj s povzetkom predhodnega osnutka sklepa, poglavje 10 v zvezi z globami (razen v zvezi z natančnimi zneski glob) pa jim je bilo poslano 3. julija 2014 skupaj z opominom glede obvestila o sklicu – poslanega 30. junija 2014 – drugega zasedanja Svetovalnega odbora 7. julija 2014, ki bi se moral nanašati na celoten predhodni osnutek sklepa. V zvezi s tem je treba poudariti – kot trdijo tožeče stranke – da je v določbah priročnika GD za konkurenco o postopkih v zvezi s politiko konkurence, in sicer v točki 10 na strani 109, sicer navedeno, da se običajno organizirata dve zasedanji tega odbora, od katerih se prvo nanaša na vsebino zadeve, drugo pa na zneske glob, vendar te določbe ne zahtevajo sistematičnega upoštevanja te organizacijske sheme. Poleg tega je iz spisa razvidno, da je v obravnavanem primeru Komisija v obvestilu o sklicu drugega zasedanja, poslanem 30. junija 2014, in v elektronskem sporočilu z dne 3. julija 2014 izrecno navedla, da se bo dnevni red zasedanja 7. julija 2014 nanašal na razpravo o zadevi v celoti.

154

Res je, da je tako postopno pošiljanje dokumentov, ki je bilo v nekaterih primerih izvedeno brez upoštevanja roka 14 dni, kazalo na določeno naglico, verjetno povezano z dejstvom, da je Komisija nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, že v obvestilu o sklicu zasedanja 30. junija 2014 naznanila, da namerava svoj sklep sprejeti 9. julija 2014, in da to pošiljanje članom odbora ni omogočalo najboljših pogojev za zavzetje stališča. Vendar je treba ugotoviti, da nobeden od nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, ni nasprotoval datumoma teh zasedanj, medtem ko bi v skladu s členom 14(3) Uredbe št. 1/2003 tako nasprotovanje preprečilo izvedbo zadevnih zasedanj. Poleg tega je iz spisa razvidno, da je Komisija nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, 6. julija 2009 poslala začetno odločbo o začetku postopka, 31. julija 2012 obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, naslovljeno na zadevna podjetja, 23. julija 2013 odgovore podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, 19. decembra 2013 dopis o dejstvih, 13. februarja 2014 odgovore podjetij na ta dopis ter 20. maja 2015 dopis o dejstvih, ki se je nanašal na pripis odgovornosti za kršitve, in odgovore družb Mylan, Niche in Unichem na ta dopis. Prav tako jim je Komisija 25. junija 2014 poslala predhodni osnutek zapisnika o zaslišanju, ki ga je pripravil pooblaščenec za zaslišanje.

155

Čeprav se torej lahko zdi posebej obžalovanja vredno, da je Komisija – glede na njihovo dolžino (približno 600 strani) in zahtevnost – poglavja od 5 do 9 predhodnega osnutka sklepa nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco v državah članicah, poslala šele deset dni pred izvedbo prvega zasedanja Svetovalnega odbora, je treba ugotoviti, da so bili člani Svetovalnega odbora – ob upoštevanju vseh elementov, navedenih zgoraj v točkah 153 in 154 – zadostno seznanjeni z vsebino primera in predhodnega osnutka sklepa ter da je posledično ta odbor lahko izdal mnenje ob poznavanju vseh dejstev.

156

Poleg tega je treba pojasniti, da v nasprotju z zatrjevanjem tožečih strank niti določbe člena 14(3) Uredbe št. 1/2003 niti določbe točke 66 Obvestila o sodelovanju v okviru mreže organov, pristojnih za konkurenco, ne nalagajo Komisiji, da pridobi izrecno predhodno soglasje organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah, da bi lahko odstopala od 14‑dnevnega roka, ki je predviden med pošiljanjem obvestila o sklicu članom Svetovalnega odbora in zasedanjem tega odbora. Iz člena 14(3) Uredbe št. 1/2003 namreč izhaja, da če Komisija pošlje obvestilo o sklicu zasedanja v roku, krajšem od zgoraj navedenega, lahko države članice temu nasprotujejo, sicer pa se zasedanje izvede na dan, ki ga je določila Komisija. Poleg tega je treba v zvezi z domnevno kršitvijo načela dobrega upravljanja spomniti, da se s tem načelom ne more spremeniti v obveznost to, česar zakonodajalec ni že prej določil kot obveznost (glej točko 136 zgoraj).

157

Glede mnenja, ki ga izda Svetovalni odbor, je treba spomniti, prvič, da v skladu s členom 14(6) Uredbe št. 1/2003 objava tega mnenja ni sistematična, pri čemer iz sodne prakse izhaja, da niti to, da se ne pošlje zadevnim podjetjem, ni v nasprotju z načelom spoštovanja pravice do obrambe (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 1983, Musique Diffusion française in drugi/Komisija, od 100/80 do 103/80, EU:C:1983:158, točki 35 in 36), in drugič, da se stališča, izražena v tem mnenju, v skladu z določbami člena 14(3) Uredbe št. 1/2003 utemeljijo, le če vsaj eden od članov navedenega odbora to zahteva, kar se v obravnavanem primeru ni zgodilo. Člen 27(2) Uredbe št. 1/2003 tudi določa, da stranke, na katere se nanaša postopek, ki ga Komisija vodi na podlagi člena 101 PDEU, nimajo vpogleda v korespondenco med Komisijo in organi, pristojnimi za konkurenco v državah članicah, ali med temi organi, vključno z dokumenti, ki so sestavljeni v skladu s členoma 11 in 14 te uredbe. Poleg tega uradniki in uslužbenci Komisije in organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah, na podlagi člena 28(2) Uredbe št. 1/2003 ne smejo razkrivati informacij, ki jih pridobivajo ali izmenjujejo med seboj v skladu s to uredbo, in informacij, za katere velja varovanje poslovne skrivnosti, pri čemer ta obveznost velja tudi za vse predstavnike in izvedence držav članic, ki se udeležujejo zasedanj Svetovalnega odbora v skladu s členom 14 Uredbe št. 1/2003. Zato tožeče stranke ne morejo uspešno zatrjevati, da mnenje, ki ga je izdal Svetovalni odbor, ni bilo zadostno obrazloženo. Poleg tega glede na določbe, ki se uporabljajo, okoliščina, da je mnenje kratko in ne preveč podrobno, ne more pomeniti, da Svetovalni odbor ni imel na voljo vseh elementov za to, da je lahko odločil ob poznavanju vseh dejstev, in prav tako ne pomeni, da se ta odbor ni opredelil ob poznavanju vseh dejstev, in to čeprav se je opredelil na kratko.

158

Nazadnje, tožeče stranke trdijo, da je bil povzetek predhodnega osnutka sklepa, ki ga je Komisija poslala članom Svetovalnega odbora, delen in nepopoln, zato ta odbor ni mogel odločiti ob poznavanju vseh dejstev. Vendar je treba opozoriti – kot navaja Komisija – da namen tega povzetka ni napraviti pregled trditev, ki jih zadevno podjetje navede v obrambo, temveč olajšati razpravo o besedilu predhodnega osnutka sklepa, ki bo potekala v Svetovalnem odboru. Vsekakor pa je v obravnavanem primeru iz odgovora Komisije na ukrep procesnega vodstva razvidno, da je Komisija v povzetku, ki je spremljal predhodni osnutek sklepa, predstavila glavne točke tega osnutka, pri čemer je poudarila najtežavnejše vidike svoje analize (merila, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obstoj omejevanja konkurence zaradi cilja, opredelitev trga, uporaba člena 102 PDEU). Zgolj zaradi okoliščine, da v tem povzetku ni omenila stanja vseh sporov, ki so se nanašali na patent 947, razlage obsega nekaterih določb sporazumov o poravnavi, dejstev, ki so nastopila po tem, ko je EPU razveljavil patent 947, ali razlik med pridobitvijo tehnologije družbe Rolabo in pridobitvijo tehnologije druge družbe, ni mogoče sklepati, da Svetovalni odbor, ki je imel sicer na voljo številne dokumente v zvezi z zadevo, med drugim tudi trditve, ki so jih tožeče stranke podale v pripombah na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in na dopis o dejstvih (glej točki 152 in 154 zgoraj), ni mogel izdati mnenja ob poznavanju vseh dejstev.

159

Na drugem mestu tožeče stranke trdijo, da posvetovanje s Svetovalnim odborom ni bilo pravilno, ker je bilo na njegovih zasedanjih navzoče le skromno število njegovih članov ter ker NOPK poročevalec v zadevi, ki je bil imenovan z zamudo, ni bil navzoč na zaslišanju strank in na drugem zasedanju tega odbora.

160

Tožeče stranke Komisiji očitajo, da ni imenovala NOPK poročevalca v 45 dneh po tem, ko je poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, in da je namerno izbrala nacionalni organ, pristojen za konkurenco, ki ni bil navzoč na zaslišanju.

161

Ni sporno, da je v Določbah o načinu dela Svetovalnega odbora določeno, da je NOPK poročevalec načeloma imenovan v 45 dneh po tem, ko se obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah pošlje podjetjem, in v skladu z objektivnim merilom, to je načeloma glede na izmenični vrstni red, ki se ujema s šestmesečnimi predsedstvi Sveta (glej točko 146 zgoraj). V obravnavanem primeru je iz spisa razvidno, da se je postopek za imenovanje NOPK poročevalca začel 7. maja 2014 in da je bil Bundeswettbewerbsbehörde (zvezni organ, pristojen za konkurenco, Avstrija; v nadaljevanju: BWB) za NOPK poročevalca imenovan 3. junija 2014, to je po zaslišanju, vendar pred zasedanjema Svetovalnega odbora, ter da je bilo to imenovanje izvedeno v skladu z objektivnim merilom, in sicer glede na vrstni red šestmesečnih predsedstev Sveta. Zgolj okoliščine, da ni bil upoštevan 45‑dnevni rok za imenovanje NOPK poročevalca, kar je Komisija na obravnavi priznala, pa v tem primeru ni mogoče obravnavati tako, da je bila zaradi nje Svetovalnemu odboru preprečena izpolnitev njegovih nalog ob poznavanju dejstev. Vloga NOPK poročevalca pri tem, da nacionalni organi, pristojni za konkurenco, razumejo zadevo, in pri obveščanju teh organov je namreč posebej pomembna šele v fazi priprav na zasedanja Svetovalnega odbora (glej točko 164 spodaj), v obravnavani zadevi pa je bil v tej fazi postopka NOPK poročevalec že imenovan. Poleg tega je treba v zvezi z imenovanjem BWB za NOPK poročevalca poudariti, da tožeče stranke niso predložile ničesar, s čimer bi bilo mogoče dokazati, da je bilo to imenovanje povezano z nenavzočnostjo tega nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, na zaslišanju 15., 16., 17. in 18. aprila 2013, ter da je bilo to imenovanje vsekakor izvedeno v skladu s popolnoma objektivnim merilom, to je glede na vrstni red šestmesečnih predsedstev Sveta.

162

Tožeče stranke tudi zatrjujejo, da se Svetovalni odbor ni mogel opredeliti ob poznavanju vseh dejstev, ker se NOPK poročevalec ni udeležil niti zaslišanja strank 15., 16., 17. in 18. aprila 2013 niti zasedanja Svetovalnega odbora 7. julija 2014. Komisija trdi, da obvezna udeležba NOPK poročevalca na zaslišanju ni nikjer določena, in opozarja, da je bilo na njem navzočih osem držav članic.

163

Pomembno je navesti, da je v točki 12 Določb o načinu dela Svetovalnega odbora sicer navedeno, da je udeležba nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, na zaslišanju koristna za učinkovito delovanje Svetovalnega odbora, vendar pa nobena določba od NOPK poročevalca ne zahteva udeležbe na zaslišanju, pri čemer člen 14(3) Uredbe št. 773/2004 določa le, da so organi držav članic, ki so pristojni za konkurenco, povabljeni k udeležbi na zaslišanju, in to predvsem zato, ker vsi nacionalni organi, pristojni za konkurenco, prejmejo kopijo zapisnika o zaslišanju. Opozoriti je mogoče tudi, da so bili – kot navaja Komisija – nacionalni organi, pristojni za konkurenco, ustrezno povabljeni k udeležbi na zaslišanju in da je bilo na njem dejansko zastopanih osem izmed teh organov (glej za primer, v katerem nacionalni organi, pristojni za konkurenco, niso bili povabljeni na zaslišanje, sodbo z dne 21. septembra 2017, Feralpi/Komisija,C‑85/15 P, EU:C:2017:709, točke od 38 do 44). Poleg tega je treba spomniti, da je vloga NOPK poročevalca pri tem, da nacionalni organi, pristojni za konkurenco, razumejo zadevo, in pri obveščanju teh organov posebej pomembna pred Svetovalnim odborom, in ne v fazi zaslišanja. V Določbah o načinu dela Svetovalnega odbora je NOPK poročevalcu tako priporočeno, da najmanj pet dni pred prvim zasedanjem Svetovalnega odbora razpošlje seznam glavnih vprašanj v zvezi z zadevo, katerih namen je zlasti izvedeti, ali lahko nacionalni organi, pristojni za konkurenco, dosežejo splošno soglasje glede predhodnega osnutka sklepa, ali imajo pripombe glede nekaterih vidikov in ali želijo, da se mnenje objavi (točka 44(i)), ter da na začetku prvega zasedanja Svetovalnega odbora predstavi zadevo in njen pomen (točka 44(ii)). Iz spisa pa je razvidno, da se je BWB dejansko dogovarjal s Komisijo, da bi pripravil seznam vprašanj, ki ga je Komisija poslala v preučitev članom Svetovalnega odbora, in da se je udeležil prvega zasedanja tega odbora, na katerem je predstavil svoje poročilo, in tožeče stranke ne prerekajo, da je BWB ob tej priložnosti v celoti opravljal svojo vlogo NOPK poročevalca. Poleg tega zgolj okoliščina, da je Komisija drugim nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, seznam glavnih vprašanj v zvezi z zadevo poslala 26. junija 2014 zjutraj, to je štiri dni pred prvim zasedanjem Svetovalnega odbora, čeprav je v Določbah o načinu dela Svetovalnega odbora priporočeno, naj bo ta rok 5‑dnevni, ne more zadostovati za sklepanje, da se ta odbor ni mogel opredeliti ob poznavanju vseh dejstev. V nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, Komisiji poleg tega ni bilo treba imenovati drugega NOPK poročevalca, ker je v točki 38 Določb o načinu dela Svetovalnega odbora določena le možnost nadomestitve fizične osebe, ki zastopa nacionalni organ, pristojen za konkurenco, z drugo fizično osebo istega organa, če je to potrebno. Zato okoliščina, da se v obravnavanem primeru BWB ni udeležil zaslišanja strank 15., 16., 17. in 18. aprila 2013 ter na žalost prav tako ne drugega zasedanja Svetovalnega odbora 7. julija 2014, temu odboru ni preprečila, da se opredeli ob poznavanju vseh dejstev.

164

Glede očitka, ki se nanaša na navzočnost omejenega števila držav članic na zasedanjih Svetovalnega odbora, je iz spisa razvidno, da je bilo na zasedanju 30. junija 2014 zastopanih samo pet nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco (iz Kraljevine Španije, Italijanske republike, Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske), na zasedanju 7. julija 2014 pa samo dva (iz Zvezne republike Nemčije in Republike Finske). Iz tega dejansko izhaja, da je pri mnenju, ki ga je v obravnavanem primeru izdal Svetovalni odbor, sodelovalo omejeno število predstavnikov držav članic, ker se v skladu s točkama 20 in 21 Določb o načinu dela Svetovalnega odbora v mnenju, ki ga ta izda, upoštevajo samo pripombe in stališča, ki jih podajo člani, navzoči na zasedanju. Ko je bilo Komisiji na obravnavi postavljeno vprašanje o razlogih za tako skromno udeležbo in o možnosti preložitve zasedanj Svetovalnega odbora, je pojasnila, da je bila seznanjena z železniškimi stavkami in da je vzpostavila stik s člani odbora, da bi izvedela, ali imajo konkretne pripombe, da pa ni razmišljala o preložitvi zasedanj.

165

Čeprav drži, da bi bilo v takih okoliščinah primerno, da bi Komisija zasedanja Svetovalnega odbora preložila, pa iz skromnega števila predstavnikov držav članic na zasedanjih ni mogoče sklepati, da je Komisija v obravnavanem primeru kršila bistveno postopkovno zahtevo posvetovanja s tem odborom.

166

Namreč, najprej je treba ugotoviti, da tudi če se to lahko zdi nenavadno in nezdružljivo z določenim pojmovanjem dobrega upravljanja, nobena določba ne vsebuje pravila o sklepčnosti, potrebni za sprejetje mnenja Svetovalnega odbora. Poleg tega člen 14(3) Uredbe št. 1/2003 izrecno določa, da Svetovalni odbor „[s]voje mnenje lahko da tudi, če nekateri člani niso prisotni in niso zastopani“. Dalje je treba spomniti, da je Komisija organom, pristojnim za konkurenco v državah članicah, dolžna omogočiti sodelovanje v Svetovalnem odboru in da je v obravnavanem primeru storila vse potrebno za to, ker jim je poslala obvestili o sklicu zasedanj Svetovalnega odbora 30. junija in 7. julija 2014 in vse potrebne dokumente od začetka postopka (glej točki 153 in 154 zgoraj), ter da nihče ni nasprotoval datumoma teh zasedanj (glej točko 154 zgoraj). Nazadnje je treba poudariti, da Svetovalni odbor lahko pomeni forum, ki pomaga pri dosledni uporabi pravil o konkurenci, določenih v pravu Unije – kot je navedeno v uvodni izjavi 19 Uredbe št. 1/2003 – le če so organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, pripravljeni učinkovito sodelovati v njih, saj Komisija v zvezi s tem nima nobenega pooblastila za uporabo prisile.

167

Zato je treba tožbeni razlog zavrniti.

3.   Kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, pravice do obrambe in načela enakosti orožij

a)   Trditve strank

[…]

b)   Presoja Splošnega sodišča

170

Spomniti je treba, da je načelo učinkovitega sodnega varstva splošno načelo prava Unije, ki je danes razvidno iz člena 47 Listine o temeljnih pravicah (sodba z dne 8. decembra 2011, Chalkor/Komisija, C‑386/10 P, EU:C:2011:815, točka 52). To načelo je sestavljeno iz različnih elementov, ki zajemajo zlasti pravico do obrambe, načelo enakosti orožij, pravico do dostopa do sodišč ter pravico do svetovanja, obrambe in zastopanja (sodba z dne 6. novembra 2012, Otis in drugi, C‑199/11, EU:C:2012:684, točka 48). Načelo enakosti orožij, ki izhaja iz pojma poštenega sojenja, vključuje obveznost dati vsaki stranki razumno možnost, da predstavi svoje trditve, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je v primerjavi z nasprotno stranko ne postavljajo v bistveno slabši položaj (sodbi z dne 6. novembra 2012, Otis in drugi, C‑199/11, EU:C:2012:684, točka 71, in z dne 12. novembra 2014, Guardian Industries in Guardian Europe/Komisija, C‑580/12 P, EU:C:2014:2363, točka 31).

171

Tožeče stranke trdijo, da so bile zaradi omejitev, ki so jih bile deležne pri vložitvi tožbe, postavljene v bistveno slabši položaj v primerjavi s Komisijo, ki ni imela za pripravo izpodbijanega sklepa nobene omejitve v zvezi s časom ali dolžino. Vendar je treba spomniti, da iz sodne prakse ESČP, ki se nanaša na razlago člena 6(1) EKČP, na katero se je treba sklicevati v skladu s členom 52(3) Listine o temeljnih pravicah, izhaja, da pravica dostopa do sodnega varstva ni absolutna. Za uresničevanje te pravice veljajo določene omejitve, zlasti glede pogojev za dopustnost tožbe (sodba z dne 28. februarja 2013, Preveritev Arango Jaramillo in drugi/EIB, C‑334/12 RX‑II, EU:C:2013:134, točka 43). Čeprav morajo zainteresirane osebe pričakovati, da se bodo pravila o dopustnosti tožb uporabljala, njihova uporaba kljub temu posameznikom ne sme preprečiti, da uporabijo razpoložljivo pravno sredstvo (sodba z dne 28. februarja 2013, Preveritev Arango Jaramillo in drugi/EIB, C‑334/12 RX‑II, EU:C:2013:134, točka 43). ESČP tako meni, da te omejitve ne smejo ovirati prostega dostopa posameznika na tak način in do te mere, da je kršeno bistvo njegove pravice do dostopa do sodišča, ter da so združljive s členom 6(1) EKČP, samo če je njihov cilj legitimen in če obstaja primerno sorazmerje med uporabljenimi sredstvi in zastavljenim ciljem (glej sodbo ESČP z dne 6. decembra 2011, Anastasakis proti Grčiji, CE:ECHR:2011:1206JUD004195908, točka 24 in navedena sodna praksa).

172

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča dosledna uporaba predpisov Unije o procesnih rokih ustreza zahtevi po pravni varnosti in potrebi po izognitvi vsakršni diskriminaciji ali vsakršnemu samovoljnemu ravnanju pri vodenju sodnih postopkov (glej sodbo z dne 15. januarja 1987, Misset/Svet, 152/85, EU:C:1987:10, točka 11 in navedena sodna praksa, in sklep z dne 8. novembra 2007, Belgija/Komisija, C‑242/07 P, EU:C:2007:672, točka 16 in navedena sodna praksa) ter nikakor ne posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva (glej v tem smislu sklep z dne 17. maja 2002, Nemčija/Parlament in Svet, C‑406/01, EU:C:2002:304, točka 20). Kot navaja Komisija, načelo enakosti orožij ne zahteva, da sta trajanje upravnega postopka in dolžina roka za vložitev ničnostne tožbe enaka. Namen upravnega postopka je namreč Komisiji omogočiti preiskavo, da ugotovi, ali je treba sprejeti odločbo o ugotovitvi kršitve členov 101 in 102 PDEU, in podjetjem omogočiti, da si priskrbijo obrambo. V zvezi s tem je treba spomniti, da spoštovanje pravice do obrambe zahteva, da se zadevnemu podjetju v upravnem postopku omogoči, da ustrezno predstavi stališče glede resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter glede dokumentov, ki jih Komisija navaja v utemeljitev svoje trditve o obstoju kršitve Pogodbe (sodbi z dne 7. junija 1983, Musique Diffusion française in drugi/Komisija, od 100/80 do 103/80, EU:C:1983:158, točka 10, in z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 66). V tem smislu Uredba št. 1/2003 določa, da se strankam pošlje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem morajo biti jasno navedeni vsi bistveni elementi, na katere se Komisija opira v tej fazi postopka. Vendar je to obvestilo lahko v obliki povzetka in ni nujno, da je odločba kopija obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, saj je to obvestilo pripravljalni dokument, v katerem sta presoja dejanskega stanja in pravna presoja le začasni. Iz tega razloga Komisija lahko upošteva in tudi mora upoštevati elemente, ki izhajajo iz upravnega postopka, med drugim zaradi opustitve očitkov, ki so se izkazali za neutemeljene (sodba z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 67).

173

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da čeprav so imele tožeče stranke v skladu z določbami člena 263, šesti odstavek, PDEU in člena 102(2) Poslovnika z dne 2. maja 1991 za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep na voljo dva meseca in deset dni od njegove vročitve ter čeprav je bila zaradi tega roka naloga sestavljanja tožbe posebno težavna, ker je izpodbijani sklep izjemno dolg, poleg tega pa jim je bil vročen v poletnih mesecih, so tožeče stranke vseeno imele v upravnem postopku možnost za številne izmenjave s Komisijo glede svoje zadeve. Komisija je tožečim strankam tako poslala zahteve po informacijah januarja 2009, avgusta 2009, nato pa med decembrom 2009 in majem 2012. Tožeče stranke so bile poleg tega med letoma 2009 in 2012 povabljene k sodelovanju na več sestankih o stanju zadeve. Komisija je 27. julija 2012 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, na katero so tožeče stranke odgovorile 14. januarja 2013. Nato so bile tožeče stranke 15., 16., 17. in 18. aprila 2013 zaslišane, organizirani so bili novi sestanki o stanju zadeve in tožečim strankam so bile poslane nove zahteve po informacijah. Komisija je 18. decembra 2013 tožečim strankam odobrila dostop do dokazov, ki so bili zbrani oziroma dalje razkriti po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, in poslala dopis o dejstvih, na katerega so odgovorile 31. januarja 2014. Spomniti je treba tudi, da so bila tožečim strankam med pisnim delom postopka pred Splošnim sodiščem odobrena vsa podaljšanja rokov, za katera so zaprosile, in da torej na splošno kljub nekaterim posebnim omejitvam, s katerimi so se srečevale zaradi vložitve tožbe, v tem postopku niso bile postavljene v bistveno slabši položaj v primerjavi s Komisijo.

174

V zvezi z dolžino tožbe je treba spomniti, da so v skladu s sodno prakso ESČP predpisi o postopkovnih zahtevah, ki jih je treba upoštevati za vložitev pravnega sredstva, namenjeni zagotavljanju učinkovitega izvajanja sodne oblasti in da morajo zadevne osebe pričakovati, da se bodo ta pravila uporabljala (sodba ESČP z dne 6. decembra 2011, Anastasakis proti Grčiji, CE:ECHR:2011:1206JUD004195908, točka 24). Glede postopka pred Splošnim sodiščem je treba navesti, da je v skladu s točko 15 Praktičnih navodil za stranke pri Splošnem sodišču z dne 24. januarja 2012 (UL 2012, L 68, str. 23), ki so veljala na dan vložitve tožbe, dolžina tožbe načeloma omejena na 50 strani, vendar je vseeno odvisna od pravne ali dejanske zapletenosti predmetne zadeve (glej v tem smislu sklep z dne 10. aprila 2014, Langguth Erben/UUNT, C‑412/13 P, neobjavljen, EU:C:2014:269, točka 63). V obravnavanem primeru so se tožeče stranke sklicevale na pravno zapletenost predmetne zadeve, Splošno sodišče pa jim je dovolilo vložiti tožbo, ki je bila dolga 186 strani, je bila sestavljena z zmanjšanim medvrstičnim razmikom in jo je spremljalo 10.158 strani prilog. Čeprav drži, da je izpodbijani sklep posebno dolg in se v nekaterih pogledih ponavlja, je to vseeno mogoče pojasniti, kot navaja Komisija, s številom kršitev, ki se očitajo tožečim strankam in kažejo nekatere skupne lastnosti, ter z dokaznimi standardi, ki se zahtevajo v sodni praksi Unije v zvezi s kršitvami členov 101 in 102 PDEU. Poleg tega so, kot opozarja Komisija, tožeče stranke imele priložnost odgovoriti na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, dolgo 755 strani, s predložitvijo dokumenta z več kot 600 stranmi. Dolžina tožbe in število navedenih tožbenih razlogov poleg tega dokazujeta, da so tožeče stranke imele čas – brez dvoma z velikim naporom – pripraviti svojo argumentacijo. Zato ne morejo trditi, da so se srečevale z nepremostljivimi težavami pri dostopu do Splošnega sodišča in da so bile postavljene v bistveno slabši položaj v primerjavi s Komisijo.

175

Glede trditve v zvezi s ponovitvami in sklicevanji, ki naj bi jih Komisija uporabila v izpodbijanem sklepu, je treba spomniti, da mora Komisija v skladu z določbami člena 296 PDEU jasno in nedvoumno predstaviti svoje sklepanje, tako da se zadevne stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da pristojno sodišče lahko izvaja nadzor. To obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, presojati ne le glede na besedilo tega akta, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 27. septembra 2012, Heijmans Infrastructuur/Komisija, T‑359/06, neobjavljena, EU:T:2012:489, točka 133 in navedena sodna praksa). V nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, zgolj okoliščina, da je Komisija v izpodbijanem sklepu pogosto omenjala iste interne dokumente in da se je velikokrat sklicevala na druge dele izpodbijanega sklepa, ne more biti zadosten dokaz, da izpodbijani sklep tožečim strankam ni omogočal seznanitve z utemeljitvijo sprejetega ukrepa ali da Splošnemu sodišču onemogoča izvedbo nadzora.

176

V zvezi s trditvijo, ki se nanaša na neobstoj jasnega pravnega merila, so tožeče stranke navedle, da se ujema z drugimi razlogi iz njihove tožbe. Zato bo nanjo odgovorjeno v okviru ustreznih tožbenih razlogov.

177

Nazadnje, trditev, ki jih tožeče stranke podajajo na podlagi sodb ESČP z dne 27. oktobra 1993, Dombo Beheer B. V. proti Nizozemski (CE:ECHR:1993:1027JUD001444888), z dne 15. julija 2003, Ernst in drugi proti Belgiji, (CE:ECHR:2003:0715JUD003340096), in z dne 18. aprila 2006, Vezon proti Franciji (CE:ECHR:2006:0418JUD006601801), prav tako ni mogoče sprejeti. Dejanske in pravne okoliščine navedenih zadev so bile namreč zelo drugačne kot v obravnavani zadevi. Tako je v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba ESČP z dne 27. oktobra 1993, Dombo Beheer B. V. proti Nizozemski (CE:ECHR:1993:1027JUD001444888), v kateri je ESČP ugotovilo kršitev člena 6 EKČP, šlo za spor med zasebnikoma, v katerem je bila ena od strank postavljena v bistveno slabši položaj v primerjavi z drugo, ki je edina dobila možnost pričanja. V zadevi, v kateri je bila izrečena sodba ESČP z dne 15. julija 2003, Ernst in drugi proti Belgiji (CE:ECHR:2003:0715JUD003340096), v kateri je ESČP presodilo, da ni bilo kršitve člena 6 EKČP, je šlo za vprašanje, ali lahko država tožeči stranki zagotavlja dostop do sodišča, ki je omejen na predhodno vprašanje dopustnosti, ker je njena tožba usmerjena zoper sodnika, ki uživa sodno imuniteto. Nazadnje, v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba ESČP z dne 18. aprila 2006, Vezon proti Franciji (CE:ECHR:2006:0418JUD006601801), je bil sporen poseg v pravico do poštenega sojenja zaradi zakonodajnega ukrepa, ki je dokončno in retroaktivno urejal vsebino sporov, o katerih so odločala nacionalna sodišča, ne da bi bil ta ukrep utemeljen z razlogom v zadostnem splošnem interesu.

178

Iz navedenega izhaja, da tožbeni razlog vsekakor ni utemeljen, tudi ob predpostavki, da ni brezpredmeten za utemeljitev očitka v zvezi z zakonitostjo izpodbijanega sklepa.

4.   Izkrivljanje dejstev

a)   Trditve strank

[…]

b)   Presoja Splošnega sodišča

184

Komisija izpodbija dopustnost tega tožbenega razloga na podlagi določb člena 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991, ki se uporablja v tem primeru, v skladu s katerimi mora tožba vsebovati predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov. Ti elementi morajo biti dovolj jasni in natančni, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa, da o tožbi po potrebi odloči brez dodatnih podatkov. Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti je za dopustnost tožbe z vidika zgoraj omenjenih določb nujno, da iz besedila tožbe izhajajo oziroma so v njem vsaj povzeti, vendar koherentno in razumljivo, bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih tožba temelji (sklep z dne 28. aprila 1993, De Hoe/Komisija, T‑85/92, EU:T:1993:39, točka 20). Natančneje, Sodišče je odločilo, da če je treba priznati, da navedba razlogov za začenjanje postopkov ni vezana na izrazje in seznam, ki ju vsebuje člen 263, drugi odstavek, PDEU, lahko zadošča, da se ti razlogi za začenjanje postopkov namesto z njihovo pravno opredelitvijo predstavijo vsebinsko, vendar le če je iz tožbe dovolj razvidno, kateri od razlogov iz Pogodbe se navaja (sodba z dne 15. decembra 1961, Fives Lille Cail in drugi/Visoka oblast, 19/60, 21/60, 2/61 in 3/61, EU:C:1961:30, str. 588).

185

V obravnavanem primeru tožeče stranke Komisiji v bistvu očitajo, da nekaterih dejstev ni predstavila objektivno in da je upoštevala neupoštevna dejstva, da je ugotovila obstoj kršitve. Toda čeprav tožeče stranke ta tožbeni razlog opredeljujejo kot „izkrivljanje dejanskega okvira, iz katerega izhajajo prakse, ki so predmet sklepa“, niso natančneje navedle, katero naj bi bilo tisto pravno pravilo, ki naj bi ga Komisija kršila, tako da bi se lahko utemeljila tožba, njihove navedbe v tožbi pa niso dovolj jasne in natančne, da bi lahko Komisija odgovorila na podane trditve in da bi lahko Splošno sodišče opravilo sodni nadzor. Trditve, ki jih navajajo, bi namreč lahko spadale k tožbenemu razlogu, ki bi se nanašal na napačno ugotovljeno dejansko stanje, napako pri pravni opredelitvi dejanskega stanja, kršitev načela nepristranskosti ali obveznosti obrazložitve, zlorabo pooblastil ali tudi na poseg v ugled, ki bi lahko utemeljeval vložitev odškodninske tožbe.

186

Zato je treba ta tožbeni razlog razglasiti za nedopusten.

187

Komisija podredno trdi, da ta tožbeni razlog ni dopusten tudi zato, ker samo ravnanja tožečih strank, za katera je bilo v izreku izpodbijanega sklepa ugotovljeno, da pomenijo kršitve členov 101 in 102 PDEU, posegajo v njihov položaj in jih je mogoče izpodbijati v tožbi pred sodiščem.

188

V skladu s sodno prakso lahko samo izrek odločbe ustvarja pravne učinke in posega v položaj, ne da bi bilo mogoče zoper presojo, podano v obrazložitvi, vložiti ničnostne tožbe. Sodišča Unije lahko nadzorujejo zakonitost te presoje, le če ta kot obrazložitev akta, ki posega v položaj, pomeni potrebno podporo izreku tega akta (sklep z dne 28. januarja 2004, Nizozemska/Komisija, C‑164/02, EU:C:2004:54, točka 21, in sodba z dne 17. septembra 1992, NBV in NVB/Komisija, T‑138/89, EU:T:1992:95, točka 31) in, natančneje, če se lahko zaradi te obrazložitve spremeni vsebina tega, kar je bilo odločeno v izreku zadevnega akta (glej sodbo z dne 12. oktobra 2007, Pergan Hilfsstoffe für industrielle Prozesse/Komisija, T‑474/04, EU:T:2007:306, točka 73 in navedena sodna praksa). V zvezi s tem je treba spomniti, da je treba obrazložitev akta upoštevati za ugotavljanje, kaj je bilo odločeno v izreku (sodbi z dne 15. maja 1997, TWD/Komisija, C‑355/95 P, EU:C:1997:241, točka 21, in z dne 20. novembra 2002, Lagardère in Canal+/Komisija, T‑251/00, EU:T:2002:278, točka 67).

189

V obravnavanem primeru je treba torej ugotoviti, ali elementi, ki jih grajajo tožeče stranke in so navedeni v razdelku 4 izpodbijanega sklepa, pomenijo potrebno podporo izreku tega sklepa in ali se lahko zaradi teh presoj spremeni vsebina tega, kar je bilo odločeno v navedenem izreku.

190

Opozoriti je treba, da je Komisija v točkah 85 in 110 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se nanašata na predstavitev različnih sestavnih elementov strategije tožečih strank proti proizvajalcem generičnih zdravil (zlasti vzpostavitev „patentnega skupka“ s „papirnatimi“ patenti in postopni prehod na sol arginin), navedla, da opis praks, ki niso preučene v razdelkih 5 (preučitev poravnav glede na člen 101 PDEU) in 8 (preučitev pridobitve tehnologije in poravnav glede na člen 102 PDEU) izpodbijanega sklepa, ne vpliva na njihovo zakonitost z vidika konkurenčnega prava. V točki 2764 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija poleg tega pojasnila, da nobenega od elementov splošne strategije tožečih strank „ni mogoče samega po sebi opredeliti kot problematičnega z vidika konkurenčnega prava Unije“. V točkah 2917 in 2960 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija tudi spomnila, da je v zvezi z „zlorabo prevladujočega položaja predmet tega sklepa splošna kršitev člena 102 PDEU, ki jo skupaj pomenita serija sporazumov o patentni poravnavi in pridobitev tehnologije družbe Azad“. Poleg tega so tožeče stranke Splošnemu sodišču same predlagale, naj se v razmerju do intervenientke zaupno obravnavajo številni odlomki iz izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na njihovo strategijo proti proizvajalcem generičnih zdravil, z obrazložitvijo, da ti dejanski elementi in njihova razlaga ne spadajo na področje očitkov, ki jih je Komisija upoštevala v zvezi z njimi, ter da bi jim ti elementi, če bi bili razkriti javnosti, resno škodovali zaradi poseganja v domnevo nedolžnosti in v njihov ugled. Ker Komisija sestavnih elementov strategije tožečih strank proti proizvajalcem generičnih zdravil ni opredelila kot kršitev, ti elementi torej niso bili upoštevani za ugotovitev in kaznovanje kršitev, na katere se nanaša izrek izpodbijanega sklepa.

191

Vendar tožeče stranke trdijo, da je Komisija v točki 2766 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki je del njegovega razdelka 8, navedla, da bo pri preučitvi praks, kaznovanih v primeru člena 102 PDEU, „upoštevan celoten dejanski okvir, vključno z drugimi praksami, ki izhajajo iz te strategije in katerih prispevek k učinku izrinjenja v tem sklepu ni ugotovljen“. Poleg tega je Komisija v točki 2772 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da strategija tožečih strank proti proizvajalcem generičnih zdravil, opisana v razdelku 4 navedenega sklepa, in zlasti vzpostavitev patentnega skupka pomeni „pomembne dejanske elemente, s katerimi je mogoče pojasniti, na primer pri preučitvi protikonkurenčnih učinkov izrinjenja, ki jih je imelo ravnanje družbe Servier, zakaj je bila stopnja (potencialne) konkurence za dobavo generičnega perindoprila posebno nizka“.

192

Komisija v odgovoru na tožbo trdi, da je v izpodbijanem sklepu morala predstaviti prakse, ki so bile del strategije tožečih strank proti proizvajalcem generičnih zdravil, vendar niso bile opredeljene kot kršitve členov 101 in 102 PDEU, da je lahko preučila kršitve v njihovem pravnem, gospodarskem in dejanskem okviru. Na obravnavi je Komisija vztrajala pri pomenu tega razdelka 4 izpodbijanega sklepa za razumevanje celovite strategije družbe Servier zoper družbe proizvajalke generičnih zdravil in obsega njenih praks na trgu, pri čemer je razlikovala med dejanskim okvirom teh praks, pojasnjenim zlasti v navedenem razdelku 4, in njihovo kršitveno naravo. To razlikovanje naj bi bilo jasno vzpostavljeno v točki 2766 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

193

Res je, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso za preučitev, ali je sporazum med podjetji tako škodljiv, da se šteje za omejevanje konkurence zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU, upoštevati med drugim gospodarski in pravni okvir, v katerega je umeščen (glej sodbo z dne 16. julija 2015, ING Pensii, C‑172/14, EU:C:2015:484, točka 33 in navedena sodna praksa). Za presojo zadevnega sporazuma ga je treba umestiti v gospodarski in pravni okvir, glede na katerega so ga stranke sklenile, ne da bi bilo to mogoče šteti za poseganje v pravne akte ali položaje, ki niso predmet postopka pred Komisijo (sodba z dne 13. julija 1966, Consten in Grundig/Komisija, 56/64 in 58/64, EU:C:1966:41, str. 497). Pri tej presoji pravnega in gospodarskega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga in storitev ter dejanske pogoje delovanja in sestave zadevnega trga ali trgov (glej sodbi z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 53 in navedena sodna praksa, in z dne 19. marca 2015, Dole Food in Dole Fresh Fruit Europe/Komisija, C‑286/13 P, EU:C:2015:184, točka 117 in navedena sodna praksa).

194

Prav tako mora Komisija pri preučitvi ravnanja podjetja s prevladujočim položajem in zaradi prepoznanja morebitne zlorabe takega položaja upoštevati vse upoštevne dejanske okoliščine tega ravnanja (glej v tem smislu sodbi z dne 15. marca 2007, British Airways/Komisija, C‑95/04 P, EU:C:2007:166, točka 67, in z dne 27. marca 2012, Post Danmark, C‑209/10, EU:C:2012:172, točka 26). Poleg tega je treba v zvezi s tem navesti, da se od Komisije, kadar presoja ravnanje podjetja s prevladujočim položajem – tak preizkus je nujen za ugotovitev, ali gre za zlorabo takega položaja – zahteva, da presodi tudi poslovno strategijo tega podjetja. Pri tem je običajno, da se Komisija sklicuje na subjektivne dejavnike, kot so nagibi, na katerih temelji zadevna poslovna strategija (sodba z dne 19. aprila 2012, Tomra Systems in drugi/Komisija, C‑549/10 P, EU:C:2012:221, točka 19).

195

Iz točk 193 in 194 zgoraj je razvidno, da mora Komisija sicer upoštevati okvir, v katerega se umešča ravnanje podjetja, da bi preučila združljivost tega ravnanja s členoma 101 in 102 PDEU, vendar pa to upoštevanje Komisije ne more voditi do tega, da bi ta institucija iz ločenega ravnanja – za katero je presojeno, da je v nasprotju ali neskladno s konkurenčnim pravom – ki ni opredeljeno kot kršitev, izpeljala ugotovitev kršitve ali s tem ravnanjem podkrepila tako ugotovitev.

196

V obravnavanem primeru je iz izpodbijanega sklepa (glej točko 190 zgoraj) razvidno, da Komisija sestavnih elementov strategije tožečih strank proti proizvajalcem generičnih zdravil, ki so omenjeni v razdelku 4 izpodbijanega sklepa in ki ravnanja družbe Servier predstavljajo negativno, ni opredelila kot kršitev in da teh elementov ni upoštevala, da je kot kršitev opredelila prakse, ki jih je kaznovala z globo. Če bi jih Komisija dejansko upoštevala, ko je kot kršitev opredelila prakse, ki so bile kaznovane, bi se izpostavljala očitku, da je kršitve deloma ugotovila na podlagi sumov ali navedb, ki so jih vzbudila druga ravnanja, in ne zgolj prakse, ki jih je sklenila kaznovati. Tak pristop bi lahko pripeljal do tega, da bi se domneven slab ugled podjetja, o katerem bi se sklepalo zgolj na podlagi navedb ali dejstev, ki niso bila jasno ugotovljena, štel za merilo presoje protikonkurenčnih praks, ki se mu očitajo. Nepristranskost in objektivnost, ki morata voditi Komisijo pri opredeljevanju praks kot kršitev in pri njihovem kaznovanju, ter pravica do spoštovanja domneve nedolžnosti pa načeloma izključujejo tovrstne predpostavke. Dvoumnost, ki jo Komisija ohranja glede obsega teh zelo odločilnih elementov vedênja družbe Servier, ki so predstavljeni v razdelku 4 izpodbijanega sklepa in v zvezi s katerimi ta institucija hkrati trdi, da so pomembni za njeno analizo in da ne morejo biti predmet izpodbijanja pred sodiščem, razkriva dvome, ki jih lahko vzbudi ta del obrazložitve izpodbijanega sklepa.

197

Nazadnje je treba pojasniti, da tudi ob predpostavki, da različni vidiki celovite strategije tožečih strank proti proizvajalcem generičnih zdravil spadajo med sestavne elemente okvira kršitev, ugotovljenih v izpodbijanem sklepu, te presoje očitno niso take, da bi se lahko zaradi njih spremenila vsebina izreka izpodbijanega sklepa. Spomniti je namreč treba, da upoštevanje okvira pri opredeljevanju protikonkurenčnega cilja ne more nadomestiti odsotnosti dejanske opredelitve protikonkurenčnega cilja (sklepni predlogi generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:1958, točka 44). Poleg tega, čeprav mora Komisija v zvezi s členom 102 PDEU upoštevati vse upoštevne dejanske okoliščine zadevnega ravnanja, da prepozna morebitno zlorabo prevladujočega položaja, pa je obstoj morebitne protikonkurenčne namere le ena od dejanskih okoliščin, ki jih je mogoče upoštevati pri ugotavljanju zlorabe takega položaja (glej v tem smislu sodbo z dne 19. aprila 2012, Tomra Systems in drugi/Komisija, C‑549/10 P, EU:C:2012:221, točke od 18 do 20).

198

Ta tožbeni razlog je treba posledično in vsekakor zavrniti kot brezpredmeten, ker je usmerjen zoper obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki se ne nanaša na ravnanja in prakse tožečih strank, ki pomenijo kršitve konkurenčnega prava in so kaznovane z navedenim sklepom. Vendar je treba opozoriti, da so številni dejanski elementi, ki jih tožeče stranke grajajo v okviru tega tožbenega razloga (zlasti pridobitev alternativnih tehnologij in poravnave patentnih sporov), neposredno povezani s praksami, ki jih je Komisija opredelila kot kršitev, in so navedeni tudi v okviru drugih tožbenih razlogov, kot Komisija navaja v odgovoru na tožbo. Ti elementi, ki so tako lahko upoštevni, bodo preučeni pri analizi navedenih tožbenih razlogov.

5.   Napačna uporaba prava v zvezi z opredelitvijo pojma omejevanja konkurence zaradi cilja

[…]

211

Tožeče stranke in intervenientka s tem tožbenim razlogom trdijo, da je Komisija napačno uporabila pravo s tem, da je sporazume o poravnavi patentnih sporov opredelila kot omejevanje konkurence zaradi cilja, in da ni upoštevala obsega pravic intelektualne lastnine, ki jih pomenijo patenti. Zato mora Splošno sodišče ugotoviti, ali taki sporazumi o poravnavi lahko pomenijo omejevanje konkurence zaradi cilja in v katerih okoliščinah, hkrati pa mora preveriti, ali Komisija v svoji analizi res ni upoštevala obsega patentov.

212

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu analizirala, kako bi bilo treba po njenem mnenju presojati sporazume o poravnavi patentnih sporov glede na določbe člena 101(1) PDEU in zlasti, ali je take sporazume mogoče opredeliti kot omejevanje zaradi cilja (točke od 1102 do 1155 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

213

Komisija je v bistvu priznala, da imajo na splošno podjetja pravico sporazumno rešiti spor, tudi če se ta spor nanaša na patente (točka 1118 obrazložitve izpodbijanega sklepa), pri čemer je menila, da morajo biti sporazumi o patentni poravnavi v skladu s konkurenčnim pravom Unije in še posebej z določbami člena 101(1) PDEU (glej zlasti točke 1119, 1122 in 1123 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

214

Komisija je tudi upoštevala posebni okvir, v katerem si v farmacevtskem sektorju konkurirajo družbe proizvajalke originalnih zdravil in družbe proizvajalke generičnih zdravil. Posebej je opozorila na pomen, ki ga ima v tem sektorju izpodbijanje patentov (točke od 1125 do 1132 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

215

Glede na te elemente je Komisija presodila, da je načeloma lahko utemeljeno, da stranki skleneta sporazum o poravnavi, s katerim se konča spor, in tudi to, da v ta sporazum vključita klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju (točki 1133 in 1136 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

216

Vendar je Komisija menila, da glede na posebne okoliščine posamezne zadeve sporazum o patentni poravnavi, s katerim družba proizvajalka generičnih zdravil privoli v omejitve svoje zmožnosti in svojih nagibov za konkuriranje v zameno za prenos vrednosti, ki nastopa v obliki plačila precejšnjega denarnega zneska ali druge znatne spodbude, lahko pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, ki je v nasprotju s členom 101 PDEU (točka 1134 obrazložitve izpodbijanega sklepa). V takem primeru naj namreč to, da se družba proizvajalka generičnih zdravil odpove svojim neodvisnim prizadevanjem za vstop na trg, ne bi bil rezultat ocene utemeljenosti patenta, ki jo izvedeta stranki, temveč naj bi šlo za rezultat prenosa vrednosti z družbe proizvajalke originalnega zdravila na družbo proizvajalko generičnih zdravil (točka 1137 obrazložitve izpodbijanega sklepa) ter torej za posledico izključevalnega plačila, ki pomeni odkupovanje konkurence (točka 1140 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

217

Zato je Komisija napovedala, da bo za presojo, ali zadevni sporazumi o poravnavi pomenijo omejevanje konkurence zaradi cilja ali ne, na osnovi posameznega primera analizirala dejstva, povezana z vsakim od teh sporazumov. Pojasnila je, da bo poskušala še posebej ugotoviti, prvič, ali „sta bili družba proizvajalka generičnih zdravil in družba proizvajalka originalnega zdravila vsaj potencialna konkurenta“, drugič, ali „se je družba proizvajalka generičnih zdravil v sporazumu zavezala, da bo omejila svoja neodvisna prizadevanja za to, da bi z generičnim zdravilom vstopila na enega ali več trgov [Unije]“, in tretjič, ali „je bil sporazum povezan s prenosom vrednosti z družbe proizvajalke originalnega zdravila, ki je pomenil znatno spodbudo, zaradi katere so se občutno zmanjšali nagibi družbe proizvajalke generičnih zdravil za nadaljevanje svojih neodvisnih prizadevanj za to, da bi z generičnim zdravilom vstopila na enega ali več trgov [Unije]“ (točka 1154 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

218

Komisija je nato tri merila, našteta zgoraj v točki 217, uporabila za vsakega od zadevnih sporazumov o poravnavi in za vsakega od njih ugotovila, da so ta tri merila izpolnjena in da je treba posledično navedene sporazume opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

a)   Narava omejevanja zaradi cilja, ki jo imajo sporazumi o patentni poravnavi

1) Omejevanje konkurence zaradi cilja

219

Člen 101(1) PDEU določa, da so kot nezdružljivi z notranjim trgom prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, katerih „cilj oziroma posledica“ je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu. V skladu s sodno prakso, ustaljeno od sodbe z dne 30. junija 1966, LTM (56/65, EU:C:1966:38, str. 359), je treba zaradi alternativnosti teh pogojev, ki jo izraža veznik „oziroma“, najprej preučiti cilj sporazuma in pri tem upoštevati gospodarski okvir, v katerem ga je treba izvajati. Če pa analiza vsebine tega sporazuma ne izkaže zadostne škodljivosti za konkurenco, je treba preučiti njegove posledice; prepovedati pa ga je mogoče le na podlagi dejavnikov, ki izkazujejo, da je bila konkurenca dejansko preprečena ali znatno omejena oziroma izkrivljena (glej sodbi z dne 19. marca 2015, Dole Food in Dole Fresh Fruit Europe/Komisija, C‑286/13 P, EU:C:2015:184, točka 116 in navedena sodna praksa, in z dne 16. julija 2015, ING Pensii, C‑172/14, EU:C:2015:484, točka 30 in navedena sodna praksa). Nasprotno pa posledic sporazuma za konkurenco ni treba preučiti, če je dokazan njegov protikonkurenčni cilj (glej sodbo z dne 20. januarja 2016, Toshiba Corporation/Komisija, C‑373/14 P, EU:C:2016:26, točka 25 in navedena sodna praksa). Tako je Komisija v izpodbijanem sklepu pravilno spomnila, prvič, da sta protikonkurenčni cilj in posledica sporazuma alternativna, in ne kumulativna pogoja za presojo, ali sporazum spada med prepovedi iz člena 101(1) PDEU (točka 1109 obrazložitve), in drugič, da ni treba izkazati konkretnih protikonkurenčnih posledic ravnanja, če je dokazan protikonkurenčni cilj tega ravnanja (točka 1112 obrazložitve).

220

Pojem omejevanja konkurence zaradi cilja se namreč lahko uporabi zgolj za nekatere vrste dogovarjanja med podjetji, ki so že po naravi za dobro in normalno delovanje konkurence tako škodljiva, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic ni potrebno (glej v tem smislu sodbe z dne 30. junija 1966, LTM, 56/65, EU:C:1966:38, str. 359; z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točke 49, 50 in 58 ter navedena sodna praksa; z dne 16. julija 2015, ING Pensii, C‑172/14, EU:C:2015:484, točka 31, in z dne 26. novembra 2015, Maxima Latvija, C‑345/14, EU:C:2015:784, točka 20).

221

V skladu s sodno prakso Sodišča je treba za preučitev, ali je sporazum med podjetji tako škodljiv, da se šteje za omejevanje konkurence zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU, upoštevati vsebino njegovih določb, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter gospodarski in pravni okvir, v katerega je umeščen (glej sodbo z dne 16. julija 2015, ING Pensii, C‑172/14, EU:C:2015:484, točka 33 in navedena sodna praksa). Pri presoji pravnega in gospodarskega okvira je treba upoštevati tudi naravo zadevnega blaga in storitev ter dejanske pogoje delovanja in sestave zadevnega trga ali trgov (glej sodbo z dne 19. marca 2015, Dole Food in Dole Fresh Fruit Europe/Komisija, C‑286/13 P, EU:C:2015:184, točka 117 in navedena sodna praksa). Vseeno je pomembno spomniti, da preučitev dejanskih pogojev delovanja in sestave zadevnega trga Splošnega sodišča ne more voditi do presoje posledic zadevnega dogovarjanja (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točke od 72 do 82), sicer bi razlikovanje, določeno z določbami člena 101(1) PDEU, izgubilo polni učinek.

222

Poleg tega lahko organi, pristojni za varstvo konkurence, nacionalna sodišča in sodišča Unije upoštevajo namen strank, čeprav ta ni nujni dejavnik za opredelitev omejujoče narave vrste usklajevanja med podjetji (glej sodbo z dne 19. marca 2015, Dole Food in Dole Fresh Fruit Europe/Komisija, C‑286/13 P, EU:C:2015:184, točka 118 in navedena sodna praksa). Vendar zgolj okoliščina, da sporazum sledi tudi legitimnim ciljem, ne more biti dovolj, da bi se preprečila opredelitev tega sporazuma kot omejevanje konkurence zaradi cilja (sodba z dne 20. novembra 2008, Beef Industry Development Society in Barry Brothers, C‑209/07, EU:C:2008:643, točka 21; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 8. novembra 1983, IAZ International Belgium in drugi/Komisija, od 96/82 do 102/82, 104/82, 105/82, 108/82 in 110/82, EU:C:1983:310, točka 25, in z dne 6. aprila 2006, General Motors/Komisija, C‑551/03 P, EU:C:2006:229, točka 64).

223

Tožeče stranke Komisiji očitajo, da je napačno uporabila pravo s tem, da je presodila, da že dejstvo, da lahko sporazum negativno vpliva na konkurenco, zadostuje, da je opredeljen kot omejevanje konkurence zaradi cilja. Res je, da je Komisija v točki 1111 obrazložitve izpodbijanega sklepa ob citiranju sodne prakse Sodišča (sodbi z dne 4. junija 2009, T‑Mobile Netherlands in drugi, C‑8/08, EU:C:2009:343, točka 31, in z dne 14. marca 2013, Allianz Hungária Biztosító in drugi, C‑32/11, EU:C:2013:160, točke od 35 do 38) navedla, da „[z]a to, da ima sporazum protikonkurenčni cilj, zadošča, da lahko negativno vpliva na konkurenco“, in da mora, drugače povedano, „sporazum […] biti tak, da lahko v konkretnem primeru in ob upoštevanju pravnega in gospodarskega okvira, v katerega je umeščen, preprečuje, omejuje ali izkrivlja konkurenco na notranjem trgu“.

224

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu pravilno predstavila sodno prakso glede opredelitve omejevanja konkurence zaradi cilja, navedeno zgoraj v točkah od 219 do 222. Iz točk 1109 in 1110, od 1112 do 1117 in 1211 obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da je Komisija to sodno prakso navedla, ne da bi napačno uporabila pravo, in da jo je uporabila pri analizi vsakega sporazuma (glej zlasti točke od 1369 do 1375, od 1475 do 1481, od 1622 do 1627, 1763, od 1804 do 1810 in od 1994 do 2000 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nepomembno je, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni uporabila izraza „zadostna škodljivost“, ker je iz navedenega sklepa razvidno, da je pravilno razumela pojem omejevanja konkurence zaradi cilja. Natančneje, v točkah 1110 in 1113 obrazložitve navedenega sklepa je navedla, da je to omejevanje tisto, ki „je že zaradi svoje narave lahko škodljivo za dobro delovanje običajnega konkurenčnega trga“, da je treba „[z]a presojo, ali sporazum pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, […] upoštevati med drugim vsebino njegovih določb, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter gospodarski in pravni okvir, v katerega je umeščen“, in da je „[z]a opredelitev tega okvira […] primerno upoštevati tudi naravo zadevnega blaga in storitev ter dejanske pogoje delovanja in sestave zadevnega trga ali trgov“. Prav tako je pravilno spomnila, da „čeprav namen strank ni nujen dejavnik za ugotovitev, ali je sporazum omejujoč za konkurenco zaradi cilja, Komisiji in sodiščema Unije nič ne prepoveduje, da ga upoštevajo“ (točka 1113 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

225

Nato je treba poudariti, da Sodišče v točki 31 sodbe z dne 4. junija 2009, T‑Mobile Netherlands in drugi (C‑8/08, EU:C:2009:343), ki je povzeta v točki 38 sodbe z dne 14. marca 2013, Allianz Hungária Biztosító in drugi (C‑32/11, EU:C:2013:160), ni želelo trditi, da sporazum, ki ni preveč škodljiv in ki zato morda lahko negativno vpliva na konkurenco, lahko pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, ampak le, prvič, da opredelitev konkretnih posledic sporazuma za konkurenco ni upoštevna pri analizi omejevanja konkurence zaradi cilja, in drugič, da zgolj okoliščina, da se sporazum ni izvajal, ne more preprečiti, da ne bi bil opredeljen kot omejevanje konkurence zaradi cilja. Če se točka 31 sodbe z dne 4. junija 2009, T‑Mobile Netherlands in drugi (C‑8/08, EU:C:2009:343), razlaga zlasti z vidika njenih točk 29 in 30 ter z vidika točke 46 sklepnih predlogov generalne pravobranilke J. Kokott v navedeni zadevi, na katero se ta sodba izrecno sklicuje, in točke 47 teh sklepnih predlogov, je namreč to točko 31 mogoče postaviti v okvir razlikovanja med omejevanjem konkurence zaradi posledice in omejevanjem konkurence zaradi cilja.

226

Zato je treba zavrniti trditve tožečih strank, v skladu s katerimi je Komisija v točki 1111 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno uporabila pravo.

227

Tožeče stranke in intervenientka poleg tega ob sklicevanju na sodbo z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija (C‑67/13 P, EU:C:2014:2204), trdijo, da je treba v nasprotju s pristopom, ki ga je v izpodbijanem sklepu uporabila Komisija, kršitve zaradi cilja treba razlagati ozko.

228

V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da je Sodišče v sodbi z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija (C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 58), zatrdilo, da se pojem omejevanja konkurence zaradi cilja lahko uporabi zgolj za nekatere vrste dogovorov med podjetji, pri katerih je stopnja škodljivosti za konkurenco taka, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic ni potrebno, ne pa za sporazume, za katere nikakor ni ugotovljeno, da že po naravi škodujejo dobremu delovanju običajne konkurence. Zato je kot napačno uporabo prava grajalo trditev Splošnega sodišča, da pojma kršitve zaradi cilja ni treba razlagati ozko. Vendar Sodišče ni oporekalo sodni praksi, v skladu s katero oblike sporazumov, ki so navedene v členu 101(1), od (a) do (e), PDEU, ne sestavljajo izčrpnega seznama prepovedanih dogovorov (sodba z dne 20. novembra 2008, Beef Industry Development Society in Barry Brothers, C‑209/07, EU:C:2008:643, točka 23; glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija,C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 58), kar je ugotovitev, ki izhaja iz uporabe izraza „zlasti“ v členu 101(1) PDEU (sklepni predlogi generalne pravobranilke V. Trstenjak v zadevi Beef Industry Development Society in Barry Brothers, C‑209/07, EU:C:2008:467, točka 48).

229

Nato je treba navesti, da je Komisija v obravnavanem primeru sprejela pristop, skladen s sodbo z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija (C‑67/13 P, EU:C:2014:2204), ko je sporne sporazume analizirala glede na merila, navedena zgoraj v točkah od 219 do 222 (glej točko 224 zgoraj), to je glede na merila, ki so sama po sebi restriktivna, ker predpostavljajo ugotovitev zadostne škodljivosti. V nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke in intervenientka, analiza Komisije ni morala biti a priori pogojena z bolj restriktivnim pristopom od tistega, ki ga vključujejo merila pojma omejevanja konkurence zaradi cilja, temveč je predpostavljala ugotovitev omejevanja konkurence, ki izkazuje zadostno škodljivost, ali, v nasprotnem primeru, presojo konkretnih protikonkurenčnih posledic spornih sporazumov.

230

Tožeče stranke poleg tega trdijo, da je neobstoj predhodnih primerov onemogočal vsakršno opredelitev zadevnih sporazumov kot omejevanje zaradi cilja, in navajajo, da je nekdanji vodja oddelka, ki je bil odgovoren za zadevo, javno priznal njeno novost, tako kot jo je Komisija priznala v izpodbijanem sklepu. Vendar je treba spomniti, da prakse, ki so navedene v členu 101(1), od (a) do (e), PDEU, ne sestavljajo izčrpnega seznama prepovedanih dogovorov (sodba z dne 20. novembra 2008, Beef Industry Development Society in Barry Brothers, C‑209/07, EU:C:2008:643, točka 23) in da – čeprav pridobljene izkušnje nedvomno lahko potrjujejo, da so nekatere vrste sodelovanja že po naravi škodljive za konkurenco (sodba z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 51) – dejstvo, da Komisija v preteklosti ni menila, da sporazum določene vrste omejuje konkurenco zaradi svojega cilja, samo po sebi ne preprečuje, da bi v prihodnje po posamičnem in podrobnem preizkusu spornih ukrepov menila drugače (glej sodbo z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, EU:T:2016:449, točka 438 in navedena sodna praksa; v pritožbenem postopku).

231

Prav tako v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, zgolj okoliščina, da je za ugotovitev omejevanja konkurence zaradi cilja potreben pristop na osnovi posameznega primera, ne preprečuje, da se sprejme taka opredelitev. V skladu s sodno prakso namreč ni potrebno, da je sporazum na prvi pogled ali nedvomno dovolj škodljiv za konkurenco – ne da bi Komisija ali sodišče Unije posamično in konkretno preučila njegovo vsebino, njegov cilj ter gospodarski in pravni okvir, v katerega je umeščen – da bi ga bilo mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 14. marca 2013, Allianz Hungária Biztosító in drugi, C‑32/11, EU:C:2013:160, točka 51, in z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, EU:T:2016:449, točka 775; v pritožbenem postopku).

232

Poleg tega tožeče stranke in intervenientka glede izpodbijanega sklepa izražajo očitek, da je protislovno obrazložen, ker je v točki 2764 njegove obrazložitve navedeno, da patentne poravnave niso same po sebi protikonkurenčne glede na člen 102 PDEU. Vendar je iz spornega stavka v točki 2764 obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno razvidno, da se je Komisija sklicevala le na prakse, ki so bile v izpodbijanem sklepu opisane kot elementi splošne strategije tožečih strank proti proizvajalcem generičnih zdravil, toda ki v navedenem sklepu niso bile opredeljene kot kršitve konkurenčnega prava. Zato se ta stavek ni nanašal na poravnave, ki so jih sklenile tožeče stranke. Poleg tega je iz izpodbijanega sklepa in zlasti iz njegovega razdelka 8.3 razvidno, da je Komisija menila, da gre pri poravnavah, ki so jih sklenile tožeče stranke, za ravnanje, ki pomeni zlorabo, in da to ravnanje prispeva k enotni in trajajoči celoviti izključevalni strategiji, ki pomeni kršitev določb člena 102 PDEU. Izpodbijani sklep torej ni protislovno obrazložen, kot se zatrjuje.

233

Po tem pregledu pogojev za uporabo pojma omejevanja konkurence zaradi cilja in preučitvi očitkov, s katerimi tožeče stranke grajajo razlago tega pojma, je treba ugotoviti, da so bili v obravnavanem primeru sporni sporazumi po navedbah tožečih strank namenjeni sporazumni rešitvi sporov med pogodbenimi strankami in so bili sklenjeni v posebnem okviru patentnega prava, saj so se zadevni spori nanašali na patente tožečih strank. Ker pa je za ugotovitev obstoja omejevanja zaradi cilja potrebna preučitev vsebine zadevnega sporazuma, njegovih ciljev ter gospodarskega in pravnega okvira, v katerega je umeščen (glej točko 221 zgoraj), je treba v obravnavanem primeru klavzule o neizpodbijanju patentov in klavzule o netrženju izdelkov, s katerimi se ti patenti kršijo, vsebovane v poravnavah na splošno in še posebej v spornih sporazumih, analizirati glede na njihov cilj sporazumne rešitve patentnih sporov in glede na posebni okvir, ki ga tvorijo patenti, da bi se preverilo, ali je Komisija pravilno in glede na pravno ustrezna merila opredelila te sporazume kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

2) Pravice intelektualne lastnine, zlasti patenti

234

Posebni cilj podelitve patenta je zagotoviti njegovemu imetniku – kot nadomestilo za ustvarjalni napor izumitelja – izključno pravico do uporabe izuma pri proizvodnji in prvemu dajanju industrijskih proizvodov v promet, bodisi neposredno bodisi s podelitvijo licenc tretjim osebam, in tudi pravico do izpodbijanja kakršne koli kršitve (sodba z dne 31. oktobra 1974, Centrafarm in de Peijper, 15/74, EU:C:1974:114, točka 9). Ko ga podeli javni organ, se za patent po navadi domneva, da je veljaven in da ga ima podjetje legitimno. Že dejstvo, da ima podjetje tako izključno pravico, navadno konkurente drži vstran, saj jo morajo na podlagi javnih predpisov upoštevati (sodba z dne 1. julija 2010, AstraZeneca/Komisija, T‑321/05, EU:T:2010:266, točka 362).

235

Vendar izvrševanje pravic iz patenta, podeljenega v skladu z zakonodajo države članice, samo po sebi ne pomeni kršitve pravil o konkurenci, določenih s Pogodbo (sodba z dne 29. februarja 1968, Parke, Davis and Co., 24/67, EU:C:1968:11, str. 109). Pravila na področju intelektualne lastnine so celo bistvena za ohranjanje neizkrivljene konkurence na notranjem trgu (sodba z dne 16. aprila 2013, Španija in Italija/Svet, C‑274/11 in C‑295/11, EU:C:2013:240, točka 22). Patentno pravo namreč na eni strani z zagotavljanjem nadomestila za ustvarjalni napor izumitelja prispeva h krepitvi okolja, ki je spodbudno za inovacije in naložbe, na drugi strani pa je namen tega prava to, da podrobnosti delovanja izumov postanejo javne in da se tako omogočijo tudi drugi prodori. Tako se v točki 7 Smernic iz leta 2004 o sporazumih o prenosu tehnologije, katere določbe so v celoti ponovljene v točki 7 Smernic iz leta 2014 o sporazumih o prenosu tehnologije, priznava, da:

„med pravicami intelektualne lastnine in pravili Skupnosti o konkurenci [ne] obstaja neizogibno neskladje. Oba sklopa predpisov imata dejansko isti osnovni cilj, ki je spodbujanje blaginje potrošnikov in učinkovitega razporejanja sredstev. Inovativnost je bistveni in dinamični del odprtega ter konkurenčnega tržnega gospodarstva. Pravice intelektualne lastnine pospešujejo dinamično konkurenco, in sicer s spodbujanjem podjetij k nalaganju v razvoj novih ali izboljšanih izdelkov in procesov. Enako velja za konkurenco, ki podjetja sili v inovativnost. Zato so pravice intelektualne lastnine in konkurenca nujne za spodbujanje inovacij in zagotavljanje njihove konkurenčne uporabe.“

236

V skladu z ustaljeno sodno prakso je lastninska pravica, katere del so pravice intelektualne lastnine, splošno načelo prava Unije (sodba z dne 29. januarja 2008, Promusicae, C‑275/06, EU:C:2008:54, točka 62; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 12. julija 2005, Alliance for Natural Health in drugi, C‑154/04 in C‑155/04, EU:C:2005:449, točka 126 in navedena sodna praksa).

237

Pravica intelektualne lastnine, zlasti pravica iz patenta, vseeno ni absolutna, temveč jo je treba obravnavati glede na vlogo, ki jo ima v družbi, in jo uskladiti z drugimi temeljnimi pravicami, poleg tega pa je mogoče zanjo določiti omejitve, tako da te ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih zasleduje Unija, vendar ne da bi glede na zasledovani cilj pomenile pretiran in nesprejemljiv poseg, ki bi omejeval samo bistvo zagotovljene pravice (glej sodbo z dne 12. julija 2005, Alliance for Natural Health in drugi, C‑154/04 in C‑155/04, EU:C:2005:449, točka 126 in navedena sodna praksa). Sodišče je na primer v sporih glede razlage Uredbe (ES) št. 469/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o dodatnem varstvenem certifikatu za zdravila (UL 2009, L 152, str. 1) menilo, da je treba interese farmacevtske industrije, ki je imetnica patentov, uravnotežiti z interesi javnega zdravja (glej v tem smislu sodbo z dne 12. marca 2015, Actavis Group PTC in Actavis UK, C‑577/13, EU:C:2015:165, točka 36 in navedena sodna praksa).

238

Spomniti je treba tudi, da člen 3(3) PEU določa, da Unija vzpostavi notranji trg, ki v skladu s Protokolom št. 27 o notranjem trgu in konkurenci, priloženem k Lizbonski pogodbi (UL 2010, C 83, str. 309) – ta protokol ima na podlagi člena 51 PEU enako veljavo kot Pogodbi – vključuje sistem, s katerim se preprečuje izkrivljanje konkurence. Člena 101 in 102 PDEU pa spadata med pravila o konkurenci, ki so – kot tista iz člena 3(1)(b) PDEU – nujna za delovanje navedenega notranjega trga. Cilj teh pravil o konkurenci je namreč, natančneje, preprečiti izkrivljanje konkurence v škodo splošnega interesa, posameznih podjetij in potrošnikov ter tako prispevati k zagotavljanju blaginje v Uniji (sodba z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige, C‑52/09, EU:C:2011:83, točke od 20 do 22).

239

Čeprav pravice intelektualne lastnine in konkurenčno pravo v Pogodbah nikdar niso bili izrecno usklajeni, pa je bila v členu 36 Pogodbe ES, katerega določbe so bile ponovljene v členu 36 PDEU, določena uskladitev pravic intelektualne lastnine z načelom prostega pretoka blaga s tem, da je bilo navedeno, da določbe Pogodbe o prepovedi količinskih omejitev med državami članicami ne izključujejo omejitev pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu, če so utemeljene med drugim z varstvom industrijske in poslovne lastnine, hkrati pa pojasnjeno, da te omejitve ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami. Sodišče meni, da se je s členom 36 Pogodbe ES tako nameravalo vzpostaviti razlikovanje med obstojem pravice, priznane z zakonodajo države članice na področju varstva umetniške in intelektualne lastnine, na katerega določbe Pogodbe ne morejo vplivati, ter njenim izvrševanjem, ki bi lahko pomenilo prikrito omejevanje trgovine med državami članicami (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 1982, Coditel in drugi, 262/81, EU:C:1982:334, točka 13).

240

Poleg tega je zakonodajalec Unije imel priložnost opozoriti na nujnost take uskladitve. Tako je v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 2, str. 32), katere cilj je približevanje zakonodaje držav članic, da bi se zagotovila visoka, enakovredna in homogena raven varstva intelektualne lastnine na notranjem trgu (uvodna izjava 10), in s katero se „skuša zlasti zagotoviti polno spoštovanje intelektualne lastnine v skladu s členom 17(2) [Listine o temeljnih pravicah]“ (uvodna izjava 32), pojasnjeno, da ta direktiva „ne sme vplivati na uporabo pravil o konkurenci in zlasti členov [101] in [102 PDEU]“ ter da se „[u]krepi, predvideni v tej direktivi, […] ne smejo uporabljati za neupravičeno omejevanje konkurence na način, ki je v nasprotju s Pogodbo“ (uvodna izjava 12).

241

Sodišče je razvilo sodno prakso, ki se nanaša na različne vrste pravic intelektualne lastnine, da bi se pravila o konkurenci uskladila z izvrševanjem teh pravic brez poseganja v njihovo bistvo, pri čemer je uporabilo isto razlogovanje, kot je tisto, ki omogoča uskladitev teh pravic in prostega pretoka blaga. Tako gre po mnenju Sodišča pri tem za kaznovanje nenormalne uporabe pravic intelektualne lastnine, ne pa legitimnega izvrševanja teh pravic, ki ga Sodišče opredeljuje glede na njihov konkretni predmet, to je pojem, ki se v sodni praksi Sodišča uporablja sopomensko s pojmoma samega bistva teh pravic in temeljnih prerogativ imetnika teh pravic. Kot meni Sodišče, se izvrševanje prerogativ, ki so del konkretnega predmeta pravice intelektualne lastnine, tako nanaša na obstoj te pravice (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca C. Ch. Gulmanna v zadevi RTE in ITP/Komisija, C‑241/91 P, EU:C:1994:210, točki 31 in 32 ter navedena sodna praksa). Kljub temu Sodišče meni, da lahko imetnikovo izvrševanje izključne pravice v izjemnih okoliščinah pripelje tudi do ravnanja, ki je v nasprotju s pravili o konkurenci (sodba z dne 6. aprila 1995, RTE in ITP/Komisija, C‑241/91 P in C‑242/91 P, EU:C:1995:98, točka 50; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 17. septembra 2007, Microsoft/Komisija, T‑201/04, EU:T:2007:289, točka 691).

242

Glede patentov je Sodišče odločilo, da ni izključeno, da se določbe člena 101 PDEU lahko uporabljajo za pravico intelektualne lastnine, če bi uporaba enega ali več patentov, dogovorjena med podjetji, pripeljala do nastanka položaja, ki bi lahko spadal v okvir pojmov sporazumov med podjetji, sklepov podjetniških združenj in usklajenih ravnanj v smislu člena 101(1) PDEU (sodba z dne 29. februarja 1968, Parke, Davis and Co., 24/67, EU:C:1968:11, str. 110). Leta 1974 je znova presodilo, da člen 101 PDEU sicer ne vpliva na obstoj pravic, ki jih priznava zakonodaja države članice na področju industrijske lastnine, vendar se prepovedi iz tega člena lahko uporabljajo za pogoje njihovega izvrševanja, in da to lahko velja vsakokrat, kadar se zdi, da je izvrševanje take pravice predmet, sredstvo ali posledica omejevalnega sporazuma (sodba z dne 31. oktobra 1974, Centrafarm in de Peijper, 15/74, EU:C:1974:114, točki 39 in 40).

243

Spomniti je treba, da patentno pravo, ki se uporablja v obravnavani zadevi, na ravni Unije ni usklajeno, zato je mogoče obseg varstva, ki ga daje patent, ki ga je podelil nacionalni patentni urad ali EPU, ugotoviti le glede na pravila, ki ne izhajajo iz prava Unije, temveč iz nacionalnega prava oziroma iz EPK (glej v tem smislu sodbi z dne 16. septembra 1999, Farmitalia, C‑392/97, EU:C:1999:416, točka 26, in z dne 24. novembra 2011, Medeva, C‑322/10, EU:C:2011:773, točki 22 in 23). Posledično, kadar mora sodišče Unije v okviru ničnostne tožbe, vložene zoper odločbo Komisije, preučiti sporazum o poravnavi spora v zvezi s patentom, urejenim s pravili, ki niso pravila prava Unije, ni njegova naloga, da opredeli obseg navedenega patenta ali odloča o njegovi veljavnosti. Poleg tega je treba navesti, da je v obravnavanem primeru Komisija v točkah od 113 do 123 obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer omenila strategijo tožečih strank za vzpostavitev „patentnega skupka“ in „papirnate patente“, vendar pa se ni opredelila do veljavnosti spornih patentov v času sklenitve sporazumov.

244

Čeprav ne Komisija ne Splošno sodišče ne moreta odločati o veljavnosti patenta, je treba pri analizi, ki se izvede v okviru pravil Unije o konkurenci, obstoj patenta vseeno upoštevati. Sodišče je namreč že navedlo, da opredelitev obsega patenta ni naloga Komisije, vendar to ne spremeni dejstva, da se ta institucija ne more vzdržati vsakršnega ukrepanja – kadar je obseg patenta upošteven za presojo kršitve členov 101 in 102 PDEU, saj mora biti tudi takrat, kadar je dejanski obseg patenta predmet spora pred nacionalnimi sodišči, zmožna izvrševati svoje pristojnosti v skladu z določbami Uredbe št. 1/2003 – da ugotovitve, do katerih lahko pride Komisija, v ničemer ne prejudicirajo presoj, ki jih bodo opravila nacionalna sodišča glede sporov, ki so jim predloženi v zvezi s pravicami iz patenta, in da sodišče Unije izvaja nadzor nad odločbo Komisije (sodba z dne 25. februarja 1986, Windsurfing International/Komisija, 193/83, EU:C:1986:75, točki 26 in 27).

245

Nazadnje je treba poudariti, da so pravice intelektualne lastnine varovane z Listino o temeljnih pravicah. Člen 17(1) Listine o temeljnih pravicah, ki je z Lizbonsko pogodbo dobila enako pravno veljavnost kot Pogodbi (člen 6(1) PEU), določa, da ima „[v]sakdo […] pravico imeti v posesti svojo zakonito pridobljeno lastnino, jo uporabljati, z njo razpolagati in jo komu zapustiti“, da se „[l]astnina […] nikomur ne sme odvzeti, razen v javno korist v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, vendar le proti pravični in pravočasni odškodnini za njeno izgubo“, ter da se „[u]živanje lastnine […] lahko uredi z zakonom, kolikor je to potrebno zaradi splošnega interesa“. V členu 17(2) Listine o temeljnih pravicah je poleg tega natančneje navedeno, da je „[z]agotovljeno […] varstvo intelektualne lastnine“. Jamstva iz člena 17(1) Listine o temeljnih pravicah se torej uporabljajo tudi za intelektualno lastnino. Sodišče pa je presodilo, da priznavanje pravic intelektualne lastnine v Listini o temeljnih pravicah vključuje zahtevo po visoki ravni varstva teh pravic ter da je treba določiti ravnovesje med ohranitvijo proste konkurence, zaradi katere primarno pravo in zlasti člena 101 in 102 PDEU prepovedujejo omejevalne sporazume in zlorabe prevladujočega položaja, na eni strani in zagotovitvijo potrebnega varstva pravic intelektualne lastnine, ki izhaja iz člena 17(2) Listine o temeljnih pravicah, na drugi (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2015, Huawei Technologies, C‑170/13, EU:C:2015:477, točki 42 in 58).

3) Poravnave patentnih sporov

246

Uvodoma je treba pojasniti, da se preudarki, ki sledijo, ne nanašajo na primere patentov, pridobljenih z goljufijo, „fiktivnih“ sporov ali nesoglasij, ki niso dosegla sodne faze. Komisija je v točki 1170 obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč priznala, da so bile v času sklenitve sporazumov o poravnavi tožeče stranke in družbe proizvajalke generičnih zdravil vse stranke ali udeležene v sporu pred nacionalnim sodiščem ali EPU v zvezi z veljavnostjo nekaterih patentov tožečih strank ali kršitveno naravo izdelka, ki ga je razvila družba proizvajalka generičnih zdravil.

247

Najprej je treba ugotoviti, da je a priori legitimno, da stranki v patentnem sporu skleneta sporazum o poravnavi, namesto da nadaljujeta spor pred sodiščem. Kot je v točki 1102 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno navedla Komisija, imajo podjetja na splošno pravico sporazumno reševati spore, tudi patentne, saj te sporazumne poravnave pogosto koristijo obema strankama v sporu in omogočajo učinkovitejše razporejanje sredstev, kot če bi se spor nadaljeval do sodne odločbe. Tožeči stranki namreč ni treba nadaljevati spora, ki ga je po svoji volji začela pri sodišču. Dodati je treba, da sodnega reševanja sporov poleg tega, da povzroča stroške za skupnost, ni mogoče šteti za najbolj zaželeno in idealno pot reševanja nesoglasij. Kopičenje sporov pred sodišči je lahko izraz nedelovanja ali pomanjkljivosti, ki imajo lahko drugačne rešitve ali ki so lahko predmet prilagojenih preventivnih ukrepov. Tudi ob predpostavki, da se nacionalni sistemi podeljevanja patentov ali sistem podeljevanja patentov, ki ga uporablja EPU, srečujejo s takimi težavami, ker na primer preveč velikodušno zagotavljajo varstvo postopkom, ki niso inventivni, ti problemi ne morejo upravičevati obveznosti, da podjetja nadaljujejo patentne spore do konca sodnega postopka, niti spodbujanja podjetij k temu.

248

Poleg tega se v točkah 204 in 209 Smernic iz leta 2004 o sporazumih o prenosu tehnologije, ki se uporabljajo vsaj za sporazume o licenciranju tehnologije, priznava možnost sklepanja sporazumov o poravnavi in neuveljavljanju pravic, ki vključujejo podelitev licenc, ter je navedeno, da se v okviru takega sporazuma o poravnavi in neuveljavljanju pravic za klavzule o neizpodbijanju na splošno šteje, da ne spadajo na področje uporabe člena 101(1) PDEU. V točki 235 Smernic iz leta 2014 o sporazumih o prenosu tehnologije, s katerimi so bile nadomeščene smernice iz leta 2004, je tudi navedeno, da so „[s]porazumi o poravnavi v zvezi s tehnološkimi spori […] tako kot pri poslovnih sporih na številnih drugih področjih načeloma legitimen način iskanja obojestransko sprejemljivega kompromisa pri pravnem sporu v dobri veri“. V tej točki je še pojasnjeno, da „[p]ogodbenici včasih raje prekineta spor ali pravdo, ker se ta izkažeta za predraga, zamudna in/ali je njun izid negotov“, ter da „[p]oravnave lahko sodiščem in/ali pristojnim upravnim organom tudi prihranijo napor pri odločanju o zadevi in lahko tako ustvarijo koristi, ki večajo blaginjo“.

249

Komisija poleg tega na področju omejevalnih sporazumov sama uporablja upravni postopek, ki je v nekaterih pogledih podoben poravnavi. Postopek poravnave, ki je bil vzpostavljen z Uredbo Komisije (ES) št. 622/2008 z dne 30. junija 2008 o spremembi Uredbe št. 773/2004 glede vodenja postopkov poravnave v kartelnih zadevah (UL 2008, L 171, str. 3), ima namreč namen poenostaviti in pospešiti upravne postopke in zmanjšati število tožb, vloženih na sodišča Unije, ter s tem Komisiji omogočiti, da z istimi sredstvi obravnava več zadev (sodba z dne 20. maja 2015, Timab Industries in CFPR/Komisija, T‑456/10, EU:T:2015:296, točki 59 in 60).

250

Poleg tega sta v skladu s sodno prakso možnost uveljavljanja pravic v sodnih postopkih in sodni nadzor, ki ga ta možnost vključuje, izraz splošnega pravnega načela, ki tvori temelj skupnih ustavnih tradicij držav članic in je bil potrjen v členih 6 in 13 EKČP. Ker je dostop do sodišča temeljna pravica in splošno načelo, s katerima se zagotavlja spoštovanje prava, lahko vložitev tožbe le v zelo izjemnih okoliščinah pomeni kršitev konkurenčnega prava (sodba z dne 17. julija 1998, ITT Promedia/Komisija, T‑111/96, EU:T:1998:183, točka 60). Kot je opozorilo Sodišče, zahteva po visoki ravni varstva pravic intelektualne lastnine pomeni, da njihovemu imetniku načeloma ni mogoče odreči možnosti vložitve tožb na sodišču, s katerimi se zagotovi dejansko spoštovanje njegovih izključnih pravic (sodba z dne 16. julija 2015, Huawei Technologies, C‑170/13, EU:C:2015:477, točka 58). Podobno je odločitev podjetja, da se odpove sodnemu postopku in raje uporabi zunajsodno poravnavo spora, zgolj izraz iste svobode pri izbiri sredstev, s katerimi bo zagotovilo obrambo svojih pravic, in načeloma ne more pomeniti kršitve konkurenčnega prava.

251

Čeprav je dostop do sodišča temeljna pravica, pa ni mogoče šteti, da pomeni obveznost, tudi če bi prispeval k oživitvi konkurence med gospodarskimi subjekti. Spomniti je namreč treba, prvič, da se kljub raznolikosti postopkov in sistemov podeljevanja patentov, ki je v času nastanka dejstev v obravnavani zadevi obstajala v različnih državah članicah Unije in pred EPU, za pravico intelektualne lastnine, ki jo podeli javni organ, po navadi domneva, da je veljavna in da jo ima podjetje legitimno (sodba z dne 1. julija 2010, AstraZeneca/Komisija, T‑321/05, EU:T:2010:266, točka 362). Drugič, čeprav je odprava kakršnih koli ovir za gospodarsko dejavnost, ki lahko izhajajo iz nepravilno podeljenega patenta, res v javnem interesu (glej v tem smislu sodbo z dne 25. februarja 1986, Windsurfing International/Komisija, 193/83, EU:C:1986:75, točki 92 in 93) in čeprav se na splošno priznava, da za javne proračune, med drugim tiste, ki so namenjeni kritju zdravstvenih stroškov, veljajo precejšnje omejitve in da lahko konkurenca, zlasti tista, ki jo pomenijo generična zdravila, ki jih razvijejo družbe proizvajalke generičnih zdravil, učinkovito prispeva k nadziranju teh proračunov, je treba tudi spomniti, da se lahko, kot je Komisija pravilno navedla v točki 1201 obrazložitve izpodbijanega sklepa, vsako podjetje svobodno odloči za vložitev oziroma nevložitev tožbe zoper patente za originalna zdravila, katerih imetnice so družbe proizvajalke originalnih zdravil. Poleg tega taka odločitev za vložitev oziroma nevložitev tožbe ali za sporazumno končanje spora načeloma ne preprečuje drugim podjetjem, da se odločijo izpodbijati navedene patente.

252

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba pri uskladitvi patentnega prava in konkurenčnega prava v posebnem okviru sklepanja poravnav med strankama v patentnem sporu poiskati ravnovesje med, na eni strani, potrebo po tem, da se podjetjem omogoči sklepanje poravnav, katerih razširjenost je ugodna za skupnost, ter, na drugi strani, potrebo po preprečitvi tveganja, da bi se sporazumi o poravnavi zlorabljali v nasprotju s konkurenčnim pravom, kar bi pripeljalo do ohranjanja povsem neveljavnih patentov in – zlasti v sektorju zdravil – do neutemeljenega finančnega bremena za javne proračune.

4) Uskladitev sporazumov o patentni poravnavi in konkurenčnega prava

253

Spomniti je treba, da sklenitev poravnave v patentnem sporu strank ne oprošča uporabe konkurenčnega prava (glej v tem smislu sodbi z dne 27. septembra 1988, Bayer in Maschinenfabrik Hennecke, 65/86, EU:C:1988:448, točka 15, in z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, EU:T:2016:449, točka 118; v pritožbenem postopku; glej po analogiji sodbo z dne 30. januarja 1985, BAT Cigaretten‑Fabriken/Komisija, 35/83, EU:C:1985:32, točka 33; glej tudi točko 204 Smernic iz leta 2004 o sporazumih o prenosu tehnologije in točko 237 Smernic iz leta 2014 o sporazumih o prenosu tehnologije).

254

Tako je Sodišče zlasti odločilo, da je klavzula o neizpodbijanju patenta, tudi kadar je vstavljena v sporazum, namenjen končanju spora, ki poteka pred sodiščem, lahko glede na pravni in gospodarski okvir omejujoča za konkurenco v smislu člena 101(1) PDEU (sodba z dne 27. septembra 1988, Bayer in Maschinenfabrik Hennecke, 65/86, EU:C:1988:448, točke od 14 do 16).

255

Opredeliti je torej treba upoštevne elemente, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da sta klavzula o neizpodbijanju patenta in, širše, sporazum o patentni poravnavi omejujoča za konkurenco zaradi cilja, pri čemer je treba opozoriti, da ugotovitev obstoja omejevanja zaradi cilja zahteva preučitev vsebine zadevnega sporazuma, ciljev, ki se želijo z njim doseči, ter gospodarskega in pravnega okvira, v katerega je umeščen (glej točko 221 zgoraj).

256

Uvodoma je treba navesti, da je mogoče, da sporazum o poravnavi patentnega spora nima nobenih negativnih učinkov na konkurenco. Tako je na primer, če se stranki sporazumeta, da sporni patent ni veljaven, in posledično predvidita takojšen vstop družbe proizvajalke generičnih zdravil na trg.

257

Sporazumi, ki so predmet te zadeve, ne spadajo v to kategorijo, saj vsebujejo klavzule o neizpodbijanju patentov in o netrženju izdelkov, ki so same po sebi omejujoče za konkurenco. Klavzula o neizpodbijanju namreč posega v javni interes za to, da se odpravijo kakršne koli ovire za gospodarsko dejavnost, ki lahko izhajajo iz nepravilno podeljenega patenta (glej v tem smislu sodbo z dne 25. februarja 1986, Windsurfing International/Komisija, 193/83, EU:C:1986:75, točka 92), klavzula o netrženju pa povzroči, da je eden od konkurentov imetnika patenta izključen s trga.

258

Vstavitev takih klavzul je vseeno lahko legitimna, toda le če temelji na priznavanju strank, da je zadevni patent veljaven (in, posledično, da zadevni generični izdelki pomenijo kršitev).

259

Po eni strani so namreč klavzule o netrženju in o neizpodbijanju potrebne za poravnavo nekaterih patentnih sporov. Če bi bila strankama v sporu uporaba takih klavzul onemogočena, bi pri sporih, v katerih se stranki strinjata glede veljavnosti patenta, vsakršen interes za poravnavo izginil. Poleg tega je treba v zvezi s tem opozoriti, da je Komisija v točki 209 Smernic iz leta 2004 o sporazumih o prenosu tehnologije navedla, da je za „sporazume [o poravnavi] značilno, da se pogodbenici sporazumeta, da ne bosta naknadno izpodbijali pravic intelektualne lastnine, ki so predmet sporazuma“, saj je „[o]snovni namen takega sporazuma […] rešiti obstoječe spore in/ali preprečiti spore v prihodnosti“. Za doseganje tega cilja pa je potrebno tudi, da se stranki dogovorita, da ni mogoče tržiti nobenega izdelka, ki pomeni kršitev te pravice.

260

Po drugi strani je vstavitev klavzul o netrženju deloma omejena na krepitev že obstoječih pravnih učinkov patenta, katerega veljavnost stranki izrecno ali implicitno priznavata. Patent namreč navadno pripelje do tega, da je – v korist njegovega imetnika – konkurentom onemogočeno trženje izdelka, ki je predmet patenta, ali izdelka, pridobljenega s postopkom, ki je predmet patenta (glej točko 234 zgoraj). Družba proizvajalka generičnih zdravil pa se s privolitvijo v klavzulo o netrženju zaveže, da ne bo prodajala izdelkov, ki lahko pomenijo kršitev zadevnega patenta. Če je ta klavzula omejena na področje uporabe spornega patenta, se zanjo potem lahko šteje, da v bistvu ponovno ustvarja učinke tega patenta, ker temelji na priznavanju njegove veljavnosti. Patenta glede klavzul o neizpodbijanju ni mogoče razlagati tako, da zagotavlja varstvo pred tožbami, katerih namen je izpodbijati veljavnost patenta (sodba z dne 25. februarja 1986, Windsurfing International/Komisija, 193/83, EU:C:1986:75, točka 92). Učinki teh klavzul se torej ne prekrivajo z učinki patenta. Vendar ko se klavzula o neizpodbijanju sprejme v okviru poravnave resničnega spora, v katerem je konkurent že imel priložnost izpodbijati veljavnost zadevnega patenta in na koncu priznava to veljavnost, za tako klavzulo v takih okoliščinah ni mogoče šteti, da posega v javni interes za to, da se odpravijo kakršne koli ovire za gospodarsko dejavnost, ki lahko izhajajo iz nepravilno podeljenega patenta (glej točko 257 zgoraj).

261

Komisija je v izpodbijanem sklepu sama navedla, da so klavzule o neizpodbijanju in o netrženju na splošno sestavni del vsake poravnave. Tako je menila, da „[n]i verjetno, da bo poravnava, sklenjena v okviru patentnega spora ali patentne pravde na podlagi tega, kako vsaka stranka presoja spor, s katerim se srečuje, pomenila kršitev konkurenčnega prava, tudi če bi sporazum določal obveznost za družbo proizvajalko generičnih zdravil, da v obdobju patentnega varstva ne uporabi izuma, na katerega se nanaša patent (na primer s klavzulo o netrženju), in/ali da zadevnega patenta ne izpodbija pred sodišči (na primer s klavzulo o neizpodbijanju)“ (glej točko 1136 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

262

Tako zgolj to, da sporazumi o poravnavi vsebujejo klavzule o netrženju in o neizpodbijanju, katerih obseg je omejen na obseg zadevnega patenta – kljub dejstvu, da so te klavzule same po sebi omejujoče (glej točko 257 zgoraj) – ne omogoča, da bi se sklepalo o omejevanju konkurence, ki izkazuje zadostno škodljivost, da se opredeli kot omejevanje zaradi cilja, kadar ti sporazumi temeljijo na priznavanju strank, da je patent veljaven (in, posledično, da zadevni generični izdelki pomenijo kršitev).

263

Obstoj klavzul o netrženju in o neizpodbijanju, katerih obseg je omejen na obseg zadevnega patenta, pa je lahko problematičen, kadar je očitno, da privolitev družbe proizvajalke generičnih zdravil v ti klavzuli ne temelji na njenem priznavanju veljavnosti patenta. Kot pravilno poudarja Komisija, „tudi če omejitve poslovne samostojnosti družbe proizvajalke generičnih zdravil, ki so vsebovane v sporazumu, ne presegajo stvarnega obsega patenta, pomenijo kršitev člena 101 [PDEU], kadar teh omejitev ni mogoče upravičiti in ne izhajajo iz ocene utemeljenosti same izključne pravice, ki jo opravita stranki“ (točka 1137 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

264

V zvezi s tem je treba opozoriti, da obstoj „obrnjenega plačila“, to je plačila družbe proizvajalke originalnega zdravila družbi proizvajalki generičnih zdravil, v okviru sporazuma o poravnavi vzbuja dvojni sum. Namreč, prvič, pomembno je spomniti, da je namen patenta zagotoviti nadomestilo za ustvarjalni napor izumitelja z omogočanjem, da na podlagi svoje naložbe ustvari pravični dobiček (glej točko 234 zgoraj), in da mora torej veljaven patent načeloma omogočati prenos vrednosti na njegovega imetnika – na primer prek sporazuma o licenci – in ne obratno. Drugič, obstoj obrnjenega plačila vzbuja sum glede tega, ali poravnava temelji na tem, da stranke sporazuma priznavajo veljavnost zadevnega patenta.

265

Vendar zgolj iz obstoja obrnjenega plačila ni mogoče sklepati o obstoju omejevanja zaradi cilja. Ni namreč izključeno, da so nekatera obrnjena plačila, kadar so del poravnave zadevnega spora, upravičena (glej točke od 277 do 280 spodaj). Nasprotno pa je treba za družbo proizvajalko generičnih zdravil šteti – če pri sklenitvi poravnave nastopa neupravičeno obrnjeno plačilo – da je bila s tem plačilom spodbujena k privolitvi v klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, zato je treba sklepati o obstoju omejevanja zaradi cilja. V tem primeru omejitve konkurence, uvedene s klavzulama o netrženju in o neizpodbijanju, niso več povezane s patentom in poravnavo, temveč izhajajo iz plačila ugodnosti, ki družbo proizvajalko generičnih zdravil spodbudi k temu, da se odpove konkurenčnim prizadevanjem.

266

Navesti je treba, da ne Komisija ne sodišče Unije nista pristojna za odločanje o veljavnosti patenta (glej točki 243 in 244 zgoraj), vendar to ne spremeni dejstva, da lahko ti instituciji v okviru svojih zadevnih pristojnosti in brez odločitve o dejanski veljavnosti patenta ugotovita obstoj njegove nenormalne uporabe, ki nima zveze z njegovim konkretnim predmetom (glej v tem smislu sodbi z dne 29. februarja 1968, Parke, Davis and Co., 24/67, EU:C:1968:11, str. 109 in 110, in z dne 31. oktobra 1974, Centrafarm in de Peijper, 15/74, EU:C:1974:114, točki 7 in 8; glej po analogiji tudi sodbi z dne 6. aprila 1995, RTE in ITP/Komisija, C‑241/91 P in C‑242/91 P, EU:C:1995:98, točka 50, in z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točke od 104 do 106).

267

Spodbujanje konkurenta k temu, da sprejme klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, v smislu, opisanem zgoraj v točki 265, ali njegova posledica, to je privolitev v taki klavzuli zaradi spodbujanja, pa pomeni nenormalno uporabo patenta.

268

Kot je Komisija pravilno navedla v točki 1137 obrazložitve izpodbijanega sklepa, „patentno pravo ne določa pravice plačati svojim dejanskim ali potencialnim konkurentom za to, da ostanejo zunaj trga ali se vzdržijo izpodbijanja patenta pred vstopom na trg“. Poleg tega, kot je prav tako navedla Komisija, „imetnikom patenta ni dovoljeno, da družbam proizvajalkam generičnih zdravil plačujejo, da bi jih zadržali zunaj trga in zmanjšali tveganja zaradi konkurence, ne v okviru sporazuma o patentni poravnavi ne drugače“ (točka 1141 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nazadnje, Komisija je pravilno dodala, da „plačevanje ali drugačno spodbujanje potencialnih konkurentov, da ostanejo zunaj trga, ni del nobene pravice iz patenta in ne ustreza nobenemu izmed sredstev, ki jih patentno pravo določa za uveljavljanje patentov“ (točka 1194 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

269

Ko se ugotovi obstoj spodbude, se stranki ne moreta več sklicevati na svoje priznavanje veljavnosti patenta v okviru poravnave. Dejstvo, da je veljavnost patenta potrdil sodni ali upravni organ, v zvezi s tem ni pomembno.

270

Takrat je spodbuda, in ne to, da stranki poravnave priznavata veljavnost patenta, tisto, kar je treba šteti za resnični vzrok omejitev konkurence, uvedenih s klavzulama o netrženju in o neizpodbijanju (glej točko 257 zgoraj), ki torej, ker sta v tem primeru popolnoma nelegitimni, vključujeta določeno škodljivost za dobro delovanje običajne konkurence, ki zadostuje, da je mogoče uporabiti opredelitev, da gre za omejevanje zaradi cilja.

271

Ob obstoju spodbude je treba zadevne sporazume tako šteti za sporazume o izključitvi s trga, pri katerih podjetja, ki ostanejo, nadomestijo škodo podjetjem, ki izstopijo. Taki sporazumi pa v resnici pomenijo odkupovanje konkurence in jih je treba zato opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja, kot izhaja iz sodbe z dne 20. novembra 2008, Beef Industry Development Society in Barry Brothers (C‑209/07, EU:C:2008:643, točke 8 in od 31 do 34), ter iz sklepnih predlogov generalne pravobranilke V. Trstenjak v zadevi Beef Industry Development Society in Barry Brothers (C‑209/07, EU:C:2008:467, točka 75), ki so citirani med drugim v točkah 1139 in 1140 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Poleg tega je izključitev konkurentov s trga skrajna oblika razdelitve trga in omejevanja proizvodnje (sodba z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, EU:T:2016:449, točka 435; v pritožbenem postopku), ki je v okviru, kot je ta, v katerega se uvrščajo sporni sporazumi, še toliko škodljivejša, ker so izključene družbe proizvajalke generičnih zdravil, katerih vstop na trg je načeloma ugoden za konkurenco in prispeva tudi k splošnemu interesu zagotavljanja zdravstvenega varstva po nižji ceni. Nazadnje, to izključitev v spornih sporazumih potrjuje nemožnost, da družba proizvajalka generičnih zdravil izpodbija sporni patent.

272

Iz vsega navedenega izhaja, da je v okviru sporazumov o poravnavi patentnih sporov opredelitev takega akta kot omejevanje konkurence zaradi cilja pogojena s tem, da v sporazumu o poravnavi hkrati obstajata spodbujevalna ugodnost za družbo proizvajalko generičnih zdravil in s tem povezana omejitev prizadevanj te družbe za konkuriranje družbi proizvajalki originalnega zdravila. Kadar sta ta pogoja izpolnjena, je zaradi škodljivosti tako sklenjenega sporazuma za dobro delovanje običajne konkurence potrebna ugotovitev omejevanja konkurence zaradi cilja.

273

Tako je ob obstoju sporazuma o patentni poravnavi, ki vsebuje klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, katerih samodejno omejujoča narava (glej točko 257 zgoraj) ni bila veljavno ovržena, z obstojem spodbude za družbo proizvajalko generičnih zdravil, da privoli v ti klavzuli, mogoče utemeljiti ugotovitev omejevanja zaradi cilja, in to tudi če bi obstajal resnični spor, če bi sporazum o poravnavi vključeval klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, katerih obseg ne bi presegal obsega spornega patenta, ter če bi stranki sporazuma ob njegovem sprejetju lahko upravičeno menili – zlasti glede na odločbe, ki so jih sprejeli pristojni upravni ali sodni organi – da je ta patent veljaven.

274

Komisija pa je v izpodbijanem sklepu upravičeno preučila, ali so zadevni sporazumi vključevali prenos vrednosti z družbe proizvajalke originalnega zdravila na družbo proizvajalko generičnih zdravil, ki je pomenil „znatno“ spodbudo – to je spodbudo, zaradi katere je lahko zadnjenavedena družba privolila v klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju – da je ob obstoju take spodbude sklepala o obstoju omejevanja konkurence zaradi cilja.

275

S tem, da je Komisija upoštevala merilo spodbude, da je sporazume o poravnavi, ki pomenijo omejevanje zaradi cilja, razlikovala od tistih, ki ne pomenijo takega omejevanja – to merilo bo v nadaljevanju imenovano merilo „spodbude“ ali merilo „spodbujevalne ugodnosti“ – v svojem sklepu glede na zgornje preudarke ni napačno uporabila prava.

276

O taki napačni uporabi prava prav tako ni mogoče sklepati iz domnevnega neupoštevanja okvira, v katerega so sporni sporazumi umeščeni (v zvezi s pojmom okvira glej sodbo z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 53), ker je iz zgornjega razlogovanja razvidno tudi, da merilo spodbude temelji na analizi vsebine spornih sporazumov ne le z vidika njihovega zastavljenega cilja, ki je sporazumno rešiti patentne spore, ampak tudi z vidika njihovega posebnega okvira, za katerega je značilen obstoj patentov na farmacevtskem področju, ki pomenijo izključne pravice, za katere se domneva, da so veljavni, in katerih imetništvo navadno drži konkurente vstran (glej točko 234 zgoraj). Okvir, v katerem so bili sporni sporazumi sklenjeni, je bil v obravnavanem primeru še toliko bolj upoštevan, ker si je Komisija prizadevala za vsakega od teh sporazumov dokazati, da je bila zadevna družba proizvajalka generičnih zdravil potencialni konkurent družbe Servier, to je, da je imela dejanske in konkretne možnosti za vstop na trg (glej točko 317 in naslednje spodaj). Za dopolnitev odgovora na tožbeni razlog, v skladu s katerim naj bi Komisija napačno uporabila pravo, ker je ugotovila obstoj omejevanja zaradi cilja, in da bi bilo v nadaljevanju mogoče za vsak sporazum preveriti, ali je Komisija storila napako pri presoji, je treba pojasniti še, pod katerimi pogoji je mogoče ugotoviti obstoj spodbude.

5) Spodbuda

277

Za ugotovitev, ali obrnjeno plačilo, to je prenos vrednosti z družbe proizvajalke originalnega zdravila na družbo proizvajalko generičnih zdravil, pomeni spodbudo za privolitev v klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju ali ne, je treba ob upoštevanju njegove narave in utemeljitve preučiti, ali zajema stroške, ki so del poravnave spora. Tako je Komisija v izpodbijanjem sklepu pravilno preučila, ali je prenos vrednosti ustrezal konkretnim stroškom poravnave, ki so nastali družbi proizvajalki generičnih zdravil (točka 1333 in naslednje, točka 1461 in naslednje, točka 1592 in naslednje ter točka 1969 in naslednje obrazložitve izpodbijanega sklepa).

278

Če bi bilo obrnjeno plačilo, določeno v sporazumu o poravnavi, ki vsebuje za konkurenco omejujoče klavzule, namenjeno nadomestitvi stroškov, ki so del poravnave in so nastali družbi proizvajalki generičnih zdravil, tega plačila načeloma ne bi bilo mogoče šteti za spodbujevalno. Ker so takšni stroški del poravnave, to namreč pomeni, da temeljijo na priznavanju veljavnosti spornih patentov, ki se želi s to poravnavo potrditi tako, da se končata izpodbijanje te veljavnosti in morebitno kršenje navedenih patentov. Torej ni mogoče šteti, da tako obrnjeno plačilo vzbuja sum glede tega, ali poravnava temelji na tem, da stranke sporazuma priznavajo veljavnost zadevnega patenta (glej točki 264 in 265 zgoraj). V takem primeru ugotovitev obstoja spodbude in omejevanja konkurence zaradi cilja vseeno ni izključena. Vendar je pogojena s tem, da Komisija dokaže, da so zneski, ki ustrezajo tem stroškom, ki so del poravnave ter ki jih stranki te poravnave tudi izkažeta in številčno natančno opredelita, pretirani (glej v tem smislu točke 1338, 1465, 1600 in 1973 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Taka nesorazmernost bi namreč pretrgala neločljivo povezavo med zadevnimi stroški in poravnavo ter torej preprečila, da bi se iz povračila teh stroškov sklepalo, da zadevni sporazum o poravnavi temelji na priznavanju veljavnosti spornih patentov.

279

Kot so tožeče stranke in Komisija priznale na obravnavi, je mogoče šteti, da stroški, ki so del poravnave spora, obsegajo zlasti stroške sodnih postopkov, ki so nastali družbi proizvajalki generičnih zdravil v okviru spora med njo in družbo proizvajalko originalnega zdravila. Ti stroški so namreč nastali zgolj zaradi sodnih postopkov v zvezi z veljavnostjo ali kršenjem zadevnih patentov, poravnava pa je namenjena prav temu, da se ti postopki končajo na podlagi sporazuma, s katerim bo priznana veljavnost patentov. Kritje navedenih stroškov je zato v neposredni zvezi s tako poravnavo. Kadar stranki poravnave izkažeta zneske stroškov sodnih postopkov, nastalih družbi proizvajalki generičnih zdravil, lahko torej Komisija ugotovi njihovo spodbujevalno naravo le tako, da dokaže, da niso sorazmerni. V zvezi s tem je treba za nesorazmerne šteti zneske, ki ustrezajo stroškom sodnih postopkov, katerih objektivna nujnost za potek spornega postopka – zlasti ob upoštevanju pravne in dejanske težavnosti obravnavanih vprašanj ter ekonomskega interesa, ki ga spor predstavlja za družbo proizvajalko generičnih zdravil – ne bi bila dokazana na podlagi natančnih in podrobnih dokumentov.

280

Nasprotno pa so nekateri stroški družbe proizvajalke generičnih zdravil a priori preveč nepovezani s sporom in njegovo rešitvijo, da bi jih bilo mogoče šteti za stroške, ki so del poravnave patentnega spora. Gre na primer za stroške proizvodnje izdelkov, ki pomenijo kršitev, v višini vrednosti zaloge teh izdelkov ter za raziskovalne in razvojne stroške, nastale pri razvoju navedenih izdelkov. Taki stroški namreč a priori nastanejo neodvisno od nastanka sporov in njihovega reševanja ter niso izraženi v izgubah zaradi tega reševanja, kot potrjuje zlasti dejstvo, da se zadevni izdelki kljub prepovedi njihovega trženja s sporazumom o poravnavi pogosto prodajajo na trgih, ki niso zajeti z navedenim sporazumom, in da je s tem povezane raziskave mogoče uporabiti za razvoj drugih izdelkov. Enako velja za zneske, ki jih mora družba proizvajalka generičnih zdravil plačati tretjim osebam zaradi pogodbenih zavez, sprejetih zunaj spora (na primer zaradi pogodb o dobavi). Taki stroški odpovedi pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami, ali odškodnin tem tretjim osebam so namreč navadno naloženi z zadevnimi pogodbami ali v neposredni zvezi s temi pogodbami, ki jih je zadevna družba proizvajalka generičnih zdravil poleg tega sklenila neodvisno od vsakršnega spora z družbo proizvajalko originalnega zdravila ali od rešitve tega spora. Zato morata stranki sporazuma, če želita, da se plačilo teh stroškov ne opredeli kot spodbujevalno in kot indic o obstoju omejevanja konkurence zaradi cilja, dokazati, da so ti stroški del spora ali njegove rešitve, nato pa utemeljiti njihov znesek. Ti stranki bi se lahko z istim namenom tudi oprli na neznaten znesek povračila teh stroškov, ki a priori niso del poravnave spora, saj ta znesek torej ne bi bil zadosten za to, da bi pomenil znatno spodbudo za privolitev v za konkurenco omejujoče klavzule, določene v sporazumu o poravnavi (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, EU:T:2016:449, točka 360; v pritožbenem postopku).

281

Za konec analize domnevne napačne uporabe prava, ker je Komisija ugotovila obstoj omejevanja konkurence zaradi cilja, je treba preučiti še tri dopolnilne argumente, ki jih navajajo tožeče stranke in intervenientka ter se nanašajo na uporabo teorije pomožnih omejitev za zadevne sporazume, na učinke ameriškega prava na rešitev spora in na ambivalentne posledice, ki naj bi jih imeli sporazumi o patentni poravnavi.

6) Uporaba teorije pomožnih omejitev za sporazume o poravnavi

282

Tožeče stranke in intervenientka trdijo, da bi Komisija zaradi legitimnega cilja sporazumov o poravnavi patentnih sporov morala uporabiti preizkus objektivne nujnosti, ki omogoča izvzetje sporazuma iz uporabe člena 101(1) PDEU, kadar ta sporazum sledi legitimnemu cilju ter so omejitve konkurence, ki jih uvaja, objektivno nujne in sorazmerne.

283

Uvodoma je treba ugotoviti, da se tožeče stranke v upravnem postopku niso sklicevale na uporabo teorije pomožnih omejitev in da ta v izpodbijanem sklepu ni omenjena.

284

Iz sodne prakse izhaja, da če določena transakcija ali dejavnost zaradi svoje nevtralnosti ali pozitivnega učinka na konkurenco ne spada na področje uporabe načela prepovedi iz člena 101(1) PDEU, tudi omejitev poslovne samostojnosti enega ali več udeležencev v tej transakciji ali dejavnosti ne spada na področje uporabe omenjenega načela, če je ta omejitev objektivno nujna za izvršitev te transakcije ali dejavnosti in sorazmerna s cilji ene ali druge (glej sodbo z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točka 89 in navedena sodna praksa). Kadar namreč take omejitve, ki je opredeljena kot pomožna omejitev, ni mogoče ločiti od glavne transakcije ali dejavnosti brez ogrožanja njenega obstoja in ciljev, je treba preveriti skladnost te omejitve s členom 101 PDEU skupaj s skladnostjo glavne transakcije ali dejavnosti, do katere je v pomožnem razmerju, in to čeprav se lahko za enako omejitev, če se obravnava ločeno, na prvi pogled zdi, da spada na področje uporabe načela prepovedi iz člena 101(1) PDEU (sodba z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točka 90).

285

Komisija navaja, da predhodni pogoj za uporabo preizkusa objektivne nujnosti ni izpolnjen, če poravnave patentnega spora že po načelu ni mogoče opredeliti kot transakcijo, ki zaradi svoje nevtralnosti ali pozitivnega učinka na konkurenco ni protikonkurenčna. Res je, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da poravnava spora strank ne oprošča uporabe pravil o konkurenci, saj člen 101(1) PDEU ne razlikuje med sporazumi s ciljem končanja spora in tistimi z drugimi cilji (glej točko 253 zgoraj). Vendar v sodni praksi ni izključeno – kot pravilno zatrjujejo tožeče stranke in intervenientka – da sporazum o poravnavi spora zaradi svoje nevtralnosti ali pozitivnih učinkov na konkurenco ne spada na področje uporabe načela prepovedi iz člena 101(1) PDEU. Z uporabo preizkusa objektivne nujnosti v posameznem primeru se namreč le predpostavlja, da glavna transakcija ali dejavnost zaradi svoje nevtralnosti ali pozitivnega učinka na konkurenco ni protikonkurenčna, in ne zahteva, da glavna transakcija ali dejavnost že po naravi in neodvisno od okoliščin vsakega primera ni protikonkurenčna. Poleg tega je bilo v sodni praksi opozorjeno, da preučitve glavne transakcije ali dejavnosti ni mogoče opraviti in abstracto, temveč je odvisna od klavzul ali pomožnih omejitev, ki so značilne za vsak posamezni primer (glej v tem smislu sodbe z dne 28. januarja 1986, Pronuptia de Paris, 161/84, EU:C:1986:41, točka 14; z dne 15. decembra 1994, DLG, C‑250/92, EU:C:1994:413, točka 31, in z dne 12. decembra 1995, Oude Luttikhuis in drugi, C‑399/93, EU:C:1995:434, točke od 12 do 14). Prav tako je treba spomniti, da se poravnava sporov spodbuja v številnih določbah prava Unije (glej točke od 247 do 250 zgoraj).

286

Poleg tega se Komisija ne more sklicevati na sodbo z dne 27. septembra 1988, Bayer in Maschinenfabrik Hennecke (65/86, EU:C:1988:448), da bi načeloma izključila vsako možnost uporabe teorije pomožnih omejitev za poravnavo sporov. Čeprav je namreč iz te sodbe razvidno, da je Sodišče zavrnilo razlogovanje, ki ga je predlagala Komisija, in sicer, naj se klavzula o neizpodbijanju, vstavljena v sporazum o licenci, šteje za združljivo s členom 101(1) PDEU, če so izpolnjeni nekateri pogoji, in pojasnilo, da člen 101(1) PDEU ne razlikuje med sporazumi s ciljem končanja spora in tistimi z drugimi cilji, pa ni izključilo možnosti, da sporazum o poravnavi spora, ki vsebujeta klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju, glede na pravni in gospodarski okvir ni omejujoč za konkurenco (sodba z dne 27. septembra 1988, Bayer in Maschinenfabrik Hennecke, 65/86, EU:C:1988:448, točka 21). Ta sodba poleg tega ni bila izrečena v okviru poravnave spora, temveč v okviru sporazuma o licenci.

287

Če sporazum o poravnavi patentnega spora, ki ima nevtralen ali pozitiven učinek na konkurenco, ne more biti načeloma izključen s področja uporabe teorije pomožnih omejitev, pa je treba preučiti obseg pomožne omejitve konkurence, kar zahteva dvojno preučitev. Po eni strani je treba namreč preučiti, ali je omejitev objektivno nujna za izvedbo glavne transakcije ali dejavnosti, in po drugi strani, ali je sorazmerna glede na njo (sodbi z dne 18. septembra 2001, M6 in drugi/Komisija, T‑112/99, EU:T:2001:215, točka 106, in z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija, T‑360/09, EU:T:2012:332, točka 64).

288

Glede prvega pogoja je treba v skladu s sodno prakso raziskati, ali izvršitev te transakcije ali dejavnosti brez zadevne omejitve ne bi bila mogoča. Tako se zaradi dejstva, da bi bila omenjena transakcija ali dejavnost brez zadevne omejitve zgolj težje izvedljiva oziroma manj dobičkonosna, zadevna omejitev ne more šteti za objektivno nujno, kar se zahteva za njeno opredelitev kot pomožno. Taka razlaga bi namreč privedla do tega, da bi razširila ta pojem na omejitve, ki niso strogo nujne za izvršitev glavne transakcije ali dejavnosti. To pa bi ogrozilo učinkovitost prepovedi, določene v členu 101(1) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točka 91).

289

Glede klavzul o neizpodbijanju in o netrženju je treba navesti, da sta ti sestavni del le nekaterih poravnav, in sicer tistih, ki temeljijo na priznavanju veljavnosti zadevnega patenta ali patentov (glej točko 259 zgoraj). Za take klavzule, ker so izraz tega, da vsaka od strank priznava veljavnost patenta, in ker je njihov obseg omejen na obseg zadevnega patenta, je treba tako šteti, da lahko izpolnjujejo prvi pogoj za odstopanje, ki ga določa teorija pomožnih omejitev.

290

V zvezi z drugim pogojem je treba spomniti, da če je omejitev objektivno nujna za izvedbo glavne transakcije ali dejavnosti, je treba preveriti še, ali njeno trajanje ter njeno stvarno, časovno in ozemeljsko področje uporabe ne presegajo tega, kar je nujno za izvedbo navedene transakcije ali dejavnosti. Če področje uporabe omejitve presega to, kar je nujno za izvedbo glavne transakcije ali dejavnosti, je treba omejitev presojati ločeno v okviru člena 101(3) PDEU (sodba z dne 18. septembra 2001, M6 in drugi/Komisija, T‑112/99, EU:T:2001:215, točka 113). Zato bi se za sporazum o poravnavi, katerega klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju ne bi presegali trajanja in področja uporabe patenta, katerega veljavnost se priznava s tem sporazumom, lahko uporabila teorija pomožnih omejitev.

291

Vendar je v obravnavanem primeru Komisija upravičeno lahko opustila preučitev, ali je treba uporabiti teorijo pomožnih omejitev, ker je menila, da klavzule o neizpodbijanju in o netrženju ne temeljijo na priznavanju veljavnosti patenta, temveč na prenosu vrednosti z družbe proizvajalke originalnega zdravila na družbo proizvajalko generičnih zdravil, ki je pomenil spodbudo za zadnjenavedeno družbo, da se odpove izvajanju konkurenčnega pritiska na družbo imetnico patenta. V takem primeru sporazum o poravnavi namreč pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, ki ga ni mogoče opredeliti kot transakcijo, ki zaradi svoje nevtralnosti ali pozitivnega učinka na konkurenco ni protikonkurenčna. Poleg tega so klavzule o neizpodbijanju in o netrženju lahko nujen pomožni del le pri sporazumu o poravnavi, ki temelji na tem, da stranki tega sporazuma priznavata veljavnost zadevnega patenta (glej točko 289 zgoraj). Ob obstoju spodbude pa poravnava ne temelji na takem priznavanju. Takrat klavzul o neizpodbijanju in o netrženju ni mogoče šteti za nujne za tako poravnavo.

7) Uskladitev sporazumov o patentni poravnavi in ameriškega konkurenčnega prava

292

Tožeče stranke se sklicujejo na sodbo Actavis in trdijo, da je Supreme Court of the United States (vrhovno sodišče Združenih držav) zavrnilo pristop, ki ga je Komisija sprejela v obravnavanem primeru. Vendar Komisija, ki je to sodbo omenila v izpodbijanem sklepu (točka 1199 obrazložitve), zatrjuje, da je sprejela enak pristop kot Supreme Court of the United States (vrhovno sodišče Združenih držav) s tem, da je presodila, da ne obstaja domneva nezakonitosti sporazumov o poravnavi, ki vključujejo prenos vrednosti z družbe proizvajalke originalnega zdravila na družbo proizvajalko generičnih zdravil.

293

Sodba Actavis se nanaša na sporazume o poravnavi, sklenjene v farmacevtskem sektorju, v katerem so se družbe proizvajalke generičnih zdravil zavezale, da ne bodo vstopile na trg do določenega datuma pred datumom poteka patenta družbe proizvajalke originalnega zdravila (65 mesecev pred datumom poteka patenta za družbo Actavis) in da bodo zadevno zdravilo promovirale pri zdravnikih, in sicer v zameno za izdatna plačila (za družbo Actavis letna plačila od 19 do 30 milijonov USD v obdobju devetih let).

294

Spomniti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso nacionalne prakse, tudi če so skupne vsem državam članicam, ne morejo prevladati pri uporabi pravil o konkurenci iz Pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 17. januarja 1984, VBVB in VBBB/Komisija, 43/82 in 63/82, EU:C:1984:9, točka 40) in da to velja toliko bolj, če gre za nacionalne prakse tretjih držav (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2002, Compagnie générale maritime in drugi/Komisija, T‑86/95, EU:T:2002:50, točka 341 in navedena sodna praksa). Pristop, ki se nanaša na razlikovanje med omejevanjem konkurence zaradi cilja in zaradi posledice – sprejet v konkurenčnem pravu Unije – je namreč drugačen kot v ameriškem konkurenčnem pravu, ki razlikuje med omejitvami konkurence per se – zanje gre samo v primerih, v katerih so protikonkurenčne posledice tako očitne, da je potreben samo pristop hitrega pogleda (quick look approach), ne da bi se upoštevalo sobesedilo, in so nujno in neovrgljivo prepovedane – ter kršitvami, ki jih je treba dokazati v skladu s pravilom razumne presoje (rule of reason), to je po preučitvi, v kateri se pretehtajo za konkurenco ugodne in protikonkurenčne posledice sporazuma. Po eni strani pa se v pravu Unije nobena omejitev konkurence ne šteje za nujno in neovrgljivo nezakonito, saj se lahko za omejevanje konkurence zaradi cilja načeloma uporabljajo izjeme iz člena 101(3) PDEU. Po drugi strani, kot je bilo opozorjeno v sodni praksi, obstoja pravila razumne presoje ni mogoče dopustiti v konkurenčnem pravu Unije (sodba z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija, T‑360/09, EU:T:2012:332, točka 65; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 23. oktobra 2003, Van den Bergh Foods/Komisija, T‑65/98, EU:T:2003:281, točka 106). Poleg tega razlike med zakonodajnima okviroma, ki veljata v Združenih državah in v Uniji zlasti v zvezi s patenti na farmacevtskem področju, še bolj otežujejo to, da bi se obseg sodbe Actavis po analogiji prenesel na obravnavani spor (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, v pritožbenem postopku, EU:T:2016:449, točka 513).

295

Zato je treba argument tožečih strank, ki se nanaša na neupoštevanje stališča Supreme Court of the United States (vrhovno sodišče Združenih držav), zavrniti kot brezpredmeten.

8) Po naravi ambivalentne posledice sporazumov o poravnavi

296

Tožeče stranke menijo, da so posledice sporazumov o poravnavi po naravi ambivalentne in zato ne morejo biti opredeljene kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

297

Prvič, trdijo, da imajo taki sporazumi ambivalentne potencialne posledice za izpodbijanje patentov, ker obstajajo vzporedni spori in ker v postopkih pred EPU okoliščina, da stranka umakne ugovor, ne prepreči nadaljevanja postopka, saj se lahko oddelek za ugovore ali pritožbeni senat pri EPU po uradni dolžnosti opre na njene trditve. Poleg tega naj v izpodbijanem sklepu ne bi bilo upoštevano dejstvo, da imajo sporazumi o poravnavi zgolj ambivalentne posledice za prihodnje spore, saj lahko družbe proizvajalke generičnih zdravil še naprej prosto začenjajo drage sodne postopke, ti pa se lahko vsekakor izkažejo za nekoristne v nekaterih državah članicah, če poteka postopek pred EPU.

298

Drugič, tožeče stranke menijo, da so potencialne posledice teh sporazumov za vstop generičnih zdravil na trg prav tako ambivalentne, in sicer glede na določbe sporazumov in okvir, v katerem so sklenjeni. Tako naj bi bilo treba upoštevati obstoj spora in možnosti strank za uspeh, obstoj drugih sporov ter možnost razvoja drugih, alternativnih oblik izdelka. Poleg tega naj bi ti sporazumi lahko omogočili hitrejši vstop generičnih zdravil na trg. Nazadnje, Komisija naj bi morala upoštevati sposobnost in namen družb proizvajalk generičnih zdravil, da na trg vstopijo s tveganjem.

299

Tretjič, tožeče stranke menijo, da Komisija ne more kaznovati sporazumov o poravnavi patentnih sporov, ne da bi presodila njihove konkretne posledice za trg, po vzoru stališča, ki ga je sprejelo Supreme Court of the United States (vrhovno sodišče Združenih držav) v sodbi Actavis.

300

Komisija trdi, da je ta argument brezpredmeten, ker za ugotovitev, ali sporazum pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, ni treba upoštevati njegovih posledic in ker lahko omejevanje konkurence zaradi cilja v nekaterih primerih zaradi okoliščin, ki nastopijo pozneje, ostane brez posledic. Pri analizi omejevanja zaradi cilja se naj tako ne bi zahtevalo, da se dokaže, do katerih položajev, ki bi pomenili kršitev, bi lahko prišlo ob neobstoju sporazumov.

301

Podredno Komisija v zvezi s posledicami sporazumov o poravnavi za izpodbijanje patentov opozarja, da so si v obravnavanem primeru tožeče stranke prizadevale skleniti sporazume z vsemi svojimi potencialnimi konkurenti in da sta samo dva od petih sporazumov, ki so jih sklenile, vsebovala klavzulo, ki je omogočala vstop družb proizvajalk generičnih zdravil na trg v primeru razveljavitve ali ugotovitve ničnosti spornega patenta.

302

Komisija poleg tega meni, da je v izpodbijanem sklepu preučila sposobnost in namen vsake družbe proizvajalke generičnih zdravil, da na trg vstopi s tveganjem.

303

Nazadnje Komisija meni, da izpodbijani sklep ni neskladen s pristopom, ki ga je sprejelo Supreme Court of the United States (vrhovno sodišče Združenih držav) v sodbi Actavis, če se upoštevajo razlike med evropskim pojmom omejevanja zaradi cilja in ameriškim pojmom omejitve per se. Opozarja tudi, da se v sodni praksi Unije zavrača obstoj pravila razumne presoje, pri čemer je treba koristi sporazuma za konkurenco preučiti v okviru člena 101(3) PDEU.

304

Po vzoru tožečih strank je treba ugotoviti, da Komisija in sodišče pri preučitvi, ali ima sporazum cilj omejevanja, in zlasti v okviru upoštevanja njegovega gospodarskega in pravnega okvira ne moreta popolnoma spregledati potencialnih posledic tega sporazuma (sklepni predlogi generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi ING Pensii, C‑172/14, EU:C:2015:272, točka 84). Spomniti je namreč treba, da so sporazumi, ki so omejujoči za konkurenco zaradi cilja, tisti, ki izkazujejo zadostno škodljivost, ker imajo lahko tako negativne posledice za konkurenco, da ni treba dokazovati njihovih konkretnih posledic za trg (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točki 49 in 51 ter navedena sodna praksa). Iz tega sledi, da se kot omejujoči za konkurenco zaradi cilja ne morejo obravnavati sporazumi, ki imajo glede na okvir, v katerem so bili sklenjeni, ambivalentne potencialne posledice za trg (sklepni predlogi generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:1958, točka 56).

305

Vendar – ker v obravnavanem primeru tožeče stranke v podporo svojim trditvam o ambivalentnih potencialnih posledicah spornih sporazumov podajajo predvsem argumente, ki se nanašajo na vsakega od teh sporazumov in njihov okvir – je treba na zadevne trditve odgovoriti v okviru odgovora na očitke, usmerjene zoper opredelitev vsakega sporazuma kot omejevanje zaradi cilja, in to toliko bolj, ker je treba obstoj omejevanja zaradi cilja – kot ustrezno poudarja Komisija – presojati za vsak sporazum, kot da tvori celoto, ne da bi se analiza omejujoče narave klavzul o neizpodbijanju ločevala od analize omejujoče narave klavzul o netrženju.

306

Tako bo v okviru odgovora na tožbene razloge, s katerimi se graja presoja vsakega od spornih sporazumov, preučeno vprašanje, ali je Komisija upravičeno ugotovila obstoj takega omejevanja kljub zatrjevanim potencialnim ugodnim posledicam za konkurenco, ki naj bi izhajale zlasti iz okvira sklenitve navedenih sporazumov, pri čemer je treba pojasniti, da bodo upoštevane samo tiste, ki ostajajo znotraj analize omejevanja konkurence zaradi cilja (glej točke 525, 644 in 989 spodaj).

307

Poleg tega se tožeče stranke, kot izhaja iz točk od 293 do 295 zgoraj, ne morejo uspešno sklicevati na sodbo Actavis.

b)   Merila, ki jih je Komisija uporabila za opredelitev sporazumov o poravnavi kot omejevanje zaradi cilja

308

Z vidika zgornjih preudarkov je treba preučiti trditve tožečih strank, ki se nanašajo posebej na vsako od treh glavnih meril, ki jih je Komisija uporabila, da je zadevne sporazume o poravnavi opredelila kot omejevanje konkurence zaradi cilja, to so, prvič, status potencialnega konkurenta družb proizvajalk generičnih zdravil, drugič, zaveza teh družb za omejitev svojih prizadevanj za to, da bi na trg vstopile z generičnim zdravilom, in tretjič, prenos vrednosti z družbe proizvajalke originalnega zdravila na družbo proizvajalko generičnih zdravil, ki pomeni znatno spodbudo za zadnjenavedeno družbo, da omeji svoja prizadevanja za vstop (točka 1154 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

1) Merilo v zvezi s potencialno konkurenco

i) Trditve strank

[…]

ii) Presoja Splošnega sodišča

316

Tožeče stranke Komisiji v bistvu očitajo, da je napačno uporabila pravo s tem, da je uporabila napačna merila, da je družbe proizvajalke generičnih zdravil, ki so sklenile sporne sporazume z njimi, opredelila kot potencialne konkurente. Grajajo tudi presojo Komisije glede ovir za obstoj te potencialne konkurence, ki naj bi jih povzročili njihovi patenti.

– Merila za presojo potencialne konkurence

Opredelitev pojma potencialnega konkurenta

317

Tožeče stranke Komisiji očitajo, da je za ugotovitev obstoja potencialne konkurence med strankami spornih sporazumov zgolj preverila neobstoj nepremostljivih ovir pri vstopu družb proizvajalk generičnih zdravil na trg in da ni preučila, ali so imele navedene družbe dejanske in konkretne možnosti za vstop na trg (glej točko 309 zgoraj).

318

Iz sodne prakse, ki jo navajajo tožeče stranke, je dejansko razvidno, da je podjetje potencialni konkurent, če obstajajo dejanske in konkretne možnosti, da vstopi na zadevni trg in konkurira že prisotnim podjetjem. Dokaz o tem ne sme temeljiti samo na hipotezi, ampak mora biti podprt z dejstvi ali analizo strukture upoštevnega trga. Tako podjetja ni mogoče opredeliti kot potencialnega konkurenta, če njegov vstop na trg ne ustreza ekonomsko uspešni strategiji (sodba z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija, T‑360/09, EU:T:2012:332, točka 86; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 14. aprila 2011, Visa Europe in Visa International Service/Komisija, T‑461/07, EU:T:2011:181, točki 166 in 167 ter navedena sodna praksa). Iz tega nujno izhaja, da je namen podjetja, da vstopi na trg, sicer morda upošteven pri preučitvi, ali ga je mogoče šteti za potencialnega konkurenta na navedenem trgu, vendar pa je bistveni element, na katerem mora temeljiti ta opredelitev, njegova sposobnost, da vstopi na navedeni trg (sodbi z dne 14. aprila 2011, Visa Europe in Visa International Service/Komisija, T‑461/07, EU:T:2011:181, točka 168, in z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija, T‑360/09, EU:T:2012:332, točka 87).

319

V drugih okvirih je bilo tudi presojeno, da je podjetje potencialni konkurent, če ni nepremostljivih ovir za njegov vstop na trg (glej v tem smislu sodbi z dne 21. maja 2014, Toshiba/Komisija, T‑519/09, neobjavljena, EU:T:2014:263, točka 230, potrjena s sodbo z dne 20. januarja 2016, Toshiba Corporation/Komisija, C‑373/14 P, EU:C:2016:26, točke 28, 29, 32 in 34, in z dne 28. junija 2016, Portugal Telecom/Komisija, T‑208/13, EU:T:2016:368, točka 181).

320

Iz sodne prakse tako izhaja, da se prag, od katerega dalje je mogoče priznati obstoj potencialne konkurence, lahko razlikuje glede na okvir in zadevno kršitveno ravnanje. Preučitev zgolj nepremostljivih ovir pri vstopu namreč pomeni, da vsaka možnost, tudi teoretična, za vstop na trg zadostuje, da se dokaže obstoj potencialne konkurence, medtem ko analiza dejanskih in konkretnih možnosti za vstop vodi do tega, da se obstoj potencialne konkurence prizna le v primeru resničnih možnosti vstopa, ki bi se lahko uresničile, če ne bi bilo omejujočega dejanja.

321

To ne spremeni dejstva, da se s preverjanjem nepremostljivosti nekaterih ovir pri vstopu na trg, ki jih v obravnavanem primeru pomenijo predvsem patenti in obveznost pridobitve DZP, ne podvomi o preizkusu dejanskih in konkretnih možnosti družb proizvajalk generičnih zdravil za vstop, temelječem na preučitvi namena in sposobnosti teh družb, da vstopijo, niti to preverjanje ni neskladno s tem preizkusom. Kot je Komisija ustrezno poudarila v izpodbijanem sklepu (opomba 1666) in na obravnavi, se je s tem preverjanjem neobstoja nepremostljivih ovir želelo „preveriti, ali so kljub splošni sposobnosti družb proizvajalk generičnih zdravil in njihovemu dokazanemu namenu, da vstopijo, obstajali objektivni razlogi, iz katerih vstop teh družb ni bil mogoč“, in tako dopolniti analizo, ki je temeljila na merilu dejanskih in konkretnih možnosti. Ob obstoju nepremostljivih ovir pri vstopu na trg namreč ni mogoče šteti, da ima subjekt dejanske in konkretne možnosti za vstop nanj. Kadar so za neki trg značilne ovire pri vstopu, torej objektivna preučitev njihove nepremostljivosti koristno dopolnjuje preučitev dejanskih in konkretnih možnosti, ki temelji na posamičnih merilih sposobnosti in namena zadevne družbe za vstop.

322

Zato iz večkratnega sklicevanja na merilo nepremostljivih ovir v izpodbijanem sklepu (glej zlasti točki 1125 in 1181 obrazložitve) ni mogoče sklepati – kot sklepajo tožeče stranke – da je Komisija upoštevala opredelitev potencialne konkurence, ki temelji samo na tem merilu.

323

To velja toliko bolj, ker je Komisija poleg sodbe z dne 21. maja 2014, Toshiba/Komisija (T‑519/09, neobjavljena, EU:T:2014:263), v kateri je bilo uporabljeno merilo nepremostljivih ovir (glej točko 319 zgoraj), citirala sodbi z dne 15. septembra 1998, European Night Services in drugi/Komisija (T‑374/94, T‑375/94, T‑384/94 in T‑388/94, EU:T:1998:198), in z dne 14. aprila 2011, Visa Europe in Visa International Service/Komisija (T‑461/07, EU:T:2011:181), v katerih je bilo uporabljeno merilo dejanskih in konkretnih možnosti – ti sodbi je poleg tega omenila v uvodu svoje predstavitve pravil za določitev potencialnih konkurentov (točki 1156 in 1157 obrazložitve izpodbijanega sklepa) – ter navedla tudi več drugih sodb, v katerih je bila omenjena in uporabljena ta opredelitev potencialne konkurence, med drugim sodbo z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija (T‑360/09, EU:T:2012:332) (glej točko 318 zgoraj). Prav tako je jasno navedla, da sposobnost vstopiti na trg, značilna za merilo dejanskih in konkretnih možnosti (glej točko 318 zgoraj), „ostaja odločilen vidik za dokaz potencialne konkurence“ (točka 1163 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Komisija je nazadnje in predvsem v okviru svoje analize statusa potencialnega konkurenta vsake od zadevnih družb proizvajalk generičnih zdravil na podlagi več konkretnih podatkov v zvezi z vsako od njih, ki so se nanašali zlasti na njihove proizvodne zmogljivosti in zaloge izdelkov, njihove poslovne pogodbe, njihove ukrepe za pridobitev DZP in njihove sodne postopke zoper družbo Servier, sklepala, da so vse imele dejanske in konkretne možnosti za vstop na trg (glej točke od 432 do 438, od 579 do 585 in od 718 do 722 spodaj). Taka podrobna analiza na podlagi podatkov, specifičnih za vsakega domnevnega potencialnega konkurenta, pa je značilna za preučitev njegovih dejanskih in konkretnih možnosti za vstop na trg ter se razlikuje od preverjanja zgolj nepremostljivih ovir pri vstopu na dani trg, ki lahko pripelje do ugotovitve obstoja potencialne konkurence že samo na podlagi dejstva, da je kateri koli subjekt vstopil na zadevni trg.

324

Teh ugotovitev ni mogoče ovreči s trditvami tožečih strank, v skladu s katerimi se je Komisija v bistvu oprla na namen družb proizvajalk generičnih zdravil, da vstopijo na trg, in na skupek nerealnih predpostavk (glej točko 309 zgoraj), ker je iz replike razvidno, da tožeče stranke s temi trditvami ne izpodbijajo uporabljenega merila, ampak uporabo merila dejanskih in konkretnih možnosti v obravnavanem primeru, ki je preučena v nadaljevanju v okviru odgovora na očitke zoper presojo vsakega od spornih sporazumov.

325

Iz tega sledi, da je Komisija v nasprotju s tem, kar so trdile tožeče stranke, ocenila potencialno konkurenco na zadevnem trgu na podlagi merila dejanskih in konkretnih možnosti.

326

Poleg tega je mogoče navesti, da se Komisija v nasprotju s tem, kar je zatrjevala v dupliki ob sklicevanju na sodbo z dne 20. januarja 2016, Toshiba Corporation/Komisija (C‑373/14 P, EU:C:2016:26) (glej točko 312 zgoraj), v obravnavanem primeru ne bi mogla omejiti zgolj na preverjanje neobstoja nepremostljivih ovir pri vstopu na trg, da bi iz tega sklepala o obstoju potencialne konkurence na navedenem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, v pritožbenem postopku, EU:T:2016:449, točke od 99 do 101).

327

Iz točk 28, 29, 32 in 34 sodbe z dne 20. januarja 2016, Toshiba Corporation/Komisija (C‑373/14 P, EU:C:2016:26), sicer res izhaja, da lahko analiza gospodarskega in pravnega okvira, v katerega je ravnanje umeščeno, glede sporazumov o razdelitvi trgov vključuje le to, kar se izkaže za nujno potrebno, da bi se ugotovil obstoj omejevanja konkurence zaradi cilja, in zlasti preverjanje, ali ovir pri vstopu na zadevni trg ni mogoče šteti za nepremostljive (glej v tem smislu tudi sodbo z dne 28. junija 2016, Portugal Telecom/Komisija, T‑208/13, EU:T:2016:368, točki 177 in 181).

328

Vendar je treba najprej ugotoviti, da je iz sodbe z dne 20. januarja 2016, Toshiba Corporation/Komisija (C‑373/14 P, EU:C:2016:26), razlagane ob upoštevanju sklepnih predlogov generalnega pravobranilca M. Watheleta v zadevi Toshiba Corporation/Komisija (C‑373/14 P, EU:C:2015:427, točke 69, 70, 89 in 90), razvidno, da je omejitev analize geografskega in pravnega okvira, ki je potrjena v tej sodbi, posledica tega, da so nekatera omejevanja zaradi cilja še posebej očitna in ne zahtevajo – med drugim zato, ker zadevni sporazumi niso ne netipični ne kompleksni – poglobljene analize gospodarskega in pravnega okvira za ugotovitev, da so po naravi dovolj škodljiva.

329

Ker pa so bili v obravnavanem primeru sporni sporazumi sklenjeni v obliki patentnih poravnav, kršitvena narava in, natančneje, narava omejevanja konkurence zaradi cilja, ki jo imajo navedeni sporazumi, morda ni bila očitna za zunanjega opazovalca. V zvezi s tem je zgovorno dejstvo, da je Komisija hkrati analizirala njihov protikonkurenčni cilj in njihovo protikonkurenčno posledico. To potrjuje tudi okoliščina, da je Komisija sporne sporazume opredelila kot omejevanje zaradi cilja v smislu sodbe z dne 20. novembra 2008, Beef Industry Development Society in Barry Brothers (C‑209/07, EU:C:2008:643), in to ne da bi se v tej fazi morala izreči o tej opredelitvi. Čeprav namreč iz točke 34 te sodbe izhaja, da sporazumi o izključitvi s trga „očitno“ nasprotujejo zasnovi določb Pogodbe v zvezi s konkurenco, Sodišče ni presodilo, da so bili sporazumi, ki so bili predmet te zadeve, v očeh zunanjega opazovalca očitno ali nedvomno sporazumi o izključitvi in torej omejevanje zaradi cilja, ki ne zahteva podrobne analize njihovega gospodarskega in pravnega okvira. Nasprotno, Sodišče je opravilo tako analizo tega okvira ter analizo klavzul in ciljev zadevnih sporazumov, da je iz tega sklepalo, da gre za sporazume o izključitvi in torej „očitno“ za sporazume, ki so omejujoči za konkurenco zaradi cilja (sodba z dne 20. novembra 2008, Beef Industry Development Society in Barry Brothers, C‑209/07, EU:C:2008:643, točke od 31 do 40).

330

Nato je treba poudariti, da v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba z dne 20. januarja 2016, Toshiba Corporation/Komisija (C‑373/14 P, EU:C:2016:26), niso bile izpodbijane proizvodne in trženjske zmogljivosti proizvajalcev, udeleženih v spornih ravnanjih, in da upoštevni trg ni bil predmet nobenega monopola. V obravnavanem primeru pa se izpodbija prav zmogljivost družb proizvajalk generičnih zdravil, da proizvajajo in tržijo sporni izdelek, ob upoštevanju zlasti izključnih pravic, ki jih pomenijo patenti tožečih strank (glej točko 234 zgoraj in točko 357 spodaj). Zato iz te sodbe ni mogoče sklepati, da se pri ugotavljanju, ali je sporazum omejujoč za konkurenco zaradi cilja, ne zahteva – na splošno in še posebej v okoliščinah, kot so obravnavane – preverjanje dejanskih in konkretnih možnosti strank sporazuma za vstop na zadevni trg.

331

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba očitek v zvezi z uporabo napačne opredelitve potencialne konkurence zavrniti.

Merilo dovolj hitrega vstopa

332

Komisija je v izpodbijanem sklepu ob opiranju na sodbi z dne 3. aprila 2003, BaByliss/Komisija (T‑114/02, EU:T:2003:100), in z dne 14. aprila 2011, Visa Europe in Visa International Service/Komisija (T‑461/07, EU:T:2011:181), menila, da je bistveni element za opredelitev podjetja kot potencialnega konkurenta ta, da lahko to podjetje dovolj hitro vstopi na trg, da se omeji ravnanje udeležencev na navedenem trgu. Poudarila je, da zaostanki sicer lahko odsevajo težavnost vstopa v smislu stroškov in časa ter da je vstop na trg zaradi njih lahko poslovno manj privlačen, vendar se s temi zaostanki ne more podvomiti o sposobnosti za vstop na trg ali pritisku, izvajanem na družbo Servier ali druge družbe proizvajalke generičnih zdravil. Komisija je v obravnavanem primeru na podlagi tega ob opiranju na časovne napotke, podane v uredbah o izjemah in v njenih smernicah – zlasti Smernicah o uporabi člena 101 [PDEU] za sporazume o horizontalnem sodelovanju (UL 2011, C 11, str. 1; v nadaljevanju: Smernice iz leta 2011 o sporazumih o horizontalnem sodelovanju), v katerih je določeno obdobje, ki ni daljše od treh let – ter na okvirna in dejanska obdobja, ki so potrebna za sodne postopke, pridobitev DZP in razvoj učinkovin, sklepala, da se zaostanki, ki jih zatrjujejo tožeče stranke in družbe proizvajalke generičnih zdravil, ne zdijo dovolj obsežni, da generični nasprotnik ne bi izvajal konkurenčnega pritiska (točke 1158, 1159 in 1182 obrazložitve ter opomba 1669 izpodbijanega sklepa; glej tudi točke 1125, 1126 in 1296 obrazložitve istega sklepa).

333

V nasprotju z zatrjevanjem tožečih strank je ta analiza potencialne konkurence, ki jo je Komisija opravila s časovnega vidika, v skladu z načeli, ki se uporabljajo.

334

V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč za to, da je subjekt lahko opredeljen kot potencialni konkurent, potrebno, da se njegov potencialni vstop lahko opravi dovolj hitro, da se omeji ravnanje udeležencev na trgu in se tako nanje izvaja konkurenčni pritisk (sodba z dne 14. aprila 2011, Visa Europe in Visa International Service/Komisija, T‑461/07, EU:T:2011:181, točka 189; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija, T‑360/09, EU:T:2012:332, točka 114).

335

V tej sodni praksi so upoštevane Smernice o uporabi člena [101 PDEU] za sporazume o horizontalnem sodelovanju (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 25; v nadaljevanju: Smernice iz leta 2001 o sporazumih o horizontalnem sodelovanju) (glej tudi Smernice iz leta 2011 o sporazumih o horizontalnem sodelovanju), v katerih ni le potrjena zahteva po dovolj hitrem vstopu, temveč so v njih ob opiranju na druge smernice in na uredbe o skupinskih izjemah navedena tudi okvirna obdobja, v katerih se lahko vstop šteje za dovolj hiter, pri čemer ta obdobja niso daljša od enega ali treh let glede na posamezen primer.

336

Vendar so ta obdobja – kot je pojasnjeno v teh smernicah (opomba 9 Smernic iz leta 2001 o sporazumih o horizontalnem sodelovanju in opomba 3 Smernic iz leta 2011 o sporazumih o horizontalnem sodelovanju) in v sodni praksi (glej v tem smislu sodbo z dne 14. aprila 2011, Visa Europe in Visa International Service/Komisija, T‑461/07, EU:T:2011:181, točki 171 in 189) – samo okvirna in pojem „dovolj hitrega“ vstopa je odvisen od dejstev obravnavane zadeve ter od pravnega in gospodarskega okvira, v katerega je umeščena, ki jih bo treba upoštevati pri ugotavljanju, ali podjetje, ki ni na trgu, izvaja konkurenčni pritisk na podjetja, ki trenutno delujejo na tem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 14. aprila 2011, Visa Europe in Visa International Service/Komisija, T‑461/07, EU:T:2011:181, točka 169).

337

V obravnavanem primeru pa je, prvič, Komisija upoštevala posebnosti gospodarskega in pravnega okvira te zadeve, ko je ocenila trajanje vsake od faz, zahtevanih za vstop na trg. Poudariti je treba, da družbe proizvajalke generičnih zdravil ravno zaradi posebnosti farmacevtskega sektorja in zlasti različnih faz, ki jih je treba premostiti, ter obstoja patentov pogosto sprejemajo ukrepe za vstop na trg precej pred potekom patentov, tako da zahtevane faze premostijo najpozneje v trenutku tega poteka. Ti ukrepi potem lahko izvajajo konkurenčni pritisk na družbo proizvajalko originalnega zdravila že pred ali celo veliko pred potekom patentov in dejanskim vstopom družb proizvajalk generičnih zdravil na trg (glej točko 356 spodaj; glej v tem smislu tudi sodbe z dne 6. decembra 2012, AstraZeneca/Komisija, C‑457/10 P, EU:C:2012:770, točka 108; z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, EU:T:2016:449, točka 163; v pritožbenem postopku; in z dne 8. septembra 2016, Sun Pharmaceutical Industries in Ranbaxy (UK)/Komisija, T‑460/13, neobjavljena, EU:T:2016:453, točke od 77 do 79; v pritožbenem postopku).

338

Kot pravilno trdijo tožeče stranke (glej točko 311 zgoraj), iz tega vseeno ni mogoče sklepati, da je družbo proizvajalko generičnih zdravil mogoče šteti za enega od njihovih potencialnih konkurentov, takoj ko in zgolj ker začne razvijati generično različico perindoprila. Komisija je v točki 1125 obrazložitve izpodbijanega sklepa resda zatrdila, da začnejo družbe proizvajalke generičnih zdravil predstavljati potencialno konkurenco takrat, ko te družbe, ki želijo dati na trg generično zdravilo, začnejo razvijati poslovno smiselne tehnologije za proizvodnjo učinkovine in končnega izdelka. Vendar je iz navedb v nadaljevanju te točke obrazložitve, ki napotujejo na poznejšo analizo statusa potencialnega konkurenta vsake od zadevnih družb proizvajalk generičnih zdravil, ter predvsem iz te analize in iz splošnih preudarkov v izpodbijanem sklepu v zvezi z merilom dovolj hitrega vstopa (glej točko 332 zgoraj) razvidno, da Komisija ni hotela postaviti začetka izvajanja konkurenčnega pritiska na datum začetka razvoja generičnega zdravila, temveč je želela poudariti možnost izvajanja konkurenčnega pritiska od tega začetka razvoja, če bi bili pogoji izvajanja takega pritiska izpolnjeni. Vsekakor bi bilo treba grajo te presoje – tudi če bi se točka 1125 obrazložitve razlagala tako, da se z njo začetek potencialne konkurence postavlja na datum začetka razvoja generičnega zdravila – zavrniti kot brezpredmetno, ker se Komisija ni oprla na to točko obrazložitve, da je sklepala o statusu potencialnih konkurentov zadevnih družb proizvajalk generičnih zdravil. Kot namreč ustrezno poudarja Komisija, je na datum presoje statusa potencialnih konkurentov družb proizvajalk generičnih zdravil, to je ob sklenitvi spornih sporazumov, menila, da so vse te družbe dosegle napredno fazo razvoja svojega perindoprila, in se ni opredelila do njihovega predhodnega statusa potencialnega konkurenta v času, ko so začele ta razvoj (glej točko 315 zgoraj).

339

Prav tako je Komisija v opombi 1840 pod točko 1296 obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer res opozorila na obdobje treh let, omenjeno v Smernicah iz leta 2011 o sporazumih o horizontalnem sodelovanju, vendar iz tega ni izpeljala nobene odločilne posledice za obravnavani primer, tako da je treba očitke, ki se nanašajo na njeno upoštevanje tega obdobja zlasti glede na čas, potreben za razvoj perindoprila (točka 3137 obrazložitve izpodbijanega sklepa), zavrniti kot brezpredmetne.

340

Drugič, Komisija se je oprla na zamisel o konkurenčnem pritisku kot sestavnem delu potencialne konkurence, ko je menila, da zaostanki v procesu vstopa na trg, ki so jih morda utrpele družbe proizvajalke generičnih zdravil, sami po sebi ne zadostujejo za izključitev njihovega statusa potencialnega konkurenta, kadar te družbe še naprej izvajajo tak pritisk zaradi svoje sposobnosti za vstop, in je v tem smislu citirala sodbo z dne 3. aprila 2003, BaByliss/Komisija (T‑114/02, EU:T:2003:100). V nasprotju z zatrjevanjem tožečih strank se je Komisija upravičeno oprla na zgoraj navedeno sodbo, Splošno sodišče je v njej sicer odločalo o povezavi, ki je bila zelo drugačna od obravnavane, vendar se je vseeno opredelilo do vpliva več odlogov vstopa družbe BaByliss na trg na njen status potencialnega konkurenta, ravno ta vpliv pa je analiziran v izpodbijanem sklepu. Splošno sodišče je v zvezi s tem presodilo – česar tožeče stranke poleg tega ne izpodbijajo – da odlogi vstopa ne omajejo statusa potencialnega konkurenta, ki ga ima družba Babyliss, pri čemer se je oprlo na več elementov, ki so potrjevali izvajanje konkurenčnega pritiska, izhajajočega iz njene sposobnosti za vstop na trg (sodba z dne 3. aprila 2003, BaByliss/Komisija, T‑114/02, EU:T:2003:100, točke od 102 do 106). Iz tega tako tudi izhaja, da lahko interes družb proizvajalk generičnih zdravil za to, da so prve na trgu, glede na višino pričakovanega dobička vpliva kvečjemu na njihov namen vstopiti na ta trg, ne more pa vplivati na njihovo sposobnost za vstop nanj, zato je Komisija v točki 1182 obrazložitve izpodbijanega sklepa – v nasprotju z zatrjevanjem tožečih strank – pravilno zavrnila upoštevnost tega interesa družb proizvajalk generičnih zdravil pri svoji presoji zatrjevanih zaostankov. Sposobnost vstopiti na trg mora biti namreč preučena glede na merilo ekonomsko uspešne strategije (glej točko 318 zgoraj), to je ustrezati zgolj donosnemu vstopu, in ne najbolj donosnemu vstopu med možnimi vstopi na trg, ker bi zadevna družba proizvajalka generičnih zdravil prva vstopila nanj in bila določeno obdobje tako edina, ki bi na njem konkurirala družbi proizvajalki originalnega zdravila (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Xellia Pharmaceuticals in Alpharma/Komisija, T‑471/13, neobjavljena, EU:T:2016:460, točka 124; v pritožbenem postopku).

341

Iz tega sledi, da je treba vse očitke zoper časovno presojo potencialne konkurence, ki jo je opravila Komisija, zavrniti.

Merilo dojemanja že prisotnih subjektov

342

Komisija je v izpodbijanem sklepu ob opiranju na sodbi z dne 12. julija 2011, Hitachi in drugi/Komisija (T‑112/07, EU:T:2011:342), in z dne 21. maja 2014, Toshiba/Komisija (T‑519/09, neobjavljena, EU:T:2014:263), presodila, da ima dojemanje subjekta, ki je že prisoten na trgu, vlogo pri ocenjevanju potencialne konkurence. Komisija je namreč menila, da če tak subjekt, ki je izkušen, dojema konkurenčno grožnjo družb proizvajalk generičnih zdravil, taka grožnja lahko izvaja konkurenčni pritisk na njegovo ravnanje na trgu in je upoštevna za presojo potencialne konkurence. Ob sklicevanju na sodbo z dne 14. aprila 2011, Visa Europe in Visa International Service/Komisija (T‑461/07, EU:T:2011:181), je pojasnila, da je lahko potencialna konkurenca podana zgolj zaradi obstoja podjetja, ki ni na trgu, in da lahko že samo ta obstoj povzroči konkurenčni pritisk, ki ga pomeni verjetnost vstopa (točke od 1160 do 1162 obrazložitve). Komisija je na podlagi tega sklenila, da bo za odgovor na vprašanje, ali so družbe proizvajalke generičnih zdravil izvajale konkurenčni pritisk na družbo Servier, upoštevano tudi dojemanje že prisotnega subjekta, to je družbe Servier, in drugih, konkurenčnih družb proizvajalk generičnih zdravil (točka 1163 obrazložitve). V obravnavanem primeru je menila, da so tako družba Servier kot lastni generični tekmeci družb proizvajalk generičnih zdravil dojemali zadnjenavedene družbe kot potencialne konkurente (točka 1183 obrazložitve).

343

Takoj je mogoče navesti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu merilo dojemanja že prisotnega subjekta uporabila kot eno od več meril za ugotavljanje statusa potencialnega konkurenta družb proizvajalk generičnih zdravil, kot potrjujeta členek „tudi“, ponovljen zgoraj v točki 342, in preizkus drugih meril za presojo potencialne konkurence za vsako od navedenih družb (glej točke od 432 do 438, od 579 do 585 in od 718 do 722 spodaj).

344

V nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, pa je uporaba merila dojemanja že prisotnega subjekta kot enega od več meril za presojo potencialne konkurence v skladu s sodno prakso, ki se uporablja v obravnavanem primeru, kot jo navajajo tožeče stranke.

345

V nasprotju z zatrjevanjem tožečih strank je Splošno sodišče namreč v sodbi z dne 12. julija 2011, Hitachi in drugi/Komisija (T‑112/07, EU:T:2011:342), jasno upoštevalo dojemanje že prisotnega subjekta, da je ugotovilo obstoj potencialne konkurence. Tako je iz točk 90, 226 in 319 te sodbe, na katere je opomnjeno v točki 1160 obrazložitve izpodbijanega sklepa, razvidno, da zadevni sporazumi, sklenjeni med evropskimi in japonskimi proizvajalci, niso pomenili le resnih indicev, da so prvo navedeni dojemali zadnjenavedene kot resne potencialne konkurente, temveč so tudi razkrivali obstoj možnosti, da japonski proizvajalci prodrejo na evropski trg (glej v tem smislu tudi sodbo z dne 21. maja 2014, Toshiba/Komisija, T‑519/09, neobjavljena, EU:T:2014:263, točka 231). Splošno sodišče je seveda opravilo tudi objektivno analizo potencialne konkurence, pri čemer je preučilo med drugim sposobnost japonskih proizvajalcev za vstop na evropski trg (sodba z dne 12. julija 2011, Hitachi in drugi/Komisija, T‑112/07, EU:T:2011:342, točki 157 in 160), kot je Komisija tudi opozorila v točki 1160 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Vendar ta objektivna analiza zgolj dokazuje, da je subjektivno merilo dojemanja že prisotnega subjekta le eno od več meril za presojo obstoja potencialne konkurence.

346

Splošno sodišče je v sodbi z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija (T‑360/09, EU:T:2012:332, točka 115), na katero se sklicujejo tožeče stranke, presodilo, da obstoj sporazuma – in torej dojemanje strank tega sporazuma – sam po sebi ne more biti zadosten dokaz oziroma ne pomeni nujno obstoj potencialne konkurence na dan podpisa sporazuma. V nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, v tej sodbi tako ni bilo ugotovljeno, da merilo dojemanja že prisotnega subjekta ni upoštevno, temveč le, da zgolj dojemanje tega subjekta ni zadostno za dokaz obstoja potencialne konkurence, če ni drugih elementov, s katerimi bi jo bilo mogoče dokazati.

347

Iz tega sledi, da je v skladu s sodno prakso merilo dojemanja že prisotnega subjekta upoštevno, vendar nezadostno merilo za presojo obstoja potencialne konkurence. Kot namreč ustrezno poudarjajo tožeče stranke, ker je dojemanje teh subjektov, tudi izkušenih, subjektivno in torej spremenljivo glede na zadevne subjekte, njihovo poznavanje trga in njihova razmerja s hipotetičnimi konkurenti, to dojemanje samo po sebi ne omogoča sklepanja, da je neki drugi subjekt eden od njihovih potencialnih konkurentov. Lahko pa to dojemanje potrdi sposobnost subjekta za vstop na trg in s tem prispeva k temu, da je opredeljen kot potencialni konkurent (glej v tem smislu sodbi z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, v pritožbenem postopku, EU:T:2016:449, točki 103 in 104, in z dne 8. septembra 2016, Sun Pharmaceutical Industries in Ranbaxy (UK)/Komisija, T‑460/13, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2016:453, točka 88).

348

Trditve tožečih strank, s katerimi Komisiji očitajo, da je za ugotovitev obstoja potencialne konkurence upoštevala dojemanje že prisotnih subjektov, je treba posledično zavrniti.

– Ovire za potencialno konkurenco, ki so jih pomenili patenti tožečih strank

349

Tožeče stranke in intervenientka Komisiji očitajo, da je družbe proizvajalke generičnih zdravil opredelila kot potencialne konkurente družbe Servier kljub oviram za njihov vstop na trg, ki naj bi jih pomenili patenti, katerih imetnica je bila ta družba.

350

Komisija je v izpodbijanem sklepu presodila, da stranke ob opiranju zlasti na sodbo z dne 1. julija 2010, AstraZeneca/Komisija (T‑321/05, EU:T:2010:266, točka 362), zmotno trdijo, da vstop na trg ni bil mogoč, ker je obstoj patenta izključeval vsako možnost konkurence, in iz tega sklepajo, da so patenti družbe Servier ustvarjali „enostransko blokiranje“ v smislu Smernic iz leta 2004 o sporazumih o prenosu tehnologije, ki se v obravnavanem primeru poleg tega ne uporabljajo (točki 1167 in 1168 obrazložitve ter opomba 1638 izpodbijanega sklepa).

351

Komisija je dodala, da so imele družbe proizvajalke generičnih zdravil vsekakor možnost, prvič, izpodbijati veljavnost patentov družbe Servier. V zvezi s tem je spomnila na sodbo z dne 25. februarja 1986, Windsurfing International/Komisija (193/83, EU:C:1986:75, točka 92), v skladu s katero je v javnem interesu, da se odpravijo, med drugim s tožbami za izpodbijanje veljavnosti patentov, kakršne koli ovire za gospodarsko dejavnost, ki lahko izhajajo iz nepravilno podeljenega patenta, in na sodbo z dne 6. decembra 2012, AstraZeneca/Komisija (C‑457/10 P, EU:C:2012:770, točka 108), v kateri naj bi bilo potrjeno, da lahko potencialna konkurenca obstaja že pred potekom patenta za molekulo (točke 1132, 1165 in 1169 obrazložitve ter opomba 1640 izpodbijanega sklepa). Kot je dodala Komisija, okoliščina, da je družba Servier uveljavljala ali nameravala uveljavljati kršitev svojih patentov, ni pomembna za ugotavljanje, ali so lahko ti patenti blokirali vstop generičnih zdravil, pri čemer je poudarila neobstoj domneve kršitve in neobstoj sodne odločbe, s katero bi bila v upoštevnem obdobju ugotovljena taka kršitev (točke od 1169 do 1171 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pojasnila je, da se bo glede dojemanja možnosti, da bi bili patenti družbe Servier razveljavljeni ali bi bila ugotovljena njihova ničnost ali njihova kršitev, oprla na ocene samih strank in tretjih oseb, kot so predstavljene v dokumentih, nastalih pred sklenitvijo spornih sporazumov ali v času te sklenitve (točka 1172 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

352

Komisija je menila, da so imele družbe proizvajalke generičnih zdravil tudi možnost, drugič, uporabiti alternativne poti za dostop do trgov, na katerih so potekali spori (točka 1175 obrazložitve). Na eni strani so imele družbe proizvajalke generičnih zdravil še naprej vso svobodo, da bi perindopril na trg dale s tveganjem, to je ob tveganju, da družba proizvajalka originalnega zdravila vloži tožbo zaradi kršitve. Komisija je v zvezi s tem poudarila, da se – upoštevajoč prakso vlaganja patentov za postopke po poteku patenta za molekulo – skoraj vsa prodaja po tem poteku izvaja s tveganjem in da se je, ko je družba Apotex leta 2006 na trg vstopila s tveganjem, ta vstop končal s sodbo, s katero je bila ugotovljena ničnost patenta 947, in z naložitvijo, naj družba Servier plača odškodnino (točki 1176 in 1177 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Na drugi strani naj bi družbe proizvajalke generičnih zdravil lahko prilagodile svoje proizvodne postopke, bodisi neposredno bodisi z zamenjavo dobavitelja učinkovine, da bi se izognile očitkom o kršenju patentov. Čeprav lahko te spremembe glede na okoliščine povzročijo regulativne zaostanke, po mnenju Komisije pomenijo izvedljivo alternativno pot za dostop do trga (točka 1178 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

353

Komisija je v točki 1179 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila:

„[…] poravnave so bile sklenjene v okoliščinah, v katerih je patent za molekulo potekel in so bile vse stranke, ki so proizvajale generična zdravila, neposredno ali posredno udeležene v sodnih postopkih ali sporih v zvezi z enim ali več preostalimi patenti družbe Servier, bodisi v obliki obrambe proti tožbam zaradi kršitev bodisi s tožbami ali nasprotnimi tožbami za ugotovitev ničnosti navedenih patentov. Družbe proizvajalke generičnih zdravil so lahko izbrale tudi druge s patenti povezane ukrepe kot morebitne poti za dostop do trga. Komisija bo podrobno preučila, ali so bile družbe proizvajalke generičnih zdravil, ki so želele premostiti ovire v zvezi s patenti in dati na trg svoj generični perindopril, vir konkurenčnega pritiska na družbo Servier kljub njenim patentom. V zvezi s tem je treba spomniti, da so bili vsi sporazumi, na katere se nanaša ta sklep, sklenjeni v času, ko je obstajala negotovost glede vprašanja, ali je bil kateri koli izmed patentov kršen in zlasti ali je mogoče doseči razveljavitev ali ugotovitev ničnosti patenta 947. Zgolj obstoj patentov družbe Servier in njeno uveljavljanje teh patentov torej nista preprečila vsakršne možnosti potencialne ali dejanske konkurence.“

354

Tožeče stranke in intervenientka v bistvu trdijo, da je Komisija v tej analizi prezrla učinke, vezane na patent, za katerega je ugotovljeno ali se domneva, da je veljaven, kot te učinke določajo predpisi ali so priznani s sodno prakso. Poleg tega ji očitajo, da ni upoštevala smernic iz leta 2004 in iz leta 2014 o sporazumih o prenosu tehnologije ter nekaterih preudarkov, ki jih je podala pri svoji presoji zlorabe prevladujočega položaja družbe Servier v izpodbijanem sklepu in drugih sklepih.

Neupoštevanje učinkov patentov družbe Servier, za katere je bilo ugotovljeno ali se je domnevalo, da so veljavni

355

Po mnenju tožečih strank in intervenientke patent, za katerega se domneva, da je veljaven, najmanj od ugotovitve veljavnosti do njegovega poteka pomeni zakonsko prepoved vstopa na trg, ki onemogoča vsakršno potencialno konkurenco.

356

Vendar iz točke 108 sodbe z dne 6. decembra 2012, AstraZeneca/Komisija (C‑457/10 P, EU:C:2012:770), ki jo Komisija navaja v izpodbijanem sklepu (glej točko 351 zgoraj), izhaja, da lahko potencialna konkurenca obstaja na trgu že pred potekom patenta. Natančneje, Sodišče je odločilo, da dodatni varstveni certifikati, katerih namen je podaljšati učinke patenta, ne povzročajo le velikega izključevalnega učinka po poteku trajanja patentov, ampak lahko z vplivanjem na potencialno konkurenco celo pred tem potekom spremenijo tudi strukturo trga, pri čemer ta ugotovitev v zvezi z obstojem potencialne konkurence pred potekom trajanja patentov ni bila odvisna od dejstva, da so bili zadevni dodatni varstveni certifikati pridobljeni na goljufiv in nezakonit način (sodba z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, v pritožbenem postopku, EU:T:2016:449, točka 164). Zato izključna pravica, ki jo pomeni patent, ne preprečuje pojava potencialne konkurence v zadevnem obdobju izključnosti.

357

Čeprav namreč taka izključna pravica – kot trdijo tožeče stranke in intervenientka – navadno drži konkurente vstran, saj jo morajo na podlagi javnih predpisov upoštevati (sodba z dne 1. julija 2010, AstraZeneca/Komisija, T‑321/05, EU:T:2010:266, točka 362; glej tudi točko 234 zgoraj), ta učinek izključevanja konkurence zadeva dejanske konkurente, ki tržijo izdelke, ki pomenijo kršitev te pravice. Patent imetniku daje izključno pravico do uporabe izuma pri proizvodnji in prvemu dajanju industrijskih proizvodov v promet ter tudi pravico do izpodbijanja kakršne koli kršitve (sodbi z dne 31. oktobra 1974, Centrafarm in de Peijper, 15/74, EU:C:1974:114, točka 9, in z dne 16. julija 2015, Huawei Technologies, C‑170/13, EU:C:2015:477, točka 46; glej tudi točko 234 zgoraj), vendar sam po sebi ne nasprotuje temu, da subjekti sprejmejo potrebne ukrepe, da bodo sposobni vstopiti na zadevni trg ob poteku patenta, in da tako izvajajo konkurenčni pritisk na imetnika patenta, ki je značilen za obstoj potencialne konkurence pred tem potekom. Prav tako ne nasprotuje temu, da subjekti izvajajo dejavnosti, ki jih zahtevata proizvodnja in trženje izdelka, ki ne pomeni kršitve, na podlagi česar jih je mogoče šteti za dejanske konkurente imetnika patenta vse od njihovega vstopa na trg in eventualno za potencialne konkurente do tega vstopa (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, EU:T:2016:449, točka 164; v pritožbenem postopku).

358

To toliko bolj velja v farmacevtskem sektorju, v katerem zakonodaja v zvezi z izdajanjem DZP, ki so potrebna, da je zdravilo mogoče tržiti na trgu, pristojnim organom omogoča, da izdajo DZP za generično zdravilo, tudi če je referenčno zdravilo varovano s patentom. Iz Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 27, str. 69), kakor je bila spremenjena, je namreč razvidno, da je vloge za DZP za generična zdravila mogoče odobriti po skrajšanem postopku, ki temelji na rezultatih preskusov in preskušanj, predloženih v vlogi za DZP z originalnim zdravilom, ter da je mogoče uporabiti podatke v zvezi s temi rezultati, ki torej omogočajo izdajo DZP pred potekom patenta za originalno zdravilo (člen 10 Direktive 2001/83; glej tudi točki 74 in 75 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tako zakonodaja v zvezi s trženjem farmacevtskih izdelkov določa, da lahko družba proizvajalka generičnih zdravil vstopi na trg z zakonito izdanim DZP ali vsaj začne postopek za pridobitev DZP v obdobju varstva, podeljenega s patentom družbe proizvajalke originalnega zdravila. V nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, je enako v nacionalnih zakonodajah za prenos Direktive 2001/83, ker je iz končnega poročila z dne 8. julija 2009 o sektorski preiskavi Komisije v farmacevtskem sektorju, na katero se opirajo tožeče stranke, razvidno, da so slovaški organi spremenili svojo zakonodajo v tej smeri in da madžarski organi zahtevajo samo „patentno izjavo“, s katero se družba proizvajalka generičnih zdravil zaveže, da ne bo tržila izdelka, ki bi pomenil kršitev, pred potekom zadevnega patenta. Okoliščina, ki jo poudarjajo tožeče stranke, da je v internem elektronskem sporočilu družbe Servier omenjeno, da se „zdi, da [slovaški regulativni organ] blokira dokumentacije [nekaterih družb proizvajalk generičnih zdravil] za perindopril, dokler je patent 947 veljaven“, ne more ovreči te ugotovitve.

359

Še več, sistem patentnega varstva je zasnovan tako, da se za patente od njihove registracije sicer domneva, da so veljavni (sodba z dne 1. julija 2010, AstraZeneca/Komisija, T‑321/05, EU:T:2010:266, točka 362), vendar ta domneva veljavnosti ne pomeni ipso facto, da vsi izdelki, dani na trg, pomenijo kršitev (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, EU:T:2016:449, točki 121 in 122; v pritožbenem postopku). Kot Komisija pravilno poudarja v izpodbijanem sklepu (glej točko 351 zgoraj), ne da bi tožeče stranke to posebej izpodbijale, ne obstaja domneva kršitve, saj mora tako kršitev ugotoviti sodišče. Kot namreč izhaja iz sodbe z dne 25. februarja 1986, Windsurfing International/Komisija (193/83, EU:C:1986:75, točka 52), če bi lahko zasebni subjekt, ki je imetnik patenta, z lastno presojo obstoja kršitve njegove pravice iz patenta nadomestil presojo pristojnega organa, bi lahko to presojo uporabil za razširitev obsega varstva, podeljenega z njegovim patentom (glej tudi točko 1171 obrazložitve in opombo 1642 izpodbijanega sklepa). Zato je mogoče, da subjekt sprejme tveganje vstopa na trg z izdelkom, tudi takim, ki morda pomeni kršitev veljavnega patenta, ker bi bila ta vstop ali to dajanje na trg s tveganjem (glej zlasti točki 75 in 1176 obrazložitve izpodbijanega sklepa) lahko uspešna, če bi se imetnik patenta odpovedal vložitvi tožbe zaradi kršitve ali če bi bila ta tožba zaradi kršitve, če bi bila vložena, zavrnjena (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, EU:T:2016:449, točki 128 in 165; v pritožbenem postopku). V zvezi s tem je treba pojasniti, da je ta možnost vstopa na trg s tveganjem v pomoč pri dokazovanju, da patenti niso nepremostljive ovire pri vstopu družb proizvajalk generičnih zdravil na trg, vendar sama po sebi ne pomeni, da imajo te družbe dejanske in konkretne možnosti za vstop nanj, ki so odvisne od njihove sposobnosti in namena, da izvedejo tak vstop s tveganjem.

360

V nasprotju s tem, kar trdi intervenientka, ta pristop Komisije ne ovrže domneve veljavnosti, vezane na patente, s priznavanjem obstoja potencialne konkurence, razen če ni veljavnosti patenta potrdilo in kršitev veljavnega patenta ugotovilo sodišče. Intervenientka se namreč opira na napačno razlago izpodbijanega sklepa, saj Komisija v njem v bistvu in pravilno (glej točke od 357 do 359 zgoraj) ni menila, da se neveljavnost patenta domneva, dokler se ne sprejme sodna odločba o njegovi veljavnosti in obstoju kršitve, temveč je presodila, da do sprejetja take odločbe domneva veljavnosti patenta ne preprečuje, da se na trg vstopi s tveganjem (točki 1171 in 1176 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

361

Poudariti je treba, da se isti neobstoj domneve kršitve uporablja tudi takrat, kadar veljavnost zadevnega patenta ugotovi pristojni organ. Ker patent ne preprečuje dejanskega ali potencialnega vstopa konkurentov na trg, namreč tudi ugotovitev veljavnosti navedenega patenta, če je ne spremlja ugotovitev kršitve, ne izključuje take konkurence. Tako v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, dejstvo, da je bila z odločbo EPU z dne 27. julija 2006 ugotovljena veljavnost patenta 947, samo po sebi ne zadostuje, da se prepreči pojav potencialne konkurence.

362

Teh preudarkov ni mogoče omajati s sodno prakso, ki jo navaja intervenientka.

363

Na eni strani se namreč sodbi z dne 15. septembra 1998, European Night Services in drugi/Komisija (T‑374/94, T‑375/94, T‑384/94 in T‑388/94, EU:T:1998:198), in z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija (T‑360/09, EU:T:2012:332), nista nanašali na pravice intelektualne lastnine, temveč na izključne pravice, ki so pravno ali dejansko onemogočale opravljanje zadevnih storitev in dostop do infrastrukture. Poleg tega, tudi če se šteje, da „dejanski ozemeljski monopoli“, omenjeni v sodbi z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija (T‑360/09, EU:T:2012:332, točka 102), spominjajo na izključne pravice, ki jih pomenijo patenti (glej točko 234 zgoraj), je iz te sodbe razvidno, da Splošno sodišče o neobstoju potencialne konkurence ni sklepalo zgolj iz obstoja teh monopolov, ampak iz dejstva, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da je imel drug dobavitelj plina kljub navedenim monopolom dejanske in konkretne možnosti za vstop na nemški trg plina, s čimer je priznalo, da taki monopoli sami po sebi ne zadostujejo za izključitev obstoja potencialne konkurence (glej v tem smislu sodbo z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija, T‑360/09, EU:T:2012:332, točke od 103 do 107).

364

Na drugi strani, čeprav se sodbi z dne 31. maja 1979, Hugin Kassaregister in Hugin Cash Registers/Komisija (22/78, EU:C:1979:138), in z dne 6. oktobra 1994, Tetra Pak/Komisija (T‑83/91, EU:T:1994:246), nanašata na pravice intelektualne lastnine in, natančneje, glede druge sodbe na patente, pa iz njiju ni mogoče sklepati, da patenti in druge zadevne pravice intelektualne lastnine pomenijo nepremostljive ovire pri vstopu na trg, ki izključujejo obstoj potencialne konkurence. V sodbi z dne 31. maja 1979, Hugin Kassaregister in Hugin Cash Registers/Komisija (22/78, EU:C:1979:138, točka 9), je namreč Sodišče o obstoju monopola, kot ga je tožeča stranka poleg tega priznavala, in s tem o neobstoju dejanske konkurence na trgu rezervnih delov za blagajne, ki jih je proizvajala ta stranka, sklepalo iz sklopa „komercialnih razlogov“, ki so vključevali, vendar niso bili omejeni na – kot je sicer jasneje razvidno iz poročila za obravnavo v tej zadevi (str. 1885) – zakonodajo Združenega kraljestva o modelih in avtorski pravici. Enako je v sodbi z dne 6. oktobra 1994, Tetra Pak/Komisija (T‑83/91, EU:T:1994:246, točka 110), Splošno sodišče resda menilo, da številni zadevni patenti pomenijo oviro za prihod novih konkurentov na trg aseptičnih strojev. Vendar iz tega ni mogoče sklepati, da so bili patenti obravnavani kot nepremostljive ovire pri vstopu na zadevni trg, ob upoštevanju številčnosti zadevnih patentov, ki jo je poudarilo Splošno sodišče, obstoja tehnoloških preprek – ki je bil prav tako upoštevan za ugotovitev obstoja ovir – in predvsem prisotnosti konkurenta, ki je imel na zadevnem trgu 10‑odstotni delež.

365

Zgoraj navedenih preudarkov tudi ni mogoče omajati s členom 9(1) Direktive 2004/48, ki ga prav tako omenja intervenientka in ki določa, da države članice zagotovijo, da lahko sodni organi proti domnevnemu kršitelju izdajo začasno odredbo, namenjeno preprečitvi kakršne koli neposredne kršitve pravice intelektualne lastnine, ali začasno prepovejo nadaljevanje domnevnih kršitev navedene pravice.

366

Take začasne odredbe sicer res preprečujejo vstop domnevnega kršitelja na trg in s tem obstoj dejanske konkurence na tem trgu v obdobju, ki je določeno v teh odredbah. Vendar so glede na to začasnost in ob neobstoju odločbe, s katero bi bilo dokončno odločeno o obstoju kršitve, da bi se ugotovila taka kršitev in sprejeli potrebni korektivni ukrepi, te začasne odredbe le začasne ovire, ne pa nepremostljive ovire, ki bi onemogočale izvedbo ukrepov za trženje izdelka, ki domnevno pomeni kršitev, in s tem pojav potencialne konkurence.

367

Ob upoštevanju omejenega časa za analizo, ki ga ima pristojni organ na voljo za sprejetje odločitve, in pogojev, ki jih člen 9(3) Direktive 2004/48 določa za odreditev začasnega ukrepa, zlasti zadostne prepričanosti o kršitvi pravice intelektualne lastnine, namreč sprejetje takih začasnih odločb temelji samo na presoji zatrjevane kršitve na prvi pogled, ki je nujno površna in bo morala biti potrjena ali po potrebi ovržena po bolj temeljiti presoji pogojev, zahtevanih za ugotovitev obstoja kršitve. Poleg tega imajo zadevne družbe proizvajalke generičnih zdravil možnost, da sprejetje neugodne odločitve ne preprečijo le s predstavitvijo nasprotnih argumentov v postopku v glavni stvari, ampak tudi s sočasnim izpodbijanjem veljavnosti zadevnega patenta z nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti tega patenta. Sprejetje začasne odredbe – in a fortiori zgolj tveganje, da bo taka odredba sprejeta, zlasti glede na sprejetje takih začasnih odločb v zvezi z drugimi družbami proizvajalkami generičnih zdravil – torej ne more omogočiti, da bi se izključil status potencialnega konkurenta družbe proizvajalke generičnih zdravil, na katero bi se dejansko ali morebiti nanašala tovrstna odločba.

368

Poleg tega je odločba o glavni stvari, s katero bi se ugotovil obstoj kršitve, tudi sama začasna, dokler možna pravna sredstva niso izčrpana. V nasprotju s tem, kar trdi intervenientka, je Komisija v točkah 1132 in 1169 obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč pravilno presodila, da je izpodbijanje patentov in odločb v zvezi s temi patenti „izraz konkurence“ na področju patentov. Ob upoštevanju tveganja kršitve, ki mu je izpostavljena vsaka družba proizvajalka generičnih zdravil, in nepristojnosti zasebnih subjektov za presojanje resničnosti kršitve, kot sta bila že omenjena (glej točko 359 zgoraj), je sodni postopek eden od načinov, ki je na voljo družbi proizvajalki generičnih zdravil, da zmanjša to tveganje in vstopi na trg, tako da doseže bodisi ugotovitev nekršitve bodisi ugotovitev ničnosti patenta, ki bi lahko bil kršen (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, EU:T:2016:449, točka 122; v pritožbenem postopku). Iz tega tudi izhaja, da dokler so družbi proizvajalki generičnih zdravil na voljo sodni postopki, s katerimi lahko izpodbija zadevne patente in njihovo kršitev ter si tako odpre dostop do trga, je mogoče šteti, da navedeni patenti načeloma niso nepremostljive ovire za ta dostop.

Kršitev smernic iz leta 2004 in iz leta 2014 o sporazumih o prenosu tehnologije

369

Ni mogoče šteti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu kršila smernice iz leta 2004 in iz leta 2014 o sporazumih o prenosu tehnologije, tudi ob predpostavki, da se v obravnavanem primeru uporabljajo.

370

Prvič, v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke in intervenientka, odločbe o ugotovitvi veljavnosti zadevnih patentov in zlasti odločba EPU z dne 27. julija 2006 ne potrjujejo „blokiranja“ zaradi patentov, za katero se v smernicah iz leta 2004 in iz leta 2014 o sporazumih o prenosu tehnologije šteje, da preprečuje pojav potencialne konkurence. V Smernicah iz leta 2004 o sporazumih o prenosu tehnologije (točka 32) in Smernicah iz leta 2014 o sporazumih o prenosu tehnologije (točka 32) je namreč blokiranje opredeljeno kot položaj, v katerem subjekt ne more vstopiti na trg, ne da bi kršil pravice intelektualne lastnine drugega subjekta. Spomniti pa je treba, da odločbe o ugotovitvi veljavnosti patenta same po sebi ne preprečujejo vstopa na trg s tveganjem in da bi lahko ta vstop preprečila samo odločba, s katero bi se ugotovila kršitev zadevne pravice intelektualne lastnine, to je kršitev zadevnega patenta (glej točki 359 in 361 zgoraj). Tako se „odločbe sodišč“, omenjene v Smernicah iz leta 2004 o sporazumih o prenosu tehnologije (točka 32), in „končne sodne odločbe“, navedene v Smernicah iz leta 2014 o sporazumih o prenosu tehnologije (točka 33) kot zanesljiv dokaz o obstoju blokiranja, ne nanašajo na odločbe o ugotovitvi veljavnosti patenta, temveč na odločbe o ugotovitvi kršitve tega patenta.

371

Drugič, Komisija v nasprotju z zatrjevanjem tožečih strank prav tako ni kršila priporočil iz Smernic iz leta 2014 o sporazumih o prenosu tehnologije, ki se nanašajo na analizo potencialne konkurence ob neobstoju blokiranja, ugotovljenem s sodno odločbo. V zvezi s tem je treba spomniti, da iz točke 31 Smernic iz leta 2014 o sporazumih o prenosu tehnologije izhaja, da se subjekt „lahko šteje za potencialnega konkurenta na proizvodnem trgu, če je verjetno, da bi v odsotnosti sporazuma izvedel potrebne dodatne naložbe za vstop na upoštevni trg v primeru majhnega, a trajnega povišanja cen izdelkov“, in da bi bilo treba „[v]erjetni vstop na trg […] presoditi na realni podlagi, to je na podlagi dejstev v danem primeru“. Poleg tega je v točki 33 teh smernic navedeno:

„Brez gotovosti, na primer v obliki končne sodne odločbe, da obstaja možnost blokiranja, se bosta moral[i] pogodbenici pri ugotavljanju, ali sta potencialna konkurenta, opreti na vsa razpoložljiva dejstva v danem trenutku, med drugim tudi na možnost, da se kršijo pravice intelektualne lastnine, in ali je dejansko mogoče zaobiti obstoječe pravice intelektualne lastnine. Že opravljene znatne naložbe ali izdelani načrti za vstop na posamezni trg lahko potrdijo stališče, da sta pogodbenici vsaj potencialna konkurenta, četudi ni mogoče izločiti možnosti blokiranja. […]“

372

Kot pa je razvidno iz točk 323 in 325 zgoraj, je Komisija v obravnavanem primeru uporabila merilo dejanskih in konkretnih možnosti, da je ugotovila status potencialnih konkurentov zadevnih družb proizvajalk generičnih zdravil, in se tako v skladu z zgoraj navedenima točkama Smernic iz leta 2014 o sporazumih o prenosu tehnologije ni oprla na neobstoj nemožnosti za vstop, ampak na verjetnost vstopa, presojeno na realni podlagi in glede na razpoložljiva dejstva, ki so se nanašala zlasti na položaj strank v sporih, stanje napredka pri razvoju njihovih izdelkov in njihove ukrepe za pridobitev DZP (glej tudi točke od 432 do 438, od 579 do 585 in od 718 do 722 spodaj). Poleg tega, če bi bilo treba trditve tožečih strank razlagati tako, da želijo z njimi ovreči ugotovitev Komisije o verjetnosti vstopa družb proizvajalk generičnih zdravil na trg, bodo te trditve preučene v nadaljevanju v okviru analize očitkov, s katerimi se izpodbija status potencialnega konkurenta vsake od teh družb.

373

Dodati je treba tudi, da je v nasprotju s tem, kar zatrjuje intervenientka, ravno iz te analize verjetnosti vstopa družb proizvajalk generičnih zdravil na trg, kot je zahtevana v smernicah iz leta 2004 in iz leta 2014 o sporazumih o prenosu tehnologije ter jo je izvedla Komisija, razvidno, da obstoj potencialne konkurence ne izhaja ipso facto iz ugotovljenega neobstoja blokiranja, temveč za to, da bi bil dokazan, zahteva resnično analizo, ki lahko pripelje do tega, da se status potencialnega konkurenta družbi ne prizna kljub neobstoju blokiranja zaradi patentov.

Protislovje v izpodbijanem sklepu

374

Po mnenju tožečih strank je stališče Komisije protislovno glede na njeno presojo zlorabe prevladujočega položaja družbe Servier, podano v izpodbijanem sklepu. Natančneje, očitajo ji, da je protislovno priznala izključevalno moč patentov družbe Servier v delu izpodbijanega sklepa, namenjenem zlorabi prevladujočega položaja te družbe (točke 2572, 2857 in 2972 obrazložitve), in zavrnila tveganje za izključitev družb proizvajalk generičnih zdravil s trga zaradi teh patentov v delu izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na člen 101 PDEU.

375

To trditev o protislovju je mogoče že v tej fazi zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o opredelitvi upoštevnih trgov, ki jo je Komisija podala v okviru analize vprašanja, ali imajo sporni sporazumi omejujoče posledice za konkurenco, in zlorabe prevladujočega položaja družbe Servier.

376

Opozoriti je namreč treba, prvič, da je Komisija sicer v izpodbijanem sklepu (točki 2857 in 2972 obrazložitve) v resnici ugotovila, da na trgu ni bilo vira konkurence, ki bi bil dejansko uspešen, vendar se pojem uspešnosti, ki je uporabljen v teh točkah obrazložitve, da bi se opredelil zadevni trg, to je predhodni trg tehnologije za proizvodnjo učinkovine perindoprila, in ugotovil obstoj prevladujočega položaja na tem trgu v smislu uporabe člena 102 PDEU, razlikuje od pojma, ki je uporabljen za določitev ekonomske uspešnosti vstopa na trg v okviru uporabe člena 101 PDEU. Razume se namreč širše, kot da se nanaša na „ekonomsko in regulativno uspešnost“, ta regulativna uspešnost pa se razlaga ozko, in sicer tako, da je izključena, če na trgu obstaja patent, ker zaradi njega ni mogoče šteti, da je z zadevno tehnologijo mogoče nadomestiti tisto, ki jo zajema patent (opomba 3386 izpodbijanega sklepa; glej tudi točki 2748 in 2754 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Za izključitev upoštevnosti presoje v obravnavanem primeru, ki jo je Komisija podala v točkah 2857 in 2972 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je mogoče navesti še, da se ta presoja nanaša na obstoj dejanske in učinkovite konkurence na zadevnem trgu, in ne na obete glede vstopa potencialnih konkurentov na trg.

377

Poleg tega je treba ugotoviti, drugič, da je v drugih odlomkih iz izpodbijanega sklepa, ki jih navajajo tožeče stranke in intevenientka (točki 2571 in 2572 obrazložitve) ter se nanašajo na opredelitev trga končnega izdelka in ugotavljanje obstoja prevladujočega položaja na tem trgu, Komisija v bistvu menila, da so patenti družbe Servier pomenili precejšnje ovire pri vstopu na trg, ki pa niso bile absolutne, kar je v skladu z njeno presojo potencialne konkurence na tem trgu.

Protislovje med izpodbijanim sklepom in drugimi sklepi Komisije

378

Po mnenju tožečih strank in intervenientke je stališče Komisije protislovno glede na nekatere od njenih predhodnih sklepov (Sklep Komisije 94/770/ES z dne 6. oktobra 1994 v zvezi s postopkom na podlagi člena [101 PDEU] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva IV/34.776 – Pasteur Merieux/Merck) in Sklep Komisije C(2013) 8535 final z dne 26. novembra 2013 v zvezi s postopkom na podlagi člena 6 Uredbe št. 139/2004 (Zadeva COMP/M.6944 – Thermo Fisher Scientific/Life Technologies)). Medtem ko naj bi Komisija v teh drugih sklepih iz obstoja patentov ali patentnih sporov sklepala o neobstoju močnega konkurenčnega pritiska družb proizvajalk generičnih zdravil, naj bi v izpodbijanem sklepu kljub obstoju istih sporov, ki bi lahko vodili do izključitve družb proizvajalk generičnih zdravil s trga, menila, da so bile te družbe potencialni konkurenti družbe Servier, ki so bili sposobni izvajati močan konkurenčni pritisk na perindopril družbe Servier.

379

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da izpodbijani sklep nikakor ni protisloven glede na sklepa Komisije, ki ju navajajo tožeče stranke in intervenientka. Najprej je treba spomniti, da patenti načeloma niso nepremostljive ovire za vstop konkurenta na trg, lahko pa ustvarijo take ovire glede na izid patentnih sporov ter vplivajo na dejanske in konkretne možnosti za vstop nanj (glej točke od 359 do 368 zgoraj ter točke od 442 do 453, od 589 do 597 in od 726 do 735 spodaj), zato ni izključeno, da se je Komisija v nekaterih izmed svojih sklepov, med drugim v dveh sklepih, ki sta navedena zgoraj, lahko oprla na obstoj patentov, da je iz tega sklepala o neobstoju potencialne konkurence. Nato je treba navesti, da je Komisija v teh dveh sklepih ugotovila obstoj ovir pri vstopu na trg oziroma neobstoj potencialne konkurence ob opiranju ne le na obstoj patentov ali patentnih sporov, ampak tudi na druge dejavnike, kot so težavnost pridobitve DZP, obseg zahtevanih naložb ali obstoječa poslovna razmerja, tako da ni mogoče sklepati, da obstoj patentov ali patentnih sporov preprečuje pojav potencialne konkurence.

380

Iz vsega navedenega izhaja, da Komisija ni storila napake s tem, da je menila, da patenti družbe Servier v obravnavanem primeru niso bili nepremostljive ovire za vstop družb proizvajalk generičnih zdravil na trg. Na dan sklenitve spornih sporazumov namreč z nobeno dokončno odločbo, s katero bi bilo odločeno o tožbi zaradi kršitve, ni bilo ugotovljeno, da izdelki navedenih družb pomenijo kršitve.

381

Ugotoviti je treba torej še, ali je Komisija pravilno menila tudi, da so družbe proizvajalke generičnih zdravil ob upoštevanju značilnosti vsake od njih imele dejanske in konkretne možnosti za vstop na zadevni trg, in v ta namen odgovoriti na trditve, s katerimi se izpodbija obstoj takih možnosti in ki so navedene v okviru posebne utemeljitve v zvezi z vsakim od spornih sporazumov. Že v tej fazi je treba pojasniti, da je treba to preučitev očitkov zoper presojo, ki jo je Komisija podala glede dejanskih in konkretnih možnosti družb proizvajalk generičnih zdravil za vstop na trg, opraviti z vidika štirih načel in preudarkov, ki so navedeni v nadaljevanju.

382

Prvič, pomembno je spomniti, da iz sodne prakse glede ugotavljanja obstoja dejanskih in konkretnih možnosti za vstop na trg (glej točko 318 zgoraj) izhaja, da je bistveni element, na katerem mora temeljiti opredelitev podjetja kot potencialnega konkurenta, njegova sposobnost, da vstopi na navedeni trg, in da njegov namen vstopiti na ta trg, čeprav je upošteven pri preučitvi, ali ga je mogoče šteti za potencialnega konkurenta, nastopa le dopolnilno. Natančneje, namen vstopiti na trg ni niti potreben za priznanje obstoja potencialne konkurence na navedenem trgu (sodba z dne 14. aprila 2011, Visa Europe in Visa International Service/Komisija, T‑461/07, EU:T:2011:181, točka 169) niti z njim ni mogoče tega priznanja ovreči, vseeno pa lahko ta namen, če je dokazan, potrdi sposobnost za vstop na trg in tako prispeva k opredelitvi danega subjekta kot potencialnega konkurenta.

383

Iz tega tudi izhaja, da merilo, v skladu s katerim vstop na trg ustreza ekonomsko uspešni strategiji, kot zahteva navedena sodna praksa, ni samostojno merilo, ki bi bilo ločeno od glavnega merila sposobnosti za vstop na trg in dopolnilnega merila namena vstopiti nanj (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Xellia Pharmaceuticals in Alpharma/Komisija, T‑471/13, neobjavljena, EU:T:2016:460, točka 81; v pritožbenem postopku). Po eni strani je namreč to merilo v zadevnih sodbah navedeno kot pojasnitev dejanske in konkretne narave možnosti za vstop na trg ter se pojavi pred navedbo glavnega merila sposobnosti za vstop na trg in dopolnilnega merila namena vstopiti nanj, ki sta predstavljeni kot iz tega „nujno izhaja[joči]“. Po drugi strani to merilo v istih sodbah ni obravnavano ločeno in neodvisno od preverjanja sposobnosti in namena za vstop na trg, ker je mogoče iz dejstva, da ima podjetje sposobnost vstopiti na trg – ob upoštevanju njegovih proizvodnih in trženjskih sredstev ter njegovih finančnih sredstev – in hkrati namen vstopiti nanj – ob upoštevanju med drugim obetov glede dobička in donosnosti – razumno sklepati, da ta vstop ustreza ekonomsko uspešni strategiji za zadevno podjetje.

384

Drugič, kot je Komisija pravilno menila v izpodbijanem sklepu (točka 1172 obrazložitve; glej tudi točko 351 zgoraj), je ocene samih strank glede možnosti, da bi bili patenti tožečih strank razveljavljeni ali bi bila ugotovljena njihova ničnost ali njihova kršitev, mogoče upoštevati za ugotovitev, ali so imele družbe proizvajalke generičnih zdravil dejanske in konkretne možnosti za vstop na trg (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, v pritožbenem postopku, EU:T:2016:449, točka 141). Ob neobstoju odločbe javnega organa o kršitvi in o veljavnosti patentov družbe Servier lahko namreč ocene samih strank glede možnosti, da bi bili ti patenti razveljavljeni ali bi bila ugotovljena njihova ničnost ali njihova kršitev, zagotovijo informacije o namenih teh strank, med drugim glede sodnih postopkov. Zlasti ko gre za ocene družb proizvajalk generičnih zdravil, lahko te ocene ob upoštevanju subjektivnega dojemanja teh družb glede zadevnih patentov prispevajo k dokazovanju njihovega namena vstopiti na trg, ne morejo pa prispevati k dokazovanju njihove sposobnosti za vstop nanj glede na to, da so za ugotavljanje kršitve in veljavnosti patentov pristojna samo nacionalna sodišča in EPU (glej točki 243 in 359 zgoraj). Ker se namen šteje za upoštevno merilo za določitev dejanskih in konkretnih možnosti za vstop na trg (glej točko 382 zgoraj), iz tega sledi, da je subjektivne ocene strank mogoče veljavno upoštevati pri dokazovanju takih možnosti. Vseeno je treba pojasniti, da namen vstopiti na trg, čeprav je upošteven pri preučitvi, ali je družbo mogoče šteti za potencialnega konkurenta, nastopa le dopolnilno, zato bodo tudi te ocene pri ugotavljanju statusa potencialnega konkurenta navedene družbe nastopale zgolj dopolnilno. Poleg tega jih bo treba primerjati z drugimi elementi, ki prav tako lahko kažejo namene družbe glede njenega vstopa na trg.

385

Tretjič, obstoj dejanskih in konkretnih možnosti za vstop na trg se presoja na dan sklenitve spornih sporazumov (glej v tem smislu sodbi z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, EU:T:2016:449, točke 138, 139 in 203; v pritožbenem postopku, in z dne 8. septembra 2016, Sun Pharmaceutical Industries in Ranbaxy (UK)/Komisija, T‑460/13, neobjavljena, EU:T:2016:453, točki 94 in 95; v pritožbenem postopku). Za ugotovitev, ali so taki sporazumi omejujoči za konkurenco v smislu člena 101 PDEU, je treba namreč ugotoviti, kakšna je bila obstoječa ali potencialna konkurenca na zadevnem trgu v času, ko so bili sklenjeni. Iz tega sledi, da ni mogoče upoštevati trditev in dokumentov, ki se nanašajo na podatke iz časa po sklenitvi spornih sporazumov, ker taki podatki odsevajo izvajanje teh sporazumov, ne pa konkurenčnega položaja na trgu ob njihovi sklenitvi.

386

Četrtič, dokazno breme glede obstoja dejanskih in konkretnih možnosti za vstop konkurenta na trg in, širše, dokazno breme glede obstoja kršitve (člen 2 Uredbe št. 1/2003) nosi Komisija (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, EU:T:2016:449, točka 105; v pritožbenem postopku). Vendar je treba šteti – ker gre pri večini podatkov, na podlagi katerih je mogoče dokazati sposobnost in namen družb proizvajalk generičnih zdravil, da vstopijo na trg, ter torej njihove dejanske in konkretne možnosti za vstop nanj, za interne podatke navedenih družb, ki so v boljšem položaju za njihovo zbiranje – da je Komisija – ob neobstoju nasprotnih dokazov o tehničnih, regulativnih, poslovnih ali finančnih težavah – v okoliščinah obravnavanega primera zadostno dokazala obstoj takih možnosti, če je zagotovila sklenjen krog indicev, ki dokazuje vsaj ukrepe, namenjene proizvodnji in trženju zadevnega izdelka v dovolj kratkem obdobju, da bi se omejilo ravnanje subjekta, prisotnega na trgu. Iz takih ukrepov je namreč mogoče sklepati, da zadevna družba ni imela le sposobnosti, ampak tudi namen sprejeti tveganje vstopa na trg (glej v tem smislu točko 33 Smernic iz leta 2014 o sporazumih o prenosu tehnologije; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 8. septembra 2016, Arrow Group in Arrow Generics/Komisija, T‑467/13, neobjavljena, EU:T:2016:450, točka 81; v pritožbenem postopku).

2) Merilo v zvezi z zavezo družb proizvajalk generičnih zdravil za omejitev svojih neodvisnih prizadevanj za vstop na trg

i) Trditve strank

[…]

ii) Presoja Splošnega sodišča

391

Najprej je treba ugotoviti, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni ločeno preučila splošne zakonitosti klavzul o neizpodbijanju in o netrženju. Iz točke 1154 obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da Komisija za ugotovitev, ali zadevni sporazumi pomenijo omejevanje konkurence zaradi cilja, ni preverila le, ali vsebujejo klavzule o neizpodbijanju in o netrženju, temveč je analizirala tudi, ali so bile stranke poravnav potencialni konkurenti ter ali klavzule o neizpodbijanju in o netrženju temeljijo na prenosu vrednosti z družbe proizvajalke originalnega zdravila na družbo proizvajalko generičnih zdravil, ki je pomenil spodbudo za zadnjenavedeno družbo, da se odpove izvajanju konkurenčnega pritiska na družbo imetnico patenta. Zato tožeče stranke in intervenientka Komisiji ne morejo očitati, da je menila, da zgolj to, da poravnava vsebuje klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju, zadostuje za dokaz, da je protikonkurenčna.

392

Dalje, v zvezi s trditvami tožečih strank in intervenientke glede tega, da vsaka poravnava nujno vsebuje klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju, je treba napotiti na preudarke v točkah od 258 do 275 zgoraj, v katerih so pojasnjeni pogoji, na podlagi katerih Komisija ob obstoju takih klavzul lahko ugotovi obstoj omejevanja zaradi cilja.

393

V zvezi s trditvijo tožečih strank glede uporabe teorije pomožnih omejitev v obravnavanem primeru jih je treba zavrniti ob napotitvi na točko 291 zgoraj.

394

Glede trditve tožečih strank, da je Komisija kot neproblematičen že presodila sporazum, na podlagi katerega se je morala družba proizvajalka generičnih zdravil umakniti s trga do rešitve vzporednega spora v zameno za odškodnino v primeru neuspeha v tem sporu, je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso načelo enakega obravnavanja, ki je temeljno načelo prava Unije, zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če tako obravnavanje ni objektivno upravičeno (sodbi z dne 13. decembra 1984, Sermide, 106/83, EU:C:1984:394, točka 28, in z dne 14. maja 1998, BPB de Eendracht/Komisija, T‑311/94, EU:T:1998:93, točka 309).

395

Vendar je treba poudariti, da če je podjetje s svojim ravnanjem kršilo člen 101(1) PDEU, se ne more izogniti vsakršni sankciji, ker naj drugemu podjetju ne bi bila naložena globa. Tudi ob predpostavki, da je Komisija storila napako s tem, da je presodila, da sta sporazuma Lundbeck‑Neolab v skladu s členom 101(1) PDEU, bi moralo biti spoštovanje načela enakega obravnavanja namreč usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, po katerem se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, ki je bila storjena v korist drugega (sodbi z dne 31. marca 1993, Ahlström Osakeyhtiö in drugi/Komisija, C‑89/85, C‑104/85, C‑114/85, C‑116/85, C‑117/85 in od C‑125/85 do C‑129/85, EU:C:1993:120, točka 197, in z dne 14. julija 1994, Parker Pen/Komisija, T‑77/92, EU:T:1994:85, točka 86).

396

Vsekakor pa med spornimi sporazumi in sporazumoma Lundbeck‑Neolab, ki ju je Komisija v Sklepu C(2013) 3803 final z dne 19. junija 2013 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva AT/39226 – Lundbeck) opredelila kot neproblematična z vidika konkurenčnega prava, obstajajo pomembne razlike. Iz točke 164 obrazložitve tega sklepa namreč izhaja, da je družba Neolab oktobra 2002 vstopila na trg citaloprama v Združenem kraljestvu, da je družba Lundbeck novembra 2002 vložila tožbo zaradi kršitve enega od njenih patentov in da je družba Neolab nato vložila nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti spornega patenta. V okviru prostovoljne prepovedi (voluntary injunction), sprejete v nacionalnem sodnem postopku, se je družba Neolab s prvim sporazumom zavezala, da ne bo tržila svojega generičnega zdravila do razglasitve sodbe v vzporednem sporu, ki je potekal med družbama Lundbeck in Lagap v zvezi z istim patentom, ali najpozneje do 30. novembra 2003. V zameno se je družba Lundbeck zavezala, da bo družbi Neolab v primeru ugotovitve ničnosti zadevnega patenta plačala odškodnino. Ker pa je družba Lundbeck 13. oktobra 2003 z družbo Lagap sklenila poravnavo, sta bili družbi Lundbeck in Neolab oproščeni svojih zavez in družba Neolab je 30. oktobra 2003 znova začela prodajati svoje generično zdravilo. Družbi Neolab in Lundbeck sta 22. oktobra 2003 z drugim sporazumom sklenili poravnavo, ki je določala, da družba Lundbeck družbi Neolab plača odškodnino, namenjeno nadomestitvi nemožnosti prodaje generičnega zdravila v obdobju, zajetem s prostovoljno prepovedjo, ter da se stranki sporazuma do 31. marca 2004 odpovesta nadaljevanju spora v zvezi s kršitvijo spornega patenta in njegovo ničnostjo.

397

Glede prvega sporazuma je treba navesti, da se je ta razlikoval od sporazumov, ki so sporni v obravnavanem primeru, ker je bil sklenjen po prvem vstopu družbe proizvajalke generičnih zdravil na trg, ker je zadevna omejitev, kot se zdi, izhajala iz prepovedi, sprejete v sodnem okviru, ker je bil njegov predmet le zaveza o netrženju za omejeno obdobje, in sicer do rešitve spora z istim predmetom, in ker je določal plačilo odškodnine družbe proizvajalke originalnega zdravila le v primeru ugotovitve ničnosti njenega patenta.

398

Glede drugega sporazuma je sicer res, da je določal plačilo družbe proizvajalke originalnega zdravila družbi proizvajalki generičnih zdravil, vendar se je prav tako razlikoval od spornih sporazumov, ker je bila družba proizvajalka generičnih zdravil ob njegovi sklenitvi že prisotna na trgu in ker se z njim ni nasprotovalo tej prisotnosti na trgu. Poleg tega je bilo plačilo družbe proizvajalke originalnega zdravila družbi proizvajalki generičnih zdravil namenjeno le nadomestitvi nemožnosti prodaje generičnega zdravila v obdobju, zajetem s prostovoljno prepovedjo, in izognitvi temu, da bi družba Neolab na tej podlagi vložila odškodninsko tožbo.

399

Nazadnje, glede trditve tožečih strank, v skladu s katero bi morala Komisija dokazati, da je nadaljevanje spora nujno in zadostno za ohranitev konkurence, da bi ugotovila, da njegova prekinitev pomeni omejitev konkurence, je treba spomniti, da opredelitev omejevanja konkurence zaradi cilja (glej točko 220 in naslednje zgoraj) od Komisije ne zahteva niti merjenja stopnje konkurence, na katero lahko vpliva sporni sporazum, niti dokazovanja, da bi bilo nadaljevanje spora nujno za ohranitev konkurence.

3) Merilo v zvezi s prenosom vrednosti na družbo proizvajalko generičnih zdravil

i) Trditve strank

[…]

ii) Presoja Splošnega sodišča

406

Uvodoma je treba ugotoviti, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni menila, da že obstoj prenosa vrednosti z družbe proizvajalke originalnega zdravila na družbo proizvajalko generičnih zdravil sam po sebi zadostuje za dokaz zadostne škodljivosti za konkurenco. Iz točke 1154 obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da je Komisija za ugotovitev, ali zadevni sporazumi pomenijo omejevanje konkurence zaradi cilja, preučila, ali so bile stranke poravnav potencialni konkurenti, ali so te poravnave vsebovale klavzule o neizpodbijanju in o netrženju ter ali je družba proizvajalka originalnega zdravila dobila zavezo o netrženju in neizpodbijanju od družbe proizvajalke generičnih zdravil v zameno za prenos vrednosti (glej tudi točke od 265 do 272 zgoraj).

407

Poleg tega je iz točk od 265 do 273 zgoraj razvidno, da ob obstoju sporazuma o patentni poravnavi, ki je sklenjen med potencialnima konkurentoma ter vsebuje klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, obstoj spodbude za družbo proizvajalko generičnih zdravil, da privoli v ti klavzuli, sam po sebi utemeljuje ugotovitev omejevanja zaradi cilja.

408

Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvami, ki jih navajajo tožeče stranke in intervenientka.

409

Prvič, v zvezi s trditvijo, da morajo pri poravnavah proizvajalci originalnih zdravil popuščati bolj kot družbe proizvajalke generičnih zdravil, ker so izpostavljeni večjim tveganjem sodnih postopkov, je treba ugotoviti, da tožeče stranke, kot poudarja Komisija, niso predložile nobenega dokaza v podporo tej trditvi, saj zgolj napotujejo na svoj odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Poleg tega tudi ob predpostavki, da je obstoj večjega tveganja za družbo proizvajalko originalnega zdravila dokazan, s takim tveganjem ne bi bilo mogoče upravičiti obrnjenega prenosa vrednosti, ki pomeni spodbudo za družbo proizvajalko generičnih zdravil, da se odpove svojim prizadevanjem za vstop na trg.

410

Glede trditev intervenientke, da nacionalni sistemi za določanje cen zdravil niso naklonjeni proizvajalcem originalnih zdravil in da nacionalni sodni mehanizmi ne omogočajo učinkovitega zoperstavljanja vstopom generičnih zdravil na trg s tveganjem, je treba opozoriti, da tudi ob predpostavki, da sta ti okoliščini dokazani, z njima ni mogoče upravičiti sporazuma s protikonkurenčnim ciljem. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč ni mogoče sprejeti, da podjetja poskušajo omiliti učinke pravnih pravil, ki jih štejejo za pretirano neugodne, s sklenitvijo omejevalnih sporazumov, katerih cilj je odprava teh neugodnosti, saj naj bi ta pravila ustvarjala neravnotežje v njihovo škodo (sodba z dne 27. julija 2005, Brasserie nationale in drugi/Komisija, od T‑49/02 do T‑51/02, EU:T:2005:298, točka 81; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točki 487 in 488).

411

Glede trditev tožečih strank, v skladu s katerimi bi Komisija za oceno spodbujevalne narave prenosa vrednosti morala upoštevati poslovne premisleke strank poravnav in njihove obete glede dobička, iz točke 277 zgoraj izhaja, da je Komisija za ugotovitev, ali je prenos vrednosti z družbe proizvajalke originalnega zdravila na družbo proizvajalko generičnih zdravil pomenil spodbudo za privolitev v klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju ali ne, pravilno preučila, ali je prenos vrednosti ustrezal konkretnim stroškom poravnave, ki so nastali družbi proizvajalki generičnih zdravil. Upoštevno merilo je tako opredelitev stroškov, ki so del poravnave in so nastali družbi proizvajalki generičnih zdravil, ne pa upoštevanje poslovnih premislekov strank poravnave.

412

V zvezi z vsemi trditvami, omenjenimi v prejšnjih treh točkah, je treba dodati, da to, da je lahko protikonkurenčno ravnanje stroškovno najučinkovitejša ali vsaj najmanj tvegana rešitev za podjetje, nikakor ne izključuje uporabe člena 101 PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 8. julija 2004, Corus UK/Komisija, T‑48/00, EU:T:2004:219, točka 73, in z dne 8. julija 2004, Dalmine/Komisija, T‑50/00, EU:T:2004:220, točka 211), zlasti kadar gre za plačilo dejanskim ali potencialnim konkurentom za to, da ostanejo zunaj trga (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, EU:T:2016:449, točki 379 in 380; v pritožbenem postopku).

413

Drugič, tožeče stranke Komisiji ne morejo očitati, da je od treh meril, navedenih v točki 1154 obrazložitve izpodbijanega sklepa, odstopila s tem, da je kot zakonite opredelila sporazume o predčasnem vstopu družb proizvajalk generičnih zdravil na trg, čeprav ti vsebujejo znatno spodbudo. Iz točk 1138, 1200 in 1203 obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da je Komisija navedla le, da sporazum o poravnavi, s katerim se odobri vstop generičnega zdravila na trg pred potekom spornega patenta, lahko pomeni sporazum, ki je za konkurenco ugoden in posledično zakonit. Če pa se v takem sporazumu stranki dogovorita o datumu predčasnega vstopa generičnega zdravila na trg, potem vendarle ne predvidita, da bo družba proizvajalka originalnega zdravila družbi proizvajalki generičnih zdravil zagotovila spodbudo za to, da ta odloži vstop svojega izdelka na trg.

414

Tožeče stranke poleg tega Komisiji ne morejo očitati, da ni sprožila preiskave glede 57 poravnav, ki so evidentirane v njenih letnih spremljanjih in so vključevale prenos vrednosti. Namreč, po eni strani je pomembno spomniti, da če je podjetje s svojim ravnanjem kršilo člen 101(1) PDEU, se ne more izogniti vsakršni sankciji, ker naj drugemu podjetju ne bi bila naložena globa, saj mora biti spoštovanje načela enakega obravnavanja usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, po katerem se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, ki je bila storjena v korist drugega (glej točko 395 zgoraj). Po drugi strani sporazuma o poravnavi patentnega spora ni mogoče šteti za nezakonitega zgolj zato, ker vključuje prenos vrednosti z družbe proizvajalke originalnega zdravila na družbo proizvajalko generičnih zdravil, pri čemer Komisija v izpodbijanem sklepu ni uporabila tega pristopa, saj je v njem pravilno preučila, ali so bile stranke poravnav potencialni konkurenti, ali so te poravnave vsebovale klavzule o neizpodbijanju in o netrženju ter ali je družba proizvajalka originalnega zdravila dobila zavezo o netrženju in neizpodbijanju od družbe proizvajalke generičnih zdravil v zameno za prenos vrednosti (glej točko 406 zgoraj).

415

Tretjič, tožeče stranke Komisiji očitajo, da je sprejela široko opredelitev znatnega prenosa vrednosti, ker je upoštevala stranske sporazume, sklenjene pod tržnimi pogoji. Vendar ima spodbuda, ki jo družba proizvajalka originalnega zdravila da za privolitev v klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, kot je Komisija pravilno navedla v točki 1190 obrazložitve izpodbijanega sklepa, lahko obliko stranskega sporazuma k sporazumu o poravnavi. Čeprav so stranski sporazumi običajni poslovni sporazumi, ki bi lahko obstajali samostojno, je Komisija v obravnavanem primeru pravilno preučila, ali so nekateri stranski sporazumi, ki so bili sestavni del poravnav zadevnih sporov, vključevali prenose vrednosti z imetnika patenta na družbo proizvajalko generičnih zdravil.

416

Četrtič, tožeče stranke Komisiji očitajo, da je upoštevala nagibe družbe proizvajalke generičnih zdravil za nadaljevanje spora le v okviru analize potencialne konkurence, in ne pri presoji prenosa vrednosti. Vendar iz točke 277 zgoraj izhaja, da je Komisija za ugotovitev, ali je prenos vrednosti z družbe proizvajalke originalnega zdravila na družbo proizvajalko generičnih zdravil pomenil spodbudo za privolitev v klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju ali ne, pravilno preučila, ali je prenos vrednosti ustrezal konkretnim stroškom poravnave, ki so nastali družbi proizvajalki generičnih zdravil. Upoštevno merilo je tako opredelitev stroškov, ki so del poravnave in so nastali družbi proizvajalki generičnih zdravil, ne pa morebitna asimetrija obveščenosti, ki je obstajala med strankama, ali poslovni interesi vsake od njiju.

417

Nazadnje, tožeče stranke Komisiji očitajo, da je prezrla nekatere pogodbene določbe v sporazumih z družbami Teva, Krka in Lupin, za katere je bilo mogoče, da bi pospešile vstop proizvajalcev generičnih zdravil na trg. Ta trditev bo preučena v okviru tožbenih razlogov v zvezi z zadevnimi sporazumi.

418

Iz vsega navedenega izhaja, da je Komisija pravilno opredelila tri merila, ki jih je uporabila za opredelitev sporazumov o poravnavi patentnih sporov kot omejevanje zaradi cilja, in da torej ni napačno uporabila prava v zvezi s pojmom omejevanja konkurence zaradi cilja.

6.   Sporazumi, sklenjeni z družbama Niche in Matrix

a)   Status potencialnega konkurenta družb Niche in Matrix

[…]

b)   Napačna uporaba prava in napake pri presoji v zvezi z opredelitvijo sporazumov Niche in Matrix kot omejevanje konkurence zaradi cilja

1) Trditve strank

[…]

2) Presoja Splošnega sodišča

525

Glede Komisijine domnevno napačne uporabe prava, ker je sporazuma Niche in Matrix opredelila kot omejevanje zaradi cilja, ne da bi preučila, ali sta imela „lahko tako“ negativne posledice, in čeprav naj bi bile njune potencialne posledice ambivalentne (glej točko 503 zgoraj), je treba napotiti na točke od 223 do 226, od 304 do 306 in 418 zgoraj. Glede ambivalentnih potencialnih posledic, ki jih zatrjujejo tožeče stranke ob opiranju na težave v zvezi s patenti ter tehnične, regulativne in finančne težave, s katerimi sta se srečevali družbi Niche in Matrix, je treba dodati, da je Komisija zanje utemeljeno štela, da niso ovirale dejanskih in konkretnih možnosti družb Niche in Matrix za konkuriranje tožečim strankam (glej točko 501 zgoraj), ter da tako iz njih ni mogoče sklepati, da sta imela sporazuma Niche in Matrix ambivalentne potencialne posledice.

526

Glede zatrjevanih napak pri presoji je treba preučiti trditve tožečih strank v zvezi z vprašanjem, ali sporazuma Niche in Matrix na eni strani vsebujeta spodbujevalno ugodnost za družbi Niche in Matrix ter na drugi s tem povezano omejitev njunih prizadevanj za konkuriranje družbi proizvajalki originalnega zdravila, kar sta pogoja, ob katerih izpolnitvi je treba ugotoviti obstoj omejevanja zaradi cilja (glej točko 272 zgoraj). V zvezi s tem je treba pojasniti, da tožeče stranke ne izpodbijajo obstoja klavzul o netrženju in o neizpodbijanju v sporazumih Niche in Matrix, ki so same po sebi omejujoče za konkurenco (glej točko 257 zgoraj), temveč trdijo, da te klavzule v obravnavanem primeru ne izkazujejo zadostne škodljivosti, in prerekajo to, da je prenosa vrednosti, določena v sporazumih Niche in Matrix, mogoče šteti za spodbujevalna prenosa vrednosti.

i) Neobstoj spodbujevalnega prenosa vrednosti

527

Uvodoma je treba spomniti, da zgolj iz obstoja prenosa vrednosti z družbe proizvajalke originalnega zdravila na družbo proizvajalko generičnih zdravil ni mogoče sklepati o obstoju omejevanja zaradi cilja. Le če pri sklenitvi poravnave nastopa neupravičeno obrnjeno plačilo, to je, če je družba proizvajalka generičnih zdravil z navedenim plačilom spodbujena k privolitvi v klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, je treba sklepati o obstoju takega omejevanja. V tem primeru omejitve konkurence, uvedene s klavzulama o netrženju in o neizpodbijanju, niso več povezane s patentom in poravnavo, temveč izhajajo iz spodbude (glej točko 265 zgoraj).

528

Za ugotovitev, ali obrnjeno plačilo, to je prenos vrednosti z družbe proizvajalke originalnega zdravila na družbo proizvajalko generičnih zdravil, pomeni spodbudo za privolitev v klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju ali ne, je treba ob upoštevanju njegove narave in utemeljitve preučiti, ali zajema stroške, ki so del poravnave spora (glej točko 277 zgoraj). Tako je Komisija v izpodbijanjem sklepu pravilno preučila, ali je prenos vrednosti, določen v sporazumih Niche in Matrix, ustrezal konkretnim stroškom poravnave, ki so nastali družbi proizvajalki generičnih zdravil (točke od 1333 do 1337 in od 1461 do 1464 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

529

Če bi bilo obrnjeno plačilo, določeno v sporazumu o poravnavi, ki vsebuje za konkurenco omejujoče klavzule, namenjeno nadomestitvi stroškov, ki so del poravnave in so nastali družbi proizvajalki generičnih zdravil, tega plačila načeloma ne bi bilo mogoče šteti za spodbujevalno. V takem primeru ugotovitev obstoja spodbude in omejevanja konkurence zaradi cilja vseeno ni izključena. Vendar je pogojena s tem, da Komisija dokaže, da so zneski, ki ustrezajo tem stroškom, ki so del poravnave ter ki jih stranki te poravnave tudi izkažeta in številčno natančno opredelita, pretirani (glej točko 278 zgoraj).

530

Stroški, ki so del poravnave spora, obsegajo zlasti stroške sodnih postopkov, ki so nastali družbi proizvajalki generičnih zdravil v okviru spora med njo in družbo proizvajalko originalnega zdravila. Kritje navedenih stroškov je namreč v neposredni zvezi s tako poravnavo. Kadar stranki poravnave izkažeta zneske stroškov sodnih postopkov, nastalih družbi proizvajalki generičnih zdravil, lahko torej Komisija ugotovi njihovo spodbujevalno naravo le tako, da dokaže, da niso sorazmerni (glej točko 279 zgoraj).

531

Nasprotno pa so nekateri stroški družbe proizvajalke generičnih zdravil a priori preveč nepovezani s sporom in njegovo rešitvijo, da bi jih bilo mogoče šteti za stroške, ki so del poravnave patentnega spora. Gre na primer za stroške proizvodnje izdelkov, ki pomenijo kršitev, v višini vrednosti zaloge teh izdelkov ter za raziskovalne in razvojne stroške, nastale pri razvoju navedenih izdelkov. Enako velja za zneske, ki jih mora družba proizvajalka generičnih zdravil plačati tretjim osebam zaradi pogodbenih zavez, sprejetih zunaj spora (na primer zaradi pogodb o dobavi). Zato morata stranki sporazuma, če želita, da se plačilo teh stroškov ne opredeli kot spodbujevalno in kot indic o obstoju omejevanja konkurence zaradi cilja, dokazati, da so ti stroški del spora ali njegove rešitve, nato pa utemeljiti njihov znesek. Ti stranki bi se lahko z istim namenom tudi oprli na neznaten znesek povračila teh stroškov, ki a priori niso del poravnave spora, saj ta znesek torej ne bi bil zadosten za to, da bi pomenil znatno spodbudo za privolitev v za konkurenco omejujoče klavzule, določene v sporazumu o poravnavi (glej točko 280 zgoraj).

532

V obravnavanem primeru je glede sporazuma Niche, kot je Komisija pravilno navedla v točki 1322 obrazložitve izpodbijanega sklepa, obstoj spodbude jasno razviden že iz besedila sporazuma, ki v členu 13 določa, da „[v] zameno za zaveze[, določene v sporazumu,] ter za znatne stroške in morebitne obveznosti, ki bi lahko nastali družbama Niche in Unichem zaradi opustitve njunega programa za razvoj perindoprila, proizvedenega po [spornem] postopku, družba Servier družbama Niche in Unichem plača […] znesek 11,8 milijona GBP“. Pri omenjenih zavezah gre namreč za klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju, katerih plačilo je tako izrecno določeno v tem členu.

533

Te razlage besedila sporazuma Niche poleg tega ni mogoče omajati s trditvijo tožečih strank, da je izraz „v zameno za“ standardna formula angleškega prava za označevanje vzajemnosti, ki je potrebna za veljavnost vsake pogodbe. Tudi če bi bilo treba iz tega sporazuma sklepati, da ta izraz pomeni nekakšno stilno formulo, ki ji ni treba pripisovati pomembnosti, to namreč ne bi spremenilo dejstva, da ta formula po navedbah tožečih strank označuje vzajemnost in torej okoliščino, da je znesek iz člena 13 sporazuma Niche nadomestilo za obveznosti, naložene družbi Niche z navedenim sporazumom.

534

Te razlage sporazuma Niche prav tako ni mogoče omajati z zatrjevano asimetrijo med tveganji, s katerimi se srečuje družba proizvajalka originalnega zdravila, in tistimi, ki jim je izpostavljena družba proizvajalka generičnih zdravil, niti z domnevnimi pogajalskimi veščinami družbe Niche. S tako asimetrijo tveganj in tudi s pogajalskimi veščinami družbe proizvajalke generičnih zdravil je resda mogoče delno pojasniti razloge, ki lahko družbo proizvajalko originalnega zdravila privedejo do tega, da družbi proizvajalki generičnih zdravil zagotovi izdatna obrnjena plačila. Vendar je zagotovitev izdatnega plačila namenjena ravno preprečitvi vsakega, še tako majhnega tveganja, da bi lahko družbe proizvajalke generičnih zdravil vstopile na trg, in tako potrjuje obstoj tega, da jim družbe proizvajalke originalnega zdravila plačujejo za njihov ostanek zunaj trga. Poleg tega je treba spomniti, da to, da je lahko protikonkurenčno ravnanje stroškovno najučinkovitejša ali vsaj najmanj tvegana rešitev za podjetje ali da se skuša z njim odpraviti neravnotežje v škodo podjetja, nikakor ne izključuje uporabe člena 101 PDEU (glej v tem smislu sodbe z dne 8. julija 2004, Corus UK/Komisija, T‑48/00, EU:T:2004:219, točka 73; z dne 8. julija 2004, Dalmine/Komisija,T‑50/00, EU:T:2004:220, točka 211, in z dne 27. julija 2005, Brasserie nationale in drugi/Komisija, od T‑49/02 do T‑51/02, EU:T:2005:298, točka 81), zlasti kadar gre za plačilo dejanskim ali potencialnim konkurentom za to, da ostanejo zunaj trga (sodba z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija, T‑472/13, EU:T:2016:449, točki 379 in 380; v pritožbenem postopku).

535

V obravnavanem primeru poleg tega ni pomembno, da zgoraj navedeni člen sporazuma Niche v neopredeljenem razmerju določa, da se znesek 11,8 milijona GBP ne plača le v zameno za klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju, ampak tudi za druge stroške, ker to drugo nadomestilo ne ovrže ugotovitve, da so tožeče stranke kupile zadevni omejujoči klavzuli, in s tem obstoja spodbude za družbo Niche, da privoli v ti klavzuli.

536

Ti drugi stroški, ki so v sporazumu Niche opisani kot „znatn[i] strošk[i] in morebitne obveznosti, ki bi lahko nastali družbama Niche in Unichem zaradi opustitve njunega programa za razvoj perindoprila, proizvedenega po [spornem] postopku“, so namreč ustrezali – kot so jih predstavile družba Niche v upravnem postopku (točka 1326 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in tudi same tožeče stranke v svojih pisanjih – stroškom razvoja perindoprila družbe Niche in odškodninam, dolgovanim strankam družbe Niche zaradi kršitve njenih pogodbenih obveznosti do njih. Ti stroški pa a priori niso del poravnave patentnega spora (glej točko 531 zgoraj) in tožeče stranke niso dokazale, da so del sporazuma o poravnavi, sklenjenega v obravnavanem primeru.

537

Natančneje, kot v bistvu zatrjujejo tožeče stranke, čeprav odškodnin strankam družbe Niche ne bi bilo, če bi ta družba nadaljevala svoj spor s tožečimi strankami, so take odškodnine v obravnavanem primeru preveč nepovezane s sporom in njegovo poravnavo, da bi jih bilo mogoče šteti za stroške, ki so del te poravnave, ker je bilo treba take odškodnine po navedbah tožečih strank plačati v primeru „namerne zaustavitve projekta“, kar nakazuje odpoved pogodb s strankami, in ker je bila s sporazumom Niche družbi Niche dana možnost, da ne konča pogodbenih razmerij s svojimi strankami, temveč da jih zgolj prekine (člen 11 sporazuma Niche). Tožeče stranke so poleg tega na obravnavi same priznale, da je mogoče, da bi bilo treba zadevne odškodnine strankam družbe Niche plačati neodvisno od sporazuma Niche. Navesti je mogoče tudi, da elementi, ki so jih tožeče stranke predložile za izpodbijanje zneska teh odškodnin, kot ga je Komisija v izpodbijanem sklepu ocenila na 1,3 milijona GBP (točka 1335 obrazložitve), niso prepričljivi, ker vsebujejo bodisi vsote, ki so nižje od tega zneska, bodisi zgolj zahtevke za višje vsote.

538

Glede „pravnih stroškov“, omenjenih v izpodbijanem sklepu (točka 1334 obrazložitve), je treba navesti, da jih je družba Niche med upravnim postopkom predstavila tako, kot da se nanašajo na stroške pravnega svetovanja, vključene v stroške razvoja (točka 601 obrazložitve izpodbijanega sklepa), v zvezi s katerimi je treba spomniti, da niso del poravnave (glej točko 531 zgoraj), medtem ko jih tožeče stranke opisujejo kot „stroške odvetnikov in patentov“, ki lahko spadajo med stroške sodnih postopkov, ki so del poravnave (glej točko 530 zgoraj). Vendar tudi ob predpostavki, da znesek 1,1 milijona GBP, ki se navaja iz naslova „stroškov odvetnikov in patentov“, ustreza stroškom sodnih postopkov, katerih povračilo se načeloma lahko upravičeno določi s poravnavo, ta znesek ne more spadati med stroške, ki so del sporazuma o poravnavi, sklenjenega v obravnavanem primeru. Iz trditev in dokumentov, ki so jih predložile tožeče stranke, je namreč razvidno, da so se zadevni stroški nanašali na obdobje, ki se je končalo konec leta 2003, to je pred nastankom sporov med družbo Niche in tožečimi strankami (glej točke 11, 13 in 16 zgoraj), ki so bili končani s sporazumom Niche.

539

Zaradi celovitosti je mogoče dodati, da tudi če bi bilo treba ta znesek 1,1 milijona GBP prišteti stroškom razvoja in odškodnin za stranke družbe Niche, ki jih je Komisija v izpodbijanem sklepu (točka 1336 obrazložitve) ocenila na 1,2 oziroma 1,3 milijona GBP, ne da bi tožeče stranke ta zneska veljavno izpodbijale (glej zlasti točko 537 zgoraj), bi bil dobljeni skupni znesek (3,6 milijona GBP) očitno nižji od 11,8 milijona GBP.

540

Iz tega sledi, da je Komisija v izpodbijanem sklepu (točka 1348 obrazložitve) utemeljeno ugotovila, da sporazum Niche vsebuje spodbudo za družbo Niche za privolitev v klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, ki ju določa navedeni sporazum, pri čemer ji poleg tega ni bilo treba preveriti – kot trdijo tožeče stranke (glej točko 513 zgoraj) – ali bi imeli ti klavzuli ob neobstoju tega spodbujevalnega plačila manj omejujoč obseg. Ugotovitev spodbude za privolitev v klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju namreč zahteva le obstoj takih klavzul, neodvisno od njihovega bolj ali manj omejujočega obsega, in analizo stroškov, ki jih je zajemal zadevni prenos vrednosti (glej točke od 528 do 531 zgoraj).

541

Iz tega sledi tudi, da je treba očitek v zvezi z napako pri presoji, ki naj bi jo storila Komisija s tem, da je trdila, da je znesek, plačan družbi Niche na podlagi sporazuma Niche, znašal več kot desetletna načrtovana prodaja in več kot dvajsetletni načrtovani bruto dobiček (glej točko 514 zgoraj), zavrniti kot brezpredmeten. Tudi ob predpostavki, da je Komisija storila tako napako, ta namreč ne bi vplivala na opredelitev prenosa vrednosti tožečih strank na družbo Niche kot spodbudo, ker je iz točk od 536 do 538 zgoraj razvidno, da ta prenos vrednosti ni zajemal stroškov, ki bi bili del poravnave spora, in ker se poleg tega nikakor ne zatrjuje niti a fortiori ni dokazano, da je bil znesek tega prenosa neznaten in torej nezadosten, da bi pomenil spodbudo.

542

Poleg tega je treba glede dodatne spodbude, ki naj bi izhajala iz zneska, plačanega družbi Niche na podlagi sporazuma Biogaran (točke od 1349 do 1354 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ugotoviti – kot bo podrobneje pojasnjeno spodaj v točkah od 798 do 810 – da okoliščina, da je poslovni sporazum, katerega predmet navadno ni poravnava spora in s katerim se z družbe proizvajalke originalnega zdravila prenaša vrednost na družbo proizvajalko generičnih zdravil, vezan na sporazum o poravnavi spora, ki vsebuje za konkurenco omejujoče klavzule, pomeni resen indic o obstoju „obrnjenega plačila“, to je prenosa vrednosti, ki mu ne ustreza nobena resnična protidajatev, ki bi izhajala iz tega stranskega poslovnega sporazuma (glej točko 804 spodaj), pri čemer to plačilo potem pomeni tudi spodbujevalno ugodnost, če njegov namen ni nadomestiti stroške, ki bi bili del poravnave spora. Ob obstoju indicev ali dokazov, ki jih predloži Komisija ter s katerimi je mogoče podkrepiti tak resen indic in tako dokazati obstoj obrnjenega plačila, lahko stranki sporazumov predstavita svojo različico dogodkov, pri čemer svoje trditve podpreta z elementi, ki sta jih zmožni zagotoviti in na podlagi katerih je mogoče šteti, da je poslovni sporazum, čeprav je vezan na sporazum o poravnavi, utemeljen z drugimi razlogi, in ne z izključitvijo konkurenta z uporabo obrnjenega plačila.

543

V obravnavanem primeru je Komisija predložila več elementov, ki kažejo na obstoj povezave med sporazumom Niche in sporazumom Biogaran ter na to, da prenos vrednosti, določen s sporazumom Biogaran, ne ustreza obveznostim, ki so bile z navedenim sporazumom naložene družbi Niche. Na eni strani je upoštevala dejstvo, da so pogajanja za sporazuma potekala v istem času in da sta ju sklenili isti podjetji na isti dan, ter okoliščino, da sta oba sporazuma določala plačilo v dveh obrokih, določenih na ista datuma. Na drugi strani, medtem ko so tožeče stranke trdile, da med sporazumoma ni nobene povezave, je družba Niche navedla, da so ji tožeče stranke ponudile sporazum Biogaran, da bi ji dale „celotno nadomestilo, dogovorjeno v zameno za sklenitev celovitega sporazuma o poravnavi“. Poleg tega je Komisija elektronsko sporočilo, ki ga je svetovalec družbe Biogaran 4. februarja 2005 poslal družbi Niche in v katerem je bilo navedeno, da „ob upoštevanju zneska, za katerega gre, mislimo, da bi morali imeti dodatne pravice na drugih izdelkih in določeno svobodo v zvezi s ponudbo izdelkov“, razlagala tako, da pomeni, da je bil znesek, ki ga je bilo treba prenesti na družbo Niche, določen, preden sta se stranki dogovorili o področju uporabe izdelkov, na katere se je nanašal sporazum Biogaran. Komisija je tudi menila, da pogodbene določbe sporazuma Biogaran ter zlasti njegova člena 14.4 in 14.5 določata njegovo samodejno prenehanje, če DZP ne bi bila pridobljena v 18 mesecih, ne da bi lahko družba Biogaran od družbe Niche zahtevala kakršno koli odškodnino, kar je v nasprotju z določbami v drugih sporazumih, ki jih je družba Biogaran sklenila v zvezi s pridobitvijo dokumentacij izdelkov. Nazadnje, Komisija je poudarila, da družba Biogaran – razen za en izdelek – ni pridobila DZP na podlagi dokumentacij, ki jih je nanjo prenesla družba Niche, in da je njen promet, povezan s sporazumom Biogaran, znašal od 100.000 do 200.000 EUR.

544

Tožeče stranke ne navajajo nobene trditve, s katero bi bilo mogoče omajati to analizo, razen očitka, ki se nanaša na neupoštevanje interesa družbe Biogaran za sklenitev sporazuma Biogaran. Poleg dejstva, da takega interesa ni mogoče šteti za zadostnega za utemeljitev zneska prenosa vrednosti, določenega v sporazumu Biogaran, je mogoče navesti, da iz točke 1351 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja več ugotovitev, ki vzbujajo dvom o obstoju takega interesa družbe Biogaran. V skladu s temi ugotovitvami, ki jih tožeče stranke ne izpodbijajo, je bil namreč znesek, ki ga je družba Biogaran morala prenesti na družbo Niche, dogovorjen, preden sta se družbi Niche in Biogaran sporazumeli o izdelkih, na katere se je nanašal sporazum Biogaran, pri čemer sta ga lahko stranki v 18 mesecih odpovedali, ne da bi katera koli od njiju imela pravico do odškodnine, prav tako pa ni bilo predvideno nobeno vračilo družbi Biogaran, če prenesena DZP ne bi bila pridobljena v določenem roku. Zato je lahko Komisija pravilno presodila, da sporazum Biogaran pomeni dodatno spodbudo za družbo Niche za privolitev v omejujoče klavzule sporazuma Niche.

545

Poleg tega je treba v zvezi s predlogom tožečih strank, naj se jim prizna korist morebitne razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa ali morebitnega znižanja zneska globe, ki bi ju družba Biogaran lahko dosegla v okviru zadeve T‑677/14, napotiti na točke od 89 do 99 zgoraj.

546

Glede sporazuma Matrix je treba navesti, da je njegov člen 9 podoben členu 13 sporazuma Niche in da je treba trditve, s katerimi se graja presoja Komisije v zvezi s sporazumom Matrix na isti podlagi kot njena presoja v zvezi s sporazumom Niche, posledično zavrniti iz istih razlogov. Glede trditev, ki je usmerjena posebej zoper analizo Komisije glede sporazuma Matrix in v skladu s katero odškodnine za stranke družbe Niche zadevajo tudi družbo Matrix iz naslova skupne odgovornosti z družbo Niche, je treba spomniti, da takih stroškov ni mogoče šteti za stroške, ki bi bili del poravnave spora (glej točko 531 zgoraj), in da posledično z njimi ni mogoče utemeljiti prenosa vrednosti, določenega s sporazumom Matrix, in to toliko bolj, ker niti tožeče stranke niti družba Matrix niso uspele dokazati, da je znesek 11,8 milijona GBP ustrezal takim stroškom ali drugim stroškom, ki bi bili del poravnave spora.

547

Iz tega sledi, da je Komisija v izpodbijanem sklepu (glej zlasti točke 1452, 1453, 1463, 1464 in 1467 obrazložitve) prav tako utemeljeno ugotovila obstoj spodbude v sporazumu Matrix za privolitev družbe Matrix v klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, določeni v navedenem sporazumu.

ii) Neobstoj zadostne škodljivosti klavzul o neizpodbijanju in o netrženju

548

Spomniti je treba, da tožeče stranke ne izpodbijajo obstoja klavzul o neizpodbijanju in o netrženju v sporazumih Niche in Matrix.

549

V skladu s klavzulama o neizpodbijanju, vsebovanima v sporazumih Niche in Matrix, sta se morali ti družbi odreči vsakršni tožbi za ugotovitev ničnosti ali za ugotovitev nekršitve v zvezi s patenti 339, 340, 341, 689, 947 in 948, družba Niche pa je morala poleg tega umakniti svoja ugovora zoper patenta 947 in 948 pred EPU (člena 7 in 8 sporazuma Niche ter člen 5 sporazuma Matrix). V skladu s klavzulama o netrženju, vsebovanima v sporazumih Niche in Matrix, so bili tema družbama prepovedani proizvodnja, hramba, uvoz, dobava, ponujanje dobave, posest ali izvajanje dejanj, s katerimi bi se lahko kršili patenti od 339 do 341, v zvezi s perindoprilom (člen 3 sporazuma Niche in člen 1 sporazuma Matrix). Navedeni družbi tudi nista smeli vlagati vlog za DZP s perindoprilom (člen 10 sporazuma Niche in člen 6 sporazuma Matrix) ter sta morali odpovedati ali prekiniti svoje pogodbe v zvezi s perindoprilom, sklenjene s tretjimi osebami (člen 11 sporazuma Niche in člen 7 sporazuma Matrix).

550

Vendar tožeče stranke izpodbijajo zadostno škodljivost ali pomembnost klavzul o neizpodbijanju in o netrženju v sporazumih Niche in Matrix.

551

V zvezi s tem na prvem mestu trdijo, da so klavzule o neizpodbijanju in o netrženju sestavni del sporazumov o poravnavi.

552

Čeprav so klavzule o netrženju in o neizpodbijanju dejansko potrebne za poravnavo nekaterih patentnih sporov (glej točko 259 zgoraj), je treba spomniti, da take klavzule izgubijo legitimnost in izkazujejo zadostno škodljivost za običajno konkurenco, kadar je spodbuda – kot je ta, ki je bila ugotovljena v obravnavanem primeru – in ne to, da stranke priznavajo veljavnost zadevnih patentov, tisto, kar je resnični vzrok omejitev konkurence, uvedenih z navedenimi klavzulami (glej točko 270 zgoraj).

553

V odgovor na trditev tožečih strank, da izguba možnosti uspeti v sporu, ki jo vključuje klavzula o neizpodbijanju, ne more zadoščati za to, da bi se sporazum, katerega namen je sporazumno rešiti resničen spor, opredelil kot omejevanje zaradi cilja (glej točko 505 zgoraj), je treba tudi poudariti, da klavzula o neizpodbijanju sicer ne preprečuje vstopa na trg, vendar taka klavzula preprečuje zlasti vlaganje tožb, katerih namen je „odpreti pot“ v okviru dajanja na trg s tveganjem, in s tem uporabo enega od načinov za omogočanje takega vstopa na trg (glej tudi točko 257 zgoraj). Spomniti je treba tudi, da Komisija v obravnavanem primeru kot omejevanje zaradi cilja ni opredelila le klavzul o neizpodbijanju, ki ju vsebujeta sporazuma Niche in Matrix, temveč ta sporazuma v celoti, kar vključuje tako klavzuli o neizpodbijanju kot klavzuli o netrženju in spodbudo v privolitev v take klavzule (točki 1375 in 1481 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

554

Na drugem mestu tožeče stranke navajajo, da klavzule o neizpodbijanju in o netrženju, vsebovane v sporazumih Niche in Matrix, ne izkazujejo zadostne škodljivosti, ker njihove posledice izhajajo iz obstoja zadevnih patentov, ne pa iz določb teh sporazumov.

555

V zvezi s tem je treba spomniti, da je z obstojem spodbude za družbo proizvajalko generičnih zdravil, da privoli v klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, mogoče utemeljiti ugotovitev omejevanja zaradi cilja, in to tudi če bi sporazum o poravnavi vključeval klavzuli, katerih obseg ne bi presegal obsega spornega patenta (glej točko 273 zgoraj). Torej tudi če klavzuli o netrženju, kot trdijo tožeče stranke, družbama Niche in Matrix ne bi preprečevali vstopa na trg z izdelkom, ki ne bi pomenil kršitve, in bi bili omejeni na posledice, ki bi jih imela odredba zaradi kršitve zadevnih patentov, ter bi ti klavzuli navedenima družbama celo omogočali – tudi zaradi zneska, prejetega v okviru prenosa vrednosti – da se s svojimi partnerji lotita razvoja novega projekta perindoprila, ki ne bi pomenil kršitve (glej točko 506 zgoraj), bi sporazuma Niche in Matrix vseeno pomenila omejevanje zaradi cilja.

556

Tožeče stranke na tretjem mestu izpodbijajo zadostno škodljivost klavzul o neizpodbijanju z zatrjevanjem, da sta ti klavzuli zadevali le enega vlagatelja ugovora med vsemi tistimi, ki so vložili ugovor zoper patent 947 pri EPU, in nista vplivali na druge družbe proizvajalke generičnih zdravil zaradi omejitve spora na kršitev patentov.

557

Ugotoviti je treba, da tudi če bi bilo zatrjevanje, da sta imela sporazuma Niche in Matrix posledice le za družbi proizvajalki generičnih zdravil, ki sta stranki teh sporazumov, dokazano, se z njim ne bi moglo podvomiti o izključitvi navedenih družb s trga, ki so jo vključevale klavzule o netrženju in o neizpodbijanju v zameno za spodbujevalni prenos vrednosti, ter torej zadostni škodljivosti zadevnih sporazumov, zaradi česar je preučitev njunih konkretnih posledic odveč.

558

Iz tega sledi, da Komisija ni napačno presodila, da sta sporazuma Niche in Matrix omejujoča za konkurenco zaradi cilja.

559

Te ugotovitve ni mogoče ovreči z domnevnimi napakami pri presoji, ki naj bi jih Komisija storila pri predstavitvi gospodarskega in pravnega okvira sporazumov Niche in Matrix ter pri upoštevanju subjektivnih namenov strank.

560

Trditev tožečih strank glede neobstoja protikonkurenčnega namena strank sporazumov Niche in Matrix ter glede sledenja legitimnim ciljem, ki naj bi med drugim vodili družbo Niche, da je prevzela pobudo za vzpostavitev stika s tožečimi strankami, namreč ne more vzbuditi dvoma niti o obstoju spodbujevalne ugodnosti niti o tem, da so klavzule o netrženju in o neizpodbijanju, določene v teh sporazumih, omejujoče za konkurenco. Zato tudi ob predpostavki, da zadevne trditve temeljijo na ugotovljenih dejstvih, z njimi nikakor ne bi bilo mogoče omajati opredelitve sporazumov Niche in Matrix kot omejevanje zaradi cilja, ki jo je sprejela Komisija.

561

Dodati je treba tudi, da namen strank ni nujni dejavnik za opredelitev omejujoče narave vrste usklajevanja med podjetji (glej točko 222 zgoraj).

562

Poleg tega je Komisija ob obstoju klavzul o netrženju in o neizpodbijanju, katerih samodejno omejujoča narava ni bila veljavno ovržena, lahko zaradi ugotovitve obstoja spodbude upravičeno štela sporazuma Niche in Matrix za sporazuma o izključitvi s trga, ki zato sledita protikonkurenčnemu cilju. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa zgolj okoliščina, da sporazum sledi tudi legitimnim ciljem, ne more biti dovolj, da bi se preprečila opredelitev tega sporazuma kot omejevanje konkurence zaradi cilja (glej točko 222 zgoraj).

563

Glede domnevnih napak pri presoji, ki naj bi jih Komisija storila pri upoštevanju gospodarskega in pravnega okvira sporazumov Niche in Matrix, je treba ugotoviti, da tožeče stranke v zvezi s tem ponavljajo trditve, s katerimi grajajo sposobnost in namen družb Niche in Matrix, da vstopita na trg, ob upoštevanju zlasti patentov tožečih strank in sporov v zvezi s temi patenti ter finančnih in regulativnih težav družbe Niche (glej točki 507 in 519 zgoraj). Ker so bile te trditve preučene in zavrnjene v okviru tožbenega razloga, s katerim se izpodbija status potencialnega konkurenta družb Niche in Matrix (glej točke od 432 do 501 zgoraj), z njimi ni mogoče vzbuditi dvoma o tem, da sta sporazuma Niche in Matrix omejujoča zaradi cilja.

564

Iz navedenega izhaja, da je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na napačno uporabo prava in napake pri presoji v zvezi z opredelitvijo sporazumov Niche in Matrix kot omejevanje konkurence zaradi cilja, zavrniti v celoti.

c)   Napačna uporaba prava in napake pri presoji v zvezi z opredelitvijo sporazumov Niche in Matrix kot omejevanje konkurence zaradi posledice

565

Tožeče stranke trdijo, da je Komisija storila različne napake pri uporabi prava in presoji v zvezi z opredelitvijo sporazumov Niche in Matrix kot omejevanje konkurence zaradi posledice.

566

Opozoriti je treba, da kadar določeni razlogi za neko odločitev zadostujejo za njeno pravno utemeljitev, potem napake v zvezi z drugimi razlogi za ta akt nikakor ne vplivajo na njegov izrek. Poleg tega mora Splošno sodišče, če izrek odločbe Komisije temelji na več razlogih, med katerimi vsak zadostuje za utemeljitev tega izreka, tak akt načeloma razglasiti za ničen, samo če nobeden od teh razlogov ni zakonit. V tem primeru napaka ali druga nezakonitost, ki bi vplivala le na enega izmed razlogov, ne bi mogla zadostovati za utemeljitev razglasitve ničnosti sporne odločbe, saj taka napaka ne bi mogla odločilno vplivati na izrek, ki ga je sprejela institucija, ki je tako odločbo izdala (glej sodbo z dne 14. decembra 2005, General Electric/Komisija, T‑210/01, EU:T:2005:456, točki 42 in 43 ter navedena sodna praksa).

567

Kot pa je bilo navedeno zgoraj v točki 219, je pri presoji, ali je sporazum prepovedan s členom 101(1) PDEU, upoštevanje njegovih konkretnih posledic odveč, če je očitno, da je njegov cilj preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.

568

Kadar torej Komisija opre ugotovitev kršitve hkrati na obstoj omejevanja zaradi cilja in obstoj omejevanja zaradi posledice, napaka, zaradi katere razlog v zvezi z obstojem omejevanja zaradi posledice ni zakonit, nikakor ne vpliva odločilno na izrek, ki ga je Komisija sprejela v svojem sklepu, če razlog v zvezi z obstojem omejevanja zaradi cilja, ki lahko sam po sebi utemeljuje ugotovitev kršitve, ni nezakonit.

569

V obravnavanem primeru iz preučitve tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno uporabo prava in napake pri presoji v zvezi z opredelitvijo sporazumov Niche in Matrix kot omejevanje konkurence zaradi cilja, izhaja, da tožeče stranke niso dokazale, da je Komisija storila napako s tem, da je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da je bil cilj zadevnih sporazumov preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu v smislu člena 101(1) PDEU.

570

Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten.

7.   Sporazum, sklenjen z družbo Teva

a)   Status potencialnega konkurenta družbe Teva

[…]

b)   Napačna uporaba prava in napake pri presoji v zvezi z opredelitvijo sporazuma Teva kot omejevanje konkurence zaradi cilja

1) Trditve strank

[…]

2) Presoja Splošnega sodišča

643

Preučiti je treba trditve tožečih strank v zvezi z vprašanjem, ali sporazum Teva na eni strani vsebuje spodbujevalno ugodnost za družbo Teva in na drugi s tem povezano omejitev njenih prizadevanj za konkuriranje družbi proizvajalki originalnega zdravila, kar sta pogoja, ob katerih izpolnitvi je treba ugotoviti obstoj omejevanja zaradi cilja (glej točko 272 zgoraj). Ker je v obravnavanem primeru ugotavljanje obstoja spodbujevalne ugodnosti deloma odvisno od ugotavljanja obstoja omejujoče narave nekaterih klavzul sporazuma Teva, bodo najprej preučeni očitki zoper presojo klavzul sporazuma, nato pa očitki, s katerimi se graja presoja prenosa vrednosti, določenega v navedenem sporazumu. Nazadnje bo preučen še očitek, ki se navaja podredno v zvezi s trajanjem kršitve, očitane tožečim strankam iz naslova sporazuma Teva.

i) Neobstoj omejitve prizadevanj družbe proizvajalke generičnih zdravil za konkuriranje družbi proizvajalki originalnega zdravila

644

Uvodoma je treba zavrniti trditve tožečih strank v zvezi z napačno uporabo prava in napakami pri presoji, ki naj bi jih Komisija storila s tem, da je sporazum Teva opredelila kot omejevanje zaradi cilja, čeprav naj bi bile njegove potencialne posledice ugodne za konkurenco, njegove omejujoče posledice pa povsem hipotetične (glej točko 634 zgoraj). Seveda je treba spomniti, da Komisija in sodišče pri preučitvi, ali ima sporazum cilj omejevanja, in zlasti v okviru upoštevanja njegovega gospodarskega in pravnega okvira ne moreta popolnoma spregledati potencialnih posledic tega sporazuma (glej sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 304). Vendar iz sodne prakse izhaja tudi, da ugotavljanje obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja ne sme – zlasti pod pretvezo preučevanja gospodarskega in pravnega okvira zadevnega sporazuma – voditi do presoje posledic tega sporazuma, sicer bi razlikovanje med ciljem in posledico v obliki omejevanja konkurence, vzpostavljeno v členu 101(1) PDEU, izgubilo polni učinek (glej točko 221 zgoraj). Tako mora biti za preveritev konkretne zmožnosti sporazuma, da ima omejujoče posledice za konkurenco, ki je značilna za sporazume s protikonkurenčnim ciljem, analiza potencialnih posledic sporazuma omejena na tiste posledice, ki izhajajo iz objektivno predvidljivih podatkov na dan sklenitve navedenega sporazuma (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi ING Pensii, C‑172/14, EU:C:2015:272, točka 84; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točke od 80 do 82). V obravnavanem primeru pa domnevne potencialne posledice, ki se zatrjujejo, ne glede na to, ali so neomejujoče za konkurenco ali zanjo ugodne, temeljijo na okoliščinah, ki so hipotetične in torej na dan sklenitve sporazuma Teva niso predvidljive, kot sta odločba EPU o veljavnosti patenta 947 ali vstop drugih družb proizvajalk generičnih zdravil na trg v Združenem kraljestvu, ki ju ni mogoče upoštevati v okviru analize cilja omejevanja konkurence (glej tudi točki 667 in 668 spodaj).

645

Dalje, glede trditev o neobstoju protikonkurenčne narave klavzul sporazuma Teva je treba na prvem mestu spomniti, da okoliščina, da so klavzule o neizpodbijanju in o netrženju sestavni del poravnav, ne preprečuje možnosti, da se sporazumi o poravnavi, ki vsebujejo take klavzule, opredelijo kot omejevanje konkurence zaradi cilja (glej točko 273 zgoraj). Dodati je mogoče, da tožeče stranke sicer zatrjujejo, da se za sporazum Teva uporablja teorija pomožnih omejitev, ker sta klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju, ki ju vsebuje, potrebni za poravnavo zadevnega spora in sorazmerni z njo, vendar je bilo že presojeno, da se ta povezava potrebnosti in sorazmernosti lahko pretrga, če se ugotovi obstoj spodbude za privolitev v taki klavzuli (glej točko 291 zgoraj). Tako bi bilo to teorijo za sporazum Teva mogoče uporabiti, samo če prenos vrednosti, določen v tem sporazumu, ne bi bil spodbujevalen (glej točke od 679 do 699 spodaj).

646

Na drugem mestu je treba ugotoviti, da trditve tožečih strank ne omogočajo, da bi se vzbudil dvom o omejujoči naravi klavzule o neizpodbijanju, ki jo vsebuje sporazum Teva.

647

V skladu s to klavzulo se je družba Teva zavezala, da med trajanjem sporazuma Teva v Združenem kraljestvu ne bo izpodbijala patentov 947 in od 339 do 341, ne da bi ji bilo prepovedano nadaljevati postopek ugovora zoper te patente pred EPU (člen 2.4 sporazuma Teva).

648

Komisija je v izpodbijanem sklepu menila, da je imela ta klavzula dve glavni posledici, in sicer je bilo na eni strani družbi Teva onemogočeno, da bi dokazala, da izdelek, ki ga je nameravala tržiti, ne pomeni kršitve, na drugi strani pa je bil preprečen objektiven pravni preizkus veljavnosti patentov tožečih strank v Združenem kraljestvu (točka 1546 obrazložitve).

649

Najprej je treba poudariti, da tožeče stranke ne izpodbijajo te prve posledice klavzule o neizpodbijanju, vsebovane v sporazumu Teva, temveč trdijo, da ima tako posledico vsaka klavzula o neizpodbijanju, ki se vključi v poravnavo (glej točko 625 zgoraj). V zvezi s tem pa je treba spomniti, da okoliščina, da je taka klavzula sestavni del poravnave, sama po sebi ne zadostuje, da bi se izključila ugotovitev protikonkurenčnega cilja (glej točki 273 in 645 zgoraj).

650

Nato je treba ugotoviti, da v obravnavanem primeru ni pomembno, da se klavzula o neizpodbijanju nanaša samo na sodne postopke v Združenem kraljestvu in ne vključuje postopkov pred EPU, ker je ozemeljsko področje uporabe sporazuma Teva omejeno na Združeno kraljestvo, v katerem je vsako izpodbijanje veljavnosti patenta 947 in patentov za postopke prepovedano. V zvezi s tem je treba spomniti, da je sporazum mogoče opredeliti kot omejevanje zaradi cilja, tudi če je njegovo ozemeljsko področje uporabe omejeno na eno državo članico (glej v tem smislu sodbo z dne 24. septembra 2009, Erste Group Bank in drugi/Komisija, C‑125/07 P, C‑133/07 P in C‑137/07 P, EU:C:2009:576, točka 38 in navedena sodna praksa).

651

Poleg tega, tudi če klavzula o neizpodbijanju, kot trdijo tožeče stranke, ni mogla imeti posledic za postopek za ugotovitev ničnosti patenta 947, ki ga je v Združenem kraljestvu sprožila hčerinska družba družbe Teva in ki je bil prekinjen do sprejetja končne odločbe v postopku ugovora pred EPU, na katerega se sporazum Teva ni nanašal, ostaja dejstvo, da je ta klavzula za celotno trajanje sporazuma Teva preprečevala vsaj vložitev drugih tožb za ugotovitev ničnosti tega patenta in da se je ta prepoved v skladu z določbami člena 2.4 tega sporazuma nanašala tako na družbo Teva UK Ltd kot tudi na njene hčerinske družbe ter tako na neposredne tožbe kot tudi na vsakršno pomoč tretji osebi pri izpodbijanju veljavnosti patentov tožečih strank. Zato v obravnavanem primeru ni upoštevno, da je družba Teva dejavno sodelovala v postopku ugovora pred EPU zlasti s predložitvijo odločb sodišč Združenega kraljestva v zvezi z veljavnostjo patenta 947, kot to sodelovanje zatrjujejo tožeče stranke (glej točko 635 zgoraj).

652

Komisiji poleg tega ni mogoče očitati, da ni dokazala, da obstaja resna podlaga za izpodbijanje veljavnosti patentov za postopke, katerih imetnice so tožeče stranke (glej točko 635 zgoraj). Tak dokaz namreč ni potreben, da bi se dokazalo, da ima klavzula o neizpodbijanju omejujočo naravo, ki je odvisna od odstranitve dejanskih in konkretnih možnosti za premostitev ovir v zvezi s patenti, za katerih dokazanost se ne zahteva nujno dokaz o verjetni ugoditvi tožbi za ugotovitev ničnosti zadevnih patentov (glej točko 368 zgoraj).

653

Nazadnje, neupoštevna je trditev tožečih strank, da klavzula o neizpodbijanju nikakor ni preprečevala tretjim osebam, da izpodbijajo njihove patente (glej točko 635 zgoraj). S trditvijo, da je imel sporazum Teva potencialne posledice izključno za to družbo proizvajalko generičnih zdravil, se namreč ne more podvomiti o omejujoči narave klavzule o neizpodbijanju, vsebovane v sporazumu Teva (glej tudi točki 556 in 557 zgoraj).

654

Na tretjem mestu je treba ugotoviti, da je Komisija klavzulo o izključni nabavi pravilno opredelila kot omejujočo za konkurenco.

655

Ta klavzula, ki je določena v členu 3 sporazuma Teva, se glasi:

„3. Obveznost izključne nabave

3.1   Med trajanjem te pogodbe bo družba Teva ves perindopril, ki bi ga potrebovale ta družba in njene hčerinske družbe, da bi ga dobavile ali dale na voljo v Združenem kraljestvu, nabavljala izključno pri družbi Servier ali njenih hčerinskih družbah.

[…]

3.3   Družba Teva ne bo dejavno prodajala ali promovirala izdelka strankam zunaj Združenega kraljestva in bo zagotovila, da njene hčerinske družbe ravnajo enako.

3.4   Če družba Servier ali njene hčerinske družbe prejmejo naročila, ki jih bo potrdila družba Teva, za spodaj navedene količine izdelka in se ta naročila predložijo na datume za naročila ali prej, bodo družba Servier ali njene hčerinske družbe družbi Teva do datumov, navedenih v nadaljevanju, dobavile naslednje količine izdelka:

3.4.1150.000 (sto petdeset tisoč) škatel s 30 tabletami po 2 mg do 1. avgusta 2006 in v naslednjih mesecih 75.000 (petinsedemdeset tisoč) takih škatel mesečno;

3.4.2240.000 (dvesto štirideset tisoč) škatel s 30 tabletami po 4 mg do 1. avgusta 2006 in v naslednjih mesecih 120.000 (sto dvajset tisoč) takih škatel mesečno;

3.4.3 80.000 (osemdeset tisoč) škatel s 30 tabletami po 8 mg do 1. januarja 2007 (ali katerega koli datuma, za katerega se lahko stranki dogovorita) in v naslednjih mesecih 40.000 (štirideset tisoč) takih škatel mesečno.

[…]

3.8   Če v okviru katerega koli meseca med trajanjem te pogodbe:

3.8.1 družba Servier od družbe Teva prejme potrjena naročila izdelka za dobavo v Združenem kraljestvu v tem mesecu, pri čemer so bila ta potrjena naročila predložena na ustrezne datume za naročila ali prej, ter

3.8.2 družba Servier in njene hčerinske družbe v desetih delovnih dneh po ustreznem datumu dobave družbi Teva ne dobavijo celotne količine izdelka, ki jo je ta naročila v skladu z določbami členov 3.4 in 3.8.1 za dobavo v tem mesecu,

3.8.3 bo družba Servier v skladu s členom 3.9 družbi Teva plačala pavšalno odškodnino za ta mesec, družba Teva in njene hčerinske družbe pa ne bodo imele nobene druge pravice ali pravnega sredstva (vključno s pravico do odpovedi) za celotno neizpolnitev družbe Servier pri dobavi izdelka družbi Teva.

[…]“

656

Spomniti je treba tudi, da družba Teva v skladu s klavzulo o netrženju, določeno v členu 2.3 sporazuma Teva, v Združenem kraljestvu ni smela proizvajati, dajati proizvajati, hraniti, uvažati, dobavljati, ponujati dobave ali posedovati generičnega perindoprila, ne glede na to, ali je bil ta perindopril proizveden po postopku, ki ga je razvila ta družba in ki ga je družba Servier štela za kršitev patentov 947 in od 339 do 341, ali je pomenil kršitev teh patentov, in sicer do odpovedi ali poteka sporazuma Teva oziroma do poteka navedenih patentov.

657

Komisija je v točkah od 1552 do 1555 obrazložitve izpodbijanega sklepa presodila, da klavzula o netrženju (člen 2.3) in klavzula o izključni nabavi (člen 3.1) iz sporazuma Teva vplivata na zmožnost družbe Teva za konkuriranje ali na njeno svobodo, da popolnoma neodvisno izbere svoje vire perindoprila, namenjenega trgu v Združenem kraljestvu, zato bosta ti klavzuli analizirani kot ena in ista obveznost nekonkuriranja. Pojasnila je, da je ne glede na stanje morebitnih alternativnih virov perindoprila s patentnega vidika (ali pomenijo kršitev patentov ali ne) družba Teva zaradi klavzule o izključni nabavi imela samo dve možnosti, in sicer, da bodisi prodaja izključno izdelek družbe Servier bodisi prejme denarni znesek kot nadomestilo za nedobavo (pavšalna odškodnina v višini 500.000 GBP mesečno).

658

Ugotoviti je treba, da trditve tožečih strank, usmerjene zoper to presojo Komisije, temeljijo na napačni razlagi klavzule o izključni nabavi iz sporazuma Teva.

659

Iz sporazuma Teva namreč izhaja alternativa med dobavo in plačilom odškodnine ob neobstoju dobave, ker je bila hkrati z obveznostjo dobave, ki je resda omenjena v členu 3.4 sporazuma Teva, izrecno določena možnost nedobave, ki je niti ni mogoče izpodbijati pred sodiščem, niti ne more pripeljati do enostranske odpovedi od družbe Teva, niti zanjo ne veljajo pogoji, zlasti časovna omejitev, razen pogoja v zvezi z odškodnino (členi 3.8.2, 3.8.3 in 8.3 sporazuma Teva).

660

Pojasniti je treba, da ima prepoved izpodbijanja in odpovedi v primeru nedobave, določena v členu 3.8.3 sporazuma Teva (v nadaljevanju: klavzula o neodpovedi), odločilno vlogo pri tej razlagi klavzule o izključni nabavi, ker kazen za neizpolnitev pogodbene obveznosti, ki jo naloži sodišče, ali zaradi prenehanja pogodbenega razmerja, nadomešča z vnaprej določenim finančnim nadomestilom ter tako ustvarja alternativo med dobavo in odškodnino. V zvezi s tem ni pomembno, da je ta odškodnina posledica neizpolnitve obveznosti dobave ali možnosti, dane družbi Servier, da družbi Teva ne zagotovi dobave.

661

V vseh primerih je namreč rezultat tega – kot je Komisija pravilno menila v izpodbijanem sklepu (točka 1559 obrazložitve) – možnost nedobave, ki je bila popolnoma prepuščena diskreciji družbe Servier in ki je družbi Teva preprečevala vstop na trg, preprečuje pa tudi, da bi se zadevne klavzule enačile s tistimi, ki so običajno značilne za sporazum o dobavi.

662

Nasprotno pa je za družbo Teva veljala obveznost izključne nabave, ki jo je Komisija pravilno opredelila kot „absolutno“ (točka 1588 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ker se družba Teva te obveznosti ni mogla razbremeniti, da bi se morda oskrbovala pri drugih dobaviteljih perindoprila, naj bi ta pomenil kršitev patentov ali ne, in da bi vstopila na trg s tem perindoprilom, in to tudi v primeru nedobave družbe Servier, saj je bila odpoved sporazuma iz tega razloga izključena na podlagi klavzule o neodpovedi. Kot je Komisija pravilno poudarila v točki 1557 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je klavzula o neodpovedi, kot je nastopala v povezavi s klavzulo o izključni nabavi, zavezovala družbo Teva, da se z generičnim perindoprilom oskrbuje izključno pri družbi Servier, in tako preprečevala njeno oskrbo pri drugih dobaviteljih, vključno s tistimi, ki ne bi kršili patentov družbe Servier.

663

Iz tega sledi, da se klavzuli o izključni nabavi in o neodpovedi ne prekrivata le delno z obveznostjo netrženja iz člena 2.3 sporazuma Teva, ker sta z njima prepovedani nabava in posledično prodaja perindoprila, ki bi pomenil kršitev spornih patentov in bi ga proizvajale tretje osebe, temveč se na podlagi teh klavzul ta obveznost tudi razširja prek obsega spornih patentov, ker sta z njima prepovedani nabava in prodaja perindoprila, ki bi ga proizvajale tretje osebe in ne bi pomenil kršitve spornih patentov.

664

Iz tega izhaja, da je za klavzuli o izključni nabavi in o neodpovedi iz sporazuma Teva še posebej možno, da preprečujeta oskrbo družbe Teva in tako izključujeta njen vstop na trg z izdelkom tretje osebe, kot je ta vstop sicer že izključen tako za izdelke tožečih strank kot za tiste, ki bi izvirali od tretjih oseb, s klavzulo o netrženju iz člena 2.3 sporazuma, za katero tožeče stranke ne prerekajo, da je omejujoča za konkurenco.

665

Poleg tega je treba ugotoviti, da omejitev klavzule o izključni nabavi in klavzule o netrženju na perindopril erbumin ne more vzbuditi dvoma o njuni omejujoči naravi (glej točko 626 zgoraj).

666

Tožeče stranke namreč poudarjajo, da sta se ti klavzuli nanašali le na perindopril erbumin, in ne prerekajo tega, da je šlo pri izdelku, ki ga je družba Teva nameravala tržiti ob sklenitvi sporazuma Teva, za perindopril erbumin. Tako sta klavzuli o netrženju in o izključni nabavi družbi Teva preprečevali, da bi na trg vstopila s perindopril erbuminom, ki ga je nameravala tržiti med trajanjem sporazuma Teva. Čeprav bi torej družba Teva v obdobju, zajetem s sporazumom Teva, lahko na trg vstopila s perindoprilom, ki bi ga tvorila druga sol, ne erbumin, to ne spremeni dejstva, da je ta sporazum družbi Teva preprečeval, da bi konkurirala tožečim strankam s perindopril erbuminom, in omejeval konkurenco v tem pogledu. Prav tako je mogoče navesti, da se dokazi, ki so jih zagotovile tožeče stranke, da bi dokazale vstop družbe Teva na trg v Združenem kraljestvu z drugo soljo od erbumina, nanašajo na podatke iz časa po poteku sporazuma Teva.

667

Poleg tega v obravnavanem primeru niso upoštevne trditve tožečih strank v zvezi z ambivalentnimi potencialnimi posledicami klavzule o izključni nabavi (glej točko 636 zgoraj). Spomniti je namreč treba, da takih potencialnih posledic, ki v obravnavanem primeru temeljijo na okoliščinah, ki na dan sklenitve sporazuma Teva niso predvidljive, ni mogoče upoštevati v okviru analize cilja omejevanja konkurence (glej točko 644 zgoraj). Dodati je mogoče, da v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, nikakor ni mogoče šteti, da zatrjevane potencialne posledice sporazuma Teva niso bile omejujoče za konkurenco ali da so bile zanjo celo ugodne.

668

Če bi EPU razveljavil patent 947, bi namreč sporazum Teva preprečeval, da bi družba Teva na trg vstopila z svojim izdelkom ali izdelkom družbe Krka, na podlagi klavzule o netrženju, ki bi ostala veljavna – kot to potrjuje sklicevanje na „potek“ patentov v členu 2.3 sporazuma Teva v primerjavi z izrazom „razveljavitev“, uporabljenim v členu II aneksa k sporazumu Teva – medtem ko bi ta razveljavitev omogočila, da na trg vstopijo generična zdravila, ki bi morda pomenila kršitev tega patenta. Poleg tega tudi ob predpostavki, da bi v tem primeru tožeče stranke družbi Teva dobavljale generični perindopril, kot zatrjujejo (glej točko 616 zgoraj), ta vstop družbe Teva na trg z generičnim zdravilom tožečih strank ne bi vzpostavil konkurenčnega položaja v razmerju do njih in družba Teva tudi ne bi bila edina in torej prva, ki bi vstopila na trg, ob upoštevanju zgoraj omenjenega vstopa drugih družb proizvajalk generičnih zdravil. Enako bi bila družbi Teva, če bi EPU potrdil veljavnost patenta 947, še naprej onemogočena oskrba z generičnim perindoprilom, tudi s takim, ki ne bi pomenil kršitve, pri drugih podjetjih, razen pri tožečih strankah, z njegovo dobavo od tožečih strank – ki je v tem primeru še bolj hipotetična, kot same priznavajo (glej točko 636 zgoraj) – pa se prav tako ne bi omogočilo konkuriranje tožečim strankam. V zvezi z zadnjenavedenim je treba dodati, da okoliščine, da je Komisija konec kršitve določila na datum, ko je družba Teva z izdelkom tožečih strank vstopila na trg v Združenem kraljestvu, ni mogoče razlagati kot potrditve, da je Komisija priznala, da je družba Teva julija 2007 na trg vstopila kot konkurent tožečim strankam. Komisija je v izpodbijanem sklepu (točki 2125 in 3133 obrazložitve) namreč sama navedla, da je konec kršitve določila na 6. julij 2007 iz previdnosti in zaradi želje, da bi upoštevala za pogodbeni stranki ugoden datum.

669

Iz istih razlogov v obravnavnem primeru prav tako niso upoštevne trditve tožečih strank v zvezi z njihovim namenom, da bi – če bi EPU razveljavil patent 947 – družbi Teva zagotavljale dobavo, in v zvezi s ciljem predčasnega vstopa družbe Teva, celo kot prve družbe proizvajalke generičnih zdravil, na trg v Združenem kraljestvu.

670

Nazadnje, Komisiji ni mogoče očitati (glej točko 624 zgoraj), da se je zgolj za podkrepitev svoje analize oprla na razlago sporazuma Teva, ki jo je podalo High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) v svoji sodbi z dne 9. oktobra 2008 (točki 1572 in 1573 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

671

Iz vsega navedenega izhaja, da Komisija ni napačno presodila klavzul o izključni nabavi in o neodpovedi iz sporazuma Teva s tem, da je menila, da je treba ti klavzuli v povezavi s klavzulo o netrženju iz člena 2.3 sporazuma Teva skupaj analizirati kot „obveznost nekonkuriranja“ (točka 1552 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in torej kot celovito obveznost netrženja, naloženo družbi Teva.

672

Iz tega sledi, da v nasprotju s tem, kar v bistvu trdijo tožeče stranke, te klavzule ne ustrezajo niti tistim, ki jih običajno vsebujejo sporazumi o dobavi, niti tistim iz sporazumov o izključni nabavi (glej tudi točki 661 in 662 zgoraj) ter se posledično ne morejo obravnavati enako kot klavzule, vsebovane v stranskem sporazumu k poravnavi, saj taki sporazumi ustrezajo običajnim poslovnim sporazumom (glej točke od 798 do 808 spodaj).

673

Iz tega sledi tudi, da je treba zavrniti trditve tožečih strank, ki temeljijo na običajnih sporazumih o dobavi ali o izključni nabavi.

674

Zlasti okoliščina, ki jo zatrjujejo tožeče stranke in v skladu s katero so taki sporazumi v farmacevtskem sektorju ustaljena praksa, v obravnavanem primeru ni upoštevna, ker klavzula o izključni nabavi iz sporazuma Teva ne ustreza ustaljenim klavzulam, ki jih omenjajo tožeče stranke. Dodati je treba, da prakse zasebnih podjetij, tudi če jih dopušča ali odobri javni organ države članice, nikakor ne morejo prevladati pri uporabi pravil o konkurenci iz Pogodbe (sodba z dne 17. januarja 1984, VBVB in VBBB/Komisija, 43/82 in 63/82, EU:C:1984:9, točka 40).

675

Nič bolj ni upoštevna Uredba št. 2790/1999, zlasti ker se v skladu z njenim členom 2(4) ne uporablja za izključne sporazume, ki jih sklenejo konkurenčna podjetja, kot sta ti v obravnavanem primeru, ki sta obe želeli tržiti perindopril pod lastnim imenom. Ugotovljeno je bilo namreč, da je bila družba Teva potencialni konkurent tožečih strank (glej točko 614 zgoraj), tako da se o tem statusu ne more podvomiti zaradi sklenitve sporazuma, kot ga običajno sklepajo podjetja, ki poslujejo na različnih ravneh proizvodne ali distribucijske verige.

676

Glede presoje, ki jo je Komisija podala glede sporazuma Servier‑Generics, sklenjenega manj kot eno leto po sporazumu Teva, je treba poudariti, da je Komisija v točki 745 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila – ne da bi ji tožeče stranke oporekale – da klavzula o izključni nabavi, ki jo je vseboval ta drugi sporazum, ni določala nobenega plačila ali odškodnine, če tožeče stranke ne bi dobavile perindoprila. Poleg tega je iz spisa razvidno, da ta klavzula prav tako ni nastopala v povezavi s klavzulo o neodpovedi in klavzulo o netrženju, ker ni bilo konkurenčnega perindoprila, ki bi ga razvila družba Generics, tako da presoje v zvezi s tem sporazumom ni mogoče prenesti na sporazum Teva.

677

Nazadnje, ker je Komisija v obravnavanem primeru jasno poudarila posebne in problematične vidike klavzule o izključni nabavi iz sporazuma Teva (glej zlasti točke od 1553 do 1574 obrazložitve izpodbijanega sklepa), iz izpodbijanega sklepa ni mogoče sklepati, da je Komisija načeloma prepovedala vsakršno sočasno sklenitev sporazuma o izključni distribuciji in sporazuma o poravnavi.

678

Iz vsega navedenega izhaja, da je Komisija pravilno menila, da sporazum Teva omejuje prizadevanja družbe Teva za konkuriranje tožečim strankam.

ii) Neobstoj spodbujevalne ugodnosti

679

Komisija je v izpodbijanem sklepu menila, da začetni znesek 5 milijonov GBP (v nadaljevanju: začetni znesek) in pavšalna odškodnina v višini 500.000 GBP mesečno za skupni znesek 5,5 milijona GBP, ki je zajemal 11‑mesečno obdobje nedobave od družbe Servier (v nadaljevanju: končna pavšalna odškodnina), pomenita znatno denarno vsoto v višini 10,5 milijona GBP, ki je bila uporabljena kot znatna spodbuda za družbo Teva, da ne konkurira tožečim strankam (točka 1622 obrazložitve).

680

Za ugotovitev, ali obrnjeno plačilo, to je prenos vrednosti z družbe proizvajalke originalnega zdravila na družbo proizvajalko generičnih zdravil, pomeni spodbudo za privolitev v klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju ali ne, je treba ob upoštevanju njegove narave in utemeljitve preučiti, ali zajema stroške, ki so del poravnave spora. Tako je Komisija v izpodbijanjem sklepu pravilno preučila, ali je prenos vrednosti ustrezal konkretnim stroškom poravnave, ki so nastali družbi proizvajalki generičnih zdravil (točke od 1592 do 1599 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

681

Če bi bilo obrnjeno plačilo, določeno v sporazumu o poravnavi, ki vsebuje za konkurenco omejujoče klavzule, namenjeno nadomestitvi stroškov, ki so del poravnave in so nastali družbi proizvajalki generičnih zdravil, tega plačila načeloma ne bi bilo mogoče šteti za spodbujevalno. V takem primeru ugotovitev obstoja spodbude in omejevanja konkurence zaradi cilja vseeno ni izključena. Vendar je pogojena s tem, da Komisija dokaže, da so zneski, ki ustrezajo tem stroškom, ki so del poravnave ter ki jih stranki te poravnave tudi izkažeta in številčno natančno opredelita, pretirani (glej točko 278 zgoraj).

682

Stroški, ki so del poravnave spora, obsegajo zlasti stroške sodnih postopkov, ki so nastali družbi proizvajalki generičnih zdravil v okviru spora med njo in družbo proizvajalko originalnega zdravila. Kritje navedenih stroškov je namreč v neposredni zvezi s tako poravnavo. Kadar stranki poravnave izkažeta zneske stroškov sodnih postopkov, nastalih družbi proizvajalki generičnih zdravil, lahko torej Komisija ugotovi njihovo spodbujevalno naravo le tako, da dokaže, da niso sorazmerni (glej točko 279 zgoraj).

683

Nasprotno pa so nekateri stroški družbe proizvajalke generičnih zdravil a priori preveč nepovezani s sporom in njegovo rešitvijo, da bi jih bilo mogoče šteti za stroške, ki so del poravnave patentnega spora. Gre na primer za stroške proizvodnje izdelkov, ki pomenijo kršitev, v višini vrednosti zaloge teh izdelkov ter za raziskovalne in razvojne stroške, nastale pri razvoju navedenih izdelkov. Enako velja za zneske, ki jih mora družba proizvajalka generičnih zdravil plačati tretjim osebam zaradi pogodbenih zavez, sprejetih zunaj spora (na primer zaradi pogodb o dobavi). Zato morata stranki sporazuma, če želita, da se plačilo teh stroškov ne opredeli kot spodbujevalno in kot indic o obstoju omejevanja konkurence zaradi cilja, dokazati, da so ti stroški del spora ali njegove rešitve, nato pa utemeljiti njihov znesek. Ti stranki bi se lahko z istim namenom tudi oprli na neznaten znesek povračila teh stroškov, ki a priori niso del poravnave spora, saj ta znesek torej ne bi bil zadosten za to, da bi pomenil znatno spodbudo za privolitev v za konkurenco omejujoče klavzule, določene v sporazumu o poravnavi (glej točko 280 zgoraj).

– Končna pavšalna odškodnina

684

V nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, je Komisija v izpodbijanem sklepu pravilno menila, da končna pavšalna odškodnina pomeni plačilo, dano družbi Teva v zameno za njeno zavezo, da ne bo konkurirala družbi Servier (točka 1588 obrazložitve izpodbijanega sklepa), in tako pomeni spodbudo za privolitev v obveznost netrženja. Ker je namreč Komisija pravilno presodila, da sta klavzuli o izključni nabavi in o neodpovedi iz sporazuma Teva enakovredni naložitvi obveznosti netrženja, s katero je družba Teva izključena s trga (glej točko 671 zgoraj), ter ker člena 1.8 in 3.8.3 sporazuma Teva določata plačilo pavšalne odškodnine v višini 500.000 GBP mesečno v primeru nedobave izdelka in torej konkretizacije te izključitve s trga, ta pavšalna odškodnina očitno pomeni nadomestilo za nevstop družbe Teva na trg.

685

V zvezi s tem ni upoštevna trditev tožečih strank, da je pavšalna odškodnina klasičen pogodbeni instrument v angleškem pravu in da odseva to, kar bi lahko prisodilo sodišče za neizpolnitev obveznosti dobave. Obstoj spodbude v obravnavanem sporu namreč izhaja iz dejstva, da plačilo ni izvedeno za nadomestitev stroškov, ki bi bili del poravnave, ali v skladu z običajnim sporazumom o dobavi, temveč kot nadomestilo za nevstop na trg, kot ga določajo zgoraj omenjene klavzule, neodvisno od pravnega instrumenta, uporabljenega za izvedbo tega nadomestila, ali okoliščine, da je to nadomestilo enakovredno odškodnini, ki bi jo prisodilo sodišče (glej točki 680 in 681 zgoraj).

686

Primerjava, ki jo tožeče stranke podajajo s presojo Komisije glede sporazumov Lundbeck‑Neolab (glej točke od 394 do 398 zgoraj), prav tako ne more vzbuditi dvoma o spodbujevalni naravi končne pavšalne odškodnine.

– Začetni znesek

687

Glede začetnega zneska iz člena 10.1 sporazuma Teva je treba ugotoviti, da s trditvami, ki jih navajajo tožeče stranke, ni mogoče ovreči ugotovitve Komisije o obstoju spodbude.

688

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 10.1 sporazuma Teva določa:

„Družba Servier bo, če od družbe Teva prejme primeren račun, v desetih delovnih dneh po prejemu tega računa družbi Teva plačala 5.000.000 [GBP] ali poskrbela, da ji ta znesek plača katera od njenih hčerinskih družb. Ta račun se lahko predloži ob podpisu tega [sporazuma] in bo zapadel takoj, pri čemer bo še vedno veljal pogoj, da ima družba Servier za izvedbo plačila na voljo 10 delovnih dni. To plačilo bo prispevek k stroškom, nastalim družbi Teva pri pripravah na sklenitev tega [sporazuma], kar vključuje, vendar ni omejeno na stroške, povezane z odpovedjo njenih obstoječih pogodb o dobavi za Združeno kraljestvo.“

689

Komisija je v izpodbijanem sklepu najprej ugotovila, da družba Teva ni naknadno sporočila nobenega natančnega zneska za različne stroške, ki naj bi bili nadomeščeni z začetnim zneskom, razen za stroške sodnih postopkov, ocenjene na manj kot 100.000 EUR za tožbo, ki jo je družba Ivax vložila zoper družbo Servier v Združenem kraljestvu (točki 1594 in 1597 obrazložitve). Vseeno je ocenila druge stroške, ki so lahko po njenem mnenju spadali v člen 10.1 sporazuma Teva – med njimi so zlasti tisti, ki ustrezajo vrednosti zaloge perindoprila družbe Teva, ki jo je bilo treba uničiti, in stroškom razvoja perindoprila – da je iz tega sklepala, da skupno predstavljajo manj kot 40 % začetnega zneska (točke od 1596 do 1599 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

690

Iz tega izhaja, da je Komisija menila, da je nekatere stroške, zajete s členom 10.1 sporazuma Teva, sicer mogoče šteti za stroške, ki so del poravnave spora med tožečimi strankami in družbo Teva, vendar ta družba ni niti številčno opredelila zadevnih stroškov niti a fortiori izkazala njihovega zneska, razen stroškov sodnih postopkov, ki so bili številčno opredeljeni, vendar približno in brez izkazanega zneska. Komisija namreč v izpodbijanem sklepu navaja, da je družba Teva zgolj „poročala o“ (točka 797 obrazložitve) oziroma „sporočila“ (točka 1597 obrazložitve) „manj kot 100.000 EUR“ iz naslova teh stroškov sodnih postopkov, in je v odgovor na vprašanje, postavljeno na obravnavi, potrdila, da družba Teva svoji številčni oceni ni priložila nobenega dokazila.

691

Tožeče stranke pa ne navajajo nobene trditve niti a fortiori niso predložile nobenega dokaza, kot je „primeren račun“, omenjen v členu 10.1 sporazuma, s katerim bi bilo mogoče omajati to analizo Komisije.

692

Prvič, tožeče stranke se samo sklicujejo na „uničenje zaloge“, pri čemer navajajo njeno vrednost. Povračilo vrednosti zaloge, ki jo je treba uničiti, pa ne more biti a priori opredeljeno kot stroški, ki so del poravnave (glej točki 280 in 683 zgoraj).

693

Vsekakor tožeče stranke niso izkazale vrednosti navedene zaloge. Na eni strani se namreč znesek v eurih, ki ga zatrjujejo, ne ujema z zneskom v britanskih funtih, omenjenim v izpodbijanem sklepu (točka 1596 obrazložitve), ob upoštevanju menjalnega tečaja, ki ga je uporabila Komisija (glej zlasti opombo 4109 izpodbijanega sklepa). Tožeče stranke na drugi strani in predvsem niso v podporo svoji trditvi predložile nobenega drugega dokaza, razen svojih izjav in izjav družbe Teva v odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ter dokumenta družbe Teva, v katerem tak številčni podatek ni bil omenjen. Tako tudi če bi se v obravnavanem primeru plačilo vrednosti zaloge izdelkov družbe Teva, ki jo je bilo treba uničiti, štelo za sestavni del sporazuma Teva, ker je bilo to uničenje določeno v navedenem sporazumu (člen 2.2), se to plačilo ob neobstoju utemeljitve njegove višine ne bi moglo izogniti opredelitvi v smislu spodbujevalnega plačila (glej točko 683 zgoraj).

694

Drugič, tožeče stranke omenjajo znesek en milijon GBP, za katerega je družba Teva načrtovala, da ga bo morala plačati enemu od svojih poslovnih partnerjev zaradi razpustitve zadevnega poslovnega partnerstva. Poleg dejstva, da gre pri zneskih, ki jih morajo družbe proizvajalke generičnih zdravil plačati tretjim osebam zaradi odpovedi veljavnih pogodb, za stroške, ki a priori niso del poravnave (glej točko 683 zgoraj), je mogoče poudariti, da zatrjevani znesek nikakor ni razviden iz zadevne pogodbe, ki je priložena tožbi.

695

Tretjič, čeprav tožeče stranke trdijo, da je začetni znesek ustrezal odškodnini, ki bi jo morale plačati družbi Teva v primeru nepravilno izdane odredbe in katere plačilu so se izognile zaradi sporazuma Teva, je treba navesti, da skušajo s to trditvijo v bistvu dokazati utemeljenost začetnega zneska, tako da primerjajo ta znesek z zneskom stroškov, ki so drugačne narave in niso določeni v členu 10.1 sporazuma. Ta določba, čeprav ni zasnovana restriktivno, je namreč omejena na „stroške, nastale družbi Teva“, in ne vključuje stroškov, ki bi nastali tožečim strankam ali bi se jim te izognile. Poleg tega tožeče stranke s to trditvijo zamenjujejo utemeljenost začetnega zneska z vidika poravnave, ki je v obravnavanem primeru edina sporna, in sorazmernost tega zneska, za katere presojo bi bila predlagana primerjava eventualno lahko upoštevna. Opozoriti pa je treba, da gre za ločeni presoji, ki ju mora Komisija opraviti zaporedoma. Tako mora Komisija, ko presoja omejujočo naravo poravnave patentnega spora, ki vključuje prenos vrednosti, na prvem mestu preučiti, ali so stroški, ki jih zajema prenos vrednosti, utemeljeni z vidika poravnave in zlasti ali prenos vrednosti ustreza izkazanemu znesku stroškov, ki jih je po naravi mogoče šteti za del poravnave, nato pa mora na drugem mestu, če presodi, da so ti stroški utemeljeni, preveriti, ali njihov znesek ni nesorazmeren, predvsem ob upoštevanju vrste zadevnih stroškov (glej točki 681 in 682 zgoraj).

696

Nato je treba ugotoviti, da tudi ob predpostavki, da je zatrjevana primerjava lahko upoštevna za preverjanje, ali je bil začetni znesek utemeljen z vidika poravnave, tožeče stranke niso predložile nobene ocene stroškov, ki so se jim domnevno izognile. Zgolj omenile so znatno odškodnino v primeru neuspeha v postopku v glavni stvari, ki bi sledil odredbi, izdani v njihovo korist.

697

Četrtič in zadnjič, ker tožeče stranke trdijo, da je bil namen začetnega zneska „zagotoviti“ klavzulo o izključni nabavi (glej točko 628 zgoraj), je treba iz tega sklepati, da štejejo ta znesek za nadomestilo za navedeno klavzulo in tako v bistvu priznavajo njegovo spodbujevalno naravo, ker je bila ta klavzula razložena tako, da družbi Teva nalaga obveznost netrženja (glej točki 684 in 685 zgoraj).

698

Iz tega izhaja, da je Komisija v izpodbijanem sklepu (točki 1608 in 1622 obrazložitve) utemeljeno ugotovila, da sporazum Teva vsebuje spodbudo za družbo Teva za privolitev v klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, ki ju določa navedeni sporazum, ne da bi ji bilo treba poleg tega preveriti – kot trdijo tožeče stranke (glej točko 628 zgoraj) – ali bi imeli ti klavzuli ob neobstoju tega spodbujevalnega plačila manj omejujoč obseg. Ugotovitev spodbude za privolitev v klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju namreč zahteva le obstoj takih klavzul, neodvisno od njihovega bolj ali manj omejujočega obsega, in analizo stroškov, ki jih je zajemal zadevni prenos vrednosti (glej točki 680 in 681 zgoraj).

699

O obstoju te spodbude ni mogoče podvomiti s trditvijo tožečih strank, da je Komisija nepravilno „spojila“ začetni znesek in končno pavšalno odškodnino, da je iz tega sklepala o „neto prenosu vrednosti v znesku 10,5 milijona GBP“. Res je, da končna pavšalna odškodnina, kot pravilno navajajo tožeče stranke, v nasprotju z začetnim zneskom, določenim v členu 10.1 sporazuma Teva, izhaja iz izvajanja tega sporazuma, zlasti iz okoliščine, da tožeče stranke družbi Teva ne zagotovijo dobave, ne pa – v svojem znesku 5,5 milijona GBP – iz zadevne klavzule sporazuma, ki določa samo mesečni znesek odškodnine v višini 500.000 GBP. Vendar dejstvo – čeprav je mogoče iz tega sklepati, da znesek 10,5 milijona GBP ustreza znesku prenosa vrednosti, ki je bil dejansko plačan družbi Teva, in ne znesku prenosa vrednosti, ki izhaja zgolj iz določb sporazuma Teva – da ta dejanski prenos iz enakih razlogov, kot so tisti, ki so vodili do ugotovitve spodbujevalne narave začetnega zneska in mesečne odškodnine v višini 500.000 EUR, prav tako pomeni spodbudo za celoten znesek tega prenosa, ostaja nespremenjeno.

700

Iz tega ob upoštevanju navedenega (glej zlasti točke od 265 do 271 zgoraj) sledi, da je Komisija iz ugotovitve te spodbude, katere sestavini sta bili določeni s sporazumom Teva, pravilno sklepala, da je imel ta sporazum že od začetka cilj omejevanja konkurence.

701

Te ugotovitve ni mogoče ovreči z domnevnim izkrivljanjem cilja sporazuma Teva in namenov strank navedenega sporazuma.

702

Trditev tožečih strank glede neobstoja protikonkurenčnega namena strank sporazuma Teva in glede sledenja legitimnim ciljem, med katerimi je zlasti predčasni vstop družbe Teva, celo kot prve družbe proizvajalke generičnih zdravil, na trg v Združenem kraljestvu, namreč ne more vzbuditi dvoma niti o obstoju spodbujevalne ugodnosti niti o tem, da sta klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju iz sporazuma Teva omejujoči za konkurenco (glej tudi točko 669 zgoraj). Zato tudi ob predpostavki, da zadevne trditve temeljijo na ugotovljenih dejstvih, z njimi nikakor ne bi bilo mogoče omajati opredelitve sporazuma Teva kot omejevanje zaradi cilja, ki jo je sprejela Komisija.

703

Dodati je treba tudi, da namen strank ni nujni dejavnik za opredelitev omejujoče narave vrste usklajevanja med podjetji (glej točko 222 zgoraj).

704

Poleg tega je Komisija ob obstoju klavzul o netrženju in o neizpodbijanju, katerih samodejno omejujoča narava ni bila veljavno ovržena, lahko zaradi ugotovitve obstoja spodbude upravičeno štela sporazum Teva za sporazum o izključitvi s trga, ki zato sledi protikonkurenčnemu cilju. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa zgolj okoliščina, da sporazum sledi tudi legitimnim ciljem, ne more biti dovolj, da bi se preprečila opredelitev tega sporazuma kot omejevanje konkurence zaradi cilja (glej točko 222 zgoraj).

iii) Podredno navedeni očitek v zvezi s trajanjem kršitve

705

Tožeče stranke Komisiji očitajo, da je začetek kršitve, ki se jim očita iz naslova sporazuma Teva, postavila na datum sklenitve tega sporazuma (13. junij 2006) namesto na datum, ko je družba Teva v Združenem kraljestvu pridobila DZP (12. december 2006) (glej točko 641 zgoraj).

706

V zvezi s tem je treba spomniti, da na eni strani preizkus konkurenčnih pogojev in omejitev konkurence ne temelji samo na obstoječi konkurenci med podjetji, ki so že na trgu, ampak tudi na potencialni konkurenci med temi že prisotnimi podjetji in drugimi podjetji, ki na trgu še niso prisotna (glej sodbo z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija, T‑360/09, EU:T:2012:332, točka 85 in navedena sodna praksa), ter da je na drugi strani Komisija pravilno presodila, da je bila družba Teva na dan sklenitve sporazuma Teva potencialni konkurent tožečih strank (glej točko 614 zgoraj), čeprav na ta dan ni imela DZP (glej točki 478 in 599 zgoraj). Iz tega sledi, da Komisija ni storila napake s tem, da je menila, da je bila konkurenca omejena od sklenitve sporazuma Teva 13. junija 2006 in da se je kršitev, očitana tožečim strankam iz naslova tega sporazuma, začela na ta dan.

707

Očitek, s katerim se graja presoja, ki jo je Komisija podala glede trajanja kršitve, ugotovljene iz naslova sporazuma Teva, je treba zato zavrniti, enako kot tudi tožbeni razlog, ki se nanaša na napačno uporabo prava in napake pri presoji v zvezi z opredelitvijo sporazuma Teva kot omejevanje zaradi cilja.

c)   Napačna uporaba prava in napake pri presoji v zvezi z opredelitvijo sporazuma Teva kot omejevanje konkurence zaradi posledice

708

Tožeče stranke trdijo, da je Komisija storila različne napake pri uporabi prava in presoji v zvezi z opredelitvijo sporazuma Teva kot omejevanje konkurence zaradi posledice.

709

Na podlagi smiselne uporabe preudarkov, navedenih zgoraj v točkah od 566 do 570, je treba ta tožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten.

8.   Sporazum, sklenjen z družbo Lupin

a)   Status potencialnega konkurenta družbe Lupin

[…]

b)   Napačna uporaba prava in napake pri presoji v zvezi z opredelitvijo sporazuma Lupin kot omejevanje konkurence zaradi cilja

1) Trditve strank

[…]

2) Presoja Splošnega sodišča

787

Glede tožbenega razloga v zvezi z ugotovitvijo kršitve je treba najprej preučiti trditve tožečih strank, katerih namen je izpodbiti pogoja, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti omejevanje zaradi cilja, to je spodbujevalno ugodnost za družbo proizvajalko generičnih zdravil in s tem povezano omejitev njenih prizadevanj za konkuriranje družbi proizvajalki originalnega zdravila. Nato bo treba preveriti, ali je Komisija pravilno sklepala o obstoju kršitve. Nazadnje se bo treba prepričati, ali Komisija ni storila napake pri vsebinski razmejitvi te kršitve.

788

Glede tožbenega razloga v zvezi s trajanjem kršitve, ki ga tožeče stranke navajajo podredno, bo na koncu preučen še ta.

i) Neobstoj spodbujevalne ugodnosti

789

Iz člena 2 Uredbe št. 1/2003 in iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da mora na področju konkurenčnega prava v primeru spora o obstoju kršitve Komisija dokazati kršitve, ki jih zatrjuje, ter predložiti dokaze, ki pravno zadostno dokazujejo obstoj dejstev, ki pomenijo kršitev (sodbi z dne 17. decembra 1998, Baustahlgewebe/Komisija, C‑185/95 P, EU:C:1998:608, točka 58, in z dne 8. julija 1999, Komisija/Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, EU:C:1999:356, točka 86; glej tudi sodbo z dne 12. aprila 2013, CISAC/Komisija, T‑442/08, EU:T:2013:188, točka 91 in navedena sodna praksa).

790

V okviru tega je treba dvom sodišča razlagati v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve. Sodišče torej ne more sklepati, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če še vedno dvomi o tem vprašanju, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe o naložitvi globe (glej sodbo z dne 12. aprila 2013, CISAC/Komisija, T‑442/08, EU:T:2013:188, točka 92 in navedena sodna praksa).

791

Upoštevati je namreč treba domnevo nedolžnosti, ki zlasti izhaja iz člena 48 Listine o temeljnih pravicah. Ob upoštevanju narave zadevnih kršitev ter narave in stopnje strogosti sankcij, ki so zanje predpisane, se načelo domneve nedolžnosti uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja in na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni (glej sodbo z dne 12. aprila 2013, CISAC/Komisija, T‑442/08, EU:T:2013:188, točka 93 in navedena sodna praksa).

792

Poleg tega je treba upoštevati nezanemarljiv poseg v ugled, ki ga za fizično ali pravno osebo pomeni ugotovitev, da je bila vpletena v kršitev pravil o konkurenci (glej sodbo z dne 12. aprila 2013, CISAC/Komisija, T‑442/08, EU:T:2013:188, točka 95 in navedena sodna praksa).

793

Zato se mora Komisija sklicevati na natančne in dosledne dokaze, da bi dokazala obstoj kršitve in da bi utemeljila trdno prepričanje, da gre pri zatrjevanih kršitvah za omejevanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU (glej sodbo z dne 12. aprila 2013, CISAC/Komisija, T‑442/08, EU:T:2013:188, točka 96 in navedena sodna praksa).

794

Poudariti je treba, da ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega elementa kršitve. To zahtevo lahko izpolnjuje sklenjen krog indicev, na katerega se sklicuje institucija, če se presoja celostno (glej sodbo z dne 12. aprila 2013, CISAC/Komisija, T‑442/08, EU:T:2013:188, točka 97 in navedena sodna praksa).

795

O obstoju protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma je treba včasih celo sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci (sodba z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 57).

796

Na primer, čeprav podobnosti ravnanja same po sebi ni mogoče enačiti z usklajenim ravnanjem, pa taka podobnost lahko pomeni resen indic o takem ravnanju, če pripelje do konkurenčnih pogojev, ki ne ustrezajo običajnim tržnim pogojem (sodba z dne 14. julija 1972, Farbenfabriken Bayer/Komisija, 51/69, EU:C:1972:72, točka 25).

797

Enako lahko obstoj stranskega sporazuma – glede na izraz, ki ga je Komisija uporabila v točki 1190 obrazložitve izpodbijanega sklepa – v povezavi s poravnavo patentnega spora pomeni resen indic o obstoju spodbude in torej omejevanja konkurence zaradi cilja (glej točke od 265 do 273 zgoraj).

798

Pojasniti je treba, da je stranski sporazum običajen poslovni sporazum, „vezan“ na sporazum o poravnavi spora, ki vključuje klavzule, ki so same po sebi omejujoče (glej točko 257 zgoraj). Taka vezanost obstaja zlasti, kadar sta bila sporazuma sklenjena istega dne, kadar sta pravno povezana, ker je zavezujoča narava enega od sporazumov pogojena s sklenitvijo drugega sporazuma, ali tudi takrat, kadar lahko Komisija glede na okoliščine, v katerih sta bila sklenjena, dokaže, da nista ločljiva. Dodati je mogoče, da čim tesnejša je časovna povezanost sklenitve sporazumov, tem lažje bo Komisija dokazala to neločljivost.

799

Navesti je treba še, da okoliščina, da sta bila sporazum o poravnavi in stranski sporazum sklenjena istega dne ali da obstaja med njima pogodbena vez, kaže na dejstvo, da se umeščata v isti pogodbeni okvir. Če namreč ta sporazuma ne bi bila sklenjena istega dne (in med njima ne bi bilo pogodbene vezi), bi ena od strank v pogajanjih drugi stranki odobrila vse, kar ta želi, brez kakršne koli gotovosti, da bo na koncu dobila tisto, kar pričakuje v zameno. Ta časovna ali pravna povezava med sporazumoma je tudi indic o tem, da sta bila predmet skupnih pogajanj.

800

Stranski sporazum pa je običajen poslovni sporazum, ki bi lahko obstajal samostojno, ne da bi bila poravnava spora vprašljiva. In obratno, sklenitev sporazuma o poravnavi ne zahteva sočasne sklenitve poslovnega sporazuma. Tako vezanost teh dveh sporazumov ni nujna. Prav tako stranskega sporazuma ni mogoče utemeljiti s poravnavo spora, saj njegov namen ni doseči tako poravnavo, temveč uresničiti poslovno transakcijo.

801

Poleg tega stranski sporazum vključuje prenose vrednosti, ki je lahko finančna ali ne, med strankama. Med drugim lahko vključuje prenose vrednosti z imetnika patenta na družbo proizvajalko generičnih zdravil.

802

Tako obstaja tveganje, da je vezanost poslovnega sporazuma na sporazum o poravnavi, ki vsebuje klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, ki sta sami po sebi omejujoči za konkurenco (glej točko 257 zgoraj), v resnici namenjena temu, da pod pretvezo poslovne transakcije, ki ima glede na okoliščine obliko zapletene pogodbene ureditve, spodbudi družbo proizvajalko generičnih zdravil k privolitvi v ti klavzuli z uporabo prenosa vrednosti, določenega v stranskem sporazumu.

803

Posledično to, da je poslovni sporazum, katerega predmet navadno ni poravnava spora (glej točko 800 zgoraj) in s katerim se z družbe proizvajalke originalnega zdravila prenaša vrednost na družbo proizvajalko generičnih zdravil, vezan – v okoliščinah, navedenih zgoraj v točki 798 – na sporazum o poravnavi spora, ki vsebuje za konkurenco omejujoče klavzule, pomeni resen indic o obstoju obrnjenega plačila (glej točko 264 zgoraj).

804

Vendar resni indic, omenjen v prejšnji točki, ne zadostuje, zato ga mora Komisija podkrepiti z drugimi skladnimi elementi, na podlagi katerih je mogoče sklepati o obstoju obrnjenega plačila. Táko plačilo v posebnem okviru stranskih sporazumov ustreza tistemu delu plačila, ki ga izvede družba proizvajalka originalnega zdravila, ki presega „normalno“ vrednost prenesenega premoženja (ali, glede na okoliščine, tistemu delu „normalne“ vrednosti prenesenega premoženja, ki presega plačilo, ki ga izvede družba proizvajalka generičnih zdravil).

805

V zvezi s tem je treba poudariti, da je Komisija ob opiranju na različne indice, med drugim na dejstvo, da družba Lupin ni dala nobenega jamstva, da bo podeljen patent, da bo ta veljaven ali da izdelki ali postopki, ki so bili predmet zahtevkov, ne bodo pomenili kršitve (člen 2.2(a) sporazuma Lupin), v izpodbijanem sklepu dvakrat navedla, da pridobitev tehnologije družbe Lupin ni bila dogovorjena „pod tržnimi pogoji“ (točki 1950 in 1952 obrazložitve).

806

Navesti je treba, da pojem „običajni konkurenčni pogoji“, ki je podoben pojmu „običajni tržni pogoji“, čeprav se ne uporablja na področju omejevalnih sporazumov, v konkurenčnem pravu ni neznan, saj se uporablja – sicer na posebnem področju državnih pomoči – za ugotavljanje, ali je država ravnala kot zasebni vlagatelj (sodba z dne 2. septembra 2010, Komisija/Scott, C‑290/07 P, EU:C:2010:480, točka 68), to je, ali ugodnost, odobrena zadevnim podjetjem, pomeni normalno nadomestilo za tisto, kar je država dobila v zameno. Ta pojem je zato po analogiji lahko upoštevno referenčno merilo, ko gre za ugotavljanje, ali sta podjetji, ki sta sklenili poslovno transakcijo, to storili zgolj na podlagi premislekov v zvezi z ekonomsko vrednostjo prenesenega premoženja, na primer v zvezi z obeti glede donosnosti, in torej pod običajnimi tržnimi pogoji.

807

Ob obstoju indicev ali dokazov, ki jih predloži Komisija in na podlagi katerih ta lahko meni, da stranski sporazum ni bil sklenjen pod običajnimi tržnimi pogoji, lahko stranki sporazumov predstavita svojo različico dogodkov, pri čemer svoje trditve podpreta z elementi, ki sta jih zmožni zagotoviti in na podlagi katerih je mogoče šteti, da je poslovni sporazum, čeprav je vezan na sporazum o poravnavi, utemeljen z drugimi razlogi, in ne z izključitvijo konkurenta z uporabo obrnjenega plačila. Stranki sporazumov lahko tako trdita, da je bil stranski sporazum sklenjen pod tržnimi pogoji, tako da predložita primerne elemente, ki se nanašajo na primer na panožne in poslovne običaje v sektorju ali na posebne okoliščine primera.

808

Ob upoštevanju vseh elementov, ki jih ima na voljo, in eventualno tega, da stranki sporazumov nista zagotovili pojasnil oziroma da ta niso verjetna, lahko Komisija ob koncu celostne presoje utemeljeno ugotovi, da stranski sporazum ni bil sklenjen pod običajnimi tržnimi pogoji, to je, da plačilo, ki ga je izvedla družba proizvajalka originalnega zdravila, presega vrednost prenesenega premoženja (ali da vrednost premoženja, prenesenega na družbo proizvajalko generičnih zdravil, presega plačilo, ki ga je ta izvedla). Komisija lahko v tem primeru sklepa, da obstaja obrnjeno plačilo (glej točko 804 zgoraj).

809

Obrnjeno plačilo, če njegov namen ni nadomestiti stroške, ki so del poravnave, pa potem pomeni spodbujevalno ugodnost (glej točke 265 in od 278 do 280 zgoraj). Tak je primer plačila, izhajajočega iz stranskega sporazuma, ki ni namenjen poravnavi spora, temveč uresničitvi poslovne transakcije (glej točko 800 zgoraj).

810

Vendar se lahko stranki sporazumov sklicujeta še na neznatnost zadevne ugodnosti, katere višina ne bi bila zadostna za to, da bi se obravnavala kot znatna spodbuda za privolitev v klavzule, ki so omejujoče za konkurenco, iz sporazuma o poravnavi (glej točko 280 zgoraj).

811

Glede na zgornje preudarke je treba preučiti posebne okoliščine obravnavanega primera.

812

Poudariti je treba, da sta družbi Servier in Lupin istega dne sklenili sporazum o poravnavi spora, ki je vključeval klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, ter sporazum o prenosu tehnologije, s katerim je družba Servier od družbe Lupin kupila tri patentne prijave, ki jih je vložila zadnjenavedena družba. Prav tako sta bila ta sporazuma sklenjena v obliki enotnega sporazuma. Vez med obema sporazumoma je torej očitna.

813

Poleg tega se s sporazumom o prenosu z družbe Servier prenaša vrednost na družbo Lupin.

814

Iz točk 812 in 813 zgoraj izhaja, da sporazum o prenosu pomeni stranski sporazum, s katerim se z družbe proizvajalke originalnega zdravila prenaša vrednost na družbo proizvajalko generičnih zdravil. Gre za resen indic, da zadevni prenos vrednosti ni bil opravljen le v zameno za premoženje, preneseno v okviru stranskega sporazuma, temveč je vključeval tudi obrnjeno plačilo (v smislu tega izraza na področju stranskih sporazumov).

815

Poleg tega ni sporno, da je družba Servier družbi Lupin v okviru sporazuma o prenosu plačala 40 milijonov EUR, kar je visok znesek v absolutni vrednosti, kot je Komisija pravilno navedla v točkah 1871 in 1947 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

816

Tak znesek pa je presegal dobiček, ki ga je družba Lupin lahko pričakovala od svojega neodvisnega vstopa na trg v prvih dveh do treh letih trženja, kot je Komisija pravilno ugotovila v točki 1974 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

817

Prav tako ni sporno, da je bil zadevni znesek višji od naložb, ki jih je izvedla druga, primerljiva družba proizvajalka generičnih zdravil za razvoj lastnega perindoprila, kot je Komisija poudarila v točki 1962 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tak indic, ki ga je upoštevala Komisija, pa je v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, še posebej upošteven.

818

Dodati je treba, da družba Lupin ni prenesla patentov, ampak samo patentne prijave. Poleg tega je bilo v sporazumu izrecno določeno, da družba Lupin ne daje nobenega jamstva, da bo podeljen patent, da bo ta veljaven ali da izdelki ali postopki, ki so predmet zahtevkov, ne bodo pomenili kršitve (člen 2.2(a) sporazuma Lupin).

819

Nazadnje, ni sporno, da sta družbi Servier in Lupin v svojih odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah sicer zanikali, da je bila poravnava odvisna od pogojev prenosa patentnih prijav, vendar je družba Lupin pred tem navedla, da je bil prenos teh prijav sestavni del pogajanj o poravnavi spora. Prejeta plačila je tudi opisala kot „plačila poravnave“ oziroma „zneske poravnave“ (točka 1937 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

820

Nasprotno pa tožeče stranke niso predložile nobenega natančnega elementa, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da je bilo pridobitev patentnih prijav družbe Lupin za 40 milijonov EUR razumno mogoče šteti za donosno naložbo (glej, za nadaljevanje analogije s pojmom „zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu“, ki je bila začeta zgoraj v točki 806, točko 84 sodbe z dne 12. decembra 2000, Alitalia/Komisija, T‑296/97, EU:T:2000:289, v kateri je navedeno, da ravnanje zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu usmerjajo obeti glede donosnosti) ali vsaj naložbo, ki lahko pridobitelju teh prijav prinese dohodke, s katerimi bo mogoče nadomestiti njihovo visoko ceno.

821

Tožeče stranke se sicer res sklicujejo, čeprav ne ravno podrobno, na obstoj transakcij, ki so po njihovem mnenju primerljive s sporazumom o prenosu, sklenjenim z družbo Lupin. Vendar gre za sporazume, v katerih so bile tožeče stranke pogodbenice in ki so torej lahko zgolj postranska referenca pri dokazovanju, da je bila neka transakcija izvedena pod običajnimi tržnimi pogoji. Poleg tega je Komisija nekatere od teh transakcij opredelila kot kršitev konkurenčnega prava. Nazadnje, tožeče stranke niso dokazale, da je bila tehnologija, prenesena v okviru teh različnih transakcij, enakovredna tehnologiji, ki je predmet zadevnega sporazuma o prenosu.

822

Res je, da tožeče stranke v zvezi s tem napotujejo tudi na mnenje osebe, ki se opisuje kot svetovalec za intelektualno lastnino. Vendar ta oseba sama pojasnjuje, da je svoje mnenje pripravila za račun družbe Servier. To nujno omejuje dokazno vrednost takega mnenja. Predvsem sklepna ugotovitev tega mnenja („Zato bi presodil, da so nakupi v mejah običajne prakse neke družbe.“) in elementi, na katerih ta sklepna ugotovitev temelji, so preveč splošni, da bi bilo mogoče dokazati, da je zadevni prenos vrednosti ustrezal transakciji, izvedeni pod običajnimi tržnimi pogoji. Poleg tega so transakcije, uporabljene kot referenca, še vedno transakcije, v katerih je bila udeležena družba Servier in ki jih je, vsaj nekatere, Komisija opredelila kot kršitev konkurenčnega prava.

823

Poleg tega tudi ob predpostavki, da je dokazano – kot trdijo tožeče stranke – da so patentni in proizvodni oddelki ali druge službe družbe Servier šteli tehnologijo družbe Lupin za „zanimivo“, s tem vseeno ne bi bilo mogoče dokazati, da je zadevni prenos vrednosti ustrezal transakciji, izvedeni pod običajnimi tržnimi pogoji.

824

Enako tudi ob predpostavki, da je dokazano, da „so pogajanja o ceni od začetnih zahtev pripeljala do višine, ki je bila sprejemljiva za obe stranki“, s tem vseeno ne bi bilo mogoče dokazati, da je zadevni prenos vrednosti ustrezal transakciji, izvedeni pod običajnimi tržnimi pogoji.

825

Tako elementi, ki so jih predložile tožeče stranke, tudi če se upoštevajo skupaj, ne omogočajo ugotovitve, da je zadevni prenos vrednosti ustrezal transakciji, izvedeni pod običajnimi tržnimi pogoji.

826

V zvezi s tem je treba poudariti, da je Komisija ob opiranju zlasti na sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 795 (točka 1940 obrazložitve izpodbijanega sklepa), menila, da „niti družba Servier niti družba Lupin nista mogli zagotoviti verodostojnega opisa dejavnikov, ki so bili odločilni pri tem, kako sta prišli do končnega zneska 40 milijonov EUR“ (točka 1955 obrazložitve). V točki 1944 obrazložitve izpodbijanega sklepa je tudi navedla, da „lahko v položaju, v katerem lahko morebitne razbremenilne dokaze priskrbijo le stranke same“ in „stranke niso zmožne predložiti takih dokazov kljub več zahtevam po informacijah, iz tega upravičeno izpelje določene sklepe“. V točki 1964 obrazložitve izpodbijanega sklepa je dodala, da „družba Servier ni bila zmožna predložiti dokumentov iz tistega časa, ki bi vsebovali pojasnila o višini prihrankov, ki so bili pričakovani od pridobitve tehnologije družbe Lupin“. Nazadnje, Komisija je ob upoštevanju med drugim „neobstoja dokazov“ o poslovnem interesu družbe Servier za tehnologijo, ki jo je prenesla družba Lupin, ugotovila, da je prenos vrednosti, ki je izhajal iz sporazuma o prenosu, pomenil znatno spodbudo (točka 1978 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

827

Glede na vse elemente, ki so bili predmet razprave pred Splošnim sodiščem, je treba ugotoviti, da je Komisija dokazala obstoj obrnjenega plačila, ki ni bilo del poravnave zadevnega spora (glej točko 809 zgoraj), in torej obstoj spodbude.

828

Nazadnje je treba opozoriti, da ob upoštevanju preudarkov, navedenih zgoraj v točkah od 815 do 827, ni dokazana neznatnost zadevne ugodnosti, katere višina potem ne bi bila zadostna za to, da bi se obravnavala kot znatna spodbuda za privolitev v klavzule, ki so bile omejujoče za konkurenco in jih je določal sporazum o poravnavi (glej točko 810 zgoraj).

ii) Neobstoj omejitve prizadevanj družbe proizvajalke generičnih zdravil za konkuriranje družbi proizvajalki originalnega zdravila

829

V obravnavanem primeru sporazum Lupin vsebuje klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, ki sta, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 257, sami po sebi omejujoči za konkurenco.

830

Vendar tožeče stranke trdijo, da klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, vključeni v sporazum Lupin, nista bili omejujoči za konkurenco zaradi omejitev, ki so bile določene za to omejujočo naravo z drugimi določbami sporazuma. Preveriti je treba, ali je taka trditev tehtna.

831

Uvodoma je treba navesti, da so izdelki, na katere se nanaša sporazum, opredeljeni v njegovi uvodni izjavi A, v kateri so omenjeni „farmacevtski izdelki, ki kot učinkovino vsebujejo perindopril terc‑butilamin (imenovan tudi perindopril erbumin) in katero koli njegovo sol (v nadaljevanju: Izdelki)“.

832

Čeprav se uvodna izjava A sporazuma Lupin sklicuje na še nerešene spore, ki se na evropski ravni nanašajo – kot izhaja iz uvodnih izjav B in D tega sporazuma – le na patent 947, se glede na besedilo te določbe zdi, da se ta ne nanaša samo na izdelke, ki vsebujejo perindopril erbumin v alfa obliki, to je izdelke, zajete s patentom 947, ampak na vse izdelke, ki vsebujejo erbumin, ne glede na njegovo obliko.

833

Poleg tega je izraz „katero koli njegovo sol“ dvoumen. Na eni strani se s slovničnega vidika izraz „njegovo“ bolj očitno sklicuje na perindopril terc‑butilamin, to je erbumin, kot na ves perindopril skupaj, ker ta kot tak v stavku ni omenjen. Na drugi strani ni sporno, da gre pri erbuminu za sol, tako da se izraz „njegovo“ ne bi smel sklicevati na erbumin, ampak splošneje na ves perindopril skupaj.

834

Zato je glede na besedilo določb sporazuma težko ugotoviti, ali so izdelki, na katere se ta sporazum nanaša, omejeni na alfa obliko erbumina ali pa vključujejo tudi druge oblike erbumina ali celo druge soli perindoprila.

835

Ker sobesedilo ne daje gotovosti, se je treba prepričati, ali obseg klavzul o netrženju in o neizpodbijanju ni tako omejen, da bi ti klavzuli izgubili svojo omejujočo naravo.

836

Na prvem mestu, omejujoča narava klavzule o neizpodbijanju je jasna, ker člen 1.3 sporazuma Lupin določa:

„Po datumu tega sporazuma družba Lupin ne bo neposredno ali posredno poskušala doseči razveljavitve ali ugotovitve ničnosti Patentov ali katerega koli drugega patenta, ki ga imajo družba Servier ali njene hčerinske družbe in s katerim so varovani Izdelki, ali jih izpodbijati ter prav tako ne bo pri tem pomagala ali tega naročila nobeni tretji osebi, in to v nobeni državi, razen [v državi, ki ni članica EGP].“

837

Poleg tega je iz različnih dogovorov o zapisu, uporabljenih v uvodni izjavi D oziroma v členu 1.3 sporazuma Lupin, to sta „Patenti“ in „Patenti družbe Servier“, razvidno, da se ta člen ne uporablja samo za patente iz uvodnih izjav od B do D (kar vključuje patent 947), v zvezi s katerimi so med družbama Lupin in Servier obstajali opredeljeni spori, temveč tudi za, vsaj morebiti, sklop patentov, ki niso poimensko opredeljeni in s katerimi so varovani izdelki, na katere se nanaša sporazum.

838

Na drugem mestu, glede obsega klavzule o netrženju je s členom 1.6 sporazuma Lupin družbi Lupin naložena prepoved trženja, ki se uporablja za izdelke, na katere se nanaša sporazum.

839

Vendar iz določb člena 1.6 sporazuma Lupin izhaja, da če so izpolnjeni pogoji iz člena 4.1 navedenega sporazuma, družba Lupin lahko prodaja ali ponuja za prodajo izdelke, ki jih dobavi družba Servier, ali lastne izdelke. Člen 4.1 določa pogoje, pod katerimi je družba Servier dolžna prodajati svoje izdelke družbi Lupin. S to določbo so določene tri možnosti.

840

Pri prvi možnosti družba Lupin lahko vstopi na katerega od nacionalnih trgov, ki jih zajema sporazum, če na tem trgu tretja oseba trži nekatere izmed izdelkov družbe Servier. Pri drugi možnosti družba Lupin lahko vstopi na tak trg, če je patentna prijava družbe Servier zavrnjena ali če njen patent poteče, je razveljavljen ali se ugotovi njegova ničnost. Nazadnje, pri tretji možnosti družba Lupin lahko vstopi na tak trg, če se na tem trgu prodaja generično zdravilo, ki ga ne proizvaja družba Servier – razen če ni družba Servier vložila predloga za izdajo začasne odredbe, ki ni bil zavrnjen – in če se to generično zdravilo ne prodaja v nasprotju z začasno odredbo, veljavno na tem trgu.

841

Tako je vstop družbe Lupin na trg zlasti z njenimi lastnimi izdelki (glej točko 839 zgoraj) v bistvu mogoč v dveh primerih.

842

Prvič, vstop družbe Lupin na trg je mogoč, če družba Servier dovoli prodajo svojih izdelkov tretji osebi, se odpove vložitvi patentne prijave ali se odpove vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe, to je, če so podane okoliščine, ki so odvisne od diskrecijske odločitve družbe Servier, na katero družba Lupin nima nobenega vpliva. V tem prvem primeru za uporabo pogojev iz člena 4.1 sporazuma Lupin ni mogoče šteti, da se z njo dvomi o samodejni omejujoči naravi klavzule o netrženju (glej točko 257 zgoraj) in, a fortiori, da se spodbuja vstop družbe Lupin na trg.

843

Drugič, vstop družbe Lupin na trg je mogoč, če patenti družbe Servier tej ne omogočajo, da nasprotuje takemu vstopu. V tem primeru člen 4.1 sporazuma Lupin ne pripelje do tega, da bi bil družbi Lupin omogočen vstop na trg, ki bi bil predčasen glede na učinke patenta, ki bi bil še veljaven oziroma na katerega bi se bilo še mogoče sklicevati. S tem členom se zgolj izpeljujejo posledice iz neobstoja patenta, ki bi bil še veljaven oziroma na katerega bi se bilo še mogoče sklicevati, s čimer se preprečuje, da bi bila klavzula o netrženju brez vsakršne povezave s takim patentom in da bi torej jasno izkazovala zadostno škodljivost za dobro delovanje običajne konkurence, da bi se njena vstavitev opredelila kot omejevanje zaradi cilja (glej točko 877 spodaj). V tem drugem primeru zato za uporabo pogojev iz člena 4.1 ni mogoče šteti, da se z njo dvomi o samodejni omejujoči naravi klavzule o netrženju (glej točko 257 zgoraj) in, a fortiori, da se spodbuja vstop družbe Lupin na trg.

844

Torej je treba ugotoviti, da je klavzula o netrženju omejujoča kljub določbam člena 4.1 sporazuma Lupin.

845

Zgornje ugotovitve ni mogoče ovreči z drugimi trditvami, ki jih navajajo tožeče stranke.

846

Prvič, tožeče stranke trdijo, da je sporazum omogočal predčasen vstop družbe Lupin na trg, in sicer vstop pred predvidljivim datumom prenehanja veljavnosti patenta 947. Tak predčasen vstop pa naj bi ublažil ali celo nevtraliziral za konkurenco omejujočo naravo klavzule o netrženju.

847

Poudariti je treba, da tudi če zaradi zapletenosti besedila člena 1.6 sporazuma Lupin taka razlaga ni jasno razvidna, bi bilo mogoče priznati, da ta člen v povezavi s členom 4.1(c) tega sporazuma omogoča vstop družbe Lupin na trg z lastnimi izdelki, če bi generični „izdelek“, ki ga ne proizvaja družba Servier, na trg vstopil brez kršenja začasne odredbe (in če poleg tega takrat ne bi bil v obravnavi predlog za izdajo začasne odredbe, ki bi ga vložila družba Servier).

848

Ker se izraz „izdelek“, kot je naveden v členu 4.1(c) sporazuma Lupin, začne z veliko začetnico, ga je treba razumeti v smislu dogovora, sprejetega v uvodni izjavi A tega sporazuma, saj se ta izraz v njej pojavi z veliko začetnico (glej točko 831 zgoraj).

849

Glede na uvodno izjavo A sporazuma Lupin, za katero se zdi, da se sklicuje na izdelke, ki vsebujejo erbumin, ne glede na njegovo obliko (glej točko 832 zgoraj), pa bi bilo člen 4.1(c) tega sporazuma mogoče razlagati tako, da se, ko se sklicuje na izdelke, ki se ne prodajajo v nasprotju z začasno odredbo, nanaša na izdelke, ki vsebujejo druge oblike erbumina in ne alfa oblike. Tako bi bilo sporazum mogoče razlagati tako, da je družbi Lupin dovoljeval, da vstopi na trg po tem, ko bi tretja oseba morda dala v promet generični perindopril, ki bi vseboval erbumin v drugi obliki in ne v alfa obliki.

850

Poleg tega dvoumno besedilo uvodne izjave A sporazuma Lupin ustvarja negotovost tudi v zvezi s tem, da bi bilo člen 4.1(c) tega sporazuma mogoče razlagati tako, da se, ko se sklicuje na izdelke, ki se ne prodajajo v nasprotju z začasno odredbo, nanaša tudi na izdelke, ki ne vsebujejo erbumina (glej točko 833 zgoraj). To bi potem lahko vodilo do sklepanja, da je sporazum družbi Lupin dovoljeval, da vstopi na trg po tem, ko bi tretja oseba morda dala v promet kakršen koli generični perindopril, ki nastopa v obliki soli, tudi če gre za drugo sol od erbumina.

851

Torej bi bilo mogoče sklepati, da je sporazum določal možnost, da družba Lupin z lastnimi izdelki predčasno vstopi na trg glede na predvidljivo trajanje veljavnosti patenta 947, saj bi vsakršno dajanje v promet od tretje osebe in z izdelki, ki ne bi vsebovali erbumina v alfa obliki, ker to dajanje v promet ne bi moglo biti v nasprotju z začasno odredbo, katere namen bi bil zavarovati ta patent, družbi Lupin omogočalo, da vstopi na trg z lastnimi izdelki.

852

Vendar se je zaradi negotovosti glede obsega členov 1.6 in 4.1 sporazuma Lupin, ki so bile predstavljene zgoraj v točkah od 846 do 850, družba Lupin lahko bala, da bi se klavzula o netrženju še naprej uporabljala po tem, ko bi tretja oseba dala v promet generični perindopril, ki bi ga tvorila druga oblika erbumina in ne alfa oblika, ali generični perindopril, ki ga ne bi tvoril erbumin. Tak dvom jo je lahko odvračal od vstopa na trg. To je spremljala dodatna negotovost, povezana z dejstvom, da tudi če bi se upoštevala široka razlaga pojma „izdelek“ (tako da bi ta pojem vključeval katero koli sol perindoprila), bi lahko družba Servier vseeno vložila predlog za izdajo začasne odredbe, tudi za izdelek, za katerega bi bilo očitno, da ne pomeni kršitve nobenega od njenih patentov, zlasti patenta 947, zaradi česar bi bila uporaba člena 4.1(c) sporazuma Lupin onemogočena, dokler ne bi bil tak predlog zavrnjen.

853

V zvezi s tem je treba poleg tega spomniti, da sta si stranki glede francoskega trga izmenjali več dopisov o vprašanju, ali vstop družbe Sandoz na trg omogoča vstop tudi družbi Lupin. Tako je družba Lupin v dopisu z dne 17. marca 2009 družbo Servier vprašala, ali nasprotuje njenemu vstopu na francoski trg. Družba Servier pa je v dopisu z dne 31. marca 2009 navedla le, da izdelek družbe Sandoz ne pomeni kršitve nobenega od njenih patentov. Po tem odgovoru se je družbi Lupin zdelo, da mora z dopisom z dne 3. aprila 2009 družbo Servier povprašati po natančnejših pojasnilih. Med drugim je zapisala:

„Po mnenju družbe Lupin družba Servier nima nobenega tehtnega razloga za nasprotovanje temu, da družba Lupin svoj izdelek na osnovi perindopril erbumina v Franciji prodaja svojemu lokalnemu partnerju oziroma partnerjem, ali temu, da ta francoski partner oziroma partnerji ta izdelek prodajajo naprej. V svojem dopisu z dne 31. marca 2009 niste jasno navedli, ali se družba Servier ne strinja s katero od teh točk. Če se družba Servier ne strinja, vas prosimo, da celovito pojasnite svoje stališče do konca delovnega dne 9. aprila 2009.“

854

Tako celo obstoj dopisov družbe Lupin in vsebina zadnjega od njih razkrivata njene negotovosti glede možnosti, da bi na francoski trg vstopila brez kršenja sporazuma.

855

Zato je treba ugotoviti omejujočo naravo klavzule o netrženju ne glede na razlago uvodne izjave A sporazuma Lupin, ki bi se sprejela, in to toliko bolj, ker negotovosti, ki so posledica zapletenosti sporazuma ali dvoumnosti njegovega besedila, strankama ne smejo omogočiti, da bi bili oproščeni svoje odgovornosti z vidika konkurenčnega prava.

856

Tudi ob predpostavki, da bi se sprejela razlaga sporazuma, predstavljena zgoraj v točki 851, hipotetičnost dogodkov, omenjenih zgoraj na koncu točk 849 in 850, to je dajanja generičnega zdravila v promet od tretje osebe, preprečuje sklepanje, da je bila omejujoča narava klavzule o netrženju nevtralizirana in da torej v tem pogledu ni bilo kršitve. Razlikovati je treba namreč med vprašanjem obstoja kršitve, ki ga ni mogoče izpodbiti zgolj z možnostjo nastanka prihodnjih dogodkov, na eni strani in vprašanjem trajanja kršitve, ki je lahko odvisno od dejanskega nastanka teh dogodkov, na drugi.

857

Poleg tega je predčasen vstop družbe Lupin vsekakor odvisen od dajanja generičnega zdravila v promet od tretje osebe, to je od okoliščine, ki nima nobene zveze s strankama pogodbe in hkrati ni gotova. Ta vstop torej ni posledica njune jasne izbire, na katero bi se lahko sklicevali za dokaz, da sporazum, ki ju zavezuje, in zlasti klavzula o netrženju, vključena vanj, nista omejujoča za konkurenco.

858

Drugič, res je, da sporazum Lupin v členu 4.2 določa prihodnjo sklenitev sporazuma o dobavi med strankama. Vendar je izvajanje takega sporazuma odvisno od izpolnjevanja enega od pogojev iz člena 4.1 sporazuma Lupin. Ker izvajanje zadnjenavedenega člena, kot je bilo pravkar navedeno, ne omogoča sklepanja, da klavzula o netrženju ni omejujoča, enako velja za sporazum o dobavi, omenjen v členu 4.2.

859

Prav tako je mogoče navesti, da stranki nista sklenili nobenega sporazuma o dobavi. Poleg tega v sporazumu Lupin ni bilo določeno, da nesprejetje sporazuma o dobavi pripelje do pomembnih pravnih posledic za stranki, kot je na primer odpoved celotnega sporazuma Lupin ali klavzul o netrženju in o neizpodbijanju, ki ju vsebuje. Tako tudi ob predpostavki, da je za sporazum o dobavi mogoče šteti, da lahko spodbuja vstop na trg družbe proizvajalke generičnih zdravil, ki bi bila potencialni konkurent družbe proizvajalke originalnega zdravila, v obravnavanem primeru za sporazum Lupin, ki je določal sporazum o dobavi le v načelu, ne da bi to načelo spremljali ukrepi ali sankcije, s katerimi bi bilo mogoče zagotoviti njegovo uresničitev, ne bi bilo mogoče šteti, da je spodbujal vstop družbe Lupin na trg.

860

Iz člena 4.2 sporazuma Lupin sicer res izhaja, da bi sporazum o dobavi predvidoma omogočal uporabo člena 4.1 sporazuma Lupin, ki je določal „trdno“ zavezo družbe Servier za dobavo „izdelkov“ v smislu tega sporazuma družbi Lupin. Vendar zaradi preudarkov, navedenih zgoraj v točki 859, zavezujoča narava zaveze, ki jo je sprejela družba Servier, postane relativna.

861

Tretjič, če tožeče stranke trdijo, da mora razlaga člena 1.3 sporazuma Lupin, v skladu s katero uporaba klavzule o neizpodbijanju ni omejena samo na patent 947, na podlagi člena 1.7 tega sporazuma voditi do sklepanja, da je imela družba Lupin neodplačno licenco za vse te patente, je taka trditev napačna glede na besedilo zadnjenavedenega člena, kot so ga tožeče stranke prevedle v jezik postopka in ki določa:

„Za izognitev vsakršni zmedi, ta sporazum družbi Lupin ne podeljuje v nobeni jurisdikciji nobene pravice ali licence za Patente družbe Servier, pri čemer se razume, da niti družba Servier niti njene hčerinske družbe, pridobitelji licenc in/ali pridobitelji pravic za Patente družbe Servier ne bodo izvrševali svojih pravic iz patentov te družbe v zvezi z izvrševanjem pravice družbe Lupin do prodaje Izdelkov, ki jih proizvede družba Lupin/Lupin (Europe) Limited in so odobreni v skladu s členom 1.6.“

862

Besedilo te določbe namreč ni jasno zaradi nasprotovanja, vsaj navideznega, med prvim delom stavka (ta sporazum družbi Lupin ne podeljuje v nobeni jurisdikciji nobene pravice ali licence za Patente družbe Servier) in delom, ki sledi (pri čemer se razume, da niti družba Servier niti njene hčerinske družbe, pridobitelji licenc in/ali pridobitelji pravic za Patente družbe Servier ne bodo izvrševali svojih pravic iz patentov te družbe v zvezi z izvrševanjem pravice družbe Lupin do prodaje Izdelkov, ki jih proizvede družba Lupin/Lupin (Europe) Limited in so odobreni v skladu s členom 1.6). Prav tako ni jasno, zakaj je potreben prvi del stavka, saj na podlagi nobene določbe sporazuma ni mogoče sklepati, da je imela družba Lupin licenco za druge pravice od tistih, ki se nanašajo na tehnologijo, ki jo je prenesla na družbo Servier. Poleg tega je razumevanje tega člena še bolj težavno, ker vsebuje napotitev na člen 1.6 sporazuma Lupin, ki tudi sam napotuje na člen 4.1 tega sporazuma, v katerem so določeni pogoji, pod katerimi lahko družba Lupin vstopi na trg z lastnim izdelkom. Tako je lahko člen 1.7 glede na njegovo besedilo vzbujal dvom, ki je lahko družbo Lupin odvračal od vstopa na trg.

863

Predvsem je to, ali družba Servier svojih pravic iz patentov ne bo uporabila zoper družbo Lupin, odvisno od izpolnjevanja enega od pogojev iz člena 4.1 sporazuma Lupin (na katerega napotuje člen 1.6 tega sporazuma). Če izvajanje člena 4.1, kot je bilo navedeno zgoraj v točkah 844 in 855, ne omogoča sklepanja, da klavzula o netrženju ni omejujoča, enako velja za izvajanje člena 1.7 istega sporazuma, in to tudi, če se izraz „patenti družbe Servier“ razume v širokem pomenu, tako da vključuje patente, ki se nanašajo ne le na alfa obliko erbumina, ampak tudi na druge oblike erbumina ali celo na druge soli perindoprila.

864

Iz navedenega izhaja, da je Komisija lahko pravilno sklepala o obstoju omejitve prizadevanj družbe Lupin za konkuriranje družbi Servier.

iii) Neobstoj kršitve

865

Glede na preudarke, podane zgoraj v točkah od 789 do 864, je mogoče navesti, da je Komisija pravilno ugotovila tako obstoj spodbujevalne ugodnosti kot obstoj s tem povezane omejitve prizadevanj družbe Lupin za konkuriranje družbi Servier.

866

Kot pa je bilo navedeno zgoraj v točki 272, je v okviru sporazumov o poravnavi patentnih sporov opredelitev takega akta kot omejevanje konkurence zaradi cilja pogojena s tem, da v sporazumu o poravnavi hkrati obstajata spodbujevalna ugodnost za družbo proizvajalko generičnih zdravil in s tem povezana omejitev prizadevanj te družbe za konkuriranje družbi proizvajalki originalnega zdravila. Kadar sta ta pogoja izpolnjena, je potrebna ugotovitev spodbude.

867

Ob obstoju sporazuma o patentni poravnavi, ki vsebuje klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, katerih samodejno omejujoča narava ni bila veljavno ovržena, je z obstojem spodbude za družbo proizvajalko generičnih zdravil, da privoli v ti klavzuli, mogoče utemeljiti ugotovitev omejevanja zaradi cilja (glej točko 273 zgoraj).

868

V obravnavanem primeru je ugotovitev znatne spodbude (glej točko 828 zgoraj) Komisiji omogočila, da je sklepala o obstoju omejevanja konkurence zaradi cilja.

869

Zato je Komisija v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, v izpodbijanem sklepu lahko pravilno sklepala o obstoju omejevanja zaradi cilja.

870

Vendar tožeče stranke ob opiranju na obseg klavzul o netrženju in o neizpodbijanju v bistvu grajajo vsebinsko razmejitev kršitve, ki jo je Komisija upoštevala v izpodbijanem sklepu.

871

Kot je bilo navedeno zgoraj v točki 834, je glede na besedilo določb sporazuma Lupin težko ugotoviti, ali so bili izdelki, na katere se ta sporazum nanaša, omejeni na alfa obliko erbumina ali pa so vključevali tudi druge oblike erbumina ali celo druge soli perindoprila.

872

Obseg klavzule o netrženju pa je odvisen od opredelitve pojma „izdelki“, ki se upošteva, saj se tako člen 1.6 sporazuma Lupin kot člen 4.1 tega sporazuma, na katerega napotuje člen 1.6, sklicujeta na ta pojem.

873

Glede klavzule o neizpodbijanju je treba poleg tega navesti, da se ni uporabljala samo za patente iz uvodnih izjav od B do D sporazuma Lupin (kar vključuje patent 947), temveč tudi za sklop patentov, ki niso bili poimensko opredeljeni in katerih razmejitev je bila odvisna od pojma „izdelki“, kot je bil določen s sporazumom (glej točko 836 zgoraj).

874

Kot je Komisija pravilno navedla v izpodbijanem sklepu (točka 1912 obrazložitve), besedilo sporazuma ustvarja negotovost glede področja uporabe klavzul o netrženju in o neizpodbijanju.

875

Tako je besedilo sporazuma Lupin vzbujalo dvom o tem, ali se lahko klavzula o netrženju uporablja za vsako obliko erbumina ali celo za druge soli perindoprila razen erbumina in ali se lahko klavzula o neizpodbijanju uporablja za druge patente razen patenta 947, zlasti za patente, ki so zajemali izdelke, ki ne vsebujejo erbumina. Tak dvom je lahko družbo Lupin odvračal, prvič, od vstopa na trg, vključno z izdelki, ki vsebujejo druge oblike erbumina razen alfa oblike ali celo druge soli perindoprila razen erbumina, in drugič, od izpodbijanja patentov, ki so zajemali perindopril, ki vsebuje druge oblike erbumina razen alfa oblike ali celo druge soli perindoprila razen erbumina.

876

Upoštevati je treba tudi dejstvo, da se zadevne redakcijske dvoumnosti pojavljajo v sporazumu, za katerega je Komisija pravilno menila, da pomeni kršitev konkurenčnega prava glede klavzule o netrženju in klavzule o neizpodbijanju v zvezi s patentom 947 in izdelki, ki jih ta patent zajema (glej točko 869 zgoraj). Nazadnje, ni sporno, da sta stranki sporazuma imeli zadostna sredstva, da se obrneta na usposobljene strokovnjake – tudi če sta imeli za to na voljo zgolj kratek čas – da bi v sporazumu omejili take dvoumnosti. Glede na zgornje preudarke je Komisija lahko pravilno ugotovila, da področje uporabe klavzule o netrženju obsega izdelke, ki ne vsebujejo erbumina, in a fortiori tiste, ki vsebujejo druge oblike erbumina od alfa oblike, ter da področje uporabe klavzule o neizpodbijanju presega patent 947 in obsega vse patente, ki se nanašajo na te izdelke (točki 1912 in 1918 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

877

V zvezi s tem je treba poudariti, da obstoj klavzul o netrženju in o neizpodbijanju, če njun obseg presega področje uporabe posebej opredeljenega patenta in izdelkov, ki jih ta zajema, jasno izkazuje zadostno škodljivost za dobro delovanje običajne konkurence, da se vstavitev teh klavzul opredeli kot omejevanje zaradi cilja, ne da bi bilo sploh treba poleg tega dokazati obstoj spodbude. Ti klavzuli namreč v tem primeru nikakor ne moreta biti legitimni v okviru poravnave spora, ki se nanaša na opredeljen patent, njune omejujoče posledice oziroma učinki pa se ne prekrivajo z učinki tega patenta (glej točke od 257 do 261 zgoraj).

878

Tudi ob predpostavki, da je Komisija napačno ugotovila, da se zadevna kršitev nanaša tudi na druge oblike erbumina od alfa oblike, ki je varovana s patentom 947, ali celo druge soli od erbumina, taka napaka glede na omejeno in postransko vlogo, ki jo ima ta ugotovitev v razlogovanju Komisije, ne bi mogla omajati ugotovitve, do katere je Komisija prišla glede obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja, ki je izhajalo iz sporazuma Lupin. Razlogovanje Komisije namreč temelji predvsem na obstoju spodbude, ki omogoča – tudi če je obseg omejujočih klavzul sporazuma o poravnavi omejen na področje uporabe tega patenta – da se sklepa o nenormalni uporabi patenta (glej točke od 253 do 274 zgoraj).

879

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba zavrniti tožbeni razlog tožečih strank, ki se nanaša na obstoj omejevanja zaradi cilja in na razmejitev takega omejevanja, ki jo je upoštevala Komisija.

880

Zgornje ugotovitve ni mogoče ovreči z drugimi trditvami tožečih strank.

881

Na prvem mestu, glede elementov, s katerimi se želi dokazati, da so bili nameni tožečih strank in nameni družbe Lupin legitimni, je treba na eni strani spomniti, da je v okviru sporazumov o poravnavi patentnih sporov opredelitev takega akta kot omejevanje konkurence zaradi cilja pogojena s tem, da v sporazumu o poravnavi hkrati obstajata spodbujevalna ugodnost za družbo proizvajalko generičnih zdravil in s tem povezana omejitev prizadevanj te družbe za konkuriranje družbi proizvajalki originalnega zdravila. Kadar sta ta pogoja izpolnjena, je potrebna ugotovitev omejevanja konkurence zaradi cilja (glej točko 272 zgoraj). Na drugi strani zgolj okoliščina, da sporazum sledi tudi legitimnim ciljem, ne more biti dovolj, da bi se preprečila opredelitev tega sporazuma kot omejevanje konkurence zaradi cilja (glej točko 222 zgoraj).

882

Iz tega sledi, da s trditvami, ki jih tožeče stranke navajajo v okviru tega tožbenega razloga in v skladu s katerimi so bili razlogi, iz katerih so z družbo Lupin sklenile sporazum Lupin, legitimni, ni mogoče omajati opredelitve tega sporazuma kot omejevanje zaradi cilja, ki jo je pravilno sprejela Komisija in ki je bila potrjena zgoraj (glej točki 869 in 879 zgoraj). Te trditve je treba torej zavrniti.

883

To velja zlasti za, prvič, trditev, da družba Lupin ni imela več interesa za nadaljevanja spora, drugič, trditev, temelječo na tem, da je družba Lupin dala pobudo za poravnavo, in tretjič, trditev, temelječo na tem, da družba Servier ni imela interesa za to, da ščiti svoj konkurenčni položaj v razmerju do družbe Lupin, če ni storila enako z družbo Apotex.

884

Na drugem mestu, čeprav tožeče stranke trdijo, da klavzula o neizpodbijanju ni mogla imeti omejujočih posledic za konkurenco zlasti zaradi obstoja vzporednih sporov in neobstoja namena družbe Lupin začenjati nove spore, dejstvo ostaja, da sporazum Lupin izkazuje zadostno škodljivost, da se opredeli kot omejevanje zaradi cilja, zato preučitev konkretnih posledic tega sporazuma in zlasti klavzule o neizpodbijanju, ki jo vsebuje, ni potrebna (glej točko 219 zgoraj).

885

Iz istih razlogov je treba zavrniti trditev tožečih strank, da klavzula o netrženju ni mogla – tudi če bi njen obseg presegal obseg patenta 947 – imeti omejujočih posledic za konkurenco zlasti zaradi neobstoja dejanskih in konkretnih možnosti družbe Lupin, da bi prva vstopila na trg z izdelkom, ki ne bi pomenil kršitve.

886

Na tretjem mestu, glede zatrjevanja hipotetičnosti omejujočih posledic klavzule o netrženju bi bilo mogoče šteti, da tožeče stranke z njim v resnici izpodbijajo obstoj potencialne konkurence. Zgoraj pa je bilo ugotovljeno, da je bila družba Lupin potencialni konkurent družbe Servier.

887

Na četrtem mestu je treba spomniti, da ko se ugotovi obstoj spodbude, se stranki ne moreta več sklicevati na svoje priznavanje veljavnosti patenta v okviru poravnave. Dejstvo, da je veljavnost patenta potrdil sodni ali upravni organ, v zvezi s tem ni pomembno (glej točko 269 zgoraj). Tožeče stranke se torej neutemeljeno sklicujejo na možnost – ki je poleg tega hipotetična – po kateri bi veljavnost patenta 947 potrdili tako sodišča Združenega kraljestva kot EPU.

888

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

iv) Podredno navedeni tožbeni razlog družbe Servier v zvezi z napako pri določitvi trajanja kršitve

889

Prvič, tožeče stranke trdijo, da Komisija začetka obdobja kršitve ni mogla postaviti na datum, preden je družba Lupin pridobila svoje DZP.

890

S tako trditvijo tožeče stranke v resnici izpodbijajo obstoj potencialne konkurence. V točki 751 zgoraj pa je bilo ugotovljeno, da je bila družba Lupin v času sklenitve sporazuma potencialni konkurent družbe Servier.

891

Drugič, tožeče stranke trdijo, da bi morala Komisija, kot je to storila za francoski trg, ugotoviti, da je kršitev v Belgiji, Češki republiki, na Irskem in Madžarskem prenehala, ko je družba Sandoz vstopila na trge v teh državah z generično različico perindoprila, ki ni pomenila kršitve patenta 947, to je junija 2008, julija 2008, decembra 2008 oziroma januarja 2009.

892

Zato je treba preveriti, ali je Komisija napačno ugotovila, da se je kršitev v zadevnih državah članicah nadaljevala po datumih, omenjenih zgoraj v točki 891.

893

Uvodoma je treba pojasniti, da gre pri generičnem zdravilu, s katerim je družba Sandoz vstopila na trg, za obliko perindopril erbumina, ki jo tvori „amorfn[a] (nekristaln[a]) sol in torej ne vsebuje alfa kristalov, varovanih s patentom 947“ (točka 212 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

894

Spomniti je treba tudi (glej točko 847 zgoraj), da tudi če zaradi zapletenosti besedila člena 1.6 sporazuma Lupin taka razlaga ni jasno razvidna, bi bilo mogoče priznati, da ta člen v povezavi s členom 4.1(c) tega sporazuma omogoča vstop družbe Lupin na trg z lastnimi izdelki, če bi generični „izdelek“, ki ga ne proizvaja družba Servier, na trg vstopil brez kršenja začasne odredbe in če predlog za izdajo začasne odredbe, ki bi ga vložila družba Servier, še ne bi bil zavrnjen.

895

Ker se izraz „izdelek“, kot je naveden v členu 4.1(c) sporazuma Lupin, začne z veliko začetnico, ga je treba razumeti v smislu dogovora, sprejetega v uvodni izjavi A tega sporazuma.

896

Opredelitev izdelkov iz uvodne izjave A sporazuma Lupin pa je posebej občutljiva (glej točki 832 in 833 zgoraj), zaradi česar je torej uporaba člena 4.1(c) tega sporazuma težavna (glej točki 849 in 850 zgoraj).

897

Tako je obstajala negotovost glede razmejitve področja uporabe člena 4.1(c) sporazuma Lupin in torej tudi glede možnosti uporabe klavzule o netrženju iz člena 1.6 tega sporazuma (glej točko 852 zgoraj), zlasti v primeru vstopa na trg z izdelkom, kot je izdelek družbe Sandoz, ki vsebuje erbumin v drugi obliki od alfa oblike.

898

Zaradi negotovosti v zvezi z obsegom členov 1.6 in 4.1 sporazuma Lupin, ki so bile predstavljene zgoraj v točkah od 894 do 897, se je družba Lupin lahko bala, da bi se klavzula o netrženju še naprej uporabljala po tem, ko bi tretja oseba dala v promet generični perindopril, ki bi ga tvorila druga oblika erbumina od alfa oblike, ali generični perindopril, ki ga ne bi tvoril erbumin. Tak dvom jo je lahko odvračal od vstopa na trg.

899

Ta bojazen je bila lahko podkrepljena z dejstvom, da bi lahko družba Servier vsekakor vložila predlog za izdajo začasne odredbe tudi za izdelek, za katerega bi bilo očitno, da ne pomeni kršitve nobenega od njenih patentov, zlasti patenta 947, zaradi česar bi bila uporaba člena 4.1(c) sporazuma Lupin onemogočena, dokler ne bi bil tak predlog zavrnjen (glej točko 852 zgoraj).

900

V zvezi s tem dopisi družbe Lupin razkrivajo njene negotovosti glede možnosti, da bi na francoski trg vstopila brez kršenja sporazuma (glej točko 853 zgoraj), in posledično kažejo, da je na tem trgu še naprej uporabljala klavzulo o netrženju vsaj do te izmenjave dopisov, za katero se zdi, da se ni končala prej kot v začetku aprila 2009, to je le malce več kot en mesec pred 6. majem 2009, datumom, ki ga je Komisija upoštevala, da je ugotovila konec kršitve v zvezi z Belgijo, Češko republiko, Irsko in Madžarsko. Tudi dopis družbe Servier, omenjen zgoraj v točki 853, ne omogoča sklepanja, da je družba Servier jasno in nedvomno menila, da družba Lupin lahko vstopi na trg.

901

A fortiori, glede štirih trgov, omenjenih zgoraj v točki 900, tožeče stranke niso predložile nobenega elementa, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da sta družbi Servier in Lupin pred 6. majem 2009 upoštevali zaporedne vstope družbe Sandoz na te trge in da sta kljub negotovostim, povezanim z dvoumnostjo sporazuma, menili, da klavzula o netrženju ni več veljavna.

902

Okoliščina, da je klavzula o netrženju zaradi negotovosti, povezanih z dvoumnostjo sporazuma, ostala veljavna, kar je kazalo na ohranitev konsenza med strankama – morda v nasprotju z razlago pogojev za uporabo klavzule, ki bi jo naknadno lahko sprejelo zlasti pristojno sodišče – pa je zadostovala, da je lahko Komisija ugotovila, da sta se konsenz med družbama Servier in Lupin ter torej kršitev nadaljevala kljub vstopom družbe Sandoz na trge.

903

Tudi ob predpostavki, da je sporazum formalno prenehal veljati, ko je na trg vstopila družba Sandoz, je treba glede na zgornje preudarke (glej točki 900 in 901 zgoraj) vsekakor ugotoviti, da sta družbi Servier in Lupin klavzulo o netrženju še naprej uporabljali po zaporednih vstopih družbe Sandoz na zadevne štiri trge.

904

V zvezi z omejevanjem konkurence zaradi cilja, kot je to v obravnavani zadevi, drži, da ni treba upoštevati njegovih konkretnih posledic za trg, da se ugotovita obstoj kršitve (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 1999, Komisija/Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, EU:C:1999:356, točki 98 in 99) in torej njeno trajanje (glej v tem smislu sodbo z dne 19. marca 2009, Archer Daniels Midland/Komisija, C‑510/06 P, EU:C:2009:166, točke 113, 114 in 140). Enako velja za upoštevanje izvajanja sporazuma (glej v tem smislu sodbo z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija, T‑360/09, EU:T:2012:332, točka 252).

905

Vendar je mogoče ugotoviti, da se je kršitev nadaljevala tudi po obdobju, v katerem je bil sporazum formalno veljaven, če so zadevna podjetja še naprej uporabljala prepovedano ravnanje (sodbi z dne 16. junija 2011, Solvay Solexis/Komisija, T‑195/06, neobjavljena, EU:T:2011:280, točka 124, in z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija, T‑360/09, EU:T:2012:332, točka 251).

906

To pa se je zgodilo v obravnavanem primeru (glej točko 903 zgoraj).

907

Iz navedenega izhaja, da je treba ta tožbeni razlog, ki ga družba Servier podaja podredno, zavrniti.

c)   Napačna uporaba prava in napake pri presoji v zvezi z opredelitvijo sporazuma Lupin kot omejevanje konkurence zaradi posledice

908

Tožeče stranke trdijo, da je Komisija storila različne napake pri uporabi prava in presoji v zvezi z opredelitvijo sporazuma Lupin kot omejevanje konkurence zaradi posledice.

909

Na podlagi smiselne uporabe preudarkov, navedenih zgoraj v točkah od 566 do 570, je treba ta tožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten.

9.   Sporazumi, sklenjeni z družbo Krka

a)   Napačna uporaba prava in napake pri presoji v zvezi z opredelitvijo sporazumov, sklenjenih z družbo Krka, kot omejevanje konkurence zaradi cilja

910

Tožeče stranke izpodbijajo to, da so, na eni strani, sporazuma o poravnavi in o licenci ter, na drugi strani, sporazum o prenosu opredeljeni kot omejevanje zaradi cilja.

1) Sporazuma o poravnavi in o licenci

i) Trditve strank

[…]

ii) Presoja Splošnega sodišča

943

Z odstopanjem od preudarkov v zvezi s stranskimi sporazumi, podanih zgoraj v točkah od 797 do 803, vezanost običajnega poslovnega sporazuma na sporazum o poravnavi, ki vsebuje klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, ne pomeni resnega indica o obstoju obrnjenega plačila, če gre pri zadevnem poslovnem sporazumu za sporazum o licenci, ki se nanaša na sporni patent.

944

Tako izjemo je mogoče pojasniti z dejstvom, da predmet sporazuma o licenci, ki se nanaša na patent, sicer ni poravnava spora, ampak podelitev dovoljenja za uporabo tega patenta, vendar je ta sporazum o licenci – v nasprotju s tem, kar velja za druge poslovne sporazume (glej točko 800 zgoraj) – vseeno lahko utemeljeno vezan na sporazum o poravnavi spora v zvezi s patentom, ki je predmet licence.

945

Patentni spor namreč načeloma izvira iz želje družbe proizvajalke generičnih zdravil, da bi vstopila na trg, ki ji nasprotuje želja imetnika patenta, da bi ohranil pravice, ki jih ima na podlagi tega patenta. Odobritev takega vstopa s sprejetjem sporazuma o licenci se v tem primeru kaže kot posebej primerno sredstvo za končanje spora, ker to omogoča, da se ugodi zahtevam obeh strank v tem sporu.

946

Poleg tega se uporaba sporazuma o licenci priznava kot primerno sredstvo za končanje spora. To je razvidno iz točke 204 Smernic iz leta 2004 o sporazumih o prenosu tehnologije, v skladu s katero je „[p]odeljevanje licenc […] lahko sredstvo za reševanje sporov“. Ta točka je povzeta v točki 205 Smernic iz leta 2014 o sporazumih o prenosu tehnologije.

947

Vezanost sporazuma o licenci na sporazum o poravnavi je še toliko bolj utemeljena, ker je vključenost klavzul o netrženju in o neizpodbijanju v sporazum o poravnavi legitimna le, če ta sporazum temelji na tem, da stranki priznavata veljavnost patenta (glej točke od 258 do 261 zgoraj). Sklenitev sporazuma o licenci, ki je za katerega koli pridobitelja smiselna le, če se licenca dejansko izkorišča, pa prav tako temelji na tem, da stranki priznavata veljavnost patenta. V tem pogledu sporazum o licenci torej potrjuje legitimnost sporazuma o poravnavi, kar v celoti upravičuje to, da je vezan nanj.

948

Ker je to, da se sporazum o poravnavi spora v zvezi s patentom veže na sporazum o licenci, ki se nanaša na isti patent, očitno utemeljeno, taka vezanost v nasprotju s tem, kar velja za druge stranske sporazume, ne pomeni resnega indica o obstoju obrnjenega plačila (v smislu tega izraza na področju stranskih sporazumov, glej točko 804 zgoraj).

949

Zato se mora Komisija opreti na druge indice, in ne le na vezanost sporazuma o licenci in sporazuma o poravnavi, da bi dokazala, da sporazum o licenci ni bil sklenjen pod običajnimi tržnimi pogoji in da v resnici prikriva obrnjeno plačilo, s katerim je bila družba proizvajalka generičnih zdravil spodbujena k privolitvi v klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju (glej točke od 803 do 808 zgoraj).

950

Poudariti je treba, da je ugotovitev obstoja obrnjenega plačila toliko manj očitna v zvezi s sporazumom o licenci, ker tak sporazum pripelje do finančnega prenosa ne z družbe proizvajalke originalnega zdravila na družbo proizvajalko generičnih zdravil, ampak z družbe proizvajalke generičnih zdravil na družbo proizvajalko originalnega zdravila. Tako pri sporazumu o licenci pridobitelj plača licenčnino imetniku patenta.

951

Vendar pride do prenosa vrednosti z družbe proizvajalke originalnega zdravila na družbo proizvajalko generičnih zdravil, ker licenčnina, plačana imetniku patenta, pomeni nadomestilo za korist, ki jo ima družba proizvajalka generičnih zdravil od sporazuma o licenci, in sicer za dovoljenje, da patent uporabi za vstop na trg brez tveganja.

952

Zato mora Komisija dokazati, da je to nadomestilo nenormalno nizko, in sicer tako nizko, da ga ni mogoče pojasniti zgolj na podlagi premislekov v zvezi z ekonomsko vrednostjo premoženja, ki je predmet pogodbe (glej točko 806 zgoraj), in da sporazum o licenci torej vključuje obrnjeno plačilo v korist družbe proizvajalke generičnih zdravil.

953

To, da zadevna transakcija ni bila sklenjena pod običajnimi tržnimi pogoji, mora biti toliko jasneje razvidno, da se ugotovi zadostna škodljivost za to, da se sporazum o poravnavi opredeli kot omejevanje konkurence zaradi cilja, ker sporazum o licenci ublaži za konkurenco omejujočo naravo klavzul o netrženju in o neizpodbijanju, ki ju vsebuje prvo navedeni sporazum.

954

Klavzula o netrženju namreč vsaj delno ostane brez posledic. Sporazum o licenci celo presega zgolj delno nevtralizacijo posledic te klavzule, ker spodbuja vstop generičnega zdravila na trg, tako da odpravlja tveganje sodnih postopkov, ki je povezano s patentom.

955

Glede klavzule o neizpodbijanju je treba navesti, da se njene omejujoče posledice sicer ohranijo, vendar so omejene zaradi dejstva, da licenca omogoča vstop na trg brez tveganja sodnih postopkov. Če pa je za družbo proizvajalko generičnih zdravil bistveno, da lahko izpodbija veljavnost patenta, ko na trg vstopi s tveganjem, to velja manj, ko ji družba proizvajalka originalnega zdravila dovoli vstop na ta trg prek sporazuma o licenci.

956

V tej fazi analize je treba spomniti, da je v okviru sporazumov o poravnavi patentnih sporov opredelitev takega akta kot omejevanje konkurence zaradi cilja pogojena s tem, da v sporazumu o poravnavi hkrati obstajata spodbujevalna ugodnost za družbo proizvajalko generičnih zdravil in s tem povezana omejitev prizadevanj te družbe za konkuriranje družbi proizvajalki originalnega zdravila (glej točko 272 zgoraj). Iz zgornjih preudarkov pa je razvidno, da sta ta elementa, ko gre za sporazum o licenci, ublažena ali ju celo ni, tako da zadostne škodljivosti za dobro delovanje običajne konkurence (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točki 49 in 50 ter navedena sodna praksa) ni lahko ugotoviti.

957

Dodati je treba, da izjema, omenjena zgoraj v točki 943, ni v nasprotju niti z dejstvom, da vezanost sporazuma o licenci in klavzule o neizpodbijanju spada med omejitve, ki so izključene iz izjeme, določene v členu 2 Uredbe Komisije (ES) št. 772/2004 z dne 27. aprila 2004 o uporabi člena [101(3) PDEU] za skupine sporazumov o prenosu tehnologije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 74), niti s sodno prakso Sodišča, kot je bila vpeljana s sodbo z dne 25. februarja 1986, Windsurfing International/Komisija (193/83, EU:C:1986:75, točki 89 in 92), in natančneje pojasnjena s sodbo z dne 27. septembra 1988, Bayer in Maschinenfabrik Hennecke (65/86, EU:C:1988:448).

958

Namreč, prvič, v skladu s členom 5 Uredbe št. 772/2004 vezanost sporazuma o licenci in klavzule o neizpodbijanju spada med omejitve, ki so izključene iz izjeme, določene v členu 2 te uredbe. Vendar se ta izjema in ta izključitev v skladu s členoma 2 in 5 navedene uredbe uporabljata le, če zadevni sporazumi vsebujejo omejitve konkurence, ki jih zajema člen 101(1) PDEU. Zato dejstvo, da je vezanost sporazuma o licenci in klavzule o neizpodbijanju med omejitvami, ki so izključene iz izjeme, določene v členu 2 Uredbe št. 772/2004, ne omogoča sklepanja, da taka vezanost vsekakor pomeni omejevanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU in zlasti omejevanje zaradi cilja.

959

V zvezi s tem je Sodišče odločilo, da je odobritev uporabe člena 101(3) PDEU za določen sporazum sicer pogojena s predhodnim priznanjem, da ta sporazum spada k prepovedi, uvedeni s členom 101(1) PDEU, vendar možnost iz odstavka 3, da se ta uporaba odobri po skupinah, ne more pomeniti, da bo določen sporazum, ki spada v te skupine, zaradi tega nujno izpolnjeval pogoje iz odstavka 1. Tako odobritev skupinske izjeme ne more vključevati nobenega vnaprej izoblikovanega stališča, tudi implicitnega, glede katerega koli sporazuma, ki se obravnava posamično (sodba z dne 13. julija 1966, Italija/Svet in Komisija, 32/65, EU:C:1966:42, str. 590).

960

Drugič, Sodišče je resda odločilo, da klavzula sporazuma o licenci, ki določa, da se veljavnost patenta ne sme izpodbijati, ni združljiva s členom 101(1) PDEU. Dodalo je, da taka klavzula očitno ne spada v okvir konkretnega predmeta patenta, ki ga ni mogoče razlagati tako, da zagotavlja varstvo tudi pred tožbami, katerih namen je izpodbijati veljavnost patenta, glede na to, da je v javnem interesu odprava kakršnih koli ovir za gospodarsko dejavnost, ki lahko izhajajo iz nepravilno podeljenega patenta (sodba z dne 25. februarja 1986, Windsurfing International/Komisija, 193/83, EU:C:1986:75, točki 89 in 92).

961

Vendar je Sodišče v sodbi, izdani dve leti pozneje v zadevi, ki se je nanašala na sporazum o poravnavi spora, omililo stališče, ki ga je zavzelo v sodbi z dne 25. februarja 1986, Windsurfing International/Komisija (193/83, EU:C:1986:75), pri čemer je takrat odločilo le, da je klavzula o neizpodbijanju lahko glede na pravni in gospodarski okvir omejujoča za konkurenco v smislu člena 101(1) PDEU (sodba z dne 27. septembra 1988, Bayer in Maschinenfabrik Hennecke, 65/86, EU:C:1988:448, točka 16). Čeprav je v isti sodbi poleg tega zavrnilo predlog Komisije, v skladu s katerim vstavitev klavzule o neizpodbijanju ne spada več k prepovedi iz člena 101(1) PDEU, če je zadevni sporazum namenjen končanju spora, ki poteka pred sodiščem, pa ni ugotovilo, da vsak sporazum o poravnavi, ki vsebuje tako klavzulo, spada k prepovedi iz člena 101(1) PDEU.

962

Res je, da so pridobitelji v okviru sporazuma o licenci, kot izhaja iz točke 112 Smernic iz leta 2004 o sporazumih o prenosu tehnologije, „običajno najprimernejši za ugotovitev, ali je pravica intelektualne lastnine veljavna ali ne“, in torej za izpodbijanje te pravice. To je razlog, ki utemeljuje to, da je vezanost sporazuma o licenci in klavzule o neizpodbijanju načeloma prepovedana (sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Darmona v zadevi Bayer in Maschinenfabrik Hennecke, 65/86, EU:C:1987:336, točka 8). Toda ko se sporazum o licenci sklene v okviru poravnave resničnega spora med zadevnima strankama pred sodiščem, je pridobitelj že imel priložnost izpodbijati veljavnost zadevnega patenta, in če na koncu privoli – ne da bi bil k temu spodbujen – v klavzulo o neizpodbijanju (in klavzulo o netrženju), to stori zato, ker meni, da je patent veljaven. V teh posebnih okoliščinah poravnave, v skladu s katero se stranki nazadnje dogovorita za priznanje veljavnosti patenta, se razlog, ki utemeljuje to, da je vezanost sporazuma o licenci in klavzule o neizpodbijanju prepovedana, torej ne zdi več upošteven, če sporazum o poravnavi temelji na tem, da stranki sporazuma priznavata veljavnost zadevnega patenta, in ne na spodbudi, dani pridobitelju za privolitev v klavzulo o neizpodbijanju (in klavzulo o netrženju).

963

Iz navedenega izhaja, da ob obstoju resničnega spora, ki je potekal med zadevnima strankama pred sodiščem, in sporazuma o licenci, ki je očitno v neposredni zvezi s poravnavo tega spora, vezanost tega sporazuma na sporazum o poravnavi ne pomeni resnega indica o obstoju obrnjenega plačila. V takem primeru lahko Komisija torej na podlagi drugih indicev dokaže, da sporazum o licenci ni transakcija, ki bi bila sklenjena pod običajnimi tržnimi pogoji, in tako prikriva obrnjeno plačilo (v smislu tega izraza na področju stranskih sporazumov glej točko 804 zgoraj).

964

Z vidika zgornjih preudarkov je treba ugotoviti, ali je Komisija v obravnavanem primeru lahko pravilno ugotovila, da je opredelitev omejevanja zaradi cilja mogoče uporabiti za sporazuma o poravnavi in o licenci, sklenjena med družbama Servier in Krka.

965

Na prvem mestu je treba preveriti, ali so obstajali resnični spori in ali je bil sporazum o licenci očitno v dovolj neposredni zvezi s poravnavo teh sporov, da je bila njegova vezanost na sporazum o poravnavi utemeljena.

966

V zvezi s tem je treba navesti, prvič, da so obstajali resnični spori, ki so v času podpisa sporazuma potekali med družbama Servier in Krka, ter da so bili ti spori končani na podlagi sporazuma o poravnavi, ki v členu I(i) in (ii) določa, da morata obe stranki odstopiti od tekočih postopkov med njima.

967

Leta 2004 je namreč deset družb proizvajalk generičnih zdravil, med katerimi je bila družba Krka, pri EPU vložilo ugovore zoper patent 947, da bi dosegle njegovo popolno razveljavitev, pri čemer so se sklicevale na razloge, ki so se nanašali na neobstoj novosti in inventivne ravni ter na nezadostnost razkritja izuma. Po manjših spremembah prvotnih patentnih zahtevkov družbe Servier je oddelek za ugovore pri EPU 27. julija 2006 potrdil veljavnost tega patenta. Zoper odločbo EPU z dne 27. julija 2006 je nato sedem družb vložilo pritožbe. Družba Krka je v skladu s sporazumom o poravnavi, sklenjenim z družbo Servier, 11. januarja 2007 odstopila od postopka ugovora.

968

Poleg tega je družba Servier v Združenem kraljestvu 28. julija 2006 pri High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) zoper družbo Krka vložila tožbo zaradi kršitve patenta 340. 2. avgusta 2006 je zoper družbo Krka vložila še tožbo zaradi kršitve patenta 947 in predlog za izdajo začasne odredbe. Družba Krka je 1. septembra 2006 vložila nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti patenta 947, 8. septembra 2006 pa še drugo nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti patenta 340. High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) je 3. oktobra 2006 ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila družba Servier, in zavrnilo predlog, ki ga je 1. septembra 2006 vložila družba Krka. V skladu s sporazumom o poravnavi, ki sta ga sklenili stranki, je bil 1. decembra 2006 postopek, ki je potekal, ustavljen, začasna odredba pa je bila razveljavljena.

969

Drugič, tako sporazum o poravnavi kot sporazum o licenci sta imela zvezo z zadevnimi spori. Sporazum o poravnavi ter zlasti klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, ki ju je vseboval, so bili namreč omejeni na področje uporabe patentov, ki sta bila predmet sporov med družbama Servier in Krka. Sporazum o licenci pa se je nanašal na patent 947 in je bil torej prav tako v neposredni zvezi s temi spori.

970

Tretjič, v času sklenitve sporazumov o poravnavi in o licenci so obstajali skladni indici, na podlagi katerih sta lahko stranki menili, da je patent 947 veljaven (glej točki 967 in 968 zgoraj).

971

Četrtič, čeprav sta družbi Servier in Krka že imeli stike pred odločbo EPU z dne 27. julija 2006, s katero je bila potrjena veljavnost patenta 947 (glej med drugim točko 837 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ti stiki niso pripeljali do dogovora (točke od 856 do 859 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in nova pogajanja so se začela šele po sprejetju te odločbe (točka 898 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Odločba EPU z dne 27. julija 2006 o potrditvi veljavnosti patenta 947 je bila torej najmanj eden od sprožilnih vzrokov, ki so pripeljali do sporazumov o poravnavi in o licenci.

972

Tako je treba glede na obseg določb sporazuma o poravnavi in sporazuma o licenci ter glede na okvir, v katerem sta bila ta sporazuma sklenjena, ugotoviti, da je bila vezanost teh dveh sporazumov utemeljena in zato ne pomeni resnega indica o obstoju obrnjenega plačila družbe Servier družbi Krka, do katerega bi pripeljal sporazum o licenci (glej točko 948 zgoraj).

973

V teh okoliščinah je treba na drugem mestu preveriti, ali je Komisija v obravnavanem primeru uspela na podlagi drugih indicev ali dokazov, in ne le na podlagi vezanosti sporazuma o licenci in sporazuma o poravnavi, dokazati, da sporazum o licenci ni bil sklenjen pod običajnimi tržnimi pogoji (glej točki 949 in 963 zgoraj).

974

V zvezi s tem je treba navesti, da ni sporno, da v nasprotju z drugimi sporazumi, ki so bili predmet izpodbijanega sklepa, niti sporazum o poravnavi niti sporazum o licenci nista pripeljala do finančnega prenosa z družbe Servier na družbo Krka.

975

Sporazum o licenci je celo določal, da bo družba Krka družbi Servier plačevala licenčnino v višini 3 % neto vrednosti svojih prodaj.

976

Licenčnina resda pomeni nadomestilo za korist, ki jo ima družba proizvajalka generičnih zdravil od sporazuma o licenci, in sicer za dovoljenje, da uporabi patent za vstop na trg brez tveganja. Vendar je Komisija morala dokazati, da je bilo to nadomestilo nenormalno nizko in da je sporazum o licenci torej pripeljal do obrnjenega plačila v korist družbe Krka.

977

Čeprav je Komisija v izpodbijanem sklepu predložila več indicev, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je bil sporazum o licenci ugoden za poslovne interese družbe Krka (točke od 1738 do 1744 in zlasti točka 1739 obrazložitve izpodbijanega sklepa), pa ni dokazala, da je bila triodstotna stopnja licenčnine nenormalno nizka, in sicer tako nizka, da je ni mogoče pojasniti zgolj na podlagi premislekov v zvezi z ekonomsko vrednostjo patenta, ki je bil predmet licence (glej točko 952 zgoraj).

978

Glede okoliščine, ki jo zatrjuje Komisija, da je bila stopnja licenčnine veliko nižja od poslovnega izida iz poslovanja družbe Servier za leto 2007 v Češki republiki, na Madžarskem in Poljskem, ni nujno nenormalno, da višina poslovnega presežka, ki predstavlja bruto dobiček iz neke dejavnosti, močno presega stopnjo licenčnine sporazuma o licenci, ki predstavlja zgolj ceno pravice do uporabe patenta.

979

Iz istega razloga je mogoče zavrniti tudi trditev Komisije, da je licenčnina predstavljala manjši del stopenj dobička družbe Krka. A fortiori, družba proizvajalka generičnih zdravil ne bi imela nobenega interesa za sklenitev sporazuma o licenci, če ji višina licenčnine ne bi omogočala, da doseže dovolj visoko stopnjo dobička.

980

Nazadnje, ne zdi se nenormalno, da je stopnja licenčnine za patent, ki ga je uporabljala družba Krka, izračunana na podlagi prodajne cene izdelka družbe Krka, in ne podlagi prodajne cene izdelka družbe Servier.

981

Vsi ti elementi, tudi če se upoštevajo skupaj, lahko dokazujejo kvečjemu to, da je bila cena licence, podeljene družbi Krka, ugodna za njene poslovne interese, ne zadostujejo pa za dokaz, da zadevna transakcija ni bila sklenjena pod običajnimi tržnimi pogoji, in to toliko bolj, ker je sporazum o licenci določal, da bo lahko družba Servier še naprej tržila svoj izdelek v sedmih državah članicah, za katere je veljala licenca, in sicer ali neposredno, ali prek ene od svojih povezanih družb, ali celo prek ene same tretje osebe na posamezno državo. Podeljena licenca torej ni bila izključna, zaradi česar je bila za družbo Krka manj ugodna, ker je obstajalo tveganje, da se bo njen izdelek znašel v konkurenci z drugim generičnim izdelkom, ne glede na to, ali bi tega tržila ali proizvajala družba Servier ali tretja oseba.

982

Dodati je treba, da je Komisija na obravnavi sama navedla, da ne izpodbija tega, da je bila licenčnina v skladu s tržnimi praksami. Že s tem, da je v izpodbijanem sklepu navedla – sicer res dodatno – da „je za analizo bolj kot nizka stopnja licenčnin bistveno to, da je bila edina licenca podeljena v zameno za zavezo o nevstopu na več drugih trgov z omejenim dostopom oziroma neizpodbijanju patentov družbe Servier na teh drugih trgih“ (opomba 2354), je Komisija pokazala, da okoliščini, da je bila transakcija lahko sklenjena pod običajnimi tržnimi pogoji, zmotno pripisuje le drugoten pomen.

983

Iz preudarkov, predstavljenih zgoraj v točkah od 977 do 982, izhaja, da Komisija ni dokazala, da je bila triodstotna stopnja licenčnine, določena v sporazumu o licenci, nenormalno nizka, in sicer tako nizka, da je ni mogoče pojasniti zgolj na podlagi premislekov v zvezi z ekonomsko vrednostjo patenta, ki je bil predmet licence. Komisija zato ni dokazala, da sporazum o licenci ni bil transakcija, ki bi bila sklenjena pod običajnimi tržnimi pogoji.

984

Posledično Komisija ni dokazala obstoja obrnjenega plačila, ki bi izhajalo iz podelitve licence za nenormalno nizko ceno (glej točko 803 zgoraj) in ki bi, ker ne bi bilo namenjeno nadomestitvi stroškov, ki so del poravnave spora (glej točko 809 zgoraj), pomenilo spodbudo.

985

Iz tega sledi, da Komisija v obravnavanem primeru ni mogla upravičeno ugotoviti obstoja omejevanja konkurence, ki bi izkazovalo zadostno škodljivost, da bi se lahko opredelilo kot omejevanje zaradi cilja.

986

Zgornje ugotovitve ni mogoče ovreči z drugimi elementi, ki jih je Komisija upoštevala v izpodbijanem sklepu.

987

Prvič, tudi ob predpostavki, da je bil sporazum o licenci spodbujevalen, ker je v zadevnih sedmih državah članicah – to je na delu trga, za katerega Komisija ni ugotovila obstoja kršitve – omogočil vzpostavitev ugodnega duopola med družbama Servier in Krka, kot je Komisija navedla v izpodbijanem sklepu (glej zlasti točke 1728, 1734 in 1742 obrazložitve), tak duopol ni bil posledica samega sporazuma, temveč je bil rezultat odločitev družb Servier in Krka, sprejetih po njegovi sklenitvi, in sicer, glede družbe Servier, odločitve, da ne bo podelila licence še kateri drugi družbi proizvajalki generičnih zdravil ali da ne bo sama tržila lastne generične različice perindoprila po nizki ceni (točka 1727 obrazložitve izpodbijanega sklepa), in, glede družbe Krka, odločitve, da ne bo uporabljala agresivne cenovne politike (točka 1744 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

988

Omejevanje zaradi cilja, ki ga je ugotovila Komisija, zlasti spodbuda, ki je eden od pogojev za to omejevanje (glej točko 272 zgoraj), pa se nanaša na sporazuma o poravnavi in o licenci, sklenjena med družbama Servier in Krka, in ne na prakse, ki so se uporabljale po teh sporazumih in niso bile določene z njima.

989

Tudi če bi bilo zadevni duopol mogoče šteti za izvajanje zadevnih sporazumov, bi bilo treba spomniti, da Komisija in sodišče Unije pri preučitvi, ali ima sporazum cilj omejevanja, in zlasti v okviru upoštevanja njegovega gospodarskega in pravnega okvira ne moreta popolnoma spregledati potencialnih posledic tega sporazuma (glej sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 304). Vendar iz sodne prakse izhaja tudi, da ugotavljanje obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja ne sme – zlasti pod pretvezo preučevanja gospodarskega in pravnega okvira zadevnega sporazuma – voditi do presoje posledic tega sporazuma, sicer bi razlikovanje med ciljem in posledico v obliki omejevanja konkurence, vzpostavljeno v členu 101(1) PDEU, izgubilo polni učinek (glej točko 221 zgoraj). Tako mora biti za preveritev konkretne zmožnosti sporazuma, da ima omejujoče posledice za konkurenco, ki je značilna za sporazume s protikonkurenčnim ciljem, analiza potencialnih posledic sporazuma omejena na tiste posledice, ki izhajajo iz objektivno predvidljivih podatkov na dan sklenitve navedenega sporazuma (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi ING Pensii, C‑172/14, EU:C:2015:272, točka 84; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točke od 80 do 82).

990

V obravnavanem primeru pa zadevne potencialne posledice, ki se zatrjujejo, to je duopol, ki ga zatrjuje Komisija, temeljijo na hipotetičnih okoliščinah, ki torej niso objektivno predvidljive na dan sklenitve sporazuma.

991

Vsekakor je Komisija v točki 1752 obrazložitve izpodbijanega sklepa ob sklicevanju na prakse zasičenja lekarniških zalog in na pritožbo pri poljskih organih, v kateri se je zatrjeval obstoj nelojalne konkurence, navedla, da „bi bilo držo družbe Servier do družbe Krka na sedmih trgih, ki so bili predmet licence, le s težavo mogoče opisati kot sodelovalno“. Kot je poleg tega razvidno iz točke 1728 obrazložitve izpodbijanega sklepa, duopol, ki ga je opisala Komisija, med družbama Servier in Krka ni izključeval določene konkurence med tema podjetjema.

992

Drugič, po navedbah Komisije je bil sporazum o licenci v obravnavanem primeru spodbujevalen, ker je omogočal, da družba Krka brez tveganja vstopi na nekatere trge v zameno za njeno izključitev z drugih trgov. S tega vidika naj bi bilo, ko je področje uporabe klavzul o neizpodbijanju ali o netrženju širše od področja uporabe sporazuma o licenci in tako med tema sporazumoma obstaja neskladje oziroma „asimetrija“ – glede na izraz, ki ga je Komisija uporabila v točkah 1706 in 1736 obrazložitve izpodbijanega sklepa – potem mogoče sklepati o obstoju spodbude, ker je namen sporazuma o licenci z omogočanjem, da družba proizvajalka generičnih zdravil brez tveganja vstopi na nekatere dele trga, v resnici to družbo spodbuditi, da privoli v umik z drugih delov trga, kar koristi družbi proizvajalki originalnega zdravila.

993

Take utemeljitve ni mogoče sprejeti.

994

Najprej, pristop, ki ga predlaga Komisija in v skladu s katerim lahko že samo sklenitev, tudi pod običajnimi tržnimi pogoji, sporazuma o licenci, vezanega na sporazum o poravnavi, ki vsebuje omejujoče klavzule, pomeni spodbudo, bi pripeljal do nesmiselne rešitve, saj v tem primeru širše ko bi bilo področje uporabe sporazuma o licenci, večja bi bila spodbuda in torej lažje bi se sklepalo o obstoju omejevanja zaradi cilja, razen če bi bilo področje uporabe sporazuma o licenci popolnoma enako področju uporabe sporazuma o poravnavi.

995

Toda širše ko je področje uporabe sporazuma o licenci, zlasti v primerjavi s področjem uporabe sporazuma o poravnavi, na katerega je vezan, tem bolj je ta sporazum o licenci ugoden za konkurenco ob upoštevanju za konkurenco ugodnih posledic licence, ki spodbuja vstop družbe proizvajalke generičnih zdravil na trg ter zmanjšuje za konkurenco omejujočo naravo klavzul o netrženju in o neizpodbijanju, vključenih v sporazum o poravnavi (glej točki 954 in 955 zgoraj).

996

V zvezi s tem je mogoče ugotoviti, da je generalni pravobranilec N. Wahl v sklepnih predlogih v zadevi CB/Komisija (C‑67/13 P, EU:C:2014:1958, točka 55) navedel, da je formalistični pristop, ki pripelje do opredelitve omejevanja zaradi cilja, mogoče zavzeti samo v zvezi z ravnanjem, za katero je mogoče sklepati, da njegove negativne posledice za konkurenco izničijo pozitivne.

997

Prav tako se s tezo Komisije, ki vodi do tega, da mora imetnik patenta skleniti sporazum o licenci, ki zajema celotno ozemlje, za katero se uporabljajo omejujoče klavzule sporazuma o poravnavi, ne spoštujejo pravice intelektualne lastnine imetnika patenta in zlasti polje proste presoje, ki ga ima v zvezi s podelitvijo licence (za primer, v katerem ima imetnik patenta prevladujoč položaj, glej sodbo z dne 17. septembra 2007, Microsoft/Komisija, T‑201/04, EU:T:2007:289, točka 331). S to tezo se tudi ne spoštuje polje proste presoje, ki ga morata imeti stranki v sporu, da v dobri veri sporazumno rešita ta spor.

998

Poleg tega sklenitev „asimetričnega“ sporazuma o licenci za družbo proizvajalko generičnih zdravil, ki ne priznava veljavnosti zadevnega patenta, ne pomeni nujno zadostne ugodnosti za to, da bi privolila v klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju. Da je ugodnost, ki izhaja iz sklenitve takega sporazuma, mogoče šteti za spodbujevalno, bi morala ta ugodnost tej družbi zagotavljati nadomestilo za gotovo izgubo pričakovanega dobička zaradi privolitve v poravnavo, ki vključuje klavzule, ki ji prepovedujejo vstop na nekatere geografske dele trga. Za družbo, ki ne verjame zares v veljavnost patenta in ki je sposobna vstopiti na celoten trg, zajet s klavzulama o netrženju in o neizpodbijanju, licenca, katere ozemeljski obseg je bolj omejen od področja uporabe navedenih klavzul, namreč ne pomeni ekonomsko zadovoljive rešitve, ki bi jo lahko spodbudila k privolitvi vanju. Licenca navedeni družbi resda delno odpira trg, ki ga zajema patent, ker ji daje možnost, da na tem delu trga doseže pričakovani dobiček, vendar če ni dokazano, da je stopnja licenčnine za to licenco za navedeni del trga nenormalno nizka, zadevna licenca tej družbi ne zagotavlja nobenega nadomestila glede preostalih delov trga, na katerih bi lahko ustvarila dobiček v primeru razveljavitve oziroma ugotovitve ničnosti patenta in do katerih ji je dostop zdaj prepovedan.

999

V obravnavanem primeru dobiček, na katerega je družba Krka računala na od 18 do 20 trgih, za katere se sporazum o licenci ni uporabljal, še zdaleč ni bil zanemarljiv. Komisija v izpodbijanem sklepu namreč navaja, da je bil dobiček od trgov Zahodne Evrope približno enak dobičku od treh največjih izmed sedmih trgov, ki jih je zajemal sporazum o licenci (opomba 2348). Čeprav je