10.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/23

1.

Ali za utemeljitev ugleda blagovne znamke Skupnosti za namene člena 4(3) Direktive 2008/95/ES (1) o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (v nadaljevanju: Direktiva) lahko zadostuje njen ugled v eni državi članici tudi v primeru, da je bila prijava za registracijo nacionalne blagovne znamke, zoper katero je bil vložen ugovor na podlagi tega ugleda, vložena v drugi državi članici?

2.

Ali je v okviru ozemeljskih meril, ki se uporabijo za preučitev ugleda blagovne znamke Skupnosti, mogoče uporabiti načela, ki jih je Sodišče Evropske unije oblikovalo v zvezi z resno in dejansko rabo blagovne znamke Skupnosti?

3.

Ali je v primeru, da imetnik prejšnje blagovne znamke Skupnosti utemelji ugled blagovne znamke Skupnosti v drugih državah članicah – ki zavzemajo znaten del ozemlja Evropske unije – kot je ta, v kateri je bila vložena prijava za registracijo nacionalne blagovne znamke, mogoče zahtevati tudi, da ne glede na to predloži še zadosten dokaz za njen ugled v tej državi članici?

4.

Če je odgovor na prejšnje vprašanje nikalen, ali glede na posebnosti notranjega trga lahko pride do tega, da blagovne znamke, ki se intenzivno uporablja v znatnem delu Evropske unije, upoštevni nacionalni potrošnik ne pozna in zato ni izpolnjen drugi pogoj za obstoj razloga, ki v skladu z določbami člena 4(3) Direktive onemogoča registracijo, saj ni tveganja, da bosta oškodovana ali neupravičeno izkoriščena ugled ali razlikovalni značaj? Če je tako, obstoj katerih okoliščin mora dokazati imetnik blagovne znamke Skupnosti, da se lahko šteje, da je ta pogoj izpolnjen?