1

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska z zahtevo, da mora imeti prosilec za pomoč za vzdrževanega otroka ali za davčni dobropis za vzdrževanega otroka pravico do prebivanja v tej državi članici, ni izpolnilo obveznosti iz člena 4 Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72).

2

Člen 1(j) in (z) Uredbe št. 883/2004 vsebuje ti opredelitvi:

„V tej uredbi:

[…]

[…]

3

Člen 3(1)(j) te uredbe določa:

„Ta uredba se uporablja za vso zakonodajo v zvezi z naslednjimi področji socialne varnosti:

[…]

4

Člen 4 navedene direktive z naslovom „Enako obravnavanje“ določa:

„Če v tej uredbi ni določeno drugače, imajo osebe, za katere se uporablja ta uredba, enake pravice in obveznosti po zakonodaji vsake države članice, kot državljani te države članice.“

5

Člen 11(1) in (3) te uredbe določa:

„1.   Za osebe, za katere se uporablja ta uredba, velja zakonodaja ene same države članice. Ta zakonodaja se določi v skladu s tem naslovom.

[…]

3.   V skladu s členi [od] 12 do 16 velja:

[…]

6

Člen 67 Uredbe št. 883/2004 določa:

„Oseba je upravičena do družinskih dajatev v skladu z zakonodajo pristojne države članice, tudi za družinske člane, ki stalno prebivajo v drugi državi članici, kakor da bi stalno prebivali v prvi državi članici. […]“

7

Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L 284, str. 1), v členu 11, naslovljenem „Elementi za določitev stalnega prebivališča“, določa:

„1.   Če se stališča nosilcev dveh ali več držav članic o določitvi stalnega prebivališča osebe, za katero se uporablja osnovna uredba, razlikujejo, ti nosilci sporazumno določijo središče interesov zadevne osebe na podlagi celostne ocene vseh razpoložljivih informacij v zvezi z ustreznimi dejstvi, med katerimi so lahko:

2.   Kadar se zaradi različnih meril na podlagi ustreznih dejstev iz odstavka 1 nosilci ne morejo sporazumeti, se kot odločilen za določitev dejanskega stalnega prebivališča osebe šteje njen namen, kot je razviden iz teh dejstev in okoliščin, zlasti razlogov za njeno selitev.“

8

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46), v členu 7, naslovljenem „Pravica do prebivanja za več kot tri mesece“, določa:

„1.   Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju, daljšem od treh mesecev če:

[…]

3.   Za namene odstavka 1(a) državljan Unije, ki ni več delavec ali samozaposlena oseba, ohrani status delavca ali samozaposlene osebe v naslednjih primerih:

[…]“

9

Člen 14, od (1) do (3), te direktive določa:

„1.   Državljani Unije in njihovi družinski člani imajo pravico do prebivanja, predvideno v členu 6, dokler ne postanejo nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici.

2.   Državljani Unije in njihovi družinski člani imajo pravico do prebivanja, predvideno v členih 7, 12 in 13, dokler izpolnjujejo pogoje določene v teh členih.

V posebnih primerih, v katerih obstaja utemeljen dvom, ali državljan Unije ali njegovi/njeni družinski člani izpolnjujejo pogoje, navedene v členih 7, 12 in 13, lahko države članice preverijo, če so ti pogoji izpolnjeni. To preverjanje se ne izvaja sistematično.

3.   Ukrep izgona ne sme [biti] samodejno posledica uveljavljanja sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici s strani državljana Unije ali njegovih ali njenih družinskih članov.“

10

Člen 15(1) te direktive določa:

„Postopki, predvideni v členih 30 in 31, se po analogiji uporabijo pri vseh odločanjih v zvezi z omejevanjem prostega pretoka državljanov Unije in njihovih družinskih članov iz drugih razlogov razen javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja“.

11

Člen 24 te direktive z naslovom „Enako obravnavanje“ določa:

„1.   Ob upoštevanju posebnih določb, ki so izrecno predvidene v Pogodbi in sekundarni zakonodaji, bi morali vsi državljani Unije, ki na podlagi te direktive prebivajo na ozemlju države članice gostiteljice, uživati enako obravnavanje kot državljani te države članice v okviru Pogodbe. Uživanje te pravice se razširi na družinske člane, ki niso državljani države članice in ki imajo pravico do prebivanja ali do stalnega prebivanja.

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 država članica gostiteljica ni dolžna podeliti pravice do socialne pomoči v prvih treh mesecih prebivanja ali, kjer ustreza, v daljšem obdobju, predvidenem v členu 14(4)(b), niti ni dolžna, pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivališča, dodeliti pomoči za vzdrževanje v času študija, vključno s poklicnim usposabljanjem, ki obsega študentske pomoči ali študentska posojila, drugim osebam, razen delavcem, samozaposlenim osebam, osebam, ki ohranijo takšen status in članom njihovih družin.“

12

Člen 141 Social Security Contributions and Benefits Act 1992 (zakon iz leta 1992 o prispevkih in dajatvah za socialno varnost, v nadaljevanju: zakon iz leta 1992), določa:

„Oseba, ki skrbi za enega ali več otrok ali upoštevne mlade osebe v določenem tednu, je v skladu z določbami tega poglavja tega zakona upravičena do pomoči za ta teden in za otroka ali vsakega od otrok ali za upoštevne mlade osebe, za katere skrbi.“

13

Pomoč iz člena 141 zakona iz leta 1992 (v nadaljevanju: pomoč za vzdrževanega otroka) je dajatev, katere namen je v glavnem kriti del stroškov, ki jih ima tisti, ki skrbi za enega ali več otrok. Pomoč se lahko plača za vsakega otroka, pri čemer je znesek, izplačan za prvega otroka, višji od tistega, ki se izplača za naslednje. Ta pomoč je univerzalna dajatev, za katero se ne plačujejo prispevki in katere stroški se na splošno krijejo z davki. Prosilci za pomoč za vzdrževanega otroka, ki imajo višje dohodke, pa morajo plačati davek, s katerim povrnejo znesek, ki je največ enakovreden prejeti dajatvi.

14

Člen 146 zakona iz leta 1992 določa:

„1.   Nobena tedenska pomoč za vzdrževanega otroka se ne izplača za otroka ali mladostnika, ki se lahko upošteva, razen če je ta med zadevnim tednom v Veliki Britaniji.

2.   Nihče ne more zahtevati tedenske pomoči za vzdrževanega otroka, razen če je med zadevnim tednom v Veliki Britaniji.

3.   Lahko se določijo okoliščine, v katerih je treba katero koli osebo za namene pododdelka (1) ali (2) obravnavati, kot da je oz. da je ni v Veliki Britaniji.“

15

Pravilo št. 23 Child Benefit (General) Regulations 2006 (SI 2006/223) ((splošna) uredba iz leta 2006 s področja pomoči za vzdrževanega otroka, v nadaljevanju: uredba iz leta 2006) določa:

16

Enakovredne določbe obstajajo za prošnje za pomoč za vzdrževanega otroka, vložene na Severnem Irskem. Gre za, prvič, člen 142 Social Security Contributions and Benefits (Northern Ireland) Act 1992 (zakon (Severna Irska) iz leta 1992 o prispevkih in dajatvah za socialno varnost), pri čemer ta določba zahteva, da mora biti prosilec v zadevnem tednu „na Severnem Irskem“, in drugič, pravilo št. 27 (splošne) uredbe iz leta 2006 s področja pomoči za vzdrževanega otroka, ki določa zahteve, podobne tistim, ki so v pravilu št. 23 te uredbe določene za prošnje, vložene v Veliki Britaniji.

17

Tax Credits Act 2002 (zakon iz leta 2002 o davčnem dobropisu) določa sistem davčnega dobropisa za vzdrževanega otroka. Ta sistem je bil uveden – glede na pojasnila, ki jih je Združeno kraljestvo navedlo v odgovoru na tožbo – zaradi združitve pomoči družinam v davčnem in socialnem sistemu znotraj enotne socialne dajatve, pri čemer je navedeni sistem zajemal več oblik že obstoječih pomoči, vezanih na dohodek, v korist otrok. Cilj uvedbe tega zakona naj bi bil boj proti revščini otrok. Davčni dobropis za vzdrževanega otroka se izplača osebi ali osebam, ki so odgovorne za enega ali več otrok (člen 8 zakona iz leta 2002 o davčnem dobropisu). Znesek tega dobropisa je vezan na sredstva zadevnih oseb, pri čemer se dajatve plačujejo glede na število otrok v družini, njihov znesek pa se degresivno zmanjšuje, če dohodki te družine presegajo določen prag. Ta sistem davčnega dobropisa je nadomestil različne dajatve, ki so bile utemeljene z obstojem vzdrževanih otrok in so se izplačevale prejemnikom dajatev, katerih dodelitev in znesek sta bila pogojena s sredstvi prosilcev. Davčni dobropis za vzdrževane otroke je dajatev, katere stroški se na splošno krijejo z davki.

18

Člen 3 zakona iz leta 2002 o davčnem dobropisu, naslovljen, „Prošnje“, določa:

„[…]

[…]

19

Pravilo 3 Tax Credits (Residence) Regulations 2003 (SI 2003/654) (uredba iz leta 2003 o davčnem dobropisu (stalno prebivališče)) določa:

[…]

20

Člen 2 Immigration Act 1971 (zakon iz leta 1971 o priseljevanju) določa:

„Izjava o pravici do prebivanja v Združenem kraljestvu:

1.   V skladu s tem zakonom ima oseba pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu

[…]“

21

Potem ko je prejela številne pritožbe državljanov drugih držav članic, ki so prebivali v Združenem kraljestvu, v katerih so navedli, da jim pristojni organi Združenega kraljestva niso priznali pravice do nekaterih socialnih dajatev z obrazložitvijo, da niso imeli pravice do prebivanja v tej državi članici, je Komisija leta 2008 slednji poslala zahtevo po pojasnilu.

22

Združeno kraljestvo je z dopisoma z dne 1. oktobra 2008 in 20. januarja 2009 potrdilo, da medtem ko se v skladu z nacionalno zakonodajo pravica do prebivanja v tej državi članici podeli vsem državljanom te države članice, se v nekaterih okoliščinah šteje, da državljani drugih držav članic ne uživajo pravice do prebivanja. Po mnenju Združenega kraljestva ta omejitev temelji na pojmu pravice do prebivanja, ki je določena v Direktivi 2004/38, in na omejitvah, ki jih ta določa za navedeno pravico, zlasti na zahtevi, da mora imeti oseba, ki ni delovno aktivna, na voljo zadostna sredstva, da ne postane nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici.

23

Komisija je 4. junija 2010 Združenemu kraljestvu poslala uradni opomin, v katerem je navedla določbe njegove zakonodaje, v katerih je bilo opredeljeno, da morajo prosilci za to, da bi bili upravičeni do nekaterih dajatev, imeti pravico do prebivanja v navedeni državi kot pogoj za to, da se šteje, da običajno prebivajo v Združenem kraljestvu (v nadaljevanju: merilo pravice do prebivanja).

24

Z dopisom z dne 30. julija 2010 je Združeno kraljestvo odgovorilo na uradni opomin z argumentom, da njen nacionalni sistem ni diskriminatoren in da je merilo pravice do prebivanja utemeljeno kot sorazmeren ukrep, s katerim se zagotovi, da se dajatve izplačajo osebam, ki so dovolj vključene v Združeno kraljestvo.

25

Komisija je 29. septembra 2011 poslala obrazloženo mnenje, na katero je Združeno kraljestvo odgovorilo z dopisom z dne 29. novembra 2011.

26

Ker Komisija s tem odgovorom ni bila zadovoljna, je vložila to tožbo.

27

Ob upoštevanju sodbe z dne 19. septembra 2013, Brey (C‑140/12, EU:C:2013:565), se je Komisija odločila, da bo svojo tožbo omejila na pomoč za vzdrževanega otroka in davčni dobropis za vzdrževanega otroka (v nadaljevanju: zadevne socialne dajatve), pri tem pa izključila „posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki“, ki so tudi bile predmet obrazloženega mnenja in ki jih je v skladu s to sodbo Sodišča mogoče opredeliti kot „socialno pomoč“ v smislu člena 7(1)(b) Direktive 2004/38.

28

Glavni očitek Komisije Združenemu kraljestvu je, da je Združeno kraljestvo z zahtevo, da mora prosilec za zadevne socialne dajatve izpolnjevati merilo pravice do prebivanja, da bi se štelo, da običajno prebiva v tej državi članici, dodalo zahtevo, ki v Uredbi št. 883/2004 ni navedena. Zaradi te zahteve, naj bi bile osebe, ki je ne izpolnjujejo, izključene iz kritja, določenega z zakonodajo s področja socialne varnosti v eni od držav članic, kar pa naj bi navedena uredba skušala zagotoviti.

29

Po mnenju Komisije se v skladu s členom 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004 za osebo, ki ni delovno aktivna, uporablja zakonodaja države članice stalnega prebivališča. Člen 1(j) Uredbe št. 883/2004 določa, da v tej uredbi „stalno prebivališče“ pomeni kraj, v katerem oseba običajno prebiva, pri čemer pa ima pojem „običajno prebivališče“ v pravu Unije avtonomen pomen.

30

Po mnenju Komisije v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča in zlasti s točko 29 sodbe z dne 25. februarja 1999, Swaddling (C‑90/97, EU:C:1999:96), ta pojem označuje kraj, v katerem je običajno središče interesov zadevne osebe. Za določitev tega središča interesov bi bilo treba upoštevati zlasti družinski položaj delavca, razloge, iz katerih se je preselil, trajanje in neprekinjenost prebivanja, dejstvo – če gre za tak primer – da ima stalno zaposlitev, in njegov namen, kot izhaja iz vseh upoštevnih okoliščin.

31

Natančneje, ta kraj je treba določiti glede na dejanske okoliščine in na položaj zadevnih oseb, ne glede na njihov pravni status v državi članici gostiteljici in ne glede na to, ali imajo pravico do prebivanja na njenem ozemlju na podlagi, na primer, Direktive 2004/38. Z Uredbo št. 883/2004 naj bi bil tako izrazu „stalno prebivališče“ dan poseben pomen, ki naj ne bi bil odvisen od pomena, ki se mu ga pripisuje v drugih aktih prava Unije ali v nacionalnem pravu, in ki ni podrejen nobenim predhodnim pravnim pogojem.

32

Namen člena 11 Uredbe št. 883/2004 naj ne bi bil uskladitev materialnega prava držav članic, temveč oblikovanje sistema kolizijskih pravil, zaradi katerega je nacionalnim zakonodajalcem odvzeta pristojnost določiti obseg in pogoje za uporabo njihove nacionalne zakonodaje na tem področju. Cilj, ki mu sledi ta sistem, je torej na eni strani zagotoviti, da se uporablja le en sistem socialne varnosti, in na drugi preprečiti, da bi bilo osebam, navedenim v Uredbi št. 883/2004, odvzeto varstvo na področju socialne varnosti, ker ni zakonodaje, ki bi se zanje uporabljala.

33

Podredno, Komisija trdi, da je Združeno kraljestvo, s tem ko je določilo pogoj za pridobitev pravice do določenih dajatev socialne varnosti – kot je merilo pravice do prebivanja – ki ga državljani Združenega kraljestva izpolnjujejo samodejno, ustvarilo položaj neposredne diskriminacije državljanov drugih držav članic ter s tem kršilo člen 4 Uredbe št. 883/2004.

34

Komisija navaja, da je Združeno kraljestvo med predhodnim postopkom spremenilo stališče s tem, da je najprej trdilo, da je merilo pravice do prebivanja le eden od elementov, ki jih je treba preveriti, da se ugotovi, ali določena oseba ima običajno prebivališče v tej državi članici, in pozneje, da gre za ločen pogoj običajnega prebivališča, ki je sicer diskriminatoren, vendar utemeljen.

35

Komisija je v zvezi s tem – pri čemer se je oprla na sklepne predloge generalnega pravobranilca v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. aprila 2010, Bressol in drugi (C‑73/08, EU:C:2010:181) – menila, da merilo pravice do prebivanja pomeni neposredno diskriminacijo na podlagi državljanstva, glede na to, da gre za pogoj, ki se uporablja le za tujce, saj ga državljani Združenega kraljestva, ki prebivajo v Združenem kraljestvu, izpolnjujejo samodejno.

36

Poleg tega, tudi če bi bilo sprejeto, da merilo pravice do prebivanja vodi zgolj do posredne diskriminacije, kot zatrjuje Združeno kraljestvo, to po mnenju Komisije ni navedlo nobenega argumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče šteti, da je zadevno neenako obravnavanje primerno in sorazmerno glede na cilj, ki mu sledi zadevna nacionalna zakonodaja, to je zagotavljanje dejanske povezave med prosilcem za dajatev in državo članico gostiteljico.

37

Komisija poleg tega izpodbija trditev Združenega kraljestva, da osebe, ki delovno niso aktivne, ne bi smele postati breme sistema socialne pomoči države gostiteljice, razen če imajo določeno zadostno povezavo s to državo. Komisija priznava, da se želi država članica gostiteljica prepričati, da med prosilcem za dajatev in to državo obstaja povezava, vendar je v primeru dajatev socialne varnosti zakonodajalec Unije z Uredbo št. 883/2004 določil, kako se preverja obstoj te povezave – in sicer v tem konkretnem primeru na podlagi merila običajnega prebivališča – pri čemer države članice ne smejo spremeniti določb navedene uredbe ali določati dodatnih zahtev.

38

Združeno kraljestvo v odgovoru na tožbo izpodbija glavni očitek Komisije in se med drugim sklicuje na sodbo z dne 19. septembra 2013, Brey (C‑140/12, EU:C:2013:565, točka 44), v kateri je Sodišče torej zavrnilo enake argumente, ki jih Komisija navaja tudi v tej zadevi, ter odločilo, da „načeloma nič ne nasprotuje temu, da se zahteva, da morajo biti za dodelitev socialnih dajatev delovno neaktivnim državljanom Unije izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do zakonitega prebivanja v državi članici gostiteljici“.

39

Združeno kraljestvo pojasnjuje, da je Sodišče prav tako odločilo, da cilj člena 70(4) Uredbe št. 883/2004 – ki določa, tako kot njen člen 11, „kolizijsko pravilo“, katerega namen je preprečiti hkratno uporabo več nacionalnih zakonodaj za enak položaj in zagotoviti, da osebe, za katere velja navedena uredba, ne ostanejo brez zaščite na področju socialne varnosti, ker ni zakonodaje, ki bi se zanje lahko uporabila – ni določiti vsebinske pogoje upravičenosti do zadevnih socialnih dajatev, in sicer posebnih denarnih dajatev, za katere se ne plačujejo prispevki, tako da te pogoje načeloma določi vsaka država članica s svojo zakonodajo. Po mnenju Združenega kraljestva velja enako sklepanje za kolizijsko pravilo, določeno v členu 11 Uredbe št. 883/2004, ki ima za namene določitve zakonodaje, ki se uporablja za prosilca, enako funkcijo kot člen 70(4) te uredbe, ki se nanaša na posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki.

40

V zvezi s podrednim očitkom Komisije, povezanim z obstojem neposredne diskriminacije, navedenim v točki 33 te sodbe, Združeno kraljestvo trdi, da se ta prvič pojavi v tožbi in da ni bil naveden v obrazloženem mnenju, ki ga je naslovila Komisija v okviru predhodnega postopka, tako da bi ga Sodišče moralo razglasiti za nedopustnega.

41

Poleg tega ta država članica trdi, da je Sodišče že večkrat odločilo, da je legitimno od državljanov Evropske unije, ki so delovno neaktivni, zahtevati, da dokažejo, da imajo pravico do prebivanja, kot pogoj, da postanejo upravičeni do dajatev socialne varnosti, in da zakonodajalec Unije v Direktivi 2004/38 državam članicam gostiteljicam izrecno dovoljuje, da za svoje ukrepanje določijo izpolnitev takšnega pogoja, tako da ti državljani ne postanejo nerazumno breme za sistem socialne pomoči teh držav. Načelo enakega obravnavanja iz člena 4 Uredbe št. 883/2004 bi bilo treba razlagati glede na to zahtevo.

42

Nazadnje, Združeno kraljestvo navaja, da je preučitev merila pravice do prebivanja samo ena od treh kumulativnih zahtev, ki morajo biti izpolnjene, da se lahko ugotovi, da prosilec „je“ v Združenem kraljestvu v smislu nacionalne zakonodaje. Izpolnitev drugih dveh, in sicer prisotnost na ozemlju in običajno prebivališče, ni odvisna od državljanstva prosilca, tako da državljan Združenega kraljestva ne bi samodejno izpolnil zahteve, da „je“ v Združenem kraljestvu, na podlagi katere bi postal upravičen do zadevnih socialnih dajatev.

43

Res je sicer, da Združeno kraljestvo priznava, da je izpolnitev teh zahtev enostavnejša v primeru njegovih državljanov kot v primeru državljanov drugih držav članic in da gre za posredno diskriminatoren ukrep. Ta država članica, ki se opira na ugotovitve Sodišča iz točke 44 sodbe z dne 19. septembra 2013, Brey (C‑140/12, EU:C:2013:565), ki se nanaša na podobne okoliščine, pa meni, da je ukrep objektivno utemeljen z nujnostjo varstva javnih financ, upoštevajoč da se zadevne socialne dajatve ne financirajo iz prispevkov upravičencev, temveč iz davkov. Poleg tega ni nobenega znaka, da ukrep ne bi bil sorazmeren z vidika uresničevanja zastavljenega cilja, v skladu z navedbami iz točk od 71 do 78 navedene sodbe Sodišča.

44

Komisija v zvezi z glavnim očitkom v repliki navaja, da se je sodba z dne 19. septembra 2013, Brey (C‑140/12, EU:C:2013:565), nanašala le na uporabo Direktive 2004/38 v zvezi s posebnimi denarnimi dajatvami, za katere se ne plačujejo prispevki in ki imajo značilnosti tako socialne varnosti kot tudi socialne pomoči, medtem ko se obravnavana zadeva nanaša na dve družinski dajatvi v smislu člena 3(1)(j) Uredbe št. 883/2004, to je na prave dajatve socialne varnosti, za katere Direktiva 2004/38 ne velja. Komisija v zvezi s tem poudarja obstoj težave – v točki 44 navedene sodbe – v zvezi z razhajanjem v prevodu med različicama v angleškem in nemškem jeziku, pri čemer prva uporablja besede „social security benefits“ (dajatve socialne varnosti), medtem ko je v drugi, ki je verodostojna različica, uporabljen širši pojem „Sozialleistungen“ (socialne dajatve).

45

Komisija poleg tega trdi, da zakonodaja Združenega kraljestva, namesto da bi spodbujala prosto gibanje državljanov Unije, kar je cilj, ki mu sledi zakonodaja Unije na področju koordinacije sistemov socialne varnosti, tega ne spodbuja, saj določa oviro za navedeno svoboščino v obliki diskriminacije glede na državljanstvo. To bi lahko povzročilo, da oseba ne bi mogla imeti pravice do zadevnih socialnih dajatev niti v državi izvora, v kateri nima več običajnega prebivališča, niti v državi gostiteljici, če tam nima pravice do prebivanja.

46

Nazadnje, kar zadeva očitek, ki je bil naveden podredno, Komisija izpodbija razlago, ki jo je Združeno kraljestvo podalo v zvezi s kolizijskim pravilom iz člena 11 Uredbe št. 883/2004, saj naj bi iz sodbe z dne 19. septembra 2013, Brey (C‑140/12, EU:C:2013:565), izhajalo, da se načelo, v skladu s katerim lahko države članice legitimno uvedejo omejitve, da preprečijo, da bi državljan Unije, ki ga sprejmejo, postal nerazumno breme za njihov sistem socialne pomoči, nanaša le na socialno pomoč in ne tudi na dajatve socialne varnosti.

47

Poleg tega, kar zadeva morebitno upravičenost pogoja, povezanega z merilom pravice do prebivanja, Komisija trdi, da Združeno kraljestvo ni predložilo nobenih dokazov v zvezi s sorazmernostjo tega pogoja glede na cilj nacionalne zakonodaje. Test „pravice do prebivanja“, in sicer preučitev merila pravice do prebivanja, naj bi bil samodejni mehanizem, ki naj bi prosilcem, ki ne izpolnjujejo tega merila, sistematično in neizogibno preprečeval prejemanje dajatev, ne glede na njihov osebni položaj in obseg plačila davkov in plačevanja prispevkov za socialno varnost v Združenem kraljestvu. Ta mehanizem naj zato ne bi dopuščal zapletene posamične presoje, ki jo državam članicam gostiteljicam Sodišče nalaga na podlagi sodbe z dne 19. septembra 20013, Brey (C‑140/12, EU:C:2013:565).

48

V dupliki je Združeno kraljestvo vztrajalo pri tem, da je njegovo nacionalno pravo mogoče uporabiti v skladu s kolizijskim pravilom iz Uredbe št. 883/2004 in da se lahko zgodi, da oseba, ki ima v navedeni državi članici običajno prebivališče, kljub vsemu ne more biti upravičena do zadevnih socialnih dajatev.

49

Kar zadeva razhajanje med jezikovnimi različicami sodbe z dne 19. septembra 2013, Brey (C‑140/12, EU:C:2013:565), Združeno kraljestvo meni, da je izraz „social benefits“ širši od izraza „social security benefits“ in da če je Sodišče v tej sodbi v nemški in francoski različici uporabljalo prvi izraz namesto drugega, ta okoliščina razširi obseg načela, ki ga določa v točki 44 navedene sodbe, in zajema tudi dajatve socialne varnosti. Nikakor pa po mnenju te države članice iz sodbe Brey ne izhaja, da so ugotovitve Sodišča v tej sodbi omejene izključno na posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, kar je bilo poleg tega potrjeno s sodbo z dne 11. novembra 2014, Dano (C‑333/13, EU:C:2014:2358).

50

Poleg tega Združenemu kraljestvu ni jasno, zakaj naj bi bile države članice državljanom Unije, ki nimajo pravice do prebivanja, dolžne plačevati dajatve, kot so zadevne socialne dajatve, ki presegajo jamstvo življenjskega minimuma, saj lahko te dajatve, ker se plačujejo iz davkov, tudi postanejo nesorazmerno breme za javne finance države članice gostiteljice v smislu sodbe z dne 19. septembra 2013, Brey (C‑140/12, EU:C:2013:565), če pa jim niso dolžne plačevati posebnih denarnih dajatev, za katere se ne plačujejo prispevki in ki zagotavljajo ta življenjski minimum.

51

Združeno kraljestvo dodaja, da imajo zadevne socialne dajatve vsekakor značilnosti socialne pomoči, čeprav to ni nujen pogoj za to, da se uporabi načelo, določeno v sodbi z dne 19. septembra 2013, Brey (C‑140/12, EU:C:2013:565), ki se nanaša na „socialne dajatve“ na splošno, tudi za zadevne socialne dajatve. Po mnenju te države članice, je Sodišče v sodbi z dne 11. novembra 2014, Dano (C‑333/13, EU:C:2014:2358), potrdilo, da se samo državljani Unije, ki niso delovno aktivni in katerih prebivanje izpolnjuje zahteve člena 7(1)(b) Direktive 2004/38, lahko v zvezi z dostopom do socialnih dajatev sklicujejo na pravico do enakega obravnavanja kot državljani zadevne države članice.

52

Nazadnje, ta država članica navaja, da je Komisija, s tem ko je prvič v repliki trdila, da je merilo pravice do prebivanja „samodejni mehanizem“, ki ne omogoča presoje okoliščin konkretnega primera, kot zahteva Sodišče v sodbi z dne 19. septembra 2013, Brey (C‑140/12, EU:C:2013:565), navedla nov očitek, ki ga je zato treba v skladu s členom 127 Poslovnika Sodišča razglasiti za nedopusten.

53

Združeno kraljestvo v zvezi s tem še trdi, da je predstavitev delovanja merila pravice do prebivanja, kot jo je v tem novem očitku navedla Komisija, napačna. Upravna služba, ki je zadolžena za zadevne socialne dajatve, bi upoštevala, med drugim, informacije, ki jih priskrbi Department for Work and Pensions (oddelek za delo in pokojnine), za ugotovitev, ali je bila osebi dodeljena socialna pomoč. Te informacije ji omogočajo, da preuči, ali ima prosilec pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu in torej ali ima pravico do zadevnih socialnih dajatev. Če ni mogoče ugotoviti, ali prosilec ima pravico do prebivanja ali ne, se v vsakem primeru posebej preuči njegov osebni položaj, vključno v zvezi s socialnimi prispevki, ki jih je plačal, in tem, ali aktivno išče zaposlitev in ali obstajajo realne možnosti, da najde zaposlitev.

54

Za presojo utemeljenosti te tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti je treba najprej ugotoviti, ali je treba zadevne socialne dajatve opredeliti kot „dajatve socialne pomoči“ ali kot „dajatve socialne varnosti“.

55

V zvezi s tem je treba spomniti, da se ta tožba zaradi neizpolnitve obveznosti nanaša na pomoč za vzdrževanega otroka (child benefit) in na davčni dobropis za vzdrževanega otroka (child tax credit), ki sta oba denarni dajatvi, ki imata skupni cilj, da prispevata k pokrivanju družinskih stroškov, in ki se financirata iz obveznih davkov in ne iz prispevkov upravičencev.

56

Združeno kraljestvo ni nobene od teh dajatev vključilo v prilogo X k Uredbi št. 883/2004 in med strankama ni sporno, da ne gre za posebni denarni dajatvi, za kateri se ne plačujejo prispevki, v smislu člena 70 navedene uredbe.

57

Kar zadeva pomoč za vzdrževanega otroka, je iz člena 141 zakona iz leta 1992 razvidno, da je vsaka oseba, ki vzdržuje vsaj enega otroka, v skladu z določbami tega zakona upravičena do tedenske pomoči za vsakega otroka.

58

Ni sporno, da je pomoč za vzdrževanega otroka socialna dajatev, katere namen je zlasti kriti del stroškov, ki jih ima tisti, ki skrbi za enega ali več otrok. Načeloma gre za univerzalno dajatev, ki se osebam dodeli na njihovo zahtevo. Toda prosilci z višjimi dohodki morajo v okviru svojih davčnih obveznosti vrniti znesek, in sicer le do višine zneska te dajatve, ki so jo prejeli.

59

Kar zadeva davčni dobropis za vzdrževanega otroka, prav tako ni sporno, da gre za denarno dajatev, ki se izplača osebam, ki skrbijo za enega ali več otrok, in katerega znesek je odvisen od ravni dohodkov družine, števila vzdrževanih otrok ter drugih okoliščin, ki se nanašajo na individualni položaj zadevne družine. Kljub njegovemu poimenovanju je davčni dobropis za vzdrževanega otroka znesek, ki ga pristojna uprava periodično nakazuje upravičencem in za katerega se zdi, da je povezan z njihovim statusom davčnih zavezancev. Ta dajatev je nadomestila vrsto dopolnilnih dajatev, ki so se izplačevale prosilcem za različne dodatke za vzdrževanje, ki so bili vezani na dohodke in prejeti za vzdrževane otroke, in katerih splošni cilj je bil boj proti revščini otrok.

60

V skladu s sodno prakso Sodišča, je treba dajatve, ki se podeljujejo samodejno družinam, ki izpolnjujejo določene objektivne zahteve, ki se med drugim nanašajo na njihovo velikost, njihove dohodke in njihove kapitalske vire, ne glede na posamično in prosto presojo osebnih potreb, in so namenjene plačevanju družinskih izdatkov, šteti za dajatve socialne varnosti (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 16. julija 1992, Hughes, C‑78/91, EU:C:1992:331, točka 22, in z dne 10. oktobra 1996, Hoever in Zachow, C‑245/94 in C‑312/94, EU:C:1996:379, točka 27).

61

Uporaba meril iz prejšnje točke te sodbe za zadevne socialne dajatve pomeni, da je treba slednje opredeliti kot „dajatve socialne varnosti“ v skladu s členom 3(1)(j) Uredbe št. 883/2004 v povezavi s členom 1(z) te uredbe.

62

Komisija z glavnim očitkom, ki ga navaja v utemeljitev te tožbe, Združenemu kraljestvu očita, da dodelitev zadevnih socialnih dajatev pogojuje s tem, da mora prosilec poleg merila, povezanega s tem, da „običajno prebiva“ na ozemlju države članice gostiteljice, ki je določeno v členu 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004 v povezavi s členom 1(j) te uredbe, izpolnjevati tudi merilo pravice do prebivanja. Preizkus slednjega merila tako po mnenju Komisije uvaja dodaten pogoj, ki ni določen.

63

V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004, na katerega se opira Komisija, določa „kolizijsko pravilo“, katerega namen je določiti nacionalno zakonodajo, ki velja za prejemanje dajatev socialne varnosti, naštetih v členu 3(1) te uredbe, med katere spadajo družinske dajatve, za katere lahko zaprosijo tudi druge osebe od tistih, ki so določene v točkah od (a) do (d) člena 11(3) navedene uredbe, in sicer zlasti osebe, ki niso delovno aktivne.

64

Cilj člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004 ni le, da se preprečijo hkratna uporaba več nacionalnih zakonodaj za določen položaj in zapleti, ki bi lahko bili posledica tega, temveč tudi to, da se zagotovi, da osebe, za katere velja navedena uredba, ne ostanejo brez zaščite na področju socialne varnosti, ker ne bi bilo zakonodaje, ki se lahko zanje uporabi (glej med drugim sodbo z dne 19. septembra 2013, Brey, C‑140/12, EU:C:2013:565, točka 40 in navedena sodna praksa).

65

Vendar pa namen te določbe ni določiti vsebinske pogoje upravičenosti do dajatev socialne varnosti. Te pogoje načeloma določi vsaka država članica s svojo zakonodajo (glej v tem smislu sodbi z dne 19. septembre 2013, Brey, C‑140/12, EU:C:2013:565, točka 41 in navedena sodna praksa, ter z dne 11. novembra 2014, Dano, C‑333/13, EU:C:2014:2358, točka 89).

66

Iz člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004 v povezavi s členom 1(j) te uredbe torej ni mogoče sklepati, da zakonodaja Unije nasprotuje nacionalni določbi, ki pravico do socialnih dajatev, kakršne so zadevne socialne dajatve, pogojuje s tem, da mora prosilec imeti pravico do zakonitega prebivanja v zadevni državi članici.

67

Uredba št. 883/2004 namreč ne določa skupnega sistema socialne varnosti, temveč dopušča različne nacionalne sisteme socialne varnosti in je namenjena zgolj njihovi koordinaciji zaradi zagotovitve učinkovitega uresničevanja pravice do prostega gibanja oseb. Tako dopušča različne sisteme, ki ustvarjajo različne terjatve do različnih nosilcev, do katerih je prejemnik neposredno upravičen na podlagi zgolj notranjega prava ali pa notranjega prava, ki se po potrebi dopolnjuje s pravom Unije (sodba z dne 19. septembra 2013, Brey, C‑140/12, EU:C:2013:565, točka 43).

68

Iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da načeloma nič ne nasprotuje temu, da se zahteva, da morajo biti za dodelitev socialnih dajatev delovno neaktivnim državljanom Unije izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do zakonitega prebivanja v državi članici gostiteljici (glej v tem smislu sodbi z dne 19. septembre 2013, Brey, C‑140/12, EU:C:2013:565, točka 44, ter z dne 11. novembra 2014, Dano, C‑333/13, EU:C:2014:2358, točka 83).

69

Kolizijsko pravilo iz člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004 torej – v nasprotju s tem kar trdi Komisija – ni izkrivljeno z merilom pravice do prebivanja, saj je to sestavni del pogojev za dodelitev zadevnih socialnih dajatev.

70

Glede na to je treba poudariti, da trditve Komisije, da je oseba, ki ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za prejetje zadevnih socialnih dajatev, v položaju, v katerem se zanjo ne uporablja niti pravo Združenega kraljestva niti katero koli drugo pravo, ni mogoče sprejeti.

71

Tak položaj se namreč ne razlikuje od položaja, v katerem je prosilec, ki ne izpolnjuje enega od pogojev, ki se zahtevajo za družinsko dajatev, iz katerega koli drugega razloga in ki zato dejansko ne bi imel pravice do takšne dajatve v nobeni državi članici. Razlog za tak položaj pa ne bi bil to, da zanj ni mogoče uporabiti nobenega prava, temveč to, da ta prosilec ne izpolnjuje vsebinskih pogojev države članice, katere zakonodaja se zanj uporablja na podlagi kolizijskih pravil.

72

V zvezi s tem je treba tudi opozoriti, da je Združeno kraljestvo od odgovora na obrazloženo mnenje nenehno nasprotovalo temu, da je želelo preučitev tega, ali prosilec na njegovem ozemlju običajno prebiva, pogojevati zlasti s tem, da ima tam pravico do zakonitega prebivanja. Kot je namreč v točki 54 sklepnih predlogov poudaril generalni pravobranilec, iz nobenega elementa iz spisa, predloženega Sodišču, ne izhaja, da je skušalo Združeno kraljestvo merilo pravice do prebivanja povezati z nadzorom običajnega prebivališča iz člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004. Kot je ta država članica trdila na obravnavi, zakonitost prebivanja prosilca na njenem ozemlju pomeni vsebinski pogoj, ki ga morajo osebe, ki niso delovno aktivne, izpolniti, da bi prejele zadevne socialne dajatve.

73

Glede na navedeno in ker Komisija ni dokazala, da merilo pravice do prebivanja, uvedeno z zakonodajo Združenega kraljestva, vpliva na določbo člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004 v povezavi s členom 1(j) te uredbe, je treba očitek, ki ga je ta institucija navedla primarno, zavrniti.

74

Podredno, če bi se ugotovilo, da preveritev merila pravice do prebivanja ni del preveritve običajnega prebivališča prosilca zadevnih socialnih dajatev, in da se nadzor tega prvega merila opravi samodejno, Komisija trdi, da uvedba merila pravice do prebivanja v nacionalno zakonodajo neizogibno povzroči diskriminacijo, neposredno ali vsaj posredno, ki je s členom 4 Uredbe št. 883/2004 prepovedana.

75

V zvezi s tem je treba spomniti, da načeloma nič ne nasprotuje temu, kot je bilo navedeno v točki 68 te sodbe, da se zahteva, da mora biti za dodelitev socialnih dajatev delovno neaktivnim državljanom Unije izpolnjen vsebinski pogoj, da ti državljani izpolnjujejo zahteve za to, da imajo pravico do zakonitega prebivanja v državi članici gostiteljici.

76

Vendar pa država članica gostiteljica, ki za namene dodelitve socialnih dajatev, kakršne so zadevne socialne dajatve, zahteva, da mora državljan druge države članice na njenem ozemlju zakonito prebivati, izvaja posredno diskriminacijo.

77

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba namreč določbo nacionalnega prava šteti za posredno diskriminatorno, če lahko že samo zaradi svoje narave bolj vpliva na državljane drugih držav članic kot na državljane te države članice in ker lahko tako postavi v slabši položaj zlasti državljane drugih držav članic (glej v tem smislu sodbo z dne 13. aprila 2010, Bressol in drugi, C‑73/08, EU:C:2010:181, točka 41).

78

V okviru te tožbe nacionalna zakonodaja prosilcem za zadevne dajatve nalaga, da morajo imeti pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu. S to ureditvijo je tako uvedeno različno obravnavanje med državljani Združenega kraljestva in državljani drugih držav članic, saj tak pogoj prebivanja lažje izpolnjujejo državljani te države članice, ki imajo običajno prebivališče najpogosteje v Združenem kraljestvu, kot pa državljani drugih držav članic, ki imajo praviloma prebivališče v drugi državi članici, ne pa v Združenem kraljestvu (glej po analogiji sodbo z dne 13. aprila 2010, Bressol in drugi, C‑73/08, EU:C:2010:181, točka 45).

79

Da bi bila utemeljena, mora biti takšna posredna diskriminacija primerna za zagotovitev uresničitve legitimnega cilja in ne sme presegati tega, kar je nujno potrebno za dosego tega cilja (glej med drugim, v tem smislu, sodbo z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi, C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 46).

80

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da iz ustaljene sodne prakse Sodišče izhaja, da nujnost varstva financ države članice gostiteljice načeloma utemeljuje možnost preverjanja zakonitosti prebivanja ob dodelitvi socialne dajatve zlasti osebam iz drugih držav članic, ki niso delovno aktivne, saj bi takšna dodelitev pomoči lahko vplivala na celotno raven pomoči, ki jih ta država lahko dodeli (glej v tem smislu, med drugim, sodbe z dne 20. septembra 2001, Grzelczyk, C‑184/99, EU:C:2001:458, točka 44; z dne 15. marca 2015, Bidar, C‑209/03, EU:C:2005:169, točka 56; z dne 19. septembra 2013, Brey, C‑140/12, EU:C:2013:565, točka 61, in z dne 11. novembra 2014, Dano, C‑333/13, EU:C:2014:2358, točka 63).

81

Kar zadeva sorazmernost merila pravice do prebivanja, je treba ugotoviti, kot je v točki 92 sklepnih predlogov poudaril generalni pravobranilec, da je treba preverjanje, ki ga nacionalni organi izvajajo v okviru dodelitve zadevnih socialnih dajatev, da prosilec ni nezakonito na ozemlju zadevne države, šteti za primer preverjanja zakonitosti prebivanja državljanov Unije v skladu s členom 14(2), drugi pododstavek, Direktive 2004/38 in mora zato izpolnjevati tudi njene zahteve.

82

V zvezi s tem je treba poudariti, da imajo v skladu s členom 14(2) Direktive 2004/38 državljani Unije in njihovi družinski člani pravico do prebivanja, določeno v členih 7, 12 in 13 te direktive, dokler izpolnjujejo pogoje, določene v teh členih. V posebnih primerih, v katerih obstaja utemeljen dvom, ali državljan Unije ali njegovi družinski člani izpolnjujejo pogoje iz navedenih členov, lahko države članice preverijo, če so ti pogoji izpolnjeni. Člen 14(2) Direktive 2004/38 pa določa, da to preverjanje ni sistematično.

83

Iz navedb, ki jih je Združeno kraljestvo podalo med obravnavo pred Sodiščem, izhaja, da mora prosilec za vsako od zadevnih socialnih dajatev, v obrazcu za vlogo navesti vrsto podatkov, ki izkazujejo obstoj oz. neobstoj pravice do prebivanja v Združenem kraljestvu, te podatke pa nato preverijo organi, ki so pristojni za dodelitev zadevne dajatve. Od prosilcev se le v posebnih primerih zahteva, da predložijo dokaz, da imajo dejansko pravico do zakonitega prebivanja na ozemlju Združenega kraljestva, kot so to navedli v obrazcu za vlogo.

84

Iz informacij, ki jih ima na voljo Sodišče, tako izhaja, da se v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, preverjanje izpolnjevanja pogojev, ki so v Direktivi 2004/38 določeni za obstoj pravice do prebivanja, ne izvaja sistematično in posledično ni v nasprotju z zahtevami iz člena 14(2) navedene direktive. Organi Združenega kraljestva le v primeru dvoma opravijo potrebno preverjanje za ugotovitev, ali prosilec izpolnjuje oziroma ne izpolnjuje pogojev iz Direktive 2004/38, zlasti tistih iz njenega člena 7, in torej ali ima v skladu s to direktivo pravico do zakonitega prebivanja na ozemlju te države članice.

85

V teh okoliščinah Komisija, ki mora dokazati obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti in Sodišču predložiti dokaze, da to preveri obstoj te neizpolnitve (glej med drugim sodbo z dne 23. decembra 2015, Komisija/Grčija, C180/14, EU:C:2015:840, točka 60 in navedena sodna praksa), ni predložila elementov, ki bi dokazovali, da takšno preverjanje ni v skladu s pogoji sorazmernosti, da ni primerno za zagotovitev uresničitve cilja varovanja javnih financ ter da presega tisto, kar je potrebno za dosego tega cilja.

86

Iz navedenega izhaja, da to, da nacionalna zakonodaja, ki se obravnava v okviru te tožbe, določa, da za namene dodelitve zadevnih socialnih dajatev pristojni organi Združenega kraljestva zahtevajo, da državljani drugih držav članic, ki prosijo za te dajatve, zakonito prebivajo na ozemlju Združenega kraljestva, ne pomeni diskriminacije, ki je v skladu s členom 4 Uredbe št. 883/2004 prepovedana.

87

Zato je treba tožbo zavrniti v celoti.

88

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Združeno kraljestvo je predlagalo, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s tožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: