—

za G. Covacija U. Krause in S. Ryfisch, odvetnika,

—

za nemško vlado T. Henze in J. Kemper, agenta,

—

za grško vlado K. Georgiadis in S. Lekkou, agenta,

—

za francosko vlado D. Colas in F.‑X. Bréchot, agenta,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z M. Salvatorellijem, avvocato dello Stato,

—

za avstrijsko vlado G. Eberhard, agent,

—

za Evropsko komisijo W. Bogensberger in R. Troosters, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 1(2) ter 2(1) in (8) Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih (UL L 280, str. 1) in členov 2, 3(1)(c) ter 6(1) in (3) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (UL L 142, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka zoper G. Covacija zaradi kršitve prometnih predpisov.

3

V uvodnih izjavah 12, 17 in 27 Direktive 2010/64 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Vsebina in področje uporabe“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Ta direktiva določa pravila glede pravice do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih […]

2.   Pravica iz odstavka 1 se uporablja za osebe od trenutka, ko jih pristojni organi države članice z uradnim obvestilom ali kako drugače obvestijo, da so osumljeni ali obdolženi storitve kaznivega dejanja, do zaključka postopka, kar pomeni do končne ugotovitve, ali so storili kaznivo dejanje, vključno, če pride v poštev, z izrekom kazni in obravnavo vseh pritožb.“

5

Člen 2 te direktive, naslovljen „Pravica do tolmačenja“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne govorijo ali ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, nemudoma zagotovi tolmačenje med kazenskim postopkom pred preiskovalnimi in sodnimi organi, vključno med policijskim zaslišanjem, med zaslišanji pred sodiščem in na katerem koli potrebnem vmesnem zaslišanju.

2.   Države članice zagotovijo, da je, kadar je to potrebno za zagotovitev pravičnega postopka, na voljo tolmačenje za komuniciranje med osumljenci ali obdolženci ter njihovim pravnim svetovalcem glede zaslišanj v postopku ali vložitve pritožbe ali drugih prošenj v postopku.

3.   Pravica do tolmačenja iz odstavkov 1 in 2 vključuje ustrezno pomoč osebam z motnjami sluha ali govora.

[…]

8.   Tolmačenje, ki se ga zagotovi po tem členu, je dovolj kakovostno, da se zagotovi pravičen postopek, zlasti z zagotovitvijo, da so osumljenci ali obdolženci seznanjeni z njihovim primerom in sposobni uveljavljati svojo pravico do obrambe.“

6

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Pravica do prevajanja bistvenih dokumentov“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, v razumnem roku zagotovi pisni prevod vseh dokumentov, ki so bistveni za omogočanje uveljavljanja njihove pravice do obrambe in za zagotovitev pravičnega postopka.

2.   Bistveni dokumenti vključujejo vsako odločbo o odvzemu prostosti, vsako obtožnico in vsako sodbo.

3.   Pristojni organi za vsak primer posebej odločijo, ali je bistven še kakšen drug dokument. […]

[…]“

7

V uvodni izjavi 27 Direktive 2012/13 je navedeno:

„Osebam, obdolženim kaznivega dejanja, bi bilo treba o tem, česar so obdolžene, dati vse informacije, ki jih potrebujejo za pripravo svoje obrambe in da bi se zaščitila poštenost postopka.“

8

Člen 1 te direktive, naslovljen „Vsebina“, določa:

„Ta direktiva določa pravila glede pravice do obveščenosti osumljenih ali obdolženih oseb o njihovih pravicah v okviru kazenskega postopka in obdolžitvah zoper njih. […]“

9

Člen 2(1) te direktive, ki razmejuje področje njene uporabe, določa:

„Ta direktiva se uporablja od trenutka, ko pristojni organi države članice seznanijo osebe, da so osumljene ali obdolžene kaznivega dejanja, do zaključka postopka, torej dokončne in pravnomočne odločbe o tem, ali je osumljena oziroma obdolžena oseba storila kaznivo dejanje in glede na primer, vključno z izrekom kazni ter odločitvijo o vseh pritožbah.“

10

Člen 3 iste direktive, naslovljen „Pravica do obveščenosti o pravicah“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe zaradi učinkovitega uveljavljanja procesnih pravic v skladu z nacionalnim pravom nemudoma obveščene vsaj o naslednjem:

[…]

[…]“

11

Člen 6 Direktive 2012/13, naslovljen „Pravica do obveščenosti o obdolžitvah“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe obveščene o kaznivem dejanju, katerega so osumljene ali obdolžene. Te informacije se podajo nemudoma in tako podrobno, kolikor je to potrebno za zaščito poštenosti postopka in učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.

2.   Države članice zagotovijo, da so prijete ali pridržane osebe obveščene o razlogih za prijetje ali pridržanje, vključno z navedbo kaznivega dejanja, katerega so osumljene ali obdolžene.

3.   Države članice zagotovijo, da se, najpozneje ob vložitvi obtožnice v preizkus sodišču, podajo podrobne informacije o obdolžitvah, vključno z vrsto in pravno opredelitvijo kaznivega dejanja ter naravo udeležbe obdolžene osebe.

4.   Države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe, če je to potrebno za zaščito poštenosti postopka, nemudoma obveščene o vseh spremembah informacij, podanih v skladu s tem členom.“

12

Člen 184 zakona o sodiščih (Gerichtsverfassungsgesetz, v nadaljevanju: zakon o sodiščih) določa:

„Sodišča poslujejo v nemščini […]“

13

Člen 187 zakona o sodiščih, kakor je bil spremenjen zaradi prenosa direktiv 2010/64 in 2012/13, določa:

„(1)   Sodišče obdolžencu ali obsojencu, ki ne obvlada nemškega jezika ali ima slušno ali govorno motnjo, določi tolmača ali prevajalca, če je to potrebno za uveljavljanje njegovih kazenskopravnih postopkovnih pravic. Sodišče obdolženca v njemu razumljivem jeziku opozori, da lahko za to zahteva brezplačno pomoč tolmača ali prevajalca za celoten kazenski postopek.

(2)   Uveljavljanje kazenskopravnih postopkovnih pravic obdolženca, ki ne obvlada nemškega jezika, praviloma zahteva pisni prevod ukrepov, s katerimi se odvzema prostost, ter obtožnic, kaznovalnih nalogov in nepravnomočnih sodb. […]“

14

Člen 132 zakonika o kazenskem postopku (Strafprozessordnung), ki ureja zavarovanje in imenovanje pooblaščencev za sprejemanje pisanj, v odstavku 1 določa:

„Če obdolženec, ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja, nima stalnega ali začasnega prebivališča na območju uporabe tega zakona, pogoji za izdajo naloga za prijetje pa niso izpolnjeni, se lahko za zagotovitev izvedbe kazenskega postopka odredi, da obdolženec:

15

Člen 410 zakonika o kazenskem postopku, ki ureja ugovor zoper kaznovalni nalog in pravnomočnost, določa:

„1.   Obdolženec lahko pri sodišču, ki je izdalo kaznovalni nalog, v dveh tednih od vročitve vloži ugovor pisno ali na zapisnik v sodnem tajništvu sodišča. […]

2.   Ugovor se lahko omeji na nekatere točke.

3.   Če ugovor zoper kaznovalni nalog ni pravočasno vložen, pridobi kaznovalni nalog veljavnost pravnomočne sodbe.“

16

Med policijskim nadzorom, opravljenim 25. januarja 2014 na ozemlju Nemčije, je bilo ugotovljeno, da G. Covaci, romunski državljan, vozi motorno vozilo brez veljavne pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti in da je potrdilo o zavarovanju (zelena karta), ki ga je ta predložil, ponarejeno.

17

Policija je nato G. Covacija ob pomoči tolmača zaslišala o teh dejstvih.

18

G. Covaci, ki nima niti stalnega niti začasnega prebivališča na območju uporabe nemškega zakona, je za vročanje sodnih dokumentov, ki bodo naslovljeni nanj, predložil nepreklicno pisno pooblastilo za tri uradnike Amtsgericht Laufen (okrajno sodišče v Laufnu). V tem pooblastilu je bilo navedeno, da bodo roki za vložitev pravnega sredstva zoper katero koli sodno odločbo začeli teči z njeno vročitvijo pooblaščencem, ki so bili imenovani.

19

Staatsanwaltschaft Traunstein (državno tožilstvo v Traunsteinu) je po koncu preiskave 18. marca 2014 pri Amtsgericht Laufen vložilo predlog, naj se zoper G. Covacija izda kaznovalni nalog in naj se mu izreče globa.

20

Postopek za izdajo takega kaznovalnega naloga je poenostavljen in ne predpisuje obravnave ali kontradiktornega postopka. Ker sodišče kaznovalni nalog izda na predlog državnega tožilstva za manjše kršitve, je to začasna odločba. Kaznovalni nalog v skladu s členom 410 zakonika o kazenskem postopku postane pravnomočen z iztekom dvotedenskega roka od njegove vročitve, glede na okoliščine primera, pooblaščencem obdolženca. Ta lahko doseže izvedbo kontradiktornega postopka le z vložitvijo ugovora zoper ta nalog pred iztekom roka. Ugovor, ki se lahko vloži pisno ali na zapisnik v sodnem tajništvu, privede do izvedbe obravnave pri sodišču.

21

V konkretnem primeru je Staatsanwaltschaft Traunstein v predlogu zahtevalo, naj se kaznovalni nalog G. Covaciju vroči po njegovih pooblaščencih in naj se poleg tega morebitna pisna stališča G. Covacija, vključno z ugovorom zoper kaznovalni nalog, sestavijo v nemškem jeziku.

22

Prvič, Amtsgericht Laufen, ki odloča o predlogu za izdajo kaznovalnega naloga, se sprašuje, ali je obveznost, da se ugovor zoper tak kaznovalni nalog vloži v nemškem jeziku, ki izhaja iz člena 184 zakona o sodiščih, skladna z določbami Direktive 2010/64, ki določa brezplačno jezikovno pomoč obdolžencem v kazenskih postopkih.

23

Drugič, to sodišče izraža dvome, ali je način vročitve tega kaznovalnega naloga združljiv z Direktivo 2012/13 in zlasti s členom 6 te direktive, ki vsaki državi članici nalaga, da zagotovi, da se, najpozneje ob vložitvi obtožnice v preizkus sodišču, podajo podrobne informacije o obdolžitvah.

24

V teh okoliščinah je Amtsgericht Laufen prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

25

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člene od 1 do 3 Direktive 2010/64 razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, kot je ta iz zadeve v glavni stvari, ki v okviru kazenskega postopka osebi, zoper katero je bil izdan kaznovalni nalog, ne dovoljuje, da bi zoper ta nalog vložila ugovor v jeziku, ki ni jezik postopka, čeprav ta oseba ne obvlada jezika postopka.

26

V odgovor na to vprašanje je treba poudariti, da člen 1(1) Direktive 2010/64 določa pravico do tolmačenja in prevajanja zlasti v kazenskih postopkih. Poleg tega člen 1(2) te direktive določa, da se ta pravica uporablja za osebe od trenutka, ko jih pristojni organi države članice obvestijo, da so osumljeni ali obdolženi storitve kaznivega dejanja, do končanja postopka, kar pomeni do končne ugotovitve, ali so storili kaznivo dejanje, vključno, če pride v poštev, z izrekom kazni in obravnavo vseh pritožb.

27

Zato položaj osebe, kot je G. Covaci, ki želi vložiti ugovor zoper kaznovalni nalog, ki še ni pravnomočen in ki je izdan zoper njega, očitno spada na področje uporabe te direktive, tako da mora biti ta oseba deležna pravice do tolmačenja in prevajanja, ki jo zagotavlja navedena direktiva.

28

Kar zadeva vprašanje, ali se oseba v položaju, v kakršnem je G. Covaci, lahko sklicuje na to pravico, da bi zoper tak nalog vložila ugovor v jeziku, ki ni jezik postopka, ki se uporablja pri pristojnem nacionalnem sodišču, se je treba opreti na vsebino členov 2 in 3 Direktive 2010/64. Ta člena namreč urejata pravico do tolmačenja oziroma pravico do prevajanja nekaterih bistvenih dokumentov, kar sta dva aspekta pravice iz člena 1 te direktive, ki je navedena v samem naslovu te direktive.

29

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (sodba Rosselle, C‑65/14, EU:C:2015:339, točka 43 in navedena sodna praksa).

30

Kar zadeva člen 2 Direktive 2010/64, ki ureja pravico do tolmačenja, je iz samega besedila tega člena razvidno, da se ta, v nasprotju s členom 3 te direktive, ki zadeva pisno prevajanje bistvenih dokumentov, nanaša na ustno prevajanje ustnih izjav.

31

Tako imajo v skladu s členom 2(1) in (3) te direktive lahko pravico do tolmačenja le osumljenci ali obdolženci, ki se sami ne morejo izraziti v jeziku postopka, bodisi ker tega jezika ne govorijo ali razumejo bodisi ker imajo motnje sluha ali govora.

32

Poleg tega se iz tega razloga člen 2(1) in (2) Direktive 2010/64, ko našteva okoliščine, v katerih mora biti osumljencu ali obdolžencu ponujena pomoč tolmača, sklicuje le, čeprav primeroma, na situacije, v katerih prihaja do ustne komunikacije, kot so policijsko zaslišanje, zaslišanja pred sodiščem in katera koli potrebna vmesna zaslišanja ter komuniciranje s pravnim svetovalcem glede zaslišanj v postopku ali vložitve pritožbe ali drugih prošenj v postopku.

33

Z drugimi besedami, da se zagotovi poštenost postopka in da lahko zadevna oseba izvaja svojo pravico do obrambe, ta določba zagotavlja, da ta oseba, kadar je pozvana, naj sama poda ustne izjave zlasti v okviru kazenskega postopka, bodisi neposredno pred pristojnimi sodišči bodisi svojemu pravnemu svetovalcu, to lahko stori v svojem jeziku.

34

To razlago potrjujejo cilji Direktive 2010/64.

35

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bila ta direktiva sprejeta na podlagi člena 82(2), drugi pododstavek, točka (b), PDEU, ki določa, da lahko Evropski parlament in Svet Evropske unije določita minimalna pravila, potrebna za lažje vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ter policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah s čezmejnimi posledicami, ki se nanašajo na pravice posameznikov v kazenskem postopku.

36

Tako v skladu z uvodno izjavo 12 Direktive 2010/64 ta direktiva z namenom krepitve medsebojnega zaupanja med državami članicami določa skupna minimalna pravila, ki jih je treba uporabljati pri tolmačenju in prevajanju v kazenskih postopkih.

37

Taka pravila bi morala v skladu z uvodno izjavo 17 te direktive zagotavljati brezplačno in ustrezno jezikovno pomoč ter osumljencem ali obdolžencem, ki ne govorijo ali razumejo jezika, v katerem poteka kazenski postopek, omogočiti, da v polni meri izvršujejo svojo pravico do obrambe, in jim zagotoviti pravičen postopek.

38

Vendar bi to, da bi se od držav članic, kot to nakazujeta predvsem G. Covaci in nemška vlada, zahtevalo, da zadevnim osebam ne le omogočijo, da so v svojem jeziku v celoti seznanjene o dejanjih, ki se jim očitajo, in da lahko podajo svojo različico teh dogodkov, temveč tudi da sistematično poskrbijo za to, da se prevede vsako pravno sredstvo, ki ga zadevna oseba vloži zoper sodno odločbo, ki je naslovljena nanjo, presegalo cilje same Direktive 2010/64.

39

Kot je namreč razvidno tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, je spoštovanje zahtev v zvezi s poštenim sojenjem omejeno na zagotovitev, da obdolženi ve, kaj se mu očita, in da se lahko brani, ni pa potrebno, da se pisno prevede vsak listinski dokaz ali uradni element iz spisa (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 19. decembra 1989 v zadevi Kamasinski proti Avstriji, série A št. 168, točka 74).

40

Zato je predmet pravice do tolmačenja iz člena 2 Direktive 2010/64 to, da tolmač prevede ustno komunikacijo med osumljencem oziroma obdolžencem in organi pregona, sodišči in, glede na okoliščine primera, pravnim svetovalcem, pisno pa se ne prevaja vsak pisni akt, ki ga poda osumljenec ali obdolženec.

41

Kar zadeva položaj v zadevi v glavni stvari, je iz spisa pri Sodišču razvidno, da je kaznovalni nalog, ki ga ureja nemško pravo, sprejet po postopku sui generis. V tem postopku je namreč predvideno, da je edina možnost, da bi bil obdolženi upravičen do kontradiktornega postopka, v okviru katerega lahko polno izvršuje svojo pravico do izjave, vložitev ugovora zoper ta sklep. Za ta ugovor, ki se lahko vloži pisno ali ustno – neposredno v sodnem tajništvu pristojnega sodišča – ne velja obveznost obrazložitve in mora biti vložen v posebej kratkem roku dveh tednov od vročitve tega naloga ter ne zahteva obveznega posredovanja odvetnika, saj ga lahko vloži obdolženec sam.

42

V teh okoliščinah člen 2 Direktive 2010/64 osebi, ki je v enakem položaju kot G. Covaci, zagotavlja brezplačno pomoč tolmača, če ta oseba sama ustno vloži ugovor zoper kaznovalni nalog, ki je bil izdan zoper njo, v sodnem tajništvu pristojnega nacionalnega sodišča, to tajništvo pa o tem ugovoru sestavi zapisnik, ali če omenjena oseba vloži pisni ugovor ob pomoči pravnega svetovalca, ki sestavi ustrezen dokument v jeziku postopka.

43

Glede vprašanja, ali člen 3 Direktive 2010/64, ki ureja pravico do prevoda bistvenih dokumentov, osebi, ki je v enakem položaju kot G. Covaci in ki želi vložiti pisni ugovor zoper kaznovalni nalog brez pomoči pravnega svetovalca, zagotavlja prevajalsko pomoč, je treba poudariti, da je iz samega besedila te določbe razvidno, da je ta pravica predpisana z namenom, da se zadevnim osebam omogoči uveljavljanje pravice do obrambe in zagotovi pravičen postopek.

44

Iz tega sledi, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 57 sklepnih predlogov, da ta člen 3 načeloma zadeva le pisno prevajanje nekaterih dokumentov, ki so jih v jeziku postopka sestavili pristojni organi, v jezik, ki ga razume zadevna oseba.

45

To razlago poleg tega potrjuje, prvič, seznam dokumentov, ki se v skladu s členom 3(2) Direktive 2010/64 štejejo za bistvene in katerih prevod je zato potreben. Na tem seznamu so namreč, čeprav ni izčrpen, navedene: vsaka odločba o odvzemu prostosti, vsaka obtožnica in vsaka sodba.

46

Drugič, to razlago utemeljuje tudi dejstvo, da je cilj pravice do prevajanja iz člena 3 te direktive, kot to izhaja iz odstavka 4 tega člena, „osumljencem ali obdolžencem [omogočiti] […] razumevanje primera proti njim“.

47

Iz tega sledi, da pravica do prevajanja iz člena 3(1) in (2) Direktive 2010/64 načeloma ne vključuje tega, da se v jezik postopka pisno prevede dokument, kot je ugovor zoper kaznovalni nalog, ki ga je zadevna oseba sestavila v jeziku, ki ga obvlada, a ni jezik postopka.

48

Direktiva 2010/64 tako določa le minimalna pravila in države članice so proste, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 32, da razširijo pravice iz te direktive, da bi zagotovile višjo raven zaščite tudi v primerih, ki v direktivi niso izrecno obravnavani.

49

Poleg tega je treba poudariti, da člen 3(3) Direktive 2010/64 pristojnim organom izrecno dovoljuje, da za vsak primer posebej odločijo, ali je v smislu tega člena bistven še kakšen drug dokument, kot so tisti iz člena 3(1) in (2) te direktive.

50

Zato mora predložitveno sodišče, zlasti ob upoštevanju značilnosti postopka, ki se uporablja za kaznovalni nalog iz zadeve v glavni stvari in na katere je opozorjeno v točki 41 te sodbe, ter značilnosti zadeve, o kateri odloča, ugotoviti, ali je treba pisni ugovor zoper kaznovalni nalog šteti za bistven dokument, ki ga je treba prevesti.

51

Iz vseh teh preudarkov je razvidno, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da se členi od 1 do 3 Direktive 2010/64 razlagajo tako, da ne nasprotujejo nacionalni zakonodaji, kot je ta iz zadeve v glavni stvari, ki v okviru kazenskega postopka osebi, zoper katero je bil izdan kaznovalni nalog, ne dovoljuje, da bi zoper ta nalog vložila pisni ugovor v jeziku, ki ni jezik postopka, čeprav ta oseba ne obvlada jezika postopka, če pristojni organi v skladu s členom 3(3) te direktive ne štejejo, da je tak ugovor, glede na zadevni postopek in okoliščine zadeve, bistveni dokument.

52

Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje ali je treba člene 2, 3(1)(c) ter 6(1) in (3) Direktive 2012/13 razlagati tako, da nasprotujejo zakonodaji države članice, kot je ta iz zadeve v glavni stvari, ki v okviru kazenskega postopka obdolžencu, ki ne prebiva v tej državi članici, nalaga, da imenuje pooblaščenca zaradi vročitve kaznovalnega naloga, ki je izdan zoper obdolženca, pri čemer začne rok za vložitev ugovora zoper ta nalog teči z njegovo vročitvijo temu pooblaščencu.

53

Za odgovor na to vprašanje je treba poudariti, da člen 1 Direktive 2012/13 določa pravico do obveščenosti osumljenih ali obdolženih oseb o njihovih pravicah v okviru kazenskega postopka in obdolžitvah zoper njih.

54

Kot je razvidno iz povezanih določb členov 3 in 6 te direktive, pravica, navedena v členu 1 te direktive, zadeva vsaj dve ločeni pravici.

55

Prvič, osumljene ali obdolžene osebe morajo biti v skladu s členom 3 Direktive 2012/13 obveščene vsaj o nekaterih procesnih pravicah, pri čemer ta določba vsebuje njihov seznam, na katerem so navedene pravica dostopa do odvetnika, upravičenje do brezplačnega pravnega nasveta in pogoji za njegovo pridobitev, pravica do obveščenosti o obdolžitvah, pravica do tolmačenja in prevajanja ter pravica do molka.

56

Drugič, ta direktiva v členu 6 določa pravila glede pravice do obveščenosti o obdolžitvah.

57

Ker vprašanje predložitvenega sodišča natančneje zadeva obseg zadnjenavedene pravice, je treba preveriti, ali se člen 6 Direktive 2012/13, ki opredeljuje to pravico, uporablja v posebnem postopku, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki vodi do sprejetja kaznovalnega naloga.

58

V zvezi s tem je treba poudariti, da se Direktiva 2012/13 v skladu z besedilom svojega člena 2 uporablja od trenutka, ko pristojni organi države članice seznanijo osebe, da so osumljene ali obdolžene kaznivega dejanja, do končanja postopka, torej dokončne in pravnomočne odločbe o tem, ali je osumljena oziroma obdolžena oseba storila kaznivo dejanje, in glede na primer, vključno z izrekom kazni ter odločitvijo o vseh pritožbah.

59

Ker pa, kot je bilo ugotovljeno v točki 27 te sodbe, kaznovalni nalog, za katerega se je od predložitvenega sodišča zahtevalo, naj ga izda zoper G. Covacija, ne bo postal pravnomočen pred potekom roka za vložitev ugovora zoper ta nalog, položaj osebe, kot je G. Covaci, očitno spada na področje uporabe Direktive 2012/13, tako da mora biti zadevni osebi zagotovljena pravica do obveščenosti o obdolžitvah zoper njo, in to ves čas postopka.

60

Čeprav ni dvoma, da zaradi sumarnosti in poenostavljenosti zadevnega postopka do vročitve kaznovalnega naloga, kot je ta iz zadeve v glavni stvari, pride šele po tem, ko je sodišče odločilo o utemeljenosti obtožbe, pa sodišče vseeno s tem nalogom odloči začasno, njegova vročitev pa za obdolženo osebo pomeni prvo priložnost, da se seznani z obdolžitvami zoper njo. Navedeno poleg tega potrjuje dejstvo, da ta oseba zoper ta nalog ne more vložiti pritožbe pred drugim sodiščem, temveč lahko vloži ugovor, na podlagi katerega se ji pred istim sodiščem zagotovi redni kontradiktorni postopek, v katerem lahko polno izvršuje svojo pravico do obrambe, preden to sodišče ponovno odloči o utemeljenosti obdolžitve zoper to osebo.

61

Zato je treba vročitev kaznovalnega naloga v skladu s členom 6 Direktive 2012/13 šteti za obliko posredovanja obdolžitve zadevne osebe, zaradi česar mora biti v skladu z zahtevami, ki jih določa ta člen.

62

Res je, kot v točki 105 sklepnih predlogov navaja generalni pravobranilec, da Direktiva 2012/13 ne ureja vprašanja podrobnih pravil, v skladu s katerimi morajo biti informacije o obdolžitvi v smislu člena 6 sporočene tej osebi.

63

Vendar ta podrobna pravila ne smejo ogrožati cilja, ki se zlasti uresničuje s tem členom 6, in sicer, kot je razvidno tudi iz uvodne izjave 27 te direktive, da se osebam, obdolženim kaznivega dejanja, omogoči priprava obrambe in da se zaščiti poštenost postopka.

64

Iz predložitvene odločbe pa je razvidno, da nacionalna zakonodaja, ki se obravnava v zadevi v glavni stvari, določa, da se kaznovalni nalog vroči pooblaščencu obdolženca in da ima slednji dvotedenski rok za vložitev ugovora zoper ta nalog, ta rok pa začne teči z vročitvijo tega naloga temu pooblaščencu. Ob izteku tega roka nalog postane pravnomočen.

65

Za odgovor na vprašanje predložitvenega sodišča sicer ni upoštevna odločitev o tem, ali je tak dvotedenski prekluzivni rok primeren, vendar je treba poudariti, da tako cilj, da se obdolženim osebam omogoči priprava obrambe, kot tudi zahteva, da ni nobene diskriminacije med obdolženci, ki imajo prebivališče na področju uporabe zadevnega nacionalnega zakona in osebami, katerih prebivališče ni na tem področju in ki so edini dolžni imenovati pooblaščenca za vročanje sodnih odločb, nalagata, da ima obdolženec ta rok na voljo v celoti.

66

Če pa bi dvotedenski rok, ki se obravnava v zadevi v glavni stvari, začel teči od tedaj, ko se je obdolženec dejansko seznanil s kaznovalnim nalogom, pri čemer ta vsebuje informacije o obdolžitvi v smislu člena 6 Direktive 2012/13, bi bilo zagotovljeno, da ima ta obdolženec ta rok v celoti na voljo.

67

Nasprotno pa, kot v konkretnem primeru, če ta rok začne teči z vročitvijo kaznovalnega naloga pooblaščencu obdolženega, zadnjenavedeni ne more učinkovito izvrševati svoje pravice do obrambe in sojenje ni pošteno, razen če ima na voljo celoten rok, torej ne da bi bilo njegovo trajanje skrajšano za čas, ki ga pooblaščenec potrebuje, da kaznovalni nalog posreduje njegovemu naslovniku.

68

Glede na zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da se členi 2, 3(1)(c) ter 6(1) in (3) Direktive 2012/13 razlagajo tako, da ne nasprotujejo nacionalni zakonodaji države članice, kot je ta iz zadeve v glavni stvari, ki v okviru kazenskega postopka obdolžencu, ki ne prebiva v tej državi članici, nalaga, da imenuje pooblaščenca zaradi vročitve kaznovalnega naloga, ki bo izdan zoper njega, pod pogojem, da ima ta obdolženec dejansko na voljo celoten rok, predpisan za vložitev ugovora zoper ta nalog.

69

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: