I – Pravni okvir

A – Zakonodaja Evropske unije

1. Direktiva 89/106

2. Standard EN 13242:2002

3. Direktiva 98/34

B – Irska zakonodaja

II – Dejansko stanje in postopek pred nacionalnim sodiščem

III – Analiza vprašanj za predhodno odločanje

A – Prvo vprašanje za predhodno odločanje, točka (a): pristojnost Sodišča, da v postopku predhodnega odločanja razlaga usklajene tehnične standarde

1. Uporaba direktiv novega pristopa ne more biti v škodo pristojnosti Sodišča za predhodno odločanje

2. Komisija izvaja pomemben nadzor nad postopkom priprave usklajenih tehničnih standardov CEN

3. Delovanje CEN kot organizacije za standardizacijo je odvisno od Evropske unije

B – Prvo vprašanje za predhodno odločanje, točka (b): metode dokazovanja izpolnjevanja usklajenega standarda EN 13242:2002

C – Tretje vprašanje za predhodno odločanje: domneva primernosti proizvodov, skladnih z Direktivo 89/106, za uporabo

D – Četrto vprašanje za predhodno odločanje: največje vrednosti celotnega žvepla, določene v usklajenem standardu EN 13242:2002

E – Peto vprašanje za predhodno odločanje: uporaba oznake „CE“

F – Drugo vprašanje za predhodno odločanje: uporaba Direktive 98/34 in sodne prakse CIA Security International in Unilever

IV – Predlog

1. 

Irsko Supreme Court (vrhovno sodišče) je v skladu s členom 267 PDEU vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, v katerem prosi Sodišče za razlago: (a) nekaterih členov Direktive Sveta 89/106/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic, ki se nanašajo na gradbene proizvode; ( 2 ) (b) usklajenega evropskega standarda EN 13242:2002 (v nadaljevanju: standard EN 13242:2002), ki ga je sprejel Evropski odbor za standardizacijo (v nadaljevanju: CEN); in (c) Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov. ( 3 )

2. 

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen med postopkom, ki teče v zvezi s sporom zaradi neizpolnitve pogodbe med gradbenim podjetjem James Elliott Construction Limited (v nadaljevanju: James Elliott) in družbo Irish Asphalt Limited (v nadaljevanju: Irish Asphalt). Zadnjenavedena družba je prvonavedenemu podjetju dobavila agregate vrste Clause 804, ki naj ne bi ustrezali zahtevam kakovosti, določenim v standardu EN 13242:2002, ki ga je na Irskem National Standards Authority of Ireland (irski nacionalni urad za standardizacijo, v nadaljevanju: NSAI) prenesel v standard I.S. EN 13242:2002.

3. 

V tej zadevi se prvič neposredno zastavlja vprašanje Sodišču, ali je pristojno, da se poleg drugih vprašanj razlage vsebine usklajenega standarda in sklicevanja nanj v sporih med zasebnopravnimi subjekti v postopku predhodnega odločanja izreče o razlagi usklajenega tehničnega standarda, ki ga je sprejel CEN, ki je nato postal nacionalni tehnični standard.

4.

Tehnične ovire, ki otežujejo prost pretok gradbenih proizvodov na notranjem trgu, so bile odpravljene s sprejetjem direktive, ki je ena tistih, ki uvajajo „nov pristop“ na področju usklajevanja, in sicer Direktive 89/106, ki določa bistvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati ti proizvodi. Komisija je pripravo tehničnih specifikacij za vsakega od teh proizvodov zaupala CEN, ki je evropska organizacija za standardizacijo. V zvezi z agregati je Komisija podelila CEN Mandat M/125, na podlagi katerega je CEN izdal standard EN 13242:2002 o „agregatih za nevezane in hidravlično vezane materiale za uporabo v inženirskih objektih in za gradnjo cest“ (v španščini: áridos para capas granulares y capas tratadas con conglomerados hidráulicos para uso en capas estructurales de firmes). ( 4 )

5.

Direktiva 89/106 je bila razveljavljena in nato nadomeščena z Uredbo (EU) št. 305/2011. ( 5 ) Tudi standard EN 13242:2002 je bil nato spremenjen, in sicer leta 2007, ( 6 ) vendar te spremembe ne veljajo v tej zadevi.

6.

Da bi Komisija lahko odkrila bodoče tehnične ovire, je Direktiva Sveta 83/189/EGS z dne 28. marca 1983 o določitvi postopka za posredovanje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov ( 7 ) določala postopek za posredovanje informacij na področju tehničnih predpisov, na podlagi katerega je bilo mogoče ugotoviti, katera področja je treba uskladiti z direktivami tako imenovanega „novega pristopa“. Direktivo 83/189 je po številnih reformah nadomestila Direktiva 98/34, ki se uporablja v tej zadevi, kakor je bila spremenjena z Direktivo 98/48/ES. ( 8 ) Nedavno je bil ta postopek za odpravo tehničnih ovir predmet reforme in kodifikacije z Direktivo (EU) 2015/1535. ( 9 )

7.

Z namenom odpraviti tehnične ovire v sektorju gradbenih proizvodov in spodbuditi prost pretok na notranjem trgu se je z Direktivo 89/106 izvedla neizčrpna harmonizacija, ki je sledila novemu pristopu, ki je bil sprejet z Resolucijo Sveta z dne 7. maja 1985. ( 10 ) V skladu s tem pristopom se njen člen 3 nanaša na bistvene zahteve, ki veljajo za objekte, ki lahko vplivajo na tehnične značilnosti proizvoda, ki so določene v Prilogi I k Direktivi (mehanska odpornost in stabilnost; varnost pri požaru; higiena, zdravje in okolje; varnost pri uporabi; zaščita pred hrupom ter varčevanje z energijo in ohranjanje toplote).

8.

Člen 4(2)(a) te direktive kot glavni način preverjanja določa, ali se pri gradbenih proizvodih upoštevajo varnostne zahteve, ali so v skladu „z ustreznimi nacionalnimi standardi, ki prenašajo usklajene standarde, sklicevanje na katere je bilo objavljeno v Uradnem listu Evropskih skupnosti. Države članice objavijo sklicevanje na te nacionalne standarde“. Navedena skladnost se označi z oznako „CE“.

9.

Člen 4(1) Direktive 89/106 določa:

„[…]

V tej direktivi so usklajeni standardi tiste tehnične specifikacije, ki sta jih CEN, Cenelec ali oba skupaj sprejela na podlagi mandata Komisije, skladno z Direktivo 83/189/EGS, na podlagi mnenja odbora iz člena 19 in skladno s splošnimi določbami o sodelovanju med Komisijo in tema telesoma, podpisanimi 13. novembra 1984.“

10.

Kot je razvidno, Direktiva 89/106 minimalno usklajuje bistvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati gradbeni proizvodi, v zvezi s tehničnimi specifikacijami pa napoti na standarde, ki jih bodo v bodoče pripravile evropske organizacije za standardizacijo. Da bi se zagotovila kakovost usklajenih tehničnih standardov, člen 7 Direktive določa, da jih pripravijo te organizacije na podlagi mandatov Komisije, izdanih v skladu z Direktivo 83/189. Komisija objavi usklajene tehnične standarde v seriji C Uradnega lista. ( 11 )

Za gradbene proizvode, ki izpolnjujejo usklajene tehnične standarde, velja domneva skladnosti z Direktivo 89/106, katere člen 6(1) zagotavlja njihov prost pretok na ozemlju vseh držav članic, razen če se izkaže, da je treba uporabiti zaščitno klavzulo iz člena 21. ( 12 )

11.

Na podlagi člena 7 Direktive 89/106 je Komisija 6. julija 1998 sprejela Mandat M/125, namenjen CEN, da pripravi tehnični standard za eno vrsto gradbenega materiala, in sicer agregate. CEN je na podlagi tega Mandata sprejel standard EN 13242:2002.

12.

Z Mandatom M/125 ( 13 ) je bil CEN pooblaščen, da sprejme tehnične standarde za agregate, ki se uporabljajo v gradnji, na podlagi katerih bi bilo mogoče doseči primernost za predvideno uporabo, kot je opredeljeno v Direktivi 89/106. ( 14 )

13.

Poglavje II, točki 8 in 9, ( 15 ) ter poglavje III, točka 2, ( 16 ) Mandata vsebujejo smernice v zvezi z metodami preskušanja, da se preveri izpolnjevanje tehničnih specifikacij usklajenega standarda. Na podlagi njegovega poglavja III, točka 1, „je treba usklajene standarde pripraviti tako, da se na njihovi podlagi lahko dokaže, da proizvodi, navedeni v prilogah 1 in 2, izpolnjujejo bistvene zahteve. Glede na to, da je eden od ciljev Direktive odpraviti ovire v trgovini, se morajo standardi, ki so izpeljani iz te direktive, izražati, kolikor je to mogoče, s parametri zmogljivosti proizvoda (člen 7(2) Direktive 89/106) in ob upoštevanju razlagalnih dokumentov.“

14.

CEN je na podlagi Mandata M/125 sprejel standard EN 13242:2002, katerega točka 2, ki se nanaša na „zveze s standardi“, obravnava sklicevanja na druge tehnične standarde CEN, ( 17 ) in ki v točki 6, z naslovom „Kemijske zahteve“, določa:

„6.1   Splošno

Katere od lastnosti, navedenih v tej točki, je treba preskusiti in deklarirati, je odvisno od načina končne uporabe ali izvora agregata. Kadar se zahteva, je treba za določitev ustreznih kemijskih lastnosti opraviti preskuse, predpisane v točki 6.

[…]

OPOMBA 2 – Kadar neka lastnost ni zahtevana, se uporabi kategorija „ni zahteve“.

OPOMBA 3 – Navodilo za izbiro ustreznih kategorij za posebne načine uporabe je mogoče najti v nacionalnih predpisih, ki veljajo v kraju uporabe agregata.

[…]

6.3   Celotno žveplo

Kadar se zahteva, je treba celotno žveplo v agregatu, določeno v skladu s točko 11 standarda EN 1744-1:1998, deklarirati v skladu z ustrezno kategorijo iz preglednice 13.

Preglednica 13Kategorije za največje vrednosti celotnega žvepla

[…]“

15.

Točka ZA.1 dodatka ZA k navedenemu standardu zagotavlja, da je bil pripravljen na podlagi mandata, ki ga je CEN podelila Komisija na podlagi Direktive 89/106, in da za agregate, ki ga izpolnjujejo, velja domneva ustreznosti za uporabo. ( 18 )

16.

Sklicevanja na standard CEN so bila objavljena v seriji C Uradnega lista z dne 27. marca 2003. ( 19 )

17.

Direktiva 98/34 je kodificirala in nadomestila vsebino Direktive 83/189 in njene spremembe. Direktiva 98/34 je v bistvu določila postopek za preprečevanje pojava tehničnih ovir na notranjem trgu, ki dopolnjuje usklajevanje zakonodaj. Oblikovan je informacijski sistem za tehnične standarde, ki jih pripravljajo nacionalne organizacije za standardizacijo, in drug informacijski sistem za tehnične predpise, ki jih sprejmejo nacionalni organi držav članic.

18.

V nekoliko zmedenem jeziku člen 1 Direktive 98/34 razlikuje med „standardom“ in „tehničnim predpisom“ ( 20 ) glede na dispozitivnost tehničnih standardov in zavezujočo naravo tehničnih predpisov. Različnost izvira iz tega, da tehnične standarde sprejemajo zasebnopravni subjekti, in sicer nacionalne in evropske organizacije za standardizacijo, medtem ko so tehnični predpisi normativni akti nacionalnih javnih organov. Vendar je v okviru prava Evropske unije medsebojni vpliv tehničnih predpisov in tehničnih standardov zelo intenziven, zlasti odkar se od leta 1985 uporablja nov pristop na področju usklajevanja zakonodaj zaradi razvoja notranjega trga.

19.

Z ločitvijo zakonodaje, ki ureja postopke za zbiranje informacij o tehničnih standardih, in tehničnih predpisov je prišlo do določene razjasnitve. Uredba (EU) št. 1025/2012 ( 21 ) zdaj vsebuje pravila o evropski standardizaciji, Direktiva 2015/1535 pa ureja postopek za zbiranje informacij o tehničnih predpisih.

20.

Postopek za zbiranje informacij s področja tehničnih predpisov je v bistvu določen s členoma 8 in 9 Direktive 98/34. Člen 8 zavezuje države članice, da sporočijo Komisiji osnutke tehničnih predpisov. ( 22 ) Člen 9 določa rok treh mesecev, v katerem država članica, ki je Komisiji sporočila osnutek, ne more dokončno potrditi tega osnutka. Ta rok se podaljša, če ena ali več držav poda podrobno mnenje, v katerem je navedeno, da poslani osnutek tehničnega predpisa lahko ustvari ovire za prost pretok blaga na notranjem trgu, in če se Komisija odloči, da bo začela s pripravo usklajevalnega standarda.

21.

NSAI je kot članica CEN dobesedno povzela standard EN 13242:2002 v irski tehnični standard I.S. EN 13242:2002.

22.

Člen 10 zakona o prodaji blaga in opravljanju storitev iz leta 1980 (Sale of Goods and Supply of Services Act iz leta 1980; v nadaljevanju: zakon iz leta 1980) spreminja člen 14 zakona o prodaji blaga (Sale of Goods Act) iz leta 1893, ki so po novem glasi tako:

„1.   Brez poseganja v določbe tega zakona ali katerega koli drugega predpisa v tem smislu, ne obstaja domneva ali jamstvo glede kakovosti ali primernosti blaga, dobavljenega za kakršen koli namen na podlagi kupoprodajne pogodbe.

2.   Če prodajalec prodaja blago v okviru svoje poslovne dejavnosti, se domneva, da je blago, dobavljeno na podlagi pogodbe, primerno za prodajo, pri čemer pa taka domneva ne velja:

3.   Blago je primerno za prodajo, če je primerno za uporabo, za katero se tovrstno blago običajno kupuje, in je tako trajno, kot se upravičeno pričakuje glede na njegov opis, ceno (če je pomembna) in vse druge zadevne okoliščine, pri čemer je treba vsako sklicevanje v tem zakonu na blago, ki ni primerno za prodajo, ustrezno razlagati.

4.   Če prodajalec proda blago v okviru poslovne dejavnosti in kupec prodajalca izrecno ali implicitno seznani s kakršnim koli posebnim namenom, za kateri se blago kupuje, se domneva, da je blago, dobavljeno na podlagi pogodbe, razumno primerno za navedeni namen, ne glede na to, ali gre za namen, za kateri se blago običajno dobavlja, razen če je iz okoliščin razvidno, da se kupec ne zanaša ali se ne more razumno zanašati na prodajalčevo znanje ali presojo.“

23.

Če kupec sklene pogodbo kot potrošnik, v skladu s členom 55 zakona iz leta 1980 ni mogoče izključiti domnev iz člena 14. Če pa kupec, kot v tem primeru, ni potrošnik, se lahko določbe člena 14 dopolnijo, spremenijo ali v celoti izključijo na podlagi dogovora strank.

24.

Stranki v tej zadevi domnev iz člena 14(2) in (4) zakona iz leta 1980 nista dopolnili, spremenili ali izključili, zaradi česar je High Court menilo, da so bile del pogodbe.

25.

Družba James Elliott je tožila družbo Irish Asphalt zaradi neizpolnitve pogodbe o dobavi agregatov, ki so na Irskem znani kot Clause 804; to je proizvod, ki se je prvotno uporabljal pri gradnji cest, kot polnilo visoke kakovosti pa tudi pri gradnji objektov. Družba James Elliott je ta agregat uporabila pri gradnji mladinskega centra v dublinski četrti Ballymun. Družba Irish Asphalt je dobavila agregat družbi James Elliott med 27. avgustom in 17. decembrom 2004 za ceno v skupni vrednosti 25.000 EUR plus DDV.

26.

Po končanju projekta so se v tleh in na zidovih nepremičnine začele kazati razpoke v takem obsegu, da zgradbe ni bilo mogoče uporabljati. Družba James Elliott je prevzela odgovornost in izvedla sanacijska dela v vrednosti najmanj 1.550.000 EUR. Ker je družba James Elliott menila, da je škodo povzročil pojav, znan kot „nabrekanje pirita“, do katerega naj bi po njenem mnenju prišlo zaradi prisotnosti pirita v agregatu Clause 804, ki ji ga je dobavila družba Irish Asphalt, je prvonavedena družba od družbe Irish Asphalt zahtevala odškodnino zaradi neizpolnitve pogodbe, vendar neuspešno.

27.

Družba James Elliott je 13. junija 2008 vložila odškodninsko tožbo proti družbi Irish Asphalt. High Court je v svoji sodbi z dne 25. maja 2011 ugotovilo, da je škodo povzročilo nabrekanje pirita zaradi prisotnosti framboidalnega pirita v agregatih, ki jih je dobavila družba Irish Asphalt.

28.

High Court je menilo, da je bilo treba v skladu s pogodbo med obema podjetjema dobaviti agregat Clause 804 v skladu s specifikacijami irskega standarda za agregate (I.S. EN 13242:2002), s katerim se je prenesel standard EN 13242:2002. High Court je po obravnavi dokazov v zvezi s številnimi preskusi, izvedenimi na agregatu, odstranjenem iz zgradbe leta 2009, pet let po njegovi dobavi in uporabi pri gradnji te zgradbe, ugotovilo, da material ni izpolnjeval standarda v več pogledih, in zlasti ne z vidika vsebnosti žvepla. Po mnenju High Court je družba Irish Asphalt kršila pogodbo, ki jo je sklenila z družbo James Elliott in na podlagi katere je bila v skladu s členom 14(2) zakona iz leta 1980 zavezana, da dobavi agregat za prodajo primerne kakovosti in hkrati primeren za namen, za kateri je dobavitelj vedel.

29.

Družba Irish Asphalt je izpodbijala sodbo High Court pri Supreme Court, vendar je med obravnavo pritožbe priznala, da je bila škoda na zgradbi povzročena zaradi nabrekanja pirita. Supreme Court je 2. decembra 2014 odločilo o vprašanjih nacionalnega prava, zavrnilo pritožbo in ugotovilo, da so ugotovitve High Court o vsebnosti žvepla podprte z dokazi in da je njegova presoja dokazov utemeljena in da te presoje ne bo preizkusilo.

30.

Vendar Supreme Court ni odločalo o tistih vidikih pritožbe, ki se nanašajo na uporabo prava Evropske unije, saj je dvomilo o pravni naravi evropskih tehničnih standardov in sklicevanja nanje v pogodbenih razmerjih med zasebnopravnimi subjekti, o razlagi standarda EN 13242:2002 in o obveznosti predhodnega sporočanja irskih standardov o prodaji blaga. Zato je prekinilo odločanje in Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

31.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil pri Sodišču vložen 30. decembra 2014, v pisnem postopku pa so stališča predložile družbi James Elliott in Irish Asphalt, Komisija in irska vlada.

32.

Zastopniki družb James Elliott in Irish Asphalt, Komisije in Irske so se udeležili javne obravnave 19. novembra 2015 in podali ustne navedbe.

33.

Menim, da je dopustnost vprašanj za predhodno odločanje, ki jih je zastavilo Supreme Court v tej zadevi, očitna. Zgolj Irska je namreč zagovarjala stališče, da se spor med družbama James Elliott in Irish Asphalt nanaša na popolnoma notranji položaj ali gospodarsko razmerje (neizpolnitev pogodbe med dvema irskima podjetjema), ki je omejeno na Irsko, o posledicah katerega se odloča v skladu z irskim zakonom, saj ne velja nobeno pravno pravilo Evropske unije, katerega veljavnost ali razlaga bi bila sporna.

34.

Argument irske vlade ni sprejemljiv, saj tako kot Supreme Court menim, da je za rešitev spora nujna razlaga standarda EN 13242:2002, ki je bil sprejet v skladu z direktivama 89/106 in 98/34 ter prenesen v irski tehnični standard I.S. EN 13242:2002. Supreme Court je pristojno, da razsodi o morebitni neizpolnitvi pogodbe, vendar je lahko njegova presoja odvisna od razlage prava Unije, kar je okoliščina, glede katere se Sodišče šteje za pristojno, da v postopku predhodnega odločanja odgovori na vprašanja, ki mu jih predložijo nacionalna sodišča. ( 23 )

35.

Supreme Court sprašuje, ali je Sodišče v skladu s členom 267 PDEU pristojno, da v postopku predhodnega odločanja razlaga usklajeni tehnični standard. Vprašanje za predhodno odločanje je nedvomno dopustno, prav tako ni dvoma, da je upoštevno in da obstaja interes, še toliko bolj, ker do zdaj Sodišče ni imelo priložnosti, da se neposredno izreče o tem vprašanju.

36.

Za odgovor bo treba analizirati, ali je mogoče usklajene tehnične standarde CEN, ki jih je ta sprejel na podlagi mandata Komisije in ki so bili objavljeni v seriji C Uradnega lista, opredeliti kot „akte institucij, organov, uradov ali agencij Unije“, zato da se lahko zastavijo vprašanja za predhodno odločanje o veljavnosti in razlagi.

37.

Tako Komisija kot družba Irish Asphalt sta v svojih stališčih potrdili, da je Sodišče že dalo odgovor na to vprašanje v zadevi Latchways in Eurosafe Solutions. Vendar menim, da je Sodišče v tej sodbi zgolj ugotovilo, da določbe standarda EN 795 v zvezi z sidrišči razreda A1 niso spadale na področje uporabe Direktive 89/686, ker ni šlo za usklajene tehnične specifikacije, zaradi česar jih Komisija ni sprejela, v objavi v Uradnem listu Evropske unije pa so bile izrecno izključene. Iz te premise sklepam, da niso bile del prava Unije in Sodišče zato ni bilo pristojno za njihovo razlago. ( 24 )

38.

Menim, da iz sodbe Latchways in Eurosafe Solutions ni mogoče a sensu contrario sklepati, da bi se Sodišče razglasilo za pristojno, če bi standard EN 795 bil usklajen tehnični standard, ki je skladen z Direktivo 89/686. ( 25 ) Poleg tega se Sodišče takrat ni hotelo izreči o pravni naravi usklajenih standardov, ( 26 ) to pa je analiza, za katero menim, da je nujno potrebna za presojo, ali so lahko predmet vprašanj za predhodno odločanje.

39.

Supreme Court meni, da bi bilo treba na prvo vprašanje odgovoriti nikalno, saj nacionalni standard, ki izvaja evropski standard, ki ga je pripravil CEN na podlagi mandata, ki ga je podelila Komisija v skladu z Direktivo 89/106, ni akt institucije, organa, urada ali agencije Unije. Družba James Elliott in Irska menita enako, navajata pa v bistvu dva razloga: prvi je zasebnopravna narava CEN, drugi pa dejstvo, da usklajeni tehnični standardi niso zavezujoči. CEN je zasebno nepridobitno združenje, za katero velja belgijsko pravo in ga sestavljajo organizacije za standardizacijo 33 evropskih držav, ki so prav tako zasebnopravni subjekti, tako da ga ni mogoče opredeliti kot institucijo, organ, urad ali agencijo Unije. ( 27 ) Po mnenju Irske na njegovo avtonomijo ne vpliva dejstvo, da CEN pripravlja tehnične standarde po naročilu Komisije, saj je svoboden pri odločanju, ali bo mandat sprejel ali ne. ( 28 ) Poleg tega se usklajeni tehnični standardi CEN vedno izpolnjujejo prostovoljno in po mnenju družbe James Elliott bi bila logika, ki je za usklajevanjem zakonodaj prek direktiv novega pristopa, oslabljena, če bi se njihova uporaba judicializirala.

40.

Ti argumenti me ne prepričajo. Moj odgovor na prvo vprašanje je pritrdilen in menim, da se Sodišče mora razglasiti za pristojno, da odgovori na vprašanja za predhodno odločanje glede razlage usklajenih tehničnih standardov, kakršni so v obravnavanem primeru. Te je treba šteti za „akte institucije, organa, urada ali agencije Unije“ v smislu člena 267 PDEU.

41.

Moje mnenje temelji na treh argumentih, ki jih bom pojasnil spodaj: (a) uporaba direktiv novega pristopa ne more biti v škodo pristojnosti Sodišča za predhodno odločanje; (b) Komisija izvaja pomemben nadzor nad postopkom priprave usklajenih tehničnih standardov CEN in (c) delovanje CEN kot organizacije za standardizacijo Evropske unije je odvisno od delovanja Evropske unije.

42.

Direktiva 89/106, ki ni izvedla dokončne in podrobne uskladitve tehničnih specifikacij gradbenih proizvodov, med njimi, agregatov, je neposredno povezana s standardom EN 13242:2002. Direktiva določa minimalne zahteve, ki jih morajo izpolnjevati gradbeni materiali, zato da se zagotovi varnost objektov, evropskim organizacijam za standardizacijo pa prepusti, da naknadno določijo standarde, ki vsebujejo natančne tehnične specifikacije, da bodo navedeni materiali v skladu z bistvenimi zahtevami Direktive. Uporaba usklajenih standardov je prostovoljna in proizvajalec lahko vedno uporabi druge tehnične specifikacije, da izpolni zahteve. Za proizvode, izdelane ob upoštevanju usklajenih standardov, pa vendarle velja domneva skladnosti z bistvenimi zahtevami Direktive 89/106. ( 29 )

43.

Zakonodajalec Unije je uporabil metodo sklicevanja na instrument tehnične standardizacije, ki je pogosta metoda v nacionalnem in mednarodnem pravu in ki jo je Evropska unija od leta 1985 spodbujala, da bi se olajšala vzpostavitev notranjega trga. ( 30 ) V skladu s to metodo Direktiva 89/106 vsebuje samo bistvene elemente usklajene zakonodaje, ki velja za gradbene proizvode, pri čemer so standardi CEN nujna dopolnitev, ki omogoča prost pretok teh proizvodov na notranjem trgu.

44.

Če ima Sodišče pristojnost (kar je očitno), da v postopku predhodnega odločanja razlaga Direktivo 89/106, ( 31 ) mora prav tako imeti enako možnost, da odgovori na vprašanja za predhodno odločanje o usklajenih tehničnih standardih, ki dopolnjujejo to direktivo. Če ne bi bilo tako, usklajevanje gradbenih proizvodov ne bi bilo več učinkovito, saj bi bilo mogoče usklajene tehnične standarde (v tem primeru standard EN 13242:2002) razlagati različno v različnih državah članicah.

45.

To, da se uporabi „nov pristop“ v usklajevalnih direktivah, ne more pomeniti, da se omeji pristojnost Sodišča, da v postopku predhodnega odločanja razlaga vse usklajevalne predpise (to pomeni direktivo in usklajene tehnične standarde, ki jo dopolnjujejo), ki veljajo za proizvodnjo in prodajo določenega blaga. Če se pri direktivi, ki v celoti usklajuje določeno področje, pristojnost za predhodno odločanje razširja na vse usklajene standarde za zadevni proizvod, je treba enako rešitev uporabiti za direktive novega pristopa, katerih uporaba ne more biti v škodo pristojnosti Sodišča.

46.

Nomotehniko sklicevanja na evropsko standardizacijo je zakonodajalec Evropske unije uredil tako na splošno kot posebej v vsaki direktivi, ki tako tehniko uporabi. Splošno ureditev je sprva vsebovala Direktiva 83/189, pozneje Direktiva 98/34, ki jo je nedavno nadomestila Uredba št. 2015/1535. Posebno ureditev za gradbene proizvode je vsebovala Direktiva 89/106, ki jo je nato nadomestila Uredba št. 305/2011. Zato ne gre za primer popolnoma zasebne tehnične standardizacije, ki bi bila izvedena na pobudo CEN in nepovezano s pravom Unije. Nasprotno, Komisija nadzira postopek priprave usklajenih tehničnih standardov CEN; ta postopek je sestavljen iz več elementov, ki jih predstavim v nadaljevanju.

47.

Prvič, usklajen tehnični standard se vedno pripravi na podlagi mandata, ki ga Komisija podeli CEN. Standard EN 13242:2002 temelji na Mandatu M/125.

48.

Direktiva 89/106 v členu 4(2) in členu 7(1) določa, da so usklajeni standardi tiste tehnične specifikacije, ki sta jih CEN, Evropski odbor za elektrotehnično standardizacijo (v nadaljevanju: Cenelec) ali oba skupaj sprejela „na podlagi mandata Komisije, skladno z Direktivo 83/189/EGS, na podlagi mnenja odbora iz člena 19 in skladno s splošnimi določbami o sodelovanju med Komisijo in tema telesoma, podpisanimi 13. novembra 1984“. Zato brez mandata ni usklajenega standarda CEN, navedeni mandat pa vsebuje bistvene zahteve, ki morajo biti na čelu priprave usklajenega tehničnega standarda CEN.

49.

CEN torej brez Mandata M/125 ne bi sprejel standarda EN 13242:2002. Čeprav CEN prav tako pripravlja evropske tehnične standarde na lastno pobudo, pa ti usklajeni standardi niso povezani z direktivo, za proizvode, ki jih izpolnjujejo, pa ne velja domneva skladnosti z Direktivo niti jim ni zagotovljen prost pretok. ( 32 ) To se je zgodilo, na primer, s standardom EN 795, ki je bil predmet zadeve Latchways in Eurosafe Solutions ( 33 ) in ki ni bil povezan s pravom Evropske unije, zaradi česar se je Sodišče izreklo za nepristojno za njegovo razlago v okviru postopka predhodnega odločanja.

50.

Drugič, sklicevanja na usklajene tehnične standarde morajo biti objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti. Tako določa člen 7(3) Direktive 89/106, in sicer kot zahtevo, ki mora biti izpolnjena, da bi ti standardi lahko razvili glavni učinek, ki jim ga pripisuje Direktiva, to je domneva, da izpolnjevanje teh standardov pomeni skladnost z Direktivo in zagotavlja prost pretok proizvoda v Uniji.

51.

Res je, da je v Uradnem listu Evropske unije naveden zgolj sklic na usklajen standard, ne pa njegova celotna vsebina. CEN pripravlja usklajene tehnične standarde v angleščini, francoščini in nemščini, nacionalne organizacije za standardizacijo, ki so članice CEN, pa pripravijo nacionalne različice in jih prodajajo zainteresiranim osebam. Te nacionalne organizacije so imetniki pravic intelektualne lastnine na zadevnih nacionalnih različicah usklajenega tehničnega standarda, zanj pa zaračunajo določeno ceno, kar je okoliščina, ki je v nekaterih državah članicah pripeljala do različne sodne prakse o nujnosti zagotoviti uradno objavo nacionalnih tehničnih standardov, če se zakonodajalci sklicujejo nanje. ( 34 ) Menim, da se za namene tega predloga za sprejetje predhodne odločbe ni nujno poglobiti v pomembno vprašanje, ali bi morala biti uradna objava vseh usklajenih tehničnih standardov nujna, zato da ti pravno učinkujejo ( 35 ) in da se upošteva načelo javnosti zakonodaje. Ta zahteva bi imela zelo pomemben vpliv na evropski sistem standardizacije, zlasti na prodajo usklajenih tehničnih standardov nacionalnih organizacij za standardizacijo.

52.

Obveznost objaviti sklicevanje na usklajen standard v Uradnem listu kaže na to, da mora Komisija nadzirati njegovo vsebino, da bi lahko preverila, ali ustreza mandatu, ki ga je podelila CEN, in Direktivi. Člen 5 Direktive 89/106 je določal to obveznost na nekoliko zmeden način, vendar člen 10(6) Uredbe št. 1025/2012 ter člen 17(5) Uredbe št. 305/2011, ki trenutno veljata za gradbene proizvode, ne puščata nobenega dvoma. Odločitev Komisije, da objavi sklic, ima pravne učinke in je torej akt, zoper kateri je mogoče vložiti ničnostno tožbo. ( 36 )

53.

Tretjič, Komisija in države članice imajo v skladu s členom 5 Direktive 89/106 možnost, da ugovarjajo standardu, ki ga pripravi CEN, če menijo, da ni v skladu z zahtevami Direktive ali mandata Komisije. Ugovor lahko prepreči objavo usklajenega standarda v Uradnem listu Evropske unije ali pa povzroči, da se ga prekliče v navedeni publikaciji, če se to zgodi a posteriori. V teh primerih tehnični standard CEN ne ustvari domneve skladnosti proizvoda z Direktivo.

54.

Glede na razlike med direktivami novega pristopa glede postopka ugovora zoper usklajene tehnične standarde, je ta postopek enotno uredil člen 11 Uredbe št. 1025/2012. ( 37 ) Trenutno Komisija izvaja nadzor ex ante, pred njegovo objavo. Države članice in Evropski parlament lahko standardu uradno nasprotujejo; Komisija, ki nadzira usklajen tehnični standard in je ta nadzor nujen korak za objavo sklica na ta standard, take možnosti nasprotovanja nima. Tako kot odločitve v zvezi z objavo usklajenih tehničnih standardov so tudi odločitve Komisije o uradnem nasprotovanju držav članic ali Evropskega parlamenta navedenim standardom pravni akti, zoper katere je mogoče vložiti ničnostno tožbo. ( 38 )

55.

Tako možnost uradnega nasprotovanja držav članic in Evropskega parlamenta kot tudi ukrepi Komisije pred objavo usklajenih tehničnih standardov kažejo na to, da gre za „nadzorovano“ pooblastilo zasebni organizaciji za standardizacijo za normativno urejanje. ( 39 )

56.

Kot sem že navedel, je CEN zasebna organizacija za standardizacijo, za katero velja belgijsko pravo in jo sestavljajo nacionalne organizacije držav članic Evropske unije in EFTE. Njegova struktura in delovanje sta podobna strukturi in delovanju večine organizacij za standardizacijo, so pa zanj značilne nekatere posebnosti zaradi njegove transnacionalnosti. ( 40 ) Zasebna narava postane popolnoma očitna, ko CEN pripravlja neusklajene evropske tehnične standarde; vendar pa CEN postopa drugače, ko je namen njegove dejavnosti izpolniti mandate, ki mu jih podeli Komisija za pripravo usklajenih standardov.

57.

Dejavnost Cen v zvezi z usklajenimi tehničnimi standardi temelji na sodelovanju s Komisijo, ki ga ureja sporazum, sestavljen iz splošnih smernic, ki se periodično podaljšujejo. ( 41 ) Te poudarjajo pomembnost standardizacije za evropsko politiko ter za prost pretok blaga in storitev ter za boljšo konkurenčnost evropskih proizvajalcev. ( 42 ) V tem smislu so tudi določena nekatera skupna načela, ki veljajo za njegova razmerja in sodelovanje, na podlagi katerih se organizacije za standardizacijo zavezujejo, da bodo pripravile standarde na način, ki bo najprimernejši za interese Unije. Komisija pa se zavezuje, da bo podpirala delo teh organizacij ter pri njem sodelovala.

58.

Poleg tega Komisija finančno podpira CEN, zato da ta pripravlja usklajene tehnične standarde. Sklep št. 1673/2006/ES ( 43 ) določa, da Unija prispeva k financiranju evropske standardizacije, zato da se zagotovi, da se usklajeni evropski standardi pripravljajo in revidirajo ob upoštevanju ciljev, zakonodaje in politik Unije. Število usklajenih standardov, ki jih Komisija naroči pri CEN in drugih organizacijah je omejeno in predstavlja manjši delež v skupnem številu pripravljenih standardov. Industrija prevzame večji del stroškov za standardizacijo, tako da to, da Evropska unija uporabi storitve CEN, pomeni „stroškovno učinkovito“ izbiro, saj je bila ideja, da se ustanovi izvajalska agencija za sprejemanje tehničnih standardov, ki se zahtevajo z direktivami novega pristopa, zavržena. ( 44 )

59.

Zasebna narava organizacij za standardizacijo (v tem primeru CEN) ne pomeni, da njena dejavnost ni povezana s pravom Evropske unije. Sodišče je v sodbi Fra.bo ( 45 ) potrdilo, da se člen 34 PDEU uporablja za dejavnosti standardizacije in certificiranja zasebne organizacije, kadar nacionalni zakonodajalec proizvode, ki jih je ta organizacija certificirala, šteje za skladne z nacionalnim pravom in je zato prodaja proizvodov, ki jih navedena organizacija ni certificirala, otežena.

60.

Če Sodišče ni podvomilo v to, da lahko analizira združljivost dejavnosti nacionalne organizacije za standardizacijo, ki so povezane z nacionalno zakonodajo, s pravom Unije (v tem primeru s prepovedjo ukrepov z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve), potem mora biti a fortiori pristojno, da se v postopku predhodnega odločanja izreče o združljivosti usklajenih tehničnih standardov CEN s to prepovedjo ter razloži te standarde ter direktivo, ki se sklicuje nanje.

61.

Za konec naj navedem, da je treba sprejeti pristojnost Sodišča, da razlaga tovrstne tehnične standarde, da se opozori na prožnost, ki jo je pokazalo, ko je odgovarjalo na vprašanja za predhodno odločanje o različnih aktih, ki imajo pravne učinke in niso uredbe, direktive ali sklepi. Na primer, v sodbi Grimaldi ( 46 ) je v zvezi s priporočilom, sprejetim v skladu s Pogodbo EGS, navedlo, da „člen 177 Sodišču podeljuje pristojnost, da se brez izjem izreče v postopku predhodnega odločanja o veljavnosti in razlagi aktov, ki so jih sprejele institucije Skupnosti“. ( 47 ) Enako prožen pristop je Sodišče uporabilo nedavno v zadevi Gauweiler in drugi, ko je v postopku predhodnega odločanja odgovorilo na dvome nemškega ustavnega sodišča o programu OMT („Outright Monetary Transactions“, dokončne denarne transakcije), ki je bil akt z netipičnimi značilnostmi. ( 48 )

62.

Nazadnje menim, da ima standard EN 13242:2002, ki temelji na Mandatu M/125, ki ga je sprejela Komisija na podlagi Direktive 89/106 in Direktive 98/34, pravne učinke na notranjem trgu in da je Sodišče pristojno za njegovo razlago. Natančneje, če proizvod (gradbeni agregat) izpolnjuje usklajeni standard, se ustvari domneva, da ta proizvod izpolnjuje zahteve Direktive 89/106, kar olajša njegovo neovirano prodajo na notranjem trgu.

63.

Na podlagi teh argumentov Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje, točka (a), odgovori tako: če mora stranka v skladu z določbami zasebnopravne pogodbe dobaviti proizvod, izdelan v skladu z nacionalnim tehničnim standardom, ki je sprejet za izvajanje usklajenega tehničnega standarda, ki ga je sprejel CEN na podlagi mandata Komisije, je Sodišče pristojno, da se v postopku predhodnega odločanja izreče o razlagi navedenega usklajenega tehničnega standarda.

64.

Supreme Court želi vedeti, ali standard EN 13242:2002 zahteva, da se njegovo izpolnjevanje dokaže: (a) izključno z metodami preverjanja skladnosti, ki so določene v tem standardu in se izvedejo ob izdelavi ali dobavi proizvoda, ali (b) z drugimi preskusi, ki se izvedejo naknadno, če rezultati teh preskusov logično kažejo na to, da navedeni standard ni izpolnjen.

65.

Po mnenju Supreme Court je mogoče skladnost s standardom EN 13242:2002 ali njegovo kršitev ugotoviti ob izdelavi ali dobavi proizvoda, pa tudi med življenjsko dobo proizvoda ter z uporabo kakršnega koli logičnega dokaznega sredstva. Družba James Elliott, Irska in Komisija se s tem strinjajo, medtem ko družba Irish Asphalt meni, da standard EN 13242:2002 dovoljuje, da se uporabi zgolj v njem navedeno dokazno metodo in samo ob izdelavi ali dobavi proizvoda.

66.

Z Mandatom M/125 (točka 9 poglavja II) je bilo CEN naloženo, naj v usklajenem standardu navede metodo ali metode preskušanja, na podlagi katere se določijo lastnosti proizvoda in ugotovi njegova skladnost s tehničnimi specifikacijami standarda. Poglavje III, točka 2, je v tem istem smislu določila, da „mora usklajen standard vsebovati […] metode (izračun, preskusne ali druge metode) ali sklic na standard, ki vsebuje metode za določitev navedenih lastnosti.“

67.

Standard EN 13242:2002 je v točki 6 določil metode preskušanja, ki so potrebne za njegovo izvajanje, pri tem pa se je skliceval na metode, določene v različnih evropskih standardih, ki niso bili usklajeni v CEN (natančneje, na standarde EN 1097‑2:1998, EN 1367‑2 in EN 1744‑1:1998). ( 49 ) Gre torej za primer, ko je vsebina neusklajenih evropskih tehničnih standardov s sklicevanjem nanje vključena v usklajen tehnični standard. Ta praksa je običajna v tehnični standardizaciji gradbenega sektorja, saj je v tem sektorju bolj kot lastnosti materiala pomembna določitev metod analize rezultatov za varnost zgradb. ( 50 )

68.

Ne da bi bilo treba podrobneje analizirati tovrstna sklicevanja, se mi zdi očitno, da uporaba metod preskušanja, katerih uporaba je prostovoljna, olajša dokazovanje izpolnjevanja tehničnih specifikacij usklajenega standarda ob prodaji ali dobavi proizvoda, zaradi česar zanj veljata domneva skladnosti z Direktivo 89/106 in je zagotovljen prost pretok. Ta dokaz bi bilo mogoče izvesti s sklicevanjem na druge vrste veljavnih tehničnih preskusov, česar pa standard EN 13242:2002 ne omejuje.

69.

Poleg tega menim, da je na gradbenem proizvodu (agregati v tej zadevi) mogoče izvesti preskuse, ki potrjujejo skladnost s tehničnimi specifikacijam standarda EN 13242:2002, ne samo, ko ga proizvajalec prodaja, ampak tudi med ekonomsko sprejemljivo življenjsko dobo blaga. Tako izhaja iz člena 3(1) Direktive 89/106, v skladu s katerim bistvene zahteve, ki jih ta določa, vplivajo na proizvode in jih je treba upoštevati „ves čas ekonomsko sprejemljive življenjske dobe“.

70.

Zaščitna klavzula iz člena 21 Direktive 89/106 pripelje do enakega rezultata, saj lahko država s trga umakne samo proizvod, za kateri je bilo prej navedeno, da je skladen z navedeno direktivo, če izvede naknadne preskuse in odkrije, da dejansko ne izpolnjuje bistvenih zahtev te direktive na področju varnosti. Če bi se lahko testi skladnosti opravljali samo ob prvotni prodaji, bi imel proizvajalec skoraj absoluten nadzor glede na ekonomski strošek, ki bi ga za kupca pomenili navedeni preskusi kupljenega blaga. Domneva skladnosti z Direktivo 89/106 ne bi bila več domneva iuris tantum in bi postala skoraj neizpodbojna, kot navaja družba James Elliott v svojih stališčih.

71.

Zato predlagam, naj se na prvo vprašanje za predhodno odločanje, točka (b), odgovori tako: usklajeni standard EN 13242:2002 je treba razlagati tako, da dovoljuje, da se neizpolnjevanje njegovih tehničnih specifikacij dokazuje s preskusi, ki se razlikujejo od preskusov, ki so izrecno določeni v tem standardu, in da je mogoče tako ene kot druge uporabiti kadar koli med ekonomsko sprejemljivo življenjsko dobo proizvoda.

72.

S tretjim vprašanjem Supreme Court želi izvedeti, ali domneva primernosti gradbenega materiala za uporabo, ki izhaja iz člena 4(2) Direktive 89/106, velja tudi, ko se ugotavlja kakovost navedenega proizvoda, ki je primerna za prodajo, če to kakovost zahteva splošna nacionalna zakonodaja, ki velja za prodajo blaga.

73.

Vse intervenientke v postopku, razen družbe Irish Asphalt, predlagajo nikalen odgovor na to vprašanje, s čimer se strinjam. Domneva primernosti za uporabo, določena v členu 4(2) Direktive 89/106, velja v okviru navedenega pravila Evropske unije in za prodajo proizvoda na notranjem trgu brez tehničnih ovir. Logično je, da je Sodišče pristojno za razlago domneve in vseh določb Direktive 89/106 v zvezi z njo. Vendar domneve ni mogoče ekstrapolirati niti je uporabiti za ugotavljanje kakovosti gradbenega proizvoda, primerne za prodajo, če gre za to, da se za zasebna gospodarska razmerja uporabi nacionalna zakonodaja, kakršna je ta, ki ureja prodajo blaga na Irskem.

74.

Ni v pristojnosti Sodišča, da se v postopku predhodnega odločanja izreče o razlagi nacionalnih zakonov in o elementih za presojo kakovosti blaga, primerne za prodajo, v skladu z nacionalno zakonodajo, na podlagi katere morajo sodišča presojati neizpolnitve zasebnopravnih pogodb.

75.

Zato Sodišču predlagam, naj na tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovori tako: domneva primernosti gradbenih proizvodov za uporabo, ki jo določa Direktiva 89/106, da bi olajšala prost pretok na notranjem trgu, ne velja za presojo kakovosti tega proizvoda, primerne za prodajo, za namene uporabe nacionalnega zakona, ki ureja prodajo blaga.

76.

Supreme Court želi s četrtim vprašanjem izvedeti, ali standard EN 13242:2002 določa (ali pa je na njegovi podlagi mogoče določiti) največjo vrednost celotnega žvepla v agregatih, tako da bi jo bilo treba upoštevati kot pogoj za to, da velja domneva primernosti za uporabo.

77.

Odgovor na to vprašanje je načeloma nikalen. Točka 6.3 standarda EN 13242:2002 nalaga obveznost deklarirati največjo vrednost celotnega žvepla v agregatih, vendar ne določa najvišje meje prisotnosti te snovi v višini 1 %. Preglednica št. 13, na katero se sklicuje točka 6.3, se nanaša na „vse agregate, razen zračno hlajene plavžne žlindre“ (agregati, za katere gre v tej zadevi), v katerem je navedena možnost, da imajo bodisi manj kot 1 % žvepla bodisi več kot 1 % žvepla. Menim, da ta odstavek ne pušča nobenih dvomov.

78.

NSAI je leta 2004 objavila vodnik o uporabi I.S. EN 13242:2002, ki ima podlago v opombi 3 točke 6.1 standarda EN 13242:2002, ki za posebne načine uporabe teh agregatov napoti na nacionalne predpise kraja uporabe agregatov. Vodnik omejuje skupno vsebnost žvepla v zadevnih agregatih na 1 %. Vendar menim, da navedena opomba 3 ne dovoljuje, da se ta meja določi absolutno.

79.

Menim, da nacionalni tehnični standard, ki prenaša usklajen tehnični standard CEN, ne more imeti vsebine, ki bi mu nasprotovala. Če standard EN 13242:2002 ne določa najvišje meje za količino žvepla v agregatih, potem organizacija za standardizacijo države članice ne more določiti 1 % kot absolutno mejo. Taka določitev bi bila v nasprotju s polnim učinkom usklajenega standarda, ki bi se lahko uporabljal na različne načine v različnih državah članicah, kar bi bilo na škodo cilja Direktive 89/106, ki je spodbujanje prostega pretoka gradbenih proizvodov na notranjem trgu. Člen 17(5) Uredbe št. 305/2011 to jasno pove: „vsi nasprotujoči nacionalni standardi [se] ukinejo, države članice pa razveljavijo vse nasprotujoče nacionalne določbe“.

80.

Zato kot odgovor na četrto vprašanje predlagam tak odgovor: usklajeni standard EN 13242:2002 ne določa meje 1 % skupne vsebnosti žvepla v agregatih in je treba ukiniti uporabo vsakega nasprotujočega nacionalnega standarda.

81.

Supreme Court prav tako želi izvedeti, ali je treba dokazati, da je proizvod imel oznako „CE“, zato da se je mogoče sklicevati na domnevo, ustvarjeno z Dodatkom ZA k standardu EN 13242:2002 ali členom 4 Direktive 89/106. Gre torej za to, da je treba pojasniti, ali je oznaka „CE“ pogoj za to, da za agregate velja domneva skladnosti z Direktivo 89/106 ali pa, nasprotno, je ta oznaka zgolj dokaz, da so izpolnjene zahteve navedene direktive.

82.

V nasprotju s stališči Irske in družbe James Elliott menim, da je oznaka „CE“ zgolj sredstvo, s katerim se dokazuje izpolnjevanje bistvenih zahtev Direktive 89/106, in ne pogoj za potrditev tega izpolnjevanja. V skladu s členom 4(2) Direktive 89/106 oznaka „CE“ pomeni, da je proizvod v skladu z nacionalnimi standardi, ki so prenesli usklajene standarde, in da je primeren za predvideno uporabo. ( 51 ) V skladu z odstavkom 6 istega člena oznaka „CE“ pomeni, da proizvodi ustrezajo zahtevam iz odstavkov 2 in 4 tega člena, in določa, da je za namestitev te oznake odgovoren proizvajalec ali njegov zastopnik, čeprav člen 15 zavezuje države članice, da zagotovijo pravilno uporabo oznake „CE“ in jim dovoljuje, da prepovejo njeno uporabo, če se ugotovi, da je bila nepravilno nameščena na proizvod, ki ne ustreza ali ne ustreza več zahtevam Direktive 89/106. Sodišče je nazadnje odločilo, da država članica ne more zahtevati, da imajo gradbeni proizvodi, ki uporabljajo in so pravilno označeni z oznako „CE“, dodatno nacionalno oznako, ker naj bi bili usklajeni standardi nepopolni. ( 52 )

83.

Oznaka „CE“ torej pomeni izjavo fizične ali pravne osebe, ki je odgovorna za njeno namestitev, da se proizvod sklada z veljavnimi določbami Direktive 89/106 in standardom EN 13242:2002 ter da je bil predmet ustreznih postopkov ocenjevanja. Proizvajalec je v končni fazi odgovoren za skladnost proizvoda z Direktivo in namestitev oznake „CE“ po koncu postopka ocenjevanja njegove skladnosti. Oznaka „CE“ je zato zgolj način, s katerim se sporoča, da agregati izpolnjujejo zahteve Direktive 89/106 in standarda EN 13242:2002, zato da se olajša njihovo prodajo. ( 53 )

84.

V poznejši splošni ureditvi (ki se v tej zadevi ne uporablja) se je oznaka „CE“ še bolj utrdila in se spremenila v edini način potrjevanja skladnosti proizvoda z veljavnimi zahtevami, ki jih določa usklajevalna zakonodaja Skupnosti. Tako določata člen 30(4) Uredbe (ES) št. 765/2008, ki vključuje opredelitev, format in splošna načela, ki veljajo za oznako „CE“, in Sklep 768/2008, ki velja za postopke ugotavljanja skladnosti, na podlagi katerih se namesti oznaka. ( 54 ) Izključnost uporabe oznake „CE“ za gradbene proizvode je navedena tudi v členu 8(3) Uredbe št. 305/2011.

85.

Dosedanja sodna praksa Sodišča o Direktivi 89/106 kaže na razlago, ki jo tu zagovarjam, saj nacionalna zakonodaja glede na sodbo Elenca, ( 55 ) ki zato, ker ni oznake „CE“, samodejno in absolutno prepoveduje distribucijo proizvodov, ki se zakonito prodajajo v drugih državah članicah, na nacionalnem ozemlju, ne upošteva zahteve po sorazmernosti, ki ga določa pravo Unije. V tej sodbi oznaki „CE“ torej ni bila priznana vsebinska, ampak dokazna narava.

86.

Zato predlagam, naj se na peto vprašanje, ki ga je zastavilo predložitveno sodišče, odgovori tako: oznaka „CE“ ni pogoj, temveč samo sredstvo, s katerim se dokazuje, da agregati izpolnjujejo zahteve Direktive 89/106 in usklajenega standarda EN 13242:2002.

87.

Supreme Court želi vedeti, ali je treba izključiti uporabo določb nacionalnega prava, ki vsebujejo domneve o primernosti za prodajo in primernosti za določen namen ali kakovosti, če gre za tehnične predpise, ki niso bili sporočeni v skladu z Direktivo 98/34.

88.

Tako kot vse stranke, ki so predložile stališča, razen družbe Irish Asphalt, menim, da je odgovor na to vprašanje očiten. Nacionalni predpis, kot je člen 14(2) zakona iz leta 1893, kakor je bil je spremenjen leta 1980, na podlagi katerega za pogodbe – razen če stranke tega sporazumno ne izključijo – velja domneva v zvezi s kakovostjo proizvodov, primerno za prodajo, ne spada pod opredelitev tehničnega predpisa iz Direktive 98/34. Zato ni mogoče uporabiti sodne prakse CIA Security International in Unilever, ( 56 ) iz enakega razloga pa ga v fazi osnutka niti ni treba predhodno sporočiti Komisiji.

89.

Argument družbe Irish Asphalt, da bi bilo treba sodbo High Court sporočiti Komisiji, češ da gre za tehnični predpis de facto, nima trdne podlage. Sodba zgolj uporabi irski zakon v konkretni zadevi z edinim ciljem rešiti spor med gospodarskima družbama z vidika pogodbe, ki sta jo podpisali, vključno z domnevami.

90.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz člena 1, točka 11, Direktive 98/34 izhaja, da pojem „tehnični predpis“ zajema tri kategorije, in sicer, prvič, „tehnične specifikacije“ v skladu s členom 1, točka 3, navedene direktive; drugič, „druge predpise“, opredeljene v členu 1, točka 4, in tretjič, prepoved proizvodnje, uvoza, trženja ali uporabe izdelka, navedeno v členu 1(11). ( 57 ) Irska zakonodaja – in, a fortiori, sodba High Court – ni zakonodajni ukrep, ki prepoveduje proizvodnjo, uvoz, trženje ali uporabo proizvoda.

91.

Niti člen 14(2) zakona iz leta 1893 (niti, ponavljam, sodba, ki velja za posamezno pogodbo) ne spada pod pojem „tehnične specifikacije“ iz člena 1, točka 3, Direktive 98/34. Tehnična specifikacija je „v dokumentu vsebovana specifikacija, ki določa zahtevane lastnosti proizvoda, kakor so stopnja kakovosti, zmogljivost, varnost ali mere, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede imena, pod katerim se prodaja, izrazoslovjem, simboli, preskušanjem in preskusnimi postopki, embalažo, označevanjem ali etiketiranjem in postopki za ugotavljanje skladnosti“.

92.

Sodišče je odločilo, da pojem „tehnična specifikacija“ predpostavlja, da se nacionalni ukrep nujno nanaša na proizvod ali na njegovo embalažo in opredeljuje eno od zahtevanih značilnosti proizvoda. ( 58 ) Irska ureditev, ki je predmet analize, ne napotuje na značilnosti proizvoda niti ne vpliva na njegovo embalažo ali predstavitev, saj zgolj abstraktno določa, da se v pogodbenih razmerjih domneva, da se upošteva komercialna kakovost prodanega proizvoda. Torej se ne nanaša na noben poseben proizvod in gre za pravilo, ki na splošno velja za prodajo kakršnega koli proizvoda, zaradi česar ne spada pod pojem tehnične specifikacije iz Direktive 98/34.

93.

Iz podobnih razlogov ni mogoče šteti, da člen 14(2) zakona iz leta 1893 spada med „druge predpise“ v smislu Direktive 98/34 glede na to, da gre za „zahtev[o] za proizvode, ki ni tehnična specifikacija in ki se nanaša na proizvod zaradi varovanja zlasti potrošnikov ali okolja ter vpliva na njegov življenjski cikel, potem ko je bil dan v promet, kakor so pogoji uporabe, predelave, vnovične uporabe ali odlaganja, kadar lahko taki pogoji znatno vplivajo na sestavo ali značilnost proizvoda ali na njegovo trženje“.

94.

Zato predlagam, naj se na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori tako: nacionalne določbe, kot je člen 14(2) irskega zakona o prodaji blaga iz leta 1893, kakor je bil spremenjen leta 1980, ni mogoče šteti za „tehnični predpis“ v smislu Direktive 98/34, sodne prakse CIA Security International in Unilever pa ni mogoče uporabiti.

95.

Glede na zgornje razlogovanje Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je zastavilo Supreme Court, odgovori:

„8.

Tehnični odbori CEN morajo ponuditi tehnično rešitev za določitev značilnosti mandata, pri tem pa upoštevati pogoje, navedene spodaj. Predlagane metode preskušanja morajo biti neposredno povezane z ustrezno zahtevano značilnostjo in se ne smejo sklicevati na metode za določanje značilnosti, ki se z mandatom ne zahtevajo. Zahteve glede trajnosti bi bilo treba obravnavati v okviru najsodobnejše tehnike.

9.

Sklici na preskusne/računske metode morajo biti v skladu z uskladitvijo, ki se jo skuša uresničiti. Na splošno je dopustno navesti samo eno metodo za določitev vsake značilnosti za dani proizvod ali družino proizvodov.

3.

„tehnična specifikacija“ je v dokumentu vsebovana specifikacija, ki določa zahtevane lastnosti proizvoda, kakor so stopnja kakovosti, zmogljivost, varnost ali mere, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede imena, pod katerim se prodaja, izrazoslovjem, simboli, preskušanjem in preskusnimi postopki, embalažo, označevanjem ali etiketiranjem in postopki za ugotavljanje skladnosti.

[…]

4.

„druge zahteve“ je zahteva za proizvode, ki ni tehnična specifikacija in ki se nanaša na proizvod zaradi varovanja zlasti potrošnikov ali okolja ter vpliva na njegov življenjski cikel, potem ko je bil dan v promet, kakor so pogoji uporabe, predelave, vnovične uporabe ali odlaganja, kadar lahko taki pogoji znatno vplivajo na sestavo ali značilnost proizvoda ali na njegovo trženje;

6.

„standard“ je tehnična specifikacija za večkratno ali trajno uporabo, ki jo je odobril priznan standardizacijski organ, katere izpolnjevanje ni obvezno in sodi v eno od naslednjih kategorij:

11.

„tehnični predpis“ tehnične specifikacije in druge zahteve ali predpisi o storitvah, skupaj z ustreznimi upravnimi določbami, katerih upoštevanje je formalno in dejansko obvezno pri trženju, zagotavljanju storitve, ustanovitvi dobavitelja storitve ali uporabi v državi članici ali njenem večjem delu, pa tudi zakoni in drugi predpisi držav članic, razen tistih, ki so določeni v členu 10 in prepovedujejo proizvodnjo, uvoz, trženje ali uporabo izdelka ali ki prepovedujejo opravljanje ali uporabo storitve ali ustanovitev dobavitelja storitve.

(a)

da sklicevanje na zadevni harmonizirani standard objavi ali ne objavi v Uradnem listu Evropske unije ali da ga objavi z omejitvijo;

(b)

da sklicevanje na zadevni harmonizirani standard v Uradnem listu Evropske unije ohrani ali ga ohrani z omejitvijo ali da ga umakne.