1.

Sodišče se je v preteklosti večkrat ukvarjalo z ureditvami držav članic o obdavčitvi skupin, ( 2 ) v enem primeru tudi s francosko, ( 3 ) na katero se nanaša obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe.

2.

Francosko pravo o davku od dohodkov pravnih oseb določa, da matična družba načeloma ne plača davka na dobiček, ki ji ga izplača njena hčerinska družba. Vendar to ne velja za delež v višini 5 %, ki simbolizira stroške, ki matični družbi nastanejo v zvezi z deležem v hčerinski družbi. Teh stroškov se ne sme odbiti, ker so namenjeni doseganju dohodkov matične družbe, oproščenih davka, to je dobička, ki jim ga izplačajo hčerinske družbe.

3.

Do te v končni fazi delne obdavčitve distribuiranega dobička pa ne pride, če sta matična in hčerinska družba obdavčeni skupaj v okviru tako imenovane intégration fiscale. Ker tuje družbe ne morejo biti zajete v tej obliki obdavčitve skupin, mora Sodišče preveriti, ali je taka ureditev združljiva s svobodo ustanavljanja in pravom Unije o davku od dohodka pravnih oseb.

4.

V obdobju, na katerega se nanaša spor v glavni stvari, je bila svoboda ustanavljanja v členu 43 ES (postal člen 49 PDEU) urejena tako:

„V okviru določb, navedenih v nadaljevanju, se omejitve glede pravice do ustanavljanja za državljane ene države članice na ozemlju druge države članice prepovejo. Ta prepoved se uporablja tudi za omejitve pri ustanavljanju agencij, podružnic ali hčerinskih družb državljanov katere koli države članice s sedežem na ozemlju katere koli države članice.

Pravica do ustanavljanja zajema pravico začeti in opravljati dejavnost kot samozaposlena oseba ter pravico do ustanovitve in vodenja podjetij, zlasti družb ali podjetij iz drugega odstavka člena 48, pod pogoji, ki jih ob upoštevanju določb poglavja o kapitalu za svoje državljane določa zakonodaja države, v kateri se taka ustanovitev izvede.“

5.

S členom 48 ES (postal člen 54 PDEU) je področje uporabe svobode ustanavljanja razširjeno tako:

„Družbe ali podjetja, ustanovljena v skladu z zakonodajo posamezne države članice, ki imajo statutarni sedež, glavno upravo ali glavni kraj poslovanja v Skupnosti, se v tem poglavju obravnavajo enako kakor fizične osebe, ki so državljani držav članic.

‚Družbe ali podjetja‘ pomeni družbe ali podjetja, ustanovljena po civilnem ali gospodarskem pravu, vključno z zadrugami, in druge pravne osebe javnega ali zasebnega prava z izjemo neprofitnih.“

6.

Direktiva Sveta 90/435/EGS z dne 23. julija 1990 o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic ( 4 ) (v nadaljevanju: Direktiva o matičnih in hčerinskih družbah), ki je upoštevna v sporu v glavni stvari, se v skladu s svojim členom 1(1) uporabi za določene čezmejne distribucije dobička. Kot je razvidno iz njene tretje uvodne izjave je njen namen odprava manj ugodnega davčnega položaja čezmejnih skupin v primerjavi z nacionalnimi skupinami. V členu 4(1) te direktive, kakor je bil spremenjen z Direktivo 2003/123/ES, ( 5 ) je poleg tega določena ta ureditev:

„1.   Kadar matična družba ali njena stalna poslovna enota iz naslova povezave matične družbe z njeno odvisno družbo prejme izplačilo dobička, država, v kateri se nahaja matična družba, in država, v kateri se nahaja njena stalna poslovna enota, razen v primeru likvidacije, ravna tako, da:

7.

Člen 4(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah to določbo dopolnjuje tako:

„Vendar vsaka država članica ohrani možnost, da predpiše, da se stroški, ki se nanašajo na delež, […] ne smejo odbiti od obdavčljivega dobička matične družbe. Kadar so v takem primeru stroški upravljanja, ki se nanašajo na ta delež, fiksni kot splošna stopnja, fiksno določeni znesek ne sme presegati 5 % dobička, ki ga distribuira odvisna družba.“

8.

V Francoski republiki so dohodki družb obdavčeni z davkom od dohodka pravnih oseb, ki je urejen z Code général des impôts (v nadaljevanju: CGI).

9.

V zvezi s prihodki iz deležev in z njimi povezanih stroškov člen 216 CGI na splošno določa:

„1. Neto dohodek od deležev[…], za katere se lahko uporabi davčna ureditev za matične družbe, ki ga […] prejme matična družba, se lahko odbije od neto celotnega dobička te družbe, po odbitku deleža stroškov in izdatkov. Delež stroškov in izdatkov […] se določi enotno na 5 % celotnega dohodka od deležev, vključno z davčnimi odbitki […]“.

10.

Člen 223 A CGI določa, da se za skupine pod določenimi pogoji uporabi posebna ureditev za skupno obdavčitev:

„Družba je lahko za skupni rezultat skupine, ki jo poleg nje sestavljajo družbe, v katerih ima v poslovnem letu neprekinjeno vsaj 95 % kapitala neposredno ali posredno prek družb skupine […], sama zavezanka za davek od dohodkov pravnih oseb. […]

Članice skupine so lahko samo družbe, […] katerih rezultat se obdavči z davkom od dohodkov pravnih oseb pod pogoji splošnega davčnega prava. […]“

11.

Skupni rezultat skupine se ugotavlja v skladu s členom 223 B CGI:

„Skupni rezultat ugotovi matična družba tako, da sešteje rezultate vseh družb skupine, izračunane ob upoštevanju pogojev splošnega davčnega prava […]“.

Kar zadeva določitev rezultatov iz poslovnih let, začetih pred 1. januarjem 1993 ali zaključenih od 31. decembra 1998, se skupni rezultat zmanjša za delež stroškov in izdatkov, ki ga je družba iz skupine vključila v svoj rezultat zaradi deleža, ki ga ima v drugi družbi iz skupine […]

[…].“

12.

Spor v glavni stvari se nanaša na davek od dohodka pravnih oseb francoske družbe Groupe Steria SCA (v nadaljevanju: Groupe Steria) za leta od 2005 do 2008. Družba Groupe Steria je matična družba skupine, za katero se uporablja posebna ureditev o obdavčitvi skupin.

13.

Družba Groupe Steria želi doseči odbitek – v skladu s členom 216, točka 1, CGI neodbitnega – deleža v višini 5 % za stroške in izdatke (v nadaljevanju: 5‑odstotni delež) v zvezi s prihodki iz deležev, ki jih je ena od njenih hčerinskih družb s sedežem v njeni matični državi prejela iz naslova deležev v družbah s sedežem v drugih državah članicah Unije. Francoski organi tega odbitka ne priznavajo, ker je v skladu s členom 223 B, drugi odstavek, CGI možen, le če prihodki iz deležev izhajajo iz članice davčne skupine. V skladu s členom 223 A, drugi odstavek, CGI pa družbe s sedežem v tujini ne morejo biti članice davčne skupine.

14.

Družba Groupe Steria sicer sprejema izključitev tujih družb iz obdavčitve skupin. Vendar meni, da so francoske določbe s svobodo ustanavljanja nezdružljive v delu, v katerem je z njimi prepovedan odbitek 5‑odstotnega deleža v zvezi z deleži v družbah, ki bi bile lahko članice davčne skupine, če ne bi imele sedeža v tujini.

15.

Cour administrative d’appel de Versailles, ki odloča o sporu v glavni stvari, je prekinilo odločanje in Sodišču 13. avgusta 2014 v skladu s členom 267 PDEU v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

Ali je treba člen 43 ES razlagati tako, da nasprotuje temu, da zakonodaja o francoski obdavčitvi skupin matični družbi skupine omogoča nevtralizacijo ponovne vključitve deleža stroškov in izdatkov, ki je pavšalno določen na 5 % neto zneska dividend, ki jih prejme le od družb rezidentk, ki so vključene v davčno skupino, medtem ko take pravice na podlagi te zakonodaje nima za dividende, ki ji jih izplačajo njene hčerinske družbe s sedežem v drugi državi članici, ki bi bile, če bi bile rezidentke, do tega objektivno upravičene, če bi se tako odločile?

16.

V postopku pred Sodiščem so pisna stališča predložile družba Groupe Steria, Zvezna republika Nemčija, Francoska republika, Kraljevina Nizozemska, Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska ter Evropska komisija. Na obravnavi 13. maja 2015 so družba Groupe Steria, Francoska republika in Komisija podale tudi ustna stališča.

17.

Za odgovor na vprašanje za predhodno odločanje je treba preveriti, ali je ureditev, kakršna je francoska, združljiva s svobodo ustanavljanja.

18.

V skladu s členom 43, prvi odstavek, ES v povezavi s členom 48 ES se omejitve glede pravice do ustanavljanja za družbe ene države članice na ozemlju druge države članice prepovejo. Ta prepoved ne velja le za državo gostiteljico ampak tudi za matično državo družbe. ( 6 )

19.

Svoboda ustanavljanja matične družbe je omejena, če matična država matično družbo rezidentko s hčerinsko družbo nerezidentko obravnava slabše kot matično družbo rezidentko s hčerinsko družbo rezidentko. ( 7 ) Enako velja, če gre zgolj za posredno hčerinsko družbo (družbo vnukinjo). ( 8 ) Kot je Sodišče ugotovilo že v sodbi Papillon, je treba omejitev svobode ustanavljanja ugotoviti zlasti pri neugodnostih, ki jih imajo matične družbe v okviru francoske obdavčitve skupin zaradi okoliščine, da imajo njihove hčerinske družbe sedež v drugi državi članici. ( 9 )

20.

Obravnavano francosko pravo je v končni fazi za matične družbe, ki imajo neposredno ali posredno vsaj 95‑odstotni delež v družbi rezidentki, ugodnejše kot za matične družbe, ki imajo tak delež v družbi s sedežem v drugi državi članici.

21.

V skladu s splošno ureditvijo iz člena 216, točka 1, CGI so sicer v obeh položajih pri vsaki družbi prihodki iz deležev oproščeni davka v delu, ki ustreza 95 % teh prihodkov. To se zgodi tako, da se od dobička družbe spet odštejejo prihodki, ki jih prejme iz naslova deležev, razen,deleža v višini 5 %. Ta delež naj bi pomenil pavšal za operativne stroške, ki jih ima družba, ki je lastnica deleža, v zvezi s svojim deležem (v nadaljevanju: stroški, ki se nanašajo na delež). Stroški, ki se nanašajo na delež, bi bile na primer obresti za neko posojilo, ki ga je družba najela za pridobitev deleža. Stroški, ki se nanašajo na delež, naj ne bi zmanjševali prihodka družbe.

22.

Vendar je v skladu s posebno ureditvijo iz člena 223 B, drugi odstavek, CGI 5‑odstotni delež mogoče odbiti od dobička, če sta tako družba, ki je lastnica deleža, kot tudi družba, v kateri ima prva delež, obdavčeni skupaj v okviru davčne skupine. Ker pa tuje družbe ne morejo biti članice davčne skupine, v končni fazi le v primeru lastništva deležev v družbah rezidentkah obstaja možnost, da so prihodki iz deležev v okviru obdavčitve skupine v celoti oproščeni davka.

23.

Družba Groupe Steria je kot matična družba skupaj obdavčene skupine posredno lastnica deležev v družbah, ki bi bile lahko vključene v njeno davčno skupino, če ne bi imele sedeža v drugi državi članici. Davčna skupina družbe Groupe Steria zato v skladu s francoskimi določbami ne more doseči, da bi bili njeni prihodki iz naslova teh posrednih udeležb oproščeni v celoti, in ne le v 95 %, in sicer zgolj zaradi tega, ker gre za udeležbe v družbah s sedežem v drugi državi članici.

24.

V obravnavanem primeru je zaradi tega, ker je matična družba, ki ima deleže v družbah s sedežem v drugi državi članici, obravnavana slabše kot matična družba, ki ima deleže v družbah rezidentkah, omejena svoboda ustanavljanja.

25.

Vendar je omejitev svobode ustanavljanja mogoče upravičiti z nujnim razlogom v splošnem interesu. ( 10 )

26.

Zdi se, da Zvezna republika Nemčija meni, da pomeni utemeljitev za obravnavano omejitev pravilo iz člena 4(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah. V skladu s to določbo lahko vsaka država članica predpiše, da se stroški matične družbe rezidentke, ki se nanašajo na delež in nastanejo v zvezi s hčerinsko družbo s sedežem v drugi državi članici, ne smejo odbiti od dobička matične družbe, pri čemer ti stroški ne smejo presegati fiksnega zneska v višini največ 5 % dobička, ki ga distribuira ta hčerinska družba. Francoska republika naj bi v obravnavanem primeru uporabila prav to pravilo prava Unije. Ta pravica, ki jo imajo države članice v skladu s členom 4(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah, naj se jim ne bi smela spet odvzeti s sklicevanjem na svobodo ustanavljanja.

27.

Vendar je Sodišče že večkrat ugotovilo, da lahko države članice možnost iz člena 4(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah uporabijo le ob spoštovanju zahtev svobode ustanavljanja. ( 11 ) Direktiva o matičnih in hčerinskih družbah zato v nobenem primeru ne dopušča take obravnave čezmejno distribuiranega dobička, ki je v nasprotju s temeljnimi svoboščinami. ( 12 )

28.

Iz tega izhaja, da lahko Francoska republika prepoved odbitka stroškov, ki se nanašajo na delež, iz člena 4(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah uredi le na način, ki ni v nasprotju s svobodo ustanavljanja. Zato iz člena 4(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah ni mogoče izpeljati utemeljitve za obravnavano omejitev.

29.

Vendar bi bila omejitev morda lahko utemeljena na podlagi razloga ohranitve razdelitve davčne pristojnosti med državami članicami, ki je priznan v ustaljeni sodni praksi Sodišča. ( 13 )

30.

Na tej podlagi je Sodišče v sodbi X Holding utemeljitev države članice, da hčerinske družbe s sedežem v drugi državi članici izključi iz svoje obdavčitve skupin, priznalo z obrazložitvijo, da dobički hčerinske družbe nerezidentke niso predmet obdavčitve v tej državi članici. ( 14 )

31.

Različne udeleženke postopka so želele iz te sodbe izpeljati sklep, da so države članice pristojne, da tuje družbe glede vseh posledic, povezanih z obdavčitvijo skupin, izključijo iz svojih ureditev o obdavčitvi skupin. To naj bi se nanašalo tudi na tu sporno ureditev o odbitku 5‑odstotnega deleža v okviru francoske obdavčitve skupin.

32.

Vendar Sodišče državam članicam nikakor ni pustilo prostih rok, da hčerinske družbe nerezidentke iz obdavčitve skupin izključijo glede vseh s tem povezanih posledic. V sodbi X Holding je Sodišče preverilo le, ali je upravičeno, da država članica prepreči upoštevanje izgub hčerinske družbe v okviru obdavčitve skupin. ( 15 ) S preostalimi posledicami izključitve hčerinske družbe nerezidentke iz obdavčitve skupin se Sodišče v navedeni sodbi ni ukvarjalo. ( 16 )

33.

Sodišče je poleg tega nazadnje v sodbi SCA Group Holding ugotovilo, da pravica do izključitve družb nerezidentk iz obdavčitve skupin ne upravičuje izključitve družb rezidentk, ki so s skupino povezane zgolj preko družbe nerezidentke. ( 17 ) Tako se na primer matični družbi ugodnost, da v obdavčitev skupine vključi tudi družbe vnukinje, ni smela odvzeti zgolj zato, ker ni imela pravice, da v obdavčitev skupine vključi svojo tujo hčerinsko družbo. ( 18 )

34.

Zato je treba za vsako davčno ugodnost, ki se prizna v okviru obdavčitve skupin, vsakič posebej preveriti, ali jo države članice lahko v čezmejnih položajih upravičeno zavrnejo. ( 19 ) Davčne ugodnosti, ki se nanaša le na dele skupine na ozemlju države članice, zato ni mogoče upravičiti zgolj na podlagi okoliščine, da je priznana v okviru posebne ureditve o obdavčitvi skupin, v skladu s katero je za namene upoštevanja izgub dopustno izključiti družbe nerezidentke.

35.

Pri v obravnavani zadevi sporni ugodnosti odbitka 5‑odstotnega deleža, ki pomeni pavšal za stroške, ki se nanašajo na delež, ni razvidna nobena povezava z razdelitvijo davčnih pristojnosti med državami članicami. Stroški, ki se nanašajo na delež, namreč nastanejo zgolj matični družbi rezidentki. Zato ne pride do posega v davčno pristojnost druge države članice.

36.

Obravnavane omejitve zato ni mogoče upravičiti z ohranitvijo razdelitve davčne pristojnosti med državami članicami.

37.

Utemeljitev za omejitev pa bi lahko izhajala iz pristojnosti držav članic za ohranitev doslednosti njihovih davčnih sistemov. ( 20 )

38.

Za to je treba dokazati neposredno povezavo med davčno ugodnostjo in izravnavo te ugodnosti z določeno davčno dajatvijo. ( 21 ) Pri tem je treba neposrednost povezave med ugodnostjo in dajatvijo presojati glede na cilj davčne ureditve. ( 22 ) V takem položaju je upravičencu temeljne svoboščine mogoče odreči davčno ugodnost, če ga prav tako ne obvezuje davčna dajatev, ki je v davčnem sistemu države članice neločljivo povezana z želeno davčno ugodnostjo.

39.

Sodišče je v zvezi s francosko obdavčitvijo skupin že v sodbi Papillon ugotovilo, da taka neposredna povezava obstaja med ugodnostjo v obliki konsolidacije rezultatov vseh družb skupine in davčno dajatvijo v obliki nevtralizacije nekaterih transakcij znotraj skupine, ki so namenjene preprečevanju dvojnega upoštevanja izgub. ( 23 )

40.

Vendar v obravnavanem primeru namen ureditve ni preprečevanje dvojnega upoštevanja izgub, pri davčni ugodnosti pa ne gre za konsolidacijo rezultatov znotraj skupine. Nasprotno, davčna ugodnost je v tem, da je v okviru davčne skupine mogoč odbitek 5‑odstotnega deleža stroškov, ki se nanašajo na delež. Zato je treba preizkusiti, ali je ta davčna ugodnost v okviru obdavčitve skupine neposredno povezana z določeno davčno dajatvijo.

41.

Francoska republika je v zvezi s tem najprej navedla, da gre pri obdavčitvi skupin na splošno za to, da se transakcije znotraj skupine davčno nevtralizira. Del te nevtralizacije naj bi bila tudi ureditev o odbitku 5‑odstotnega deleža, ki je sporna v obravnavani zadevi.

42.

Dejansko je Sodišče že v sodbi Papillon ugotovilo, da je splošni cilj francoske ureditve o obdavčitvi skupin v tem, da se skupina, ki jo sestavljajo matična družb in druge odvisne družbe, čim bolj izenači s podjetjem z več poslovnimi enotami. ( 24 ) V zvezi s tem ciljem je treba načeloma priznati, da ima lahko nevtralizacija transakcij znotraj skupine tako bremenilne kot tudi ugodne učinke in da lahko med njimi obstaja neposredna povezava.

43.

Vendar pri ugodnosti, ki je sporna v obravnavanem primeru, v bistvu ne gre za transakcijo znotraj skupine, ki bi jo bilo treba nevtralizirati. Ugodnost odbitka 5‑odstotnega deleža ima v končni fazi sicer to posledico, da je transakcija znotraj skupine – torej ta, ki jo pomeni distribucija dobička – v celoti oproščena davka in s tem nevtralizirana. Vendar pomeni 5‑odstotni delež pavšal za neodbitne stroške, ki se nanašajo na delež. ( 25 ) Za položaj iz obravnavane zadeve to izhaja tudi neposredno iz člena 4(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah, saj je oprostitev davka na čezmejno distribuiran dobiček v skladu s členom 4(1) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah mogoče omejiti le iz tega razloga. Sporna ugodnost je torej v možnosti odbitka stroškov, ki se nanašajo na udeležbo v skupini. Vendar stroški, ki se nanašajo na delež, nastanejo le pri vsakokratni matični družbi in praviloma ne izhajajo iz transakcij med družbami davčne skupine. Zato možnost njihovega odbitka v okviru obdavčitve skupin ni povezana z nevtralizacijo transakcij znotraj skupine.

44.

Ugodnost odbitka stroškov, ki se nanašajo na delež, priznana v okviru obdavčitve skupin, je na nek način morda povezana z nevtralizacijo transakcij v skupini. Prepoved odbitka stroškov, ki se nanašajo na delež, – ki načeloma obstaja – je namreč z vidika davčnega sistema – kot je bilo navedeno tudi v okviru postopka – utemeljena s tem, da izdatki, povezani z prihodki, ki so oproščeni davka, navadno niso odbitni. Če pa se znotraj davčne skupine vse transakcije z davčnega vidika štejejo za neobstoječe, tudi dobičkov, distribuiranih med družbami skupine, ni treba oprostiti davka. Posledično ne bi bilo razloga za prepoved odbitka stroškov, ki se nanašajo na delež, ker ne bi bili povezani z prihodki, ki so oproščeni davka.

45.

Vendar na podlagi te okoliščine ni mogoče ugotoviti davčne dajatve, ki bi bila lahko neposredno povezana z ugodnostjo odbitka 5‑odstotnega deleža, ki je sporna v tej zadevi. Ta ugodnost bi bila namreč zgolj posledica neupoštevanja distribucije dobičkov znotraj davčne skupine, česar pa ni mogoče šteti za davčno dajatev, ampak – nasprotno – celo za ugodnost.

46.

Poleg tega se zdi, da francoske določbe o obdavčitvi skupin, kot jih je podalo predložitveno sodišče, tako ali tako sploh ne določajo popolne nevtralizacije transakcij znotraj skupine. Nasprotno, v skladu s členom 223 B, prvi odstavek, CGI se tudi v okviru obdavčitve skupin rezultati družb skupine najprej določijo po splošnih pravilih in šele nato upoštevajo na ravni matične družbe. Zato so tudi znotraj davčne skupine distribuirani dobički oproščeni davka zaradi splošnega pravila iz člena 216, točka 1, CGI. Posledično so stroški, ki se nanašajo na delež – gledano izključno z davčnega vidika – tudi znotraj davčne skupine povezani s prihodki, ki so oproščenimi davka.

47.

Zato ni razvidno, da je ugodnost odbitka 5‑odstotnega deleža stroškov, ki se nanašajo na delež, v okviru nevtralizacije transakcij znotraj skupine neposredno povezana z neko davčno dajatvijo.

48.

Na obravnavi je Francoska republika poleg tega zagovarjala razlago, da so v okviru posebne ureditve o obdavčitvi skupin vse njene ugodnosti in neugodnosti med seboj neposredno povezane. Ugodnost odbitka 5‑odstotnega deleža, ki je sporna v tej zadevi, naj bi bila zato neposredno povezana s skupkom vseh neugodnosti, ki za družbe skupine izhajajo iz obdavčitve skupin.

49.

Vendar tako pojmovanje presega meje sprejemljive utemeljive iz razlogov ohranitve doslednosti davčnega sistema.

50.

V končni fazi bi to namreč pomenilo, da se državam članicam dopusti, da v okviru posebne ureditve, ki jo lahko uporabijo le davčni zavezanci rezidenti in ki je povezana tudi z davčnimi bremeni, v poljubnem obsegu dodeljujejo davčne ugodnosti. V skladu z argumentacijo Francoske republike bi bilo na primer dopustno tudi to, da se družbam skupine s sedežem na nacionalnem ozemlju za njihove prihodke prizna velikodušne davčne olajšave zgolj na podlagi utemeljitve, da posebna ureditev o obdavčitvi skupin zajema tudi davčne neugodnosti.

51.

V skladu s sodno prakso je za sprejetje utemeljitve na podlagi ohranitve doslednosti davčnega sistema države članice potrebna povezava med ugodnostjo in dajatvijo glede na cilj davčne ureditve. ( 26 ) Vendar taka povezava ni mogoča brez ugotovitve konkretne davčne dajatve in njenega posamičnega namena.

52.

Obravnavane ureditve torej ni mogoče utemeljiti niti s tem, da je davčna ugodnost v obliki odbitka 5‑odstotnega deleža stroškov, ki se nanašajo na delež, neposredno povezana z vsemi davčnimi dajatvami, ki obstajajo v okviru posebne ureditve o obdavčitvi skupin.

53.

Zato v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti neposredne povezave med sporno davčno ugodnostjo in neko davčno dajatvijo.

54.

Omejitev svobode ustanavljanja iz obravnavanega primera zato ni upravičena niti iz razlogov ohranitve doslednosti davčnega sistema.

55.

Ureditev, kot je ta, ki je sporna v sporu v glavni stvari, je zato v nasprotju s svobodo ustanavljanja, zagotovljeno s členoma 43, prvi odstavek, ES in 48 ES.

56.

Zato Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Cour administrative d’appel de Versailles, odgovori tako:

Svoboda ustanavljanja, zagotovljena s členoma 43, prvi odstavek, ES in 48 ES, nasprotuje zakonodaji države članice, v skladu s katero je v okviru posebne ureditve o obdavčitvi skupin, ki jo lahko uporabijo le družbe s sedežem na nacionalnem ozemlju, družbam skupine priznana pravica od odbitka stroškov, ki se nanašajo na njihove deleže v drugih družbah skupine, medtem ko je v preostalih primerih ta odbitek izključen.