Pritožba, ki so jo Vetrai 28 srl, nekdanja Barovier & Toso Vetrerie Artistiche Riunite srl, in drugi vložili 12. aprila 2013 zoper sklep Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 29. januarja 2013 v zadevi Barbini in drugi proti Evropski komisiji, T-272/00

(Zadeva C-180/13 P)

2013/C 207/07

Jezik postopka: italijanščina

Stranke

Pritožniki: Vetrai 28 srl, nekdanja Barovier & Toso Vetrerie Artistiche Riunite srl, in drugi (zastopniki: A. Vianello, A. Bortoluzzi in A. Veronese, odvetniki)

Druge stranke v postopku: Alfredo Barbini srl in drugi, Italijanska republika, Evropska komisija

Predlog

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožniki v utemeljitev pritožbe navajajo napačno uporabo prava pri uporabi načel, ki jih je Sodišče navedlo v sodbi „Comitato Venezia vuole vivere“ v zvezi z obveznostjo obrazložitve odločb Komisije na področju državnih pomoči na eni strani in dokaznim bremenom glede predpostavk iz člena 107(1) PDEU na drugi strani.

Splošno sodišče naj se s sklepom, ki je predmet te pritožbe, ne bi uskladilo z navedbami Sodišča v sodbi „Comitato Venezia vuole vivere“ z dne 9. junija 2011, v kateri je navedeno, da odločba Komisije „mora vsebovati vse bistvene elemente za izvršitev s strani nacionalnih organov“. Čeprav naj odločba ne bi vsebovala bistvenih elementov za izvršitev s strani nacionalnih organov, Splošno sodišče ni ugotovilo nobene pomanjkljivosti v metodi, ki jo je v izpodbijani odločbi uporabila Komisija, zaradi česar je bilo napačno uporabljeno pravo.

Na podlagi načel, ki jih je Sodišče navedlo v sodbi „Comitato Venezia vuole vivere“ v okviru povrnitve, mora država članica – in ne prejemnik pomoči – v vsakem posameznem primeru dokazati obstoj predpostavk iz člena 107(1) PDEU. V obravnavani zadevi pa Komisija v izpodbijani odločbi ni navedla „načina“ takega preverjanja; ker Italijanska republika ni imela bistvenih elementov, da bi v okviru povrnitve dokazala, da so bile dodeljene ugodnosti za prejemnike državne pomoči – z zakonom št. 228 z dne 24. decembra 2012 (člen 1, točka 351 in naslednje) – naj bi prevalila dokazno breme v nasprotju s sodno prakso Skupnosti. Po mnenju italijanskega zakonodajalca mora vsako podjetje, ki je prejemnik pomoči, dodeljenih v obliki oprostitve socialnih prispevkov, in ne država članica dokazati, da zadevne ugodnosti ne izkrivljajo konkurence niti ne vplivajo na trgovino med državami članicami, sicer se to, da dodeljena ugodnost izkrivlja konkurenco, in vpliv na trgovino med državami članicami domnevata. Vse to naj bi bilo očitno v nasprotju z načeli, navedenimi v sodbi „Comitato Venezia vuole vivere“.