EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62013CC0681

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Szpunarja, predstavljeni 3. marca 2015.
Diageo Brands BV proti Simiramida-04 EOOD.
Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden.
Zadeva C-681/13.

Digital reports (Court Reports - general)

ECLI identifier: ECLI:EU:C:2015:137

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MACIEJA SZPUNARJA,

predstavljeni 3. marca 2015 ( 1 )

Zadeva C‑681/13

Diageo Brands BV

proti

Simiramida-04 EOOD(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,

ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska))

„Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah — Uredba (ES) št. 44/2001 — Priznanje in izvršitev sodnih odločb — Razlogi za zavrnitev — Kršitev javnega reda države, v kateri se zahteva priznanje — Javni red Unije — Sodna odločba sodišča druge države članice, ki je v nasprotju s pravom Unije na področju prava znamk — Spoštovanje pravic intelektualne lastnine — Direktiva 2004/48/ES — Stroški“

I – Uvod

1.

Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska) je v tej zadevi na Sodišče naslovilo več vprašanj za predhodno odločanje, ki se nanašajo predvsem na razlago člena 34, točka 1, Uredbe (ES) št. 44/2001, ( 2 ) ki določa, da se sodna odločba ne prizna, če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi, v kateri se zahteva priznanje. Natančneje, gre za vprašanje, ali to, da je sodna odločba, ki je bila izdana v državi izvora, v nasprotju s pravom Unije, upravičuje, da se navedena odločba ne prizna v državi, v kateri se zahteva priznanje, ker pomeni kršitev javnega reda te države. Sodišče ima v tej zadevi možnost, da nadgradi merila, ki so bila nazadnje določena v sodbi Apostolides in jih mora sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, upoštevati pri presoji, ( 3 ) ali je podana očitna kršitev njenega javnega reda, kadar ta kršitev izhaja iz kršitve pravil prava Unije.

II – Pravni okvir

A – Uredba št. 44/2001

2.

V uvodnih izjavah 6, 16 in 17 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:

„(6)

Zaradi doseganja cilja prostega pretoka sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba zagotoviti in je primerno, da pravila, ki urejajo pristojnost ter priznanje in izvršitev sodnih odločb, ureja zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni akt Skupnosti.

[…]

(16)

Medsebojno zaupanje v ustreznost sodnega varstva znotraj Skupnosti opravičuje samodejno priznavanje sodnih odločb, izdanih v državi članici, ne da bi bil za to potreben kakršen koli postopek, razen v primerih njihovega izpodbijanja.

(17)

Na podlagi omenjenega načela medsebojnega zaupanja mora biti postopek za izvršljivost sodne odločbe, izdane v eni državi članici, v drugi državi članici učinkovit in hiter. Izvršljivost sodne odločbe mora biti zato razglašena tako rekoč samodejno, zgolj na podlagi povsem formalnega preverjanja predloženih listin, ne da bi sodišče imelo možnost pri tem po uradni dolžnosti uveljavljati kateri koli razlog za neizvršljivost iz te uredbe.“

3.

Členi 33(1) in 34, točki 1 in 2, ter 36 Uredbe št. 44/2001 so v poglavju III te uredbe, naslovljenem „Priznanje in izvršitev“.

4.

Člen 33(1) te uredbe določa:

„1. Sodna odločba, izdana v državi članici, se v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek.“

5.

Člen 34, točki 1 in 2, navedene uredbe določa:

„Sodna odločba se ne prizna:

1.

če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje;

2.

če tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost;“

6.

Člen 36 te uredbe določa:

„Pod nobenimi pogoji tuje sodne odločbe ni dovoljeno preverjati glede vsebine.“

B – Direktiva 2004/48/ES

7.

Člen 1 Direktive 2004/48/ES ( 4 ) določa, da se ta direktiva nanaša na „ukrepe, postopke in pravna sredstva, ki so potrebna za zagotovitev uveljavitve pravic intelektualne lastnine“, in podrobneje določa, da ta izraz vključuje „pravice intelektualne lastnine“.

8.

Člen 2(1) te direktive določa, da se ukrepi, postopki in pravna sredstva, ki so v njej določeni, uporabljajo „za katero koli kršitev pravic intelektualne lastnine, kot je predvidena v pravu Skupnosti in/ali nacionalnem pravu zadevne države članice“.

9.

Na podlagi člena 3(2) navedene direktive morajo biti ukrepi, postopki in pravna sredstva, ki so potrebni za zagotovitev spoštovanja pravic intelektualne lastnine in so jih države članice dolžne sprejeti, „dejanski, sorazmerni in odvračilni in se uporabljajo na tak način, da se izogibajo ustvarjanju ovir za zakonito trgovino in zagotavljajo zaščito pred zlorabo“.

10.

S tega vidika člen 7(1) Direktive 2004/48 državam članicam nalaga, naj zagotovijo, da lahko pristojni sodni organi pod določenimi pogoji „odredijo takojšnje in dejanske začasne ukrepe za zavarovanje ustreznih dokazov v zvezi z domnevno kršitvijo“. Ista določba podrobneje določa, da lahko ti ukrepi vključujejo „fizični zaseg blaga, ki je predmet kršitve“. Člen 9(1)(b) te direktive, naslovljen „Začasni in varnostni ukrepi“, državam članicam nalaga, naj zagotovijo, da lahko sodni organi na zahtevo vlagatelja „odredijo zaseg ali izročitev blaga, s katerim se domnevno krši pravica intelektualne lastnine“. Člena 7(4) in 9(7) te direktive določata, da lahko sodni organi „kadar je naknadno ugotovljeno, da ni bilo kršitve ali nevarnosti kršitve pravice intelektualne lastnine“, „na zahtevo toženca odredijo vlagatelju, da zagotovi tožencu ustrezno nadomestilo za škodo, ki so jo povzročili navedeni ukrepi“.

11.

Člen 14 Direktive 2004/48 v zvezi s stroški določa:

„Države članice zagotovijo, da razumne in sorazmerne pravne stroške in druge izdatke stranke, ki dobi pravdo, praviloma plača stranka, ki pravdo izgubi, razen če to ne bi bilo pravično.“

III – Dejansko stanje v sporu o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

12.

Družba Diageo Brands BV (v nadaljevanju: Diageo Brands) s sedežem v Amsterdamu (Nizozemska) je med drugim imetnica znamke „Johnny Walker“. To znamko viskija trži v Bolgariji prek izključnega lokalnega uvoznika.

13.

Družba Simiramida-04 EOOD (v nadaljevanju: Simiramida) s sedežem v Varni (Bolgarija) trguje z alkoholnimi pijačami.

14.

Zabojnik z 12.096 steklenicami viskija znamke „Johnny Walker“, namenjen družbi Simiramida, je 31. decembra 2007 iz Gruzije prispel v pristanišče v Varni (Bolgarija). Ob upoštevanju, da je uvoz te serije steklenic v Bolgarijo brez njenega dovoljenja pomenil kršitev znamke, katere imetnica je, je družba Diageo Brands 12. marca 2008 zaprosila in pridobila dovoljenje Sofijski gradski sad (sodišče v Sofiji, Bolgarija) za zaseg zadevne serije viskija.

15.

Sofijski apelativen sad (višje sodišče v Sofiji) je 9. maja 2008 na podlagi pritožbe družbe Simiramid, razveljavilo sklep o zasegu z dne 12. marca 2008.

16.

Varhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) je z odločbama z dne 30. decembra 2008 in 24. marca 2009 iz formalnih razlogov zavrglo kasacijsko pritožbo, ki jo je vložila družba Diageo Brands.

17.

Zaseg serije viskija, ki je bil opravljen na predlog družbe Diageo Brands, je bil 9. aprila 2009 preklican.

18.

Sofijski gradski sad je v postopku v glavni stvari zaradi kršitve znamke, ki ga je sprožila družba Diageo Brands proti družbi Simiramida, 11. januarja 2010 zavrnilo predloge družbe Diageo Brands. Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je Sofijski gradski sad brez obravnavanja okoliščin zadeve odločilo, da iz sklepa o razlagi, ki ga je 15. junija 2009 izdalo Varhoven kasacionen sad, izhaja, da uvoz proizvodov, ki so bili z dovoljenjem imetnika znamke dani v promet zunaj Evropskega gospodarskega prostora (EGP), v Bolgarijo ne pomeni kršitve pravic iz znamke. Sofijski gradski sad je menilo, da ga na podlagi bolgarskega procesnega prava zavezuje navedeni sklep o razlagi.

19.

Družba Diageo Brands zoper to sodno odločbo, ki jo je 11. januarja 2010 izdalo Sofijski gradski sad, ni vložila pravnega sredstva, zato je sodba postala pravnomočna.

20.

Družba Simiramida je v sporu o glavni stvari pri nizozemskih sodiščih zahtevala plačilo zneska v višini več kot 10 milijonov EUR za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi zasega, ki je bil izvršen na predlog družbe Diageo Brands. Družba Simiramida je svoj zahtevek utemeljila na sodni odločbi, ki jo je Sofijski gradski sad izdalo 11. januarja 2010 in s katero je ugotovilo, da je bil ta zaseg nezakonit. Družba Diageo Brands je v obrambo navedla, da navedena odločba na Nizozemskem ne more biti priznana, saj je v očitnem nasprotju z javnim redom v smislu člena 34(1) Uredbe št. 44/2001. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da naj bi v odločbi z dne 11. januarja 2010 Sofijski gradski sad očitno napačno uporabilo pravo Unije zaradi sklicevanja na sklep o razlagi, ki je bil napačen, saj naj bi ga Varhoven kasacionen sad izdalo na podlagi kršitve obveznosti postavitve vprašanja za predhodno odločanje v skladu s členom 267 PDEU.

21.

Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu) je z odločbo z dne 2. marca 2011 ugodilo utemeljitvi družbe Diageo Brands in zavrnilo predlog družbe Simiramida.

22.

Gerechtshof te Amsterdam (višje sodišče v Amsterdamu) je z odločbo z dne 5. junija 2012 spremenilo odločbo Rechtbank Amsterdam in razsodilo, da bi morala biti odločba, ki jo je 11. januarja 2010 izdalo Sofijski gradski sad, priznana na Nizozemskem. Vendar se je odločilo za prekinitev postopka o odškodninskem zahtevku.

23.

Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) je pri odločanju o pritožbi družbe Diageo Brands ugotovilo, da sta se pri odločanju na kasacijski stopnji „stranki strinjali glede dejstva, da je sklep o razlagi, ki ga je 15. junija 2009 izdalo Varhoven kasacionen sad, v nasprotju s pravom Unije“ in da „je družba Diageo Brands predložila […] nov sklep o razlagi, ki ga je [Varhoven kasacionen sad] izdalo 26. aprila 2012 in z njim izrecno potrdilo sklep o razlagi z dne 15. junija 2009“.

24.

V teh okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden s sodbo z dne 20. decembra 2013, ki je na Sodišče prispela 23. decembra 2013, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.

Ali je treba člen 34, točka 1, Uredbe (ES) št. 44/2001 razlagati tako, da se ta razlog za zavrnitev nanaša tudi na primer, ko je odločba sodišča države izvora v očitnem nasprotju s pravom Unije in je to sodišče za to vedelo?

2.

(a)

Ali je treba člen 34, točka1, Uredbe (ES) št. 44/2001 razlagati tako, da je ovira za uspešno sklicevanje na ta razlog za zavrnitev to, da stranka, ki se sklicuje na ta razlog za zavrnitev, v državi izvora sodne odločbe ni vložila pravnih sredstev, ki so bila tam na voljo?

2.

(b)

Če je odgovor na vprašanje 2(a) pritrdilen: ali se to spremeni, če je bila vložitev pravnih sredstev v državi izvora sodne odločbe nesmiselna, ker je treba domnevati, da ne bi privedla do drugačne odločitve?

3.

Ali je treba člen 14 Direktive 2004/48/ES razlagati tako, da se ta določba nanaša tudi na stroške, ki strankam nastanejo v sporu v državi članici glede odškodninskega zahtevka, če se zahtevek in obramba zoper njega nanašata na uveljavljanje odgovornosti tožene stranke zaradi zasega in njenih izjav zaradi uveljavljanja pravice iz znamke v drugi državi članici ter se v zvezi s tem postavlja vprašanje glede priznanja odločbe sodišča zadnjenavedene države članice v prvonavedeni državi članici?“

25.

Poleg strank v postopku v glavni stvari so pisna stališča predložile tudi nemška in latvijska vlada ter Evropska komisija.

26.

Ustna stališča so bila na obravnavi 9. decembra 2014 podana v imenu strank iz postopka v glavni stvari in v imenu Komisije.

IV – Analiza

27.

Pred analizo odločilnih vidikov vprašanj za predhodno odločanje, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, bom obravnaval predpostavke, na katerih temelji odločitev predložitvenega sodišča.

A – Uvodne ugotovitve

28.

Najprej je treba opozoriti, da je dolžnost nacionalnega sodišča, da ugotovi dejstva, ki so pripeljala do spora o glavni stvari, in da iz tega izpelje posledice za odločitev, ki jo je dolžno izreči. ( 5 )

29.

Pri delitvi pristojnosti med sodišči Unije in nacionalnimi sodišči je namreč načeloma nacionalno sodišče pristojno, da preveri, ali so izpolnjeni pogoji dejanskega stanja za uporabo določbe Unije v postopku, v katerem odloča. Vendar lahko Sodišče, ki odloča o vprašanju za predhodno odločanje, po potrebi poda pojasnila za usmerjanje nacionalnega sodišča pri njegovi razlagi. ( 6 )

30.

V teh okoliščinah mora Sodišče odgovoriti na vprašanja za predhodno odločanje, povezana z razlago prava Unije, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, ob tem pa temu sodišču prepusti nalogo preveriti konkretne okoliščine spora, o katerem odloča. ( 7 )

31.

Kot je v zvezi s tem razvidno iz predložitvene odločbe, ugotavljam, da vprašanja predložitvenega sodišča temeljijo na več predpostavkah, in sicer da sta sodna odločba, ki jo je Sofijski gradski sad izdalo 11. januarja 2010, in sklep o razlagi, ki ga je Varhoven kasacionen sad izdalo 15. junija 2009 in na katerem temelji sodba, ki jo je izdalo Sofijski gradski sad, v nasprotju s pravom Unije. ( 8 ) Poleg tega predložitveno sodišče navaja, da je drugi sklep o razlagi, ki ga je Varhoven kasacionen sad izdalo 26. aprila 2012 in s katerim je bil prvi sklep o razlagi izrecno potrjen, prav tako v nasprotju s pravom Unije.

32.

Kot je razvidno iz pisnih stališč Komisije, ki so bila na obravnavi potrjena, je Komisija v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, ki ga je sprožila glede skladnosti sodne prakse Varhoven kasacionen sad s členom 5 Direktive 2008/95/ES, ( 9 ) preizkusila oba sklepa o razlagi, ki ju je izdalo to sodišče. Na koncu tega preizkusa je ugotovila, da sta sklep o razlagi z dne 15. junija 2009 in tudi podrobnejši sklep z dne 26. aprila 2012 skladna s pravom Unije. Ta analiza je Komisiji omogočila končanje postopka zaradi kršitev. Zato po mnenju Komisije ne drži trditev iz predložitvene odločbe, da je sklep o razlagi, ki ga je Varhoven kasacionen sad izdalo 15. junija 2009, v nasprotju s pravom Unije. Torej ne morem dokončno izključiti, da je Sofijski gradski sad napačno uporabilo ta sklep.

33.

Iz predložitvene odločbe je razvidna domneva, da sta se stranki glede odločbe, ki jo je Sofijski gradski sad izdalo 11. januarja 2010, vsebinsko strinjali, da se šteje, da je ta sklep v nasprotju s členom 5 Direktive 89/104. ( 10 )Ta člen namreč imetniku znamke daje pravico, da tretjim osebam prepove zlasti uvoz izdelkov, ki nosijo to znamko, njihovo trženje in dajanje v promet ali njihovo posedovanje v te namene. ( 11 ) Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba ta člen razlagati tako, da lahko imetnik znamke nasprotuje prvemu dajanju originalnih proizvodov, označenih s to znamko, na trg EGP, za katero ni dal soglasja. ( 12 )

34.

Glede na uvodne ugotovitve in ob upoštevanju zveze med določenimi vprašanji, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, bom najprej in skupaj obravnaval prvo in drugo vprašanje, ki se nanašata na razlago člena 34, točka 1, Direktive 2004/48. Vprašanje v zvezi z razlago člena 14 te uredbe bo obravnavano v nadaljevanju.

B – Prvo in drugo vprašanje

35.

Predložitveno sodišče v bistvu Sodišče sprašuje, ali to, da je odločba, ki je bila izdana v državi izvora, v nasprotju s pravom Unije, opravičuje njeno nepriznanje v državi, v kateri se zahteva priznanje, ker krši javni red te države. Poleg tega želi to sodišče izvedeti, ali izvršilno sodišče lahko oziroma mora upoštevati to, da oseba, ki nasprotuje priznanju sodne odločbe v državi, v kateri se zahteva priznanje, ni izčrpala pravnih sredstev, ki so ji bila na voljo v državi izvora.

36.

Za odgovor na ti dve vprašanji je treba najprej ugotoviti merila, na podlagi katerih mora sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, presoditi, ali je podana očitna kršitev njenega javnega reda. V bistvu gre za določitev elementov, ki so za to presojo potrebni v okviru sodne prakse, ki jo je Sodišče postavilo v zvezi z uporabo pojma „javni red“ v smislu Uredbe št. 44/2001.

1. Uvodne ugotovitve v zvezi s pojmom „javni red“

37.

Sodišče v tej zadevi odloča o vprašanju razlage pojma „javni red“ v smislu člena 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001, torej v fazi priznanja odločbe države, v kateri se zahteva priznanje.

38.

V zvezi s pojmom „javni red“ iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da se za opredelitev obsega tega pojma, čeprav lahko države članice na podlagi izjeme iz člena 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001 načeloma prosto določajo, kaj v skladu z njihovim nacionalnim pojmovanjem zahteva njihov javni red, uporablja razlaga iz te uredbe. Zato ni naloga Sodišča, da opredeli vsebino pojma „javni red“ države članice, je pa njegova naloga, da preveri meje, znotraj katerih lahko sodišče države članice uporabi ta pojem, zato da zavrne priznanje sodne odločbe, ki jo je izdalo sodišče druge države članice. ( 13 )

39.

Predložitveno sodišče v postopku v glavni stvari navaja, da je sodišče države izvora kršilo pravilo materialnega prava Unije, in sicer člen 5 Direktive 89/104. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da namreč kršitev javnega reda zadeva kršitev prava Unije. Iz tega sledi, da se zadevna kršitev ne nanaša na nacionalni javni red v fazi priznanja, pač pa na javni red Unije, ki je sestavni del nacionalnega javnega reda. ( 14 ) Tako nekatere določbe, ki so bistvenega pomena za dosego ciljev, ki so zaupani Uniji, in še zlasti za delovanje notranjega trga, ( 15 ) upravičujejo zavrnitev priznanja arbitražne odločbe. Čeprav je vsaka država članica pristojna za določitev zahtev svojega javnega reda, znotraj nacionalnega javnega reda še vedno obstaja jedro vrednot, načel in temeljnih pravil Unije z enako normativno vsebino, ki jih mora upoštevati vsaka država članica.

2. Okvir sodne prakse v zvezi s pojmom „javni red“ v smislu člena 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001

40.

V skladu z uvodno izjavo 6 pomeni Uredba št. 44/2001 ustanovitev evropskega pravnega prostora, v katerem mora biti zagotovljen prost pretok sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki je eden od temeljnih ciljev, ki jih zasleduje ta uredba. Iz uvodnih izjav 16 in 17 Uredbe št. 44/2001 je razvidno, da ureditev priznavanja in izvrševanja, ki ga določa ta uredba, temelji na medsebojnem zaupanju v ustreznost sodnega varstva znotraj Unije. To zaupanje ne zahteva le, da so sodne odločbe, izdane v državi članici, samodejno priznane v drugi državi članici, ampak tudi, da mora biti postopek za razglasitev izvršljivosti sodne odločbe v drugi državi članici učinkovit in hiter. Tak postopek mora v skladu z uvodno izjavo 17 te uredbe potekati zgolj na podlagi povsem formalnega preverjanja listin, ki so potrebne za to, da bo odločba v državi članici, v kateri se izvršljivost zahteva, izvršljiva. ( 16 )

41.

Ker Konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kakor je bila spremenjena z naslednjimi konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija), ( 17 ) nadomešča Uredba št. 44/2001 ( 18 ) v odnosih med državami članicami, velja razlaga, ki jo je Sodišče sprejelo v zvezi s to konvencijo, tudi za ustrezne določbe te uredbe. ( 19 ) Tak primer je člen 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001, ki je nadomestil člen 27(1) Bruseljske konvencije. ( 20 ) V skladu s tem členom se sodna odločba ne prizna, če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje. Razlogi za izpodbijanje, ki jih je mogoče uveljavljati, so izrecno navedeni v členih 34 in 35 te uredbe. Gre za izčrpen seznam, na katerem so navedeni razlogi, ki jih je treba razlagati ozko. ( 21 ) Še posebej ozko je treba razlagati člen 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001, ker pomeni oviro za uresničitev enega temeljnih ciljev navedene uredbe. ( 22 ) Določilo o javnem redu iz tega člena se torej lahko uporablja le izjemoma. ( 23 )

42.

Iz točke 38 teh sklepnih predlogov je namreč razvidno, da če je javni red nacionalni pojem, Sodišče izvaja strog nadzor nad tem pojmom, ki ga razlaga ozko. ( 24 ) Ta zahteva po ozki razlagi je bila podana že v poročilu M. P. Jenarda ( 25 ) o Bruseljski konvenciji, ki je upoštevalo tudi nacionalne pravne sisteme. ( 26 ) Prislov „očitno“, ki je bil dodan med spremembo konvencije v uredbo, v slednji namreč priča o pričakovanju očitnega protislovja med priznanjem sodnih odločb in javnim redom. ( 27 ) Kot je razvidno iz obrazložitve člena 41 predloga uredbe Sveta, je bila navedena sprememba namenjena poudarku „izjemnosti uporabe javnega reda“ z „namenom izboljšanja prostega pretoka sodnih odločb“. ( 28 )

43.

V zvezi s tem je Sodišče odločilo, da člena 36 in 45(2) Uredbe št. 44/2001, s tem da določata, da tuje sodne odločbe ni dovoljeno preverjati glede vsebine, sodišču države, v kateri se zahteva priznanje, onemogočata, da bi zavrnilo priznanje ali izvršitev te sodne odločbe samo iz razloga, ker naj bi se razhajala zakon, ki ga je uporabilo sodišče države izvora, in zakon, ki bi ga uporabilo sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, če bi odločalo o sporu. Načeloma sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, niti ne more preverjati, ali je sodišče države izvora pravilno uporabilo materialno pravo in ali je pravilno ugotovilo dejansko stanje. ( 29 )

44.

Iz predhodno navedenega izhaja, da je uporaba določila o javnem redu iz člena 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001 upravičena le takrat, ko bi bil s priznanjem ali izvršitvijo sodne odločbe, ki je bila sprejeta v drugi državi članici, nesprejemljivo kršen pravni red države, v kateri se zahteva priznanje, ker bi ta odločba posegala v eno od temeljnih načel. Da se zagotovi spoštovanje prepovedi preverjanja tuje sodne odločbe glede vsebine, mora poseg pomeniti očitno kršitev pravnega pravila, ki se v pravnem redu države, v kateri se zahteva priznanje, šteje za bistveno ali očitno kršitev pravice, ki je v tem pravnem redu priznana kot temeljna. ( 30 ) Nacionalno sodišče mora namreč enako učinkovito zagotoviti varstvo pravic, ki jih daje nacionalni pravni red, in pravic, ki jih daje pravo Unije. ( 31 )

3. Pravna presoja

a) Kršitev bistvenega pravila, pravice, ki je priznana kot temeljna pravica, ali temeljnega načela prava Unije

45.

Kot je razvidno iz točke 33 teh sklepnih predlogov, predložitveno sodišče v postopku v glavni stvari navaja le kršitev člena 5 Direktive 89/104 sodišča države izvora.

46.

Nemška vlada in Komisija sta v zvezi s tem navedli, da je težko šteti, da pomeni kršitev člena 5 Direktive 89/104, ki se očita Sofijski gradski sad v zvezi z izdajo odločbe z dne 11. januarja 2010, kršitev temeljnega načela prava Unije.

47.

Z njima se strinjam.

48.

Najprej ugotavljam, da je treba javni red v smislu člena 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001 presojati in concreto, torej na osnovi teže učinkov, ki jih ima priznanje zadevne odločbe. Torej je treba upoštevati tudi razmerje med zadevo v postopku v glavni stvari in pravnim redom države, v kateri se zahteva priznanje. ( 32 )

49.

Kot sem v obravnavani zadevi že navedel v uvodnih pojasnilih, če trditev iz predložitvene odločbe, v skladu s katero je sklep o razlagi Varhoven kasacionen sad z dne 15. junija 2009 v nasprotju s pravom Unije, ni pravilna, na podlagi stališč Komisije v zvezi s tem ni mogoče izključiti, da je Sofijski gradski sad napačno uporabilo to odločbo.

50.

Vendar v skladu s sodno prakso Sodišča sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, ne more zavrniti priznanja sodne odločbe, ki jo je izdala druga država članica, le zato, ker meni, da je bilo v tej sodni odločbi nacionalno pravo ali pravo Unije napačno uporabljeno, saj bi bil sicer spodkopan cilj Uredbe št. 44/2001. ( 33 )

51.

Izjemnost uporabe javnega reda me navaja k ugotovitvi, da načeloma morebitna napačna uporaba prava, kakršna je v postopku v glavni stvari, niti ne more pomeniti kršitve javnega reda niti ne more upravičiti zavrnitve priznanja ( 34 ) odločbe, ki jo je izdalo Sofijski gradski sad. Po eni strani namreč niso izpolnjena merila za zavrnitev priznanja, ki so bila postavljena v sodni praksi Sodišča, navedena v točki 44 teh sklepnih predlogov. Razlog za zavrnitev je podan, če so učinki priznanja odločbe v nasprotju z javnim redom države, v kateri se zahteva priznanje, ( 35 ) kar zadeva nacionalno pravo in pravo Unije in morajo ti učinki imeti določeno težo, kar pomeni očitno kršitev pravnega pravila, ki se v pravnem redu države, v kateri se zahteva priznanje, šteje za bistveno ali očitno kršitev pravice, ki je v tem pravnem redu priznana kot temeljna. ( 36 ) Po drugi strani priznanje odločbe, ki jo je izdalo Sofijski gradski sad, pravnemu redu države, v kateri se zahteva priznanje, ne škoduje nesprejemljivo, saj ne krši nobenega temeljnega načela. Kot je navedla Komisija, bi drugačna odločitev pomenila tveganje za ponovno revizijo, ki je prepovedana v skladu s členoma 36 in 45(1) Uredbe št. 44/2001. Po mnenju Komisije bi takšna odločitev po eni strani pomenila tudi izpodbijanje medsebojnega zaupanja v ustreznost sodnega varstva znotraj Unije, na katerem temelji sistem priznanja in izvršitev, določen v Uredbi št. 44/2001, po drugi strani pa bi ovirala učinkovitost in hitrost priznanja in izvršitve sodnih odločb.

52.

Vendar ni mogoče izključiti, da zaradi takšne napake priznanje odločbe ne pomeni očitne kršitve temeljnih pravil ali temeljnih načel, vključno s pravom Unije. Poleg tega je treba vztrajati, da mora biti podana kršitev teh pravil ali teh načel ( 37 ) javnega reda Unije. Vendar tako kot Komisija nisem prepričan, da se v postopku v glavni stvari napačna uporaba ali razlaga določbe iz direktive o minimalni uskladitvi, katere cilj je bil približevanje zakonodaje držav članic na področju znamk, ki pušča tem državam zadosti svobode za prenos, ( 38 ) lahko šteje za kršitev bistvenih pravil in temeljnih načel. ( 39 )

53.

Odločitev Sodišča v zadevi Eco Swiss ( 40 ) glede izvršljivosti arbitražne odločbe ne spremeni te presoje. Sodišče je namreč v tej sodbi odločilo, da je člen 101 PDEU določba bistvenega pomena za dosego ciljev Unije in še zlasti za delovanje notranjega trga. ( 41 ) Ugotovilo je, da je ta določba prava Unije določba javnega reda v smislu Konvencije o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb, podpisana v New Yorku 10. junija 1958, ( 42 ) kar pa ne velja za člen 5 Direktive 89/104 v smislu člena 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001.

54.

Neupoštevnost te sodbe za spor o glavni stvari izhaja tudi iz vrste drugih razlik. Prvič, člen 34, točka 1, ne omogoča zavrnitve priznanja arbitražne odločbe, pač pa sodne odločbe, izdane v drugi državi članici. Vendar za odločbe nacionalnih sodišč velja domneva zakonitosti. Ta domneva upravičuje, da Sodišče merilo javnega reda manj strogo uporablja za sodne odločbe kot za arbitražne odločbe. Drugič, za odločbe, ki jih izdajo nacionalna sodišča držav članic, velja sistem sodnega varstva v skladu s pravom Unije in zlasti mehanizem predlogov za sprejetje predhodne odločbe, kar za arbitražne odločbe ne velja. ( 43 ) Sodišče je v zvezi s tem poudarilo, da pogodbeno arbitražno razsodišče ni sodišče države članice v smislu člena 267 PDEU, saj razsodniki v primerjavi z nacionalnim sodiščem ne morejo zahtevati predhodnega odločanja Sodišča glede razlage prava Unije. ( 44 ) Predvsem vzajemno zaupanje, ki ga namreč države dajejo s svojimi sodnimi odločbami, in sistem sodnega varstva v skladu s pravom Unije pojasnjujeta, da je bila v zadevah Eco Swiss in Renault sprejeta drugačna rešitev. ( 45 ) Poleg tega je treba spomniti, da pravo Unije državam članicam nalaga, da morajo povrniti škodo, ki je bila posameznikom storjena s kršitvami prava Unije, za katere so odgovorne, tudi kadar ta škoda izhaja iz odločbe sodišča, ki odloča na zadnji stopnji. ( 46 ) Poleg odgovornosti države obstaja tudi možnost tožbe za ugotovitev neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU.

b) Kršitev načela lojalnega sodelovanja

55.

Družba Diageo Brands zatrjuje, da sta Sofijski gradski sad in Varhoven kasacionen sad kršila obveznost predložitve vprašanja za predhodno odločanje Sodišču.

56.

Prvič, kar zadeva obveznost predložitve Sofijski gradski sad, poudarjam, da je Sodišče že presodilo, da ureditev, ki jo člen 267 PDEU določa za zagotovitev enotne razlage prava Unije v državah članicah, vzpostavlja neposredno sodelovanje med Sodiščem in nacionalnimi sodišči. ( 47 )

57.

V zvezi s tem predlog za sprejetje predhodne odločbe temelji na izmenjavi mnenj med sodišči, njegova vložitev pa je v celoti odvisna od tega, kako navedeno sodišče presodi pomembnost in nujnost tega predloga. ( 48 ) Kadar ni več nobenega pravnega sredstva zoper odločbo nacionalnega sodišča, je to v bistvu dolžno predložiti zadevo Sodišču na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU, kadar se mu postavi vprašanje glede razlage Pogodbe o delovanju Unije. ( 49 )

58.

V postopku v glavni stvari je sodišču države izvora težko očitati očitno kršitev obveznosti predložitve. Sofijski gradski sad je namreč sodišče prve stopnje, proti odločbam katerega je mogoča pritožba ter celo revizija pri bolgarskem sodišču zadnje stopnje. Zato ni bilo dolžno postaviti vprašanja za predhodno odločanje v smislu člena 267, drugi odstavek, PDEU. ( 50 )

59.

Drugič, kar zadeva sklep o razlagi z dne 15. junija 2009, ki ga je izdalo Varhoven kasacionen sad in ki je bil podlaga za odločbo z dne 11. januarja 2010, ki jo je izdalo Sofijski gradski sad, se bom omejil na ugotovitev, da se spor o glavni stvari nanaša le na priznanje odločbe z dne 11. januarja 2010, ki jo je izdalo Sofijski gradski sad.

c) Neizčrpanje pravnih sredstev

60.

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da družba Diageo Brands v postopku, ki se nanaša nanjo, ni izčrpala pravnih sredstev, ki so ji bila na voljo v nacionalnem pravu. V zvezi s tem navaja, da tega ni storila zato, ker je bila uporaba pravnih sredstev, ki so na voljo pri bolgarskih sodiščih, nesmiselna, saj naj ne bi privedla do drugačne odločitve teh sodišč.

61.

Ta trditev me ne prepriča.

62.

V točki 50 teh sklepnih predlogov je bilo navedeno, da zgolj zmotna uporaba nacionalnega prava ali prava Unije ne upravičuje zavrnitve priznanja na podlagi člena 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001. ( 51 ) Sodišče je odločilo, da v takšnih primerih ureditev pravnih sredstev v vsaki državi članici, skupaj z mehanizmom predloga za sprejetje predhodne odločbe iz člena 267 PDEU, daje posameznikom zadostno jamstvo. ( 52 )

63.

Glede pravnih sredstev, določenih na nacionalni ravni, člen 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001 ne zahteva izčrpanja pravnih sredstev v državi članici izvora. Vendar Komisija navaja, da se Uredba št. 44/2001 opira na osnovno idejo, da morajo biti dejanja v okviru postopka, vključno s popravo vsebinskih napak, izvedena v državi članici izvora. ( 53 )

64.

Pridružujem se temu stališču. Izjemnost pridržka javnega reda namreč prav tako temelji na predpostavki, da tožene stranke za popravo pravnih napak uporabijo vsa pravna sredstva, ki so na voljo v državi članici izvora. Člen 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001 ne zahteva izčrpanja vseh pravnih sredstev v državi članici izvora. Vseeno je treba navesti, da morajo posamezniki praviloma uporabiti vsa pravna sredstva, ki so v tej državi članici na voljo, da se vnaprej prepreči kršitev javnega reda, razen če posebne okoliščine preveč otežujejo ali onemogočajo uporabo pravnih sredstev. To je še pomembneje, kadar zatrjevana kršitev javnega reda izhaja iz kršitve prava Unije. Tako obstaja določena obveznost vsakega sodišča države članice, da spoštuje javni red Unije. ( 54 )

65.

V ta namen se mi zdi, da smisel in cilj iz Uredbe št. 44/2001 govorita v prid temu, da sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, upošteva to, da oseba, ki nasprotuje priznanju sodne odločbe, izdane v državi izvora, ni uporabila pravnih sredstev, ki ji jih daje na voljo nacionalno pravo. ( 55 ) Zato mora sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, pri presoji morebitne očitne kršitve njenega javnega reda zagotovo upoštevati obstoj mehanizmov za odpravo kršitev prava Unije od nacionalnega sodišča v pravnem redu države izvora, kar upravičuje zavrnitev priznanja odločbe v okviru Uredbe št. 44/2001. ( 56 ) Vendar je treba to upoštevati v vsakem primeru posebej glede na specifične okoliščine posameznega primera. ( 57 ) Kot je bilo navedeno v točki 39 teh sklepnih predlogov, če se zadevna kršitev nanaša na javni red Unije v primerjavi z nacionalnim javnim redom, je posledica obveznosti upoštevanja te kršitve vseh držav članic to, da morajo zagotoviti pravilno uporabo prava Unije. ( 58 )

66.

V postopku v glavni stvari bi izčrpanje pravnih sredstev, ki jih daje bolgarsko pravo, družbi Diageo Brands omogočilo, da pri bolgarskem sodišču zadnje stopnje uveljavlja nujnost postavitve vprašanja za predhodno odločanje.

67.

Vsekakor je treba upoštevati, da, po eni strani, če bi družba Diageo Brands izčrpala pravna sredstva, ki so ji bila na voljo pri bolgarskih sodiščih, in, po drugi strani, če bi višja sodišča napačno uporabila pravo Unije, bi imela družba Diageo Brands možnost uveljavljati odgovornost bolgarske države. Komisija meni, da če sistem sodnega varstva, ki ga določa pravo Unije, ne more zagotoviti pravilnosti, mora strankam dati vsaj možnost, da pridobijo odškodnino v primeru napačne uporabe prava Unije. V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, kot je bilo opozorjeno v točki 54 teh sklepnih predlogov, da se lahko načelo, po katerem so države članice dolžne povrniti škodo, ki je bila posameznikom povzročena s kršitvami prava Unije, za katere so odgovorne, enako uporabi tudi takrat, kadar zadevna kršitev izhaja iz odločbe sodišča, ki odloča na zadnji stopnji. ( 59 )

4. Vmesna ugotovitev

68.

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da to, da je odločba, ki je bila izdana v državi izvora, v nasprotju s pravom Unije, ne upravičuje, da ta odločba ne bi bila priznana v državi, v kateri se zahteva priznanje, ker krši javni red te države. Zgolj napačna uporaba nacionalnega prava ali prava Unije, kakršna je v tem postopku v glavni stvari, ki ne pomeni očitne kršitve temeljnega pravnega pravila pravnega reda države, v kateri se zahteva priznanje, ne more upravičiti zavrnitve priznanja na podlagi člena 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001.

69.

Sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, mora pri preverjanju obstoja morebitne očitne kršitve javnega reda, ki izhaja iz kršitve bistvenih pravil prava Unije, upoštevati to, da oseba, ki nasprotuje priznanju odločbe v državi, v kateri se zahteva priznanje, ni izčrpala pravnih sredstev, ki so ji bila na voljo v državi izvora.

C – Tretje vprašanje

70.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali stroški v zvezi s postopkom v glavni stvari, ki se je začel v državi članici in se nanaša na odškodninski zahtevek zaradi zasega in v katerem je bilo postavljeno vprašanje priznanja odločbe v drugi državi članici v okviru spora zaradi spoštovanja pravice intelektualne lastnine, spadajo v okvir člena 14 Direktive 2004/48.

71.

Direktiva 2004/48 se v skladu s členom 1 nanaša na ukrepe, postopke in pravna sredstva, ki so potrebna za zagotovitev uveljavitve pravic intelektualne lastnine. Poleg tega člen 2(1) te direktive določa, da se ukrepi, postopki in pravna sredstva, določeni v tej direktivi, uporabljajo v skladu s členom 3 za katero koli kršitev pravic intelektualne lastnine, kot je zlasti določena v nacionalnem pravu zadevne države članice. Tako je splošni cilj Direktive 2004/48 približevanje zakonodajnih sistemov, da bi zagotovili visoko, enakovredno in homogeno raven varstva na notranjem trgu. ( 60 )

72.

Poleg tega namen Direktive 2004/48 ni ureditev vseh vidikov pravic intelektualne lastnine, ampak le tistih, ki so po eni strani povezani s spoštovanjem teh pravic, po drugi strani pa z njihovo kršitvijo, tako da se določijo učinkovita pravna sredstva za preprečevanje, odpravo ali popravo kakršnih koli kršitev obstoječih pravic intelektualne lastnine. ( 61 )

73.

V zvezi s tem so odškodninski zahtevki tesno povezani s postopki za zagotavljanje varstva pravic intelektualne lastnine. Tako po eni strani člen 7 Direktive 2004/48 določa ukrepe, ki omogočajo zaseg blaga, ki bi lahko kršilo pravice intelektualne lastnine. ( 62 ) Po drugi strani člen 9(7) te direktive določa ukrepe, ki omogočajo vložitev tožbe za povračilo škode, nastale zaradi nezakonitega zasega. Po mnenju Komisije ti ukrepi pomenijo jamstvo, ki ga je zakonodajalec ocenil kot potrebno v zameno za začasne hitre in učinkovite ukrepe, ki jih je določil. ( 63 )

74.

Sodišče je v zvezi s členom 14 Direktive 2004/48 navedlo, da želi ta določba okrepiti raven varstva intelektualne lastnine, s čimer bi se preprečilo, da bi bila oškodovana stranka odvrnjena od tega, da bi začela sodni postopek za zaščito svojih pravic. ( 64 )

75.

Tako kot Komisija menim, da široka in splošna opredelitev iz člena 14 Direktive 2004/48, ki se nanaša na „stranko, ki dobi pravdo“, in na „stranko, ki pravdo izgubi“, ne da bi bila opredeljena vrsta postopka, ki jo določa ta direktiva, omogoča sklepanje, da se ta določba uporablja za stranko, ki pravdo izgubi, ne da bi bila imetnica pravice intelektualne lastnine in se jo sumi, da je kršila enako pravico.

76.

Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da stroški v zvezi s postopkom v glavni stvari, ki se je začel na Nizozemskem in se nanaša na odškodninski zahtevek za škodo zaradi zasega, med katerim se postavi vprašanje priznanja odločbe, izdane v drugi državi članici v okviru spora zaradi spoštovanja pravice intelektualne lastnine, spadajo v okvir člena 14 Direktive 2004/48.

V – Predlog

77.

Glede na vse zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Hoge Raad der Nederlanden, odgovori:

1.

Člen 34, točka 1, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da to, da je odločba, ki je bila izdana v državi izvora, v nasprotju s pravom Evropske unije, ne upravičuje, da ta odločba ne bi bila priznana v državi, v kateri se zahteva priznanje, ker krši javni red te države. Zgolj napačna uporaba nacionalnega prava ali prava Unije, kakršna je v tem postopku v glavni stvari, ki ne pomeni očitne kršitve bistvenega pravnega pravila pravnega reda države, v kateri se zahteva priznanje, ne more upravičiti zavrnitve priznanja na podlagi člena 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001. Sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, mora pri preverjanju obstoja morebitne očitne kršitve javnega reda, ki izhaja iz kršitve bistvenih pravil prava Unije, upoštevati to, da oseba, ki nasprotuje priznanju odločbe v državi, v kateri se zahteva priznanje, ni izčrpala pravnih sredstev, ki so ji bila na voljo v državi izvora.

2.

Stroški v zvezi s postopkom v glavni stvari, ki se je začel v državi članici in se nanaša na odškodninski zahtevek za škodo zaradi zasega, med katerim se postavi vprašanje priznanja odločbe, izdane v drugi državi članici v okviru spora zaradi spoštovanja pravice intelektualne lastnine, spadajo v okvir člena 14 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine.


( 1 ) Jezik izvirnika: francoščina.

( 2 ) Uredba Sveta z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42).

( 3 ) Sodba C‑420/07 (EU:C:2009:271, točka 60).

( 4 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 2, str. 32).

( 5 ) Glej zlasti sodbi WWF in drugi (C‑435/97, EU:C:1999:418, točka 32) in Danosa (C‑232/09, EU:C:2010:674, točka 33).

( 6 ) V tem smislu glej sodbe Haim (C‑424/97, EU:C:2000:357, točka 58), Vatsouras in Koupatantze (C‑22/08 in C‑23/08, EU:C:2009:344, točka 23) in Danosa (EU:C:2010:674, točka 34).

( 7 ) Sodba Danosa (EU:C:2010:674, točka 36).

( 8 ) Iz ustnih stališč, ki jih je družba Simiramida podala na obravnavi, izhaja, da sklep o razlagi, ki ga je izdalo Varhoven kasacionen sad, zavezuje vsa nižja sodišča.

( 9 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL L 299, str. 25), ki je razveljavila in nadomestila Prvo direktivo Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 92, in popravek v UL 1989, L 207, št. 44).

( 10 ) Družba Simiramida je v ustnih stališčih izrazila nestrinjanje s to trditvijo iz predložitvene odločbe. Vendar iz njenih ustnih in pisnih stališč izhaja, da meni, da je Sofijski gradski sad napačno uporabilo člen 5 Direktive 89/104.

( 11 ) Sodišče je nazadnje pogoje izčrpanja te pravice opredelilo v sodni praksi. Glej zlasti sklep Honda Giken Kogyo Kabushiki Kaisha (C‑535/13, EU:C:2014:2123).

( 12 ) Glej zlasti sodbo Class International (C‑405/03, EU:C:2005:616, točka 58) in sklep Canon (C‑449/09, EU:C:2010:651, točki 19 in 26).

( 13 ) Sodbe Krombach (C‑7/98, EU:C:2000:164, točki 22 in 23), Renault (C‑38/98, EU:C:2000:225, točki 27 in 28), Apostolides (EU:C:2009:271, točki 56 in 57) in flyLAL-Lithuanian Airlines (C‑302/13, EU:C:2014:2319, točka 47). Generalni pravobranilec S. Alber je bil v sklepnih predlogih v zadevi Renault zelo jasen: „namen in smisel razlage Sodišča je preprečiti, da bi bila konvencija predmet različnih razlag“ (sodba Renault, C‑38/98, EU:C:1999:325, točka 58).

( 14 ) Glej Fallon, M., „Les conflits de lois et de juridictions dans un espace économique intégré – l’expérience de la Communauté européenne“, Recueil des cours, 1995, str. 255: „Kot vsak pravni sistem je tudi pravo [Unije] skupek pravnih pravil, od katerih ni dovoljeno odstopati zaradi njihovega temeljnega značaja. Ta pravila so opredeljena kot bistvena zaradi njihovega pomena za delovanje trga in zaradi osebe, ki jo skušajo zavarovati.“

( 15 ) Glej sodbo Eco Swiss (C‑126/97, EU:C:1999:269, točka 36).

( 16 ) Sodbi Prism Investments (C‑139/10, EU:C:2011:653, točki 27 in 28) in flyLAL-Lithuanian Airlines (EU:C:2014:2319, točka 45).

( 17 ) (UL 1972 L 299, str. 32).

( 18 ) Glej člen 68(1) Uredbe št. 44/2001.

( 19 ) Sodbe Draka NK Cables in drugi (C‑167/08, EU:C:2009:263, točka 20), SCT Industri (C‑111/08, EU:C:2009:419, točka 22), German Graphics Graphische Maschinen (C‑292/08, EU:C:2009:544, točka 27), Realchemie Nederland (C‑406/09, EU:C:2011:668, točka 38), Sapir in drugi (C‑645/11, EU:C:2013:228, točka 31) in Sunico in drugi (C‑49/12, EU:C:2013:545, točka 32).

( 20 ) Sodišče je v okviru člena 27(1) Bruseljske konvencije razglasilo sodbe Krombach (EU:C:2000:164), Renault (EU:C:2000:225) in Gambazzi (C‑394/07, EU:C:2009:219), saj na podlagi tega člena odločba ni bila priznana, če je bila „v nasprotju z javnim redom v državi, v kateri se zahteva priznanje“.

( 21 ) Sodbe Apostolides (EU:C:2009:271, točka 55 in navedena sodna praksa), Prism Investments (EU:C:2011:653, točka 33) in flyLAL-Lithuanian Airlines (EU:C:2014:2319, točka 46).

( 22 ) V tem smislu glej sodbe Solo Kleinmotoren (C‑414/92, EU:C:1994:221, točka 20), Krombach (EU:C:2000:164, točka 21), Renault (EU:C:2000:225, točka 26), Apostolides (EU:C:2009:271, točka 55) in Prism Investments (EU:C:2011:653, točka 33).

( 23 ) V tem smislu glej sodbe Hoffmann (145/86, EU:C:1988:61, točka 21), Krombach (EU:C:2000:164, točka 21), Renault (EU:C:2000:225, točka 26) in Apostolides (EU:C:2009:271, točka 55).

( 24 ) Glej tudi Gaudemet-Tallon, H., „De la définition de l’ordre public faisant obstacle à l’exequatur, Sodišče evropskih skupnosti – 11. maj 2000, Régie nationale des usines Renault SA c. Mexicar SpA et Orazio Formento“, Revue critique de droit international privé, 2000, str. 497.

( 25 ) Poročilo o konvenciji z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1979, C 59, str. 44). Glej komentar člena 27(1) konvencije: „Priznanje se lahko zavrne, če nasprotuje javnemu redu države, v kateri se prosi za priznanje. Po mnenju odbora se to določilo uporablja le izjemoma.“

( 26 ) O „zmanjšanem učinku“ glej Gaudemet-Tallon, H., Compétence et exécution des jugements en Europe. Règlement n 44/2001. Conventions de Bruxelles et de Lugano, 4. izdaja, L.G.D.J., 2010, str. 412, in Francq, S., „Article 34“, Brussels I Regulation, Ulrich Magnus in Peter Mankowski (urednika), str. od 554 do 600, str. 566.

( 27 ) Kar je bilo vključeno že od začetka veljavnosti Bruseljske konvencije. V zvezi s tem glej sodbo Francq, S., op. cit., str. 566.

( 28 ) Predlog Uredbe Sveta (ES) o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (COM/99/0348 final). Ob pregledu Uredbe št. 44/2001 je Komisija predlagala ukinitev postopka izvršitve in določila javnega reda kot razlogov za zavrnitev izvršitve odločbe. Vendar ta predlog ni bil sprejet. Sistem izvršitve je bil vsekakor omiljen, določilo javnega reda pa je ostalo nespremenjeno. V tem smislu glej predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (COM/2010/0748 final) in člen 45 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 351, str. 1).

( 29 ) Glej sodbe Krombach (EU:C:2000:164, točka 36), Renault (EU:C:2000:225, točka 29), Apostolides (EU:C:2009:271, točka 58) in flyLAL-Lithuanian Airlines (EU:C:2014:2319, točka 48).

( 30 ) Sodbe Renault (EU:C:2000:225, točka 30), Gambazzi (EU:C:2009:219, točka 27), Apostolides (EU:C:2009:271, točka 59) in flyLAL-Lithuanian Airlines (EU:C:2014:2319, točka 49). Lahko gre za javni red v procesnem smislu ali javni red v materialnem smislu, vendar mora mehanizem ostati izjemen. V zvezi s tem glej Gaudemet-Tallon, H., op. cit., str. 424.

( 31 ) Sodba Renault (EU:C:2000:225, točka 32).

( 32 ) Glej Francq, S., op.cit., str. 566, in Moitinho de Almeida, J. C., „Refus de la reconnaissance ou de l’exécution des jugements étrangers: l’ordre public“, L’Europe des droits fondamentaux, Sous la direction de Luc Weitzel, A. Pedone, 2013, str. od 153 do 164, str. 155.

( 33 ) Sodbi Renault (EU:C:2000:225, točka 33) in Apostolides (EU:C:2009:271, točka 60).

( 34 ) Po mnenju generalnega pravobranilca S. Alberja so lahko napačne odločbe razglašene v državi, v kateri se zahteva priznanje, in lahko tam pridobijo lastnost razsojene zadeve. Drugače povedano, tam jih je treba uporabiti kljub napakam, ki jih imajo. Priznanje ustreznih tujih sodnih odločb torej ne more kršiti javnega reda države, v kateri se zahteva priznanje. Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca S. Alberja v zadevi Renault (EU:C:1999:325, točka 66).

( 35 ) Poročilo Jenard, str. 44.

( 36 ) Sodbi Renault (EU:C:2000:225, točka 30) in Apostolides (EU:C:2009:271, točka 59). V zvezi s tem teorija poudarja, da je sodišče izvora, če je napačno odločilo na podlagi nacionalnega zakona, ki je v nasprotju s pravom Unije, s tem kršilo materialno določbo prava Unije, ki je lahko bolj ali manj pomembna, kršilo pa je zlasti temeljno načelo prava Unije, in sicer načelo primarnosti tega prava glede na nacionalno pravo. Glej Gaudemet-Tallon, H., „De la définition […]“loc. cit., str. 497.

( 37 ) Glej po analogiji sklepne predloge generalnega pravobranilca S. Alberja v zadevi Renault (EU:C:1999:325, točka 67).

( 38 ) Glej uvodne izjave od 3 do 5 Direktive 89/104.

( 39 ) Poleg tega je v prevladujoči teoriji redkost, da se v zadevah v zvezi z Uredbo št. 44/2001 javni red ene države krši zaradi odločbe, ki je izdana v drugi državi članici. Pri teh „civilnih in gospodarskih zadevah“ vsebinski pojmi, ki v različnih državah urejajo to področje, sledijo enakim zamislim in z vidika javnega reda niso občutljivi, kot bi bilo lahko zlasti družinsko pravo. V zvezi s tem glej Gaudemet-Tallon, H., op. cit., str. 414.

( 40 ) EU:C:1999:269.

( 41 ) Točka 36.

( 42 ) Zbirka pogodb Združenih narodov, zvezek 330, str. 3. Glej sodbo Eco Swiss (EU:C:1999:269, točka 39).

( 43 ) Glej Francq, S., op. cit., str. 570.

( 44 ) EU:C:1999:269, točki 34 in 40.

( 45 ) V zvezi s tem glej Francq, S., op. cit., str. 571.

( 46 ) Sodba Köbler (C‑224/01, EU:C:2003:513, točka 50).

( 47 ) Sodbe Cartesio (C‑210/06, EU:C:2008:723, točka 90), Kelly (C‑104/10, EU:C:2011:506, točka 6) in Consiglio nazionale dei geologi in Autorità garante della concorrenza e del mercato (C‑136/12, EU:C:2013:489, točka 28).

( 48 ) Sodbi Cartesio (EU:C:2008:723, točka 91) in Kelly (EU:C:2011:506, točka 63).

( 49 ) Glej sodbi Parfums Christian Dior (C‑337/95, EU:C:1997:517, točka 26) in Consiglio nazionale dei geologi in Autorità garante della concorrenza e del mercato (EU:C:2013:489, točka 25).

( 50 ) Opažam, da v spisu, ki ga ima Sodišče, ni navedeno, ali je bilo vprašanje razlage člena 5 Direktive 89/104 postavljeno Varhoven kasacionen sad.

( 51 ) Sodbi Renault (EU:C:2000:225, točka 33) in Apostolides (EU:C:2009:271, točka 60).

( 52 ) Sodba Renault (EU:C:2000:225, točka33).

( 53 ) V zvezi s tem glej zlasti člen 46 Uredbe št. 44/2001.

( 54 ) Glej Fallon, M., op. cit., str. 255.

( 55 ) Francq, S., op. cit., str. od 567 do 568.

( 56 ) Ibidem, str. 573. Glej tudi Hess, B., Pfeiffer, T., in Schlosser, P., The Brussels I. Regulation (EC) No 44/2001, Beck München, 2008, str. 145: „[…] the control of the foreign judgment should at least be retained when the Member State of origin does not provide for an efficient remedy“.

( 57 ) Med drugim, ali je zadevna oseba imela na voljo potrebna sredstva za uporabo pravnih sredstev ali ustrezno pravno pomoč ali jih ni imela.

( 58 ) Pojem vzajemnega zaupanja v Uniji na področju sodnega varstva pomeni, da sodišče države izvora skrbi za potek in rezultat postopka. Morebitne nepravilnosti (procesne in vsebinske) mora zainteresirana stranka uveljavljati pri sodišču te države. Zainteresirana stranka ne more računati na možnost, da bo te nepravilnosti uveljavljala pri sodišču države, v kateri se zahteva priznanje, saj so vsebinska pravila na področju sodnega varstva primerljiva v obeh državah. Glej Grzegorczyk, P., „Automatyczna wykonalność orzeczeń sądowych w sprawach cywilnych w Unii Europejskiej – geneza, stan obecny i perspektywy“, Europejskie prawo procesowe cywilne i kolizyjne, P. Grzegorczyk, K. Weitz (izd.), Varšava, 2012, str. 37. Dodal bi, da mora biti stopnja varstva enaka v vseh državah članicah Unije, kadar gre za kršitve javnega reda Unije zaradi napačne uporabe prava Unije.

( 59 ) Sodba Köbler (C‑224/01, EU:C:2003:513, točka 50).

( 60 ) Glej uvodni izjavi 10 in 11 Direktive 2004/48.

( 61 ) Sodba Bericap Záródástechnikai (C‑180/11, EU:C:2012:717, točka 75).

( 62 ) Člen 7(4) Direktive 2004/48 določa, „kadar je naknadno ugotovljeno, da ni bilo kršitve ali nevarnosti kršitve pravice intelektualne lastnine, lahko sodni organi, pooblaščeni na zahtevo toženca, odredijo vlagatelju, da zagotovi tožencu ustrezno nadomestilo za škodo, ki so jo povzročili navedeni ukrepi“.

( 63 ) Člen 7(1) Direktive 2004/48.

( 64 ) Sodba Realchemie Nederland (EU:C:2011:668, točka 48).

Top