Opinion of the Advocate-General

Opinion of the Advocate-General

1. Kaj za namene Direktive 2005/29/ES pomeni „nepoštena poslovna praksa“ (v nadaljevanju: Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah)?(2) Ali natančneje, ali se posredovanje nepravilne informacije samo enemu potrošniku lahko šteje kot „poslovna praksa“ za te namene? Predložitveno sodišče v bistvu zastavlja to vprašanje. V nadaljevanju bom pojasnil, zakaj je treba na to vprašanje podati negativen odgovor.

I – Pravni okvir

2. V uvodni izjavi 6 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah je navedeno načelo sorazmernosti. V skladu s tem načelom direktiva varuje potrošnike pred učinki nepoštenih poslovnih praks, če so bistveni, vendar upošteva, da je lahko v nekaterih primerih vpliv na potrošnike zanemarljiv.

3. V uvodni izjavi 7 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah je navedeno:

„Ta direktiva obravnava poslovne prakse, ki so neposredno povezane z vplivanjem na odločitve potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki […]“.

4. V uvodni izjavi 9 te direktive je navedeno:

„Ta direktiva ne posega v individualne tožbe posameznikov, oškodovanih zaradi nepoštene poslovne prakse. Prav tako ne posega v pravila [EU] in nacionalna pravila o pogodbenem pravu […]“

5. Člen 1 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah določa:

„Namen te direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga in doseči visoko raven varstva potrošnikov s približevanjem zakonov in drugih predpisov držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, ki škodijo ekonomskim interesom potrošnikov.“

6. Člen 2 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah določa:

„V tej direktivi:

[…]

(d) ,poslovne prakse podjetji v razmerju do potrošnikov‘ (v nadaljevanju: tudi ‚poslovne prakse‘) pomenijo vsako dejanje, opustitev, ravnanje, razlago ali tržne komunikacije, vključno z oglaševanjem in trženjem, s strani trgovca, neposredno povezano s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom […]“

7. Člen 3 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah določa:

„1. Ta direktiva se uporablja za nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, kakor je določeno v členu 5, pred, med in po poslovni transakciji v zvezi z nekim izdelkom.

2. Ta direktiva ne posega v pogodbeno pravo in zlasti ne posega v predpise o veljavnosti, sklenitvi ali učinkih pogodb.

[…]“

8. Člen 5 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah z naslovom „Prepoved nepoštenih poslovnih praks“ določa:

„1. Nepoštene poslovne prakse so prepovedane.

2. Poslovna praksa je nepoštena, če:

(a) nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti,

in

(b) v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga izdelek doseže ali je nanj usmerjen, ali obnašanje povprečnega člana skupine, če je poslovna praksa usmerjena na določeno skupino potrošnikov.

[…]

4. Zlasti so nepoštene tiste poslovne prakse, ki so:

(a) zavajajoče, kakor je določeno v členih 6 in 7,

ali

(b) agresivne, kakor je določeno v členih 8 in 9.

5. Priloga I vsebuje seznam teh poslovnih praks, ki se v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene. V vseh državah članicah se uporablja isti enotni seznam, ki se lahko spremeni samo s pregledom te direktive.“

II – Dejansko stanje, postopek in vprašanji za predhodno odločanje

9. Aprila 2010 je L. I. S od UPC Magyarország (v nadaljevanju: UPC), ponudnika storitev kabelske televizije, želel pridobiti pojasnila glede tega, na katero obdobje natančno se nanaša račun, izdan leta 2010, ker to iz računa ni bilo jasno razvidno.

10. L. I. S. je bil nato obveščen, da se je zadnji letni račun nanašal na obdobje med 11. januarjem 2010 in 10. februarjem 2011. Da bi si zagotovil, da se bo njegova pogodba končala z zadnjim dnem že plačane storitve, je L. I. S. to pogodbo odpovedal z učinkom na dan 10. februarja 2011. Vendar pa mu je bila storitev ukinjena šele štiri dni kasneje, torej 14. februarja 2011. 12. marca 2011 je prejel poziv za plačilo v višini 5243 HUF (približno 18 EUR) za te štiri dni, torej od 10. do 14. februarja 2014.

11. L. I. S. je vložil pritožbo na Budapest Főváros Kormányhivatala Fogyasztóvédelmi Felügyelősége (inšpektorat za varstvo potrošnikov pri vladni službi v Budimpešti; v nadaljevanju: prvostopenjski organ) in zatrjeval, da je prejel nepravilno informacijo. Zato si ni mogel zagotoviti, da bi prekinitev pogodbe uskladil z dejanskim koncem obračunskega obdobja in bi lahko koristil storitve pri novem podjetju od dne, ko se je končala pogodba. Tako je moral za zadevno prehodno obdobje plačati obema podjetjema.

12. Z odločbo z dne 11. julija 2011 je prvostopenjski organ UPC naložil plačilo globe v višini 25.000,00 HUF (približno 85 EUR). Z odločbo z dne 10. oktobra 2011 je Nemzeti Fogyasztóvédelmi Hatóság (nacionalni urad za varstvo potrošnikov), ki je drugostopenjski organ, odločil, da je zahtevek utemeljen in je potrdil odločbo prvostopenjskega organa.

13. Po sodnem postopku, ki ga je začel UPC, je Fővárosi Törvényszék (sodišče v Budimpešti) spremenilo odločbo nacionalnega urada za varstvo potrošnikov in zavrnilo zahtevek L. I. S. V tej sodbi je bilo zlasti ugotovljeno, da ravnanje UPC ni ponavljajoče se ravnanje. Samo ene poslovne napake, ki zadeva le eno stranko, ni mogoče šteti za prakso.

14. Ker je Kúria, ki je odločalo o pritožbi, dvomilo o razlagi Direktive o nepoštenih poslovnih praksah, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1. Ali je treba člen 5 [Direktive o nepoštenih poslovnih praksah] razlagati tako, da v primeru zavajajočih poslovnih praks iz člena 5(4) te direktive ni potreben ločen preizkus meril iz člena 5(2)(a)?

2. Ali se posredovanje neresničnih podatkov samo enemu potrošniku lahko šteje za poslovno prakso v smislu navedene direktive?“

15. Pisna stališča so predložili UPC, madžarska vlada in Komisija, ki so poleg tega na obravnavi 11. septembra 2014 podali tudi ustne navedbe.

III – Analiza

1. Uvodne ugotovitve

16. Ta postopek je tesno povezan s sodbo Sodišča v zadevi CHS Tour Services.(3) Ta sodba ponuja odgovor na prvo od dveh vprašanj, ki ju je zastavilo predložitveno sodišče v tej zadevi. Natančneje, Sodišče je odločilo, da je treba Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah razlagati tako, da če poslovne prakse izpolnjujejo vsa merila, ki so določena v členu 6(1) te direktive, in jih je tako zakonito mogoče opredeliti kot za potrošnika zavajajoče prakse, za opredelitev teh praks kot nepoštenih in posledično prepovedanih v skladu s členom 5(1) Direktive,(4) ni treba ugotavljati, ali taka praksa nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti, kot je določeno v členu 5(2)(a) Direktive o nepoštenih poslovnih praksah.

17. V tej analizi se bom torej osredotočil na drugo vprašanje (ki se logično zastavlja pred prvim), zlasti če se posredovanje nepravilne informacije samo enemu potrošniku lahko šteje kot „poslovna praksa“ v pomenu Direktive o nepoštenih poslovnih praksah. To je novo vprašanje, s katerim se Sodišče še ni ukvarjalo. Zato ta postopek Sodišču ponuja možnost, da pojasni področje uporabe te direktive.

2. Ali pojem „poslovna praksa“ vsebuje tudi ločeno dejanje, ki negativno vpliva na samo enega potrošnika?

18. Madžarska vlada in Komisija trdita, da med „poslovne prakse“ v smislu Direktive o nepoštenih poslovnih praksah spada tudi dejanje, ki škoduje posameznemu potrošniku, kot je to v postopku pred predložitvenim sodiščem, zlasti posredovanje nepravilne informacije le enemu potrošniku. Madžarska vlada svoje stališče zlasti utemeljuje s potrebo po zagotovitvi visoke ravni varstva potrošnikov. Ta cilj je izrecno naveden v členu 1 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah in je eden glavnih ciljev navedene direktive.

19. Res je opredelitev pojma „poslovne prakse“ v členu 2 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah presenetljivo široka. Opredeljene so kot „vsako dejanje, opustitev, ravnanje, razlaga ali tržne komunikacije, vključno z oglaševanjem in trženjem, s strani trgovca, neposredno povezano s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom“.

20. Torej mnoga ravnanja, do katerih lahko pride pred sklenitvijo pogodbe (kot je ravnanje, ki vpliva na odločitev potrošnika, da bo kupil določen proizvod), in tudi ravnanja v kasnejših fazah pogodbenega razmerja (kot je postopek za obravnavanje pritožb in poprodajne storitve) spadajo na področje uporabe Direktive. To izhaja iz črne liste nepoštenih praks, ki so določene v Prilogi I k Direktivi o nepoštenih poslovnih praksah. V tem smislu v Direktivi o nepoštenih poslovnih praksah ni ničesar, kar bi že na začetku s področja te direktive izključilo določbo o nepravilnih informacijah v zvezi z zadevami, kot so plačilna obdobja, pogoji o prekinitvi potrošniške pogodbe, ali ostale informacije v zvezi z izvajanjem pogodbe. Gotovo je to, da širša kot je razlaga pogodbe, večja je verjetnost doseganja višje ravni varstva potrošnika, kot to določa direktiva.

21. Vendar menim, da iz zgoraj navedenega ni mogoče sklepati, da Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah obsega tudi ravnanje – čeprav je to nepošteno ali zavajajoče – ki je usmerjeno le zoper posameznega potrošnika. Razlogi za to so številni.

a) Omejitve v zvezi s tem, kaj je mogoče razumeti z izrazom „praksa“

22. Kot je bilo navedeno zgoraj, besedilo Direktive o nepoštenih poslovnih praksah s področja direktive ne izključuje jasno posameznega dejanja zoper samo enega potrošnika. Vendar menim, da že izraz „praksa“ omejuje vrste ravnanj, ki jih lahko ureja navedena direktiva. Vsekakor je očiten predpogoj za uporabo Direktive v zvezi z ravnanjem trgovca v razmerju podjetij do potrošnikov (imenovano „B2C“ (business to consumer)) (kot je ravnanje, ki je na črni listi v Prilogi I) to, da je zadevno ravnanje „praksa“.

23. Menim, da mora biti zato izpolnjen eden od dveh pogojev: (i) ravnanje je usmerjeno proti nedoločeni skupini naslovnikov; (ii) ravnanje se ponavlja v razmerju do več kot enega potrošnika. Sicer pa zadevno ravnanje težko ustreza „praksi“, kot se uporablja v vseh jezikovnih različicah direktive.(5)

24. V zvezi s prvim pogojem (če se ravnanje pojavi le enkrat), mora biti zadevno ravnanje usmerjeno proti nedoločeni skupini potrošnikov. Dodatna zahteva, da mora imeti izpodbijano ravnanje stopnjo „pomembnosti trga“,(6) tudi lahko izhaja iz členov od 5 do 8 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah: te določbe se vse nanašajo na poslovne prakse, ki vplivajo na ekonomsko obnašanje „povprečnega potrošnika“ ali „povprečnega člana skupine potrošnikov“. Vzorčni primer te vrste prakse je seveda reklama v časopisu ali reviji ali znak v trgovini, ki pojasnjuje politiko vračanja vsem (obstoječim in potencialnim) potrošnikom. Tesno povezan, čeprav drugačen, primer je mogoče najti v zadevi CHS Tour Services. Na začetku je napačno informacijo vsebovala prodajna brošura. Čeprav se je obvestilo o neresnični informaciji pojavilo le enkrat, je bilo usmerjeno proti nedoločeni skupini potencialnih potrošnikov in se je zato štelo, kot da spada na področje Direktive o nepoštenih poslovnih praksah.(7)

25. Če pa zadevno ravnanje ni usmerjeno proti nedoločeni skupini potrošnikov, ampak k samo enemu potrošniku kot v obravnavani zadevi, mora trgovec ravnanje ponavljati, da se ga lahko opredeli kot „prakso“, kot jo uporablja Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah. Povedano drugače, zadevno ravnanje mora biti ponavljajoče se in se mora nanašati na več kot enega potrošnika. Dejstvo, da se mora ravnanje ponavljati v razmerju do več kot enega potrošnika pomeni, da se drug pogoj do neke mere prekriva s prvim.

26. V obravnavanem primeru gre le za e nkratno posredovanje nepravilne informacije samo enemu potrošniku in ne skupini potrošnikov. Čeprav mora predložitveno sodišče v zadnji fazi to še preveriti, se zdi, da nič ne napeljuje na to, da je pri posredovanju nepravilne informacije zaposlenih v UPC – do katerega je prišlo v zvezi z L. I. S. – šlo za ponavljajoč se dogodek. Ker za to ni nobenega objektivnega znaka, ne morem ugotoviti, kako bi bilo mogoče le eno nepošteno oziroma morda natančneje zavajajoče ravnanje opredeliti kot „poslovno prakso“ v smislu Direktive o nepoštenih poslovnih praksah.

b) Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah in pogodbeno pravo

27. Neodvisno od pomena izraza „praksa“, bi rad izpostavil posebno pomembnost člena 3(2) Direktive o nepoštenih poslovnih praksah. Ta določba posebej določa, da navedena direktiva ne posega v pogodbeno pravo. To odraža razloge, navedene v uvodni izjavi 9 te direktive.

28. Pristop, ki ga predlagata obe stranki, ki sta predložili stališča v podporo L. I. S., bi namreč v tem primeru pomenil, da bi se Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah uporabljala (poleg nacionalnega pogodbenega prava) za vsako posamezno pogodbeno razmerje. To bi imelo občutne posledice z več vidikov. Ne nazadnje bi tudi izbrisalo razlikovanje med zasebnim in javnim pravom in zlasti razlikovanje med sankcijami, ki se različno uporabljajo.

29. Cilj Direktive o nepoštenih poslovnih praksah je, da se vzpostavi daljnosežni nadzorni mehanizem nad ravnanjem „B2C“, ki lahko vpliva na ekonomsko obnašanje potrošnikov. Da bi se zagotovila učinkovitost tega nadzora, Direktiva od držav članic zahteva, da določijo obvezni zakonski okvir, ki z namenom boja proti takim praksam določa sodne prepovedi in globe.(8)

30. Vendar je pomembno upoštevati, da države članice v skladu s členom 13 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah uvedejo kazni, ki jih morajo določiti za ravnanja, ki so v nasprotju z Direktivo in ki imajo močno podlago v javnem pravu ter so popolnoma ločene od pogodbenih kazni. Če bi se področje Direktive o nepoštenih poslovnih praksah kljub temu razširilo tako, da bi zajelo enkratno dejanje take vrste, kot je to v obravnavani zadevi, bi to v praksi povzročilo, da se kazen javnega prava (v obliki globe) lahko določi trgovcu za vsako pogodbeno kršitev; in to poleg mogoče pogodbene kazni, ki jo ima na voljo vsak posamezen potrošnik. Povedano drugače, če upoštevamo logiko strank, ki so predložile stališča v tej smeri, bi vsako pogodbeno „slabo prakso“ avtomatično sankcionirala kazen javnega prava.

31. Menim, da bi to očitno preseglo to, kar je potrebno za zagotovitev visoke ravni varstva potrošnika.(9) Seveda ne smemo pozabiti, da je namen kazni javnega prava varstvo javnega interesa in v tem primeru bi to morali biti kolektivni interesi potrošnikov.

32. Na žalost področje Direktive o nepoštenih poslovnih praksah ni izrecno omejeno na varstvo kolektivnih interesov potrošnikov. Vendar pa, kot so poudarili različni avtorji, direktiva ureja varstvo kolektivnih interesov potrošnikov in ne določanja odškodnine v posameznih primerih.(10) Odškodnino v posameznih primerih določajo pogodbene odškodnine, določene v (nacionalnem) pogodbenem pravu. Ob tem ima lahko Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah seveda „posredni“ učinek na pogodbene zahtevke. Če določena vrsta ravnanja ni v skladu z Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah, je to lahko pomembno v sporu med trgovcem in posameznim potrošnikom (na primer za presojo veljavnosti zadevne pogodbe v upoštevnih določbah pogodbenega prava).(11)

33. V zvezi s tem je treba omeniti tudi člen 11 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah. Ta člen določa, da države članice zagotovijo, da so v interesu potrošnikov z namenom uveljavitve skladnosti z določbami te direktive na voljo ustrezna in učinkovita sredstva za boj proti nepoštenim poslovnim praksam. Poleg tega člen 11 določa, da lahko osebe ali organizacije, ki imajo po nacionalnem pravu upravičen interes za boj proti nepoštenim poslovnim praksam, sprožijo sodni ali upravni postopek proti takim nepoštenim poslovnim praksam.(12)

34. Če bi zakonodajalec nameraval določiti dodatne kazni (javnega prava) za vsako stopnjo pogodbene „slabe prakse“, vključitev te določbe v Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah ne bi bila logična. Če bi bil obstoj nepoštene poslovne prakse določen posamično, v direktivi ne bi bila potrebna posebna pravila glede kolektivnega nadzora nad nepoštenimi poslovnimi praksami. Tak pogled je dodatno utemeljen v členu 1(1) Direktive 2009/22/ES,(13) ki se nanaša na Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah, in je eden od instrumentov za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov.

35. Nazadnje bi rad poudaril, da ni mogoče šteti, da je zaželeno, da bi se Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah uporabljala na področjih, za katera ni bila izrecno namenjena. Zato menim, da takega ravnanja „B2C“, kot je posredovanje nepravilne informacije samo enemu potrošniku, če gre le za enkratni dogodek, ni mogoče opredeliti kot „poslovno prakso“ v smislu Direktive o nepoštenih poslovnih praksah.

IV – Predlog

36. Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje Kúria odgovori tako:

Posredovanja nepravilne informacije samo enemu potrošniku, če gre le za enkratni dogodek, ni mogoče opredeliti kot „poslovno prakso“ v smislu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta.

(1) .

(2)  – Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL L 149, str. 22).

(3)  – C‑435/11, EU:C:2013:574.

(4)  – Glej prav tam (točka 48 in izrek).

(5)  – Če kot primer vzamemo angleščino, je samostalnik „praksa“ opredeljen kot „the habitual doing or carrying out of something“ („običajna dejavnost oziroma izvajanje nečesa“) v Shorter Oxford English Dictionary , šesta izdaja (2), Oxford University Press, Oxford: 2007, str. 2311.

(6)  – Glej Glöckner, J., „The Scope of Application of the UCP Directive – ,I know what you did last Summer‘“, 5(2010) International Review of Intellectual Property and Competition Law , str. od 570 do 592, na str. 589.

(7)  – EU:C:2013:574, točka 28 in naslednje.

(8)  – Za analizo glej na primer Collins, H., „The Unfair Commercial Practices Directive“, 4(1) 2005 European Review of Contract Law , str. od 417 do 441, na str. 424 in 425.

(9)  – Glej v tem smislu uvodno izjavo 6 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah.

(10)  – Wilhelmsson, T., „Scope of the Directive“ v Howells, G., Micklitz, H. W., in Wilhelmsson, T., European Fair Trading Law: The Unfair Commercial Practices Directive , str. od 49 do 81, na str. 72; Glöckner, J., navedeno zgoraj, str. 589; Keirsbilck, B., The New European Law of Unfair Commercial Practices and Competition Law , Hart Publishing, Oxford: 2011, str. 247 in 248.

(11)  – Glej na primer sodbo Pereničová in Perenič (C‑453/10, EU:C:2012:144, točka 40) glede učinka nepoštenih poslovnih praks na veljavnost pogodbe. Za akademski komentar podrobneje glej Wilhemsson, navedeno zgoraj, str. 73; in Collins, H., navedeno zgoraj, str. 424.

(12)  – Rad bi tudi poudaril, da Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah na mnogih mestih omenja „potrošnike“ v množini: „ekonomski interesi potrošnikov“, „odločitve potrošnikov o poslu“. Čeprav je uporaba množinske oblike na tem mestu težko odločilni argument, je izbiro množinske oblike kljub temu mogoče razlagati tako, kot da gre za varstvo kolektivnih interesov.

(13)  – Direktiva 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov (UL L 110, str. 30).