1

Tožeča stranka, družba Mecafer, v Evropsko unijo uvaža zračne kompresorje, ki jih proizvaja družba Nu Air (Shanghai) Compressors and Tools Co. Ltd (v nadaljevanju: Nu Air Shanghai ali proizvajalec-izvoznik), ki ima sedež na Kitajskem. Poleg tega distribuira in prodaja zračne kompresorje, ki jih proizvaja Nu Air Compressors and Tools SpA, italijanska družba, ki vodi skupino Nu Air, ki ji pripada proizvajalec izvoznik. V času dejstev, na katere se nanaša obravnavana zadeva, je bila tožeča stranka del skupine Nu Air in je bila torej povezana s proizvajalcem izvoznikom.

2

Svet Evropske unije je z Uredbo (ES) št. 261/2008 z dne 17. marca 2008 uvedel dokončno protidampinško dajatev na uvoz nekaterih kompresorjev s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 81, str. 1). Za kompresorje, ki jih je izdelala družba Nu Air Shanghai in na katere se nanaša Uredba št. 261/2008 (v nadaljevanju: zadevni izdelek), je bila uporabljena 13,7‑odstotna protidampinška dajatev.

3

Tožeča stranka je v obdobju od junija 2009 do julija 2010 v skladu z določbami člena 11(8) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 45), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 343, str. 51, v nadaljevanju: osnovna uredba)), vložila pet prošenj za vračilo dokončnih protidampinških dajatev, uvedenih z Uredbo št. 261/2008, ki jih je plačala za uvoz kompresorjev, ki jih je izdelala družba Nu Air Shanghai, in sicer v skupnem znesku 576.474,76 EUR. Te prošnje so bile pri Evropski komisiji vložene prek pristojnih nacionalnih organov v Franciji.

4

Komisija je začela preiskavo, ki se nanaša na obdobje od vključno 1. septembra 2008 do 31. decembra 2009 (v nadaljevanju: obdobje preiskave o vračilu).

5

Komisija je 6. aprila 2011 tožeči stranki poslala informativno gradivo, v katerem so povzeta bistvena dejstva in ugotovitve, na podlagi katerih predlaga, da se za družbo Nu Air Shanghai določi 11,2–odstotna revidirana stopnja dampinga in da se tožeči stranki dodeli delno vračilo.

6

Komisija je istega dne skupini Nu Air Shanghai poslala dokument, v katerem je pojasnila metodo izračuna, ki jo je uporabila pri določitvi revidirane stopnje dampinga za družbo Nu Air Shanghai.

7

Tožeča stranka je 26. aprila 2011 Komisiji poslala svoje pripombe glede metode izračuna stopnje dampinga. Zlasti je izpodbijala odštetje protidampinških dajatev pri izračunu izvozne cene, pri čemer se je sklicevala na ugodnost iz člena 11(10) osnovne uredbe. Nazadnje je tožeča stranka Komisijo prosila za možnost, da bi glede teh vprašanj podala izjavo na uradnem zaslišanju.

8

To zaslišanje je bilo opravljeno 31. maja 2011.

9

Tožeča stranka je prek elektronske pošte 26. julija 2011 prosila Komisijo, naj ji pošlje izračune, na katere se je oprla pri odštetju protidampinških dajatev od uvozne cene, konstruirane na podlagi člena 2(9) osnovne uredbe. Komisija je te izračune poslala tožeči stranki isti dan po elektronski pošti.

10

Tožeča stranka je 28. julija 2011 Komisiji poslala elektronsko pošto, v kateri prosi za pojasnila glede njene razlage rezultatov zgorajnavedenih izračunov, Komisija pa je istega dne na njen dopis odgovorila prav tako prek elektronske pošte.

11

Komisija je 17. oktobra 2011 tožeči stranki poslala končni dokument o razkritju, v katerem so povzeta dejstva in bistvene ugotovitve, na podlagi katerih je nameravala revidirati stopnjo dampinga za zadevni izdelek in ji dodeliti delno vračilo plačanih dampinških dajatev.

12

Tožeča stranka je prek elektronske pošte 20. in 21. oktobra 2011 prosila Komisijo za dodatna pojasnila o metodi, ki jo je uporabila za oceno obstoja vpliva protidampinških dajatev na cene pri nadaljnji prodaji zadevnega izdelka prvemu neodvisnemu kupcu s sedežem v Uniji. Komisija tej prošnji ni ugodila in je tožečo stranko napotila na pojasnila v njeni prejšnji elektronski pošti z dne 28. julija 2011.

13

Tožeča stranka je 31. oktobra 2011 predložila pripombe glede končnega dokumenta o razkritju.

14

Komisija je 6. decembra 2011 sprejela sklep C(2011) 8804 final (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), v katerem je za družbo Nu Air Shanghai določila 10,7‑odstotno revidirano stopnjo dampinga in tožeči stranki dodelila delno vračilo protidampinških dajatev, ki so bile neutemeljeno plačane na podlagi razlike med prvotno stopnjo dampinga (13,7 %) in revidirano stopnjo dampinga (10,7 %).

15

Za izračun revidirane stopnje dampinga je bila normalna vrednost zadevnega izdelka konstruirana na podlagi člena 2(3) osnovne uredbe.

16

Poleg tega so bile izvozne cene za prodajo v Unijo, če so se izdelki izvažali neposredno neodvisnim kupcem ali prek povezane trgovske družbe s sedežem zunaj Unije, določene na podlagi dejansko plačanih cen ali cen, ki se plačujejo za zadevne izdelke, v skladu s členom 2(8) osnovne uredbe.

17

Kadar je bil izvoz v Unijo opravljen prek povezane družbe s sedežem v Uniji in je navedena družba vse uvozne dejavnosti za zadevno blago izvajala kot uvoznik, povezan s proizvajalcem izvoznikom, je bila izvozna cena določena v skladu s členom 2(9) osnovne uredbe na podlagi cen, po katerih so bili uvoženi izdelki prvič prodani naprej neodvisni stranki s sedežem v Uniji. Da bi ugotovili zanesljivo izvozno ceno, so bile opravljene prilagoditve glede na vse stroške, nastale med uvozom in vnovično prodajo, in ustvarjeni dobiček.

18

V skladu s členom 11(10) osnovne uredbe so bile plačane protidampinške dajatve odštete od konstruirane izvozne cene, ker povezani uvoznik ni dokazal, da so bile te ustrezno odražene v vseh cenah pri nadaljnji prodaji. Poleg tega je bil argument tožeče stranke, da naj bi se njen skupni promet od nadaljnje prodaje zadevnega izdelka povečal za več kot znaša skupni znesek plačanih dajatev za uvoz tega izdelka, zavrnjen, ker ni omajal ugotovitve, da protidampinška dajatev ni bila ustrezno odražena v ceni za nadaljnjo prodajo številnih vrst zadevnega izdelka, in ker cenovna politika ni bila spremenjena tako, da bi odražala plačane protidampinške dajatve.

19

Nazadnje, 10,70‑odstotna stopnja dampinga je bila izračunana s primerjavo povprečne normalne vrednosti glede na vrsto izdelka s ponderirano povprečno izvozno ceno ustrezne vrste zadevnega izdelka.

20

Skratka, Komisija je v Sklepu C(2011) 8804 final prošnji tožeče stranke za vračilo ugodila v višini 126.235,35 EUR, v preostalem, to je za znesek 450.239,41 EUR, pa je prošnjo zavrnila.

21

Tožeča stranka je 16. februarja 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

22

Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (prvi senat) odločilo, da začne ustni del postopka in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika z dne 2. maja 1991 strankama pisno zastavilo vprašanja in ju pozvalo, naj predložita nekatere dokumente. Stranki sta se na ukrepe procesnega vodstva odzvali v predpisanih rokih.

23

S sklepom predsednika prvega senata Splošnega sodišča z dne 11. novembra 2014 je bila ta zadeva v skladu s členom 50 Poslovnika z dne 2. maja 1991 za ustni postopek združena z zadevama Nu Air Polska/Komisija (T‑75/12) in Nu Air Compressors and Tools/Komisija (T‑76/12).

24

Tožeča stranka je z dopisom z dne 27. novembra 2014 prosila za dovoljenje, da uporabi nekatera tehnična sredstva na obravnavi, in predložila nove dokazne predloge. S sklepom predsednika prvega senata Splošnega sodišča z dne 5. decembra 2014 so bili dopis z dne 27. novembra 2014 in novi dokazni predlogi vloženi v spis.

25

Stranki sta na obravnavi 12. decembra 2014 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.

26

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

27

Komisija predlaga Splošnemu sodišču, naj:

28

Člen 48(1) Poslovnika z dne 2. maja 1991 določa:

„V repliki ali dupliki stranke lahko predlagajo nove dokazne predloge. Stranke morajo navesti razloge za zamudo pri njihovi predložitvi.“

29

Ta člen dovoljuje predlaganje dokaznih predlogov v primerih, ki niso zajeti s členom 46(1) Poslovnika z dne 2. maja 1991. Splošno sodišče po analogiji prizna, da je predložitev dokaznih predlogov po dupliki mogoča, če predlagatelju dokaznega predloga pred koncem pisnega postopka zadevni dokazi niso bili na voljo ali če pozna predložitev nasprotne stranke upravičuje dopolnitev spisa, tako da se zagotovi spoštovanje načela kontradiktornosti (sodba z dne 14. aprila 2005, Gaki-Kakouri/Sodišče, C‑243/04 P, EU:C:2005:238, točka 32).

30

Člen 48(1) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 glede odstopanja od pravil o predložitvi dokaznih predlogov strankam nalaga, da navedejo razloge za zamudo pri predložitvi dokaznih predlogov. Taka obveznost pomeni, da je sodišču priznano pooblastilo za nadzor nad utemeljenostjo obrazložitve zamude pri predložitvi teh dokaznih predlogov in, odvisno od posameznega primera, nad njihovo vsebino ter, če zahteva ni pravno zadostno utemeljena, pooblastilo za njihovo zavrnitev. Še toliko bolj to velja za dokazne predloge, predložene po vložitvi duplike (zgoraj v točki 29 navedena sodba Gaki-Kakouri/Sodišče, EU:C:2005:238, točka 33).

31

V obravnavani zadevi je tožeča stranka v prilogi k elektronski pošti z dne 27. novembra 2014 predložila devet sklepov, ki jih je Komisija izdala v okviru drugih postopkov vračila protidampinških dajatev in je bilo osem izmed njih sprejetih pred koncem pisnega dela postopka ter zadnji po koncu navedenega postopka. Tožeča stranka je za upravičitev zamude pri predložitvi dokaznih predlogov med drugim navedla, da zgorajnavedeni sklepi niso bili objavljeni in da je morala za dostop do teh dokumentov pri Komisiji vložiti več prošenj, ki jim je ta ugodila šele po datumu, določenemu za vložitev replike.

32

Komisija tega ni izpodbijala.

33

V teh okoliščinah je treba dokazne predloge, ki jih je tožeča stranka predložila v prilogi k elektronski pošti z dne 27. novembra 2014, razglasiti za dopustne.

34

Tožeča stranka je v dopisu z dne 27. novembra 2014 prav tako prosila Splošno sodišče za dovoljenje, da na obravnavi opravi predstavitev v programu PowerPoint, pri čemer je pojasnila, da bo ta omejena na opis zadevnega izdelka.

35

Ker je Splošno sodišče ugodilo tej prošnji, je tožeča stranka na obravnavi 12. decembra 2014 opravila predstavitev iz točke 34 in na zahtevo Splošnega sodišča poslala kopijo navedene predstavitve v papirni obliki.

36

Komisija je ugovarjala navedeni predstavitvi PowerPoint tožeče stranke, ker je njena vsebina presegala zgolj opis zadevnega izdelka in zato ni ustrezala predstavitvi, navedeni v njeni prošnji za dovoljenje, naslovljeni na Splošno sodišče z dopisom z dne 27. novembra 2014.

37

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so kritike Komisije utemeljene zgolj glede zadnjih dveh preglednic predstavitve PowerPoint tožeče stranke. Vendar je v navedenih preglednicah zgolj opozorjeno na argumente, na katere se tožeča stranka sklicuje v svojih pisanjih pred Splošnim sodiščem, oziroma v njih zgolj ponovi izvlečke iz tabel, ki jih je predložila že v Prilogi C.12 k repliki.

38

Zato je predstavitev PowerPoint tožeče stranke, ki torej ni prepozen dokazni predlog, dopustna tako v elektronki kot v papirni obliki.

39

Komisija je na obravnavi predložila preglednici iz notranje predstavitve PowerPoint njenih služb v zvezi s to zadevo. Po njenem mnenju je predložitev zadevnega dokumenta upravičena zaradi nujnosti odgovora na predstavitev PowerPoint tožeče stranke, katere vsebina presega zgolj opis zadevnega proizvoda, in je torej s predložitvijo tega dokumenta zagotovljeno varstvo načela enakosti orožij med strankama.

40

Treba je opozoriti, da tožeča stranka v predstavitvi PowerPoint na obravnavi ni zgolj predstavila zadevnega izdelka in načina, ki ga je Komisija uporabila za razvrstitev tega izdelka v več kontrolnih številk izdelkov (v nadaljevanju: KŠI), ampak je tudi vsebinsko pojasnila razloge, zakaj naj bi po njenem mnenju metoda – ki jo je Komisija uporabila za preverjanje, ali so tožeča stranka in druge družbe uvoznice povezane s proizvajalcem izvoznikom s sedežem v Uniji (v nadaljevanju: skupaj: povezani uvozniki), prenesle protidampinške dajatve na cene pri nadaljnji prodaji zadevnega izdelka prvemu neodvisnemu kupcu s sedežem v Uniji – posegala v enotno naravo zadevnega izdelka in v obravnavani zadevi vodila k napačni revidirani stopnji dampinga.

41

V zvezi s tem je treba poudariti, prvič, da zgoraj navedeni argumenti niso bili novi, saj se je tožeča stranka nanje sklicevala že v tožbi in repliki (točka 37 zgoraj), in drugič, da je Komisija imela možnost nanje odgovoriti in predstaviti dokazne predloge njim v podporo v okviru pisnega postopka pri Splošnem sodišču.

42

V tem okviru se Komisija ne more sklicevati na načelo enakosti orožij med strankama, da bi upravičila predložitev dveh preglednic, navedenih v točki 39 zgoraj, na obravnavi, ker pomenita pozen dokazni predlog.

43

Poleg tega je treba ugotoviti, da Komisija pri Splošnem sodišču ni navedla razlogov, zakaj zgoraj navedenega dokaznega predloga ni mogla predložiti pred koncem pisnega postopka, pri čemer je treba v zvezi s tem poudariti, da ta dokazni predlog obsega grafični prikaz in razpredelnico, ki sta pripravljena na podlagi podatkov, s katerimi je bila Komisija seznanjena od preiskave o vračilu.

44

Glede na navedeno in v skladu z ustaljeno sodno prakso, omenjeno v točkah 29 in 30 zgoraj, je treba dokazni predlog, ki ga je Komisija predložila na obravnavi, razglasiti za nedopusten.

45

Tožeča stranka predlaga, da se na podlagi člena 263 PDEU razglasi delna ničnost izpodbijanega sklepa in da se na podlagi člena 264 PDEU začasno ohrani veljavnost navedenega sklepa.

46

Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega predloga v bistvu predlaga razglasitev delne ničnosti izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je Komisija le delno ugodila njenim prošnjam za vračilo protidampinških dajatev in ji torej ni odobrila vračila, ki presega zneske iz člena 1 navedenega sklepa.

47

Tožeča stranka v podporo svojemu prvemu tožbenemu predlogu navaja tri tožbene razloge. V okviru prvega Komisiji očita, da je naredila več očitnih napak pri presoji v okviru opredelitve stopnje dobička, ki je bila odšteta od izvozne cene, konstruirane na podlagi člena 2(9) osnovne uredbe, ter da je kršila člena 2(9) in 18(3) osnovne uredbe. V okviru drugega tožbenega razloga Komisiji v bistvu očita, da je očitno napačno presodila, ko je znesek protidampinških dajatev, ki jih je plačal povezani uvoznik, odštela od konstruirane izvozne cene in da torej ni določila zanesljive izvozne cene in zanesljive stopnje dampinga, pri čemer je kršila člen 2(9) in (11) ter člen 11(10) osnovne uredbe. V okviru drugega tožbenega razloga pa navaja kršitev njene pravice do obrambe in kršitev načela dobrega upravljanja.

48

Splošno sodišče meni, da je primerno najprej proučiti drugi tožbeni razlog, naveden v podporo prvemu predlogu, pred prvim in tretjim tožbenim razlogom.

49

Tožeča stranka v podporo drugemu tožbenemu razlogu navaja pet delov, ki temeljijo, prvi na napaki Komisije pri razlagi člena 11(10) osnovne uredbe, ker je menila, da bi vpliv protidampinških dajatev moral biti ugotovljen za vsako vrsto zračnega kompresorja, drugi na negativnem vplivu tega pristopa na določitev zanesljive izvozne cene in zanesljive ponderirane povprečne stopnje dampinga, tretji na kršitvi sodne prakse pritožbenega organa Svetovne trgovinske organizacije (STO) in Sodišča, četrti na dajanju pretiranega pomena temu pristopu v okviru analize cen za nadaljnjo prodajo in nazadnje peti na arbitrarnosti tega pristopa.

50

Splošno sodišče meni, da je treba najprej proučiti prvi del drugega tožbenega razloga in nato tretji, četrti, peti in drugi del.

51

Tožeča stranka v bistvu zatrjuje, da je Komisija očitno napačno presodila in napačno uporabila pravo s tem, da je pri oceni, ali so se protidampinške dajatve odražale v ceni za nadaljnjo prodajo prvemu neodvisnemu kupcu s sedežem v Uniji, uporabila analitično metodo ujemanja kontrolne številke izdelka (v nadaljevanju: metoda ujemanja KŠI), ki naj ne bi imela podlage ne v osnovni uredbi ne v sodni praksi. Po mnenju tožeče stranke naj bi bila torej ta metoda v nasprotju z jezikovno in teleološko razlago člena 11(10) osnovne uredbe, po kateri bi bilo treba vpliv protidampinških dajatev oceniti po istih pravilih in metodah kot tiste iz člena 2 osnovne uredbe, na katerega izrecno napotuje člen 11(10) navedene uredbe in zato celostno, namreč za zadevni izdelek in ne za vsako od kontrolnih številk izdelkov, ki ga sestavljajo. Poleg tega navajajo, da naj bi metoda ujemanja KŠI uvajala dodatno oviro za neodštetje protidampinških dajatev pri izračunu izvozne cene in naj bi bila zato v nasprotju s členom 11(10) osnovne uredbe, kot se razlaga v smislu člena 9.3.3 Sporazuma o izvajanju člena VI splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (GATT) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 189, v nadaljevanju: protidampinški sporazum), ki je v Prilogi 1 A k Sporazumu o ustanovitvi STO (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 82), ki jo prenaša.

52

Komisija izpodbija utemeljenost teh argumentov.

53

Po eni strani je iz sodne prakse razvidno, da imata Svet in Komisija (v nadaljevanju: skupaj: instituciji) na področju ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih položajev, ki jih morata preučevati (sodbi z dne 17. julija 1998 Thai Bicycle/Svet, T‑118/96, Recueil, EU:T:1998:184, točka 32, in z dne 25. oktobra 2011 CHEMK in KF/Svet, T‑190/08, ZOdl., EU:T:2011:618, točka 38). Iz tega izhaja, da mora biti nadzor sodišča Unije nad takšno presojo institucij omejen samo na preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana izbira, neobstoja očitne napake pri presoji tega dejanskega stanja in neobstoja zlorabe pooblastil (sodba z dne 14. marca 1990, Gestetner Holdings/Svet in Komisija, C‑156/87, Recueil, EU:C:1990:116, točka 63; zgoraj navedena sodba Thai Bicycle/Svet, EU:T:1998:184, točka 33, in sodba z dne 7. februarja 2013, EuroChem MCC/Svet, T‑84/07, ZOdl., EU:T:2013:64, točka 32).

54

Po drugi strani pa je treba opozoriti, prvič, da člen 2(8) osnovne uredbe določa, da je izvozna cena cena, ki se je dejansko plačala ali se plačuje za izdelek, ko se ta izvozi iz države izvoznice v Unijo. Vendar se v skladu s členom 2(9), prvi pododstavek, osnovne uredbe, v primerih, ko izvozne cene ni ali se zdi, da je nezanesljiva zaradi kake povezave ali kompenzacijskega dogovora med izvoznikom in uvoznikom iz tretje države, izvozna cena lahko računsko določi na podlagi cene, po kateri so uvoženi izdelki prvič preprodani neodvisnemu kupcu, ali, če se izdelki ne preprodajajo neodvisnemu kupcu ali se ne preprodajajo v enakem stanju, kot so bili uvoženi, na kateri koli razumni osnovi (zgoraj v točki 53 navedena sodba CHEMK in KF/Svet, EU:T:2011:618, točka 25).

55

Iz člena 2(9) osnovne uredbe je torej razvidno, da lahko instituciji štejeta, da izvozna cena ni zanesljiva v dveh primerih, in sicer pri povezavi med izvoznikom in uvoznikom ali tretjim ali pri kompenzacijskem dogovoru med izvoznikom in uvoznikom ali tretjim. Razen v teh primerih se morata instituciji – če izvozna cena obstaja – opreti nanjo za določitev dampinga (zgoraj v točki 53 navedena sodba CHEMK in KF/Svet, EU:T:2011:618, točka 26).

56

Drugič, treba je opozoriti, da se v skladu s členom 2(9), drugi pododstavek, osnovne uredbe, če se izvozna cena računsko določi na podlagi cene za prvega neodvisnega kupca ali na drugi razumni podlagi, naredi prilagoditev z namenom upoštevanja vseh stroškov, plačanih med uvozom in preprodajo, vključno z dajatvami in taksami, kakor tudi stopnje dobička, da bi se ugotovila zanesljiva izvozna cena na ravni meja Unije. Člen 2(9), tretji pododstavek, osnovne uredbe pa določa, da postavke, za katere se delajo prilagoditve, vsebujejo razumno stopnjo za prodajne, splošne in upravne stroške ter dobiček (zgoraj v točki 53 navedena sodba CHEMK in KF/Svet, EU:T:2011:618, točka 27).

57

V zvezi s tem je treba dodati, da instituciji prilagoditve iz člena 2(9), drugi in tretji pododstavek, osnovne uredbe opravita po uradni dolžnosti (glej po analogiji sodbe z dne 7. maja 1987, Nachi Fujikoshi/Svet, 255/84, Recueil, EU:C:1987:203, točka 33; Minebea/Svet, 260/84, Recueil, EU:C:1987:206, točka 43, in z dne 14. septembra 1995, Descom Scales/Svet, T‑171/94, Recueil, EU:T:1995:164, točka 66).

58

Tretjič, iz člena 11(10) osnovne uredbe je razvidno, da mora Komisija v postopku pregleda ali vračila protidampinških dajatev, če se odloči računsko določiti izvozno ceno v skladu s členom 2(9) osnovne uredbe, izvozno ceno izračunati brez odštevanja zneskov plačanih protidampinških dajatev, če se dostavijo prepričljivi dokazi, da se dajatev ustrezno odraža v cenah pri nadaljnji prodaji in v vseh nadaljnjih prodajnih cenah v Uniji.

59

Treba je opozoriti, da v obravnavani zadevi tožeča stranka v bistvu Komisiji očita, da je glede obstoja vpliva protidampinških dajatev presodila po metodi ujemanja KŠI, in ne celostno, namreč z upoštevanjem povečanja prometa zaradi prodaje vseh modelov zadevnega izdelka, ki ga je ustvaril povezani uvoznik in je bil ugotovljen v obdobju med prvotno preiskavo in preiskavo o vračilu. Po mnenju tožeče stranke bi Komisija, če bi opravila to analizo, ugotovila, da se je promet povezanega uvoznika povečal za znesek, ki je večji od zneska protidampinških dajatev, plačanih za uvoz navedenega izdelka, in ki je odražen v odstotku cenovne vrednosti, vrednosti stroška, zavarovanja in prevoznine pri uvozih, opravljenih v obdobju preiskave o vračilu.

60

Utemeljenost argumentov, ki jih je tožeča stranka navedla v podporo prvemu delu drugega tožbenega razloga, je treba proučiti v smislu teh ugotovitev.

61

Prvič, tožeča stranka navaja jezikovni argument v podporo metodi, ki je opisana v točki 59 zgoraj in po kateri naj bi bilo iz izraza „se ustrezno odraža“, uporabljenega v členu 11(10) osnovne uredbe, v bistvu razvidno, da je treba vpliv protidampinških dajatev presojati v skladu s tem, kar se zahteva ali je primerno, kar po njihovem mnenju pomeni – na podlagi pravil in metod iz člena 2 osnovne uredbe, katerih namen je določiti posamično in enotno stopnjo dampinga za vsakega proizvajalca izvoznika, ne glede na to, ali obstaja več modelov zadevnega izdelka.

62

Komisija izpodbija utemeljenost tega argumenta.

63

Po eni strani je treba v zvezi s tem poudariti, da se ne glede na dvojno napotitev na člen 2 osnovne uredbe, določeno v členu 11(10) iste uredbe, pridevnik „ustrezno“ ne nanaša na metodo preizkusa ali na pravilo iz člena 2 osnovne uredbe, ampak na cilj odražanja protidampinških dajatev v cenah pri nadaljnji prodaji zadevnega izdelka, ki jo izvajajo trgovinske družbe, povezane s proizvajalcem izvoznikom, prvemu neodvisnemu kupcu s sedežem v Uniji, namreč sprememba ravnanja navedenih družb po uvedbi protidampinških dajatev, kar na koncu pomeni odpravo stopnje dampinga, ki je bila prvotno ugotovljena (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 1996, NMB France in drugi/Komisija, T‑162/94, Recueil, EU:T:1996:71, točke od 76 do 81).

64

Po drugi strani člen 11(10) osnovne uredbe ne določa metode za presojo, ali so dokazi, ki jih predloži uvoznik, ki prosi za vračilo protidampinških dajatev, „prepričljivi“ in ali je bila protidampinška dajatev „ustrezno odražena“ v cenah pri prodaji prvemu neodvisnemu kupcu v Uniji.

65

Zato je treba ugotoviti, da ne obstaja ena, ampak je več metod, na podlagi katerih je mogoče oceniti, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 11(10) osnovne uredbe.

66

Iz sodne prakse je torej razvidno, da izbira med več metodami izračuna predpostavlja presojo zapletenih ekonomskih položajev, kar omejuje nadzor, ki ga nad tako presojo izvede sodišče Unije (glej po analogiji sodbo z dne 7. maja 1987, NTN Toyo Bearing in drugi/Svet, 240/84, Recueil, EU:C:1987:202, točka 19; zgoraj v točki 57 navedeno sodbo Nachi Fujikoshi/Svet, EU:C:1987:203, točka 21, in zgoraj v točki 63 navedeno sodbo NMB France in drugi/Komisija, EU:T:1996:71, točka 72).

67

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da ima Komisija široko diskrecijsko pravico pri izbiri metode, po kateri se preveri, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 11(10) osnovne uredbe, tako da Splošno sodišče na tem področju izvede le omejen sodni nadzor (točka 53 zgoraj).

68

V nasprotju s trditvami tožeče stranke torej iz člena 11(10) osnovne uredbe ni mogoče sklepati, da bi bilo treba vpliv protidampinških dajatev presojati celostno.

69

Zato je treba ta argument tožečih strank zavrniti.

70

Drugič, tožeča stranka v bistvu trdi, da uporabo metode preizkusa, ki temelji na globalnem povečanju prometa, upravičuje to, da gre za le en zadevni izdelek, ki ga je treba obravnavati kot celoto. Kljub temu da gre v obravnavani zadevi za več modelov zračnih kompresorjev, za katere se plača veljavna protidampinška dajatev, je v uvodni izjavi 19 Uredbe št. 261/2008 izrecno navedeno, da se ti modeli za namene prvotne protidampinške preiskave obravnavajo kot en izdelek. Enotnost zadevnega izdelka naj bi po njihovem mnenju potrjevali tudi uvodna izjava 20 osnovne uredbe ter sodba z dne 21. marca 2012, Marine Harvest Norway in Alsaker Fjordbruk/Svet (T‑113/06, EU:T:2012:135).

71

Komisija izpodbija utemeljenost tega argumenta.

72

V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da presoja vpliva protidampinških dajatev po metodi ujemanja KŠI ne posega v enotnost zadevnega izdelka, saj Komisija ni določila stopnje dampinga po KŠI, ampak je za zadevni izdelek določila enotno stopnjo dampinga.

73

Poleg tega v obravnavani zadevi ni sporno, da gre za kompleksen izdelek, pri čemer imajo njegovi modeli različne tehnične značilnosti in precej različne cene. Zato je metoda ujemanja KŠI, katere namen je primerjava kontrolne številke izdelka, katerega značilnosti in cene pri nadaljnji prodaji so podobne, primerna za preizkus spremembe cene pri nadaljnji prodaji zadevnega izdelka v obdobju med prvotno preiskavo in preiskavo o vračilu, kar je tožeča stranka sama priznala med preiskavo o vračilu, in sicer v dopisu, ki ga je poslala Komisiji 29. julija 2011.

74

Poleg tega, kot je Komisija pravilno poudarila na obravnavi, skupni promet, ustvarjen s prodajo vseh modelov zadevnega izdelka, ne ponuja nobenega natančnega kazalnika glede enotne cene pri nadaljnji prodaji več modelov navedenega proizvoda. Treba je še poudariti, da na podlagi analitične metode, ki temelji na globalnem povečanju prometa, ni mogoče ugotoviti, ali je povezani uvoznik dejansko spremenil svoje ravnanje na trgu oziroma ali je, nasprotno, izvajal cenovno politiko, ki mu je omogočala kompenzacijo prodaje modelov, ki se manj prodajajo, s prodajo modelov, ki se bolje prodajajo, in je s tem vplival na stopnjo dobička.

75

Poleg tega je v uvodni izjavi 20 osnovne uredbe med drugim navedeno, da „pri vsakem ponovnem izračunu dampinga, ki zahteva rekonstrukcijo izvoznih cen, dajatve ne smejo biti obravnavane kot strošek, do katerega je prišlo med uvozom in ponovno prodajo, pri čemer se navedena dajatev odraža v cenah izdelkov, ki so predmet ukrepov v [Uniji]“.

76

V nasprotju s trditvami tožeče stranke torej iz izraza „izdelki, ki so predmet ukrepov“, ki je uporabljen v uvodni izjavi 20 osnovne uredbe, ni mogoče sklepati, da je treba vpliv protidampinških dajatev na zadevni izdelek presojati kot enoto. Uvodna izjava 20 osnovne uredbe se namreč tako kot člen 11(10) navedene uredbe nanaša na „cene pri nadaljnji prodaji“ in „vse nadaljnje prodajne cene“ in na „cene izdelkov, ki so predmet ukrepov v [Uniji]“, v množini. Po jezikovni razlagi navedenih določb bi bilo torej treba proučiti vpliv protidampinških dajatev na vsako prodajno ceno in zato raje po metodi primerjave posameznih poslov, kar v obravnavani zadevi pomeni po metodi ujemanja modelov ali metodi ujemanja KŠI.

77

Nazadnje, sklicevanje tožeče stranke na zgoraj v točki 70 navedeno sodbo Marine Harvest Norway in Alsaker Fjordbruk/Svet (EU:T:2012:135) v obravnavani zadevi ni upoštevno, ker se izpodbijanje, o katerem je odločalo Splošno sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, ni nanašalo na določitev izvozne cene.

78

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Komisija ni očitno napačno presodila, ko je ugotovila, da je bilo v obravnavani zadevi pri preizkusu vpliva protidampinških dajatev bolj primerno uporabiti metodo ujemanja KŠI in ne metodo celostnega pristopa, ki temelji na povečanju prometa med prvotno preiskavo in preiskavo o vračilu.

79

Zato je treba ta argument tožečih strank zavrniti.

80

Tretjič, tožeča stranka v bistvu trdi, da naj bi bila metoda ujemanja KŠI, ki jo je uporabila Komisija, v nasprotju s ciljem člena 11(10) osnovne uredbe, kot se razlaga v smislu člena 9.3.3 protidampinškega sporazuma.

81

Najprej je treba poudariti, da iz sodne prakse izhaja, da je treba določbe osnovne uredbe razlagati čim bolj v skladu z ustreznimi določbami protidampinškega sporazuma (glej v tem smislu sodbi z dne 9. januarja 2003, Petrotub in Republica/Svet, C‑76/00 P, Recueil, EU:C:2003:4, točka 57, in z dne 22. maja 2014, Guangdong Kito Ceramics in drugi/Svet, T‑633/11, EU:T:2014:271, točka 38).

82

Unija je namreč osnovno uredbo sprejela, da bi izpolnila svoje mednarodne obveznosti, ki izhajajo iz protidampinškega sporazuma (zgoraj v točki 81 navedena sodba Petrotub in Republica/Svet, EU:C:2003:4, točka 56). Poleg tega je Unija s členom 11(10) osnovne uredbe nameravala izpolniti določene obveznosti iz člena 9.3.3 protidampinškega sporazuma. Člen 11(10) osnovne uredbe je treba torej razlagati v smislu te določbe.

83

V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 9.3.3 protidampinškega sporazuma določa, da „[p]ri ugotavljanju, ali in v kakšni meri je treba dati povračilo, kadar je izvozna cena sestavljena v skladu z odstavkom 3 člena 2 [protidampinškega sporazuma], oblasti upoštevajo vsakršno spremembo normalne vrednosti v stroških, nastalih med uvozom in preprodajo, ter gibanje preprodajne cene, ki je ustrezno izražena v naslednjih prodajnih cenah, in morajo izračunati izvozno ceno brez odbitkov za plačane protidumpinške carine, ko se pridobijo neizpodbitni dokazi v zvezi z zgornjimi spremembami“.

84

Poleg tega člen 2.3 protidampinškega sporazuma določa, da „[s]e v primerih, ko izvozne cene ni ali se [zadevnim organom] zdi, da je nezanesljiva zaradi kake povezave ali kompenzacijskega dogovora med izvoznikom in uvoznikom iz tretje države, izvozna cena lahko računsko določi na podlagi cene, po kateri so uvoženi izdelki prvič preprodani neodvisnemu kupcu, ali, če se izdelki ne preprodajajo neodvisnemu kupcu ali se ne preprodajajo v enakem stanju, kot so bili uvoženi, na kateri koli razumni osnovi“.

85

Člen 2.4, četrti stavek, protidampinškega sporazuma pa določa, da „[je treba v] primerih iz odstavka 3 […] upoštevati stroške, vključno s carinami in dajatvami, ki so nastali med uvozom in prodajo, ter pripadajoči dobiček […]“.

86

Iz navedenega je razvidno, da člen 2.4, četrti stavek, protidampinškega sporazuma, tako kot člen 2(9), drugi pododstavek, osnovne uredbe, določa načelo „dajatev kot strošek“, po katerem dajatve in takse, nastale v obdobju med uvozom in nadaljnjo prodajo, med njimi tudi plačane protidampinške dajatve, pomenijo strošek, ki ga je treba odšteti pri konstruiranju izvozne cene (zgoraj v točki 63 navedena sodba NMB France in drugi/Komisija, EU:T:1996:71, točka 104).

87

V tem okviru je treba ugotoviti, da neodštetje protidampinških dajatev na podlagi člena 9.3.3 protidampinškega sporazuma pomeni izjemo od pravila „dajatev kot strošek“, ki je določeno v členu 2.4, četrti stavek, navedenega sporazuma. Neodštetje protidampinških dajatev, določeno v členu 11(10) osnovne uredbe je prav tako izjema od pravila „dajatev kot strošek“, določenega v členu 2(9), drugi pododstavek, navedene uredbe.

88

Tako kot vsako izjemo od splošnega pravila je treba neodštetje protidampinških dajatev od konstruirane izvozne cene razlagati ozko (glej po analogiji sodbo z dne 18. marca 2009, Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision/Svet, T‑299/05, ZOdl., EU:T:2009:72, točka 82 in navedena sodna praksa).

89

V obravnavani zadevi je treba poudariti, da bi metoda, ki temelji na povečanju prometa in jo predlaga tožeča stranka, vodila k ugotovitvi, da so protidampinške dajatve globalno vplivale na stranke povezanega uvoznika. Vendar je Komisija na podlagi metode ujemanja KŠI lahko dokazala, da na več modelov zadevnega izdelka te niso vplivale.

90

Metoda ujemanja KŠI, ki v primeru, kot je ta v obravnavani zadevi, vodi k strožji oceni vpliva protidampinških dajatev, je torej skladnejša z jezikovno in teleološko razlago člena 11(10) osnovne uredbe in ji je zato treba dati prednost pred pristopom, ki temelji na globalnem povečanju prometa v obdobju med prvotno preiskavo in preiskavo o vračilu.

91

Z argumenti tožeče stranke ni mogoče izpodbiti te ugotovitve.

92

Tožeča stranka najprej trdi, da je iz ednine v izrazu „vsakršno gibanje preprodajne cene“, navedenem v členu 9.3.3 protidampinškega sporazuma, mogoče sklepati, da je treba vpliv protidampinških dajatev proučiti celostno.

93

Izrazu „vsakršno gibanje preprodajne cene“ takoj sledi uporaba večine v izrazu „ustrezno izražena v naslednjih prodajnih cenah“. Poleg tega sta izraza „vsakršna sprememba“ in „vsakršno gibanje“, uporabljena v členu 9.3.3 protidampinškega sporazuma, po svoji naravi nedoločena.

94

Tožeča stranka nato trdi, da je metoda ujemanja KŠI v nasprotju s ciljem člena 9.3.3 protidampinškega sporazuma, namreč omejiti ovire za neodštevanje protidampinških dajatev. Ta metoda namreč podkrepi zahtevo „double jump“, na podlagi katere so lahko povezanemu uvozniku v celoti povrnjene plačane protidampinške dajatve le, če dokaže, da je cene za nadaljnjo prodajo v Uniji dvignil za znesek, ki je enak dvakratni stopnji dampinga, ali poskušal upravičiti novo „triple jump“ zahtevo.

95

V zvezi s tem je po eni strani iz točk od 86 do 88 zgoraj razvidno, da je treba izvozno ceno za prodajo prek povezanega uvoznika izračunati z odštetjem plačanih protidampinških dajatev na podlagi pravila „dajatev kot strošek“. Poleg tega neodštetje protidampinških dajatev, določeno v členu 11(10) osnovne uredbe, pomeni izjemo od tega načelnega pravila in jo je treba torej razlagati ozko (točka 88 zgoraj). Zahteva „double jump“, ki jo navaja tožeča stranka, je torej neizogibna posledica neizpolnjenih zahtev iz člena 11(10) osnovne uredbe in s tem posledica uporabe pravila „dajatev kot strošek“.

96

Po drugi strani je treba poudariti, da uporaba metode ujemanja KŠI, če se uporabi dosledno na vseh stopnjah preizkusa prošnje za vračilo, ne pomeni, da so postavljeni dodatni pogoji za vračilo vseh plačanih protidampinških dajatev, ampak zgolj, da se upoštevanje pogojev iz člena 11(10) osnovne uredbe preveri na ravni posamičnih KŠI, in ne na ravni zadevnega izdelka kot celote.

97

Tožeča stranka torej napačno trdi, da metoda ujemanja KŠI krepi zahtevo „double jump“ oziroma da naj bi celo skušala upravičiti novo oviro za neodštetje protidampinških dajatev.

98

Zato je treba ugotoviti, da metoda ujemanja KŠI ni v nasprotju z jezikovno in teleološko razlago člena 11(10) osnovne uredbe.

99

Argument tožeče stranke je zato treba zavrniti.

100

Glede na navedeno Komisija ni storila napake, prvič s tem, da je ugotovila, da v obravnavani zadevi z metodo, ki temelji na globalnem povečanju prometa in ki jo zagovarja tožeča stranka, ni mogoče prepričljivo dokazati, da je povezani uvoznik ustrezno prenesel svoje protidampinške dajatve na svoje stranke s sedežem v Uniji, in drugič, s tem da je ocenila, da je metoda ujemanja KŠI najprimernejša glede na okoliščine obravnavane zadeve in zlasti glede na zapleteno naravo zadevnega izdelka.

101

Zato je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti.

102

Tožeča stranka trdi, da je preizkus vpliva protidampinških dajatev na podlagi ujemanja KŠI zelo podoben praksi „nastavitve stopenj dampinga na nič“ in da je zato v nasprotju s poročilom pritožbenega organa STO „Evropske skupnosti – protidampinške dajatve na uvoze bombažne posteljnine s poreklom iz Indije“ (WT/DS141/AB/R), sprejetim 1. marca 2001, in sodbo z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale (C‑351/04, ZOdl., EU:C:2007:547).

103

Komisija izpodbija utemeljenost teh argumentov.

104

Najprej je treba opozoriti, da je Komisija prakso „nastavitve stopenj dampinga na nič“, ki jo sankcionirata pritožbeni organ STO in Sodišče, uporabljala zgolj za izračun globalne stopnje dampinga. V primeru, ko je zadevni izdelek imel več modelov, je ta praksa obsegala na eni strani to, da je bil prištet le znesek dampinga za vse modele, za katere je bila ugotovljena pozitivna stopnja dampinga, po drugi strani pa to, da so bile vse negativne stopnje dampinga nastavljene na nič. Tako izračunani skupni znesek dampinga se je nato izrazil v odstotnem deležu skupne vrednosti vseh izvoznih transakcij za vse modele, ne glede na to, ali so bili predmet dampinga ali ne.

105

V zvezi s tem je treba poudariti, prvič, da tožeča stranka v obravnavani zadevi ne izpodbija metode izračuna stopnje dampinga, ampak metodo, ki jo je Komisija uporabila za preverjanje, ali so bili izpolnjeni pogoji za neodštetje protidampinških dajatev od izvozne cene, konstruirane na podlagi člena 2(9) osnovne uredbe. Metoda ujemanja KŠI, ki jo izpodbija tožeča stranka, nastopi v fazi pred izračunom stopnje dampinga in ima drug namen.

106

Drugič, tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza v podporo svojim trditvam glede podobnosti med prakso „nastavitve stopenj dampinga na nič“ in metodo ujemanja KŠI.

107

Tožeča stranka torej ni dokazala podobnosti med prakso „nastavitve stopenj dampinga na nič“ in metodo ujemanja KŠI.

108

Nazadnje, tožeča stranka je v odgovoru na ustno vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi pojasnila, da ima po njenem mnenju metoda ujemanja KŠI podoben učinek kot praksa „nastavitve stopenj dampinga na nič“, in sicer, da se spremeni izvozna cena in s tem stopnja dampinga.

109

Zgoraj je bilo navedeno, da Komisija ni storila napake, ko je vpliv protidampinških dajatev ocenila po metodi ujemanja KŠI, ki je glede na okoliščine obravnavane zadeve omogočala najnatančnejšo oceno o tem, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 11(10) osnovne uredbe (točke 73, 89 in 90 zgoraj).

110

Zato so trditve tožeče stranke, da metoda ujemanja KŠI, ki jo je uporabila Komisija, povzroča izkrivljanje izvoznih cen in posledično revidirano stopnjo dampinga družbe Nu Air Shanghai, neutemeljene.

111

Glede na navedeno je treba tretji del drugega tožbenega razloga zavrniti.

112

Tožeča stranka trdi, da je uporaba metode ujemanja KŠI povsem brez pravne podlage.

113

Komisija izpodbija utemeljenost tega argumenta.

114

To, da pristop ujemanja KŠI ni omenjen v osnovni uredbi, ne pomeni, da je nezakonit ali očitno napačen.

115

V zvezi s tem je treba poudariti, da je tožeča stranka v tožbi sama priznala, da je primerjava KŠI administrativna tehnika, ki je upravičena v okviru izračuna ponderirane povprečne stopnje dampinga na podlagi člena 2(12) osnovne uredbe, saj zagotavlja pravično primerjavo med več modeli ali vrstami blaga, ki je predmet preiskave in ima različne značilnosti.

116

Vendar tožeča stranka ni pojasnila, zakaj bi primerjava KIŠ ali primerjava modelov lahko bila primerna za izračun stopnje dampinga, ne pa za oceno vpliva protidampinških dajatev.

117

V nasprotju s trditvami tožeče stranke instituciji v praksi zgorajnavedene metode vsekakor ne uporabljata samo za izračun stopnje dampinga. Sodišče je med drugim potrdilo uporabo metode primerjave modelov za izračun praga zanemarljivosti prodaje podobnega izdelka, namenjenega potrošnji na notranjem trgu države izvoznice (glej v tem smislu sodbo z dne 5. oktobra 1988, Canon in drugi/Svet, 277/85 in 300/85, Recueil, EU:C:1988:467, točka 14).

118

Glede na navedeno je treba četrti del drugega tožbenega razloga zavrniti.

119

Tožeča stranka v bistvu trdi, da je metoda ujemanja KŠI, ki jo je uporabila Komisija, arbitrarna, ker naj bi Komisija v drugih zadevah štela, da so pogoji iz člena 11(10) osnovne uredbe izpolnjeni, pri čemer je odobrila upoštevanje ponderirane povprečne cene pri nadaljnji prodaji v Uniji oziroma odobrila nižji dokazni standard kot se zahteva v obravnavani zadevi.

120

Komisija izpodbija utemeljenost tega argumenta.

121

Prvič, treba je poudariti, da ima Komisija v okviru postopka vračila široko diskrecijsko pravico pri preizkusu, ali so izpolnjeni pogoji za neodštetje protidampinških dajatev od konstruirane izvozne cene (točka 67 zgoraj). To diskrecijsko pravico je treba izvajati za vsak primer posebej, pri čemer je treba upoštevati vsa pomembna dejstva (glej po analogiji zgoraj v točki 53 navedeno sodbo Gestetner Holdings/Svet in Komisija, EU:C:1990:116, točka 43).

122

Drugič, pogoje za neodštetje protidampinških dajatev pri izračunu izvozne cene je treba presojati v smislu dokazov, ki so jih predložili uvozniki, ki zahtevajo neodštetje protidampinških dajatev, in v smislu konkretnih okoliščin vsake zadeve.

123

Zato argumenta tožeče stranke glede arbitrarnosti pristopa Komisije v izpodbijanem sklepu v zvezi z njeno dotedanjo ali poznejšo prakso, ni mogoče sprejeti (glej po analogiji sodbe z dne 7. maja 1991, Nakajima/Svet, C‑69/89, ZOdl., EU:C:1991:186, točka 119; z dne 17. decembra 2010, EWRIA in drugi/Komisija, T‑369/08, ZOdl., EU:T:2010:549, točka 93, in z dne 10. oktobra 2012, Ningbo Yonghong Fasteners/Svet, T‑150/09, EU:T:2012:529, točki 119 in 120).

124

Vsekakor je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile okoliščine v obravnavani zadevi povsem enake okoliščinam v drugih postopkih vračila protidampinških dajatev ali pregleda, na katere se sklicuje v podporo svojemu argumentu glede arbitrarnosti metode ujemanja KŠI.

125

Zlasti je treba poudariti, da se okoliščine v obravnavani zadevi razlikujejo od okoliščin v drugih zadevah, ki so podlaga za Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 60/2012 z dne 16. januarja 2012 o zaključku delnega vmesnega pregleda v skladu s členom 11(3) Uredbe (ES) št. 1225/2009 protidampinških ukrepov, ki se uporabljajo za uvoz fero-silicija s poreklom med drugim iz Rusije (UL L 22, str. 1), ki jo je tožeča stranka predložila v prilogi k tožbi; in podlaga za sklepe Komisije z dne 10. avgusta 2012 o prošnjah za vračilo protidampinških dajatev, plačanih za uvoz fero-silicija s poreklom iz Rusije, ki jih je tožeča stranka predložila v prilogi k dopisu z dne 24. novembra 2014 (v nadaljevanju: zadeve o fero-siliciju s poreklom iz Rusije). Komisija je namreč v dupliki in na obravnavi pojasnila, da je v zadevah o fero-siliciju s poreklom iz Rusije zadevne izdelke razdelila na štiri KŠI in nato preizkusila, ali so bili pogoji iz člena 11(10) osnovne uredbe izpolnjeni za vsako KŠI. Po drugi strani pa je ugotovila, da so protidampinške dajatve nedvomno vplivale na eno od štirih KŠI, ki je pomenila več kot 80 % zadevnih poslov, kar je po njenem mnenju zadostovalo za ugoditev prošnji za neodštetje protidampinških dajatev od izvozne cene, konstruirane na podlagi člena 2(9) osnovne uredbe.

126

V obravnavani zadevi pa ni sporno, da za pet od desetih najbolje prodajanih KŠI ni bilo dokazano, da so protidampinške dajatve bremenile stranke povezanega uvoznika.

127

V tem okviru tožeča stranka ne more očitati Komisiji, da nikakor ni sprejela enake rešitve kot v zadevah o fero-siliciju s poreklom iz Rusije.

128

Zato je treba peti del drugega tožbenega razloga zavrniti.

129

Tožeča stranka v bistvu trdi, da je odštetje vseh protidampinških dajatev pri izračunu izvozne cene nesorazmerno, če vključuje dajatve, plačane za modele ali KŠI, pri katerih so se protidampinške dajatve odražale v nadaljnjih prodajnih cenah. Komisiji torej ni uspelo določiti zanesljive izvozne cene in zanesljive ponderirane povprečne stopnje dampinga.

130

Komisija izpodbija utemeljenost teh argumentov.

131

Najprej je treba opozoriti, da člen 11(10) osnovne uredbe pomeni izjemo od pravila „dajatev kot strošek“, določenega v členu 2(9), drugi pododstavek, navedene uredbe. Možnost neodštetja protidampinških dajatev od konstruirane izvozne cene je torej treba razlagati ozko (točki 87 in 88 zgoraj).

132

Poleg tega je Komisija s preizkusom vpliva protidampinških dajatev na podlagi primerjave KŠI ugotovila, da za veliko večino KŠI ni bilo dokazano, da so protidampinške dajatve bremenile cene pri nadaljnji prodaji in vse nadaljnje prodajne cene v Uniji.

133

Vendar je primerjava KŠI, ki jo je opravila Komisija, hkrati pokazala, da so cene pri nadaljnji prodaji – za pet od desetih najbolje prodajanih KŠI – ki jih je povezani uvoznik zaračunaval neodvisnim strankam s sedežem v Uniji, odražale plačane protidampinške dajatve. Kot je razvidno iz preglednice, ki jo je Komisija sestavila in priložila svoji elektronski pošti z dne 26. julija 2011 ter jo je tožeča stranka predložila v Prilogi A. 15 k tožbi, vseh pet zgorajnavedenih KŠI ustreza po eni strani količini 119.523 prodanih zračnih kompresorjev od skupnega števila 229.239 zračnih kompresorjev, ki so jih v obdobju preiskave o vračilu prodale družbe uvoznice, ki so povezane s proizvajalcem izvoznikom in imajo sedež v Uniji, po drugi strani pa več kot 50‑odstotkom skupne cenovne vrednosti, vrednosti stroška, zavarovanja in prevoznine pri tej prodaji.

134

V smislu teh opozoril in pojasnil je torej treba proučiti, ali je Komisija očitno napačno presodila kršila člen 2(9) in (11) ter člen 11(10) osnovne uredbe s tem, da je protidampinške dajatve, ki jih je plačal povezani uvoznik, odštela od konstruirane izvozne cene, čeprav so bile cene za nekatere KŠI dejansko obremenjene s temi dajatvami.

135

Najprej je treba poudariti, kot pravilno zatrjuje tožeča stranka, da med členoma 2(9) in 11(10) osnovne uredbe obstaja neizpodbitna povezava.

136

Prvič, člen 11(10) osnovne uredbe dejansko dvojno napotuje na člen 2 in 2(9) navedene uredbe.

137

Drugič, v okviru postopka pregleda ali vračila protidampinških dajatev je preizkus vpliva protidampinških dajatev na stranke povezanega uvoznika, določen v členu 11(10) osnovne uredbe, korak pri izračunu izvozne cene, konstruirane na podlagi člena 2(9) navedene uredbe. Protidampinške dajatve bodo namreč v skladu z rezultatom tega preizkusa odštete od konstruirane izvozne cene in bodo tako neposredno vplivale na znesek navedene cene, kar pomeni, da bo cena nujno nižja, kot če protidampinške dajatve ne bi bile odštete.

138

Poleg tega je treba poudariti, da nižja ko je izvozna cena, večja je razlika glede na normalno vrednost in večja je revidirana stopnja dampinga.

139

Člen 11(10) osnovne uredbe torej vpliva na konstrukcijo izvozne cene in posredno na izračun revidirane stopnje dampinga.

140

Komisija mora v tem okviru za uporabo člena 2(9) in (11) ter člena 11(10) osnovne uredbe uporabiti usklajene metode.

141

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija pri izračunu izvozne cene, ker je zadevni izdelek v Uniji prodal posrednik povezanega uvoznika, menila, da je med drugim glede na naravo zadevnega izdelka bolj primerno, da se preveri, ali so protidampinške dajatve bremenile vsako KŠI.

142

Poleg tega je Komisija primerjavo KŠI uporabila po eni strani pri izračunu enotne ponderirane povprečne izvozne cene in enotne ponderirane povprečne normalne vrednosti za vsako KŠI in po drugi strani pri izračunu stopnje dampinga za vsako KŠI pred izračunom enotne stopnje dampinga za zadevni izdelek.

143

Vendar Komisija ni upoštevala vseh posledic metode ujemanja KŠI, za uporabo katere se je sama odločila, saj je zavrnila neodštetje protidampinških dajatev od izvoznih cen KŠI, pri katerih so se protidampinške dajatve odražale v cenah pri nadaljnji prodaji in vseh nadaljnjih prodajnih cenah v Uniji. Posledično je od izvozne cene, konstruirane na podlagi člena 2(9) osnovne uredbe, odštela vse plačane protidampinške dajatve, s čimer je umetno znižala enotno ponderirano povprečno izvozno ceno na KŠI in s tem povečala mero revidirane stopnje dampinga družbe Nu Air Shanghai.

144

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ki vpliva na mero revidirane stopnje dampinga in s tem na znesek protidampinških dajatev, ki jih je treba vrniti tožeči stranki, pri čemer je treba spomniti, da je ta znesek razlika med prvotno stopnjo dampinga in revidirano stopnjo dampinga (točka 14 zgoraj).

145

Z argumenti Komisije ni mogoče ovreči navedene ugotovitve.

146

Prvič, Komisija v bistvu trdi, da v skladu z ozko razlago člena 11(10) osnovne uredbe plačanih protidampinških dajatev ni mogoče odšteti zgolj za nekatere posle, modele ali KŠI, za druge pa ne, ker s tem ne bi bilo mogoče odpraviti tveganja za obidenje prava in za manipulacijo cen ter bi to bilo torej v nasprotju s ciljem člena 11(10) osnovne uredbe, da se izključi vsaka možnost izkrivljanja cen pri nadaljnji prodaji ali vseh nadaljnjih prodajnih cen, ki izhaja iz dampinške prakse. Namreč, če bi bilo dovoljeno delno neodštetje protidampinških dajatev, bi povezani uvoznik lahko vzpostavil notranje kompenzacijske mehanizme, na primer s prenosom protidampinških dajatev na ceno KŠI, za katere je povpraševanje manj prožno, ne pa na ceno drugih KŠI, za katere je povpraševanje zelo prožno.

147

V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da člen 11(10) osnovne uredbe ne določa metode za oceno, ali so bile protidampinške dajatve ustrezno prenesene na cene pri nadaljnji prodaji in vse nadaljnje prodajne cene v Uniji, in da ima Komisija posledično na tem področju široko diskrecijsko pravico (točke od 64 do 67 zgoraj). Poleg tega člen 11(10) osnovne uredbe, v nasprotju s trditvami Komisije, Komisiji ne nalaga sistematičnega odštetja vseh plačanih protidampinških dajatev v primeru, kot je ta v obravnavani zadevi, v kateri iz preizkusa – opravljenega po metodi ujemanja KŠI – ali so bile protidampinške dajatve prenesene, ni mogoče sklepati, da so te bremenile vse KŠI, ampak zgolj nekatere med njimi.

148

Po drugi strani Komisija ni dokazala, da je v obravnavani zadevi povezani uvoznik obšel zakon, ko je vzpostavil kompenzacijske mehanizme med najbolje prodajanimi KŠI in najmanj prodajanimi KŠI, ali med KŠI, za katere je bilo povpraševanje manj prožno, in KŠI, za katere je bilo zelo prožno.

149

Zato je treba ta argument Komisije zavrniti.

150

Drugič, Komisija trdi, da bi bilo treba delno neodštetje protidampinških dajatev izključiti, ker ga v praksi ni mogoče uporabiti za nove izdelke. Kajti, če ni primerljivih izdelkov, ki bi bili prodani v času prvotne preiskave, ni mogoče preveriti, ali so njihove cene pri nadaljnji prodaji narastle toliko, da so v njih lahko odražene plačane protidampinške dajatve.

151

Vendar je v členu 11(10) osnovne uredbe določen le en pogoj, in sicer, da povezani uvoznik predloži dokaze, na podlagi katerih je mogoče sklepati o prenosu protidampinških dajatev na cene pri nadaljnji prodaji in vse nadaljnje prodajne cene v Uniji.

152

V tem okviru se dokaz o prenosu protidampinških dajatev na cene pri nadaljnji prodaji in vse nadaljnje prodajne cene v Uniji lahko predloži pod pogojem, da je „prepričljiv“, v kakršni koli obliki in ne zgolj s primerjavo cen pred naložitvijo protidampinških dajatev in cen po njihovi naložitvi.

153

Zato je treba ta argument Komisije zavrniti.

154

Tretjič, Komisija izpodbija trditev tožeče stranke, da bi bila revidirana stopnja dampinga 4,28‑ namesto 10,7‑odstotna, če protidampinške dajatve ne bi bile odštete od izvozne cene, konstruirane za pet KŠI, za katere je bilo po metodi ujemanja KŠI mogoče ugotoviti obstoj vpliva na cene pri nadaljnji prodaji in vse nadaljnje prodajne cene. V zvezi s tem poudarja, da je stopnja dampinga, izračunana za dve od petih zgorajnavedenih KŠI, dejansko večja kot globalna stopnja dampinga, ki je bila določena hkrati pri prvotni preiskavi in pri preiskavi o vračilu. Zato meni, da ne bi bilo upravičeno, da se za to prodajo, ki je predmet nadpovprečnega dampinga, dovoli ugodnost neodštetja protidampinških dajatev.

155

Vendar kot je tožeča stranka pravilno poudarila, je stopnja dampinga za posle v zvezi z dvema KŠI, navedenima v točki 154 zgoraj, večja od povprečne, ker so bile protidampinške dajatve odštete od izvozne cene, konstruirane za navedene posle.

156

Zato je treba ta argument Komisije zavrniti.

157

Glede na navedeno je Komisija očitno napačno presodila, ker je protidampinške dajatve odštela globalno, in ne zgolj od izvoznih cen KŠI, za katere je po primerjavi KŠI ugotovila, da dajatve niso bile prenesene na cene pri nadaljnji prodaji in vse nadaljnje prodajne cene v Uniji, in je s tem kršila člen 2(9) in (11) ter člen 11(10) osnovne uredbe.

158

Ni sporno torej, da – če Komisija ne bi storila napake – bi bil znesek protidampinških dajatev, ki bi moral biti vrnjen tožečim strankam, večji od zneska, navedenega v členu 1 izpodbijanega sklepa.

159

Zato je treba drugemu delu drugega tožbenega razloga ugoditi in posledično ugoditi prvemu predlogu, tako da se razglasi delna ničnost izpodbijanega sklepa v delu, v katerem Komisija tožeči stranki ni dodelila vračila protidampinških dajatev, ki so bile neutemeljeno plačane v zneskih, ki presegajo tiste v členu 1 navedenega sklepa, ne da bi bilo treba proučiti prvi tožbeni razlog, naveden v podporo prvemu tožbenemu predlogu.

160

Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, da v primeru ugoditve prvemu tožbenemu predlogu uporabi pristojnosti iz člena 264 PDEU in odredi, da izpodbijani sklepi ostanejo veljavni dokler Komisija ne sprejme potrebnih ukrepov za uskladitev s sodbo, ki jo bo izdalo Splošno sodišče. Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, prvič, da, če se izpodbijani sklep razglasi za ničen, bo morala pristojnim organom vrniti vse zneske, ki so ji bili vrnjeni na podlagi navedenega sklepa. Drugič, pojasni, da prosi zgolj za popravek izpodbijanega sklepa, in ne za razglasitev njegove ničnosti v vseh točkah, saj je bilo z njim odločeno deloma njej v prid.

161

Komisija ne nasprotuje drugemu tožbenemu predlogu.

162

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem Komisija deloma ni ugodila prošnjam tožeče stranke za vračilo protidampinških dajatev in ji posledično ni dodelila vračila, ki presega zneske, določene v členu 1 navedenega sklepa, natančen znesek vračila pa bo izračunala Komisija.

163

Razglasitev delne ničnosti izpodbijanih sklepov torej ne pomeni, da mora tožeča stranka pristojnim organom plačati zneske, ki so ji bili vrnjeni na podlagi navedenega sklepa.

164

Glede na navedeno je treba utemeljitev tožeče stranke zavrniti kot brezpredmetno in posledično zavrniti drugi tožbeni predlog.

165

V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki, ki z večino predlogov ni uspela, na predlog naloži plačilo stroškov. Ker Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogom tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)

razsodilo: