1

Kraljevina Španija in Italijanska republika s tožbama predlagata razglasitev ničnosti Sklepa Sveta 2011/167/EU z dne 10. marca 2011 o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva (UL L 76, str. 53, v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

2

V izpodbijanem sklepu je navedeno:

„ob upoštevanju [PDEU] in zlasti člena 329(1) Pogodbe

[…]

ob upoštevanju naslednjega:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

Člen 1

Kraljevina Belgija, Republika Bolgarija, Češka republika, Kraljevina Danska, Zvezna republika Nemčija, Republika Estonija, Irska, Helenska republika, Francoska republika, Republika Ciper, Republika Latvija, Republika Litva, Veliko vojvodstvo Luksemburg, Republika Madžarska, [Malta,] Kraljevina Nizozemska, Republika Avstrija, Republika Poljska, Portugalska republika, Romunija, Republika Slovenija, Slovaška republika, Republika Finska, Kraljevina Švedska in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska so pooblaščeni za vzpostavitev okrepljenega medsebojnega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva z uporabo ustreznih določb Pogodb.

Člen 2

Ta sklep začne veljati na dan sprejetja.“

3

S sklepoma predsednika Sodišča z dne 27. oktobra 2011 je bila v zadevi C-274/11 Italijanski republiki dovoljena intervencija v podporo predlogom Kraljevine Španije ter Kraljevini Belgiji, Češki republiki, Zvezni republiki Nemčiji, Irski, Francoski republiki, Republiki Latviji, Madžarski, Kraljevini Nizozemski, Republiki Poljski, Kraljevini Švedski, Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska, Evropskemu parlamentu in Komisiji intervencija v podporo predlogom Sveta.

4

S sklepom predsednika Sodišča z dne 13. oktobra 2011 je bila v zadevi C-295/11 Kraljevini Španiji dovoljena intervencija v podporo predlogom Italijanske republike ter Kraljevini Belgiji, Češki republiki, Zvezni republiki Nemčiji, Irski, Francoski republiki, Republiki Latviji, Madžarski, Kraljevini Nizozemski, Republiki Poljski, Kraljevini Švedski, Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska, Evropskemu parlamentu in Komisiji intervencija v podporo predlogom Sveta.

5

Vse države članice, razen Republike Latvije, in vse institucije, ki so intervenirale v sporu (v nadaljevanju: intervenienti), so predložile pisna stališča.

6

Zadevi C-274/11 in C-295/11 sta bili s sklepom predsednika Sodišča z dne 10. julija 2012 združeni za namen ustnega postopka in izdaje sodbe.

7

Kraljevina Španija v utemeljitev tožbe navaja, primarno, da gre pri izpodbijanem sklepu za zlorabo pooblastil in da se z njim krši sodni sistem Unije. Podredno zatrjuje kršitev zahtev iz člena 20 PEU ter členov 326 PDEU in 327 PDEU, zlasti o neizključnosti pristojnosti, ki se lahko izvajajo z okrepljenim sodelovanjem, nujnosti, da se okrepljeno sodelovanje uporabi šele kot zadnje sredstvo, in neškodovanju notranjemu trgu.

8

Italijanska republika v utemeljitev tožbe zatrjuje, najprej, da v zvezi z izpodbijanim sklepom Svet ni bil pristojen za vzpostavitev okrepljenega sodelovanja zaradi uvedbe enotnega patentnega varstva (v nadaljevanju: zadevno okrepljeno sodelovanje), dalje, da je šlo pri tem sklepu za zlorabo pooblastil in bistveno kršitev postopka, in sicer zlasti neobrazložitev in kršitev zahteve iz člena 20(2) PEU, da se sklep Sveta o odobritvi okrepljenega sodelovanja sprejme šele kot zadnje sredstvo, in nazadnje, da se s tem sklepom večkrat kršijo člen 20 PEU ter člena 118 PDEU in 326 PDEU.

9

Ker sta bili zadevi C-274/11 in C-295/11 združeni, se lahko trditve, navedene v utemeljitev teh tožb, razdelijo na pet razlogov, in sicer na nepristojnost Sveta za vzpostavitev zadevnega okrepljenega sodelovanja, zlorabo pooblastil, kršitev zahteve, da se sklep o odobritvi okrepljenega sodelovanja sprejme šele kot zadnje sredstvo, kršitve člena 20(1) PEU ter členov 118 PDEU, 326 PDEU in 327 PDEU in kršitev sodnega sistema Unije.

10

Kraljevina Španija in Italijanska republika trdita, da zadevno področje, in sicer področje uvedbe evropskih pravic zaradi zagotovitve enotnega varstva pravic intelektualne lastnine, na katerega se nanaša člen 118 PDEU, ne spada med pristojnosti, ki si jih države članice in Unija delijo, temveč je zajeto z izključno pristojnostjo Unije iz člena 3(1)(b) PDEU, ki se nanaša na „določitev pravil o konkurenci, potrebnih za delovanje notranjega trga“.

11

Svet naj torej ne bi bil pristojen za odobritev zadevnega okrepljenega sodelovanja. Člen 20(1) PEU naj bi namreč izključeval kakršno koli okrepljeno sodelovanje na področjih, ki so v izključni pristojnosti Unije.

12

Tožeči stranki poudarjata, da bodo z ureditvijo o enotnem patentu opredeljeni obseg in meje monopola, ki se podeli s to pravico intelektualne lastnine. Ta ureditev naj bi se torej nanašala na vzpostavitev pravil, ki so bistvena za ohranjanje neizkrivljene konkurence.

13

Poleg tega naj bi opredelitvi pristojnosti, dodeljenih s členom 118 PDEU, kot deljenih pristojnosti nasprotovalo dejstvo, da ta člen – čeprav se nanaša na notranji trg in je umeščen v poglavje Pogodbe DEU o približevanju zakonodaje – Uniji ne podeljuje pristojnosti za usklajevanje nacionalnih zakonodaj, temveč posebno pristojnost za uvedbo evropskih pravic.

14

Italijanska republika dodaja, da členi od 3 PDEU do 6 PDEU vsebujejo le primeroma našteta področja, ki so v pristojnosti Unije. Sodišče naj bi zato smelo pristojnosti, dodeljene s členom 118 PDEU, opredeliti kot izključne, ne da bi se oprlo na seznam v členu 3(1) PDEU.

15

Svet in intervenienti, ki ga podpirajo, navajajo, da notranji trg zajema pravila s področja intelektualne lastnine in da ima Unija v skladu s členom 4(2)(a) PDEU na področju notranjega trga deljeno pristojnost.

16

Vsebina izpodbijanega sklepa je odobritev 25 državam članicam, navedenim v njegovem členu 1, da glede uvedbe enotnega patentnega varstva med seboj izvajajo pristojnosti, dodeljene s členom 118 PDEU.

17

Za ugotovitev, ali te pristojnosti niso izključne ter se torej v skladu s členom 20 PEU in ob spoštovanju pogojev iz tega člena in členov od 326 PDEU do 334 PDEU lahko izvajajo v okviru okrepljenega sodelovanja, je najprej treba ugotoviti, da člen 118, prvi odstavek, PDEU „[p]ri vzpostavitvi ali delovanju notranjega trga“ dodeljuje pristojnost, da se uvedejo evropske pravice intelektualne lastnine in da se v zvezi z njimi vzpostavi centralizirana ureditev na ravni Unije na področju potrjevanja, usklajevanja in nadzorovanja.

18

Pristojnost za določitev jezikovne ureditve navedenih pravic, ki je dodeljena z drugim odstavkom navedenega člena 118, je tesno povezana z njihovo uvedbo in centralizirano ureditvijo iz prvega odstavka tega člena. Ta pristojnost zato tudi spada v okvir delovanja notranjega trga.

19

V skladu s členom 4(2) PDEU pa deljene pristojnosti med Unijo in državami članicami veljajo med drugim za področje „notranjega trga“.

20

Glede trditve Kraljevine Španije in Italijanske republike, da spadajo pristojnosti, dodeljene s členom 118 PDEU, na področje „pravil o konkurenci, potrebnih za delovanje notranjega trga“, iz člena 3(1)(b) PDEU in zato v okvir izključne pristojnosti Unije, je treba poudariti, da se področje „notranjega trga“ iz člena 4(2)(a) PDEU v skladu z opredelitvijo iz člena 26(2) PDEU nanaša na „območje brez notranjih meja, na katerem je […] zagotovljen prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala“. Člen 26(1) PDEU določa, da Unija „sprejme ukrepe za vzpostavitev ali zagotavljanje delovanja notranjega trga v skladu z ustreznimi določbami Pogodb“.

21

Iz besedne zveze „ustrezne določbe Pogodb“ je razvidno, da pristojnosti, ki spadajo na področje notranjega trga, niso omejene na tiste, ki so dodeljene s členoma 114 PDEU in 115 PDEU ter se nanašajo na sprejetje usklajevalnih ukrepov, temveč zajemajo katero koli pristojnost, povezano s cilji iz člena 26 PDEU, kot so pristojnosti, ki so Uniji dodeljene s členom 118 PDEU.

22

Čeprav so pravila na področju intelektualne lastnine sicer bistvena za ohranjanje neizkrivljene konkurence na notranjem trgu, pa vseeno, kot je poudaril generalni pravobranilec v točkah od 58 do 60 sklepnih predlogov, niso „pravila o konkurenci“ v smislu člena 3(1)(b) PDEU.

23

Glede tega je treba poudariti, da so v skladu s členom 2(6) PDEU obseg in načini izvajanja pristojnosti Unije določeni z ustreznimi določbami za vsako področje iz Pogodb.

24

Obseg in načini izvajanja pristojnosti Unije na področju „pravil o konkurenci, potrebnih za delovanje notranjega trga“, so določeni v poglavju 1 naslova VII tretjega dela Pogodbe DEU, zlasti v členih od 101 PDEU do 109 PDEU. Šteti, da je člen 188 PDEU del navedenega področja, bi bilo torej v nasprotju s členom 2(6) PDEU, posledica tega pa bi bila neupravičena razširitev obsega člena 3(1)(b) PDEU.

25

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da pristojnosti, dodeljene s členom 118 PDEU, spadajo na področje deljenih pristojnosti v smislu člena 4(2) PDEU in zato niso izključne v smislu člena 20(1), prvi pododstavek, PEU.

26

Iz tega sledi, da je treba tožbeni razlog o nepristojnosti Sveta za odobritev zadevnega okrepljenega sodelovanja zavrniti.

27

Kraljevina Španija in Italijanska republika opozarjata, da mora vsako okrepljeno sodelovanje prispevati k procesu integracije. V obravnavanem primeru pa naj resnični cilj izpodbijanega sklepa ne bi bila integracija, temveč izključitev Kraljevine Španije in Italijanske republike iz pogajanj o vprašanju jezikovne ureditve enotnega patenta in tako prikrajšanje teh držav članic za prerogativo, podeljeno s členom 118 PDEU, da nasprotujeta jezikovni ureditvi, ki ga ne moreta sprejeti.

28

Dejstvo, da Pogodba DEU v drugem odstavku navedenega člena 118 določa posebno pravno podlago za določitev jezikovne ureditve za evropske pravice intelektualne lastnine, naj bi kazalo na to, da gre za občutljivo vprašanje in da ravnanje Sveta ni bilo primerno. To ravnanje naj bi se kazalo v kratkem času med predlogom Komisije in izpodbijanim sklepom.

29

Tožeči stranki na podlagi tega menita, da je bil v obravnavanem primeru postopek okrepljenega sodelovanja uporabljen zato, da bi bili držav članic izključeni iz težavnih pogajanj in da se je obšla zahteva po soglasju, medtem ko je ta postopek po njunem mnenju zasnovan tako, da se uporabi, kadar ena ali več držav članic še ni pripravljenih, da bi v celoti sodelovale pri zakonodajnem ukrepu Unije.

30

Kraljevina Španija dodaja, da je treba ureditev enotnega patenta, ki so jo predvidele udeleženke okrepljenega sodelovanja, preučiti kot poseben sporazum v smislu člena 142 Konvencije o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija), ki je bila podpisana v Münchnu (Nemčija) 5. oktobra 1973 in je začela veljati 7. oktobra 1977 (v nadaljevanju: EPK). Svet naj bi zato s tem, da je uvedbo enotnega patenta predstavil kot okrepljeno sodelovanje, dejansko želel odobriti uvedbo posebne kategorije evropskega patenta v okviru EPK, ki pa se po mnenju te države članice ne bi smela izvesti po postopku iz Pogodbe EU ali Pogodbe DEU.

31

Svet navaja, da Kraljevina Španija in Italijanska republika nista udeleženi pri tem okrepljenem sodelovanju, ker to odklanjata, in ne, ker bi bili iz njega izključeni, poleg tega pa uvodna izjava 16 izpodbijanega sklepa poudarja, da je okrepljeno sodelovanje vedno odprto vsem državam članicam. Poleg tega naj bi uvedba varstva z enotnim patentom spodbujala cilje Unije in krepila proces integracije.

32

Intervenienti v podporo Svetu se strinjajo s tem stališčem. Poudarjajo, da področja, na katerih se zahteva soglasje, nikakor niso izključena iz področij, na katerih je dovoljena vzpostavitev okrepljenega sodelovanja. Poleg tega je to sodelovanje postopek, ki omogoča premostitev težav, povezanih z manjšino, ki lahko prepreči odločitev.

33

Za akt, pri katerem so bila zlorabljena pooblastila, gre lahko le, če je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev mogoče sklepati, da je bil sprejet samo ali vsaj odločilno za druge cilje kot tiste, zaradi katerih je bilo zadevno pooblastilo dano, ali za izognitev postopku, ki je s Pogodbama posebej določen za ukvarjanje z okoliščinami obravnavanega primera (glej v tem smislu sodbo z dne 15. maja 2008 v zadevi Španija proti Svetu, C-442/04, ZOdl., str. I-3517, točka 49 in navedena sodna praksa).

34

Kraljevina Španija in Italijanska republika s tožbenim razlogom o zlorabi pooblastil v bistvu očitata Svetu, da je z odobritvijo zadevnega okrepljenega sodelovanja obšel zahtevo po soglasju iz člena 118, drugi odstavek, PDEU in izključil njuno nasprotovanje predlogu Komisije glede jezikovne ureditve enotnega patenta.

35

Glede tega je treba poudariti, da v členu 20 PEU ali členih od 326 PDEU do 334 PDEU ni nič takega, kar bi državam članicam preprečevalo, da vzpostavijo okrepljeno medsebojno sodelovanje v okviru pristojnosti Unije, ki jih je v skladu s Pogodbama treba izvajati s soglasjem. Nasprotno, iz člena 333(1) PDEU izhaja, da se v zvezi s takimi pristojnostmi, če so izpolnjene zahteve iz člena 20 PEU in členov od 326 PDEU do 334 PDEU, lahko uporabi okrepljeno sodelovanje in da v takem primeru soglasje tvorijo samo glasovi udeleženih držav članic, razen če Svet odloči, da bo odločal s kvalificirano večino.

36

Poleg tega v nasprotju s tem, kar trdita Kraljevina Španija in Italijanska republika, člen 20 PEU in členi od 326 PDEU do 334 PDEU ne omejujejo možnosti vzpostavitve okrepljenega sodelovanja le na primer, v katerem ena ali več držav članic izjavi, da še niso pripravljene v celoti sodelovati pri zakonodajnem ukrepu Unije. V skladu s členom 20(2) PEU lahko do okrepljenega sodelovanja pride le, kadar „Unija kot celota ne more doseči ciljev takega sodelovanja v razumnem roku“. Vzroki za nemožnost, navedeno v tem členu, so lahko različni, kot sta pomanjkanje interesa ene ali več držav članic ali nezmožnost držav članic, ki so vse izkazale pripravljenost za sprejetje ureditve na ravni Unije, da dosežejo soglasje glede vsebine take ureditve.

37

To kaže, da je sklep Sveta o odobritvi okrepljenega sodelovanja, potem ko je bilo ugotovljeno, da Unija kot celota enotnega patenta in njegove jezikovne ureditve ne more vzpostaviti v razumnem roku, nikakor ne pomeni zaobidenja zahteve po soglasju iz člena 118, drugi odstavek, PDEU niti izključitve držav članic, ki niso sprejele pogojev okrepljenega sodelovanja. Če izpodbijani sklep izpolnjuje zahteve iz člena 20 PEU ter člena 326 PDEU in naslednjih – kar je predmet preučitve v okviru drugih tožbenih razlogov – ne pomeni zlorabe pooblastil, temveč ob upoštevanju nemožnosti, da se za Unijo kot celoto v razumnem roku sprejme skupna ureditev, prispeva k procesu integracije.

38

Na to ugotovitev nikakor ne vpliva niti trditev Kraljevine Španije glede obstoja člena 142 EPK.

39

Odstavek 1 navedenega člena 142 določa, da „[s]kupina držav pogodbenic, ki je v posebnem sporazumu določila, da je evropski patent, podeljen za te države, enoten na vseh njihovih ozemljih, lahko določi, da je evropski patent lahko podeljen le skupno za vse te države.“

40

Ker je vsaka država članica Unije država pogodbenica EPK, se lahko, kot navaja Kraljevina Španija, vzpostavitev evropskega patenta z enotnim učinkom v državah članicah Unije, kakor je predviden z izpodbijanim sklepom, izvede s „posebnim sporazumom“ v smislu člena 142 EPK. Vendar v nasprotju s tem, kar trdi ta država članica, iz te okoliščine ni mogoče sklepati, da je pooblastilo iz člena 20 PEU uporabljeno za druge namene kakor tiste, za katere je bilo podeljeno, če države članice Unije tak patent vzpostavijo z aktom, sprejetim v okviru okrepljenega sodelovanja, namesto da sklenejo mednarodni sporazum.

41

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbeni razlog o zlorabi pooblastil zavrniti.

42

Tožeči stranki navajata, da mora biti zahteva iz člena 20(2) PEU glede sprejetja sklepa o odobritvi okrepljenega sodelovanja kot zadnjega sredstva strogo spoštovana. V obravnavanem primeru pa naj možnosti pogajanj vseh držav članic v zvezi z jezikovno ureditvijo enotnega patenta nikakor ne bi bile izčrpane.

43

Kraljevina Španija trdi, da med predlogom jezikovne ureditve, ki ga je Komisija vložila 30. junija 2010, in predlogom za okrepljeno sodelovanja, ki ga je ta ista institucija vložila 14. decembra istega leta, ni minilo niti šest mesecev. Obdobja med prvim predlogom uredbe o patentu Skupnosti, ki je bil vložen avgusta 2000, in navedenim predlogom Komisije o jezikovni ureditvi, naj se ne bi moglo upoštevati pri presoji, ali je bil izpodbijani sklep sprejet kot zadnje sredstvo. Glede tega ta država članica navaja, da je bil leta 2003 opredeljen nov skupni pristop, in da se v Svetu o vprašanju jezikovne ureditve pozneje ni več podrobneje razpravljajo.

44

Italijanska republika priznava, da ima Svet široko diskrecijsko pravico pri presoji stanja pogajanj in da lahko Sodišče vprašanje spoštovanja zahteve o sprejetju sklepa o odobritvi okrepljenega sodelovanja kot zadnjega sredstva torej obravnava le v omejenem obsegu. V obravnavanem primeru pa naj bi bil „zakonodajni sveženj“ o enotnem patentu nepopoln, pogajanja, namenjena jezikovni ureditvi, pa naj bi bila kratka. V teh okoliščinah naj bi bila kršitev člena 20(2) PEU očitna.

45

Po mnenju Italijanske republike izpodbijani sklep poleg tega ne temelji na preučitvi in ni obrazložen, ker se z vprašanjem, zakaj Svet meni, da so pogoji, ki jih Pogodba EU in Pogodba DEU določata na področju okrepljenega sodelovanja, izpolnjeni, ukvarja preveč jedrnato.

46

Svet in intervenienti, ki ga podpirajo, poudarjajo brezizhoden položaj, v katerega so zašla že tako dolga pogajanja o enotnem patentu in njegovi jezikovni ureditvi.

47

Člen 20(2) PEU določa, da Svet sprejme sklep o odobritvi okrepljenega sodelovanja le „kot zadnje sredstvo, če ugotovi, da Unija kot celota ne more doseči ciljev takega sodelovanja v razumnem roku“.

48

Ta zahteva je posebej pomembna in jo je treba razumeti ob upoštevanju člena 20(1), drugi pododstavek, PEU, ki določa, da je okrepljeno sodelovanje „namenjeno uresničevanju ciljev Unije, zaščiti njenih interesov in krepitvi njenih integracijskih procesov“.

49

Interesi Unije in integracijski procesi očitno ne bi bili zaščiteni, če bi lahko bila posledica kakršnih koli neuspešnih pogajanj eno ali več okrepljenih sodelovanj v škodo prizadevanj za kompromis, ki bi omogočal sprejetje ureditve za Unijo kot celoto.

50

Zato je, kot je navedel generalni pravobranilec v točkah 108 in 111 sklepnih predlogov, z besedami „kot zadnje sredstvo“ poudarjeno, da je sprejetje sklepa o odobritvi okrepljenega sodelovanja lahko le posledica položajev, v katerih ni mogoče sprejeti take ureditve v bližnji prihodnosti.

51

Tožeči stranki navajata, da so takrat, ko je Komisija pri Svetu vložila predlog odobritve, in ob sprejetju izpodbijanega sklepa še obstajale realne možnosti za dosego kompromisa. Trdita tudi, da pogajanja za dogovor o enotnem patentu in njegovi jezikovni ureditvi niso bila tako raznovrstna in poglobljena, kot trdijo Svet in intervenienti.

52

V zvezi s tem je treba poudariti, da v postopku za sprejetje sklepa o odobritvi okrepljenega sodelovanja sodelujejo Komisija, ki vloži predlog za to, Evropski parlament, ki ga odobri, in Svet, ki sprejme dokončno odločitev o odobritvi okrepljenega sodelovanja.

53

Svet je ob sprejetju dokončne odločitve v najboljšem položaju, da presodi, ali države članice izkazujejo pripravljenost za kompromis in ali lahko podajo predloge, na podlagi katerih se lahko v bližnji prihodnosti sprejme ureditev za Unijo kot celoto.

54

Sodišče mora zato v okviru nadzora nad spoštovanjem zahteve, da se sklep o odobritvi okrepljenega sodelovanja sprejme kot zadnje sredstvo, preveriti, ali je Svet skrbno in nepristransko preučil za to upoštevne elemente in ali je njegova ugotovitev dovolj obrazložena.

55

V obravnavanem primeru je Svet ustrezno upošteval dejstvo, da se je zakonodajni proces v zvezi z vzpostavitvijo enotnega patenta na ravni Unije začel leta 2000 in je bilo v njem opravljenih več korakov, ki jih je generalni pravobranilec obnovil v točkah od 119 do 123 sklepnih predlogov in so podrobno opisani v predlogu za okrepljeno sodelovanje, ki ga je Komisija vložila 14. decembra 2010 (COM(2010) 790 final, str. 3–6), povzeti pa so v uvodnih izjavah 3 in 4 izpodbijanega sklepa.

56

Očitno je tudi, da je v Svetu med vsemi državami članicami potekala razprava o več jezikovnih ureditvah enotnega patenta in da nobena od teh ureditev – brez kompromisnih rešitev ali z njimi – ni bila deležna take podpore, da bi bil na ravni Unije sprejet celovit „zakonodajni sveženj“ o takem patentu.

57

Poleg tega tožeči stranki nista predložili nobenega konkretnega dokaza, s katerim bi ovrgli trditev Sveta, da takrat, ko je bila vložena zahteva za okrepljeno sodelovanje, ko je Komisija pri Svetu vložila predlog za odobritev in ko je bil sprejet izpodbijani sklep, še vedno ni bilo zadostne podpore za nobeno od predlaganih ali predvidljivih jezikovnih ureditev.

58

Nazadnje je treba glede obrazložitve izpodbijanega sklepa poudariti, da je zadevni akt, če je sprejet v okoliščinah, ki so zadevnim osebam dobro znane, lahko obrazložen na kratko (sodba z dne 26. junija 2012 v zadevi Poljska proti Komisiji, C-335/09 P, točka 152 in navedena sodna praksa). Ob upoštevanju sodelovanja tožečih strank pri pogajanjih in podrobnega opisa neuspelih korakov pred izpodbijanim sklepom, ki je v predlogu, na podlagi katerega bi moral biti sprejet ta sklep, ni mogoče ugotoviti, da navedeni sklep ni obrazložen in da bi ga bilo zato treba razglasiti za ničnega.

59

Glede na navedeno je treba tožbeni razlog o kršitvi zahteve, da se sklep o odobritvi okrepljenega sodelovanja sprejme kot zadnje sredstvo, zavrniti.

60

Kraljevina Španija in Italijanska republika trdita, da je Svet napačno menil, da zadevno okrepljeno sodelovanje z uvedbo višje ravni integracije glede na trenutni položaj sledi ciljem iz člena 20(1) PDEU. Navajata, da zaradi uskladitve zakonodaj vseh držav članic z določbami EPK obstaja neka enotna raven. Uvedba enotnega patenta, ki bi zajemala le del Unije, bi zato po njunem mnenju tej enotnosti lahko škodovala, ne pa jo krepila.

61

Svet in intervenienti, ki ga podpirajo, poudarjajo, da nacionalni patenti in evropski patenti, potrjeni v eni ali več državah članicah, podeljujejo le nacionalno varstvo. Enotni patent, predviden z izpodbijanim sklepom, naj bi podjetjem omogočil enotno varstvo v 25 državah članicah. Enotno varstvo v celotni Uniji naj bi sicer še bolj prispevalo k delovanju notranjega trga, okrepljeno sodelovanje pa naj bi omogočilo vsaj približanje k temu cilju in naj bi prispevalo k boljši integraciji.

62

Kot navajajo Svet in intervenienti, ki ga podpirajo, evropski patenti, podeljeni v skladu s pravili EPK, ne zagotavljajo enotnega varstva v državah pogodbenicah te konvencije, temveč v vsaki od teh držav zagotavljajo varstvo, katerega obseg določa nacionalno pravo. Enotni patent, ki je predviden z izpodbijanim sklepom, pa bi zagotavljal enotno varstvo na ozemlju vseh držav članic, udeleženih pri okrepljenem sodelovanju.

63

Trditev tožečih strank, da varstvo, zagotovljeno s tem enotnim patentom, ne bi koristilo enotnosti in torej integraciji v primerjavi s položajem, ki bi nastal z uporabo pravil iz EPK, je treba zato zavrniti kot neutemeljeno.

64

Italijanska republika poudarja, da člen 118 PDEU določa uvedbo evropskih pravic za varstvo pravic intelektualne lastnine, zato da se z vzpostavitvijo centralizirane ureditve „na ravni Unije“ na področju potrjevanja, usklajevanja in nadzorovanja zagotovi enotno varstvo „v vsej Uniji“. Svet pa naj bi odobril uvedbo pravice, ki pravzaprav ne bi bila veljavna v vsej Uniji.

65

Svet in intervenienti, ki ga podpirajo, ponavljajo stališče, da enotni patent, ki je predviden z izpodbijanim sklepom, podjetjem daje na voljo enotno varstvo v 25 državah članicah in tako izboljšuje delovanje notranjega trga.

66

Iz člena 326, prvi odstavek, PDEU je razvidno, da se mora pri izvajanju pristojnosti, prenesene na Unijo, v okviru okrepljenega sodelovanja poleg drugih določb Pogodb spoštovati določba, s katero je ta pristojnost prenesena. Pri okrepljenem sodelovanju, na katero se nanašata zadevni tožbi, se mora zato spoštovati člen 118 PDEU.

67

Ob upoštevanju te obveznosti skladnosti s členom 118 PDEU morajo biti z zadevnim okrepljenim sodelovanjem določeni ukrepi za uvedbo evropske pravice, ki zagotavlja enotno varstvo pravic intelektualne lastnine.

68

Glede besednih zvez „v vsej Uniji“ in „na ravni Unije“ iz člena 118 PDEU je treba ugotoviti, da je dejstvo, da se pristojnost, prenesena s tem členom, v obravnavanem primeru izvaja v okviru okrepljenega sodelovanja, neločljivo povezano s tem, da tako uvedena evropska pravica intelektualne lastnine, enotno varstvo, ki ga zagotavlja, in z njo povezana ureditev ne veljajo v vsej Uniji, temveč le na ozemlju udeleženih držav članic. Ta posledica nujno izhaja iz člena 20 PEU, ki v odstavku 4 določa, da so „[a]kti, sprejeti v okviru okrepljenega sodelovanja, […] zavezujoči samo za udeležene države članice“, in z njo nikakor ni kršen člen 118 PDEU.

69

Trditev, da je člen 118 PDEU kršen, zato ni utemeljena.

70

Kraljevina Španija in Italijanska republika opozarjata na besedilo člena 326, drugi odstavek, PDEU, ki določa, da okrepljeno sodelovanje „ne sme škoditi notranjemu trgu ali ekonomski, socialni in teritorialni koheziji“ in „[n]e sme pomeniti ovire ali povzročati diskriminacije pri trgovini med državami članicami niti izkrivljati konkurence med njimi“.

71

Zadevno okrepljeno sodelovanje naj bi škodilo vsem tem načelom in ciljem. Uvedba enotnega varstva inovacij le na delu Unije naj bi namreč spodbujala absorpcijo dejavnosti, povezane z inovativnimi proizvodi na tem delu, v škodo neudeleženih držav članic.

72

Poleg tega naj bi bilo zadevno okrepljeno sodelovanje vzrok za izkrivljanje konkurence in diskriminacijo med podjetji, saj naj bi bilo v skladu z jezikovno ureditvijo iz uvodne izjave 7 izpodbijanega sklepa trgovanje z inovativnimi proizvodi olajšano za podjetja, ki poslujejo v nemščini, angleščini ali francoščini. Predvideno okrepljeno sodelovanje naj bi med drugim slabilo mobilnost raziskovalcev iz držav članic, ki niso udeležene pri tem sodelovanju, ali držav članic, v katerih uradni jezik ni nemščina, angleščina ali francoščina, saj naj bi jezikovna ureditev iz tega sklepa tem raziskovalcem otežila dostop do informacij o obsegu patentov.

73

Škodilo naj bi tudi ekonomski, socialni in teritorialni koheziji Unije, saj naj bi oviralo skladen razvoj industrijske politike in povečevalo razlike med državami članicami z vidika tehnologije.

74

Svet in intervenienti, ki ga podpirajo, menijo, da ta tožbeni razlog temelji na predpostavki, ki izhaja iz ugibanj. Poleg tega naj drobitev trga ne bi bila posledica izpodbijanega sklepa, temveč naj bi izhajala iz trenutnega položaja, v katerem je varstvo, ki ga zagotavljajo evropski patenti, nacionalno. Sicer pa naj tožbi tožečih strank v delu, v katerem je argumentacija oprta na predvideno jezikovno ureditev, ne bi bili dopustni, saj dokončne značilnosti te jezikovne ureditve niso bile določene z izpodbijanim sklepom.

75

Iz razlogov, enakih tistim v točki 68 te sodbe, ni mogoče utemeljeno trditi, da izpodbijani sklep, ker je njegov namen uvedba enotnega patenta, ki bi veljal v udeleženih državah članicah, ne pa v celotni Uniji, škodi notranjemu trgu ali ekonomski, socialni in teritorialni koheziji Unije.

76

V delu, v katerem se tožeči stranki sklicujeta tudi na jezikovno ureditev iz uvodne izjave 7 izpodbijanega sklepa, zato da bi dokazali tako škodovanje notranjemu trgu, diskriminacijo in izkrivljanje konkurence, je treba ugotoviti, da skladnosti te ureditve s pravom Unije ni mogoče preverjati v okviru obravnavanih tožb.

77

Kot je namreč navedeno v uvodni izjavi 7 izpodbijanega sklepa, je v njej opisana jezikovna ureditev samo predlog Komisije skupaj z elementi kompromisa, ki jih je predlagala država članica, ki je predsedovala Svetu Uniji, ko je bila vložena zahteva za okrepljeno sodelovanje. Jezikovna ureditev, kot je opisana v tej uvodni izjavi, je bila torej ob sprejetju izpodbijanega sklepa šele v pripravljalni fazi, ne pa njegov sestavni del.

78

Torej je trditev, da je kršen člen 326 PDEU, delno neutemeljena in delno nedopustna.

79

Po mnenju Kraljevine Španije se z zadevnim okrepljenim sodelovanjem v nasprotju s tem, kar določa člen 327 PDEU, ne spoštujejo pravice držav članic, ki pri njem niso udeležene. Zlasti naj bi bila kršena pravica Kraljevine Španije in Italijanske republike, da se tega okrepljenega sodelovanja udeležita v prihodnosti, saj Svet daje prednost jezikovni ureditvi, ki je ti državi članici ne sprejemata.

80

Svet in intervenienti, ki ga podpirajo, menijo, da ta tožbeni razlog temelji na zmotni predpostavki, da je za Kraljevino Španijo in Italijansko republiko materialno ali pravno nemogoče, da se udeležita tega sodelovanja.

81

V skladu s členom 327 PDEU se morajo pri okrepljenem sodelovanju, odobrenem z izpodbijanim sklepom, spoštovati „pristojnosti, pravice in obveznosti“ Kraljevine Španije in Italijanske republike kot držav članic, ki pri njem niso udeležene.

82

V izpodbijanem sklepu pa ni ničesar, kar bi posegalo v kakšno pristojnost, pravico ali obveznost teh držav članic. Zlasti se ne more za poseg v njune pristojnosti, pravice in obveznosti šteti možnost iz tega sklepa, da bo vzpostavljena jezikovna ureditev, ki ji Kraljevina Španija in Italijanska republika nasprotujeta. Čeprav je res bistveno, da posledica okrepljenega sodelovanja ni sprejetje ukrepov, ki nesodelujočim državam članicam preprečujejo izvajanje pristojnosti, uveljavljanje pravic in prevzemanje obveznosti, imajo udeleženke tega sodelovanja vseeno možnost, da sprejmejo pravila, s katerimi se države neudeleženke ne bi strinjale, če bi pri njem sodelovale.

83

Sprejetje takih pravil tudi ne izniči možnosti nesodelujočih držav članic, da se vključijo v okrepljeno sodelovanje. Kot določa člen 328(1), prvi pododstavek, PDEU, velja za tako vključitev pogoj upoštevanja aktov, ki so jih že sprejele države članice, ki so pri tem sodelovanju udeležene od začetka.

84

Poleg tega je treba poudariti, da Kraljevina Španija in Italijanska republika nista izpodbijali navedb iz drugega, tretjega in četrtega stavka uvodne izjave 14 izpodbijanega sklepa.

85

Torej je trditev, da je člen 327 PDEU kršen, prav tako neutemeljena.

86

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba četrti tožbeni razlog, ki sta ga tožeči stranki navedli v utemeljitev tožb, in sicer o kršitvi člena 20(1) PEU ter členov 118 PDEU, 326 PDEU in 327 PDEU, zavrniti.

87

Kraljevina Španija poudarja, da je sodni sistem Unije sestavljen iz celovitega sistema pravnih sredstev in postopkov, namenjenega zagotavljanju nadzora zakonitosti aktov njenih institucij. Svet naj bi z odobritvijo okrepljenega sodelovanja, ne da bi bilo pri tem natančneje opredeljeno, kakšen sodni sistem je predviden, kršil ta sistem. Čeprav sicer ni nujno, da se v vsakem sekundarnem aktu vzpostavi lasten sodni sistem, Kraljevina Španija meni, da bi bilo vseeno treba v aktu, s katerim je odobrena uvedba nove evropske pravice intelektualne lastnine, opredeliti upoštevni sodni sistem.

88

Svet in intervenienti, ki ga podpirajo, navajajo, da je Sodišče v točki 62 mnenja 1/09 z dne 8. marca 2011 (ZOdl., str. I-1137), pojasnilo, da člen 262 PDEU določa le možnost, da se uvede posebno pravno sredstvo za spore, ki se nanašajo na uporabo aktov Unije, ki uvajajo evropske pravice intelektualne lastnine, ne zahteva pa vzpostavitve posebnega sodnega okvira. Nikakor pa naj ne bi bilo nujno, da sklep o odobritvi okrepljenega sodelovanja vsebuje pojasnila o podrobnih pravilih sodnega sistema, ki bo vzpostavljen v okviru tega sodelovanja.

89

Svet je okrepljeno sodelovanje, na katerega se nanašata obravnavani tožbi, odobril na podlagi člena 329(1) PDEU, in sicer na predlog Komisije in po odobritvi Parlamenta.

90

Predlog Komisije pa je temeljil na zahtevah držav članic, ki so želele vzpostaviti okrepljeno sodelovanje. V teh zahtevah so morali biti v skladu z navedenim členom 329(1) opredeljeni „področje uporabe in cilji predlaganega okrepljenega sodelovanja“.

91

Iz spisa je razvidno, da so navedene zahteve in predlog Komisije vsebovali take opredelitve. Te so bile povzete v izpodbijanem sklepu, zlasti v uvodnih izjavah 6 in 7.

92

Svetu v izpodbijanem sklepu ni bilo treba navesti dodatnih podatkov glede morebitne vsebine ureditve, ki bi jo sprejele udeleženke zadevnega okrepljenega sodelovanja. Edini namen tega sklepa je bil namreč dovoliti državam članicam, ki so vložile zahteve, da tako sodelujejo. Naloga teh pa je bila, da nato z uporabo institucij v skladu z določbami člena 20 PEU in členov od 326 PDEU do 334 PDEU uvedejo enotni patent in določijo pravila o njih, vključno s posebnimi pravili na sodnem področju.

93

Torej je treba tudi peti tožbeni razlog zavrniti.

94

Ker ni mogoče sprejeti nobenega tožbenega razloga, ki sta ga Kraljevina Španija in Italijanska republika navedli v utemeljitev tožb, je treba tožbi zavrniti.

95

V skladu s členom 138(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Svet predlagal, naj se plačilo stroškov naloži Kraljevini Španiji in Italijanski republiki, in ker ti s tožbenimi razlogi nista uspeli, je treba odločiti, da ti državi članici poleg svojih stroškov nosita tudi stroške Sveta v zadevi C-274/11 in v zadevi C-295/11.

96

V skladu s členom 140(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: