1. 

Ali pravo Unije nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa, da se družbi in njenim organom ob prekoračitvi roka, določenega za objavo računovodskih listin družb, brez predhodnega poziva in brez možnosti predhodne predložitve pripomb takoj naloži denarna kazen, in ki ob nadaljnji zamudi zahteva takojšnjo naložitev nadaljnjih kazni? To je v bistvu vprašanje, ki ga zastavlja Oberlandesgericht iz Innsbrucka (Avstrija) v svojem predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

2. 

Predložitveno sodišče zlasti prosi Sodišče, naj preveri, ali je taka zakonodaja, ki je bila pred kratkim sprejeta v Avstriji, združljiva po eni strani s svobodo ustanavljanja iz členov 49 PDEU in 54 PDEU in z določbami v zvezi s kaznimi za neobjavo računovodskih listin, ki jih določajo direktive Unije na področju družb, ter po drugi pa z načeli učinkovitega sodnega varstva, spoštovanja pravice do obrambe in ne bis in idem, ki jih določajo različne določbe Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP).

3. 

Kljub relativno manjšemu pomenu vprašanja, ki je predmet spora o glavni stvari, mora Sodišče v obravnavani zadevi zavzeti stališče o vprašanjih prava Unije, ki so vse prej kot zanemarljiva.

4.

Člen 6 Prve direktive na področju družb, in sicer Direktive 68/151/EGS ( 2 ), ki je po njeni razveljavitvi postal člen 7 Direktive 2009/101/ES ( 3 ), določa:

„Države članice predvidijo ustrezne kazni vsaj v primeru:

5.

Člen 60a Četrte direktive na področju družb, in sicer Direktive 78/660/EGS ( 4 ), določa, da „[d]ržave članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev njihovega izvajanja. Predvidene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne“.

6.

Enajsta direktive na področju družb, in sicer Direktiva 89/666/EGS ( 5 ), v členu 1(1) določa:

„Dokumenti in podatki o podružnici, odprti v državi članici s strani družbe, za katero velja zakonodaja druge države članice in za katero se uporablja Direktiva 68/151/EGS, se razkrijejo na podlagi zakonodaje države članice podružnice v skladu s členom 3 navedene direktive.“

7.

V skladu s členom 12 te direktive „[d]ržave članice predvidijo ustrezne sankcije, če niso razkrite zadeve, določene v člen[u] 1 […]“

8.

Pravni zastopniki kapitalskih družb morajo v skladu s členom 277(1) Unternehmensgesetzbuch (avstrijski zakon o podjetništvu, v nadaljevanju: UGB) pri sodišču, pristojnem za vodenje registra družb, ki imajo sedež v kraju pod njegovo jurisdikcijo, po obravnavi na generalni skupščini, v vsakem primeru pa najpozneje devet mesecev po datumu bilance stanja, predložiti letne računovodske izkaze, letna poročila in nekatere druge listine družbe.

9.

Člen 280a UGB, naslovljen „Objave podružnic tujih kapitalskih družb“, določa, da morajo zastopniki podružnic tujih kapitalskih družb v skladu s členom 277 UGB v nemškem jeziku objaviti računovodske listine, pripravljene, revidirane in razkrite v skladu z pravom, ki se uporablja na glavnem sedežu družbe ( 6 ).

10.

Člen 283 UGB, naslovljen „Denarne kazni“, določa posledice neizpolnjevanja zgoraj navedenih obveznosti objave. Leta 2011 je bil spremenjen (v nadaljevanju: reforma iz leta 2011) ( 7 ).

11.

V skladu s prvim odstavkom te določbe, kakor je bila spremenjena, morajo člani uprave ali stečajni upravitelji upoštevati člen 277 UGB, v primeru podružnice tuje kapitalske družbe pa morajo osebe, pooblaščene za njeno zastopanje, upoštevati člen 280a UGB, sicer jim sodišče naloži plačilo denarne kazni v višini od 700 EUR do 3600 EUR. Ta denarna kazen se naloži po izteku roka za objavo in se ponovno naloži ob nadaljnji vsakokratni dvomesečni zamudi, dokler navedeni organi ne izpolnijo svojih obveznosti.

12.

Odstavka 2 in 3 člena 283 UGB določata postopek za naložitev denarne kazni, ki poteka v dveh stopnjah. Na prvi stopnji, ki je določena v odstavku 2 navedenega člena, se, če organi družbe niso izpolnili obveznosti objave do zadnjega dne predpisanega roka, brez kakršnega koli predhodnega postopka z odredbo naloži denarna kazen v višini 700 EUR. Neobstoj postopkov pred naložitvijo prve kazni je novost, ki je bila sprejeta z reformo iz leta 2011 in katere namen je bil spremeniti prakso, ki so jo vzpostavila avstrijska sodišča med veljavnostjo predhodne ureditve, da se družbam, ki niso izpolnile zahtev, pred naložitvijo kazni pošlje poziv ( 8 ).

13.

Prav tako je na podlagi odstavka 2 člena 283 UGB od naložitve denarne kazni mogoče odstopiti le, če zadevni organ očitno ni mogel pravočasno izpolniti obveznosti objave zaradi nepredvidljivega ali neizogibnega dogodka. V tem primeru se sprejetje odredbe lahko odloži za največ štiri tedne. Zadevni organ lahko v štirinajstih dneh vloži ugovor zoper odredbo o naložitvi denarne kazni in navede razloge, zakaj ni izpolnil obveznosti. Brez ugovora postane odredba dokončna. Če je ugovor prepozen ali neutemeljen, se zavrne z odredbo. Lahko pa se dovoli vrnitev v prejšnje stanje.

14.

Odstavek 3 člena 283 UGB določa morebitno drugo stopnjo postopka za naložitev denarne kazni. V skladu s tem odstavkom se zaradi pravočasno vloženega in utemeljenega ugovora zoper odredbo o naložitvi denarne kazni iz odstavka 2 ta odredba ne sme izvršiti in se uvede redni postopek. Ta postopek se lahko konča z ustavitvijo postopka ali z naložitvijo denarne kazni v višini od 700 EUR do 3600 EUR. Zadevni organ družbe ima možnost vložiti pravno sredstvo zoper naložitev denarne kazni v rednem postopku.

15.

Če objava še vedno ni opravljena v dveh mesecih po preteku zadnjega dne roka za objavo, ki je določen v členu 277 UGB in omenjen v točki 8 zgoraj, odstavek 4 člena 283 UGB določa, da se z odredbo naloži nadaljnja denarna kazen v višini 700 EU; kazen se ponovno naloži ob nadaljnji vsakokratni dvomesečni zamudi ob neizpolnitvi obveznosti objave. Člen 283(5) UGB določa, da se za podjetja, ki so v skladu z merili iz istega UGB opredeljena kot srednja ali velika podjetja, denarne kazni iz odstavka 3 in kazni, ki se vsakokrat naložijo v primeru nadaljnjega neizpolnjevanja obveznosti, ustrezno tri- do šestkrat povečajo.

16.

Poleg tega se v skladu z odstavkom 7 člena 283 UGB obveznosti pravnih zastopnikov na podlagi členov 277 in 280a uporabljajo tudi za družbo. Če družba ne izpolnjuje teh obveznosti prek svojih organov, se ji mora hkrati naložiti plačilo denarne kazni.

17.

Družba Texdata Software GmbH (v nadaljevanju: Texdata) je družba z omejeno odgovornostjo s sedežem v Karlsruheju v Nemčiji in opravlja dejavnosti zasnove in trženja programske opreme. V Avstriji opravlja dejavnosti prek podružnice, ki je od 4. marca 2008 kot tuja družba vpisana v avstrijski register družb.

18.

Z odredbo z dne 5. maja 2011 je Landesgericht Innsbruck (sodišče v Innsbrucku) na podlagi člena 283(2) UGB, kakor je bil spremenjen leta 2011, družbi Texdata naložilo denarni kazni, vsako v višini 700 EUR, ker letnih računovodskih izkazov na dan 31. decembra 2008 in 31. decembra 2009 ni predložila do določenega roka, to je, kot navaja predložitveno sodišče, do 28. februarja 2011.

19.

Družba Texdata je 23. maja 2011 pri Landesgericht pravočasno vložila ugovora, v katerih je uveljavljala, da naložitev denarnih kazni brez predhodnega poziva ali opozorila ni bila dopustna in da so se smeli v vsakem primeru predložiti samo letni računovodski izkazi, ki so že bili objavljeni pri Amtsgericht Karlsruhe (okrožno sodišče v Karlsruheju), ki so na voljo prek elektronskega pravosodja.

20.

Istega dne je družba Texdata pri Landesgericht vložila tudi oba navedena letna računovodska izkaza.

21.

S sklepoma z dne 25. maja 2011 je Landesgericht izreklo, da se na podlagi pravočasnih ugovorov navedeni odredbi o naložitvi denarne kazni razveljavita, in v okviru rednega postopka na podlagi člena 283(3) in (7) UGB družbi ponovno naložilo denarni kazni v višini vsaka po 700 EUR, ker letnih računovodskih izkazov ni predložila pravočasno.

22.

Predložitveno sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu družbe Texdata zoper navedena sklepa, si zastavlja vprašanje, ali je obravnavana nacionalna zakonodaja, kakor je bila spremenjena leta 2011, združljiva s pravom Unije, zato je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali pravo Unije v veljavni različici, zlasti

nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki ob prekoračitvi zakonsko določenega devetmesečnega roka za pripravo in objavo letnih računovodskih izkazov [pri] pristojne[mu] sodišč[u], ki vodi register družb (registrskega) sodišča,

zahteva, da registrsko sodišče družbi in vsakemu od organov, pooblaščenih za zastopanje, če ni nasprotnih dokazov, takoj naloži minimalno denarno kazen 700 EUR, ob domnevi, da so družba in njeni organi krivdno opustili objavo, in ob nadaljnji vsakokratni dvomesečni zamudi zahteva, da se družbi in vsakemu od organov, pooblaščenih za zastopanje, tudi če ni nasprotnih dokazov, takoj naložijo nadaljnje minimalne denarne kazni 700 EUR, ob domnevi, da so družba in njeni organi krivdno opustili objavo?“

23.

Predložitveni sklep je v sodno tajništvo prispel 10. avgusta 2011. Pisna stališča so predložile družba Texdata, avstrijska vlada, vlada Združenega kraljestva in Evropska komisija.

24.

Obravnave 27. novembra 2012 so se udeležile družba Texdata, avstrijska vlada in Komisija.

25.

Predhodno je treba analizirati trditve v zvezi z nedopustnostjo predloga za sprejetje predhodne odločbe.

26.

Avstrijska vlada v zvezi s tem opozarja na vrsto napak pri predstavitvi nacionalnih predpisov v predložitvenem sklepu in trdi, da predložitveno sodišče ni predstavilo teh predpisov tako, da bi Sodišču omogočilo podati uporaben, ne le hipotetičen odgovor.

27.

Glede tega pa je treba opozoriti, da je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da postopek predhodnega odločanja, kot je določen v členu 267 PDEU, ni namenjen razlagi nacionalnih zakonskih in drugih predpisov, zato morebitne nenatančnosti opisa spornih nacionalnih določb, ki jih nacionalno sodišče navede v predložitvenem sklepu, Sodišču ne morejo odvzeti pristojnosti odgovoriti na vprašanje, ki mu ga je v predhodno odločanje predložilo navedeno sodišče. ( 10 ) V obravnavanem primeru menim, da ima Sodišče na podlagi informacij v predložitvenem sklepu na voljo dovolj dejanskih in pravnih elementov, da lahko poda uporabne odgovore na zastavljena vprašanja.

28.

Vlada Združenega kraljestva, ki ni formalno uveljavljala ugovora nedopustnosti, meni, da ni jasno, zakaj se novi postopek, predviden v členu 283 UGB po reformi iz leta 2011, uporablja retroaktivno za obveznost predložitve računovodskih izkazov za poslovni leti 2008 in 2009.

29.

Glede tega je iz sodne prakse razvidno, da se Sodišču ni treba izreči o razlagi in uporabi nacionalnih določb ali ugotavljati dejstev, upoštevnih za rešitev spora o glavni stvari. Naloga Sodišča je namreč, da v okviru porazdelitve pristojnosti med sodišči Unije in nacionalnimi sodišči upošteva dejanski in pravni okvir, v zvezi s katerim se zastavlja vprašanje za predhodno odločanje, kot je opredeljeno v predložitvenem sklepu. ( 11 ) Sodišče je tudi izjavilo, da je določitev nacionalne zakonodaje, ki se uporablja ratione temporis, vprašanje o razlagi nacionalnega prava, ki ne spada v pristojnost Sodišča, ki odloča o predlogu za sprejetje predhodne odločbe. ( 12 )

30.

Po mojem mnenju je treba vprašanje za predhodno odločanje na podlagi zgoraj navedenega šteti za dopustno.

31.

V prvem in petem delu vprašanja za predhodno odločanje, ki ju je treba po mojem mnenju preučiti skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba svobodo ustanavljanja iz členov 49 PDEU in 54 PDEU ter določbe iz člena 6 Prve direktive 68/151/EGS, člena 60a Četrte direktive 78/660/EGS in člena 38(6) Sedme direktive 83/349/EGS razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji v zvezi s sistemom kazni za neizpolnitev obveznosti objave računovodskih listin kapitalskih družb, kot jo predvideva UGB v različici, ki je bila spremenjena leta 2011 in je opisana v točkah od 10 do 16 zgoraj.

32.

Predložitveno sodišče se zlasti sprašuje, ali cilja objave letnih računovodskih izkazov ni mogoče doseči enako učinkovito z manj „drastičnim“ postopkom, kakor ga je uvedla reforma iz leta 2011, na primer s postopkom, ki je veljal pred reformo. ( 13 ) Novi sistem naj bi namreč tujim družbam nalagal odvečne stroške in bremena, ker se morajo za varstvo pravic, ki jim pripadajo na podlagi svobode ustanavljanja, obrniti na pravnika, čeprav bi lahko za pojasnitev, ali so take družbe že objavile ustrezne računovodske listine, torej pri sodišču v kraju glavnega sedeža objavljene bilance stanja, poizvedovali pri tem tujem sodišču ali na glavnem sedežu same družbe.

33.

Najprej je treba ugotoviti, da se obveznost objave letnih računovodskih izkazov in ustrezni sistem kazni, predviden v nacionalni zakonodaji, ki je predmet obravnave v postopku v glavni stvari, uporablja za družbo Texdata, ker ta družba, ki je nemška kapitalska družba, opravlja dejavnosti v Avstriji prek podružnice, ki je v navedeni državi registrirana kot tuja podružnica kapitalske družbe. V tej zvezi menim, v skladu z navedbami vlade Združenega kraljestva, da za analizo te zadeve ni pomembna le Sedma direktiva 83/349/EGS o konsolidiranih računovodskih izkazih, ki jo navaja predložitveno sodišče in ki se uporablja za skupine družb, sestavljene iz matične družbe in hčerinskih družb, ki so ločene pravne osebe ( 14 ), ampak tudi Enajsta direktiva 89/666/EGS o razkritju podružnic kapitalskih družb. Poleg tega je, kot je že navedeno v točki 4, Prvo direktivo 68/151/EGS, na katero se sklicuje predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, že razveljavila in nadomestila Direktiva 2009/101/ES.

34.

V zvezi s tem je treba spomniti, da okoliščina, da je nacionalno sodišče oblikovalo vprašanje za predhodno odločanje formalno tako, da se je sklicevalo na nekatere določbe prava Unije, ni ovira za to, da Sodišče nacionalnemu sodišču predloži vse elemente razlage, ki so lahko uporabni pri sojenju v zadevi, o kateri odloča, ne glede na to, ali jih ta v vprašanjih navaja ali ne. Glede tega mora Sodišče iz vseh dejstev in dokazov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, zbrati elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti, upoštevajoč predmet spora. ( 15 )

35.

Glede na dejanske okoliščine spora o glavni stvari in avstrijsko zakonodajo, ki se uporablja, bo torej moralo Sodišče poleg razlage členov 49 PDEU in 54 PDEU podati tudi razlago Direktive 2009/101/ES, Četrte direktive 78/660/EGS in Enajste direktive 89/666/EGS.

36.

Zgoraj navedene direktive spadajo med dopolnilne ukrepe, ki jih je zakonodajalec Unije sprejel, da bi olajšal uresničevanje svobode ustanavljanja. V njih so vse določbe za izvajanje člena 50(2)(g) PDEU ( 16 ) in določbe Splošnega programa za preprečevanje omejevanja svobode ustanavljanja, ki ga je Svet sprejel 18. decembra 1961 ( 17 ), ki predvidevajo usklajevanje jamstev, ki jih države članic zahtevajo od družb za varstvo interesov tako družbenikov kot tretjih oseb. Navedena jamstva obsegajo obveznost javne objave nekaterih pomembnih informacij v zvezi s samimi družbami. S tega vidika so torej v zgoraj navedenih direktivah predvidene določbe, namenjene usklajevanju nacionalnih zakonodaj o objavi pomembnih informacij o družbah. ( 18 )

37.

Iz nekaterih uvodnih izjav navedenih direktiv je razvidno, da je varstvo interesov tretjih oseb glavni cilj usklajevanja nacionalnih zakonodaj v zvezi z objavo. Obveznost objave je namreč za družbe določena, da bi se tretjim osebam, ki sodelujejo ali nameravajo sodelovati z družbo, omogočilo, da se seznanijo s temeljnimi listinami družbe in nekaterimi informacijami v zvezi z njo ter zlasti s splošnimi podatki o osebah, ki so pooblaščene za zastopanje in sprejemanje obveznosti v imenu družbe. ( 19 )

38.

Sodišče je imelo poleg tega že priložnost ugotoviti, da ima objava letnih računovodskih izkazov kapitalskih družb temeljno vlogo za varstvo tretjih oseb ( 20 ) in da je namen objave zlasti obveščati tiste, ki ne poznajo in ne morejo dovolj dobro poznati računovodskega in finančnega stanja družbe. ( 21 ) Poseben cilj je omogočiti tem tretjim osebam, da presodijo, ali je primerno vzpostaviti ali ohraniti kakršen koli pravni odnos z družbo. ( 22 )

39.

Ker je uporaba pravnega predpisa neposredno povezana z obstojem sistema prisilnih ukrepov za zagotovitev njegovega spoštovanja, se zakonodajalec Unije ni omejil na to, da bi državam članicam naložil sprejetje potrebnih ukrepov, s tem da je za družbe uvedel obveznost objave, zlasti v zvezi z računovodskimi listinami, ampak jim je naložil, naj predpišejo „ustrezne kazni“ ob nespoštovanju teh obveznosti. ( 23 )

40.

Zato je treba ugotoviti, da sta določitev obveznosti z nacionalno zakonodajo, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari, da morajo družbe in podružnice tujih kapitalskih družb objaviti računovodske listine in druge dokumente iz člena 277(1) in člena 280a UGB, ter določitev kazni za neobjavo takih dokumentov v skladu z zgoraj navedenimi direktivami.

41.

Zastavlja pa se vprašanje, ki ga navaja predložitveno sodišče, ali je ta sistem kazni primeren in sorazmeren.

42.

Glede tega je Sodišče presodilo, da je lahko za pojasnitev obsega zahteve po ustreznosti kazni, določenih za neizpolnjevanje obveznosti objave, uporabna ustaljena sodna praksa Sodišča v zvezi z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU, iz katerega izhaja enaka zahteva. V skladu s to sodno prakso morajo države članice, čeprav jim je pridržana izbira sankcij, predvsem zagotoviti, da so kršitve prava Unije kaznovane pod vsebinskimi in postopkovnimi pogoji, ki so podobni tistim, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnega prava, ki so podobne narave in teže, pri čemer morajo biti sankcije v vsakem primeru učinkovite, sorazmerne in odvračilne. ( 24 )

43.

Omeniti je treba tudi, da direktive, čeprav predvidevajo, da države članice sprejmejo ustrezne kazni, ne vsebujejo natančnih določb o določitvi takih nacionalnih kazni in zlasti ne določajo nobenega izrecnega merila za ocenjevanje njihove sorazmernosti.

44.

V skladu z ustaljeno sodno prakso pa so države članice, kadar ne obstaja usklajena zakonodaja Unije glede sankcij, ki veljajo ob nespoštovanju pogojev, določenih s sistemom, uvedenim s to zakonodajo, pristojne izbrati sankcijo, ki se jim zdi primerna. Vendar morajo države članice to pristojnost izvajati v skladu s pravom Unije in njegovimi temeljnimi načeli, torej v skladu z načelom sorazmernosti. ( 25 )

45.

Tako v obravnavanem primeru kazni, ki jih dovoljuje nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari, ne smejo presegati tega, kar je primerno in potrebno za uresničitev ciljev, ki jim legitimno uresničuje zadevna zakonodaja, pri čemer se pri več primernih ukrepih izbere najmanj zavezujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne s cilji, ki se uresničujejo. ( 26 )

46.

Razume se, da je v okviru predhodnega odločanja predložitveno sodišče dolžno preveriti, ali so nacionalni ukrepi v skladu s pravom Unije in zlasti z načelom sorazmernosti, Sodišče pa je pristojno le, da predložitvenemu sodišču posreduje vse ustrezne elemente razlage prava Unije, ki mu lahko omogočijo, da presodi o tej skladnosti. ( 27 ) Navedeno sodišče, ki je edino pristojno za razlago nacionalnega prava, bo moralo torej odločiti, ali sistem kazni, predviden v nacionalni zakonodaji, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, izpolnjuje zahteve glede učinkovitosti, sorazmernosti in odvračilnosti, zlasti pa, ali v primeru kršitve obveznosti objave ne postavlja formalno tujih družb v slabši položaj v primerjavi z avstrijskimi. ( 28 ) Pri presoji te skladnosti pa mora predložitveno sodišče upoštevati elemente razlage, ki mu jih bo posredovalo Sodišče.

47.

V tej zvezi je treba, prvič, obravnavati zgoraj navedeni temeljni cilj varstva tretjih oseb, ki sodelujejo z družbo, ki si ga morajo poleg tega, da ga vsebujejo predpisi Unije, prizadevati doseči tudi nacionalni predpisi na področju objave. V zvezi s tem moram zlasti ugotoviti, da iz pojasnil k vladnemu predlogu zakona, s katerim je bila uvedena reforma iz leta 2011, izhaja, da je v Avstriji v času, ko je veljal prejšnji sistem, manj kot polovica podjetij, za katera je veljala obveznost objave, to obveznost izpolnjevala pravočasno. ( 29 ) Že samo ta podatek po mojem mnenju lahko izkaže, da prejšnji sistem ( 30 ), na katerega se sklicuje predložitveno sodišče pri utemeljitvi nekaterih dvomov glede sorazmernosti novega sistema kazni, ni bil primeren, da bi zagotovil, da bi družbe spoštovale obveznost objave računovodskih listin, ki je zanje veljala, zato ni bil skladen z zahtevami učinkovitosti in odvračilnosti niti z zgoraj navedenim temeljnim ciljem varstva tretjih oseb iz direktiv. Iz navedenih pojasnil k vladnemu predlogu zakona in iz izrecnih izjav avstrijske vlade na obravnavi je razvidno, da je bila reforma, zlasti pa določba, ki je uvedla samodejno denarno kazen v višini najmanj 700 EUR, sprejeta prav z namenom zagotoviti učinkovitejše in hitrejše izpolnjevanje obveznosti objave s strani družb, za katere te obveznosti veljajo, ta cilj pa je bil v skladu s pojasnili avstrijske vlade na isti obravnavi dosežen, saj se je znatno povečal delež družb, ki po uvedbi reforme iz leta 2011 pravočasno izpolnjujejo obveznosti objave.

48.

Drugič, treba je opozoriti, da je iz pripomb Komisije očitno, da denarna kazen v višini najmanj 700 EUR zaradi neizpolnitve obveznosti objave, ki velja za kapitalske družbe, ustreza približno povprečju zneskov denarnih kazni, ki so v državah članicah predvidene za take kršitve, in da lahko v nekaterih državah članicah take minimalne denarne kazni znašajo tudi do 1500 EUR. Določitev minimalne kazni v tem znesku po mojem mnenju ne presega tega, kar je primerno in potrebno za uresničitev temeljnega cilja obravnavane zakonodaje, ki je naveden v točkah 37 in 38 zgoraj.

49.

Poleg tega, brez poseganja v preudarke v zvezi načelom ne bis in idem v nadaljevanju, z zastavljenimi cilji ni nesorazmerna niti določitev, da se ob nadaljnji vsakokratni dvomesečni zamudi kazen ponovno naloži. Gre namreč za ukrep, namenjen spodbujanju družb, za katere naložitev denarne kazni ni dovolj odvračilen dejavnik, da bi dosledno spoštovale obveznost objave, ki jim je naložena.

50.

Tretjič, treba je opozoriti, da obravnavana zakonodaja predvideva rok objave devet mesecev od datuma bilance stanja. Ta rok je razen v izjemnih primerih po mojem mnenju dovolj dolg, da družbi omogoči izpolnitev obveznosti priprave in objave letnih računovodskih izkazov. Poleg tega bi bil v primeru še daljšega roka za objavo računovodskih izkazov za preteklo poslovno leto ogrožen sam cilj, ki ga želi doseči obveznost objave, in sicer varstvo tretjih oseb, saj bi tvegali, da bodo podatki o stanju družbe, do katerih bi imele tretje osebe dostop, že prestari, da bi lahko bili pravilni in ustrezni glede na stvarni položaj družbe.

51.

Četrtič, treba je tudi ugotoviti, da imajo družba in njeni organi v vsakem primeru možnost, da odredbi o naložitvi denarne kazni ugovarjajo in navedejo razloge, ki utemeljujejo neizpolnitev obveznosti objave, ki velja zanje.

52.

Petič, v zvezi z zahtevami, ki jih določa sodna praksa iz točke 42 zgoraj, je treba opozoriti, da nacionalna zakonodaja z vsebinskega in postopkovnega vidika predvideva popolnoma enak sistem kazni za avstrijske družbe kot za podružnice tujih družb.

53.

Na podlagi vsega zgoraj navedenega menim, da nacionalna zakonodaja, kakršna se uporablja v postopku v glavni stvari, ne presega tega, kar je primerno in potrebno za uresničitev ciljev, ki jim legitimno sledi zakonodaja, ki za družbe določa obveznost objave.

54.

V zvezi z vprašanjem, ali je taka zakonodaja skladna s členoma 49 PDEU in 54 PDEU, je treba preučiti, ali gre za ukrep, ki v Avstriji pomeni oviro svobodi ustanavljanja družbe, registrirane v skladu z zakonodajo druge države članice, z odprtjem podružnice. ( 31 )

55.

Glede tega je iz zgoraj navedenega zlasti razvidno, da so kazni, kakršne določa zakonodaja, ki se uporablja v postopku v glavni stvari za neizpolnitev obveznosti objave, primerne in skladne s pravom Unije. Treba je torej opozoriti, da je naložitev takih kazni odvisna izključno od tega, ali družba krši navedene zakonske obveznosti objave, ki jih določa pravo Unije. Kot je pravilno ugotovila Komisija, se torej lahko te pravne posledice, ki jih predvideva obravnavana nacionalna zakonodaja, uporabijo le v primeru, če družba ali njeni organi ne ravnajo skladno z zakonom.

56.

Poleg tega sem že opozoril, da se zakonodaja v zvezi z naložitvijo kazni zaradi neizpolnitve obveznosti objave uporablja brez razlikovanja za avstrijske družbe in družbe drugih držav članic, ki so v Avstriji registrirane z odprtjem podružnice. Poleg tega morajo slednje v skladu s členom 280a UGB in v skladu z določbami Enajste direktive 89/666/EGS objaviti samo „računovodske listine, pripravljene, revidirane in razkrite v skladu z pravom, ki se uporablja na glavnem sedežu družbe“. ( 32 )

57.

Prav glede na te preudarke bi lahko odgovorili na dvome, ki jih izraža predložitveno sodišče in so povzeti v točki 32, v zvezi z dejstvom, da naj bi novi sistem kazni nalagal dodatna bremena tujim družbam, ker potrebujejo za varstvo svojih pravic iz svobode ustanavljanja pomoč odvetnika. Dejansko so taka bremena vse prej kot potrebna, vendar so odvisna izključno od tega, ali zadevna družba izpolnjuje zakonske obveznosti. Poleg tega ne zadevajo samo tujih družb, ampak tudi avstrijske.

58.

Kar pa zadeva možnost, ki jo omenja predložitveno sodišče, da bi se opravile poizvedbe pri sodišču sedeža tuje glavne poslovne enote, ugotavljam, da v skladu z Enajsto direktivo 89/666/EGS dejstvo, da je matična družba izpolnila obveznost objave v državi članici, v kateri je registrirana, ne zadostuje, da bi bila izpolnjena tudi obveznost podružnice. Poleg tega nacionalnemu sodišču ni mogoče naložiti, naj opravlja take poizvedbe pri sodiščih drugih držav članic, ki bi bile verjetno zelo drage vsaj s časovnega vidika, ker je v državi članici poslovanja podružnice določena pravna obveznost objave družbenih dokumentov, katere namen je varstvo tretjih oseb v poslovanju z navedeno podružnico. Tudi dejstvo, da so take računovodske listine na voljo na spletu v jeziku države članice sedeža matične družbe, ki je lahko drugačen od jezika države, v kateri posluje podružnica, ni primerno, da bi upravičilo neizpolnitev obveznosti objave v državi članici, v kateri je registrirana podružnica.

59.

Glede na navedeno menim, da zakonodaja, ki v okoliščinah, kakršne so podane v obravnavani zadevi, v skladu z veljavnim pravom Unije določa ustrezne kazni za neizpolnitev obveznosti objave letnih računovodskih izkazov in drugih pomembnih dokumentov družbe, ne postavlja družb drugih držav članic v položaj, ki bi bil dejansko in pravno manj ugoden od položaja družb države članice registracije, ( 33 ) in ne pomeni omejitve svobode ustanavljanja, ker ne prepoveduje in ne omejuje uresničevanja take svoboščine, niti ta zaradi tega ni manj privlačna.

60.

Predložitveno sodišče v drugem, tretjem in četrtem delu vprašanja za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba splošna načela učinkovitega sodnega varstva, spoštovanja pravice do obrambe in ne bis in idem, kot so določena v Listini in EKČP, razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji v zvezi s sistemom kazni za neizpolnitev obveznosti objave računovodskih listin kapitalskih družb, kot jo UGB določa v različici, ki je bila spremenjena leta 2011 in je opisana v točkah od 10 do 16.

61.

Sodišče je tri načela, ki jih navaja predložitveno sodišče, priznalo kot splošna načela prava Unije. Zdaj so določena v več določbah Listine (tudi v EKČP) in so že pridobila status temeljnih pravic Unije.

62.

Natančneje, načelo učinkovitega sodnega varstva je v skladu z ustaljeno sodno prakso splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic. ( 34 ) Določeno je v členih 6 in 13 EKČP, potrjeno pa v členu 47 Listine.

63.

Sodišče je načelo spoštovanja pravic do obrambe v vseh postopkih, ki lahko privedejo do sankcij, že večkrat opredelilo kot temeljno načelo prava Skupnosti. ( 35 ) Določeno je v členu 6(3) EKČP, kodificirano pa je bilo v členih 41(2)(a) in 48(2) Listine.

64.

Sodišče je kot temeljno pravno načelo priznalo tudi prepoved dvojnega kaznovanja oziroma dvojnega preganjanja zaradi istega dejanja (načelo ne bis in idem). ( 36 ) Izrecno je določeno v členu 4 Protokola št. 7 k EKČP in v členu 50 Listine.

65.

S sklicevanjem predložitvenega sodišča na ta načela in ustrezne določbe Listine se zastavljata predhodni vprašanji, ki sta bili na obravnavi obširno obravnavani. Prvo je vprašanje, ki ga je zastavila avstrijska vlada v svojih pisnih pripombah in na obravnavi, ali se določbe Listine uporabljajo v zadevi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari. Drugo vprašanje, ki ga izrecno obravnava predložitveno sodišče, zadeva morebitno kazensko naravo sistema kazni, ki ga določa obravnavana nacionalna zakonodaja. Če bi bil namreč tak sistem opredeljen kot kazenski, bi to vplivalo na uporabo zgoraj navedenih načel.

66.

Listina se v skladu z njenim členom 51(1) „[uporablja] za države članice […] samo, ko izvajajo pravo Unije“.

67.

Avstrijska vlada opozarja, da pravo Unije, čeprav morajo države članice na podlagi zgoraj navedenih direktiv določiti ustrezne kazni za kršitve obveznosti objave, ne ureja podrobno ne postopka za plačilo denarne kazni ne postopka s pravnimi sredstvi. Ker so za postopkovno pravo pristojne države članice, se Listina načeloma ne uporablja v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari.

68.

V tej zvezi moram ugotoviti, da je v državah članicah razlaga pojma „ko izvajajo pravo Unije“ in s tem tudi področje uporabe Listine vprašanje, ki je bilo v zadnjem času predmet obširnih razprav v teoriji in še posebej med generalnimi pravobranilci. ( 37 )

69.

Tudi če se ne zadržim pri možnih bolj ali manj restriktivnih razlagah člena 51(1) Listine in s tem pri možnih različnih področjih njene uporabe, vseeno ugotavljam, da se v obravnavani zadevi na pravo Unije neposredno ne nanašajo le obveznosti objave, za katero je določen sistem kazni, ki je predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe, temveč tudi same kazni, določene v nacionalni zakonodaji, neposredno izvajajo pravo Unije, zlasti določbe Prve direktive, Četrte direktive in Enajste direktive 89/666/EGS, ki določajo, da morajo države članice predvideti ustrezne kazni, da zagotovijo spoštovanje navedenih obveznosti objave. ( 38 ) Nacionalna zakonodaja vsebuje torej posebne določbe, ki urejajo postopke uporabe – vključno s postopkom s pravnimi sredstvi – kazni, ki jih izrecno določa pravo Unije.

70.

V takem primeru okoliščina, ki jo izpostavlja avstrijska vlada, da je pravo Unije nalogo določiti postopkovno ureditev za določitev takih kazni prepustilo notranji pravni ureditvi držav članic, po mojem mnenju ne vpliva na dejstvo, da je obravnavana država članica s sprejetjem nacionalne zakonodaje, kakršna se uporablja v postopku v glavni stvari, izvajala pravo Unije. Ko namreč države članice, kakor v obravnavanem primeru, sprejemajo posebne določbe, namenjene prenosu sistema kazni, ki je izrecno predviden v pravu Unije, v nacionalno pravo, in se torej nacionalni predpisi neposredno nanašajo na pravo Unije, procesna avtonomija, ki je priznana državam članicam, nikakor ne pomeni, da s tem ne izvajajo tega prava. ( 39 )

71.

Glede na zgoraj navedeno zato menim, da je treba določbe Listine uporabiti v obravnavani zadevi.

72.

Predložitveno sodišče meni, da je v prevladujoči avstrijski sodni praksi in teoriji zastopano mnenje, da je sistem kazni, predviden v členu 283 UGB, hkrati prisilen in represiven ter zato vsebuje elemente kazenske narave. ( 40 ) Temu mnenju pa nasprotujeta Komisija in vlada Združenega kraljestva.

73.

Merila, ki jih je treba upoštevati pri presoji kazenske narave sistema kazni, je mogoče razbrati iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) o razlagi pojmov „kazenska obtožba“, „kazen“ in „kazenski postopek“ iz členov 6 in 7 EKČP ter člena 4(1) Protokola št. 7 k EKČP. ( 41 ) To sodno prakso sedaj Sodišče že izrecno povzema. ( 42 )

74.

V skladu s tem pristopom so pomembna tri merila, ki so po sodbi, v kateri so bila prvič formulirana, imenovana „merila Engel“. ( 43 ) Prvo merilo je pravna opredelitev kršitve v nacionalnem pravnem sistemu, ki se izrecno šteje kot le „izhodišče“. ( 44 ) Drugo merilo je narava kršitve, tretje pa narava in stopnja strogosti predvidene kazni. ( 45 ) Drugo in tretje merilo, ki sta pomembnejši od prvega, sta alternativni in ne nujno kumulativni, kar pa ne izključuje kumulativnega pristopa, če ločena analiza posameznega merila ne omogoča jasnega sklepa. ( 46 )

75.

V obravnavani zadevi v zvezi s prvim merilom, in sicer pravno opredelitvijo kršitve v avstrijskem pravu, ni videti, da bi bila kršitev očitno kazenske narave. Vendar pa ta okoliščina, kot sem že navedel, ni odločilna. ( 47 )

76.

V zvezi z drugim merilom, in sicer naravo kršitve, ESČP preverja več elementov, med katerimi so krog naslovnikov določbe, varovana pravna dobrina in namen kazni. V tej zvezi je treba zlasti opozoriti, da kazni, ki jih člen 283 UGB predvideva za neizpolnitev obveznosti objave, ne veljajo za vse, ampak morajo zagotoviti, da te obveznosti spoštujejo kapitalske družbe in njihovi zastopniki. ( 48 ) Kot je navedeno v točkah 37 in 38 zgoraj, je namen teh obveznosti in ustreznih kazni za njihovo neizpolnitev doseči cilje varstva tretjih oseb v poslovnih odnosih z družbo. Varovana pravna dobrina, in sicer pravica tretjih oseb, da se seznanijo s stanjem družbe, se lahko zaščiti z upravnim ali kazenskim pravom. ( 49 ) V zvezi s ciljem, ki ga želijo doseči kazni, je po mojem mnenju očitno, da ta ni toliko povračilo, ker ne želijo vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred kršitvijo. ( 50 ) Njihov cilj je po mojem mnenju zlasti preventiven, ker so predvidene z namenom zagotoviti spoštovanje obveznosti objave in preprečiti ponavljanje kršitev takih obveznosti. ( 51 ) S tega vidika je treba tudi ugotoviti, da avstrijsko Oberster Gerichtshof v ustaljeni sodni praksi zanika, da bi bil obravnavani sistem kazni represiven, niti po reformi leta 2011. ( 52 ) Poleg tega v tej zadevi obravnavane kazni, v nasprotju s kaznimi, ki so predmet zgoraj navedene sodbe Bonda, v kateri je Sodišče uporabilo „merila Engel“, niso zmanjšanje pomoči, dodeljene na podlagi vloge zainteresirane stranke ( 53 ), ampak vplivajo neposredno na premoženje kaznovane osebe.

77.

Tretje „merilo Engel“ zadeva stopnjo strogosti kazni, predvidene v obravnavani zakonodaji. V skladu s sodno prakso ESČP je treba za določitev navedene stopnje strogosti upoštevati najvišjo kazen, predvideno v pravnih predpisih, ki se uporabljajo. ( 54 ) Višina kazni, ki je samodejno naložena s prvo odredbo, je predvidena v členu 283(2) UGB in je predmet konkretnega vprašanja predložitvenega sodišča, je torej fiksna in znaša 700 EUR. Zato je treba opozoriti, da je stopnja strogosti te kazni precej nizka. ( 55 ) Vendar pa ni nujno, da to velja za nadaljnje kazni, naložene na podlagi člena 283(4) UGB. ( 56 ) V vsakem primeru menim, da obravnavane kazni nimajo posebnih učinkov stigmatizacije. ( 57 )

78.

Glede na zgoraj navedeno menim, da se bo obravnavani sistem kazni, čeprav bi se štelo, da v smislu EKČP spada na kazensko področje, zagotovo razlikoval „od trdnega jedra kazenskega prava“, tako da, kot je pojasnilo samo ESČP, „se kazensko kategorizirana jamstva [iz člena 6 EKČP] ne uporabljajo nujno strogo dosledno“. ( 58 )

79.

Predložitveno sodišče se zlasti sprašuje, ali določbe UGB, kakor je bil spremenjen z reformo iz leta 2011, v zvezi s postopkom za naložitev denarnih kazni zaradi neizpolnitve obveznosti objave računovodskih listin kapitalskih družb tem družbam pretirano otežujejo uresničevanje pravic, ki jih imajo na podlagi svobode ustanavljanja, in so zato v nasprotju z načelom učinkovitega sodnega varstva. Predložitveno sodišče navaja več „strukturnih pomanjkljivosti“ – ki jih bom podrobno preučil v nadaljevanju v točki 87 in naslednjih – zaradi katerih bi lahko bila nacionalna zakonodaja neskladna z načelom učinkovitosti. V zvezi s temi domnevnimi „strukturnimi pomanjkljivostmi“ se predložitveno sodišče tudi sprašuje, ali je obravnavana nacionalna zakonodaja neskladna z načelom spoštovanja pravice do obrambe. Predložitveno sodišče zato sprašuje Sodišče, ali mora odkloniti uporabo nove zakonodaje, ki je bila sprejeta z reformo iz leta 2011.

80.

Glede tega je treba najprej opozoriti, da splošno načelo učinkovitega sodnega varstva iz določb v točki 62 zagotavlja posameznikom možnost, da uveljavljajo pravice, ki so jim podeljene na podlagi prava Unije. ( 59 )

81.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je po eni strani v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU dolžnost nacionalnih sodišč zagotoviti sodno varstvo takih pravic, ( 60 ) po drugi strani pa mora, če na tem področju ne obstaja ureditev na ravni Unije, nacionalna pravna ureditev vsake države članice določiti pristojna sodišča in postopkovna pravila za pravna sredstva, ki zagotavljajo varovanje pravic, ki jih posameznikom daje pravo Unije, ob upoštevanju, da morajo države članice v vsakem primeru zagotoviti učinkovito varstvo takih pravic. ( 61 ) Glede tega je treba opozoriti, da drugi pododstavek člena 19(1) PEU sedaj potrjuje obveznost držav članic, da vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije.

82.

S tega vidika je iz ustaljene sodne prakse tudi razvidno, da postopkovna pravila za pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in ne smejo dejansko onemogočiti ali čezmerno otežiti uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). ( 62 )

83.

Predložitveno sodišče ne navaja nobenega elementa v zvezi z morebitnim nespoštovanjem načela enakovrednosti. Njegovi dvomi zadevajo izključno skladnost nacionalne zakonodaje z načelom učinkovitosti.

84.

Sodišče je, kar zadeva posebej uporabo tega načela, že potrdilo, da je treba vsak primer, v katerem se zastavlja vprašanje, ali neka nacionalna postopkovna določba onemogoča ali pretirano otežuje uporabo prava Unije, preizkusiti ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku, poteku postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. V zvezi s tem je treba po potrebi upoštevati temeljna načela nacionalnega pravnega sistema, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in učinkovit potek postopka. ( 63 )

85.

Posebej v zvezi z načelom spoštovanja pravice do obrambe, ki je določeno v določbah v točki 63, je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da so to temeljne pravice, ki zahtevajo, da se zadevni osebi po eni strani sporočijo dokazi, uporabljeni proti njej za utemeljitev akta, ki posega v njen položaj, po drugi strani pa se ji omogoči, da učinkovito izrazi svoje stališče o teh dokazih. Spoštovanje pravic do obrambe mora biti zagotovljeno v vseh postopkih, ki bi lahko pripeljali do sprejetja akta, ki posega v položaj posameznika. ( 64 )

86.

Glede na načeli, omenjeni v predhodnih točkah, je torej treba analizirati domnevne „strukturne pomanjkljivosti“ obravnavanega sistema kazni, ki jih je ugotovilo predložitveno sodišče.

87.

Prva domnevna „strukturna pomanjkljivost“, ki jo je navedlo predložitveno sodišče, so domnevno nerazumne zahteve glede obličnosti in pristojnosti, ki so zapletene in jih ni mogoče odpraviti, zaradi njih pa bi lahko bila obravnavana zakonodaja v nasprotju z načelom učinkovitosti. Predložitveno sodišče navaja zlasti določbo iz člena 283(2) UGB o zavrnitvi prepoznih in neobrazloženih ugovorov v povezavi s prepovedjo navajanja novih dejstev v pritožbenem postopku.

88.

V zvezi z zavrnitvijo prepoznih ugovorov ugotavljam, da v skladu z ustaljeno sodno prakso določitev razumnega prekluzivega roka za vložitev tožbe načeloma izpolnjuje zahtevo po učinkovitosti, če pomeni uresničitev temeljnega načela pravne varnosti. Taki roki dejansko ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravni red Unije. Ob upoštevanju tega države članice svobodno določajo daljše ali krajše roke. Zlasti v zvezi s prekluzivnimi roki je Sodišče prav tako presodilo, da so države članice pristojne, da v nacionalnih ureditvah, ki spadajo na področje uporabe prava Unije, določijo roke zlasti glede na njihov pomen za osebe, ki jih bodo sprejete odločbe zadevale, zapletenost veljavnih postopkov in zakonodaje, število oseb, ki bi jih lahko zadevale, in druge javne ali zasebne interese, ki jih je treba upoštevati. ( 65 )

89.

Zadevna zakonodaja določa prekluzivni štirinajstdnevni rok za ugovor zoper denarno kazen v višini 700 EUR zaradi neizpolnitve obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije, in sicer glede objave računovodskih listin družbe. Opozoriti je treba, da lahko družba in njeni zastopniki te listine objavijo v devetih mesecih od datuma bilance stanja. Zato po mojem mnenju ni nobenega elementa, na podlagi katerega bi lahko ugotovili, da je določitev takega roka, ne glede na to, kako kratek je, nerazumna in bi lahko dejansko onemogočila ali čezmerno otežila uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravni red Unije. ( 66 ) Glede tega je treba med drugim spomniti, da zadevna določba izrecno predvideva možnost vrnitve v prejšnje stanje. ( 67 )

90.

Podobno razmišljanje velja za takojšnjo zavrnitev popolnoma neobrazloženih ugovorov, ki so bili, kot je razvidno iz pripomb avstrijske vlade, precej pogosti med veljavnostjo zakonodaje pred reformo iz leta 2011. Obveznost obrazložitve ugovora, četudi kratka, ki bo sodišču omogočila, da se seznani z razlogi v podporo predlogu, ki ga vsebuje, namreč ni mogoče šteti za zahtevo, ki bi bila v nasprotju z načelom učinkovitosti. Poleg tega je prepoved novih dejstev v pritožbenem postopku, ki naj bi po mnenju predložitvenega sodišča preprečevalo kaznovani družbi, katere ugovor je bil zavrnjen zaradi prekoračitve roka ali zaradi neobrazloženosti, da bi tudi naknadno uveljavljala svoje razloge, skupna ureditvam več držav članic in po mojem mnenju ne more vplivati na učinkovitost ugovora. Ta prepoved se tudi ne uporablja v primeru opravičljive zmote, ki je širok pojem, ki ga lahko sodišča razlagajo z vidika načela učinkovitega sodnega varstva. ( 68 )

91.

Druga in tretja domnevna „strukturna pomanjkljivost“, ki ju ugotavlja predložitveno sodišče, sta, da ni bila opravljena obravnava in da ni bilo mogoče predložiti pripomb pred naložitvijo sankcije, kar bi lahko pomenilo kršitev načela kontradiktornosti.

92.

Glede tega je treba tudi opozoriti, kot je opozorilo tudi samo predložitveno sodišče, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso ESČP, čeprav je ustna in javna obravnava temeljno načelo, potrjeno v členu 6 EKČP, ki je posebej pomembno v postopkih kazenske narave, šteje, da obveznost opraviti tako obravnavo ni absolutna. ( 69 ) Poleg tega iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da temeljne pravice niso absolutne, temveč so lahko omejene, če omejitve dejansko ustrezajo ciljem v splošnem interesu, ki jih uresničujejo zadevni ukrepi, in glede na cilj tako zagotovljenih pravic ne kršijo niti očitno niti prekomerno. ( 70 )

93.

V primeru obravnavane zakonodaje je iz člena 283 UGB razvidno, da zaradi vložitve utemeljenega ugovora, s katerim se izpodbija odredba o naložitvi prvotne denarne kazni v višini 700 EUR, ta odredba takoj postane brez učinka in se uvede redni postopek, v katerem se bo lahko opravila obravnava in v katerem bo lahko kaznovana družba v celoti uveljavljala svoje stališče v skladu z načelom kontradiktornosti.

94.

V tem okviru, čeprav bi bilo treba na podlagi premislekov iz točke 74 in naslednjih priznati kazensko naravo obravnavanega sistema kazni, dejstvo, da ne spada v „trdno jedro“ kazenskega prava, pomeni, da jamstev iz te kazenske narave ni treba strogo uporabljati. S tega stališča torej menim, da bi lahko bila zakonodaja, ki v okoliščinah, kakršne so v obravnavani zadevi, določa najprej izrek kazni manjše ekonomske vrednosti brez stigmatizacijskih učinkov tudi v okviru kazenskopravnega sistema kazni v postopku, ki brez obravnave in kontradiktornega postopka sam po sebi ne izpolnjuje zahtev iz člena 6 EKČP, skladna z načeloma učinkovitega sodnega varstva in spoštovanja pravice do obrambe. Takšen sistem bo lahko vseeno skladen z navedenima načeloma le pod pogojem, da odreditev denarne kazni nadzoruje sodni organ s polno pristojnostjo v postopku, ki izpolnjuje zgoraj navedene zahteve. Z drugimi besedami, jasno mora biti zagotovljeno, da postopek ugovora, ki je na voljo, omogoča odpravo vsakršnih pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji. ( 71 )

95.

Zato glede na cilje v splošnem interesu, ki jih uresničuje obravnavana zakonodaja in so navedeni v točkah 37 in 38, določena samodejna naložitev denarne kazni v višini 700 EUR zaradi neobjave listin družbe, zoper katero je predviden zgoraj navedeni postopek ugovora, z vidika zastavljenega cilja ne pomeni očitne in nesorazmerne kršitve pravice do obrambe in po mojem mnenju ni v nasprotju z načelom učinkovitega sodnega varstva.

96.

Četrta domnevna „strukturna pomanjkljivost“ bi lahko bila po navedbah predložitvenega sodišča delitev dokaznega bremena, ki bi bila neugodna za družbo, za katero bi se uporabljala zakonska domneva krivde. Glede tega je treba opozoriti, da je morebitna domnevna krivda v zvezi z naložitvijo denarne kazni s samodejno sprejeto odredbo, ne da bi imela zadevna družba možnost zaslišanja, v vsakem primeru preprosta domneva, ki se lahko ovrže v rednem postopku, uvedenem z ugovorom zoper odredbo o naložitvi denarne kazni. V tem postopku ima družba možnost, da s predložitvijo ustreznih dokazov dokaže zakonsko določene razloge, s katerimi bi lahko upravičila neizpolnitev obveznosti objave. Menim, da sta v teh okoliščinah pravica do obrambe in učinkovitost pravnega sredstva zadostno zagotovljeni. ( 72 )

97.

Peta domnevna „strukturna pomanjkljivost“ zadeva določitev nerazumnih prekluzivnih rokov in zlasti določitev možnosti, da se nadaljnje denarne kazni naložijo pred pravnomočnostjo predhodnih sklepov. Predložitveno sodišče izraža dvome tako glede devetmesečnega roka, ki naj bi začel teči, ne da bi bila družba o tem obveščena, kot tudi glede dvomesečnega roka za naložitev nadaljnjih denarnih kazni v primeru nadaljnje neizpolnitve obveznosti.

98.

Prvič, v zvezi z devetmesečnim rokom sem že v točki 50 ugotovil, da obravnavane direktive predvidevajo letno objavo računovodskih listin, da bi zagotovile tretjim osebam, ki jih te določbe varujejo, dostop do posodobljenih informacij o računovodskem stanju družb. Družbe in njihovi pristojni organi morajo torej vedeti, da bodo morali te listine objaviti v zakonsko določenem roku, ki začne teči z dnem zaključka bilance stanja. Zato se morajo seznaniti s trajanjem roka v različnih državah članicah, v katerih nameravajo opravljati dejavnosti prek podružnice, ne da bi jih bilo treba o tem obvestiti. Poleg tega je iz primerjalne študije Komisije razvidno, da je devetmesečni rok, določen v avstrijski zakonodaji, eden najdaljših v različnih državah članicah Unije. V teh okoliščinah ni mogoče na podlagi nobenega elementa potrditi, da se takšen rok lahko šteje za nerazumen.

99.

Drugič, v zvezi z določitvijo dvomesečnega roka za naložitev nadaljnjih denarnih kazni v primeru nadaljnje neizpolnitve obveznosti še pred pravnomočnostjo predhodnih sklepov je treba ugotoviti, da je njen namen spodbuditi podjetja k spoštovanju obveznosti objave v primeru nadaljnje neizpolnitve. Noben element ne omogoča ugotovitve, da tak dvomesečni rok družbe ovira pri vložitvi ugovora zoper odredbo o denarni kazni in jim dejansko onemogoča ali prekomerno otežuje uresničevanje pravic, ki jih imajo na podlagi prava Unije.

100.

Iz zgoraj navedenega po mojem mnenju torej izhaja, da sistem kazni, kakršen je ta, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, ni v nasprotju ne z načelom učinkovitosti ne z načelom spoštovanja pravice do obrambe.

101.

Predložitveno sodišče nazadnje izraža dvojen dvom glede skladnosti nacionalne zakonodajo z načelom ne bis in idem. To načelo v različici, kodificirani v členu 50 Listine o temeljnih pravicah, določa, da nihče ne sme biti ponovno v kazenskem postopku ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katerega je bil v Uniji v skladu z zakonom s pravnomočno obsodbo že oproščen ali obsojen.

102.

Predložitveno sodišče se sprašuje, prvič, ali člen 283(7) UGB v novi ubeseditvi ne pomeni kršitve tega načela, ker določa, da se družbi in njenim organom očitajo iste kršitve in da se zanje obojim naloži denarna kazen. Drugič, predložitveno sodišče izraža tudi dvom, ali je ponovna naložitev denarne kazni, če obveznost po dveh mesecih še vedno ni izpolnjena, skladna z načelom ne bis in idem.

103.

Najprej moram ugotoviti, da je bila, kot je razvidno iz predložitvenega sklepa, v postopku v glavni stvari zaradi neobjave računovodskih listin denarna kazen naložena samo družbi, ne pa tudi njenim organom. Ker je, kot izhaja iz točke 20, družba Texdata letne računovodske izkaze predložila, ji ni bila naložena nobena nadaljnja denarna kazen. Ker mora v zvezi s tem Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso, navedeno v točki 29 zgoraj, upoštevati dejanski okvir, v zvezi s katerim se zastavlja vprašanje za predhodno odločanje, kot je opredeljeno v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, in glede na to, da je jasno, da niti hkratna naložitev denarne kazni organom družbe in družbi niti naložitev rednih nadaljnjih denarnih kazni nista predmet postopka v glavni stvari, bi lahko Sodišče ta del vprašanja za predhodno odločanje razglasilo za nedopusten. ( 73 )

104.

Vendar pa, tudi če bi Sodišče ta del vprašanja za predhodno odločanje razglasilo za dopusten in tudi če bi priznalo kazenskopravno naravo sistema kazni, določenega v zadevni zakonodaji, ki je pogoj za uporabo načela, menim, da nobeden od dvomov, ki jih izraža predložitveno sodišče, ni utemeljen. Namreč, ne glede na bolj ali manj širok pojem načela ne bis in idem ( 74 ) v obravnavani zadevi po mojem mnenju pogoji za njegovo uporabo ne obstajajo.

105.

V zvezi s prvim dvomom predložitvenega sodišča je treba opozoriti, da člen 283 UGB v odstavku 1 predvideva naložitev denarne kazni članom organov družbe in, v primeru podružnic, osebam, pooblaščenim za zastopanje, v odstavku 7 pa predvideva naložitev denarne kazni družbi. Zato je treba ugotoviti, da nacionalna zakonodaja ne predvideva naložitve dvojne kazni isti osebi za ista dejanja, ampak predvideva naložitev denarnih kazni različnim osebam. Kapitalska družba je pravna oseba, in ta oseba ni ista kot osebe, ki so člani ustreznih organov v sami družbi. ( 75 ) Ker pogoj istovetnosti kršitelja ni izpolnjen, se po mojem mnenju ne more šteti, da je nacionalna zakonodaja glede tega vidika neskladna z načelom ne bis in idem. ( 76 )

106.

V zvezi z drugim dvomom predložitvenega sodišča je treba ugotoviti, da člen 283(4) UGB določa, da se ob nadaljnji neizpolnitvi obveznosti dvomesečni zamudi z odredbo naloži nadaljnja denarna kazen v višini 700 EUR, ki se ponovi vsaka dva meseca. Menim, da taka določba ne krši načela ne bis in idem, ker ni izpolnjen pogoj istovetnosti dejanj, saj so kaznovana dejanja različna. Prva kazen se namreč izreče za neobjavo računovodskih izkazov družbe v roku devetih mesecev od zaključka bilance stanja, pozneje pa se kaznuje vsakokratna nadaljnja neobjava istih listin v nadaljnjih zakonsko določenih dvomesečnih rokih. ( 77 ) Nadaljnje kazni torej po eni strani kaznujejo različne kršitve, ki se zgodijo v različnem času, po drugi strani pa imajo drugačen odvračilen namen. ( 78 )

107.

Iz zgoraj navedenega po mojem mnenju torej izhaja, da sistem kazni, kakršen je obravnavani v postopku v glavni stvari, ni v nasprotju z načelom ne bis in idem.

108.

V skladu z zgornjimi ugotovitvam Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je zastavilo Oberlandesgericht iz Innsbrucka, odgovori:

Svoboda ustanavljanja iz členov 49 PDEU in 54 PDEU, načela učinkovitega sodnega varstva, spoštovanja pravice do obrambe in ne bis in idem iz členov 47, 48(2) in 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter določbe Direktive 2009/101/ES, Četrte direktive 78/660/EGS in Enajste direktive 89/666/EGS ne nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki ob prekoračitvi zakonsko določenega devetmesečnega roka za objavo računovodskih listin pri pristojnem sodišču, brez predhodne možnosti predložitve pripomb in brez predhodnega posebnega poziva družbam ali organom, pooblaščenim za zastopanje, naj izpolnijo svoje obveznosti objave, nalaga, da navedeno sodišče družbi in vsakemu od organov, pooblaščenih za zastopanje, takoj naloži minimalno denarno kazen v znesku 700 EUR, in ob nadaljnji vsakokratni dvomesečni zamudi izpolnitve določa, da istim subjektom vsakič takoj naloži nadaljnje minimalne denarne kazni v znesku 700 EUR.