Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 22. novembra 2012 (predlog za sprejetje predhodne odločbe High Court of Ireland – Irska) – M. proti Minister for Justice, Equality and Law Reform, Irska, Attorney General

(Zadeva C-277/11) (1)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe - Skupni evropski azilni sistem - Direktiva 2004/83/ES - Minimalni standardi glede pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite - Člen 4(1), drugi stavek - Sodelovanje države članice s prosilcem pri obravnavanju upoštevnih elementov prošnje - Obseg - Zakonitost nacionalnega postopka, v katerem se prošnja za subsidiarno zaščito obravnava po zavrnitvi prošnje za priznanje statusa begunca - Spoštovanje temeljnih pravic - Pravica do izjave)

2013/C 26/16

Jezik postopka: angleščina

Predložitveno sodišče

High Court of Ireland

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: M.

Tožene stranke: Minister for Justice, Equality and Law Reform, Irska, Attorney General

Predmet

Predlog za sprejetje predhodne odločbe – High Court of Ireland – Razlaga člena 4(1) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 7, str. 96, in popravek v UL 2005, L 204, str. 24 – ta popravek ne zadeva slovenske različice) – Prošnja za subsidiarno zaščito po zavrnitvi prošnje za priznanje statusa begunca – Predlog za zavrnitev prošnje za subsidiarno zaščito – Obveznost, da se prosilca obvesti o izidu presoje njegove prošnje pred sprejetjem končne odločbe

Izrek

Zahteva za sodelovanje zadevne države članice s prosilcem za azil, kot je določena v členu 4(1), drugi stavek, Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite, se ne sme razlagati tako, da mora pristojni nacionalni organ – če tujec zaprosi za status subsidiarne zaščite po tem, ko mu je bil zavrnjen status begunca – ko namerava zavrniti tudi to drugo prošnjo, iz tega naslova pred sprejetjem svoje odločbe zadevno osebo obvestiti o tem, da bo odločil negativno, in ji sporočiti argumente, s katerimi namerava utemeljiti zavrnitev prošnje, tako da se prosilcu omogoči, da o tem poda stališče.

Kadar pa gre za sistem, kakršen je vzpostavljen z nacionalno ureditvijo v postopku v glavni stvari, za katerega je značilen obstoj dveh ločenih postopkov, ki si sledita, in sicer postopka za obravnavanje prošnje za priznanje statusa begunca in postopka za obravnavanje prošnje za priznanje subsidiarne zaščite, mora predložitveno sodišče zagotoviti, da se v okviru obeh postopkov spoštujejo temeljne pravice prosilca, zlasti pa njegova pravica do izjave, in sicer tako, da se mu omogoči, da učinkovito poda svoje pripombe, preden se sprejme odločba, s katero se mu ne prizna varstvo, za katero je zaprosil. V takem sistemu okoliščina, da je bila zadevna oseba veljavno zaslišana že med obravnavanjem njene prošnje za priznanje statusa begunca, ne pomeni, da se lahko ta formalnost v okviru postopka obravnavanja prošnje za subsidiarno zaščito spregleda.

(1)  UL C 226, 30.7.2011.