Zadeva C-19/09

Wood Floor Solutions Andreas Domberger GmbH

proti

Silva Trade SA

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Wien)

„Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (ES) št. 44/2001 – Posebne pristojnosti – Člen 5(1)(a) in (b), druga alinea – Opravljanje storitev – Pogodba o trgovskem zastopanju – Izvajanje pogodbe v več državah članicah“

Povzetek sodbe

1.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba št. 44/2001 – Posebne pristojnosti – Sodišče v kraju izpolnitve pogodbene obveznosti, ki je predmet zahtevka – Pogodba o opravljanju storitev – Več krajev v različnih državah članicah, v katerih se opravljajo storitve – Uporaba uredbe

(Uredba Sveta št. 44/2001, člen 5(1)(b), druga alinea)

2.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba št. 44/2001 – Posebne pristojnosti – Sodišče v kraju izpolnitve pogodbene obveznosti, ki je predmet zahtevka – Pogodba o opravljanju storitev – Trgovsko zastopanje – Pristojnost sodišča v kraju, v katerem je bil opravljen glavni del storitev

(Uredba Sveta št. 44/2001, člen 5(1)(b), druga alinea)

1.        Člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da se ta določba uporablja v primeru opravljanja storitev v več državah članicah. Če gre za opravljanje zadevnih storitev v več krajih v različnih državah članicah, namreč ni potreben drugačen pristop, da bi se sledilo ciljema bližine in predvidljivosti, ki se poskušata uresničiti z združitvijo sodne pristojnosti v kraju izvedbe storitev na podlagi zadevne pogodbe in z določitvijo enotne sodne pristojnosti za vse zahtevke, ki izhajajo iz te pogodbe.

(Glej točki 27, 29 in točko 1 izreka.)

2.        Člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da je v primeru opravljanja storitev v več državah članicah za obravnavo vseh zahtevkov na podlagi pogodbe pristojno tisto sodišče, na območju katerega je kraj, v katerem je bil opravljen glavni del storitev. Pri pogodbi o trgovskem zastopanju je to kraj, v katerem je trgovski zastopnik opravil glavni del storitev, kot je razvidno iz pogodbenih določil. Določitev kraja, v katerem je bil opravljen glavni del storitev, na podlagi izbire, ki sta jo stranki opravili v pogodbi, namreč ustreza cilju bližine, saj je ta kraj že po naravi stvari povezan z vsebino spora.

Če iz pogodbenih določil ni mogoče razbrati kraja, v katerem je bil opravljen glavni del storitev, trgovski zastopnik pa je take storitve že opravil, je treba podredno upoštevati kraj, v katerem je dejansko pretežno opravljal svoje dejavnosti za izpolnitev pogodbe, če opravljanje storitev na tem kraju ni v nasprotju z voljo strank, kot izhaja iz pogodbenih določil. Za to je mogoče upoštevati dejanske okoliščine zadeve, zlasti čas, ki ga je porabil v teh krajih, in pomen dejavnosti, ki jo je tam opravljal.

Nazadnje, če kraja, v katerem je bil opravljen glavni del storitev, na teh podlagah ni mogoče določiti, je treba uporabiti kraj, v katerem ima ta zastopnik sedež ali stalno prebivališče. Ta kraj je namreč vedno mogoče določiti z gotovostjo in torej predvidljivo. Poleg tega je ta kraj v bližini spora, saj bo trgovski zastopnik tam po vsej verjetnosti opravil nezanemarljiv del svojih storitev.

(Glej točke 36, od 38 do 43 in točko 2 izreka.)

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 11. marca 2010(*)

„Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (ES) št. 44/2001 – Posebne pristojnosti – Člen 5(1)(a) in (b), druga alinea – Opravljanje storitev – Pogodba o trgovskem zastopanju – Izvajanje pogodbe v več državah članicah“

V zadevi C‑19/09,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi členov 68 ES in 234 ES, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Wien (Avstrija) z odločbo z dne 23. decembra 2008, ki je prispela na Sodišče 12. januarja 2009, v postopku

Wood Floor Solutions Andreas Domberger GmbH

proti

Silva Trade SA,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi K. Lenaerts (poročevalec), predsednik senata, R. Silva de Lapuerta, sodnica, J. Malenovský, T. von Danwitz in D. Šváby, sodniki,

generalna pravobranilka: V. Trstenjak,

sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 29. oktobra 2009,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Wood Floor Solutions Andreas Domberger GmbH J. Zehetner, odvetnik,

–        za Silva Trade SA K. U. Janovsky in T. Berend, odvetnika,

–        za nemško vlado M. Lumma in J. Kemper, zastopnika,

–        za vlado Združenega kraljestva S. Ossowski, zastopnik, skupaj z A. Henshawom, barrister,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti A.‑M. Rouchaud‑Joët in S. Grünheid, zastopnici,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 12. januarja 2010

izreka naslednjo

Sodbo

1        Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago pravila o posebni pristojnosti, ki je v členu 5(1)(b), druga alinea, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2001, L 12, str. 1, v nadaljevanju: Uredba) določeno za pogodbe o opravljanju storitev.

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Wood Floor Solutions Andreas Domberger GmbH (v nadaljevanju: Wood Floor) s sedežem v Amstettnu (Avstrija) in družbo Silva Trade SA (v nadaljevanju: Silva Trade) s sedežem v Wasserbilligu (Luksemburg) zaradi odškodninskega zahtevka zaradi odpovedi pogodbe o trgovskem zastopanju, ki se je izvajala v več državah članicah.

 Pravni okvir

3        V uvodni izjavi 1 Uredbe je navedeno:

„Skupnost si je zastavila cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice, v katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. Za postopno oblikovanje takega območja mora Skupnost med drugim sprejeti ukrepe v zvezi s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah, ki so potrebni za nemoteno delovanje notranjega trga.“

4        V uvodni izjavi 2 Uredbe je navedeno:

„Določene razlike med nacionalnimi predpisi, ki urejajo pristojnost in priznanje sodnih odločb, ovirajo nemoteno delovanje notranjega trga. Nujno je potrebno sprejetje določb za poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah ter za poenostavitev formalnosti, s ciljem hitrega in enostavnega priznanja ter izvršitve sodnih odločb držav članic, ki jih zavezuje ta uredba.“

5        V uvodni izjavi 11 Uredbe je navedeno, da „[morajo biti p]ravila o pristojnosti čimbolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, pri čemer mora taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta pravde ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina.“

6        Pravila o pristojnosti, ki so določena z Uredbo, so uvrščena v njeno poglavje II, ki ga sestavljajo členi od 2 do 31.

7        Člen 2(1) Uredbe, ki je uvrščen v poglavje II, oddelek 1 z naslovom „Splošne določbe“, določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

8        Člen 3(1) Uredbe, ki je uvrščen v isti oddelek 1, določa:

„Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 7 tega poglavja.“

9        Člen 5 Uredbe, ki je uvrščen v poglavje II, oddelek 2 z naslovom „Posebna pristojnost“, določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

1.      (a)    v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti;

(b)   za namene te določbe in razen, če ni drugače dogovorjeno, je kraj izpolnitve zadevne obveznosti:

-       v primeru prodaje blaga kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno,

-       v primeru opravljanja storitev kraj v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene;

če se ne uporabi pododstavek (b), potem se uporabi pododstavek (a);

[…]“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

10      Iz odločbe predložitvenega sodišča je razvidno, da je družba Wood Floor 21. avgusta 2007 pri Landesgericht Sankt Pölten (Avstrija) zoper družbo Silva Trade vložila tožbo za povrnitev škode zaradi odpovedi pogodbe o trgovskem zastopanju v višini 27.864,65 EUR in plačilo odpravnine 83.593,95 EUR.

11      Družba Wood Floor se je v utemeljitev pristojnosti sodišča, na katerega je vložila tožbo, sklicevala na člen 5(1)(b) Uredbe, pri čemer je navedla, da je svojo dejavnost opravljala izključno v kraju sedeža, in sicer v Amstettnu, akviziterstvo in pridobivanje strank naj bi se torej opravljalo v Avstriji.

12      Družba Silva Trade je pristojnost sodišča, na katerega je bila vložena tožba, izpodbijala z utemeljitvijo, da je družba Wood Floor več kot tri četrtine prometa ustvarila v drugih državah, in ne v Avstriji, in da člen 5(1) Uredbe ne vsebuje izrecnega pravila za ta primer. Družba Silva Trade meni, da ker ni mogoče določiti kraja izpolnitve zadevne obveznosti – saj ta obveznost krajevno ni omejena – člena 5(1) ni mogoče uporabiti, pristojnost pa je treba določiti na podlagi člena 2 navedene uredbe.

13      Ugovor nepristojnosti je Landesgericht Sankt Pölten zavrnilo, saj je menilo, na eni strani, da spadajo pogodbe o trgovskem zastopanju pod pojem „opravljanja storitev“ v smislu člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe in, na drugi strani, da se na podlagi avstrijske sodne prakse za kraj opravljanja storitev, če se storitve opravljajo v več državah, šteje središče dejavnosti ponudnika.

14      Družba Silva Trade je pri Oberlandesgericht Wien vložila pritožbo, pri čemer je navajala, da se zadevna avstrijska zakonodaja nanaša le na primer, ko so različni kraji dostave v eni državi članici. Če so različni kraji opravljanja storitev v več državah članicah, je po njenem mnenju vsako sodišče pristojno le za primere, v katerih je treba obveznost izpolniti na njegovem območju. Tožeča stranka, ki želi, da vse njene zahtevke obravnava eno sodišče, kot v obravnavanem primeru, naj bi lahko ravnala le na podlagi člena 2 Uredbe, zato naj v tem primeru avstrijska sodišča ne bi bila pristojna.

15      Predložitveno sodišče, ki namerava potrditi odločbo prvostopenjskega sodišča, meni, da načela iz sodbe z dne 3. maja 2007 v zadevi Color Drack (C‑386/05, ZOdl., str. I‑3699) veljajo tudi, kadar so različni kraji opravljanja storitev v več državah članicah, in da je „kraj izpolnitve“ v smislu člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe treba določiti na podlagi kraja glavne storitve ali središča dejavnosti ponudnika storitev.

16      Glede tega predložitveno sodišče poudarja, da je v obravnavani zadevi trgovski zastopnik svoje dejavnosti opravljal pretežno iz Amstettna in da je zaradi časa, porabljenega za dejavnost, in pomena dejavnosti, ki jo je tam opravljal, to tudi središče njegove dejavnosti opravljanja storitev.

17      Vendar pa predložitveno sodišče najprej poudarja, da je v zgoraj navedeni sodbi Color Drack Sodišče pojasnilo, da se odgovori v tej zadevi nanašajo le na primer več krajev dostave v eni državi članici in ne vplivajo na odgovor v primeru več krajev dostave v več državah članicah.

18      Predložitveno sodišče se dalje sprašuje, kako je treba določiti kraj opravljanja storitev in če lahko tožeča stranka v primeru nemožnosti določitve enega kraja opravljanja storitev predloži vse svoje zahtevke vsakemu sodišču, na območju katerega je opravljala storitve, po svoji izbiri.

19      Predložitveno sodišče se nazadnje sprašuje, ali bi bilo mogoče uporabiti člen 5(1)(a) Uredbe, če bi Sodišče presodilo, da člena 5(1)(b), druga alinea, te uredbe ni možno uporabiti v primeru opravljanja storitev v več državah članicah.

20      Oberlandesgericht Wien je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.   (a)   Ali se člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe […] uporablja v primeru pogodbe o opravljanju storitev tudi, kadar se storitve po dogovoru opravljajo v več državah članicah?

V primeru pritrdilnega odgovora na to vprašanje: ali je treba navedeno določbo razlagati tako:

(b)   da se kraj izpolnitve značilne obveznosti določi glede na kraj, v katerem je središče dejavnosti izvajalca storitev, ki se presoja glede na čas, porabljen za dejavnost, in glede na pomen dejavnosti;

(c)   če središča dejavnosti ni mogoče določiti, pa tako, da je tožbo glede vseh pravic iz pogodbe mogoče vložiti po izbiri tožnika v vsakem kraju opravljanja storitev znotraj Skupnosti?

2.     V primeru nikalnega odgovora:

ali se člen 5(1)(a) Uredbe uporablja v primeru pogodbe o opravljanju storitev tudi, kadar se storitve po dogovoru opravljajo v več državah članicah?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje, točka (a)

21      V točki (a) prvega vprašanja predložitveno sodišče v bistvu sprašuje Sodišče, ali se člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe uporablja v primeru opravljanja storitev v več državah članicah.

22      Prvič je treba v zvezi s tem spomniti, da je v zgoraj navedeni sodbi Color Drack Sodišče menilo, da pravilo o posebni pristojnosti, ki je glede zadev v zvezi s pogodbenimi razmerji določeno v členu 5(1) Uredbe, ki dopolnjuje pravilo o pristojnosti, ki temelji na načelu kraja stalnega prebivališča tožene stranke, sledi cilju bližine in je utemeljeno z obstojem tesne navezne okoliščine med pogodbo in sodiščem, ki naj o njej odloča (zgoraj navedena sodba Color Drack, točka 22; sodbi z dne 9. julija 2009 v zadevi Rehder, C‑204/08, ZOdl., str. I-6073, točka 32, in z dne 25. februarja 2010 v zadevi Car Trim, C‑381/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 48).

23      Sodišče je glede kraja izpolnitve obveznosti, ki izhajajo iz pogodb o prodaji blaga, prav tako ugotovilo, da Uredba v členu 5(1)(b), prva alinea, samostojno določa to navezno okoliščino, da bi se utrdila cilja poenotenja pravil o pristojnosti in predvidljivosti. Zato se v takih primerih kraj dostave določi za samostojno navezno okoliščino, ki se uporablja za vse zahtevke, ki izhajajo iz iste pogodbe o prodaji blaga (zgoraj navedene sodbe Color Drack, točki 24 in 26; Rehder, točka 33, in Car Trim, točki 49 in 50).

24      Ob upoštevanju ciljev bližine in predvidljivosti je Sodišče razsodilo, da se pravilo iz člena 5(1)(b), prva alinea, Uredbe uporablja tudi, če je več krajev dostave blaga v isti državi članici, saj mora biti le eno sodišče pristojno za odločanje o vseh zahtevkih, ki izhajajo iz pogodbe (zgoraj navedeni sodbi Color Drack, točki 36 in 38, in Rehder, točka 34).

25      Drugič, treba je spomniti, da je Sodišče v nadaljevanju presodilo, da ugotovitve, na katere se je oprlo pri razlagi, ki jo je dalo v zgoraj navedeni sodbi Color Drack, veljajo tudi glede pogodb o opravljanju storitev, tudi takrat, ko storitve niso opravljene v eni sami državi članici (zgoraj navedena sodba Rehder, točka 36).

26      Pravila o posebni pristojnosti, ki so glede pogodb o prodaji blaga in opravljanju storitev določena z Uredbo, imajo namreč isto zgodovino nastajanja, sledijo istemu cilju in imajo enak položaj v sistematiki te uredbe (zgoraj navedena sodba Rehder, točka 36).

27      Če gre za opravljanje zadevnih storitev v več krajih v različnih državah članicah, ni potreben drugačen pristop, da bi se sledilo ciljema bližine in predvidljivosti, ki se poskušata uresničiti z združitvijo sodne pristojnosti v kraju izvedbe storitev na podlagi zadevne pogodbe in z določitvijo enotne sodne pristojnosti za vse zahtevke, ki izhajajo iz te pogodbe (zgoraj navedena sodba Rehder, točka 37).

28      Tako razlikovanje nima podlage v določbah Uredbe, ob tem pa je tudi v nasprotju z namenom sprejetja te uredbe, ki s poenotenjem kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah prispeva k razvoju območja svobode, varnosti in pravice ter k nemotenemu delovanju notranjega trga Skupnosti, kot izhaja iz uvodnih izjav 1 in 2 Uredbe (zgoraj navedena sodba Rehder, točka 37).

29      Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje, točka (a), odgovoriti, da je treba člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe razlagati tako, da se ta določba uporablja v primeru opravljanja storitev v več državah članicah.

 Prvo vprašanje, točka (b)

30      V točki (b) prvega vprašanja predložitveno sodišče v bistvu sprašuje Sodišče, na podlagi katerih meril je treba v primeru opravljanja storitev v več državah članicah v skladu s členom 5(1)(b), druga alinea, Uredbe določiti kraj izpolnitve značilne obveznosti in s tem sodišče, ki je pristojno za obravnavo vseh zahtevkov na podlagi pogodbe. Ob upoštevanju dejanskih okoliščin postopka v glavni stvari je treba to vprašanje razumeti zlasti kot vprašanje, na podlagi katerih meril je treba določiti ta kraj v primeru pogodbe o trgovskem zastopanju.

31      Glede tega je treba, prvič, spomniti, da je v zgoraj navedeni sodbi Color Drack Sodišče glede uporabe pravila o posebni pristojnosti za pogodbena razmerja iz člena 5(1)(b), prva alinea, Uredbe v zvezi s prodajo blaga presodilo, da je treba v primeru več krajev dostave blaga načeloma kot kraj izpolnitve razumeti kraj, ki zagotavlja najtesnejšo navezno okoliščino med pogodbo in pristojnim sodiščem, kar je praviloma kraj glavne dostave (zgoraj navedena sodba Color Drack, točka 40).

32      Zaradi razlogov, navedenih v točkah od 25 do 28 te sodbe, je treba enako rešitev uporabiti, mutatis mutandis, tudi v okviru člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe.

33      Zato je treba pri uporabi pravila o posebni pristojnosti za pogodbena razmerja iz člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe v zvezi z opravljanjem storitev v primeru več krajev opravljanja storitev kot kraj izpolnitve načeloma razumeti kraj, ki zagotavlja najtesnejšo navezno okoliščino med pogodbo in pristojnim sodiščem, kar je praviloma kraj, v katerem je bil opravljen glavni del storitev.

34      Drugič, treba je pojasniti, da je pri pogodbi o trgovskem zastopanju trgovski zastopnik tisti, ki izpolnjuje obveznost, značilno za to pogodbo, in ki opravlja storitve v smislu člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe.

35      V skladu s členom 1(2) Direktive Sveta z dne 18. decembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih (86/653/EGS) (UL L 382, str. 17) je namreč trgovski zastopnik tisti, ki ima pooblastilo za posredovanje pri prodaji ali nakupu izdelkov za naročitelja in, če je to potrebno, za posredovanje in sklepanje poslov v imenu naročitelja in za njegov račun. Poleg tega se mora trgovski zastopnik v skladu s členom 3 te direktive: „zavzemati […] za posredovanje in morebitno sklepanje poslov, za katere je pristojen; posredovati naročitelju vse dostopne informacije [in] upoštevati ustrezna navodila naročitelja.“

36      Zato je treba pri uporabi pravila o posebni pristojnosti za pogodbena razmerja iz člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe v primeru več krajev, v katerih je trgovski zastopnik opravljal storitve, kot „kraj izpolnitve“ načeloma šteti kraj, v katerem je trgovski zastopnik opravil glavni del storitev.

37      Tretjič, treba je pojasniti, na podlagi katerih meril je treba določiti kraj, v katerem je bil opravljen glavni del storitev, če se te storitve opravljajo v različnih državah članicah.

38      Ob upoštevanju cilja predvidljivosti, ki ga je zakonodajalec določil v uvodni izjavi 11 Uredbe, in besedila člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe, na podlagi katerega je odločilen kraj v državi članici, kjer so bile ali bi morale biti „v skladu s pogodbo“ opravljene storitve, se kraj, v katerem je bil opravljen glavni del storitev, kolikor je to mogoče, opredeli na podlagi določil pogodbe. Tako je treba pri pogodbi o trgovskem zastopanju na podlagi te pogodbe razbrati kraj, v katerem je moral trgovski zastopnik opraviti glavni del dela za naročitelja, in sicer zlasti pripravo, posredovanje in morebitno sklepanje poslov, za katere je pooblaščen.

39      Določitev kraja, v katerem je bil opravljen glavni del storitev, na podlagi izbire, ki sta jo stranki opravili v pogodbi, ustreza cilju bližine, saj je ta kraj že po naravi stvari povezan z vsebino spora.

40      Če iz pogodbenih določil ni mogoče razbrati kraja, v katerem je bil opravljen glavni del storitev, bodisi ker predvidevajo več krajev opravljanja storitev bodisi ker izrecno ne določajo nobenega posebnega kraja opravljanja storitev, trgovski zastopnik pa je take storitve že opravil, je treba podredno upoštevati kraj, v katerem je dejansko pretežno opravljal svoje dejavnosti za izpolnitev pogodbe, če opravljanje storitev na tem kraju ni v nasprotju z voljo strank, kot izhaja iz pogodbenih določil. Za to je mogoče upoštevati dejanske okoliščine zadeve, zlasti čas, ki ga je porabil v teh krajih, in pomen dejavnosti, ki jo je tam opravljal. Nacionalno sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, mora ob upoštevanju predloženih dokazov ugotoviti, ali je pristojno (glej zgoraj navedeno sodbo Color Drack, točka 41).

41      Četrtič, če kraja, v katerem je bil opravljen glavni del storitev, ni mogoče določiti niti na podlagi določil pogodbe niti na podlagi njenega dejanskega izvajanja, ga je treba določiti na drug način, ki hkrati upošteva cilja predvidljivosti in bližine, ki jima sledi zakonodajalec.

42      Zato je treba za uporabo člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe kot kraj, v katerem je trgovski zastopnik opravil glavni del storitev, šteti kraj, v katerem ima ta zastopnik sedež ali stalno prebivališče. Ta kraj je namreč vedno mogoče določiti z gotovostjo in torej predvidljivo. Poleg tega je ta kraj v bližini spora, saj bo trgovski zastopnik tam po vsej verjetnosti opravil nezanemarljiv del svojih storitev.

43      Glede na navedeno je treba na točko (b) prvega vprašanja odgovoriti, da je treba člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe razlagati tako, da je v primeru opravljanja storitev v več državah članicah sodišče, ki je pristojno za obravnavo vseh zahtevkov na podlagi pogodbe, tisto, na območju katerega je kraj, v katerem je bil opravljen glavni del storitev. Pri pogodbi o trgovskem zastopanju je to kraj, v katerem je trgovski zastopnik opravil glavni del storitev, kot je razvidno iz pogodbenih določil, če takih določil ni, iz dejanskega izvajanja te pogodbe, če pa opredelitev na tej podlagi ni možna, je to kraj, v katerem ima trgovski zastopnik sedež ali stalno prebivališče.

 Prvo vprašanje, točka (c), in drugo vprašanje

44      Upoštevajoč odgovora na točki (a) in (b) prvega vprašanja, na točko (c) prvega vprašanja in na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

 Stroški

45      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

1.      Člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da se ta določba uporablja v primeru opravljanja storitev v več državah članicah.

2.      Člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001 je treba razlagati tako, da je v primeru opravljanja storitev v več državah članicah za obravnavo vseh zahtevkov na podlagi pogodbe pristojno tisto sodišče, na območju katerega je kraj, v katerem je bil opravljen glavni del storitev. Pri pogodbi o trgovskem zastopanju je to kraj, v katerem je trgovski zastopnik opravil glavni del storitev, kot je razvidno iz pogodbenih določil, če takih določil ni, iz dejanskega izvajanja te pogodbe, če pa opredelitev na tej podlagi ni možna, je to kraj, v katerem ima trgovski zastopnik sedež ali stalno prebivališče.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.