Opinion of the Advocate-General

Opinion of the Advocate-General

1. Erazem Roterdamski je bil prvi prejemnik sredstev za študij v tujini. Takratni škof v Cambraiju, Hendrik van Bergen (pri katerem je Erazem začel delati kot tajnik), mu je leta 1495 dal dovoljenje in štipendijo za študij na Univerzi v Parizu. Erazem se je torej podal na pot in na svoji poklicni poti, ki ga je vodila od Pariza prek Leuvena in Cambridgea do Basla, je nedvomno postal izjemen humanist svojega veka: „princ humanistov“. Z gotovostjo lahko rečemo, da je sredstva za svoj univerzitetni študij v tujini odlično uporabil(2) – in sedanji programi izmenjav med univerzami EU seveda nosijo njegovo ime.

2. Erazmovi novodobni vrstniki uživajo podobne ugodnosti. Na podlagi določb Wet Studiefinanciering (zakon o financiranju študija, v nadaljevanju: WSF) lahko pogosto pridobijo sredstva za visokošolski študij zunaj Nizozemske. Pa vendar, zastavlja se vprašanje, ali so podrobna pravila, ki urejajo dodeljevanje teh sredstev – zlasti pravilo, da mora biti upravičenec ne le upravičen do financiranja študija na Nizozemskem, ampak mora tudi zakonito prebivati na Nizozemskem v vsaj treh letih od zadnjih šestih (v nadaljevanju: pravilo treh let od šestih) –, v nasprotju s členom 45 PDEU (prejšnji člen 39 ES)(3) in členom 7(2) Uredbe (EGS) št. 1612/68,(4) če posredno in neupravičeno diskriminirajo delavce migrante in njihove vzdrževane družinske člane.

Pravna podlaga

Določbe Pogodbe

3. Člen 45 PDEU določa:

„1. V Uniji se zagotovi prosto gibanje delavcev.

2. Prosto gibanje vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji.

[…]“

4. V skladu s členom 165(1) PDEU (prejšnji člen 149(1) ES) so države članice odgovorne za „vsebino poučevanja in organizacijo izobraževalnih sistemov“. Člen 165(1) določa, da „Unija prispeva k razvoju kakovostnega izobraževanja s spodbujanjem sodelovanja med državami članicami ter po potrebi s podpiranjem in dopolnjevanjem njihovih dejavnosti“. Cilj delovanja Unije mora biti tudi „spodbujanje mobilnosti študentov“.(5)

Uredba št. 1612/68

5. Namen Uredbe št. 1612/68 je bil zagotoviti svobodo državljanom ene države članice do dela v drugi državi članici in s tem uveljaviti določbe Pogodbe o prostem gibanju delavcev. V prvi uvodni izjavi te uredbe je bil naveden njen celotni cilj, in sicer „odpraviti vsako diskriminacijo na temelju državljanstva med delavci držav članic glede zaposlovanja, plačila in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji in vključuje tudi pravico delavcev, da se znotraj [Unije] prosto gibajo zato, da lahko opravljajo delo kot zaposlene osebe, vendar ob upoštevanju omejitev utemeljenih zaradi javnega reda, varnosti in zdravja“.

6. V tretji in četrti uvodni izjavi je bilo prosto gibanje opredeljeno kot „temeljna pravica delavcev in njihovih družin“, ki jo morajo uživati „stalni, sezonski in obmejni delavci in tisti, ki s svojim delom opravljajo storitve“.

7. V skladu s peto uvodno izjavo je uresničevanje te temeljne pravice „po objektivnih normah svobodno in dostojanstveno […] zahteva[lo], da je enako obravnavanje zagotovljeno tako dejansko kot pravno v vseh zadevah, ki so povezane z dejanskim opravljanjem dela zaposlene osebe in glede možnosti dostopa do primernega stanovanja; in ker je treba odstraniti ovire za mobilnost delavcev, predvsem v zvezi s pravico delavca, da se mu pridruži družina in v zvezi s pogoji za integracijo teh družin v državo gostiteljico“.

8. Člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 je določal, da delavec, ki je državljan države članice, v drugi državi članici „uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci“.

9. Člen 12 Uredbe št. 1612/68 je določal:

„Otroci državljana države članice, ki je zaposlen ali je bil zaposlen v drugi državi članici, imajo pravico dostopa do sistema splošnega izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja pod enakimi pogoji kot državljani te države, če prebivajo na njenem ozemlju.

[...]“

Direktiva 2004/38

10. Člen 7 Direktive 2004/38/ES(6) ureja pogoje, pod katerimi lahko državljani EU več kot tri mesece prebivajo v drugi državi članici. Določa:

„1. Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju, daljšem od treh mesecev če:

(a) so delavci ali samozaposlene osebe v državi članici gostiteljici ali

(b) imajo dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici in če imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici ali

[...]“

11. Člen 24 določa:

„1. Ob upoštevanju posebnih določb, ki so izrecno predvidene v Pogodbi in sekundarni zakonodaji, bi morali vsi državljani Unije, ki na podlagi te direktive prebivajo na ozemlju države članice gostiteljice, uživati enako obravnavanje kot državljani te države članice v okviru Pogodbe. Uživanje te pravice se razširi na družinske člane, ki niso državljani države članice in ki imajo pravico do prebivanja ali do stalnega prebivanja.

2. Z odstopanjem od odstavka 1 država članica gostiteljica ni dolžna […] pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivališča, dodeliti pomoči za vzdrževanje v času študija, vključno s poklicnim usposabljanjem, ki obsega študentske pomoči ali študentska posojila, drugim osebam, razen delavcem, samozaposlenim osebam, osebam, ki ohranijo takšen status, in članom njihovih družin.“

Nacionalna zakonodaja

12. V WSF so opredeljene osebe, ki lahko prejmejo sredstva za študij na Nizozemskem in v tujini. Financiranje študija v tujini se imenuje „meeneembare studie financiering“ (v nadaljevanju: MNSF), kar pomeni „prenosljivo financiranje študija“.

13. Na Nizozemskem je na visokošolski ravni financiranje študija na voljo študentom med 18 in 29 letom starosti, ki študirajo v imenovanem in pooblaščenem izobraževalnem zavodu in izpolnjujejo pogoj glede državljanstva.(7) V členu 2(2) je opredeljen pogoj glede državljanstva. Upravičeni študenti so: (i) nizozemski državljani; (ii) osebe, ki nimajo nizozemskega državljanstva in se glede financiranja študija obravnavajo kot nizozemski državljani na podlagi mednarodnega sporazuma ali sklepa mednarodne organizacije, in (iii) osebe, ki nimajo nizozemskega državljanstva, vendar prebivajo na Nizozemskem in pripadajo skupini oseb, ki se na podlagi splošnega upravnega predpisa glede financiranja študija obravnavajo kot nizozemski državljani.

14. V drugi skupini so zajeti državljani EU, ki so delovno aktivni na Nizozemskem, in njihovi družinski člani. Ni potrebno, da prebivajo na Nizozemskem, da bi bili upravičeni do te vrste financiranja. Posledično so z njo zajeti tudi obmejni delavci in njihovi družinski člani. V tretji skupini so zajeti državljani EU, ki niso delovno aktivni na Nizozemskem. Do financiranja so upravičeni po petih letih zakonitega prebivanja na Nizozemskem.

15. Študenti morajo biti za financiranje visokošolskega izobraževanja zunaj Nizozemske upravičeni do financiranja študija na Nizozemskem in morajo v skladu s členom 2(14)(2)(c) WSF poleg tega zakonito prebivati na Nizozemskem vsaj tri leta od šestih let pred vpisom v izobraževalni zavod v tujini. Ta zahteva velja ne glede na državljanstvo študentov.

16. Če študenti izpolnjujejo zadevne pogoje, lahko najprej zaprosijo za financiranje študija na Nizozemskem in pozneje za MNSF za študij v tujini.

17. Do 1. januarja 2014 pravilo treh let od šestih ne velja za študente, ne glede na njihovo državljanstvo, ki se visokošolsko izobražujejo na „obmejnih območjih“ (to so Flamska regija in regija Bruselj – glavno mesto v Belgiji ter Severno Porenje-Vestfalija, Spodnja Saška in Bremen v Nemčiji).

18. MNSF ima štiri dele: (i) osnovno štipendijo, ki je pavšalni znesek, ki se plačuje mesečno, njegova višina pa je odvisna od tega, ali študent živi doma ali samostojno, temu pripada še dodatek za potne stroške in dopolnilni dodatek, če ima študent partnerja ali je roditelj samohranilec; (ii) dodatno štipendijo, ki temelji na dohodku in prispevkih staršev študenta in je omejena z najvišjim zneskom; (iii) osnovno posojilo, če študent zanj zaprosi, ki je omejeno z najvišjim zneskom, in (iv) posojilo za šolnino, če študent zanj zaprosi, ki je načeloma omejeno na znesek najvišje šolnine, ki jo za enakovreden študij zaračunavajo izobraževalni zavodi na Nizozemskem.

19. Osnovna štipendija, dodatna štipendija (razen za prvo leto študija) in dodatek za kritje potnih stroškov so dani kot posojilo. Neodplačna štipendija postanejo, če prejemnik študij konča v desetih letih.

20. Zgornji znesek sredstev MNSF, brez dodatkov, znaša od 739,15 EUR do 929,69 EUR na mesec, odvisno od tega, ali študent živi doma ali samostojno. Enaka omejitev velja za financiranje študija na Nizozemskem.

Postopek

21. Komisija po izvedenem rednem predhodnem postopku Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Kraljevina Nizozemska – ker zahteva, da delavci migranti, skupaj z obmejnimi delavci, in njihovi vzdrževani družinski člani izpolnjujejo pogoj prebivanja (in sicer pravilo treh let od šestih), da so lahko na podlagi WSF upravičeni do financiranja študija v tujini – posredno diskriminira delavce migrante in ni izpolnila obveznosti iz člena 45 PDEU in člena 7(2) Uredbe št. 1612/68, in naj naloži Kraljevini Nizozemski plačilo stroškov.

22. Nizozemska vlada Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

23. Belgijska, danska, nemška in švedska vlada so intervenirale v podporo Nizozemski.

24. Glavni stranki in vse intervenientke so na obravnavi 10. novembra 2011 ustno predstavile svoja stališča.

Presoja

Uvodne ugotovitve

25. Komisija je tožbo omejila na člen 45 PDEU in člen 7(2) Uredbe št. 1612/68. Zatrjuje, da so v zvezi z MNSF delavci migranti, ki delajo na Nizozemskem, in njihovi vzdrževani družinski člani posredno diskriminirani. Ne vlaga pa tožbe na podlagi člena 24 Direktive 2004/38, člena 21 PDEU ali katere koli druge določbe zakonodaje EU, ki ureja državljanske pravice.

26. Člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 je izraz načela enakega obravnavanja iz člena 45 PDEU na področju socialnih in davčnih ugodnosti in ga je treba razlagati enako.(8) Če je torej predpis, ki ureja dostop do socialnih ugodnosti, v nasprotju s členom 7(2), ker delavce migrante obravnava manj ugodno kot nacionalne delavce, je tudi neizogibno nezdružljiv s členom 45 PDEU. Vendar je predpis, čeprav je združljiv s členom 7(2), lahko v nasprotju s členom 45.(9) Zato bom pogoj prebivanja obravnavala najprej v povezavi s členom 7(2) Uredbe št. 1612/68. Če je v nasprotju s členom 7(2), je prav tako prepovedan na podlagi člena 45 PDEU.

27. Nizozemska navaja in države članice intervenientke jo pri tem podpirajo, da člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 ne velja. Podredno Nizozemska ugovarja, da pogoj prebivanja ne diskriminira posredno delavcev migrantov.

28. Vsekakor pa Nizozemska in države članice intervenientke zatrjujejo, da je pogoj prebivanja utemeljen iz dveh razlogov. Kot prvo, s pogojem se opredeli želena ciljna skupina študentov – namreč tistih, ki bi brez MNSF študirali na Nizozemskem in bi se po končanem študiju v tujini vrnili na Nizozemsko. Kot drugo, s pogojem prebivanja se preprečuje, da bi sistem postal pretirana finančna obremenitev, ki bi lahko vplivala na celotno raven pomoči, ki se dodeljuje. Ta cilj je Sodišče odobrilo v sodbi Bidar in ga potrdilo v sodbi Förster.(10)

Ali je pogoj prebivanja načeloma v nasprotju s členom 7(2) Uredbe št. 1612/68?

Upravičenci enakega obravnavanja na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 1612/68

29. Nizozemska zatrjuje, da člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 načeloma ne velja za vzdrževane družinske člane delavcev migrantov, ne glede na to, kje prebivajo. Sprejema sicer, da izjema velja za primere neposredne diskriminacije otrok delavcev migrantov. Na splošno pa naj bi bile te osebe vendarle zajete s členom 12 Uredbe št. 1612/68 in ne s členom 7(2). To pa zato, ker je člen 12 poseben izraz obveznosti enakega obravnavanja, ker velja za otroke in dostop do sistema splošnega izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja. Razlaga člena 7(2), po kateri naj bi ta člen veljal za otroke delavcev migrantov, bi pomenila nevarnost za razvrednotenje pogoja prebivanja iz člena 12.

30. Komisija zatrjuje, da je s sodno prakso Sodišča potrjeno, da člen 7(2) velja za vse vzdrževane družinske člane delavca migranta.

31. Strinjam se s Komisijo.

32. Neposredni upravičenci enakega obravnavanja, ki je zagotovljeno s členom 7(2), so državljani države članice, ki delajo v drugi državi članici. Obmejni delavci, ki že po definiciji prebivajo zunaj države članice gostiteljice, spadajo v to kategorijo.(11) Torej delavci niso dolžni prebivati v kraju, v katerem delajo, da bi bili varovani na podlagi člena 7(2), niti ni upravičenje do enakega obravnavanja v členu 7(2) pogojeno s krajem, v katerem se socialna ugodnost dejansko koristi.

33. Vzdrževani družinski člani delavca migranta so posredni upravičenci iz obveznosti enakega obravnavanja na podlagi člena 7(2), ker je zaradi njihovega različnega obravnavanja v zvezi s socialno ugodnostjo diskriminiran tudi delavec migrant, ki mora nato vzdrževati družinskega člana. Sodišče je že odločilo, da v to skupino posrednih upravičencev spadajo vzdrževani predniki in potomci delavca v ravni liniji in zakonci.(12) Da bi bili varovani na podlagi člena 7(2), niso dolžni prebivati v državi članici, v kateri je zaposlen delavec migrant.(13)

34. Z izrazom „socialne ugodnosti“ iz člena 7(2) je zajeto financiranje visokošolskega študija delavcev migrantov ali njihovih vzdrževanih družinskih članov.(14) V obravnavani zadevi bi vzdrževani otroci delavcev migrantov, ki delajo na Nizozemskem, lahko zlasti želeli zaprositi za MNSF za študij zunaj Nizozemske.

35. Nizozemska se precej opira na dejstvo, da so se vse sodbe, v katerih je Sodišče odločilo, da člen 7(2) velja za otroke delavcev migrantov, nanašale na neposredno diskriminacijo. V nasprotju z Nizozemsko menim, da ni logična razlaga, po kateri je subjektivni obseg obveznosti enakega obravnavanja odvisen od vrste diskriminacije. Zato po mojem mnenju ni pomembno, ali je očitana diskriminacija neposredna ali posredna.

36. S členom 12 Uredbe št. 1612/68 je otrokom delavcev migrantov dano posebno, različno upravičenje, ki ga samostojno uveljavlja.

37. Država članica gostiteljica mora v skladu s členom 12 dovoliti otrokom delavcev migrantov dostop do svojega sistema splošnega izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja. Člen 12 velja tudi za otroke, ki se izobražujejo zunaj države članice gostiteljice.(15)

38. Člen 12 izrecno velja za „[o]troke državljana države članice, ki je zaposlen ali je bil zaposlen v drugi državi članici“ in „prebivajo na njenem ozemlju“. Sodišče je razsodilo, da se otrokom, ki so si ustvarili prebivališče v državi članici, medtem ko je eden od njihovih staršev izvrševal pravico do prebivanja kot delavec migrant v tej državi članici, na podlagi člena 12 prizna samostojno pravico do prebivanja, da bi se tam splošno izobraževali.(16) Otrok uživa to pravico neodvisno od tega, ali roditelj obdrži status delavca migranta v državi članici gostiteljici ali ne.(17)

39. Poleg tega otroku ni treba izkazati odvisnosti od delavca migranta, da bi se skliceval na člen 12. Če roditelj ni več delavec migrant, ki je upravičen do enakega obravnavanja iz člena 7(2), ali otroka ne vzdržuje več, lahko otrok kljub temu samostojno uveljavlja pravico do dostopa do vseh vrst socialnih ugodnosti, opredeljenih v členu 12, in pod enakimi pogoji kot državljani, če prebiva v državi članici gostiteljici.(18)

40. V nasprotju z Nizozemsko ne mislim, da dejstvo, da je v členu 12 izrecno urejena določena in omejena skupina družinskih članov kot neposrednih upravičencev, zadošča za sklep, da je področje osebne uporabe člena 7(2) treba razlagati tako, da je ta skupina izvzeta iz posrednih upravičencev. Nizozemska se v potrditev svojega stališča sklicuje na več sodb. V nobeni od navedenih sodb pa ni razrešeno vprašanje, ali so s členom 7(2) varovani vzdrževani družinski člani delavca migranta, ki so zaprosili za finančno pomoč za visokošolsko izobraževanje.

41. V sodbi Brown prosilcu ni bilo priznano varstvo na podlagi člena 7(2), ker je status delavca migranta pridobil izključno zato, ker je bil sprejet na študij v državi članici gostiteljici.(19) Za varstvo na podlagi člena 12 ni mogel zaprositi (po mojem mnenju niti kot posredni upravičenec na podlagi člena 7(2)), ker po njegovem rojstvu nobeden od njegovih staršev ni imel statusa delavca migranta.(20) Po drugi strani sta se sodbi Lair in Matteucci, nanašali na uporabo člena 7(2) za prosilca, ki sta bila sama delavca migranta.(21)

42. V sodbi Casagrande je Sodišče podalo razlago člena 12 v sporu, ki se je nanašal na otroka delavca migranta, ki je prebival v kraju, v katerem je bil zaposlen njegov roditelj, in razsodilo, da so s to določbo zajeti tudi splošni ukrepi, ki naj bi olajšali udeležbo pri pouku.(22) Podobno se je sodba di Leo(23) nanašala na veljavnost člena 12 za otroka delavca migranta, ki je zapustil državo članico gostiteljico zaradi študija v tujini.

43. Na podlagi navedenega sklepam, da za vzdrževane družinske člane, tudi otroke, velja pravica delavca migranta do enakega obravnavanja na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 1612/68. Ta sklep velja ne glede na to, kje prebivajo ti družinski člani ali delavec migrant in ali je očitana diskriminacija neposredna ali posredna.

Ali je med delavci, ki prebivajo na Nizozemskem, in delavci, ki prebivajo zunaj Nizozemske, objektivna razlika?

44. Komisija zatrjuje, da so delavci migranti (skupaj z obmejnimi delavci), ki delajo na Nizozemskem in njihovi vzdrževani družinski člani, obravnavani manj ugodno kot nizozemski delavci in njihovi vzdrževani družinski člani.

45. Nizozemska ugovarja, da je med delavci, ki prebivajo na Nizozemskem, in delavci, ki prebivajo zunaj Nizozemske, objektivna razlika, ker naj slednji ne bi potrebovali spodbud za študij v tujini. Iz te trditve naj bi izhajalo, da delavci migranti, ki delajo na Nizozemskem in prebivajo v drugi državi članici, niso v primerljivem položaju z nizozemskimi delavci (in torej tudi delavci migranti), ki delajo in prebivajo na Nizozemskem.

46. Ne strinjam se z Nizozemsko.

47. Diskriminacija na podlagi člena 7(2) obstaja, če so v primerljivem položaju delavci migranti obravnavani manj ugodno kot domači delavci. Da bi se ugotovilo, ali gre za tak primer, je treba ugotoviti, kdo uživa enako obravnavanje in v povezavi s katero posamezno ugodnostjo. V zvezi s tem je za presojo, ali gre za objektivno razliko med zadevnimi skupinami oseb, treba upoštevati cilj ureditve, ki določa različno obravnavanje.(24) Dodala bi še, da mora po mojem mnenju iz očitane objektivne razlike na splošno izhajati zakonito ali dejansko razlikovanje in ne razlikovanje, ki ga ustvari sporni predpis.

48. V obravnavanem primeru je sporna ugodnost dodelitev sredstev za študij kjer koli zunaj Nizozemske. V okviru člena 7(2) za delavce migrante na Nizozemskem velja enako obravnavanje.

49. Zlahka lahko ugotovimo, da so s skupinama, navedenima v nadaljevanju, zajeti delavci, za katere se lahko šteje, da so v podobnem položaju. V prvi skupini so delavci migranti, ki delajo in prebivajo na Nizozemskem ter se očitno lahko primerjajo z nizozemskimi delavci, ki delajo in prebivajo na Nizozemskem, in jih je treba obravnavati enako. V drugi skupini so delavci migranti, ki delajo na Nizozemskem in prebivajo drugje ter se očitno lahko primerjajo z nizozemskimi delavci, ki delajo na Nizozemskem in prebivajo drugje, in jih je treba obravnavati enako.

50. Vendar pa Nizozemska z obstojem navedenih različnih skupin utemeljuje, da primerjava med njima ni mogoča – in sicer zatrjuje, da se osebe, ki prebivajo na Nizozemskem, objektivno razlikujejo od oseb, ki prebivajo zunaj Nizozemske. Z določenega vidika je to samoumevno. Življenje v Amsterdamu ni enako življenju v Parizu. Vendar pa se postavlja vprašanje, ali je ta razlika dovolj upoštevna, da bi objektivno utemeljila različno obravnavanje?(25)

51. Po mojem mnenju ni.

52. Nizozemska se strinja (pravilno), da morajo imeti otroci delavcev migrantov, ki želijo študirati na Nizozemskem, dostop do financiranja tega študija pod popolnoma enakimi pogoji kot državljani Nizozemske, ne glede na to, ali ti delavci migranti (in njihovi vzdrževani otroci) prebivajo na Nizozemskem ali drugje.

53. S tem je posredno priznala, da se lahko vsaj nekaj otrok delavcev migrantov – tako kot njihovi nizozemski vrstniki – nagiba k študiju na Nizozemskem ( če tam trenutno prebivajo ali ne ) in da morajo imeti dostop do finančnih sredstev za ta študij. Vendar pa je s tem neločljivo povezano, po mojem mnenju, da Nizozemska ne more več upravičeno zatrjevati, da se bo na podlagi kraja prebivališča skoraj kot po avtomatizmu določilo, kje bodo študirali delavec migrant ali njegovi vzdrževani otroci. In če to drži, potem ni upravičeno uporabljati kraja prebivališča kot domnevno „objektivnega“ merila za upravičenje različnega obravnavanja. Nasprotno: delavec migrant, ki je zaposlen na Nizozemskem, vendar prebiva v drugi državi članici, se lahko ustrezno primerja z nizozemskim delavcem, ki prebiva in dela na Nizozemskem.

Ali je posledica pogoja prebivanja posredna diskriminacija?

54. Komisija mora v skladu z ustaljeno sodno prakso v postopkih zaradi neizpolnitve obveznosti dokazati obstoj očitane neizpolnitve obveznosti in Sodišču predložiti dokaze, ki so potrebni za to, da lahko Sodišče preizkusi, ali je ta neizpolnitev podana. Pri tem se Komisija ne more sklicevati na domneve.(26)

55. V obravnavani zadevi mora Komisija dokazati, da so delavci migranti in nizozemski delavci obravnavani drugače, pri čemer so posledice podobne tistim, ki bi izhajale iz uporabe pogoja državljanstva.

56. Komisija zatrjuje, da je pogoj prebivanja v nasprotju s členom 7(2) Uredbe št. 1612/68, ker ga bodo nacionalni delavci lahko vedno lažje izpolnili kot delavci migranti. Po njenem mnenju iz sodb Meeusen(27) in Meints(28) izhaja, da je pogoj prebivanja že sam po sebi posredno diskriminatoren. V obravnavani zadevi naj bi bil pogoj prebivanja v vsakem primeru posredno diskriminatoren, če so zaradi njega neizogibno izključeni obmejni delavci in njihovi vzdrževani družinski člani. Nizozemska se sklicuje na sodbi Sotgiu in Kaba II, s katerima utemeljuje, da pogoj prebivanja ni diskriminatoren v vseh okoliščinah.(29)

57. Z nobeno od navedenih razlag sodne prakse Sodišča se ne strinjam.

58. Sodišče je v sodbi Meeusen odločilo, da „država članica ne sme pogojevati odobritve socialne ugodnosti v smislu člena 7 […] s pogojem, da morajo upravičenci prebivati na njenem ozemlju“.(30) Sodba Meeusen se je nanašala na pogoj prebivanja, ki je bil neposredno diskriminatoren in zato prepovedan. Odločitev Sodišča v sodbi Meeusen je predhodno temeljila na sodbi Meints(31) . V tej zadevi je Sodišče sklenilo, da je bil sporni pogoj prebivanja neposredno diskriminatoren, šele po preizkusu, ali ta pogoj lažje izpolnijo domači delavci (in ali bi bil lahko upravičen).(32) V nobeni od sodb torej ni bilo ugotovljeno, da je pogoj prebivanja vedno posredno diskriminatoren.

59. Vendar pa tudi sodbi Sodišča Sotgiu in Kaba II ne dajeta podlage za nasprotno stališče, in sicer da bi bilo mogoče določiti pogoj prebivanja za državljane in nedržavljane, ki so v primerljivem položaju, ne da bi iz tega izhajala posredna diskriminacija. Delavci, na katere se je nanašala sodba Sotgiu, so pripadali različnim skupinam glede na to, ali so se bili dolžni preseliti. Sodišče je zato odločilo, da je prebivališče objektivno merilo za različno obravnavanje delavcev v objektivno različnih položajih. V sodbi Kaba II je bilo odločeno, da zakonca delavca migranta, ki je državljan države članice, ki ni bila Združeno kraljestvo, in zakonca osebe, ki se v Združenem kraljestvu „nahaja in prebiva“, ni mogoče primerjati zaradi razlikovanja v določbi nacionalnega prava, ki ni bila predmet spora.(33)

60. Kljub temu se strinjam s Komisijo, da pogoj prebivanja posredno diskriminira delavce migrante.

61. Pogoj glede nekdanjega, sedanjega ali prihodnjega prebivanja (še posebej, če se zahteva določeno trajanje prebivanja) lahko vpliva na domače delavce države članice manj kot na delavce migrante, ki so v primerljivem položaju. To pa zato, ker se s takim pogojem vedno razlikuje med delavci, ki se jim ni treba preseliti, da bi mu zadostili, in delavci, ki se morajo preseliti. Prvi so običajno, čeprav ne nujno vedno, verjetneje državljani države članice gostiteljice.

62. Pravilo treh let od šestih se nanaša na nekdanje prebivanje, ki je trajalo določen čas. Po mojem mnenju je verjetneje, da bodo ta pogoj laže izpolnili nizozemski delavci kot pa delavci migranti, ki prebivajo na Nizozemskem.

63. Morda bi lahko trdili, da s takim pogojem prebivanja niso diskriminirani vsi obmejni delavci.(34) Vseeno je verjetno precej obmejnih delavcev in njihovih vzdrževanih družinskih članov izvzetih iz MNSF, ker družina živi skupaj na obmejnem območju in torej zunaj Nizozemske.

64. Glede na navedeno ugotavljam, da pogoj prebivanja pomeni posredno diskriminacijo, ki je načeloma prepovedana na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 1612/68.

Ali je pogoj prebivanja kljub temu upravičen?

65. Če pogoj prebivanja pomeni posredno diskriminacijo, ki je prepovedana na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 1612/68, mora Sodišče ugotoviti, ali je kljub temu upravičena. V zvezi s tem mora Nizozemska dokazati, da se s pogojem prebivanja (i) sledi legitimnemu cilju, ki ga upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu, (ii) da je z njim mogoče zagotoviti uresničitev zadevnega legitimnega cilja (primernost) in (iii) da ne presega tega, kar je potrebno, da se želeni cilj doseže (sorazmernost).(35)

66. Nizozemska zatrjuje, da je pogoj prebivanja upravičen, ker je primeren in ne presega tega, kar je potrebno, da (i) se prepreči pretirana finančna obremenitev, ki bi bila posledica dostopnosti MNSF vsem študentom ( ekonomski cilj), in da se hkrati (ii) zagotovi, da je MNSF dostopen le študentom, ki bi se brez njega visokošolsko izobraževali na Nizozemskem in bi se tja verjetno vrnili, če študirajo v tujini ( socialni cilj).

67. Preden začnem presojati pogoj prebivanja z vidika vsakega od ciljev, bi na kratko pojasnila načela glede dokaznega bremena in dokaznega standarda. To pa zato, ker v obravnavani zadevi nobena stranka teh načel ni primerno uporabila.

68. Sodišče je razsodilo, da mora država članica, ki je tožena stranka, navesti „utemeljitvene razloge, na katere se lahko sklicuje država članica“, ter predložiti „presojo primernosti in sorazmernosti omejitvenega ukrepa, ki ga je sprejela ta država, ter jasne elemente, ki lahko podprejo njeno utemeljitev“.(36) Zato nosi breme dokazovanja, da je na prvi pogled podana utemeljenost ukrepa in da ta ne presega tega, kar je potrebno, da se doseže njegov cilj oziroma njegovi cilji.

69. Vendar pa dokazno breme države članice, ki je tožena stranka, da dokaže obstoj sorazmernosti, „ne more biti tako, da bi se od te države članice zahtevalo, naj pozitivno dokaže, da teh ciljev v enakih razmerah ne bi bilo mogoče izpolniti z nobenim drugim ukrepom, ki si ga je mogoče predstavljati“.(37) Z drugimi besedami, državi članici ni mogoče naložiti, naj dokaže negativna dejstva.

70. Če država članica, ki je tožena stranka, dokaže, da je izpodbijani ukrep očitno sorazmeren, je nato naloga Komisije, da izpodbije analizo države članice tako, da predlaga druge, manj omejevalne ukrepe. Komisija drugega ukrepa ne more le predlagati. Mora tudi pojasniti, zakaj in kako je tak ukrep primeren za dosego navedenega cilja oziroma navedenih ciljev ter predvsem zakaj je manj omejevalen kot izpodbijani ukrep. Brez take razlage država članica ne more vedeti, na kaj naj osredotoči svoj odgovor na odgovor Komisije.

Ali je pogoj prebivanja upravičen na podlagi ekonomskega cilja?

– Ali je ekonomski cilj legitimen cilj, ki ga upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu?

71. Nizozemska zatrjuje, da je pogoj prebivanja upravičen, ker naj bi se z njim zagotavljalo, da se z MNSF ne bi družbi naložilo čezmernega finančnega bremena. V sodbah Bidar in Förster je Sodišče potrdilo, da države članice legitimno lahko upoštevajo finančne posledice politik in zato lahko zahtevajo določeno stopnjo vključitve v družbo, preden omogočijo dostop do financiranja študija.(38) Nizozemska ocenjuje, da bi zaradi odprave pogoja prebivanja prišlo do dodatne finančne obremenitve v višini približno 175 milijonov EUR, zlasti zaradi zagotavljanja MNSF otrokom delavcev migrantov in nizozemskim državljanom, ki živijo zunaj Nizozemske ali so na Nizozemskem živeli manj kot tri leta od zadnjih šestih let.

72. Komisija odgovarja, da obrazložitvi iz sodb Bidar in Förster ne veljata za delavce migrante, ker naj bi bili v skladu z zakonodajo EU ekonomsko aktivni državljani EU drugače obravnavani kot ekonomsko neaktivni državljani EU. V členu 24(2) Direktive 2004/38 naj bi bilo to razlikovanje potrjeno. Čeprav bi Nizozemska lahko zahtevala določeno stopnjo povezave, naj bi status delavca migranta dokazoval dovolj tesno zvezo z Nizozemsko; poleg tega naj bi Sodišče v sodbi Bidar odločilo, da v takih primerih ni mogoče naložiti pogoja prebivanja.(39) Poleg tega se le skrb zaradi vpliva na proračun ne more uveljaviti kot nujni razlogi v zvezi s splošnim interesom.

73. Strinjam se s Komisijo.

74. Sodišču se predlaga, naj za delavce migrante uporabi obrazložitev iz sodb Bidar in Förster glede ekonomsko neaktivnih državljanov EU. Vendar se najprej zastavlja vprašanje, natančno kakšna je bila razsodba Sodišča v sodbah Bidar in Förster.

75. Združeno kraljestvo si je v sodbi Bidar prizadevalo upravičiti pogoj triletnega stalnega prebivanja z utemeljitvijo, da je treba zagotoviti (i) zadosten delež prispevkov, pridobljenih prek davkov, da upraviči dodelitev sredstev, in (ii) dejansko povezavo med študentom, ki je zahteval sredstva, in trgom dela države članice gostiteljice.(40) V bistvu je šlo za pomislek, da bi lahko študenti iz cele Evropske unije prišli in nemudoma zaprosili za financiranje študija v Združenem kraljestvu.

76. Sodišče je v odgovoru na prvi del utemeljitve Združenega kraljestva potrdilo, da „je dovoljeno, da vsaka država članica zagotovi, da dodelitev pomoči za kritje stroškov za vzdrževanje študentov, ki prihajajo iz drugih držav članic, ne postane pretirana obremenitev, ki bi lahko vplivala na celotno raven pomoči, ki jih ta država članica lahko dodeli“.(41) Zato je upravičeno, da se sredstva dodelijo „le tistim študentom, ki so izkazali določeno stopnjo vključitve v družbo te države“.(42)

77. Sodišče pa se ni strinjalo z drugim delom utemeljitve Združenega kraljestva. Država članica ni imela pravice pogojevati dodelitve sredstev za študij s povezavo med študentom in trgom delovne sile. Sodišče je v bistvu razsodilo, da posredno diskriminatornega pogoja prebivanja ni mogoče upravičiti na podlagi potrebe, da se sredstva dodeli le študentom, ki so že delali v državi članici gostiteljici ali naj bi tam delali po končanem študiju. Sodišče je dejansko razsodilo, da se s študijem študenta ne veže nujno na posamezni geografski trg delovne sile.(43) V nasprotju s Komisijo tega dela sodbe Bidar ne razlagam tako, da nasprotuje vsaki zahtevi, da morajo delavci migranti izkazati določeno stopnjo povezave z državo članico gostiteljico. Sodišče tega vprašanja preprosto ni obravnavalo. Dejansko je Sodišče le zavrnilo utemeljitev, da je povezava kraja študija in kraja zaposlitve cilj, s katerim bi se lahko upravičila posredna diskriminacija.

78. Sodišče je v nadaljevanju potrdilo, da je nekdanje prebivanje za določen čas v državi članici gostiteljici lahko pomenilo potrebno stopnjo povezave.(44) Omejitev skupine upravičencev z merilom – ki izraža določeno stopnjo povezanosti z državo članico, ki financira –, kakršno je nekdanje prebivanje, je tako bilo primeren ukrep za zagotovitev, da dodelitev finančnih sredstev študentom iz drugih držav članic ne postane pretirana obremenitev, ki bi lahko vplivala na celotno raven pomoči, ki jih ta država članica lahko dodeli.

79. Nizozemska očitno razlaga odločitev iz sodbe Förster tako, kot da ta potrjuje sodbo Bidar.

80. Taka razlaga sodbe Förster me ne prepriča.

81. V sodbi Förster je Sodišče najprej navedlo, da je v skladu s sodbo Blair vsaka država članica upravičena zagotoviti, da socialna ugodnost ne postane pretirana obremenitev, ki bi lahko vplivala na celotno raven pomoči.(45) Dejansko je bil to upravičen cilj, ki je bil priznan v sodbi Bidar.(46)

82. Nato je Sodišče navedlo, prav tako v skladu s sodbo Bidar, da je upravičeno, če se pomoč za kritje stroškov za vzdrževanje študentov dodeli le tistim študentom, ki so izkazali določeno stopnjo vključenosti v družbo države članice.(47) Sodišče je še navedlo odlomek iz sodbe Bidar, v katerem je ugotovilo, da bi se lahko štelo, da študent izkazuje določeno stopnjo vključenosti v državi članici gostiteljici, če je tam prebival določeno obdobje.(48)

83. Nato je Sodišče tako sklepanje uporabilo za dejansko stanje v zadevi Förster. Moralo je razrešiti vprašanje, ali bi bil posredno diskriminatoren pogoj petletnega prebivanja lahko „upravičen s ciljem države članice gostiteljice, da si zagotovi določeno stopnjo vključenosti študentov, državljanov drugih držav članic, na svojem ozemlju“.(49) Torej je Sodišče v sodbi Förster preizkusilo sorazmernost pogoja prebivanja v zvezi s ciljem zagotoviti vključenost študenta in ne v zvezi s ciljem preprečiti zrušenje obstoječega programa zaradi stroškov njegovega financiranja.(50)

84. V sodbi Bidar Sodišče vseeno ni poudarilo tega cilja. V tej sodbi se je izkaz stopnje vključenosti obravnaval kot sredstvo, da se prepreči pretirana finančna obremenitev.

85. Obžalovanja vredno bi bilo, če bi nenatančna razlaga sodbe Förster pripeljala do zmede med sredstvi in cilji. Obstaja tveganje, da bi se sodba Förster razlagala, kot da bi iz nje izhajalo, da lahko države članice določijo pogoj glede prebivanja, čeprav bi se z njim zagotovilo, da dostop do socialne ugodnosti ne vpliva škodljivo na stabilnost njenih javnih financ, ali sledilo kateremu koli drugemu legitimnemu cilju, ki ga upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu. Na tej podlagi bi si države članice lahko prizadevale upravičiti manj ugodno obravnavanje (ekonomsko aktivnih in neaktivnih) državljanov EU v okviru socialne politike (integracija) z uveljavitvijo meril za dostop do ugodnosti, kot so trajanje prebivanja, zakonski in družinski status, jezik, diploma, zaposlitev in drugi, ne da bi kadar koli pojasnile razlog za tako omejitev dostopa do socialne ugodnosti.

86. Ob upoštevanju zgornje razlage sodb Bidar in Förster bom zdaj preizkusila, ali je preprečitev pretirane finančne obremenitve, ki bi lahko vplivala na celotno raven sredstev za študij, cilj, ki se lahko prenese iz okvira gospodarsko neaktivnih državljanov EU in s katerim se lahko upraviči posredna diskriminacija delavcev migrantov.

87. Po mojem mnenju se ne more.

88. Strinjam se, da bi bila zaradi finančne obremenitve, ki bi bila posledica široke dostopnosti socialne ugodnosti, lahko ogrožena obstoj in celotna raven te ugodnosti.(51) V takih okoliščinah so pomisleki glede vplivov na proračun tesno povezani z obstojem in s ciljem socialne ugodnosti in jih zato ni mogoče v celoti spregledati. Države članice bi sicer lahko v celoti opustile zagotavljanje posameznih oblik socialnih ugodnosti, kar bi bilo v škodo splošnemu interesu.

89. Kljub temu menim, da se Nizozemska ne more sklicevati na pomisleke glede proračuna, da bi upravičila diskriminatorno obravnavo delavcev migrantov in njihovih vzdrževanih družinskih članov. Vsi pogoji v zvezi z MNSF, s katerimi bi se izdatke ohranilo v sprejemljivih mejah, morajo veljati enako za delavce migrante in nizozemske delavce.

90. Delavci migranti in njihove družine uživajo pravico do prostega gibanja v drugo državo članico na podlagi ugotovitve, da „mora biti mobilnost delavcev znotraj [Unije] eno izmed sredstev, ki delavcu daje možnost izboljšanja njegovih življenjskih in delovnih pogojev in pospešitve njegovega socialnega napredka ter hkrati pomaga zadovoljiti potrebe gospodarstev držav članic“.(52) Države članice morajo zato odstraniti vse ovire za uresničevanje pravice do prostega gibanja in sorodnih pravic delavcev migrantov, zlasti tiste, ki vplivajo na „pravico delavca, da se mu pridruži družina, pogoje za integracijo te družine v državo gostiteljico“.(53)

91. Če države članice svojim delavcem omogočijo dostop do socialne ugodnosti, čeprav ta ni vezana na prispevke posamezni ka, jo morajo po mojem mnenju tudi delavcem migrantom dodeliti pod enakimi pogoji. Vsaka omejitev, uvedena zaradi ohranjanja finančne integritete, mora za domače delavce in delavce migrante veljati pod enakimi pogoji.(54)

92. Res je, da je Sodišče potrdilo, da se diskriminacija ekonomsko neaktivnih državljanov EU lahko upraviči s ciljem preprečiti pretirano finančno obremenitev, ki lahko vpliva na celotno raven dodeljene socialne pomoči. Po mojem mnenju je Sodišče tako razsodilo zato, ker se v skladu s trenutno zakonodajo EU še vedno ne zagotavlja vsem državljanom EU popolnoma enako obravnavanje glede socialnih ugodnosti.

93. Pred uvedbo državljanstva EU je več direktiv določalo, da so imeli državljani držav članic, ki niso uresničevali ekonomske pravice do prostega gibanja, pravico do prostega gibanja in prebivanja v drugi državi članici, če so bili sami in njihovi družinski člani zavarovani za primer bolezni in so imeli „zadostna sredstva, ki zagotavljajo, da med prebivanjem ne obremenjujejo sistema socialne pomoči države članice gostiteljice“.(55) Pogoj je bil uveden zato, ker ti državljani „ne smejo pretirano obremeniti javnih financ države članice gostiteljice“.(56) Z Direktivo 93/96 pa je bila zlasti omejena pravica študentov, da prebivajo v drugi državi članici, in ni bila določena nobena pravica do plačila vzdrževalnine s strani države članice gostiteljice.(57)

94. Z uveljavitvijo Maastrichtske pogodbe so ti državljani ne glede na svojo dejavnost postali državljani EU.(58) Na podlagi tega statusa imajo pravico do prostega gibanja in prebivanja na območju držav članic v skladu z omejitvami, določenimi v zakonodaji EU. Sodišče je razsodilo, da mora država članica gostiteljica izkazati določeno stopnjo finančne solidarnosti s študenti, ki so državljani drugih držav članic ter so uveljavili svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja v državi članici gostiteljici.(59)

95. V Direktivi 2004/38 je združena večina predhodne zakonodaje in sodne prakse. Obdržala je razlikovanje med državljani EU, ki so uveljavili ekonomsko pravico do prostega gibanja, in drugimi državljani EU in izrecno ohranila pravico držav članic, da določeno obdobje slednje drugače obravnavajo. Tako člen 24(2) Direktive 2004/38 določa, da dokler študenti ne pridobijo pravice do stalnega prebivališča v državi članici, v kateri študirajo, država članica gostiteljica „[z] odstopanjem“ od obveznosti, da se državljani Unije in državljani države članice enako obravnavajo, ne sme biti zavezana, da jim dodeli pomoč za vzdrževanje med študijem, ki obsega študentske pomoči ali študentska posojila. Čeprav je dejansko stanje iz zadeve nastalo pred sprejetjem Direktive 2004/38, pa iz obrazložitve te sodbe izhaja možnost za države članic, da v takih okoliščinah ravnajo diskriminatorno. Navedena izjema pa se ne nanaša na „delavce, samozaposlene osebe, osebe, ki ohranijo takšen status, in člane njihovih družin“. Nasprotno, te osebe so varovane s splošnim pravilom o enakem obravnavanju.

96. Glede na navedeno sklepam, da ekonomskega cilja ni mogoče obravnavati kot legitimnega cilja, ki ga upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu. Iz tega izhaja, da navedbam Nizozemske ni mogoče ugoditi, razen če se lahko potrdi socialni cilj.

97. Če se Sodišče ne bi strinjalo z mojimi sklepi glede ekonomskega cilja, bom vseeno na kratko preizkusila, ali je pogoj prebivanja primeren glede na ta cilj in ali je sorazmeren.

– Ali je pogoj prebivanja primeren za dosego ekonomskega cilja?

98. Nizozemska zatrjuje, da je pogoj prebivanja primerno sredstvo za zagotovitev, da MNSF ne postane čezmerna, pretirana finančna obremenitev. Nizozemska je predložila študijo, ki naj bi po njenem mnenju dokazovala, da bi odprava pogoja vodila k dodatni obremenitvi v znesku približno 175 milijonov EUR.

99. Iz jedrnatih navedb Komisije izhaja, da ima „pomisleke“ glede stališča Nizozemske o primernosti ukrepa.

100. Čeprav si Komisija ne prizadeva prepričljivo, da bi ovrgla trditve in dokaze Nizozemske, je naloga le-te, da prepričljivo utemelji, da je izvzetje študentov, ki živijo na Nizozemskem manj kot tri leta od šestih let, povezano s pretirano finančno obremenitvijo, ki naj bi jo preprečevalo. V to ni vključeno dokazovanje, da je pogoj prebivanja najprimernejši ukrep za dosego navedenega cilja.(60)

101. S trditvami Nizozemske se strinjam.

102. S pogojem prebivanja se neizogibno izključi skupino mogočih upravičencev in s tem omeji strošek MNSF. Nizozemska očitno meni, da bi dodatna obremenitev v znesku 175 milijonov EUR ogrozila program MNSF v njegovi sedanji obliki.

103. Ne najdem razloga, da bi podvomila v to stališče. Ne nazadnje se države članice še naprej lahko svobodno odločajo, v katerem trenutku postane določena raven financiranja študija pretirana finančna obremenitev, ki vpliva na celotno raven pomoči, ki se lahko dodeli na podlagi programa. Država članica mora določiti, kje je ta meja, in ne Sodišče.

104. Ker Komisija z ničimer ni izpodbijala stališča Nizozemske, na podlagi tega sklepam, da je Nizozemska dokazala, da je pogoj prebivanja primeren.

– Ali je pogoj prebivanja sorazmeren z ekonomskim ciljem?

105. Stališča strank glede sorazmernosti so postala jasnejša na obravnavi, ki je bila opravljena na pobudo Sodišča.

106. Stranki se v bistvu ne strinjata glede tega, ali je sorazmerno zahtevati, da morajo delavci migranti, ki so z Nizozemsko že povezani zaradi zaposlitve v tej državi, zadostiti tudi pravilu treh let od šestih.

107. Komisija zatrjuje, da status delavca migranta zadostuje kot dokaz za zahtevano stopnjo povezanosti in da Nizozemska ne more naložiti dodatnega pogoja glede prebivanja. Kot nadomestni ukrep predlaga usklajevanje z drugimi državami članicami. Nizozemska zatrjuje, da status delavca migranta ne zadostuje in da drugi ukrepi niso na voljo. Pri odločanju o uvedbi pogoja prebivanja naj bi upoštevala tudi, da so lahko na voljo drugi viri financiranja in vrste finančne pomoči, da druge države članice financiranje, podobno MNSF, pogojujejo s preteklim prebivanjem in da se s pogojem prebivanja preprečujejo določena tveganja za goljufije.

108. Nisem prepričana, da je pogoj prebivanja sorazmeren.

109. V nasprotju z Nizozemsko menim, da potrditev Sodišča v sodbi Förster, da je pogoj petletnega prebivanja sorazmeren, ne pomeni, da je v obravnavani zadevi sorazmerno pravilo treh let od šestih. V sodbi Förster se je Sodišče sklicevalo na besedilo členov 16(1) in 24(2) Direktive 2004/38 in razsodilo, da država članica ni dolžna dodeliti pomoči za vzdrževanje med študijem ekonomsko nedejavnim državljanom EU, ki v tej državi članici niso zakonito prebivali nepretrgano vsaj pet let.(61) V nasprotju z generalnim pravobranilcem(62) Sodišče očitno ni bilo pripravljeno odstopiti od stališča, da zahtevane stopnje povezanosti ni mogoče dokazati drugače.

110. Vendarle je v členu 24(2) jasno določeno, da pogoja glede petletnega prebivanja iz Direktive 2004/38 ni mogoče naložiti delavcem migrantom in njihovim vzdrževanim družinam.

111. Ali lahko država članica zanje kljub temu uvede pogoj treh let prebivanja od šestih?

112. Po mojem mnenju ne more.

113. V nasprotju z Nizozemsko sodbe Bidar ne razlagam tako, da potrjuje tak pogoj prebivanja. V omenjeni sodbi Sodišču ni bilo treba preizkusiti sorazmernosti, ker D. Bidar zaradi učinka pogoja prebivanja v povezavi s predpisi o pridobitvi „statusa nastanjene osebe“ ne glede na svojo dejansko stopnjo vključenosti nikoli ne bi mogel biti upravičen do pomoči za kritje svojih stroškov za vzdrževanje.

114. Presoja sorazmernosti pogoja prebivanja v obravnavani zadevi je težavna zato, ker stališča strank izhajajo iz predpostavke, da Nizozemska lahko zahteva določeno stopnjo povezanosti, ne da bi upoštevala, da gre za sredstvo za dosego posebnega cilja.

115. Po moji razlagi sodbe Bidar pa preizkus sorazmernosti pogoja prebivanja vključuje odločanje o tem, ali je Nizozemska dokazala, da pravilo treh let od šestih ne presega tega, kar je potrebno, da se prepreči pretirana finančna obremenitev.

116. Nizozemska je v zvezi s tem dejansko predložila dokaze.

117. Znesek 175 milijonov EUR izhaja iz analize tveganja, v kateri so bili ocenjeni dodatni stroški financiranja zlasti otrok delavcev migrantov (skupina 1) in državljanov Nizozemske (skupina 2), ki so zdaj izvzeti iz programa MNSF.(63) Kot je navedeno v študiji, bi odprava pogoja prebivanja za otroke iz skupine 2 povzročila dodatni strošek v višini 132,1 milijona EUR, kar je skoraj trikrat več od stroška 44,5 milijona EUR, ki bi nastal zaradi odprave pogoja za otroke iz skupine 1.

118. Te ocene temeljijo na več predpostavkah, ki se zdijo, milo rečeno, vprašljive. Na primer, avtorji študije so pri izračunu števila otrok iz skupne 1, ki prebivajo zunaj Nizozemske, ocenili, da med 15 in 30 % vzhodnoevropskih delavcev migrantov na Nizozemskem še naprej prebiva s svojimi družinami v svojih matičnih državah članicah. Za te delavce se je torej domnevalo, da se dnevno ali manj pogosto vozijo na delo, na primer, iz Varšave na Nizozemsko. Hkrati pa se pri ugotavljanju, ali prebivajo na Nizozemskem, ni upoštevalo, da delavci migranti, ki se vozijo na delo, lahko preživijo na Nizozemskem več dni v tednu kot v matični državi članici. Drug primer je, da so avtorji študije predvidevali, da bodo otroci obmejnih delavcev študirali na obmejnem območju, na katerem prebivajo. Kot kaže, torej ni bil uporabljen popravek za otroke delavcev migrantov in državljanov Nizozemske, ki prebivajo v tujini, ali v obmejnem območju ali ne, ki so upravičeni do MNSF za študij v obmejnem območju.

119. Če pustim ob strani navedene pomisleke o uporabljeni metodologiji, otroci iz skupin 1 in 2 izpolnjujejo pogoje za financiranje študija na Nizozemskem, čeprav tam ne prebivajo. Nizozemska je prostovoljno prevzela breme financiranja teh študentov do določenih najvišjih mejnih vrednosti. Enake omejitve veljajo za financiranje študija na Nizozemskem in v tujini. Nizozemska ni pojasnila, zakaj je enaka finančna obremenitev sprejemljiva, če je prevzeta v zvezi s študijem na Nizozemskem, vendar pretirana v okviru MNSF.(64)

120. Če Sodišče razsodi, da Nizozemska lahko zahteva določeno stopnjo povezanosti ne glede na pomisleke glede stroška financiranja MNSF, menim, da kljub temu ni sorazmerno zahtevati od delavca migranta in njegovih vzdrževanih družinskih članov, da zadostijo pravilu treh let od šestih.

121. Sodišče je potrdilo, da je pogoj glede prebivanja lahko nesorazmeren, če je preveč izključujoč, ker „neupravičeno daje prednost elementu, ki ne pomeni nujno resnične in dejanske stopnje povezave […] ob izključitvi vseh drugih reprezentativnih elementov“.(65) Da bi bili sorazmerni, morajo biti ustrezni povezovalni elementi znani vnaprej in zagotoviti je treba možnost pravnih sredstev pred sodiščem.(66)

122. Po mojem mnenju Nizozemska ni prepričljivo pojasnila, zakaj se s prožnejšim pogojem glede prebivanja, kot je pravilo treh let od šestih, ali z drugimi elementi, iz katerih bi izhajala primerljiva stopnja povezanosti, kot na primer zaposlitev, ne bi moglo manj omejevalno doseči enakega cilja. Zlasti ni pojasnila, zakaj se strinja , da je državljan EU, ki na Nizozemskem prebiva tri leta od šestih, vedno zadosti povezan z Nizozemsko, ne glede na svoje sodelovanje v tej družbi, pri tem pa očitno zavrača možnost, da bi se s statusom osebe delavca migranta lahko ustrezno izkazovala zahtevana stopnja povezanosti z Nizozemsko.

123. Tega sklepa zaradi drugih trditev Nizozemske ne bom ponovno preizkusila.

124. V nasprotju z Nizozemsko menim, da ni pomembno, da so za študente, ki so izvzeti iz MNSF, lahko na voljo drugi viri financiranja študija zunaj Nizozemske ali zunaj matične države članice in da druge države članice financiranje študija v tujini pogojujejo s podobnim pogojem. Dejstvo, da se študenti lahko prijavijo na Nizozemskem za dodelitev sredstev za študij na Nizozemskem ali zahtevajo splošno davčno ugodnost oziroma uživajo druge ugodnosti v povezavi s študijem v tujini, ne more odpraviti diskriminatornega obravnavanja, ki so ga deležni v zvezi z MNSF. Vsekakor pa se zdi, kot navaja Komisija v odgovoru na odgovor na tožbo, da te nadomestne ugodnosti niso tako ugodne kot MNSF in njihov obstoj ne dokazuje, da pogoj prebivanja ne presega tega, kar je potrebno za dosego želenega cilja. Z ukrepi, ki so jih sprejele druge države članice, prav tako ni mogoče odpraviti diskriminatornega obravnavanja, ki velja na Nizozemskem. V skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da države članice ne morejo upravičiti nezakonitega ukrepa s sklicevanjem na to, da so druge države članice sprejele enak ukrep in zato lahko enako ne bi spoštovale prava EU.(67)

125. Nizozemska dalje zatrjuje, da se s pogojem prebivanja: (i) študentom, ki prebivajo v tujini, preprečuje, da bi zatrjevali, da živijo samostojno in da so zato upravičeni do višje štipendije, čeprav v resnici še vedno živijo doma, in (ii) posameznikom preprečuje, da bi po simboličnem trajanju zaposlitve pridobili status delavca migranta na Nizozemskem, postali upravičeni do MNSF in nato študirali zunaj Nizozemske (morda celo v svoji matični državi članici).

126. Po mojem mnenju navedeni tveganji nista značilni le za MNSF. Obe obstajata tudi v povezavi z vlogami študentov za prejemanje sredstev za študij na Nizozemskem. Nizozemska je v zvezi s tem financiranjem očitno našla druge načine za ustrezno reševanje enakih skrbi, ker je odobreno državljanom Nizozemske in tudi delavcem migrantom, ne glede na kraj njihovega prebivanja.

127. V vsakem primeru Nizozemska lahko preveri posameznikov status delavca migranta(68) in sprejme ukrepe za preprečevanje zlorabe pravic in goljufij ter pri tem upošteva posamične okoliščine primera in razliko med tem, ali gre za izkoriščanje možnosti, ki jo daje zakonodaja, ali zlorabo pravic(69) .

128. Na podlagi navedenega sklepam, da Nizozemska ni dokazala, da je pogoj prebivanja očitno sorazmeren.

129. Zaradi celostne obravnave bom kljub temu preizkusila, ali je Komisija predlagala manj omejevalne ukrepe.

130. Komisija predlaga le eno drugo možnost. Navaja, da bi se morala Nizozemska usklajevati z drugimi državami članicami. Pri tem se sklicuje na mojo pripombo iz sklepnih predlogov v zadevi Bressol, da je skupna dolžnost države članice gostiteljice in matične države članice, da aktivno najdeta sporazumno rešitev za težave, ki izhajajo iz obsežne mobilnosti študentov.(70)

131. Strinjam se z Nizozemsko, da zakonodaja EU ne nalaga dolžnosti usklajevanja. Usklajevanje je dejansko oblika sodelovanja, pri katerem se zahteva privolitev vsaj ene od drugih držav članic. Če ima Nizozemska pravico sklicevati se na legitimen cilj, da bi upravičila posredno diskriminacijo, sredstev, ki jih za to uporabi, ni mogoče pogojevati s privolitvijo in pripravljenostjo drugih držav članic, da se najde sporazumna rešitev. Države članice so še naprej pristojne za organizacijo svojih izobraževalnih sistemov. Z usklajevanjem bi se sicer rešilo nekaj težav, s katerimi se srečujejo države članice, ki želijo tako kot Nizozemska spodbujati mobilnost študentov s financiranjem, vendar bi bila zahteva , da se morajo uskladiti, v nasprotju s celotnim smislom člena 165(1) PDEU. Usklajevanje torej ni dostopen in manj omejevalen nadomestni ukrep.

132. Komisija nikakor ni pojasnila, kako in zakaj je možnost usklajevanja dokaz za to, da pogoj prebivanja ni sorazmeren.

133. Nizozemska v dupliki potrjuje, da je Komisija predlagala tri mogoče ukrepe: omejitev krajev, za katere se lahko uporabi MNSF, omejitev trajanja MNSF in obveznost usklajevanja. Vendar pa sta prva in druga možnost opisani v tistem delu pisnih stališč Komisije, v katerem povzema ukrepe, ki jih je Nizozemska predlagala in obravnavala v svojem odgovoru na tožbo. Glede na to menim, da Komisija teh možnosti ni predlagala. V vsakem primeru pa nista dejansko manj omejevalna nadomestna ukrepa. Država članica mora imeti možnost, da ponudi izdatno finančno podporo za študij kjer koli na svetu, če spoštuje svoje obveznosti na podlagi zakonodaje EU (in seveda prevzame finančno odgovornost za stroške svojega velikodušnega programa).

– Sklep

134. Na podlagi navedenega sklepam, da posredne diskriminacije delavcev migrantov in njihovih vzdrževanih družinskih članov, ki izhaja iz pogoja prebivanja, ni mogoče upravičiti na podlagi ekonomskega cilja, ki ga je Sodišče priznalo v sodbi Bidar. Vendar pa moram preizkusiti še, ali se pogoj prebivanja lahko upraviči na podlagi socialnega cilja, na katerega se sklicuje Nizozemska.

Ali je pogoj prebivanja upravičen na podlagi socialnega cilja?

– Ali je socialni cilj legitimen cilj, ki ga upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu?

135. Cilj MNSF naj bi bil povečati mobilnost študentov z Nizozemskega v druge države članice. Ne gre za pospeševanje mobilnosti med državama članicama, ki nista Nizozemska, ali iz druge države članice na Nizozemsko, ali za financiranje študentov, ki prebivajo zunaj Nizozemske in želijo študirati v kraju svojega prebivališča. MNSF naj bi bilo namenjeno študentom, ki bi sicer študirali na Nizozemskem in naj bi se – po zatrjevanju Nizozemske – tja verjetno vrnili, če študirajo v tujini. Tako naj bi bilo usmerjeno na študente, ki bodo verjetno uporabili svoje izkušnje iz tujine za obogatitev nizozemske družbe in (morda) nizozemskega trga dela.

136. Priznam, da je to legitimen cilj. Kot kaže, temu ne nasprotuje niti Komisija.

137. „Spodbujanje mobilnosti študentov“ je eden od ciljev EU, katerega pomen sta poudarila tudi Parlament in Svet.(71) Prav tako je to legitimen cilj držav članic, ki mu sledijo pri organizaciji svojih izobraževalnih sistemov in sistemov financiranja študija.(72)

138. Priznam tudi, da je spodbujanje mobilnosti študentov namenjeno javnemu interesu. Povečuje kulturno in jezikovno raznolikost in povečuje geografsko in poklicno mobilnost. Tako prispeva k pluralistični družbi v državah članicah in vsej Evropski uniji.

139. V popolnoma enotni Evropski uniji morda ne bi bilo sprejemljivo, da se dostop do financiranja pogojuje z morebitno vrnitvijo študenta v matično državo članico, ker bi se s tem oviralo prosto gibanje državljanov EU. Ker pa na tem področju ni usklajenosti, imajo države članice precejšnjo svobodo pri določanju pogojev za pridobitev pravice do sredstev za študij, če to storijo tako, da je v skladu s pravom EU.

140. Glede na navedeno se strinjam, da je socialni cilj legitimen cilj, ki ga upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu.

– Ali je pogoj prebivanja primeren za dosego socialnega cilja?

141. Nizozemska zatrjuje, da je pogoj prebivanja primeren za zagotavljanje, da se MNSF dodeli le ciljni skupini.

142. Komisija v zvezi s tem nima nobenega predloga. Navaja le, da ima „pomisleke“ glede stališča Nizozemske.

143. Čeprav si Komisija ponovno ne prizadeva prepričljivo, da bi ovrgla trditve Nizozemske, je naloga le-te, da prepričljivo utemelji, da je pogoj prebivanja primeren za dosego navedenega cilja.(73)

144. Nisem prepričana, da je Nizozemska to nalogo opravila.

145. Strinjam se, da bi kraj prebivanja študentov pred začetkom visokošolskega izobraževanja lahko nekoliko vplival na to, kje študirajo. Nizozemska res ni predložila dokaza za utemeljitev te povezave. Menim pa, da to ni ovira. Dejansko ali mogoče prispevanje ukrepa k doseganju zastavljenega cilja se lahko dokaže s količinsko ali kakovostno analizo. Menim, da v obravnavani zadevi zadostuje kakovostna analiza in da je trditev verjetna.

146. Prav tako se strinjam z Nizozemsko, da se s pogojem prebivanja študentom preprečuje, da bi MNSF uporabili za študij v kraju, v katerem prebivajo, ker študenti, ki prebivajo zunaj Nizozemske, ne morejo zaprositi za MNSF.

147. Vendar pa nisem prepričana, da je med krajem, v katerem študenti prebivajo pred začetkom visokošolskega izobraževanja, in verjetnostjo, da se bodo po končanem študiju v tujini vrnili na Nizozemsko, očitna povezava. Po mojem mnenju ni verjetno, da se bo večina študentov, ki prebivajo na Nizozemskem in nato študirajo v tujini, nujno vrnila zaradi prebivanja na Nizozemskem. Verjetno obstajajo načini za spodbujanje, da se to zgodi,(74) vendar pa ni samoumevno, da je mogoče na podlagi nekdanjega prebivališča uspešno predvideti, kje bodo študenti prebivali in delali v prihodnosti.

148. Na podlagi navedenega sklepam, da Nizozemska ni dokazala, da je pogoj prebivanja primeren za opredelitev skupine študentov, ki jim želi dodeliti MNSF.

149. Zaradi celostne obravnave bom na kratko preizkusila, ali je pogoj prebivanja sorazmeren s socialnim ciljem.

– Ali je pogoj prebivanja sorazmeren s socialnim ciljem?

150. Nizozemska mora dokazati, da pravilo treh let od šestih ne presega tega, kar je potrebno za opredelitev skupine študentov, ki bi sicer študirali na Nizozemskem in bi se tja verjetno vrnili, če študirajo v tujini.(75)

151. Po mojem mnenju je njena utemeljitev v zvezi s tem zadostna.

152. Strinjam se z Nizozemsko, da zahtevi po znanju nizozemščine ali diplomi nizozemske šole ne bi bili učinkovita nadomestna ukrepa.

153. Znanje nizozemščine ni nujno dober pokazatelj tega, da bi brez MNSF študenti študirali na Nizozemskem ali da bi se tja vrnili po končanem študiju v tujini. Nizozemsko govoreči študent bi se lahko odločil za študij v Antwerpnu, ker pozna tamkajšnji jezik. Lahko bi se odločil tudi za študij v Parizu, da bi izboljšal svoje znanje francoščine, ali Varšavi, da bi se naučil poljsko.

154. Enaka utemeljitev velja za zahtevo, da mora imeti študent diplomo nizozemske šole. Ob predpostavki, da je diploma nizozemske šole priznana v drugih državah članicah in da Nizozemska podobno priznava enakovrednost diplom, pridobljenih v tujini, je težko prepoznati kakršno koli potrebno neposredno povezavo med krajem, v katerem se pridobi diploma, in tem, ali bi posamezen študent brez MNSF študiral na Nizozemskem in ali se bo tja vrnil po študiju v tujini.

155. V vsakem primeru se obe zahtevi kažeta za posredno diskriminatorni in lahko vplivata na delavce migrante enako kot pogoj prebivanja.

156. Ali zadostuje, da Nizozemska predlaga ukrepa, ki očitno nista sorazmerna načina za doseganje cilja (in sta vsekakor enako (če ne bolj) diskriminatorna kot pogoj prebivanja), da bi dokazala, da pogoj prebivanja prestane test sorazmernosti?

157. Po mojem mnenju ne zadostuje.

158. Kot stranka, ki nosi dokazno breme, mora Nizozemska vsaj izkazati razloge, zakaj daje prednost prebivanju treh let od šestih ob izključitvi vseh drugih reprezentativnih elementov, kot sta (na primer) krajše obdobje prebivanja ali pravilo, po katerem se MNSF ne more uporabiti za študij v kraju prebivanja.

159. Če Sodišče vseeno zavzame stališče, da je Nizozemska dokazala, da je pogoj prebivanja načeloma sorazmeren, pa po mojem mnenju Komisija ni izkazala obstoja drugih, manj omejevalnih ukrepov, s katerimi bi se dosegel enak rezultat. Iz pisnih in ustno izraženih stališč Komisije ne izhaja dovolj jasno, ali je predlagala kakršne koli take nadomestne ukrepe. Če naj bi se njena trditev glede usklajevanja uporabila v zvezi s socialnim ciljem, bi se morala po mojem mnenju ta trditev zavrniti iz že navedenih razlogov.(76)

– Sklep

160. Na podlagi navedenega sklepam, da se posredna diskriminacija delavcev migrantov, ki izhaja iz pogoja prebivanja, načeloma lahko upraviči na podlagi socialnega cilja, na katerega se sklicuje Nizozemska. Vendar nisem prepričana, da je Nizozemska izkazala, da je pogoj prebivanja primerno in sorazmerno sredstvo za dosego tega cilja. Po mojem mnenju bi se moral njen odgovor na tožbo glede na navedeno zavrniti.

Predlog

161. Glede na zgoraj navedene preudarke Sodišču predlagam, naj:

a) ugotovi, da Kraljevina Nizozemska s tem, da delavcem migrantom in družinskim članom, ki jih prvi še vedno vzdržujejo, za možnost, da bi bili v skladu z WSF upravičeni do financiranja študija v tujini, določa pogoj prebivanja, krši obveznosti iz člena 45 PDEU in člena 7(2) Uredbe (EGS) št. 1612/68 Sveta z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti;

b) Kraljevini Nizozemski naloži plačilo stroškov postopka.

(1) .

(2)  – Zagotovo je bil predan svojemu študiju, kar potrjuje eden njegovih pogosto navajanih ganljivih izrekov: „Ko dobim nekaj denarja, kupim knjige; in če ga kaj ostane, kupim hrano in oblačila.“ Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca D. Ruiza-Jaraboja, predstavljene 20. marca 2007 v združenih zadevah Morgan in Bucher (sodba z dne 23. oktobra 2007, C-11/06 in C-12/06, ZOdl., str. I-9161, točka 43) .

(3)  – Rok za upoštevanje obrazloženega mnenja Komisije se je iztekel 15. junija 2009 in zato pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe. Zaradi lažjega sklicevanja in zaradi doslednosti bom navajala člen 45 PDEU. V nobenem primeru besedila določb člena 39 ES in drugih upoštevnih določb te pogodbe v Lizbonski pogodbi niso bila spremenjena.

(4) – Uredba Sveta z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 15). Uredba (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji (UL L 141, str. 1) je 16. junija 2011 razveljavila Uredbo št. 1612/68, kar je precej po preteku roka iz obrazloženega mnenja Komisije. Besedili členov 7(2) in 12 Uredbe št. 1612/68 v Uredbi št. 492/2011 nista bili spremenjeni.

(5) – Člen 165(2), druga alinea, PDEU (prejšnji člen 149(2) ES). Program ERASMUS in drugi akcijski programi EU na področju izobraževanja temeljijo na členih 165 in 166 PDEU. Glej Sklep št. 1720/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o uvedbi akcijskega programa na področju vseživljenjskega učenja (UL L 327, str. 45), kakor je bil spremenjen s Sklepom št. 1357/2008/ES z dne 30. decembra 2008 (UL L 350, str. 56).

(6) – Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS (posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46).

(7) – Člen 2(1) WSF.

(8) – Sodba z dne 11. septembra 2007 v zadevi Hendrix (C-287/05, ZOdl., str. I-6909, točka 53 in navedena sodna praksa).

(9) – Glej sodbo z dne 16. julija 2009 v zadevi Chamier-Glisczinski (C-208/07, ZOdl., str. I-6095, točka 66 in navedena sodna praksa).

(10)  – Sodbi z dne 15. marca 2005 v zadevi Bidar (C-209/03, ZOdl., str. I-2119) in z dne 18. novembra 2008 v zadevi Förster (C-158/07, ZOdl., str. I-8507).

(11)  – Četrta uvodna izjava Uredbe št. 1612/68 in sodba z dne 10. septembra 2009 v zadevi Komisija proti Nemčiji (C-269/07, ZOdl., str. I-7811, točka 52 in navedena sodna praksa).

(12) – V opombi 11 navedena sodba Komisija proti Nemčiji z dne 10. septembra 2009 (točka 65 in navedena sodna praksa (zakonci)) ter sodbi z dne 15. septembra 2005 v zadevi Ioannidis (C-258/04, ZOdl., str. I-8275, točka 35 in navedena sodna praksa (potomci)) in z dne 12. julija 1984 v zadevi Castelli (261/83, Recueil, str. 3199, točka 12 (predniki)).

(13) – Sodba z dne 8. junija 1999 v zadevi Meeusen (C-337/97, Recueil, str. I-3289, točka 25). V tej zadevi se je neposredno obravnaval diskriminatoren pogoj prebivanja (ker je veljal le za osebe, ki niso bile državljani Nizozemske).

(14) – Sodba Meeusen, navedena v opombi 13 zgoraj, točka 19 in navedena sodna praksa.

(15) – Sodba z dne 13. novembra 1990 v zadevi di Leo (C-308/89, Recueil, str. I-4185, točka 12).

(16) – Glej sodbi z dne 17. septembra 2002 v zadevi Baumbast in R (C-413/99, Recueil, str. I-7091, točka 63) in z dne 23. februarja 2010 v zadevi Teixeira (C-480/08, ZOdl., str. I-1107, točka 46).

(17) – Sodba Teixeira (navedena v opombi 16 zgoraj, točka 51) in sodba z dne 23. februarja 2010 v zadevi Ibrahim (C-310/08, ZOdl., str. I-1065, točka 39).

(18) – Sodba z dne 4. maja 1995 v zadevi Gaal (C-7/94, Recueil, str. I-1031, točka 30).

(19) – Sodba z dne 21. junija 1988 v zadevi Brown (197/86, Recueil, str. 3205, točka 28).

(20) – Sodba Brown, navedena v opombi 19 zgoraj, točki 29 in 31.

(21)  – Sodbi z dne 21. junija 1988 v zadevi Lair (39/86, Recueil, str. 3161) in z dne 27. septembra 1988 v zadevi Matteucci (235/87, Recueil, str. 5589). V zadevi Lair je šlo za to, da je prosilec sicer delal v državi članici gostiteljici, vendar ne dovolj časa, da bi zadostil pogoju (ki je veljal za tujce in ne za državljane) petletne redne poklicne dejavnosti v tej državi pred prijavo za pomoč za študij. V sodbi Matteucci prosilka ni bila le otrok delavca migranta, ampak je tudi sama resnično in dejansko opravljala dejavnost (glej točki 9 in 10 sodbe).

(22) – Sodba z dne 3. julija 1974 v zadevi Casagrande (9/74, Recueil, str. 773, točka 9).

(23) – Navedena v opombi 15 zgoraj.

(24) – Glej sodbo z dne 18. novembra 2010 v zadevi Kleist (C-356/09, ZOdl., str. I-11939, točka 34 in navedena sodna praksa).

(25)  – Za razmišljanja o tem, katere so upoštevne razlike v okviru pravice do enakega obravnavanja in katere niso, glej tudi moje sklepne predloge, predstavljene 22. maja 2008 v zadevi Bartsch (sodba z dne 23. septembra 2008, C-427/06, ZOdl., str. I-7245, točka 44).

(26) – Sodba z dne 24. marca 2011 v zadevi Komisija proti Španiji (C-400/08, ZOdl., str. I-1915, točka 58 in navedena sodna praksa).

(27) – Navedena v opombi 13 zgoraj, točka 21.

(28) – Sodba z dne 27. novembra 1997 (C-57/96, Recueil, str. I-6689).

(29)  – Sodbi z dne 12. februarja 1974 v zadevi Sotgiu (152/73, Recueil, str. 153) in z dne 6. marca 2003 v zadevi Kaba II (C-466/00, Recueil, str. I-2219).

(30) – Navedena v opombi 13 zgoraj, točka 21.

(31) – Navedena v opombi 28 zgoraj, točka 51.

(32) – Idem , točki 45 in 46.

(33) – Glej v opombi 2 navedeni sodbi Sotgiu, točki 12 in 13, in Kaba II, točka 55.

(34)  – Na primer, otrok obmejnega delavca bi lahko iz kakršnega koli razloga vseeno prebival na Nizozemskem ali bi pred selitvijo nazaj čez mejo tam prebival dovolj dolgo, da bi zadostili pravilu treh let od šestih.

(35) – Sodba z dne 16. marca 2010 v zadevi Olympique Lyonnais (C-325/08, ZOdl., str. I-2177, točka 38 in navedena sodna praksa).

(36) – Sodba z dne 7. julija 2005 v zadevi Komisija proti Avstriji (C-147/03, ZOdl., str. I-5969, točka 63 in navedena sodna praksa).

(37) – Sodba z dne 10. februarja 2009 v zadevi Komisija proti Italiji (C-110/05, ZOdl., str. I-519, točka 66).

(38)  – Sodbi Bidar in Förster, navedeni v opombi 10 zgoraj.

(39) – Sodba Bidar, navedena v opombi 10 zgoraj, točka 58.

(40) – Sodba Bidar, navedena v opombi 10 zgoraj, točka 55.

(41) – Sodba Bidar, navedena v opombi 10 zgoraj, točka 56. V sodbi Morgan in Bucher, navedena v opombi 2 zgoraj, je Sodišče potrdilo, da velja enaka obrazložitev, kadar država članica dodeli štipendije študentom, ki želijo študirati v drugih državah članicah (točka 44 zgoraj).

(42) – Sodba Bidar, navedena v opombi 10 zgoraj, točka 57.

(43) – Sodba Bidar, navedena v opombi 10 zgoraj, točka 58.

(44) – Sodba Bidar, navedena v opombi 10 zgoraj, točka 59.

(45) – Sodba Förster, navedena v opombi 10 zgoraj, točka 48.

(46) – Glej sodbo Bidar, navedena v opombi 10 zgoraj, točka 56.

(47) – Sodba Förster, navedena v opombi 10 zgoraj, točka 49.

(48) – Sodba Förster, navedena v opombi 10 zgoraj, točka 50.

(49) – Sodba Förster, navedena v opombi 10 zgoraj, točka 51.

(50) – Sodba Förster, navedena v opombi 10 zgoraj, točka 54.

(51) – Sodba Bidar, navedena v opombi 10 zgoraj, točka 56. V okviru zdravstvenih storitev in sistemov socialne varnosti glej sodbi z dne 16. maja 2006 v zadevi Watts (C-372/04, ZOdl., str. I-4325, točka 103) in z dne 10. marca 2009 v zadevi Hartlauer (C-169/07, ZOdl., str. I-1721, točka 50).

(52) – Tretja uvodna izjava Uredbe št. 1612/68.

(53) – Peta uvodna izjava Uredbe št. 1612/68.

(54)  – Ta sklep ne pomeni, da po mojem mnenju države članice v nobenem primeru ne smejo od delavcev migrantov zahtevati določene stopnje povezanosti. Dejansko je socialni cilj, na katerega se sklicuje nizozemska vlada, primer okoliščine, s katero se iz legitimnega razloga, ki ga upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu, zahteva stopnja povezanosti od vseh upravičencev (glej točke od 135 do 140 spodaj).

(55) – Člen 1(1) Direktive Sveta 90/364/EGS z dne 28. junija 1990 o pravici do prebivanja (posebna izdaja v slovenščini, poglavje 20, zvezek 1, str. 3). Pravica do prebivanja je bila priznana pod enakimi pogoji nekdanjim delavcem migrantom in samozaposlenim, ki so prenehali opravljati poklicno dejavnost. Glej člen 1(1) Direktive Sveta 90/365/EGS z dne 28. junija 1990 o pravici do prebivanja za zaposlene in samozaposlene osebe, ki so prenehale opravljati poklicno dejavnost (posebna izdaja v slovenščini, poglavje 20, zvezek 1, str. 5). Glej tudi Direktivo Sveta 90/366/EGS z dne 28. junija 1990 o pravici do prebivanja za študente (UL L 180, str. 30) in njeno naslednico Direktivo Sveta 93/96/EGS z dne 29. oktobra 1993 o pravici do prebivanja za študente (posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 250). Vse navedene direktive, razen Direktive 90/366, ki jo je Sodišče že razveljavilo s sodbo z dne 7. julija 1992 v zadevi Parlament proti Svetu (C-295/90, Recueil, str. I-4193, točka 21), so bile razveljavljene z Direktivo 2004/38.

(56) – Četrta uvodna izjava Direktive 90/364.

(57) – Člena 1 in 3 Direktive 93/96.

(58) – Sodba z dne 8. marca 2011 v zadevi Ruiz Zambrano (C-34/09, ZOdl., str. I-1177, točka 40 in navedena sodna praksa).

(59) – Sodba z dne 20. septembra 2001 v zadevi Grzelczyk (C-184/99, Recueil, str. I-6193, točka 44). Sodba se je nanašala na izplačevanje belgijske pomoči „minimex“ študentu zadnjega letnika, ki se je predhodna tri leta študija zmogel financirati s svojimi sredstvi.

(60) – Glej tudi moje sklepne predloge, predstavljene 7. oktobra 2010 v zadevi Komisija proti Španiji (v opombi 26 navedena sodba, točka 89).

(61) – Sodba Förster, navedena v opombi 10 zgoraj, točka 55.

(62)  – Sklepni predlogi generalnega pravobranilca J. Mazáka, predstavljeni 10. julija 2008 v zadevi Förster (v opombi 10 navedena sodba, točke od 129 do 135).

(63)  – To sta največji skupini oseb, ki bi bile upravičene do MNSF, če bi se odpravil pogoj prebivanja. Ocena je izračunana kot zmnožek ocenjenega števila teh oseb s povprečnim zneskom stroškov na osebo, ki vključujejo osnovno štipendijo, dodatno štipendijo in dodatek za potne stroške.

(64)  – Niti ni znano, koliko študentov prejme sredstva za študij na Nizozemskem in nato izkoristi MNSF za študij v tujini. Glej tudi točko 16 zgoraj.

(65)  – Glej sodbo z dne 21. julija 2011 v zadevi Lucy Stewart (C-503/09, ZOdl., str. I-6497, točka 95 in navedena sodna praksa) ter sodbo Morgan in Bucher (navedena v opombi 2 zgoraj, točka 46 in navedena sodna praksa). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca J. Mazáka, predstavljene 10. julija 2008 v zadevi Förster (v opombi 10 navedena sodba, točka 133).

(66) – Glej sodbo z dne 23. marca 2004 v zadevi Collins (C-138/02, Recueil, str. I-2703, točka 72).

(67) – Sodba z dne 20. oktobra 2005 v zadevi Komisija proti Švedski (C-111/03, ZOdl., str. I-8789, točka 66 in navedena sodna praksa).

(68)  – Delavec migrant je „[v]saka oseba, ki opravlja dejavnost, ki je resnična in dejanska“, in „v določenem obdobju v korist druge osebe in pod njenim vodstvom opravi storitve, za katere prejme plačilo“. Iz te skupine so izvzete osebe, ki „opravljajo dejavnost, ki je tako nepomembna, da je popolnoma postranska in pomožna“ (sodba Meeusen, navedena v opombi 13 zgoraj, točka 13 in navedena sodna praksa).

(69) – Sodba z dne 9. marca 1999 v zadevi Centros (C-212/97, Recueil, str. I-1459, točki 24 in 25 in navedena sodna praksa).

(70) – Glej točko 154 mojih sklepnih predlogov, predstavljenih 25. junija 2009 v zadevi Bressol (sodba z dne 13. aprila 2010, C-73/08, ZOdl., str. I-2735).

(71)  – Glej člen 149(2) ES (postal člen 165(2) PDEU) in Priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. julija 2001 o mobilnosti v Skupnosti za študente, osebe, ki se usposabljajo, prostovoljce, učitelje in vodje usposabljanja (2001/613/ES, UL L 215, str. 30).

(72)  – Cilj spodbujanja študentov, da se po študiju v tujini vrnejo v matično državo članico, bi bil lahko zanimiv za države članice, v katerih odhajanje študentov presega število prihajajočih študentov. Glej na primer Poročilo delovne skupine o prenosljivosti štipendij in posojil Skupini za spremljanje bolonjskega procesa (http://www.ond.vlaanderen.be/hogeronderwijs/bologna/documents/WGR2007/Portability_of_grants_and_loans_final_report2007.pdf), str. 15, in prilogo k Priporočilu Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o transnacionalni mobilnosti v Skupnosti zaradi izobraževanja in usposabljanja: Evropska listina kakovosti za mobilnost (2006/961/ES, UL L 394, str. 5).

(73) – Glej točko 100 zgoraj.

(74)  – Na primer, dodelitev financiranja bi morda bila lahko pogojena z vrnitvijo študenta na Nizozemsko, da bi tam delal minimalno obdobje.

(75) – Glej zgoraj navedene točke od 67 do 70.

(76) – Glej zgoraj navedene točke od 130 do 132.